Članki za dušo

15.014 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   7. aprila, 2021 at 0:02

   SMISEL ŽIVLJENJA JE PRIHOD BOŽJEGA KRALJESTVA MED NAS
   Smisel življenja je v tem, da se vzpostavi Božje kraljestvo na Zemlji, to je v tem, da egoistično, sovraštva polno, nasilno in nerazumno življenje nadomesti življenje ljubezni, usmiljenja, odpuščanja, bratstva, svobode in razuma tako, kot nas uči Jezus Učenik in Odrešenik. Bog je prišel na svet da nas odreši in da nam pomaga. Čeprav se morda zdi, da danes prevladuje nasilje v svetu, kjer divjajo vojne in so nemiri, je resnica ta, da bolj ko deluje in je močnejša sila Božje Dobrote, Usmiljenja in Ljubezni bolj učinkovita je, bolj je tiha in subtilna ter Odrešujoča Božja Ljubezen in Milost za vse ljudi. Ker vsi potrebujemo Božji Mir in Božjo Ljubezen. To velja tudi za ateiste, ki pravijo da ne verujejo. Zakaj Bog Ljubi vse ljudi brez izjem, saj drugače ne more. Pomaga nam in nam odpušča, ko ga prosimo. Uči nas, da smo dobri in ljubeči med seboj. Da si pomagamo in služimo drug drugemu. Vabi nas vse, da pridemo k Njemu, ki je Naš Oče. In največja Božja zapoved in najmočnejša sila na svetu je po Jezusovem Nauku ljubezen. Božje kraljestvo je tam, kjer se ljudje ljubijo, si pomagajo in živijo po Evangeliju in spolnjujejo Božjo Voljo. Boga pa ni tam, kjer se ljudje sovražijo in delajo hudobijo med seboj. Sveti Duh, ti, ki si luč in Tolažnik, pridi in vodi mojo in našo današnjo molitev. Daj mi spoznati lepoto in globočino Božje ljubezni. V srce mi vlij Božji mir in mi ga pomagaj širiti okrog sebe. »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.« (Mt 5,9) Pomagaj nam Gospod, da bomo vedno prinašali kot apostoli Luč Odrešitve, Ljubezni in Usmiljenja med ljudi in bili dobri ljudje in dobri kristjani ter prispevali k boljšemu svetu!

   Poglavitna dolžnost kristjana ni v tem, da je popoln, niti ni v tem, da reši vse probleme ali uspe v vsem, temveč da je v miru, spokojen. »Pravzaprav je naša edina moralna dolžnost, da si spet izborimo prostranstvo notranjega miru in nenehno poglabljamo svoj mir, da bo lahko iz nas prehajal tudi na druge. Ko bo v ljudeh več miru, bo začelo plahneti tudi razburjenje v zunanjem svetu.« Bolj kot je svet v krizi, bolj je pomembno, da je naše srce v miru«. Če je naše srce polno miru in zaupanja, se bomo naslonili na Gospoda in lahko bomo našli prave odgovore na svoje težave. Poiskali bom o odgtovore na naša iskanja in probleme, ki nas stiskajo. Na vprašanja, s katerimi bomo soočeni, bomo našli konstruktivne odgovore, naše odločitve bo vodila ljubezen in modrost, ki prihaja iz Boga. Bog nam bo poslal Duha Tolažnika, da nam pomaga in nas navdihne in privzdigne, da bomo skupaj z Njim delovno in aktivno rešili probleme, preizkušnje in težave. Če pa pasivno in nemočno dopustimo, da v našem srcu ni Vere v Boga, da v srcu prevladata nemir in strah, močno tvegamo, da se bomo na dogodke, ki jih živimo, odzvali slabo: z begom, agresijo, zaprtostjo, nasiljem, z otopelostjo in brezvoljnostjo. Ničesar ne bomo želeli spremeniti in pokreniti zase ker bomo nemočno obtičali in ne bomo verjeli, da se nič ne da storiti, čeprav je Jezus pri nas in v nas. Če bomo prizadeti in impulzivni pa bomo brez Božjrga Vodstva sprejeli prenagljene odločitve, ki ne bodo prinesle nikakršne rešitve, nasprotno, celo okrepile bodo slabo, namesto da bi ga ošibile. »V mirovanju in zaupanju v Boga je vaša moč.« V Veri v Jezusa in v dejavni Molitvi in Prošnji za Pomoč in Usmiljenje je naša Rešitev in Odrešitev, ki nam bo pomagala, da se bo spet vse uredilo. Bog nam je dal pamet, talente, zmožnosti in moč, da z Božjim Vodstvom ukrepamo in naredimo tisto kar je treba. Brez Boga pa ne moremo sami storiti iz svojih Moči NIČ. V Bogu premoremo vse, ki nam daje MOČ.

   Molitev
   Izročimo se Mariji, Kraljici miru: Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj. Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus.Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri. Amen. Blagoslovi in varuje naj nas vsemogočni in usmiljeni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.

   Emanuel, Jacques Phillipe

   KAJ JE ZA KRISTJANE NAJVEČJA BOŽJA ZAPOVED?
   Farizej, ki naj bi bil »strokovnjak za postavo«, je postavil to vprašanje Jezusu (Evangelij po Mateju 22,34–36). »Rekel mu je: ›Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.‹ To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: ›Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.‹ Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki‹« (Evangelij po Mateju 22,37–40, glej tudi Evangelij po Marku 12,28–34).

   Odgovori
2. Hvala says:

   6. aprila, 2021 at 19:51

   KRIŽ MOLKA IN TIHOTE

   Zadnji boj razkriva še drugi križ, ki ga je Jezus nosil vse življenje: KRIŽ MOLKA IN TIHOTE

   KRIŽ MOLKA
   ::::::::::::::::::::

   Lahko si predstavljamo, kolikokrat si je Jezus želel, da bi komu kaj dopovedal, pa ni mogel. Učenci so imeli v svojih glavah svoje predstave, ljudstvo svoje, veliki duhovniki, pismouki in farizeji spet svoje. Jezus je razlagal svoje poglede, da bi ga razumeli. Spodbujal jih je, naj zamenjajo nekatere predstave. Teden dni pred strašno obsodbo, ki se je udeleži večina, ga razglašajo za kralja. Jezus ve, da odhaja v smrt.

   Lahko bi kričal, naj ne delajo neumnosti, naj si priznajo nesmisel, ki ga nosijo v glavi: danes hozana, jutri križaj ga. A Jezus molči. Ne dopoveduje, kadar ve, da mora molčati. Zmore molčati, ko ga s poljubom izdaja Juda. Zmore molčati tudi pred Pilatom, pred razjarjeno množico, pred ponorelimi vojaki. Obsojen je zločina, on molči. To je križ popolne predanosti Očetu. Jezusova jed je, da izpolni Očetovo voljo. Nobene druge želje nima. Njegov edini cilj je izpolniti Očetovo voljo. Zato zmore molčati.

   KRIŽ TIHOTE

   Koliko slutenj, spoznanj, odnosov ipd. je moral Jezus v sebi nositi sam, v tihoti in molitvi. V zadnjih trenutkih življenja razkriva, da je vedel, da ga bo Juda izdal. V svojih vrstah je dolgo časa gledal izdajalca. Zagotovo ga je tiho spodbujal, tako kot vse druge, naj stopi na pot življenja. Ni pa mu mogel predočiti vsega, ker za to še ni prišel čas. Jezus pa ni vedel le za Juda, vedel je tudi za Petra, ki ga bo zatajil. Zaupal mu je prvenstvo, kljub temu da je vedel, da mu v največjem trpljenju ne bo stal ob strani. Ozdravljal je množice in jih spodbujal, čeprav je vedel, da se bodo pri izbiri med Barabo in njim odločili za razbojnika.

   Kako težak je moral biti ta križ tihote! Gotovo si je želel, da bi ob sebi imel človeka, ki bi z njim delil vse to. Mogoče je kaj deli z materjo Marijo, nekaj malega je sporočal učencem, a največkrat je ta križ moral nositi sam. Umikal se je v samoto k Očetu. V samoti je izročal življenje v Njegove roke. Z njim je delil svoje strahove, nemoč in bolečino, le tako je zmogel nesti težki križ do konca, prav do vrha. Tam utihne celo Oče. Še zadnja strašna tihota, niti Oče se ne oglaša. Pušča ga v grozi popolne osamljenosti, tj. groza smrti, ki jo izrazi s krikom: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil. Vrhunec tihote, ki se mora zgoditi na poti na ono stran. Jezus zaupa in izreče še zadnje besede: V tvoje roke izročam svojo dušo. Dopolnjeni so vsi križi, odloženi so pred Očeta, ki jih spreminja v zarjo vstajenja.

   Kako težka križa, a vendar nujna, če hočemo stopiti za Jezusom. Kako radi molk zamenjamo s praznim govorjenjem. Pa ne le to, ukvarjamo se z drugimi, ko bi morali iskati predvsem tisto, kar od nas pričakuje Oče. Zanaša nas v zgražanje, obsojanje itd. Jezus pa ostaja v molku sam s seboj.

   Ni mogoče zdržati v molku, ko je ta potreben, če ne vzljubimo tihote. Radi pred njo bežimo, ker nas je strah. Strah nas je pogledati vase, strah nas je, kam nas kliče Oče. Strah nas je tudi Očetovega molka. Pogosto v njej Oče ne spregovori. A vendar v sebi najbrž vsi vemo, da brez tihote ne bomo zmogli nositi ne le križa molka, ampak tudi vseh ostalih križev. Naj nas veliki teden utrdi v veri, da je križ edino znamenje odrešenja. Le po poti križa je mogoče priti do vstajanje. Naj nas ta pot vzgaja za molk in vabi v tihoto!

   http://www.mirenski-grad.si/21-cvetna-nedelja-kriz-molka-tihote
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Jezus je res želel, da bi komu kaj povedal, dopovedal., pa ni mogel. Ljudje okoli njega so imeli svoje predstave. Vzklikali so hozana, naslednji teden pa križaj ga. RES TEŽKI KRIŽ.

   Tako se dogaja še danes, vsaki dan. Tudi sami lahko v svojem življenju ugotovimo, kdaj je najbolje molčati. Ljudje ne razumejo drugačnosti, ne razumejo je tisti, ki imajo posvetnega duha. Sicer pa kako bi razumeli človeka, ki živi drugače kot je za posvetne ljudi “normalno”, saj tak človek “ni od tega sveta”. Ni človeka v okolici, ki bi razumel. Celo v družini ga včasih ni, ali pri sorodnikih. Če Gospod izbere človeka, ki bo svetil na cesti kot luč, se bodo ostali obrnili od njega, mu nasprotovali, ga ne bodo prenašali. To je res težki križ. O tem je veliko pisala Favstina Kowalska, okolica je ni razumela, deležna je bila celo posmeha, zaničevanja itd….

   Tako kot niso razumeli Jezusa, niso razumeli svetnikov, ne razumejo ljudi danes, ki živijo po Božji volji.
   ČLOVEK ZMORE RES VZDRŽATI V MOLKU, ČE IZPOLJNUJE VOLJO NEBEŠKEGA OČETA , TAKO KOT JE TO DELAL JEZUS.

   Križ tihote- Jezus je vedel, kdo ga bo izdal, vedel je, da bodo tisti, ki jih je ozdravljal in jim pomagal klicali potem -križaj ga.
   Težki križ, zadnja strašna tihota Jezusa pa je , ko se tudi OČE ne oglaša.

   Naj nas Veliki teden res utrdi, da brez KRIŽA NI ODREŠENJA, NI VSTAJENJA.

   Odgovori
3. Miro says:

   6. aprila, 2021 at 14:36

   DEVETDNEVNICA BOŽJEGA USMILJENJA – PETI DAN

   Vsak dan molimo:
   – Molitev dneva
   – Rožni venec Božjega usmiljenja
   – Vzklike Božjemu usmiljenju

   Jezus: »Danes mi privedi ločene brate ter jih potopi v morje mojega usmiljenja. V bridkem trpljenju so trgali moje telo in srce, to je, mojo Cerkev. Če se vrnejo v edinost Cerkve, se zacelijo moje rane in se mi s tem olajšajo muke.«

   Za tiste, ki so trgali oblačilo tvoje edinosti,
   priteka iz tvojega Srca studenec usmiljenja.
   Vsemogočnost tvojega usmiljenja, o Bog,
   lahko tudi te duše izpelje iz zmot.

   Neizmerno usmiljeni Jezus, ki si dobrota sama, ti ne odrekaš razsvetljenja tistim, ki te prosijo. Sprejmi v bivališče svojega neizmerno usmiljenega Srca naše ločene brate ter jih s svojo lučjo pritegni v edinost Cerkve. Ne dopusti jim oditi iz bivališča svojega nadvse usmiljenega Srca, temveč stori, da bodo tudi oni poveličevali velikodušnost tvojega usmiljenja.

   Večni Oče, usmiljeno poglej na naše ločene brate, ki so zapravili tvoje darove in zlorabili tvoje milosti s trdovratnim vztrajanjem v svojih zmotah. Ne glej na njihove zmote, marveč na ljubezen svojega Sina in na njegovo bridko trpljenje, ki ga je zanje vzel nase, saj so tudi oni vključeni v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu, da bodo tudi oni slavili tvoje veliko usmiljenje vekomaj. Amen.

   Na običajni rožni venec molimo:
   Na prvih treh jagodah:
   Oče naš; Zdrava, Marija; Vera

   Pri vseh petih desetkah molimo:
   a) Pri velikih jagodah:
   Večni Oče, darujem Ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta.

   b) Pri malih jagodah (desetkrat):
   Po njegovem prebridkem trpljenju, usmili se nas in vsega sveta.

   Na koncu dodamo (trikrat):
   Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.

   Nato zmolimo še Vzklike Božjemu usmiljenju.

   Za celotno besedilo devetdnevnice Božjega usmiljenja, kjer so tudi vzkliki Božjemu usmiljenju, glej na:

   Več o tem na spletni strani:
   https://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/devet-dnevnica-bozjega-usmiljenja-v-casu-korone/

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Hvala says:

   6. aprila, 2021 at 10:38

   SVETO PISMO KOT KRAJ POGOVORA Z BOGOM

   MOLITEV S SVETIM PISMOM

   Danes bi se želel ustaviti pri molitvi, ki jo lahko opravimo tako, da začnemo s svetopisemskim odlomkom. Besede Svetega pisma niso bile napisane, da bi ostale ujete na papirusu, pergamentu ali papirju, ampak da bi jih oseba, ki moli, sprejela ter jim tako dala kliti v lastnem srcu. Božja beseda gre do srca. Katekizem takole pravi: »Branje Svetega pisma pa mora spremljati molitev – Svetega pisma ne moremo brati kot romana, mora ga spremljati molitev –, da bi se tako vzpostavil pogovor med Bogom in človekom« (KKC, 2653). Molitev te tako vodi, saj je pogovor z Bogom. Tista vrstica Svetega pisma je bila zapisana tudi zame, pred mnogimi stoletji, da bi mi prinesla Božjo besedo. Zapisana je bila za vsakega med nami. Vse vernike doleti naslednja izkušnja: odlomek iz Svetega pisma, ki sem ga slišal že velikokrat, mi nekega dne nenadoma spregovori in mi osvetli neko situacijo, ki jo živim. A potrebno je, da sem jaz tisti dan tam, na srečanju z Besedo. Biti tam in poslušati Besedo. Bog gre mimo vse dni in vrže seme v zemljo našega življenja. Ne vemo, če bo danes našel suho zemljo, robidovje ali pa dobro zemljo, ki bo dala rast tisti klici (prim. Mr 4,3-9). Odvisno je od nas, od naše molitve, od odprtega srca, s katerim se približamo Svetemu pismu, da bi postalo za nas živa beseda Boga. Bog stalno hodi mimo in to preko Svetega pisma.

   Kakor da bi preko molitve prišlo do novega učlovečenja Besede. Mi smo »tabernaklji«, kjer Božje besede hočejo biti sprejete in varovane, da bi lahko obiskale svet. Za to se je treba Svetemu pismu približati brez nekih drugih ciljev, brez instrumentalizacije. Vernik v Svetem pismu ne išče opore za lasten filozofski ali moralni pogled, temveč ker upa na srečanje; ve, da so te besede bile napisane v Svetem Duhu in da jih je zato v tem istem Duhu treba sprejeti in razumeti, da bi se srečanje uresničilo. Nekoliko mi je nadležno slišati kristjane, ki deklamirajo vrstice iz Svetega pisma kakor papagaji. »Ah, ja … Gospod pravi … hoče tole …« Ampak ali si se srečal z Gospodom pri tej vrstici? Ne gre za problem spomina. Gre za problem spomina srca, ki te odpira za srečanje z Gospodom. Tista beseda, tista vrstica te vodi v srečanje z Gospodom.

   Mi torej beremo Sveto pismo, da bi to »bralo nas«. Milost je, da se lahko prepoznamo v tej ali oni osebi, v tej ali tisti situaciji. Sveto pismo ni napisano za človeštvo na splošno, ampak za nas, zame, zate, za moške in ženske iz mesa in krvi, za moške in ženske z imenom in priimkom, kakor sem jaz, kakor si ti. In Božja beseda, napolnjena s Svetim Duhom, ko je sprejeta z odprtim srcem, ne pušča stvari, kot so bile prej, nikoli. Nekaj spremeni. In to je milost in moč Božje besede.

   Krščansko izročilo je bogato z izkušnjami in razmišljanji o molitvi s Svetim pismom. Posebej se je uveljavila metoda »lectio divina«, ki je nastala v meniškem okolju, a jo sedaj prakticirajo tudi kristjani, ki obiskujejo župnije. Gre predvsem za branje svetopisemskega odlomka s pozornostjo. Lectio divina pomeni predvsem brati svetopisemski odlomek s pozornostjo. In še več: rekel bi »s pokorščino« besedilu, da bi tako razumeli, kaj pomeni samo po sebi. Zatem se vstopi v dialog s Svetim pismom, tako da tiste besede postanejo motiv za meditacijo in molitev: zvest besedilu, se začnem spraševati, kaj »pravi meni«. Gre za delikaten del: ni treba zdrsniti v subjektivistične interpretacije, temveč se postaviti v sled izročila, ki vsakega med nami povezuje s Svetim pismom. Zadnji korak lectio divina je kontemplacija. Tukaj besede in misli pustijo prostor ljubezni, kakor med zaljubljencema, ki jima je včasih dovolj, da se gledata v tišini. Svetopisemsko besedilo ostane kakor ogledalo, kakor ikona, ki se jo kontemplira. In tako se pogovarjamo.

   Preko molitve Božja beseda začne prebivati v nas in mi v njej. Beseda navdihuje dobre sklepe in podpira dejanja; daje nam moč, daje nam vedrino in nam tudi takrat, ko nas postavi v krizo, daje mir. V »poklapanih« in zmedenih dneh zagotavlja srcu jedro zaupanja in ljubezni, ki ga varuje pred napadi hudega.

   Tako Božja beseda postane meso – dovolil si bom uporabiti ta izraz: postane meso v tistih, ki jo sprejmejo v molitvi. V kakšnem od starodavnih besedil se pojavi intuicija, da se kristjani tako zelo istovetijo z Besedo, da četudi bi zgorela vsa Sveta pisma na svetu, bi se še vedno lahko rešilo odtis preko sledi, ki jo je pustilo v življenju svetnikov.

   Krščansko življenje je istočasno delo pokorščine in ustvarjalnosti. Dober kristjan mora biti pokoren, a prav tako mora biti ustvarjalen. Pokoren, ker posluša Božjo besedo; ustvarjalen, ker ima v sebi Svetega Duha, ki ga spodbuja, da jo uresničuje. Jezus ob koncu enega od svojih govorov, kjer govori v prilikah, to pove z naslednjo primerjavo: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada – srca – novo in staro« (Mt 13,52). Sveto pismo je neizčrpen zaklad. Gospod naj nam pomaga, vsem nam, da bomo preko molitve iz njega vedno bolj zajemali. Hvala.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v knjižnici Apostolske palače v Vatikanu, 27.1.2021)

   http://www.mirenski-grad.si/kateheza-molitev-s-svetim-pismom

   Odgovori
5. Miro says:

   6. aprila, 2021 at 8:55

   KO SE BOMO NAUČILI DRUG DRUGEGA SPOŠTOVATI, KO BOMO BESEDAM ZNOVA VRNILI NJIHOV PRAVI POMEN, POTEM ŠELE BO MOGOČA TUDI PLODNA MEDSEBOJNA RAZPRAVA (Janez Janžekovič)

   – Naša prva molitev, ko prejmemo Jezusa, bodi: Gospod, pomnoži nam vero! Obudi mi zavest, da tudi meni veljajo tvoje besede: »Z neizmernim hrepenenjem sem čakal trenutka, da bi se združil s teboj.«

   – Namesto da bi bilo srečanje z Jezusom naša največja sreča, namesto da bi porabili vsako priložnost, da bi sodelovali pri Jezusovi daritvi, pa nas greni misel, da »moramo« iti k maši.

   – Vsako leto moramo postati nekaj boljši. Naši znanci, ki nas dalje časa niso videli, naj bodo prisiljeni reči si ob ponovnem srečanju: Kaj vse je v teh letih iz sebe naredil! To je čisto drug človek!

   – Ko se bomo naučili drug drugega spoštovati, ko bomo besedam znova vrnili njihov pravi pomen, potem šele bo mogoča tudi plodna medsebojna razprava.

   – Bog nima nezaželenih otrok. Vse, kar nas je, nas je izrečno hotel imeti. Vse nas ima rad, vsem želi najboljše, vse je ustvaril za srečo, vsi so moji bratje in sestre.

   – Dober človek je vzor, ki se mu je mogoče samo vedno bolj bližati, ki ga pa ni mogoče nikoli povsem doseči. Kar je končno, in taki smo skoz in skoz, to je mogoče izpopolnjevati brez konca.

   (Janez Janžekovič, izbor misli, Ognjišče)

   Odgovori
6. Miro says:

   5. aprila, 2021 at 13:02

   DUHOVNIK SIMON POTNIK: »NIČ NI NAŠE. ZASTONJ SMO PREJELI, ZASTONJ DAJEMO« (Aleteia)

   Simon Potnik je duhovnik mariborske nadškofije. Deluje v Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec. Kljub svoji duhovniški kilometrini vedno znova išče pot, kako bi novico o Jezusu prinesel še komu. 22. marca so začeli seminar Črka, ki oživlja, ki ima za osrednjo tematiko prenovo župnije, od vzdrževanja strukture do misijonarske Cerkve.

   Več o zanimivih pogledih Simona Potnika na:
   https://si.aleteia.org/2021/04/05/kdo-zupnika-se-dozivlja-kot-oznanjevalca-kot-pricevalca-kdo-od-mene-to-sploh-pricakuje/

   Kristus je vstal, aleluja!

   Odgovori
7. Miro says:

   5. aprila, 2021 at 10:19

   PRAZNIČNI POGOVOR Z MARIBORSKIM NADŠKOFOM MSGR. ALOJZIJEM CVIKLOM – CERKEV POTREBUJE PASTIRJEV, KI SO BLIZU LJUDEM, KI SO SOČUTNI IN POŽRTVOVALNI, KI IMAJO ČUTEČE SRCE! (Družina)

   »Koronavirus ustvarja krizo, ki ima različne obraze. Na nas je, da najprej odkrijemo, kaj ljudi muči, in potem iščemo rešitve znotraj občestva. Tako vidim, da je v obdobju koronavirusa naloga Cerkve biti blizu ljudem, spremljati vernike. To je trenutek, ko je treba narediti korak naprej k ljudem, čeprav samo na daljavo. Ljudje se dostikrat čutijo prepuščeni samim sebi, v negotovosti, z občutkom, da jih nihče ne razume. V tem trenutku Cerkev potrebuje pastirjev, ki so blizu ljudem, ki so sočutni in požrtvovalni, ki imajo čuteče srce,« je v pogovoru med drugim povedal mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl.

   O odgovorih gospoda nadškofa na vprašanja, ali človek danes še potrebuje Odrešenika, kaj nam pomenijo velikonočni prazniki in kako na vernost vpliva čas omejitev sodelovanja v živo pri obredih, več na:

   https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/velika-noc-je-praznik-upanja-kajti-jezus-je-premagal-smrt?Open

   Kristus je vstal, aleluja!

   Odgovori
8. Miro says:

   5. aprila, 2021 at 9:09

   DEVETDNEVNICA BOŽJEGA USMILJENJA – ČETRTI DAN

   Vsak dan molimo:
   – Molitev dneva
   – Rožni venec Božjega usmiljenja
   – Vzklike Božjemu usmiljenju

   Jezus: »Danes mi privedi pogane in tiste, ki me še ne poznajo. V svojem bridkem trpljenju sem mislil tudi nanje in njihova prihodnja gorečnost je tolažila moje Srce. Potopi jih v morje mojega usmiljenja.«

   Neizmerno usmiljeni Jezus, ki si luč vsega sveta, sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca vse tiste, ki te še ne poznajo. Naj jih razsvetlijo žarki tvoje milosti, da bodo tudi oni skupaj z nami slavili tvoje čudovito usmiljenje, in ne dopusti jim oditi iz bivališča svojega nadvse usmiljenega Srca.

   Naj luč tvoje ljubezni
   razsvetli temino duš.
   Daj, da bi te duše spoznale
   In z nami slavile tvoje usmiljenje.

   Večni Oče, usmiljeno poglej na tiste, ki ne verujejo v tvojega Sina, in na one, ki te še ne poznajo, saj so zaobjeti v neizmerno usmiljenem Jezusovem Srcu. Pritegni jih k luči evangelija. Vsi ti ne vedo, kako velika sreča je ljubiti tebe. Stori, da bodo slavili radodarnost tvojega usmiljenja vekomaj. Amen.«

   Na običajni rožni venec molimo:
   Na prvih treh jagodah:
   Oče naš; Zdrava, Marija; Vera

   Pri vseh petih desetkah molimo:
   a) Pri velikih jagodah:
   Večni Oče, darujem Ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta.

   b) Pri malih jagodah (desetkrat):
   Po njegovem prebridkem trpljenju, usmili se nas in vsega sveta.

   Na koncu dodamo (trikrat):
   Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.

   Nato zmolimo še Vzklike Božjemu usmiljenju.

   Več o tem na spletni strani:
   https://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/devet-dnevnica-bozjega-usmiljenja-v-casu-korone/

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Miro says:

   5. aprila, 2021 at 8:58

   POGUMNO VSTOPIMO V VELIKONOČNO SKRIVNOST, NE BOJMO SE VELIKIH ZAMAHOV USODE, SAJ IZ NAS DELAJO VELIKE LJUDI (p. Miha Žužek)

   -Ne bojmo se ne Boga ne Kristusa ne Cerkve. Bojmo se nič. Če nam je prav ali ne, je naše življenje vožnja na vse – ali nič.

   -Pametnim ljudem je vsaka ura in vsak dan dragocen božji dar. Vsak dan jim je ena opeka za zgradbo večnosti.

   -Kdor se zjutraj daruje Bogu, bo ves dan živel v zavesti, da je njegov dan velik dan.

   -Ljudje razumejo, da jim ne sme primanjkovati joda, kalija, proteinov… Zdi pa se jim kar možno, da bi shajali brez Boga.

   -Besede so seme, iz katerega klijejo misli, dejanja, dogodki, zgodovine, bodočnost, večnost.

   -Krst je šele novo, pravo življenje. Svoja leta bi morali pravzaprav šteti od krsta … Sploh pa ne bi smeli šteti let, temveč le stopnje, do katerih se je novo življenje v nas razcvetelo.

   -Pogumno vstopimo v velikonočno skrivnost, ne bojmo se velikih zamahov usode, saj iz nas delajo velike ljudi. Bojmo se le zaspanosti, zaradi katere preslišimo tako sovraštvo velikega petka kot najmogočnejše grmenje prihajajoče pomladi – velikonočno alelujo.

   (p. Miha Žužek, izbor misli, Ognjišče

   Odgovori
10. Miro says:

    4. aprila, 2021 at 16:03

    ZAKAJ LETOS BOLJ KOT KDAJKOLI POTREBUJEMO JEZUSOVO VSTAJENJE? – VELIKONOČNI PRAZNIKI SO PRILOŽNOST ZA NAS, DA PONOVNO POIŠČEMO V SEBI UPANJE, DA ODPREMO SVOJA SRCA ZA VESELJE! (Aleteia)

    Jezus čuti težo epidemije, ki stiska ves svet. Čuti z nami – z vsemi, ki jih stiska teža bolezni, teža negotovosti, teža ukrepov. Kot Jezus, ki je trikrat padel pod križem, se tudi mi opotekamo. Na trenutke se zdi, da ne bomo mogli naprej. V težo Jezusovega križa so všteti tudi naši križi. Vanj je zapisana tudi teža današnjega dne, trenutnega časa. Jezus, ki je trpljenje in kruto smrt prestajal za nas, zate in zame, čuti našo stisko … (odlomek iz prispevka Tine Martinec Selan)

    Več o tem na:
    https://si.aleteia.org/2021/04/04/zakaj-letos-bolj-kot-kdajkoli-potrebujemo-jezusovo-vstajenje/

    Kristus je vstal, aleluja!

    Odgovori