Članki za dušo

15.011 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   8. aprila, 2021 at 7:14

   JEZUS KOT ZGLED

   NAJ DOVOLIMO NEPRAVIČNIKOM , DA STOPAJO PO NAS IN S TEM SPODBUJAMO NEPRAVIČNOST???
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   NE. Peter nam v Prvo Petrovo Pismo , 2, 23 ponudi odgovor. PRAVI NAM, DA JEZUS NI VRAČAL SRAMOTENJA IN NI GROZIL , TEMVEČ JE “VSE PREPUŠČAL NJEMU, KI SODI PRAVIČNO. « DRUGAČE POVEDANO , K PONIŽNI POSLUŠNOSTI SMO POKLICANI, SAJ MAŠČEVANJE OZIROMA KAZNOVANJE NI NAŠA NALOGA. To je odgovornost sodišča in pozneje Pravičnega sodnika na sodni dan. Ljubezen in pravičnost torej nista nezdružljivi, ampak se dopolnjujeta, kar vidimo v Jezusovem zgledu.

   Saj ste bili vendar za to poklicani. Saj je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah.« 1 Petrovo pismo 2,21

   Ko je Peter spoznal Jezusa kot Mesijo, je Jezus začel učiti svoje učence, da mora trpeti. Peter se s tem ni strinjal. »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« ga je grajal. Ko pa je Peter kakšnih trideset let pozneje zapisal zgornji svetopisemski odlomek, je bil zanj križ nepogrešljiv.

   Spomnimo se zgodovinskega ozadja Petrovih pisem. Krščanstvo je bilo v tistem času še vedno prepovedana religija in nevrotični cesar Neron je javno izražal svoje sovraštvo do kristjanov. Preganjanje je bilo nekaj vsakdanjega. Peter je bil še posebej v skrbeh za krščanske sužnje v nevernih domovih. Učil jih je, da morajo trpljenje potrpežljivo prenašati. Zakaj? Ker je trpljenje del njihove krščanske poklicanosti. Zakaj? Ker je tudi Jezus, čeprav je bil brez greha, trpel za nas, brez, da bi se branil. Tako nam je pustil zgled, ki mu moramo slediti.

   Grška beseda za zgled, ki je uporabljena v zgornji vrstici je edinstvena v Novi zavezi. Prikazuje učiteljevo knjigo, po kateri se učenci učijo pisati s prepisovanjem črk. Peter nas torej kliče, da naj sledimo zgledu, prepisujemo Jezusa, ko sledimo Njegovim stopinjam. To je ganljiv klic izpod Petrovega peresa, saj se spomnimo njegovih ponosnih besed, da bo Jezusu sledil v zapor in smrt, če bo to potrebno. V času Jezusovega sojenja in križanja pa mu je sledil le iz daljave. Zdaj pa je Peter pripravljen slediti klicu križa in ponižno prenašati nepravično trpljenje.

   Postavi pa se vprašanje: če se uklonimo nepravičnemu trpljenju, ali potem še ostaja prostor za pravico? Naj dovolimo nepravičnikom, da stopajo po nas in s tem spodbujamo nepravičnost? Ne. Peter nam v 2, 23 ponudi odgovor. Pravi nam, da Jezus ni vračal sramotenja in ni grozil, temveč je »vse prepuščal njemu, ki sodi pravično.« Drugače povedano, k ponižni poslušnosti smo poklicani, saj maščevanje oziroma kaznovanje ni naša naloga. To je odgovornost sodišča in pozneje Pravičnega sodnika na sodni dan. Ljubezen in pravičnost torej nista nezdružljivi, ampak se dopolnjujeta, kar vidimo v Jezusovem zgledu.

   Preberite 1 Petrovo pismo 2, 18-23. Zaključite z molitvijo Oče naš.

   https://www.evangelicanska-cerkev.si/2020/04/02/pomen-kriza/

   Odgovori
2. Hvala says:

   8. aprila, 2021 at 6:47

   JEZUSOVA RESNIČNA IDENTITETA-KRIŽ IN VSTAJENJE

   »Kristjan ne more razumeti Kristusa Odrešenika brez križa, ne da bi bil pripravljen nositi križ z Jezusom. Kristjan je namreč enak Simonu iz Cirene. V to identifikacijo je treba verjeti, kajti Jezusu pripadamo samo, če z njim nosimo težo križa. Sicer bomo prehodili neko pot, ki je na videz dobra, ni pa resnična.

   V današnjem evangeliju Jezus vpraša učence, kaj ljudje pravijo o njem, in dobi najrazličnejše odgovore. Prizor lahko umestimo v svetopisemski okvir, kjer Jezusa pogosto vidimo, kako na poseben način varuje svojo resnično identiteto. Ob različnih priložnostih tistega, ki se mu približa, da bi ga ‘izpovedal’, zaustavi; tako tudi večkrat hudemu duhu prepreči, da bi razkril njegovo naravo Božjega Sina, ki je prišel odrešit svet. To pa zato, da ljudje ne bi bili zavedeni in ne bi mislili, da je Mesija nek vojskovodja, ki bo pregnal Rimljane. Samo osebno, dvanajsterim, Jezus govori o svoji resnični identiteti: ‘Sin človekov, Mesija, Maziljenec, mora veliko trpeti, biti zavrnjen s strani starešin, duhovnikov in pismoukov; mora biti ubit in mora vstati. To je pot vaše osvoboditve.’

   To je pot Mesije, Pravičnega: trpljenje, križ. Jezus tako učencem razloži svojo identiteto. Ti pa nočejo razumeti. V Matejevem odlomku se vidi, kako Peter to zavrne. Jezus pa začne razkrivati skrivnost svoje lastne identitete: ‘Ja, jaz sem Božji Sin. In to je moja pot: moram stopiti na to pot trpljenja.’ To je pedagogika, ki jo Jezus uporabi, da bi pripravil srca učencev, srca ljudi, da bi razumeli to skrivnost Boga. Neizmerna je Božja ljubezen! Grozen je greh! A on nas rešuje tako: s svojo identiteto na križu. Ne moremo razumeti Jezusa Kristusa Odrešenika brez križa; ne moremo razumeti! Lahko razmišljamo, da je velik prerok, naredil je dobre stvari, je svetnik. A Kristus Odrešenik brez križa se ne da razumeti. Srca učencev in srca ljudi niso bila pripravljena, da bi to razumela. Niso razumeli preroštev; niso razumeli, da je ravno on Jagnje za žrtev. Niso bili pripravljeni.

   Samo na cvetno nedeljo Kristus dovolil množici, da je vzklikala o njegovi identiteti z besedami: ‘Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu.’ In to zato, ker, če ljudje ne bi vzklikali, bi vzklikali kamni, je zatrdil. Jezusova identiteta se v polnosti pokaže šele po njegovi smrti; prva izpoved pa pride od rimskega stotnika. Korak za korakom nas Jezus pripravlja, da bi ga bolje razumeli. Pripravlja nas, da bi ga spremljali s svojimi križi na njegovi poti proti odrešenju. Pripravlja nas, da bi bili cirenejci in mu pomagali nositi križ. Naše krščansko življenje brez tega ni krščansko. Jaz in Jezus morava hoditi po isti poti. Tudi našo krščansko identiteto je treba varovati. Ne mislimo, da je, biti kristjani, neka zasluga, ampak je duhovna pot popolnosti. Ni zasluga, je čista milost!« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 26.9.2014)

   http://www.mirenski-grad.si/en/node/2353

   Odgovori
3. Hvala says:

   8. aprila, 2021 at 6:42

   NE KRIŽ BREZ JEZUSA IN NE JEZUS BREZ KRIŽA

   Naša sebičnost nas navaja, da se želimo pred drugimi pokazati pomembne. Morali bi si želeti biti nepoznani in biti presojeni kot nič. To je namreč krščanska ponižnost, tisto, kar je kot prvi storil Jezus. In naše veselje ter naša rodovitnost sta ‘iti z Jezusom’. Ostala veselja niso rodovitna. Ljudje si lahko mislijo, da si pridobivajo ves svet, a na koncu izgubijo in si uničijo življenje.

   http://www.mirenski-grad.si/ne-kriz-brez-jezusa-ne-jezus-brez-kriza

   Odgovori
4. Hvala says:

   8. aprila, 2021 at 6:37

   KRIŽ NEKORISTI IN PREROŠTVA
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   TUDI TO STA KRIŽA, KI JU MORA SPREJETI VSAKDO, KI ŽELI HODITI ZA JEZUSOM

   Bližala se je judovska velika noč in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!«

   Današnji odlomek opisuje enega najbolj slikovitih prizorov v Jezusovem življenju. Lahko si predstavljamo, kako zelo človeško je zgledalo to izganjanje trgovcev in menjalcev iz templja s preprostim bičem. Zaradi neverjetne notranje moči, je prizor zbujal strahospoštovanje. Jezus se ne meni za nikogar, vendar je čutiti, da gre za božjo moč, ne za človeško jezo. Slednje poznamo marsikje. Ta prizor bi se lahko zgodil v našem dnevnem centru za brezdomce v Ljubljani. Ko se nekomu popolnoma ‘utrga’, je prizor podoben. A Jezusu se ni ‘strgalo’, ni se spozabil, kaj dela, je pa res, da je pozabil nase. Ni ga razjedalo sovraštvo, ne samovolja, ampak gorečnost za Očetovo hišo, za tempelj. Tako zelo si je želel, da bi ljudje videli lepoto odnosa z Očetom in čutili Njegovo ljubezen. V tej gorečnosti je zagotovo čisto zavestno spletel bič in razgnal prodajalce in menjalce. Ni se menil za to, kaj temu sledi. Vedel je, da s tem izgublja vsako priložnost, da bi še bil sogovornik s farizeji in pismouki. Vedel je, da se s tem dejanjem poslavlja od duhovniške srenje, ki ga bo poskušala le še ujeti v besedi. Kakor njegov predhodnik Janez Krstnik je postal za ta svet nevaren in nepredvidljiv. Zapravil je vsako možnost, da bi ‘normalno’ vplival na razmere na judovski verski sceni.

   Tako se pred nami zariše podoba novega križa, ki ga Jezus jemlje nase – križ nekoristi. Svet se je najbrž vedno v veliki meri vrtel okrog koristi. Ljudje že po naravi delamo tisto, kar nam prinaša korist. Kdo bi delal nekaj, od česar nima nič oz. ima celo škodo? Zato Judje v templju pozabijo na Boga. Ljudje so prihajali v tempelj molit, prinašali so novorojence k obrezi, prihajali so za praznike ipd. trgovci in menjalci pa so iz tega kovali dobiček – korist. Za samo obredje je bilo potrebno tudi darovanje živali, zato so duhovniki potrebovali vso to trgovino. A ker jih je preplavila želja po dobičku (gotovo so pobirali delež od prodaje), so pozabili na svetost templja. Ko človeka denar zaslepi, ne vidi ničesar več.

   Če tako gledamo, je vse zelo logično. Logično je početje duhovnikov, menjalcev in trgovcev. Od nečesa moraš živeti! Zakaj ne bi počeli nekaj zelo pomembnega, kot je skrb za tempelj, hkrati pa bi imeli od tega tudi korist? Čeprav je bila v začetku namera dobra, se je izjalovila. Korist je zaslepila pogled na bistveno – ljubezen do Boga in ljudi! Kako hitro se človek ujame v takšno zanko! V vsakem početju je ta nastavljena: prijateljstva se lahko sklepa v luči koristi, prijaznost do sošolca je lahko vezana na korist, v službi se lahko drugače obnašaš zato, da bi imel neko korist, prav tako v Cerkvi, politiki, kjerkoli.

   Takoj ko se oziramo na korist, pozabimo na ljubezen. Če ljubezen ni na prvem mestu in če ni jasno, da bo pogosto, če ne kar vedno, potrebno nositi križ ne-koristi, bomo vedno zapadali v zanko koristi. Jezus se zaveda tveganja, a se zanj ne zmeni. Ne meni se za korist, ampak vse dela iz ljubezni do Očeta in do ljudi. Zaveda se, da ima s tem trenutno dvakratno škodo. Zaradi takšnega početja nima ne denarja, ne naklonjenosti velikih duhovnikov.

   Poleg tega križa nam evangelij ponuja še enega, tj. križ preroštva. Jezusa sprašujejo, s kakšno pravico lahko tako dela. Jezus živi v luči vstajenja, zmage nad smrtjo in satanom. Te zmage ne more uprizoriti prej, preden ne pride njegova ura. S tem se podvrže posmehu, njegove besede pa zvenijo smešno, lahko bi rekli kar čudaško. Jezus si v zvestobi ljubezni ne more pomagati. Šele ko bo Oče hotel, bodo ljudje dobili znamenje, ki ga zahtevajo. Do takrat pa mora nositi križ preroštva.

   Tudi to je križ, ki ga mora sprejeti vsakdo, ki želi hoditi za Jezusom. Ne gre za tako mogočne prerokbe, kakor pri Njem, vendar gre za pogled v prihodnost, ki ga ni mogoče dokazati, dokler se ne zgodi. Pravzaprav je vsa vzgoja zgrajena na takšnem pogledu. Otroka je potrebno opozarjati na posledice nekaterih dejanj, da se ne opeče, spotakne, polomi ipd. Pri mladostniku je pogled že bolj oddaljen, ko ga opozarjamo, naj se uči, da bo iz sebe nekaj naredil, ko sklepa prijateljstva tako, da bodo lahko lepa in trajna ipd. Vsega tega ni mogoče dokazati. Pogosto od takšne drže ni takojšnje koristi. Nasprotno, starši in vzgojitelji smo zaradi postavljanja zdravih meja, za današnjo družbo večkrat čudni, zastareli ipd. Križ preroštva lahko opazimo še marsikje.

   Komaj je za nami tretja postna nedelja, pa imamo že toliko križev ;). In vendar je to edina pot za Jezusom. Kdor križa ne nosi, mene ni vreden, pravi Jezus. Ne bojmo se torej križev, saj rišejo pred nami veliko lepše življenje, kot če pred njimi bežimo. Podajmo se v tej veri za Jezusom v nov teden.

   http://www.mirenski-grad.si/p03-kriz-nekoristi-prerostva

   Odgovori
5. Hvala says:

   7. aprila, 2021 at 19:24

   BREZ KRIŽA NI KRISTUSA IN KRISTJANA
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Izpoved, preganjanje, molitev

   »Izpoved, preganjanje, molitev so trije bistveni poudarki v življenju apostola. V evangeljskem odlomku o Petrovi izpovedi vere (glej Mt 16,13-19) Jezus učence najprej vpraša: ‘Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?’ Iz odgovorov se pokaže, da imajo ljudje Jezusa za preroka. Zatem učitelj zastavi učencem ključno vprašanje: ‘Kaj pa vi pravite, kdo sem?’ Tokrat odgovori samo Peter: ‘Ti si Kristus, Sin živega Boga.’ Tu imamo izpoved: v Jezusu prepoznati pričakovanega Mesijo, živega Boga, Gospoda lastnega življenja.

   PREGANJANJE, BREZ KRIŽA NI KRISTUSA, BREZ KRIŽA NI KRISTJANA

   Preganjanje. Ne samo, da sta Peter in Pavel za Kristusa dala kri, celotna skupnost je na začetku bila preganjana, kakor o tem govori prvo berilo iz Apostolskih del (glej Apd 12,1-11). Tudi danes so na različnih koncih sveta, včasih tudi v ozračju tišine – neredko v sokrivi tišini, mnogi kristjani izključeni, obrekovani, diskriminirani, predmet nasilja – tudi smrtnega, pogosto brez dolžnega zavzemanja nekoga, ki bi lahko dosegel spoštovanje njihovih nedotakljivih pravic.

   http://www.mirenski-grad.si/brez-kriza-ni-kristusa-ni-kristjana
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Kadar se človek opredeli za vero v Kristusa, mora sprejeti KRIŽ. Brez križa ni KRISTJANA. Kristjani nekako bežimo pred križem, na vsak način se ga otepamo, niti poslušati včasih nočemo o križih v življenju. Včasih počenjamo skoraj tako kot neverni. To se vidi tudi v družinah, družina je osnovna celica vsake družbe. Ko pridejo problemi, težave, stiske in preizkušnje, bi najraje takoj “spakirali kovčke “in odšli v svet, kjer ne bo več križa. Neumna je ta miselnost, JEZUS JE REKEL, NE BEŽATI PRED KRIŽEM, KER TUDI ON NI BEŽAL PRED SVOJIM KRIŽEM. Potrpežljivost ljudi je minimalna, tudi zaradi tega , ker je prisoten duh posvetnosti, premalo je tudi molitve , premalo je prošnje h Gospodu, da podeli moč v naših življenjih, v našem trpljenju, premalo je zaupanja v Gospoda, veliko pa je zaupanje v ljudi, premalo je osebnega sodelovanja in pogovorov z Bogom. VENO PONAVLJAM, DA BREZ OSEBNEGA ODNOSA NE MORE BITI ŽIVLJENJA Z JEZUSOM.

   V današnjem svetu je veliko truda vloženo v takojšno rešitev stiske ali preizkušnje, kakršna koli je že. Potrebno pa se je vživeti v Jezusovo življenje. Njegova stiska je bila KONČANA, KO JE ODLOČIL NJEGOV OČE, DA BO KONČANA. TAKO BO TUDI NAŠA STISKA IN PREIZKUŠNJA KONČANA , KO BO O TEM ODLOČIL BOG. NIČ PREJ IN NIČ KASNEJE.

   ZATO JE POTREBNO OSEBNO SODELOVANJE IN POGOVOR Z BOGOM, STVARI IN PROBLEME MU POVEDATI, PRIZNATI SVOJE GREHE, PROSITI ZA POMOČ IN MOČ , DELATI VSE KAR ZAHTEVA GOSPOD IN MIRNO ČAKATI NA REŠITEV.

   BOŽJA BESEDA REČE:

   Berilo iz knjige preroka Jeremija (Jer 17,5-10)

   Tako govori Gospod: Preklet, kdor zaupa v človeka, se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda! On je kakor grm v pustinji: ne doživi, da pride sreča; prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi.

   Blagoslovljen pa človek, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo upanje. Je kakor drevo, vsajeno ob vodi, ki k potoku stega svoje korenine; ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v letu suše ne trpi pomanjkanja in vedno rodi svoj sad. Neprodirno je srce, bolj ko vse, kdo ga more doumeti? Jaz, Gospod, preiskujem srce, preskušam obisti, da poplačam vsakemu po njegovem vedenju, kakor zaslužijo njegova dela.

   Odgovori
6. Hvala says:

   7. aprila, 2021 at 18:44

   KRIŽ OZKE POTI V ŽIVLJENJE

   Ne vem zakaj, vendar se zdi, da kristjani nikakor ne sprejmemo logike križa. A kot smo razmišljali včeraj, je prav križ temelj evharistije in duhovništva. Je izvir vsega. Ni evharistije in ni duhovništva brez velikega petka. A kristjani smo v odnosu do trpljenja in križa žal zelo na podobni nevernim. Mogoče križ sprejemamo šele takrat, ko je resnično težak, ko gre za preizkušnjo v življenju, za hudo bolezen, izgubo najdražjih ipd. Takrat se zdi, da nam je razumljivo, da je križ del življenja in da ga je potrebno sprejeti. Vendar Jezus govori o križu, kot nečem, kar vsak dan naložimo na svoja ramena in nosimo za njim. Zakaj? Zato ker sta v življenju le dve poti: ozka in strma v življenje, ter široka in položna v pogubo. Iti v življenje je torej mogoče le s sprejemanjem križa. Zato nam tudi Jezus sam daje zgled, ko pred križem ne zbeži. Pomislimo, koliko lažje bi lahko živel, če bi ne naložil nase križev, o katerih smo razmišljali ves postni čas.

   Poglejmo križe kot so nam jih ponujali evangeliji postnih nedelj:

   KRIŽ ZLORALJENE DOBROTE

   Jezus ozdravi gobavega (Mr 1,40-45), gobavi pa ga niti ne posluša, niti se mu ne pride zahvalit. Kdor hoče delati dobro, bo nujno doživljal tudi izigranost – križ zlorabljene dobrote.

   KRIŽ RAZPETOSTI

   Jezus gre v puščavo, biva med zvermi, se posti, hudič ga skuša, angeli mu strežejo (Mr 1,12-15). Duhovno življenje je neprestan spopad med hudičem in Bogom, med zvermi in angeli. Ni se mogoče izogniti razpetosti, potrebno jo je nositi – križ razpetosti.

   KRIŽ PREPUŠČANJA IN POTI

   Ko se Jezus na gori spremeni, bi apostol Peter postavil tri šotore (Mr 9,2-10). Ostal bi tam in nikoli ne sestopil z gore. Jezus pa nas vabi na pot, da svoje življenje izročamo v njegove roke in hkrati vztrajno hodimo po poti svetosti.

   KRIŽ NEKORISTI IN PREROŠTVA

   Jezus graja farizeje in pismouke, da so iz hiše njegovega Očeta naredili tržnico. Splete bič in razžene menjalce in prodajalce (Jn 2,13-25). S tem si zapravi kakršno koli priložnost, da bi bil priljubljen. Napoveduje svojo smrt in postavitev novega templja, česar pa ne more dokazati prej, preden ne umrje. Tako nosi križ nekoristi in preroštva. Vsak, kdor hoče biti njegov učenec, mora nositi takšen križ, kajti zvestoba evangeliju je pogosto zelo ‘nekoristna’. Križ preroštva pa je v pogledu v prihodnost, v katero kristjan zre, ne more pa je dokazati.

   KRIŽ OPREDELITVE IN ODLOČITVE

   Nikodem pride k Jezusu (Jn 3,14-21). Težko mu je, ker se mora odločiti in tvega izločenost iz duhovniške vrste. A opredeliti in odločiti se je potrebno, če hoče slediti Resnici. Tudi ti moraš sprejeti križ opredelitve in odločitve, če hočeš iti za Jezusom.

   KRIŽ UMIRANJA

   Jezus govori o nujnosti umiranja sebi, če hoče izpolniti Očetovo voljo (Jn 12,20-33). Umreti sebi je tako temeljno za kristjana, kakor je umiranja bistveno za zrno, če hoče obroditi sad.

   KRIŽ TIHOTE IN MOLKA

   Jezus pred Pilatom molči (Mr 14,1-15,47). Dovolj je govoril, sedaj mu preostane samo še križ tihote in molka. Tihote, ko je potrebno zreti skrivnost Očetove volje. Molka, ko ni mogoče ničesar dopovedati, je potrebno molčati. To je ponižnost – ko celo Beseda umolkne. Križ tihote mora nositi tisti, ki hoče biti zvest svojemu Učitelju.

   Ko pogledamo na Jezusa na križu, nam mora biti jasno: Končal je na križu, ker je hotel priti v življenje. Še več, končal je na križu, ker želi, da bi v življenje stopali tudi mi. Brez križa ta pot ni mogoča. Polno življenje zahteva vsakdanji napor, prizadevanje za dobro. Kakor nam je jasno, da se brez muje še čevelj ne obuje, nam mora postati jasno, da brez sprejemanja vsakdanjih križev, ne moremo hoditi po ozki poti v življenje.

   Naj nam bo torej veliki petek povabilo, da se ne otepamo križev, ki jih zahteva ljubezen. Napor življenja naj nam ne bo odveč. Brez duhovnega napora, brez križa ni pravega življenja, ne moremo biti Jezusovi učenci.

   https://www.grad-miren.si/sl/evangelij-in-pridiga/21-veliki-petek-kriz-ozke-poti-v-zivljenje/

   Odgovori
7. Miro says:

   7. aprila, 2021 at 14:25

   DEVETDNEVNICA BOŽJEGA USMILJENJA – ŠESTI DAN

   Vsak dan molimo:
   – Molitev dneva
   – Rožni venec Božjega usmiljenja
   – Vzklike Božjemu usmiljenju

   Jezus: »Danes mi privedi krotke in ponižne vernike in otročiče ter jih potopi v moje usmiljenje. Ti so najbolj podobni mojemu Srcu; tolažili so me v bridkem smrtnem trpljenju. Gledal sem nanje kakor na zemeljske angele, ki bodo čuvali moje oltarje. Nanje izlivam potoke milosti. Mojo milost more sprejeti samo ponižen človek; ponižne obdarjam s svojim zaupanjem.«

   Neizmerno usmiljeni Jezus, ti sam si dejal: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen,« sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca krotke in ponižne vernike in otročiče. Ti navdušujejo vsa nebesa in so posebno zadovoljstvo nebeškega Očeta, so dišeč šopek pred božjim prestolom, so vonj, ki opaja samega Boga. Ti imajo trajno bivališče v tvojem nadvse usmiljenem Srcu in nenehno pojejo hvalnico ljubezni in usmiljenja.

   Resnično ponižna in krotka
   duša že tu na zemlji uživa raj.
   Vonj njenega ponižnega srca
   navdušuje samega Stvarnika.

   Večni Oče, usmiljeno poglej na krotke in ponižne vernike ter na otročiče, ki so zaobjeti v bivališču nadvse usmiljenega Jezusovega Srca: Ti so najbolj podobni tvojemu Sinu; njihov vonj se z zemlje dviga vse do tvojega prestola. Oče usmiljenja in vse dobrote, po ljubezni in veselju, ki ju gojiš do njih, te goreče prosim, blagoslovi ves svet, da bomo vsi skupaj prepevali slavo tvojemu usmiljenju vekomaj. Amen.

   Na običajni rožni venec molimo:
   Na prvih treh jagodah:
   Oče naš; Zdrava, Marija; Vera

   Pri vseh petih desetkah molimo:
   a) Pri velikih jagodah:
   Večni Oče, darujem Ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta.

   b) Pri malih jagodah (desetkrat):
   Po njegovem prebridkem trpljenju, usmili se nas in vsega sveta.

   Na koncu dodamo (trikrat):
   Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.

   Nato zmolimo še Vzklike Božjemu usmiljenju.

   Več o tem na spletni strani:
   https://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/devet-dnevnica-bozjega-usmiljenja-v-casu-korone/

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Miro says:

   7. aprila, 2021 at 9:39

   KAKO SE JE TRAVMATIZIRANI OTROK, NASILNI KRIMINALEC, ODVISNIK IN RAZPEČEVALEC MAMIL SREČAL Z BOGOM IN POSTAL DUHOVNIK, KI SREDI EPIDEMIJE REŠUJE ŽIVLJENJA ODVISNIKOV, REVEŽEV IN OBUPANIH (Aleteia)

   Mick je, kot sam pripoveduje, jemal mamila vseh vrst, vedno z alkoholom. Postal je zasvojen, kar ga je zapeljalo v kriminal. Bil je razpečevalec mamil in izterjevalec dolgov, mnogo ljudi je poškodoval …

   »Padec s konja«

   Nekega dne leta 2009 je Mick pri zapuščenih skladiščih s pištolo v roki čakal drugega dilerja, da bi od njega izterjal dolg. Vendar ugledal je nenavaden prizor: na njegovi levi in desni sta bili svetlolasi deklici v belem, stari okoli pet let. Ko je kljub temu nadaljeval s svojim namenom, je iz roke ene izmed deklic zasvetila tako močna bela svetloba, da ga je zaslepila.

   »Kakor bi gledal v sonce. Za 15 sekund sem popolnoma oslepel in bil kot ohromljen. Komaj sem se privlekel v svoj avto in se začel tresti, potiti, srce je bilo kakor noro …,« pripoveduje Mick. Takrat je po dolgih letih poklical Boga na pomoč. Sprva ni bilo nobenega odgovora …

   O tej poučni življenjski zgodbi več na:
   https://si.aleteia.org/2021/04/07/od-dilerja-do-ulicnega-duhovnika-svoboden-sem-in-zato-moje-zivljenje-ni-vec-travma/

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Miro says:

   7. aprila, 2021 at 8:51

   V SRCU UKORENINJENO BOŽJE KRALJESTVO PRINAŠA MIR, SVOBODO IN POLNOST! (papež Frančišek)

   Evangeljski odlomek (prim. Jn 18,33b-37) nam govori o Kristusovem kraljestvu, o Jezusovem kraljestvu, ko pripoveduje ponižujočo situacijo, v kateri se je znašel Jezus, potem ko je bil aretiran v Getsemaniju, zvezan, zasramovan, pripeljan pred jeruzalemske oblasti. In potem je bil pripeljan pred rimskega prokuratorja kot tisti, ki ogroža politično oblast s tem, da bi postal judovski kralj. Pilat je torej napravil preiskavo in ga je v dramatičnem zasliševanju dvakrat vprašal, če je kralj (prim. v. 33b.37).

   JEZUSOVO KRALJESTVO NI OD TEGA SVETA

   Jezus je najprej odgovoril, da njegovo kraljestvo »ni od tega sveta« (v. 36). Potem pa je potrdil: »Ti praviš: Kralj sem« (v. 37). Iz vsega Jezusovega življenja je razvidno, da On nima političnih ambicij. Spomnimo se, da je bila po pomnožitvi kruha množica navdušena nad čudežem in ga je hotela razglasiti za kralja, da bi vrgla rimsko oblast in vzpostavila izraelsko kraljestvo. Toda za Jezusa je kraljestvo nekaj drugega, ki se prav gotovo ne udejanji z uporom, nasiljem in močjo orožja. Zato se je sam umaknil na goro, da bi molil (prim. Jn 6,5-15). Sedaj, ko odgovarja Pilatu, mu da vedeti, da se njegovi učenci niso bojevali in ga branili. Pravi: »Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.«

   BOŽJE KRALJESTVO JE UTEMELJENO NA LJUBEZNI

   Jezus hoče dati razumeti, da je nad politično oblastjo še ena druga veliko večja in se je ne doseže s človeškimi sredstvi. On je prišel na zemljo, da bi izvajal to oblast, ki je ljubezen in bi pričeval za resnico (prim. v. 37). Gre za božansko resnico, ki je dejansko osrednje sporočilo evangelija: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8) in hoče vzpostaviti na svetu svoje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru. Jezus je kralj tega kraljestva, ki se razteza vse do konca časov. Zgodovina nas uči, da so kraljestva, utemeljena na moči orožja in goljufije, krhka in prej ali slej razpadejo. Toda Božje kraljestvo pa je utemeljeno na ljubezni ter se zakorenini v srce. Božje kraljestvo se zakorenini v srce in tistemu, ki ga sprejme, podeli mir, svobodo in polnost življenja. Vsi mi hočemo mir, vsi mi hočemo svobodo, vsi mi hočemo polnost. Kako se to stori? Pusti, da se Božja ljubezen, Božje kraljestvo, Jezusova ljubezen ukorenini v tvojem srcu in imel boš mir, imel boš svobodo in imel boš polnost.

   Jezus nas prosi, naj pustimo, da bo On postal naš kralj. Kralj, ki nas je s svojo besedo, s svojim zgledom ter s svojim življenjem žrtvovanim na križu rešil iz smrti, ta kralj kaže pot izgubljenemu človeku, da novo luč našemu bivanju, zaznamovanemu z dvomi, s strahom in z vsakodnevnimi preizkušnjami. Toda ne smemo pozabiti, da Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta. On bo lahko dal novi smisel našemu življenju, ki je včasih postavljeno na težko preizkušnjo tudi zaradi naših napak ter naših grehov, vendar samo pod pogojem, da ne sledimo logikam tega sveta in njegovim »kraljem«.

   PROŠNJA K DEVICI MARIJI

   Devica Marija naj nam pomaga sprejeti Jezusa kot kralja našega življenja in širiti njegovo kraljestvo tako, da bomo pričevali za resnico, ki je ljubezen.

   Povzeto po nagovoru papeža Frančiška na praznik Jezusa Kristusa Kralja vesoljstva, 25. november 2018

   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2018-11/papez-francisek-v-srcu-ukoreninjeno-bozje-kraljestvo-prinasa-mir.html

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Miro says:

    7. aprila, 2021 at 8:25

    LJUBEZEN NI LE NAJVEČJA ZAPOVED, TEMVEČ JE TUDI NAJPOPOLNEJŠA MOLITEV (Karl Rahner)

    -Kdor hoče Boga zares ljubiti, ta ga že ljubi, saj ne bi hrepenel po ljubezni, če se božja milost ne bi dotaknila njegovega srca.

    – Krščanstvo je vera v prihodnost, v blaženo, neskončno prihodnost, ki je nezakrita navzočnost neskončnega Boga kot našega večnega življenja.

    – Vsakdanja molitev je težavna zadeva … Kako pogosto je srce daleč od tega, kar usta govore, daleč od njega, ki mu je molitveni obrazec namenjen.

    – Lahko se prebudi ljubezen do Boga tudi ob tihem, hvaležnem veselju, ko se srečamo z dobrim človekom ali ko se rešimo velikega strahu ali silne žalosti.

    – Ljubezen ni le največja zapoved, temveč je tudi najpopolnejša molitev.

    – Gospod ni naš Bog le ob praznikih. Nismo njegovi le, če se nas v njegovih veličastnih svetiščih dotakne njegova skrivnostna lepota; njegovi služabniki in služabnice smo tudi na polju in v delavnicah, pri mizi in v spalnici.

    – Le vsakdanja molitev nam lahko pomaga. Le če vsak dan molimo, pripravljamo pogoje za ure vzvišene molitve.

    (Karl Rahner, izbor misli, Ognjišče)

    Odgovori