Članki za dušo

15.011 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   9. aprila, 2021 at 15:14

   DEVETDNEVNICA BOŽJEGA USMILJENJA – OSMI DAN

   Vsak dan molimo:
   – Molitev dneva
   – Rožni venec Božjega usmiljenja
   – Vzklike Božjemu usmiljenju

   Jezus: »Danes mi privedi duše, ki so v ječi vic, in jih potopi v globine mojega usmiljenja; naj potoki moje krvi pogasijo njihov ogenj. Vse te duše neizmerno ljubim, saj zadoščujejo moji pravičnosti; ti jim moreš prinesti olajšanje. Zajemi iz zaklada moje Cerkve vse odpustke in jih daruj zanje. Ko bi poznala njihovo trpljenje, bi zanje neprestano darovala duhovno miloščino in poravnavala dolgove moji pravičnosti.«

   Neizmerno usmiljeni Jezus, ti sam si dejal, da hočeš usmiljenja; glej, v bivališče tvojega neizmerno usmiljenega Srca vodim vse verne rajne, ki jih tako ljubiš, a se vendar morajo odkupiti tvoji pravičnosti. Naj studenca krvi in vode, ki sta privrela iz tvojega Srca, pogasita ognjeni plamen vic, da bodo tudi tam slavili moč tvojega usmiljenja.

   Iz strašne vročine ognja v vicah
   se dviga vzdihovanje k tvojem usmiljenju.
   Duše okusijo osvežitev, uteho in olajšanje
   v izlitem potoku krvi in vode.

   Večni Oče, usmiljeno poglej na vse trpeče verne rajne v vicah, ki so zaobjeti v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu. Zaradi bridkega trpljenja Jezusa, tvojega Sina, in bridkosti, ki je preplavljala njegovo presveto dušo, izkaži svoje usmiljenje dušam, ki so pod pogledom tvoje pravičnosti. Ne glej nanje drugače kakor skozi rane tvojega preljubega Sina Jezusa, saj verujemo, da sta tvoja dobrota in usmiljenje brezmejni. Amen.

   Na običajni rožni venec molimo:
   Na prvih treh jagodah:
   Oče naš; Zdrava, Marija; Vera

   Pri vseh petih desetkah molimo:
   a) Pri velikih jagodah:
   Večni Oče, darujem Ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta.

   b) Pri malih jagodah (desetkrat):
   Po njegovem prebridkem trpljenju, usmili se nas in vsega sveta.

   Na koncu dodamo (trikrat):
   Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.

   Nato zmolimo še Vzklike Božjemu usmiljenju.

   Več o tem na spletni strani:
   https://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/devet-dnevnica-bozjega-usmiljenja-v-casu-korone/

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Hvala says:

   9. aprila, 2021 at 15:07

   KRISTUSOVA LAKOTA PO LJUBEZNI

   Ko je Kristus rekel: »Bil sem lačen in ste me nasitili,« ni mislil samo na lakoto po kruhu in hrani, ampak tudi po ljubezni. Jezus sam je doživel to osamljenost. Prišel je med svoje, pa ga niso sprejeli in to ga je ranilo takrat in ga je zmeraj bolelo. Enaka lakota, enaka osam­ljenost, enak občutek, da te nihče ne sprejema, nihče ne ljubi in ne potrebuje. Vsak človek je v tem primeru podoben Kristusu v njegovi osamljenosti; in to je najtežji delež, to je prava lakota (Mirenski grad).

   Odgovori
3. Miro says:

   9. aprila, 2021 at 13:03

   ZAHVALJUJTE SE GOSPODU, KER JE DOBER, KER NA VEKE TRAJA NJEGOVA DOBROTA!

   Skozi vso velikonočno osmino odmeva hvalnica:

   »Zahvaljujte se GOSPODU, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota. Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Od GOSPODA je bilo to; to je čudovito v naših očeh. To je dan, ki ga je naredil GOSPOD, radujmo se in se ga veselimo. Moj Bog si ti, hočem se ti zahvaljevati, moj Bog, tebe hočem povzdigovati. Zahvaljujte se GOSPODU, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota.« (iz psalma 118)

   Predlagam, da si preberemo naslednji prispevek, ki ga je pripravil pater Viljem Lovše: http://www.archivioradiovaticana.va/storico/2010/04/05/velikono%C4%8Dna_osminato_je_dan,_ki_ga_je_naredil_gospod_/slv-369935

   Molimo:
   V duhu se kot bratje in sestre v Jezusu primimo za roke in vzklikajmo k Vstalemu Kristusu s pomočjo navedene hvalnice. Slavimo in hvalimo Gospoda, ker je za nas trpel in umrl na križu, tretji dan pa vstal od mrtvih. Vedno z vero in zaupanjem v Gospodov odrešenjski načrt radovoljno sprejemajmo vse, kar nam podarja za naše odrešenje, tako vesele kot žalostne trenutke, vključno z najtežjimi življenjskimi preizkušnjami. Te nas preko velikega petka zanesljivo vodijo v večno srečo in veselje z Vstalim Gospodom.

   Kristus je vstal, aleluja!

   Odgovori
4. Miro says:

   9. aprila, 2021 at 9:30

   6 KRATKIH NAVEDKOV SV. TEREZIJE DETETA JEZUSA ZA NAVDIH V VELIKONOČNI OSMINI – TI DROBCI MODROSTI MALE CVETKE UTELEŠAJO VELIKONOČNO SPOROČILO (Aleteia)

   Veliko noč vsako leto obhajamo ob zelo primernem času. Ko praznujemo vstajenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, lahko občudujemo življenje, ki se rojeva, vse okoli nas brsti. To so trenutki, ko lahko radostno živimo in upamo.

   Kristjanom pa je s tem dana tudi priložnost, da se oklenemo svoje vere in premišljujemo o večnem življenju, ki nas čaka po zemeljski smrti. Te občutke lahko zaznamo tudi v različnih zapisih sv. Terezije Deteta Jezusa, francoske karmeličanke, ki se je iskreno razveselila vsake stvari v življenju. Naj nas v letošnjem velikonočnem času, pa tudi v prihodnosti, navdihuje njena globoka vera.

   Povzeto po: Aleteia

   Ogled fotogalerije na:
   https://si.aleteia.org/2021/04/08/6-kratkih-navedkov-sv-terezije-deteta-jezusa-za-navdih-v-velikonocni-osmini/

   Kristus je vstal, aleluja!

   Odgovori
5. Miro says:

   9. aprila, 2021 at 9:19

   TRENUTEK, KO SE MI JE ZDELO, DA ME JE BOG OBJEL (Martin Golob, Aleteia)

   »Še vedno sem poln vtisov in občutkov po velikonočnih praznikih. Vsaj nekaj bi jih rad delil z vami. V zadnjih dneh sem globoko občutil hvaležnost, da imam kot majhen, krhek človek s kmetov priložnost oznanjati toliko ljudem. Ganilo me je, da me ima Bog rad, da je šel zame na križ. Ko sem na veliki petek klečal pred Kristusom, se je v meni nekaj zganilo, premaknilo. Ta trenutek je bil nekaj tako posebnega. Kot bi me objel sam Bog,« pravi župnik Martin Golob.

   Več o njegovem doživljanju velikonočnih praznikov na:
   https://si.aleteia.org/2021/04/09/trenutek-ko-se-mi-je-zdelo-da-me-je-bog-objel/

   Kristus je vstal, aleluja!

   Odgovori
6. Hvala says:

   9. aprila, 2021 at 9:12

   III. NUJNOST MOLITVE ZA DOBRO DELO

   BREZPOSELNOST LJUDI
   ——————————————————————————————-
   Odnos do dela danes zaznamujeta dve drži. Vedno več ljudi trpi zato,
   ker ne najdejo dela ali pa so zgubili svoje dosedanje delovno mesto.
   Brezposelnost doživljajo kot razvrednotenje svojega dostojanstva.
   Pogosto so skupaj z delom izgubili tudi občutek lastne vrednosti in so
   padli iz svojega ritma. Šele zdaj čutijo, kako je delo v njihovo življenje
   vnašalo red in ga držalo v zdravi napetosti.
   Drugi, ki so zaposleni, se pritožujejo nad bremenom dela. Njihovo
   delo je vedno bolj do podrobnosti organizirano. Vsaka minuta je
   načrtovana. V vse krajšem delovnem času mora človek ustvariti
   vedno večje dosežke. Delo se meri predvsem glede na rezultat.
   Vodstvo podjetja izda ciljne številke, ki jih je treba uresničiti. V
   številke so postale merilo celo že za delo na področju nege bolnikov
   in starejših. Mnogim, ki so prej radi negovali stare in bolne, to jemlje
   motivacijo. Vse se vrti le še okrog denarja in preračunljivosti
   storilnosti. Mnogi trpijo zaradi preobremenjenosti in so pod stresom.
   Kaj ima v teh modernih delovnih razmerah povedati staro besedilo,
   kot je Benediktovo Pravilo? Pred 1500 leti so bile delovne razmere
   drugačne. Takrat je šlo predvsem za pridobitev lastnih sredstev za
   preživljanje. Za nas avtorje pa je Pravilo še vedno standard za lastno
   delo in poskus, da bi delo opravili iz nekega drugega izvira. Na ta
   drugi izvir se obračamo z delu nasprotnim polom, molitvijo. Molitev
   nas povezuje z notranjim izvirom, iz katerega naj bi izhajalo vse
   naše početje. To je izvir Svetega Duha, ki je v nas. Ampak pogosto
   smo od tega notranjega izvira odrezani. Namesto tega delamo iz
   kalnih izvirov, na primer iz izvira lastnega častihlepja. Z delom se
   želimo dokazovati. Drugi kalni izvir je pritisk, ki si ga povzročamo
   sami. Vse želimo opraviti popolno, da nas ne more nihče kritizirati.
   11
   Ali pa delo za nas predstavlja beg pred lastno resnico, s katero se ne
   želimo soočiti, saj bi nas ta prisilila v spremembo našega življenjskega
   sloga.
   Izvir, iz katerega delamo, postane kalen zaradi naših življenjskih
   vzorcev. Tako na primer kakšno gospo pri vsem njenem delovanju
   vedno določata dva življenjska vzorca: »Upam, da ne bo prepira.
   Upam, da bom uspela vse, kar se od mene pričakuje.« Če me
   določajo taki življenjski vzorci, postanem kmalu izčrpan in izgorel. Ali
   pa kakšen terapevt o duhovnikih, ki se počutijo izgorele, pogosto
   meni: »Kdor veliko daje, ta tudi veliko potrebuje.« Kdor veliko daje,
   ker potrebuje veliko pozornosti in potrditve, ta se hitro izčrpa. Kdor
   pa daje, ker vedno znova prejema in črpa iz notranjega izvira, ta
   lahko daje, ne da bi se izčrpal. Ta pri svojem dajanju tudi veliko dobi
   nazaj. Vendar pa od tega ni odvisen. Zato lahko uživa, kar prejema.
   To, ali nekdo dela iz izvira Svetega Duha ali iz kalnih izvirov svojih
   podzavestnih življenjskih vzorcev se čuti na njegovem izžarevanju, ki
   ga s svojim delom razširja. Če nekdo dela iz izvira Svetega Duha, ima
   sam veselje nad delom in ne postane tako enostavno izčrpan. Okoli
   njega raste in uspeva. Delo teče iz njega. Drugi, ki delajo iz
   življenjskega vzorca svojega perfekcionizma ali častihlepja, s svojim
   delom širijo vzdušje agresivnosti in nezadovoljstva, trdote in
   zagrenjenosti.
   Benediktovo Pravilo nam kaže poti, kako pridemo v stik z našim
   notranjim izvirom in kako iz njega delamo. Sicer pa tudi Benedikt
   pozna utrujenost, ki nastane zaradi dela. Vendar to ni izčrpanost, ki
   nas notranje raztrga. To je utrujenost, ki nam kljub vsemu podarja
   mir. Čutimo namreč, da nas je navsezadnje v delu obremenil Bog
   sam. Če me obremenjuje Bog in ne moj bolni življenjski vzorec, sem
   kljub zunanji utrujenosti notranje miren.
   12
   Avtorja knjižice Moli in delaj pišeta: V samostanih sva opazovala dve
   težnji: na eni strani je bila zahteva, da bi manj delali, da bi imeli več
   časa za duhovno življenje. Ampak izkušnje so pokazale, da redovniki,
   ki so svojo delovno obveznost bistveno zmanjšali, s tem niso postali
   bolj duhovni. Nasprotno, postali so bolj narcistični. Vrteli so se okoli
   svojih potreb, in ne okoli Boga, kateremu so se hoteli predati. Druga
   težnja pa je, nenehno povečevati delo in se skrivati za njim, tako da
   duhovno življenje trpi. Taki ljudje so pobožne delovne živali, ne pa
   menihi, ki so to postali, da bi resnično iskali Boga. Ni samoumevno,
   da redovniki najdejo pravo ravnotežje med molitvijo in delom.
   Izkušnja redovnikov pa se nama ne zdi preveč oddaljena od tega,
   kar danes doživljajo mnogi, ki delajo v sodobnih podjetjih. Obe težnji
   namreč obstajata tudi v naši družbi. Prva je, da bi delovni čas čim bolj
   skrajšali in povečali delovno obremenitev. Vendar pa skrajšanje delovnega časa v tednu samodejno ni privedlo k večji kakovosti
   življenja. Nastala je samostojna industrija prostega časa, ki zabava
   ljudi, ki ne delajo. Namesto da bi si človek odpočil, je postal nemiren
   brezdelnež. Druga težnja našega časa je pritisk, da bi vedno več
   delali. Samostojni podjetniki in vodstveni delavci, zdravniki in odvetniki stokajo pod bremenom dela, ki ni nikoli zaključeno. Radi bi si
   vzeli čas za koncerte in gledališče, za hojo in meditacijo, vendar ne
   najdejo načina, kako bi zmanjšali količino dela.
   … Pri Benediktu našega modernega ločevanja med obema poloma,
   molitvijo in delom, ne bomo našli. Pri njem gre za to, da sredi
   vsakdanjika živim in delam iz molitve. Oboje, molitev in delo, me želi
   privesti k Bogu in me izzvati, da Bogu služim in se mu predam.
   Kar je hotel povedati Benedikt s svojo formulo ora et labora (moli in
   delaj), je v današnjem času na novo izrazil psihoterapevt iz Münchna,
   Albert Görres, ko je opozoril na vsakdanjost kot na duhovni kraj.
   Duhovno iščoči človek vsakdanjosti sme zapustiti, temveč jo mora
   13
   prežeti in preobraziti z molitvijo in meditacijo. Na tej poti bi bil
   lahko benediktinski vodilni motiv ora et labora pomoč za duhovno
   življenje, pri katerem sveta ni treba pustiti za sabo, da bi prišli k Bogu,
   temveč najdemo Boga v vseh stvareh, oziroma (če to povemo z
   Benediktovimi besedami) pomoč, ki človeško življenje prav v njegovi
   vsakdanjosti oblikuje tako, »da je v vsem slavljen Bog« (BP 57,9).

   https://cdn.grad-miren.si/uploads/5b5e0ccc-f07a-4eb9-bf60-2b19a3e466a6-18_Moli_in_delaj.pdf

   Odgovori
7. Miro says:

   9. aprila, 2021 at 9:08

   ŽELI VEDNO IN MOLI, DA BI SE IZPOLNILA V TEBI POPOLNA BOŽJA VOLJA! (Tomaž Kempčan)

   – Hodi, koder hočeš, išči, kar ti drago, ni je višje poti zgoraj, ni je varnejše zdolaj, kakor je pot svetega križa. Uredi in uravnavaj vse, kakor veš in znaš, videl boš, da boš moral vedno kaj trpeti, rad ali nerad, in tako boš vedno našel križ.

   – Kadar je Jezus pri tebi, je vse dobro in nobena reč se težka ne zdi. Kadar pa Jezusa ni, je težavno vse. Kadar Jezus ne govori v srcu, je prazna vsa tolažba. Ako pa Jezus le besedo izpregovori, občutimo veliko tolažbo.

   – Dvoje posebno pomaga človeku, da močno napreduje: namreč če se siloma odteguje vsemu, k čemer ga narava neredno nagiblje, in pa, če si goreče prizadeva za krepost, ki mu je najbolj potrebna.

   – Želi vedno in moli, da bi se izpolnila v tebi popolna božja volja! Glej, tak človek pride v deželo miru in pokoja.

   – Ljudje povprašujejo, koliko je kdo storil; a zakaj in iz kakega namena je storil, to le malo tehtajo.

   – Drži najpoprej v miru sam sebe, potem boš mogel druge miriti. Miroljuben človek več koristi kakor zelo učen.

   – Velika sreča je biti v nebesih tudi med najmanjšimi, kjer so vsi veliki, zakaj vsi so in se imenujejo božji otroci.

   (Tomaž Kempčan, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Hvala says:

   9. aprila, 2021 at 8:44

   OVIRE PRI NAŠEM PREPOZNAVANJU BOGA
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   PRVA IN TEMELJNA OVIRA JE BREZBRIŽNOST DO BESEDE.
   ——————————————————————————-
   Naša civilizacija je do konca vzela težo besedi. Evangelist Janez je Jezusa imenoval Beseda, ki je prišla na svet in po kateri je vse nastalo. Sveto pismo je božja beseda, ki nas želi spreminjati. Mi pa smo iz besede naredili nekaj, kar se vedno lahko poljubno prilagaja. Če pogledamo afriškega človeka, je vajen v pogovoru ponoviti sogovornika, da bi pokazal, da ga razume. Nam pa to na splošno ni pomembno. Še posebej nadležen izpade tisti, ki hoče priti kakšni stvari do konca. Pri Jezusovem oznanjevanju je spoštovanje besede ključno.

   DRUGO OVIRO NA POTI DO PREPOZNAVANJE BOGA IN SLEDENJA NJEMU JE PRENASIČENOST IN NESPOSOBNOST ZDRŽATI V LAKOTI.
   —————————————————————————————————————————————————–
   Če človek ni lačen odnosa in resnice mu tudi beseda ni vrednota. Da bi se nas duhovne vaje dotaknile in bi vsebino vzeli za res, smo se najprej ustavili ob lakoti. Ali smo lačni česa več? Ali zdržimo lakoto in kdo nanjo resnično odgovarja, to je bila prva tema duhovnih vaj. Zdržati v lakoti in iskanju, da ne bi iskali nadomestkov ter se izogibali resnici, ki nam jo ponuja pošten sogovornik in božja beseda sama.

   TRETJA OVIRA, DA BI SE DALI POUČITI BOGU, JE NAPUH.
   ——————————————————————————
   Zato smo nadaljevali z razmišljanjem ob Benediktovih dvanajstih stopnjah ponižnosti. Ponižnost je nasprotje od napuha, na sredi pa je realen pogled nase, na Boga in na svet. Že realen pogled nam dela težave, kajti naše želje pogosto naredimo za resničnost, opozarjanje naše napake pa razumemo kot napad in poniževanje. Ponižnost je veliko več, je globoka zavest, da je Bog resnično Bog, da smo mi samo grešni ljudje in naši bližnji so bratje in sestre. Vse je dar in mi nismo sodniki drugih. V tej luči je mogoče slišati drugega in za Boga ter biti odprt za besedo. Brez ponižnosti je dialog pravzaprav nemogoč, brez nje se ni mogoče dati poučiti Bogu.

   ČETRTA OVIRA, DA BI SE DALI POUČITI BOGU SO NAŠI NAČRTI, KI JIH NE ŽELIMO PODREDITI BOŽJIM.
   —————————————————————————————————————————————-
   Benediktov pogled na molitev razumem kot pogovor z Bogom, ki je moj stvarnik in ima zame načrt. Molitev mi pomaga načrt spoznavati in ga prenašati v vsakdanje življenje. Zato Benedikt ne ločuje strogo na čas molitve in dela, ampak vidi potrebo, da molitev delo posvečuje, ga postavlja v luč božjega načrta. Kakor pravita avtorja knjižice Moli in delaj Anselm Grün in Fidelis Ruppert: Benediktovo Pravilo nam kaže poti, kako pridemo v stik z našim notranjim izvirom in kako iz njega delamo. Molitev nas opozarja, naj se pri svojem delu ves čas sprašujemo, ali izvira naše delo iz čistega izvira Svetega Duha ali iz različnih kalnih izvirov: častihlepja, dokazovanja, koristoljubja, ranjenosti itd.

   PETA OVIRA, ČE NADALJUJEMO Z BENEDIKTOVIM VODILOM, PA VIDIM V ZGREŠENEM POGLEDU NA ŽIVLJENJE IN DELO.
   ———————————————————————————————————————————————————
   Ni se mogoče dati podučiti Bogu, če nam je delo krivica. Pravi pogled na delo nam omogoča odpiranje za besedo. Benedikt lepo ovrednoti delo, ki je zanj nujno za zdravo duhovno življenje. Pri delu se odpiramo za bližnjega in za Boga, spoznavamo lastne meje in nas v naporu dela majhne. Delo nas dela notranje čuječe. Če je naše delo le čakanje na počitek, če delamo zato, da bomo počivali, potem nismo odprti za vse, kar nam Bog in bližnji sporočata tudi po delu. In tu se vrnemo nazaj k ponižnosti in naši lakoti po popolnosti.

   Tako smo ob Benediktu spoznavali pot do sebe in do Boga. Ohranjati v sebi lakoto po neskončnem, učiti se ponižnosti, prav razumeti in živeti molitev in delo so temelji božje šole. Naj jih sprejmemo in se resnično dajajmo poučiti Bogu.

   http://www.mirenski-grad.si/it/node/6176

   Odgovori
9. Hvala says:

   9. aprila, 2021 at 7:40

   NIHČE NE MORE SPOZNATI JEZUSA, NE DA BI GA OČE PRITEGNIL K NJEMU

   KAJ GREŠ DELAT V MISIJONE? TI, ČLOVEK NE BOŠ NIKOGAR SPREOBRNIL.
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   KAJ MORAM NAREDITI, DA BO OČE POSKRBEL IN PRITEGNIL LJUDI?

   To velja za naš apostolat, za naše apostolsko poslanstvo kot kristjanov. Mislim tudi na misijone. Kaj greš delat v misijone? Spreobračat ljudi. Počasi, ti ne boš nikogar spreobrnil! Oče bo tisti, ki bo pritegnil srce, da bi spoznala Jezusa. Iti v misijone pomeni pričevati o svoji veri. Brez pričevanja ne boš naredil ničesar. Iti v misijone – in misijonarji so dobri – ne pomeni narediti velike strukture, velikih stvari in se pri tem zaustaviti. Ne. Strukture morajo biti pričevanja. Lahko narediš neko zdravstveno, izobraževalno strukturo, zelo izpopolnjeno, zelo razvito, a če je brez krščanskega pričevanja, tvoje delo tam ne bo delo priče, delo
   delo resničnega oznanjevanja Jezusa. Bo dobrodelna družba, zelo dobra, zelo dobra – a nič več kot to.

   Če hočem iti v misijone, če hočem iti opravljat apostolat, moram iti z razpoložljivostjo, da Oče priteguje ljudi k Jezusu. To pa dela pričevanje. Sam Jezus pravi Petru, ko ta izpove, da je Mesija: ‘Blagor ti, Simon Peter, kajti to ti je razodel Oče.’ Oče je, ki priteguje. In priteguje tudi z našim pričevanjem. ‘Naredil bom mnoga dela tu in tam in tam, dela izobraževanja in tega in tistega …’ A brez pričevanja so to dobre stvari, niso pa oznanilo evangelija, niso kraji, ki bi omogočili, da Bog pritegne k spoznanju Jezusa. Delo in pričevanje.

   ‘Kaj pa moram potem narediti, da bo Oče poskrbel in pritegnil tiste ljudi?’ Moliti. To je molitev za misijone: prositi Očeta, da pritegne ljudi k Jezusu. Pričevanje in molitev gresta skupaj. Brez pričevanja in molitve ne moremo opravljati apostolskega pridiganja, ne moremo oznanjati. Imel bi lepo moralno pridigo, imel bi veliko dobrih stvari, zelo dobrih, a Oče ne bo imel možnosti, da pritegne ljudi k Jezusu. To je središče. To je središče našega apostolata: da Oče lahko pritegne ljudi k Jezusu. Naše pričevanje odpira vrata ljudem in naša molitev odpira vrata v srce Očeta, da pritegne ljudi. Pričevanje in molitev. In to ne samo za misijone, ampak tudi za naše delo kot kristjanov.

   Ali zares pričujem o krščanskem življenju s svojih življenjskim slogom? Ali molim, da bi Oče pritegnil ljudi k Jezusu?

   To je pomembno pravilo našega apostolata, vsepovsod in na poseben način za misijone. Iti v misijone ne pomeni prozelitizma. Enkrat se mi je neka gospa – dobra, videlo se je, da je imela dobre namene – približala z dvema osebama, fantom in dekletom, in mi je rekla: ‘Tale je bil protestant in se je spreobrnil, jaz sem ga spreobrnila. Ta pa je bila – ne vem … animistka, ne spomnim se, kaj mi je rekla – in sem jo spreobrnila.’ Gospa je bila dobra, a se je motila. Jaz sem nekoliko izgubil potrpljenje in sem ji rekel: ‘Poslušajte, vi niste nikogar spreobrnila. Bog se je dotaknil srca ljudi. In ne pozabite: pričevanje – ja, prozelitizem – ne.’

   Prosimo Gospoda za milost, da bi svoje delo živeli s pričevanjem in z molitvijo, da bo tako On, Oče, lahko pritegnil ljudi k Jezusu.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 30.4.2020)

   http://www.mirenski-grad.si/pricevanje-molitev
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   NE DOMIŠLJAJMO SI, DA BOMO MI LAHKO SPREMINJALI LJUDI, SVOJE NAJBLJIŽJE ALI PA TUJE. MOLITI, DA BO BOG NAREDIL SVOJE!

   Odgovori
10. Miro says:

    8. aprila, 2021 at 20:10

    JEZUS SE PRIKAŽE UČENCEM – JEZUS NE OBLJUBLJA ZUNANJEGA MIRU, AMPAK NOTRANJI MIR IN VESELJE!

    BOŽJA BESEDA: Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha. Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.« (Lk 24,35-48)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+24%2C35-48&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Preplašenim učencem Jezus prinaša mir. Pokaže jim prebodene roke in stran, z njimi poje tudi pečeno ribo. Razsvetli jih, da začnejo brati Sveto pismo v luči tega dogodka. Ne obljublja zunanjega miru, ampak notranji mir in veselje. Gospod, prosim te, bodi moj Učitelj življenja. Daj mi poguma, da me ne bo strah uresničevati velikonočno izkušnjo v vsem, kar sem in delam. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Kristus je vstal, aleluja!

    Odgovori