Članki za dušo

15.011 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   8. aprila, 2021 at 19:56

   VELIKA NOČ JE KORENINA VSEGA TEGA, KAR KRISTJAN ŽIVI, MOLI, PREMIŠLJUJE, DELUJE, PREJEMA!

   Naj vprašanje, kaj mu pomeni Velika noč, je župnik Martin Golob v pogovoru za spletni portal Domovina takole odgovoril:

   »Zame je Velika noč največji krščanski praznik. No tudi sicer je. Velika noč je zame praznik odrešenja. Pomeni, da sem odrešen. Jezus je zame premagal smrt, da jaz nisem več suženj smrti. To je velika stvar. Če ne bi bilo velike noči, ne vem, kaj bi pridigal kot duhovnik na pogrebih. Lahko bi rekel: Bil je fajn, priden možakar, ampak zdaj je pa to to. Ker pa verjamem, da je Jezus vstal od mrtvih in da je smrt premagana, da je to življenje, ki ga živimo nekaj začasnega, lahko na pogrebu rečem: Z Micko, od katere se poslavljamo, se bomo še srečali. Ne samo v spominu, ampak v večnem življenju. V veliki noči je ključ tega. Tukaj najdemo odgovor, kaj narediti s trpljenjem. Lahko ga darujem, dam za večje stvari. Sam sem duhovnik, ker se je zame redovnica Vida Peterlin 20 let darovala na postelji z multiplo sklerozo. Velika noč je korenina vsega tega, kar kristjan živi, moli, premišljuje, deluje, prejema. To je to,« je poudaril župnik Martin Golob.

   Vir: spletni portal Domovina, pogovor vodil Peter Merše, 2. april 2021

   Kristus je vstal, aleluja!

   Odgovori
2. Hvala says:

   8. aprila, 2021 at 18:46

   HUDIĆEVA NEVOŠČLJIVOST

   Boj in želja po uničevanju

   Nevoščljivost tistega nadutega angela, ki ni hotel sprejeti učlovečenja, ga je pripeljala do tega, da uničuje človeštvo. V srce tako vstopi: ljubosumje, nevoščljivost, konkurenca. Medtem ko bi mi lahko živeli kakor bratje, vsi skupaj, v miru. Na ta način se začneta boj in želja po uničevanju. In če kdo pravi, da ne uničuje nikogar: A da ne? In tvoje OBREKOVANJE ? Kaj pa ko slabo govoriš o drugem? Uničuješ ga. Kot pravi apostol Jakob, jezik je neusmiljeno orožje, ubija. OBREKOVANJE UBIJA, OPRAVLJANJE UBIJA.

   HUDIČ OBSTAJA

   Želel bi, da danes vsak razmisli o naslednjem: Zakaj se danes na svetu seje toliko sovraštva? V družinah, ki se včasih ne znajo pobotati, v četrtih, na delovnem mestu, v politiki … Sejalec sovraštva je ravno to. Po hudičevi nevoščljivosti je smrt prišla na svet. A nekateri pravijo: ‘Hudič ne obstaja. To je zlo, takšno eterično zlo.’ Božja beseda pa je zelo jasna. In hudič se je postavil proti Jezusu. Berite evangelij. Če imamo vero ali je nimamo, Božja beseda je jasna!

   Prosimo Gospoda za pomoč, da bo v našem srcu rasla vera v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je prevzel človeško naravo, da bi se z našim mesom boril in v našem mesu premagal hudiča in zlo. In naj nam ta vera da moč, da ne bomo vstopili v igro tega velikega nevoščljivca, velikega lažnivca, sejalca sovraštva.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 12.11.2019)

   http://www.mirenski-grad.si/hudiceva-nevoscljivost

   Odgovori
3. Hvala says:

   8. aprila, 2021 at 18:29

   NAPUH

   Napuh je prepričanje, da smo vredni več kot drugi, da drugega ne potrebujemo. Zaradi tega, ker vidimo le nas same, drugega pohodimo, izkoristimo, se mu posmehujemo. Z napuhom resno uničujemo naše odnose. Nasprotje napuha je ponižnost, s katero ustvarjamo prostor za drugega, prostor za odnos, ki edini lahko izpolni človeka.

   1. dan

   »Kako, da tega ne znaš? To pa res zna vsak bedak!«

   Ali tudi sam kdaj tako zabijem prijatelja, ki nečesa ne zna ali ne razume? Se imam za nekaj več, ker znam nekaj, kar drugi ne zna? Si to ob bližnjih velikokrat mislim, čeprav ne rečem na glas? Tudi če svojega napuhnjenega vedenja ne pokažemo z besedami, naš greh ostaja še kako resničen.

   Trudil se bom, da bom sprejel prijatelje in bližnje, ki jim kaj ne gre od rok, ter nanje ne bom gledal zviška. Saj tudi sam marsičesa ne znam ali ne razumem.

   2. dan

   Za otroke:

   Prostovoljec mi pri pisanju domače naloge predlaga način, kako lahko še izboljšam svoje učenje ali pridobim na hitrosti ali natančnosti. Želi, da ga poslušam in mu zaupam. Meni pa gredo njegove spodbude na živce. Zakaj bi ga moral poslušati, če s svojim načinom reševanja, svojo hitrostjo in malo manj urejenim zvezkom prav tako lahko dosežem dobro oceno? Sam že dovolj dobro vem, kaj delam prav in kaj narobe. Delal bom tako, kot sem bil vajen do sedaj.

   Za odrasle:

   Spekel sem pecivo za družino. Bilo je sicer okusno, a na videz ni bilo preveč privlačno. Žena/mož mi predlaga način, kako bi ga lahko izboljšal. Meni pa gre na živce, da se vtika in mi soli pamet. Važno je, da je okusno, ne pa, kakšno je! Sploh pa, sam najbolje vem, kako se tako pecivo peče, saj ga pečem že 20 let! Prav nič mu ne manjka!

   Danes se bom potrudil, da se bom ob spodbudah bližnjih ustavil in pomislil, zakaj me spodbuja k boljšemu in zakaj je to zame dobro.

   3. dan

   Za otroke:

   Prijatelj me je danes zafrkaval in se mi smejal. To me je zelo prizadelo. A naj le počaka, mu že vrnem! Niti pogledam ga ne več! Ne zanima me, če ne bova več prijatelja. Jaz ne potrebujem nikogar!

   Za odrasle:

   Sodelavec je danes zbijal šale na račun moje vere. Pa kaj! Saj že dolgo vem, da ima probleme sam s sabo. Z njim se res nima smisla ukvarjati, bo že dobil svoje. Na mojo pomoč pa lahko naslednjič kar pozabi, ne zanima me, če mi bo zameril, saj ga ne potrebujem!

   Brez prijateljev in bližnjih je človek zgubljen in nesrečen, zato se bom danes trudil, da se ne bom užaljeno umikal, temveč bom spore sproti razčistil in se tudi opravičil, ko bom sam naredil kaj narobe.

   4. dan

   Za otroke:

   Glej jo, Ančko, tako je počasna, da jo še paličnjak prehiti! Nje pa res ne rabimo v svoji ekipi. Z njo bi gotovo zgubili tekmo!

   Za odrasle:

   Z mlajšim bratom nimava veliko skupnega, tudi njegova žena se zanima za stvari, ki mene ne zanimajo. Jaz rada debatiram o vzgoji, o odnosih … Tudi če se že spustimo v kakšno tako debato, ne povesta nič pametnega. Ne da se mi ukvarjati z njima, saj od tega nimam nič.

   Kolikokrat se nočem družiti z določenimi osebami, ker so preprosto preveč nezanimive zame in od njih nimam nobene koristi? Trudil se bom bolje spoznati vse tiste, za katere se do sedaj nisem zmenil in brisati svojo predstavo o tem, da smo/so nekateri vredni več, nekateri pa manj.

   http://www.mirenski-grad.si/napuh

   Odgovori
4. Hvala says:

   8. aprila, 2021 at 18:08

   UŽALJENA VELIČINA

   Neredek pojav med dobrimi dušami. Tudi za samostanskimi zidovi.

   Krasen delavec, še boljši družabnik, poosebljena dobrota. Vse odlike. Lepega dne pa se je nekaj zgodilo. Dogodek je prerastel njegovo zmogljivost. In sledi umik v užaljenost. Včasih v zagrenjenost.

   Kdaj pa kdaj so to komični prizori. A človeka vendarle prav zares prizadenejo. Morda samo za trenutek, morda za več dni, morda za leta. Odvisno je od zrelosti človeka, od tega, ali je njegova krepostnost res pristna.

   Pobožnost, ki je stkana iz omlednih vzdihov, sentimentalnih čustev, navdušenih načrtov, malo vzdrži.

   Tako dogodki razgalijo stvarnost.

   Tudi to je šola. Če se nenadno ujamem v taki užaljenosti, preveliki prizadetosti, potem je trenutek, ko moram poseči globlje. Kje je vzrok?

   Duhovna rast krščanskega človeka ni delo dneva in so potrebna razočaranja nad samim seboj. Čeprav tudi razočaranja razodevajo, da imam previsoko mnenje o sebi. Torej še nisem prišel do jedra ponižnosti.

   Bog, daj mi ravnodušnost: naj ljudje govoré, kar hočejo, delajo proti meni, kar hočejo. Nikdar pa ne dopústi, da bi bil ravnodušen v enem vprašanju: Ali zares iščem in izpolnjujem tvojo voljo.

   http://www.mirenski-grad.si/en/node/2110

   Odgovori
5. Miro says:

   8. aprila, 2021 at 17:17

   USMILJENI JEZUS: »MOJE USMILJENJE JE TAKO VELIKO, DA GA V VSEJ VEČNOSTI NE MORE DOUMETI NOBEN RAZUM, NE ČLOVEŠKI NE ANGELSKI« (Dn 699)

   Besede življenja, ki jih je Gospod Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, namenjene pa so tudi nam:

   »Moja hči, vsemu svetu oznanjaj moje nepojmljivo usmiljenje. Želim, da bi bil praznik usmiljenja pribežališče in zavetje vsem, posebej ubogim grešnikom. Na ta dan so odprte globine mojega usmiljenja; na ljudi, ki se približajo izviru mojega usmiljenja, izlivam celo morje milosti. Oseba, ki pristopi k spovedi in k svetemu obhajilu, prejme popolno odpuščanje krivde in kazni. Ta dan so odprte vse Božje zapornice, po katerih tečejo milosti; naj se nihče ne boji približati se mi, čeprav bi bili njegovi grehi rdeči kakor škrlat. Moje usmiljenje je tako veliko, da ga v vsej večnosti ne more doumeti noben razum, ne človeški ne angelski. Vse, kar obstaja, je izšlo iz notranjosti mojega usmiljenja. Vsaka duša bo v odnosu do mene vso večnost premišljevala o moji ljubezni in mojem usmiljenju. Praznik usmiljenja je izšel iz moje notranjosti; želim, da bi bilo slovesno praznovanje prvo nedeljo po veliki noči. Človeštvo ne bo okusilo miru, dokler se ne obrne k izviru mojega usmiljenja.« (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 699)

   Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Miro says:

   8. aprila, 2021 at 9:08

   DEVETDNEVNICA BOŽJEGA USMILJENJA – SEDMI DAN

   Vsak dan molimo:
   – Molitev dneva
   – Rožni venec Božjega usmiljenja
   – Vzklike Božjemu usmiljenju

   Jezus: »Danes mi privedi vernike, ki posebej častijo in slavijo moje usmiljenje, ter jih potopi v moje usmiljenje. Ti so najbolj občutili moje trpljenje in so najgloblje razumeli mojega duha. So živi odsev mojega usmiljenega Srca. V prihodnjem življenju bodo blesteli v posebnem sijaju, nobeden ne pride v peklenski ogenj, vsakega bom ob smrtni uri posebej branil.«

   Neizmerno usmiljeni Jezus, tvoje Srce je ljubezen sama, sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca tiste vernike, ki posebej častijo in slavijo veličino tvojega usmiljenja. Ti so močna sila samega Boga; sredi vseh stisk in nasprotovanj vztrajajo, zaupajoč v tvoje usmiljenje. Združeni s teboj na svojih ramenih nosijo vse človeštvo. Po smrti ne bodo strogo sojeni, temveč jih bo ob smrtni uri objelo tvoje usmiljenje.

   Dušo, ki slavi dobroto svojega Gospoda,
   on posebej ljubi.
   Vedno je blizu živemu izviru
   in črpa milosti iz božjega usmiljenja,

   Večni Oče, usmiljeno poglej na tiste vernike, ki častijo in slavijo tvojo največjo lastnost, to je tvoje nepojmljivo usmiljenje, in so zaobjeti v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu. Ti so živi evangelij, njihove roke so polne del usmiljenja, srce pa prepolno veselja, Najvišjemu prepeva pesem usmiljenja.

   O Bog, goreče te prosim, izkaži jim svoje usmiljenje zaradi upanja in zaupanja, ki so ga imeli do tebe. Naj se nad njimi izpolni Jezusova obljuba, saj je dejal: »Tiste, ki bodo častili to moje nepojmljivo usmiljenje, bom kakor svojo čast sam branil v življenju, posebej ob smrtni uri.«

   Na običajni rožni venec molimo:
   Na prvih treh jagodah:
   Oče naš; Zdrava, Marija; Vera

   Pri vseh petih desetkah molimo:
   a) Pri velikih jagodah:
   Večni Oče, darujem Ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta.

   b) Pri malih jagodah (desetkrat):
   Po njegovem prebridkem trpljenju, usmili se nas in vsega sveta.

   Na koncu dodamo (trikrat):
   Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.

   Nato zmolimo še Vzklike Božjemu usmiljenju.

   Več o tem na spletni strani:
   https://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/devet-dnevnica-bozjega-usmiljenja-v-casu-korone/

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Hvala says:

   8. aprila, 2021 at 9:06

   ODNOS KOT ZAVEZA

   VRHUNEC ČLOVEŠKEGA ODNOSA SE ZGODI V ZAKONSKI ZVEZI
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   SPODAJ PRILOŽENO SEM IZBRALA ČLANEK O ZAKRAMENTU SVETEGA ZAKONA, O DRUŽINI, O OTROCIH IN MEDSEBOJNEM PODARJANJU LJUDI, KI SO SKLENILI ZAKRAMENT SVETEGA ZAKONA Z BOGOM. UPAM, DA BOSTE PROSILI JEZUSA, DA VAM RAZPOREDI ČAS V DNEVU, DA BOSTE TAKO LAHKO V CELOTI PREBRALI.

   Vrhunec človeškega odnosa se zgodi v zakonski zvezi. Zato se bom ustavil ob tem odnosu in za opis uporabil definicijo poroke, ob kateri je spregovoril avtor C. West v svoji knjigi Dobra novica o spolnosti in zakonu. V poglavje z naslovom Kaj je poroka v očeh Cerkve? piše takole: »Poroka je intimno, izključno, nerazvezno občestvo ži­vljenja in ljubezni, v katerega vstopita moški in ženska po Stvarnikovem načrtu, za blagor zakoncev ter roditev in vzgojo otrok; to zavezo med krščenima osebama je Kri­stus povzdignil v dostojanstvo zakramenta.«

   INTIMNO OBČESTVO ŽIVLJENJA IN LJUBEZNI.

   Zakon je najte­snejše in najintimnejše med človeškimi prijateljstvi. Zaje­ma deljenje vsega življenja neke osebe z njenim zakoncem. Zakon zahteva vzajemno podaritev, ki je tako intimna in popolna, da zakonca postaneta »eno«, vendar pri tem ne izgubita svoje osebne enkratnosti.

   Človek je celota telesnega, razumskega, čustvenega in duhovnega življenja. Biti v intimnem odnosu pomeni, biti združen na vseh teh ravneh. Zakonski odnos je vrhunec te bližine.

   TELESNA ZDRUŽITEV je kljub izredni pomembnosti in teži, saj z njo stopa v veljavo zakonska zveza, le eno od področij združitve. Teže, ki jo ima spolna združitev na telesni ravni, ne moremo pripisati v prvi vrsti telesnosti, ampak dejstvu, da človek na telesni ravni združuje vse ostale ravni. Spolnost, okoli katere se vrti praktično ves svet, je le deloma vprašanje telesnosti. Žal se temu danes daje zgrešeno težo.

   Ko že ostajamo pri vprašanju telesnosti, se moramo zagotovo vprašati, kako sprejemam svoje telo in telo bližnjega. Jezus pravi, da je tempelj Svetega Duha. Vrednost templja je v veliki meri v njegovi funkciji služenja Svetemu Duhu. Torej telesna bližina predstavlja most do bližine na drugih ravneh. Ta most se ne gradi s samim spolnim dejanjem, niti ne s strastmi, ampak z ljubeznijo, ki pomeni veseliti se drugega kot osebe, v njeni celovitosti. Videti drugega v tem, kar je. Podariti se drugemu in se veseliti njegove podaritve v celoti.

   Nežnost je telesni izraz te ljubezni. Tej je na telesni ravni potrebno posvetiti veliko več energije kot sami spolnosti.

   Razumska raven je načeloma bolj preprosta oz. bolj poznana. Saj večina komunikacije med nami deluje na razumski ravni, vsaj zdi se nam, da je tako. Kaj vse je v ozadju se bomo ustavljali ob drugih ravneh. Na ozadja naših razumskih sklepov, miselnih vzorcev moramo biti pozorni, če hočemo, da bo ta raven stala.

   Čustvena ravne pa je poglavje zase. Naučili smo se, da nekaterih stvari ne smemo doživljati in zato pogosto trdimo, da jih ni. Tako smo lahko jezni, pa jeze ne priznamo; lahko smo ljubosumni, pa tudi tega ne priznamo itd. Če govorimo zakonskem ljubezensko spolnem odnosu se v njem prebujajo različni strahovi in odpori itd. ampak ker vsega tega ne sme biti, rečete zakonci, da tega pač ni. Pa vendarle vse to obstaja. Neizgovorjeno, prikrito, zanikano pa ustvarja prepade in razdalje med zakonci in prijatelji.

   V čustveno raven najbolj intenzivno stopa celotno naše preteklo doživljanje. Otroštvo, s katerim se nismo srečali je v celoti del vsakega doživljanja in tako tudi pomemben del odnosa. Le kolikor je to lahko podeljeno, je tudi gradbeni kamen odnosa. Sicer predstavlja razpoke in luknje v gradnji mostu med dvema.

   Duhovna razsežnost našega bivanja pa prežema vse naše bitje. Kakor bi težko rekli, kateri del cerkve ni posvečen in ne služi bogoslužju, tako bi težko rekli, kateri del našega bitja ni prežet z duhovnostjo. To, tolikokrat neubesedeno področje, je vendarle del vsakega odnosa. Kako zelo je boleče, če drugi ne ceni tega, kar mi cenimo. Vrednostni sistem, ki ga imamo izredno intenzivno vpliva na gradnjo odnosa, na resničnost bližine in intime.

   IZKLJUČNO.

   Kot vzajemen dar dveh oseb druge drugi ta intimna zveza izključuje takšno zvezo s kom drugim. Zah­teva popolno zvestobo zakoncev. Ta izključnost je bistvena tudi za dobro otrok.

   Izključnost razumem predvsem kot nujnost celostne podaritve. Spolni odnos pomeni vrhunec odnosa, odgovor na hrepenenje po sprejetosti in pripadnosti. Pravzaprav je spolnost neskončna želja po tem, da bi me nekdo sprejel prav vsega, v vsakem delčku svojega bivanja. Da bi takšen lahko pripadal.

   S tem je začrtano tudi že trajanje te pripadnosti. Spolni odnos je želja po tem, da bi ta bližina in pripadnost nikoli ne minila. Zato je temeljno hrepenenje mogoče v največji meri uresničiti le, če je zaveza resnično trajna, torej izključna.

   Živeti še z nekom in se še nekomu podariti celega je nemogoče.

   Razmišljam, kaj je tisto kar je izključno:

   Duhovno sem lahko ves za vse. Kristus se nam daje celo v hrano, vendar je v vsakem delčku lahko ves. Čustveno pa ni mogoče. Če težim za popolno podaritvijo, moram vanjo tudi verjeti. Če v to ne verjamem, jo izključujem. Če je torej težnja po sprejetosti in pripadanju temelj zakonskega odnosa, potem je logično, da je zakonski odnos tesno povezan z izključnostjo. Saj ni mogoče scela pripadati večim in biti v celoti doživljanja v enosti z mnogimi drugimi.

   Seveda so tu tudi otroci, ki potrebujejo isto varnost in sprejetost.

   NERAZVEZNO.

   Moža in žene ne veže minljivo čustvo ali gola erotična naklonjenost, ki se lahko hitro razblinita, če ju sebično iščemo. Združuje ju Bog v nerazvezljivi vezi ljubezni po trdnem in nepreklicnem dejanju njune oseb­ne privolitve. Pri krščenih je ta vez zapečatena od Svetega Duha in ko je enkrat izvršena, postane absolutno nerazvezljiva. Učenje Cerkve tako niti ni toliko, da je ločiti se na­robe, ampak da je – v smislu razveze veljavnega zakona – nemogoče, ne glede na civilni status zakona.

   Torej je temelj nerazveznosti prepričanje, da je za zakonskim odnosom Bog.

   Po načrtu Stvarnika.

   Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči, pravi Sveto pismo. Avtor poroke je Bog. Klic k poroki je vpisal prav v naše bitje, tako da nas je ustvaril kot moške in ženske. Poroki vladajo njegovi zakoni, ki jih zvesto posre­duje njegova nevesta Cerkev. Da bi bil zakon to, za kar je bil ustvarjen, mora odgovarjati tem zakonom. Ljudje torej ne moremo po svoji želji spreminjati smisla in namena poroke.

   Z duhovnega vidika je torej razumljivo, da je Bog tisti, ki je dva poklical na pot, da postaneta mož in žena. Njuna pot je torej izpolnitev poklicanosti. Ta torej ne more biti nekaj začasnega, ampak gre za življenjsko odločitev in izpolnitev.

   Lahko pa pogledamo na nerazveznost tudi s psihološkega vidika. Privlačnost v največji meri določajo naše družine. Privlačen mi je v prvi vrsti tisti, ki v meni prebuja najgloblje vzgibe iz otroštva. Zdi se mogoče pretirano, pa vendar. Simpatija je privlačnost dveh, ki imata podobne rane in različen obrambni mehanizem. Prav to pa je s psihološkega vidika izredno pomembno sporočilo. Ta, ki si ga srečal, je najbolj pravi zate, da ob njem razrešuješ tisto, kar je bilo doslej najgloblje in najbolj nerazrešeno. Če boš vztrajal v iskanju bližine, če boš zaupal v božji načrt, bosta v tem tudi uspela. Vsako preskakovanje iz odnosa v odnos samo zmanjšuje vero v to, da te drugi lahko resnično sliši in da je resnična intima mogoča. Rane bodo namreč povsod nastopile, reševati jih bo potrebno. Če te volje ni bilo v prvem odnosu, zakaj bi nastopila v drugem ali tretjem.

   V katerega vstopata moški in ženska.

   Komplementar­nost moškega in ženske je bistvena za zakon. Danes v poj­movanju zakona vlada takšna zmeda, da hočejo nekateri razširiti pravno »pravico« do poroke tudi za osebe istega spola. Vendar sama narava poroke onemogoča takšen pre­dlog.

   Na tem mestu ne bomo veliko govorili o razlikah med moškim in žensko. Gotovo nam, ki smo tu, ni dvom, da je zakon namenjen moškemu in ženski in ne istemu spolu. Bogastvo zakonske zveze je ravno v dopolnjevanju in v rodovitnosti. Rodovitnosti ne le na telesni, temveč tudi na duhovni ravni. Tudi med bogu posvečenimi imamo pogosto pare, ki se ravno v različnosti dopolnjujejo in postajajo rodovitni. (Frančišek in Klara, Vincencij in Ludovika, Janez od križa in Terezija Avilska, Frančišek Saleški in Ivana Šantalska itd.)

   Ni krivica, da se morate učiti razumeti drug drugega, to je temelj vaše rasti in vaše rodovitnosti!

   ZA BLAGOR ZAKONCEV.

   »Ni dobro za človeka, da je sam« (1 Mz 2,18). Za svoje dobro torej, v svoj blagor, obogatitev in končno, za svoje zveličanje, moški in ženska združita svoji življenji v zakonsko zvezo. Poroka je najosnovnejši (vendar ne edini) izraz poklicanosti k ljubezni, ki jo imamo vsi mo­ški in ženske kot osebe, ustvarjene po božji podobi.

   Tisto, kar je lahko največje prekletstvo, je lahko največji blagoslov. Vaš križ je vaše odrešenje! To so vaše rane, ki jih le skupaj lahko ozdravite in stopitev v veselje vašega zakona.

   Pogosto se pojavlja vprašanje, kje naj najdeva moč za vse, kar zakonsko oz. družinsko življenje prinaša. Odgovor je preprost: V vajinem zakonskem odnosu, v vajini bližini. A to je mogoče izgraditi le, če boste trdno vztrajali v razreševanju veh vaših konfliktov. Vsaka nedoslednost vedno bolj izčrpava in oddaljuje. Doslednost pa nasprotno ustvarja bližino iz katere lahko rasteta.

   TER ZA RODITEV IN VZGOJO OTROK .

   Očetje drugega vatikan­skega zbora so zapisali: »Po sami svoji naravi sta ustanova zakona in zakonska ljubezen naravnana na roditev in vzgo­jo otrok in dosežeta v njih tako rekoč svojo krono.« Otroci niso nekakšen dodatek k zakonu in zakonski ljubezni, am­pak izvirajo iz samega srca vzajemne podaritve zakoncev, kot njen sad in izpolnitev. Namerna izključitev otrok zato nasprotuje sami naravi in namenu zakona.

   Kakršen je pogled na spolnost, takšen pogled imamo na družino in otroke. Če je spolnost v prvi vrsti vprašanje užitka, so otroci grožnja temu užitku. Brez dvoma otroci ne smejo biti grožnja zakonskemu odnosu, saj je njegov cilj v podaritvi drugemu in v tem se vajin odnos nujno odpira novemu življenju. Sicer se nekje zapre vase in začne umirati. Kolikor ne rastem v odpovedi, propadam v iskanju samega sebe.

   ZAVEZA.

   Poroka ni samo pogodba med moškim in žen­sko, ampak sveta zaveza. Bog je ustvaril zakon, da bi bil podoba njegove zaveze z božjim ljudstvom in bi bil v njej hkrati udeležen. Poročna zaveza tako vabi zakonca, da sta deležna pri svobodni, popolni, zvesti in rodovitni božji ljubezni. V nasprotju z nekaterimi miselnimi tokovi sodob­nejši poudarek Cerkve na poroki kot zavezi ne izključuje misli, da je poroka tudi pogodba. Res je, da zaveza pomeni več kakor pravice in dolžnosti, ki jih zagotavljajo nekate­re pogodbe, ter ustvarja močnejši, svetejši okvir za zakon, vendar kanonsko pravo še vedno za opisovanje zakona na­merno uporablja oba izraza.

   DOSTOJANSTVO ZAKRAMENTA.

   Po moči krsta je poroka kr­ščanskih zakoncev učinkovito znamenje zveze med Kristu­som in Cerkvijo in kot taka tudi sredstvo milosti. Poroko dveh nekrščenih oseb oziroma ene krščene in ene nekrščene Cerkev šteje za »dober in naraven« zakon (West C. (2010), Dobra novica o spolnosti in zakonu, Ljubljana: Družina, str. 44-46).

   Vso razsežnost zakonske ljubezni je nedvomno mogoče živeti le v moči vere in zavesti, da nas Bog ljubi. Zakrament sv. zakona zakoncem vliva pogum, da bo svatba uspela, a spominja na dejstvo, da bo pogosto Bog tisti, ki bo moral po njuni prošnji, vodo spreminjati v vino.

   Povezane teme
   Srečanje za starše – o vzgoji
   Srečanje za starše – odnos kot zaveza
   Srečanje za starše – o veri
   Srečanje za starše-2
   Srečanje za starše-3
   Postno predavanje – s. Mateja Kraševec
   Drugo postno predavanje – dr. Janez Pogorelc
   Tretje postno predavanje – brat Štefan Kožuh
   Odlomek iz Svetega pisma
   Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.
   Mt 5,5

   Samostan lazaristov Mirenski Grad
   Miren 216
   5291 Miren

   http://www.mirenski-grad.si/srecanje-za-starse-odnos-kot-zaveza

   Odgovori
   • Hvala says:

     8. aprila, 2021 at 9:27

     Res je: Tisto, kar je lahko največje prekletstvo, je lahko največji blagoslov. Vaš križ je vaše odrešenje! To so vaše rane, ki jih le skupaj lahko ozdravite in stopitev v veselje vašega zakona.

     Odgovori
8. Hvala says:

   8. aprila, 2021 at 8:53

   LJUBI BOGA IN SVOJEGA BLJIŽNJEGA

   S kakšnim namenom pristopajo farizeji do Jezusa. Vidimo, da bi se ga radi preprosto znebili. Na poti jim je. Ogroža njihove interese tj. oblast, manipulacijo, korist, absolutno svobodo in še kaj bi se našlo.
   Njihov namen je torej daleč od vsebine vprašanj in nikakor ne vodi v odnos. NJIHOV NAMEN ODNOS UNIČUJE, PRAVZAPRAV SLUŽI UNIČENJU BLIŽNJEGA.

   Jezus in njegovi cilji, njegovo življenje in njegovo razmišljanje jih nikakor ne zanimajo. Zakaj? Ker se vrtijo okrog svojega interesa in ker se Jezus ne vrti okrog njih. Tako tudi podoba o drugem, takšna kakršno imajo, ne more voditi v odnos, ampak odnos ruši.

   Namen in predstava o sogovorniku določata njihovo držo do njega, ki se odraža v naslavljanju. V prejšnjem primeru smo slišali sladke besede: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo.«
   Večkrat so farizeji laskali Jezusu, ga naslavljali z imenitnimi izrazi, da bi poudarili njegovo dostojanstvo, a sta njihov namen in pogled nanj razkrivala zlaganost. Sladke besede, prefinjena drža, elegantna vprašanja so kakor poljub v maski in pozdrav v rokavici. Ustvarjajo dodatno razdaljo, da se ne bi »okužili« z bližnjim.

   Nazadnje pride na vrsto še vsebina pogovora. Tudi vsebina razkriva bližino ali razdaljo. Spomnimo se mogoče najbolj abstraktnega vprašanja, ki so ga nekega dne učitelji postave naslovili na Jezusa: Čigava bo žena, ker je imela sedem mož?
   Če bi farizeji spraševali konkretno, bi našli konkretne odgovore, ki zahtevajo spremembo drže. Abstraktna, splošna, teoretična vprašanja ne zahtevajo ničesar. Ustvarjajo meglo, v kateri si vsak lahko misli, kar si hoče.

   Spomnimo se, kako drugače pristopa k bližnjemu Marija. Ko jo angel pozdravi in ji napove, da bo spočela, ga vpraša preprosto: Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam? Ko ji dvanajstletni deček zagode in ostane v templju, ga z vso resnostjo vpraša: Zakaj si nama to storil, midva sva te v skrbeh iskala? Ko vidi stisko na svatbi reče Jezusu preprosto: Vina nimajo, ter naroči strežnikom: Karkoli vam poreče storite.

   Če pogledamo po štirih preprostih točkah, kaj naj vodi pogovor, bomo videli neskončno razliko med njo in farizeji:

   Namen je pri Mariji jasen: biti odgovorna, vzeti sogovornika za res, odraža željo da izpolni božjo voljo.
   Do sogovornika ima vedno izredno spoštovanje, pa naj bo to angel, otrok ali svatje. Vedno želi videti bližnjega v globini in se mu v njej tudi približati. Vzame ga za res.
   Njena drža je preprosta, neposredna, konkretna in jasna. Ne dela v rokavicah, vsa je v odnosu, takšna kakršna je.
   Zato je tudi vsebina pogovora konkretna in jasna: spočetje, iskanje, vino.

   http://www.mirenski-grad.si/n30-pogovor-odnos-ali-ne-odnos

   Odgovori
9. Miro says:

   8. aprila, 2021 at 8:42

   PAPEŽ PRI KATEHEZI: SVETNIKI NAM POMAGAJO PRI BOGU DOSEČI MILOST – V KRISTUSU JE SKRIVNOSTNA SOLIDARNOST MED TISTIMI, KI SO PREŠLI V DRUGO ŽIVLJENJE, IN NAMI, ROMARJI SKOZI TO ŽIVLJENJE!

   Kot je pri katehezi o povezanosti med molitvijo in občestvom svetnikov dejal papež Frančišek, »se vsakokrat, ko sklenemo roke in odpremo srce Bogu, znajdemo v družbi anonimnih in znanih svetnikov, ki molijo z nami in ki za nas posredujejo kakor starejši bratje in sestre, ki so že šli skozi našo isto človeško naravo. V Kristusu je skrivnostna solidarnost med tistimi, ki so prešli v drugo življenje, in nami, romarji skozi to življenje: naši dragi rajni z nebes še naprej skrbijo za nas. Oni molijo za nas in mi molimo z njimi …«

   »To molitveno vez med nami in svetniki, to molitveno vez izkusimo že tukaj, v zemeljskem življenju: molimo drug za druge, prosimo in darujemo molitve … Prvi način molitve za nekoga je govoriti Bogu o njem ali njej. Če to počnemo redno, vsak dan, se naše srce ne zapre, ostane odprto za brate. Moliti za druge je prvi način, kako jih ljubimo, in nas spodbuja h konkretni bližini. Tudi v konfliktnih trenutkih je način, kako umiriti konflikt, molitev za osebo, s katero sem v konfliktu. Nekaj se z molitvijo spremeni. Prva stvar, ki se spremeni, je moje srce, je moja drža. Gospod ga spremeni, da bi omogočil novo srečanje in konflikt ne bi postal vojna brez konca,« je med drugim poudaril sveti oče.

   Več o povezanosti med molitvijo in občestvom svetnikov na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-04/papeypri-katehezi-svetniki-nam-pomagajo-pri-bogu-doseci-milost.html

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Miro says:

    8. aprila, 2021 at 7:42

    KDOR NE VERUJE V BOGA, NE MORE VERJETI NITI V NJEGOVO PODOBO, KI JE ČLOVEK (Tomaš Špidlik)

    – Marija je podoba človeka, ki ga je Kristus popolnoma odrešil. Kdor torej hoče videti, kakšen je učinek Kristusovega odrešenja, naj se ozre na Marijo.

    – Pravo češčenje svetnikov, torej tistih, ki so eno s Kristusom, nas ne more oddaljevati od Boga, ampak je nasprotno edina pot, ki vodi navzgor.

    – Družba žalostnih in nezadovoljnih ljudi nikogar ne privlači in ne pritegne; nasprotno pa bi vsi želeli biti zraven ali vsaj blizu tam, kjer najdejo srečo in veselje.

    – Kakršni smo, takšen bo običajno tudi naš odnos do ljudi. To velja še bolj v odnosu do Boga, ki pozna naše srce.

    – Slaba navada, da pogosto zagrešimo majhne krivice, stori, da počasi izgubljamo čut za poštenost.

    – Kdor ne veruje v Boga, ne more verjeti niti v Njegovo podobo, ki je človek.

    – Brez duše je telo mrtvo. Brez ljubezni do bližnjega so mrtva tudi pravila lepega vedenja.

    (Tomaš Špidlik, izbor misli, Ognjišče)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori