Članki za dušo

15.011 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   10. aprila, 2021 at 21:27

   PROSIMO SVETEGA DUHA, DA BI LAHKO GLEDALI Z BOŽJIMI OČMI IN DELALI PO BOŽJI VOLJI

   Kadar človek odloča po svoje, po svojem človeškem razmišljanju je v nasprotju z Bogom, v nasprotju z Njegovo Božjo voljo.

   Alan Ames v knjigi -Življenje iz milosti pove naslednje : OD PIJANCEV , NARKOMANOV IN BERAČEV SEM SE NA CESTI OBIČAJNO OBRAČAL PROČ, pravi. NIKOLI JIM NISEM DAL VELIKO DENARJA. GOSPOD PA MI JE DEJAL:”ZAKAJ SI TAK?
   S TAKŠNIM RAVNANJEM SE OBRAČAŠ OD MENE, IN TU JE SPET VPLETEN SATAN, KI TE ODVRAČA OD MENE. V VSAKEM ČLOVEKU GLEJ MENE.MENE GLEJ TUDI V LJUDEH V OBCESTNIH JARKIH, PRISTOPI K NJIM IN JIH IMEJ RAD.
   ——————————————————————————————————————————————————-

   ČE SE ODVRAČAŠ OD TEH LJUDI, MISLEČ, DA ČE JIM DAŠ DENAR, GA BODO ZAPRAVILI ZA ALKOHOL, ALI MAMILA, ALI KAKO DRUGAČE, POTEM SVOJI LJUBEZNI POSTAVLJAŠ POGOJE. LJUBEZEN MORA BITI BREZPOGOJNA, JE REKEL JEZUS.
   ČE VIDIŠ LJUDI V STISKI, SE JIM MORAŠ PRIBLIŽATI IN JIM POMAGATI, KAJTI ČE SE V TAKŠNEM TRENUTKU OBRNEŠ PROČ OD NJIH, JE TO LAHKO TRENUTEK, KO PROPADEJO. ČE PA SE JIM PRIBLIŽAŠ IN JIM POMAGAŠ, JE TO MORDA ZANJE TRENUTEK REŠITVE. ” Kako veliko odgovornost imamo!

   GOSPOD JE DEJAL:”DELITI Z DRUGIMI JE ZELO POMEMBNO, KAJTI TO JE DEL KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA, DEL KATOLIŠKEGA ŽIVLJENJA”, Mnogi so danes slepi za to, vidijo samo lastne potrebe. Zelo pomembno je, da vidimo potrebe drugih.

   NENADOMA JE SPOVED POSTALA NEKAJ ZELO POSEBNEGA, pravi Alan Ames , KER MI JE BILO V NJEJ POKAZANO MARSIKAJ O MOJEM ŽIVLJENJU , KDAJ SEM RAVNAL NAPAČNO. GOSPOD JE DEJAL: TEMU SLUŽI TA ZAKRAMENT. POKAZATI TI HOČE PRAVO POT V ŽIVLJENJU. JE ZAKRAMENT, KI TE VSAKIČ PRIVEDE KORAK BLIŽJE K BOGU, ČE GA PREJMEŠ Z ODPRTIM SRCEM. POGOSTEJE GA SPREJEMAŠ , BLIŽJE SI BOGU.”
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Odgovori
2. Hvala says:

   10. aprila, 2021 at 20:22

   BREZ EVHARISTIJE SE ČLOVEK ZANAŠA NASE
   —————————————————————–

   Carver Alan Ames v knjigi – ŽIVLJENJE IZ MILOSTI, opisuje, kako ga je Jezus poučeval, mu svetoval, kaj naj dela in kako, da bo lahko popolno zaživel v moči Svetega Duha, v moči Kristusovega telesa- SVETE EVHARISTIJE. Ames opisuje, kako človek, ki živi brez evharistije SE ZANAŠA NA SEBE, NA SVOJO MOČ.

   Zmeraj ponavljam, da se ne smemo zanašati na sebe, kajti to pomeni ODCEPITEV OD PRAVEGA ŽIVLJENJA, VSE JE TREBA STAVITI NA BOGA. Tudi jaz dolgo nisem razumela tega, vendar mi je Gospod pomagal.

   Človek, ki se oddaljuje od Boga, to pomeni, da ne hodi pogosto k spovedi, ne prejema Svete Evharistije, se odmika luči in gre proti temi. Človek nima zaupanja v Boga, boji se trpljenja, išče rešitve pri ljudeh brez Boga. Ko človek vse svoje grehe odprto pove in izroči Bogu, Ga prosi za vodstvo , moli in se trudi popolnoma sodelovati in pogovarjati se z Njim , to pomeni, da ima osebni odnos, bo Gospod delal in osvobajal in ozdravljal človeka. Pri tem ne sme biti človek nestrpen, zahtevati takojšnje rešitve, rešitve po svoji volji. TO NE GRE. PONAVLJAM, DA VSAK, KI SE PREPUSTI VODSTVU SVETEGA DUHA, MORA SPREJETI NJEGOVO VODSTVO , NE PA SILITI IN ZAHTEVATI REŠITVE PO SVOJE. VELIKO LJUDI ZAČNE TAKO, DA SE PREPUSTI VODSTVU SVETEGA DUHA, VENDAR NEKATERI ODNEHAJO, KER NE MOREJO VZDRŽATI , KERI NI PO NJIHOVO IN KER JE POTREBNA POPOLNA ODPOVED SAMEMU SEBI-TO POMENI UMRETI SVOJEMU JAZU. To res ni lahko in enostavno, ampak z BOGOM IN PRI BOGU JE VSE MOGOČE.

   Včasih človek res misli, da ne bo mogel vzdržati. Tudi svetovni karizmatiki so napisali, da so mislili, da ne bodo vzdržali v preizkušnji. Ampak Jezus jih je opozoril, da je najprej Veliki petek, potem pa pride Velika noč.

   Če se človek prepusti rokam Jezusa in zaupa v Njegovo vodstvo in načrt, bo vse dobro. Gospod pa ima s vsakim človekom drugačen načrt.

   Če beremo življenjepise svetnikov, vidimo, da je Bog preko njih delal čudeže, to pa zato, KER SO SE POPOLNOMA PREPUSTILI BOŽJI VOLJI.

   Alan Ames v omenjeni knjigi opisuje, DA MNOGO KATOLIČANOV DANES NE ŽIVI V POKORŠČINI, POTEM PA SE SPRAŠUJEJO, OD KOD JIM TOLIKO TEŽAV V ŽIVLJENJU.
   Danes je mnoge katoličane strah smrti pravi Alan. Le zakaj? sprašuje. Strah nima deleža v naši veri. LE VERA, ZAUPANJE IN LJUBEZEN.

   Dolgo časa sem spoznavala, da je Kristusov križ in Njegovo trpljenje in s tem tudi naše, IZVIR PRAVEGA ŽIVLJENJA. Ko se človek res oklene Boga in ga On vodi, se ne da več opisati z besedami tega doživljanja, te skrivnosti zaupnega bivanja, KI NASTAJA MED ČLOVEKOM IN BOGOM. TO JE POTREBNO OBČUTITI IN SPOZNATI. Zato govorim, da se je potrebno prepustiti Božjemu vodstvu. TO PREPUŠČANJE SVETEMU DUHU PA MORA BITI V POPOLNEM SODELOVANJU Z GOSPODOM IN V OSEBNEM ODNOSU , KAJTI GOSPOD BO NAROČAL, SPOROČAL IN DAJAL NAVODILA, NASVETE, ZATO MORA BITI RES PRISTEN OSEBNI ODNOS .

   Večkrat sem že omenila, da je potrebno Gospodu izročiti svoj čas za delo , počitek itd, potem ne bomo ponavljali besed -NIMAM ČASA ZA TO IN ONO…..

   Naj omenim samo en svoj primer izmed mnogih: dogovorjena sem bila ob uri , ne v svojem kraju. Če zamudiš, se potem poruši ves vrstni dnevni red, pač ne moreš več opraviti, ker so drugi na vrsti naslednjo uro. Od doma se šla z avtomobilom. Hotela sem iti po znani mi poti, vendar me je nekaj prepričalo, da nisem zavila po tisti poti, ampak po drugi. Te poti nisem bila toliko vajena, pa tudi daljša je do cilja. Gospodu sem rekla: Gospod ti veš, da moram na to …priti pravočasno, prosim te, če je tvoja volja, pomagaj mi, da ne zamudim! Malo sem razmišljala, potrebno je poiskati parkirni prostor, pa vhod, pa človeka itd,,to bo trajalo, kaj če zamudim? Nisem se več obremenjevala s tem, KAJTI ČE SEM GOSPODU IZROČILA, BO ON POSKRBEL TAKO, KOT JE NJEGOVA VOLJA ZA TO ZADEVO.

   Prispela sem v mesto, našla sem takoj prazen parkirni prostor, odhitela po listek za plačilo, odhitela proti stavbi in v tisti minuti, ko sem vstopila v stavbo, sem srečala osebo, h kateri sem bila namenjena. Začudila sem se, do sekunde točno sem prispela.
   Gospodu sem se zahvalila. Gospod res poskrbi za vse. Gospodovo voljo je potrebno sprejeti, takšna kot je.

   NE BOJTE SE IZROČITI JEZUSU V NJEGOVE PREBODENE ROKE! KJE PA JE ČLOVEK DANES LAHKO BOLJ VAREN KOT V NJEGOVIH ROKAH, V NJEGOVEM OBJEMU?

   Odgovori
3. Miro says:

   10. aprila, 2021 at 18:53

   O SVETI EVHARISTIJI JE ŠE OGROMNO NEZNANJA IN NEVEDNOSTI, NA ŽALOST TUDI MED KRISTJANI. KOT JE ZAPISAL NICOLAS BUTTET, JE NEZNANJE O EVHARISTIJI EDEN OD USODNIH RAZLOGOV, ZAKAJ ŽIVIMO MIMO NEPRECENLJIVEGA DARU SV. EVHARISTIJE.

   Da bi se bolj približali skrivnosti presežne ljubezni, v branje priporočam odličen prispevek, ki ga je napisal duhovnik Milan Knep (povzeto po spletnem portalu Domovina, 12. avgust 2018).

   SKRIVNOST PRESEŽNE LJUBEZNI

   Jezus je z znamenji in čudeži, ki jih je delal in z besedami, s katerimi je razlagal Božje kraljestvo, silno privlačil množice. Ljudje so množično drli za njim. Obkrožen z občudovalci je na cvetno nedeljo na osličku prijezdil v Jeruzalem.

   Podobno je bilo v prvem letu njegovega javnega delovanja. Potem, ko se je s čolnom prepeljal na drugo stran Genezareškega jezera, je šla množica po suhem za njim okoli jezera. Jezus se jim ni skril, pač pa jih je zbral na griču, v Kafarnaumu, v idilični vasici na obali Genezareškega jezera. Govoril jim je o kruhu življenja. Zdelo se je, da ljudje povsem razumejo, kar jim govori o mani v puščavi in da oznanilo brez večjih zadržkov tudi sprejemajo.

   V nekem trenutku je pogovor med Jezusom in množico zastal in se sprevrgel v negodovanje. Poslušalci so napeli ušesa in se spraševali, ali prav slišijo. Jezus je namreč izrekel zelo nenavadne besede, kakršnih še niso slišali: »Jaz sem kruh življenja, ki je prišel iz nebes.« Niso mu postavili nobenega dodatnega vprašanja, kako to misli. Ali misli dobesedno, ko trdi, da je prav on kruh življenja, ki je prišel iz nebes? Polni ogorčenja so ugovarjali: ‘Ti si vendar tesarjev sin. Tvojega očeta in mater vsi poznamo, torej si eden iz med nas, zakaj potem govoriš, da si kruh, ki je prišel iz nebes‘ (prim. Jn 6,42).

   Vse, kar je Jezus še povedal v pojasnilo, je bilo zaman. V hipu so pozabili na vsa ozdravljenja, ki so jim bili priča zadnjih nekaj dni, popolnoma so razvrednotili čudež pomnožitve kruha. Niti na misel jim ni prišlo, da bi naredili povezavo med pomnožitvijo kruha in kruhom življenja.

   To, kar se je zgodilo Jezusu, tudi nas postavlja na realna tla, naj se ne zanašamo ne na pretekle zasluge ne na prepričevalno moč argumentov. Veliko let lahko delamo plemenite stvari, a je dovolj le ena napaka, ki jo ljudje pograbijo in že lahko izničijo pomen in vrednost vseh naših preteklih naporov in velikodušnosti. Potem tudi argumenti ne zaležejo več, ker jim nihče več ne prisluhne. Več argumentov, ki jih kdo ima za svoj zagovor, bolj gredo ljudem na živce. Tudi naj se ne zanašamo na potrpežljivost in iskrenost ljudi, kajti bolj jim je do ugodja kot do resnice.

   Kljub tem dejstvom Jezus pri obrazložitvi svojega oznanila ni popustil. Teh, ki so bili takrat z njim v Kafarnaumu, sicer ni prepričal, a je pridobil nepregledne množice drugih, tudi nas, ki mnogo stoletij pozneje prebiramo njegove besede.

   V EVHARISTIJI SE ZAČENJA PRENOVA STVARSTVA

   Današnji evangelij nas navaja na razmislek o vzrokih, zakaj so ljudje pred Kafarnaumom tako lahkomiselno zavrnili Jezusovo besedo o kruhu življenja in zakaj se ljudje danes tako brezbrižno in površno vedemo do kruha življenja?

   Švicarski puščavnik Nicolas Buttet – rojen leta 1961, prej pravnik in poslanec v francoskem delu Švice, od leta 2003 duhovnik – odgovarja: razlogov za majhno gorečnost do Jezusa v evharistiji je več. Najprej globina skrivnosti, a ne v tem smislu, da bi bila ta skrivnost zapletena in težko razumljiva, pač pa je kruh življenja globoka skrivnost zato, ker pomeni preobrat celotnega vesolja, pravi puščavnik Buttet. In dodaja: v evharistiji se začenja prenova celotnega stvarstva. Kruh prihaja iz zemlje; ko je posvečen, je preobražen v ljubezen in neminljivo življenje.

   Ta preobrazba je nevidna našim očem. Toda nevidna je, denimo, tudi preobrazba premoga v toploto. Če smo blizu kurišča preobrazbe sicer ne vidimo, jo pa čutimo. Če pa smo od kurišča oddaljeni, preobrazbe ne vidimo in ne občutimo. Zato Buttet opozarja, da je naša pozornost preveč osredotočena na majhno hostijo, zaradi česar pomislimo, da to, kar duhovnik dvigne pred naše oči, res ne more biti kaj posebnega (prim. Nicolas Buttet, Evharistija, ljubezen svetnikov, Založba Emanuel d. o., Ljubljana 2010, str. 5–9).

   Toda to je pogled oči, pravi Buttet. Kaj v resnici naše oči vidijo o celotni resničnosti vesolja? To, kar lahko vidimo z očmi, tudi če gledamo skozi največji teleskop, ni skoraj nič, niti milijoninka tega, kar v resnici obstaja. Zato Buttet poudarja: tudi če naši čuti na hostiji ne odkrijejo ničesar, nam naša vera daje občutek za celoto in vedenje o celoti vsega. Z vero vidimo mnogo več kot z očmi, prepričani pa smo ravno obratno, pravi Buttet. Vera je odprtost za sprejemanje vse resničnosti stvarstva in Boga, v oči pa lahko pride le zelo majhen delček vsega, kar je.

   ZAKAJ SMO HLADNI?

   Ni čisto logično, da se ljudje zadovoljijo s tem, kar jim pove empirična znanost. Če namreč nimamo vere, izgubimo celoto. Kajti tisto, kar sodi k celoti, tisto, kar moramo upoštevati, niso samo stvari, ki jih preučujemo v laboratorijih, ampak sodijo k celoti tudi duhovne in etične resničnosti, ki so znanosti nedostopne, za naše življenje pa so bistvene.

   Ponižen poklek pred hostijo je varovalka, da s svojo človeško preobrazbo sveta – sveta ne uničimo, ampak dopustimo Bogu, da preobrazbo v svoji vsevednosti in ljubezni izpelje on sam. In »živi kruh iz nebes« je prostor te preobrazbe, ki se že dogaja.

   Drugi razlog, zakaj so mnogi pred Najsvetejšim zakramentom povsem hladni, je neznanje. Otroci gredo danes k prvemu sv. obhajilu v tretjem razredu. V treh letih priprave spoznajo skrivnost sv. maše samo površinsko. Premalo upoštevamo, da v otroštvu, ko dejansko še nimamo razvitega notranjega duhovnega življenja, v resničnost evharistije ne moremo polno vstopiti. Tako da je verouk za mnoge celo ovira, pravi Buttet, ker mislijo, da vero s tem, kar so slišali pri verouku, poznajo, a je v resnici ne. Otrok sicer ima občutek za skrivnost in mu ta vidik evharistije ni tuj, vendar otrok ne umeva, kako se skozi evharistijo preobraža celotno stvarstvo.

   KDO ZARES TRAJNO OMOGOČA RAST ZAKONSKE LJUBEZNI?

   Tudi mnogi zakonci pogosto ne opazijo, da se odnos med njimi odvija povsem na površini. Ne opazijo zato, ker ne vedo, v čem je bistvo rasti zakonske ljubezni. Krščanska vera zakonskim parom pomaga najprej s tem, da jih uvaja v presežno ljubezen. O tej ljubezni pari dandanes ne vedo veliko. Veliko slišijo in berejo o partnerski komunikaciji, o čustvih in stiku s seboj ter o ozaveščanju tega, kar se jim dogaja. Presežna ljubezen vse to upošteva, a je hkrati onstran vsega tega. Izhaja namreč iz tistega vira presežne ljubezni, s katero je Kristus ljubil svojo nevesto, Cerkev, za katero je dal sam sebe.

   Prvi hip nas lahko takšen govor o ljubezni spravi v nejevoljo, ker mislimo, da je ne razumemo in je zato tudi nismo zmožni. V resnici nas presežna ljubezen še kako zanima, ker vsi pari hrepenijo po ljubezni, ki nikoli ne mine, po ljubezni, katerih plamenov ne morejo pogasiti niti visoke vode, kot pravi Visoka pesem.

   Odgovora na hrepenenje po presežni ljubezni pa ne najdemo v sebi, ker smo nestanovitni, ampak ga lahko najdemo, tako verujemo kristjani, samo v Kristusu. Zato bi moralo biti osnovno vprašanje vsakega zakonskega para, kaj naj stori, da bo Kristus navzoč v njunem čutenju, mišljenju in v vsem drugem, kar živita iz dneva v dan. Ali drugače: kje naj se torej hrani ljubezen med zakoncema? Tisti, ki lahko zares trajno omogoča rast zakonske ljubezni, da ohranja v sebi prvine neminljivosti, je isti kot pred Kafarnaumom, torej tisti, ki je takrat rekel in ki danes znova ponavlja: »Jaz sem kruh življenja.«

   Par, ki misli, da dovolj dobro funkcionira, in zato ne potrebuje posebne poglobitve, je že s tem prepričanjem na poti rutine in usihanja. Odnos med zakoncema je velika skrivnost, pa ne toliko zaradi zapletenosti značajev in kakšnih drugih povsem psiholoških razlogov, pač pa zato, ker se v zakonskem odnosu srečujeta dve duši, dve skrivnostni vesolji, ki se preustvarjata v eno telo, kot pravi Sveto pismo.

   To globinsko preustvarjanje dveh oseb, moža in žene, v edinost duše in telesa, ni identično s tem, kar o tem pove psihologija, sega namreč v območje, kamor sega samo Božji Duh, tisti Duh, ki navaden kruh posveti v Jezusovo telo in Kri, ki vidno materijo preoblikuje v večno Božjo ljubezen, ki človeško ljubezen in njegov eros preustvarja v agape, v karitas, v ljubezen s kakršno Kristus ljubil svojo Cerkev.

   Ob tem, ko mož in žena v Bogu postajata eno, ohranjata svojo individualnost, kot se božja in človeška narava v Kristusu ne zlijeta v novo enotno naravo, pač pa obe naravi ostajata razločeni in vendar eno.

   KRUHU ŽIVLJENJA SE PRIBLIŽAJMO Z VERO

   Neznanje o evharistiji, pravi Buttet, je eden od usodnih razlogov, zakaj živimo mimo neprecenljivega daru sv. evharistije.

   Kruh po posvetitvi prehaja v neskončne razsežnosti bivanja, h kateremu smo povabljeni. Ljudje pa radi vse skrčimo na to borno, kar nam je dano videti z očmi. Zato sv. Pavel na Areopagu v Atenah nagovarja poslušalce: »Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil vse obličje zemlje in ljudem odmeril čase in meje bivanja, da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas« (Apd 17,26–27).

   Pri tej sv. maši se približajmo kruhu življenja z vero, s pogledom na Kristusa. Morda že danes, morda kdaj pozneje, nas bo presvetlila duhovna gotovost, da je evharistija kruh, ki prihaja z nebes. Zato kdor njega uživa, ne mrje. »Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj« (Jn 6,51).

   Povzeto po:
   https://www.domovina.je/skrivnost-presezne-ljubezni/

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Hvala says:

   10. aprila, 2021 at 17:00

   10 PAPŽEVIH NAPOTKOV, DA BOMO OZDRAVLJENI VIRUSA, KI JE BOLJ ŠKODLJIV KOT KORONAVIRUS
   —————————————————————————————————————————————-

   Lahko jih povzamemo takole: premagati ravnodušnost, stranski učinek individualizma
   Brezbrižnost do trpljenja drugih, stranski učinek individualizma v tej epidemiji, je postal virus, ki je za družbo tako neavren kot covid 19, je na eni od avgustovskih tedenskih avdienc dejal papež Frančišek.

   V desetih točkah predstavljamo njegovo analizo in predloge za izboljšanje. Naj bo to pot do duhovnega in družbenega ozdravljenja v tej preizkušnji.

   1. Epidemija je izpostavila, kako ranljivi in ​​medsebojno povezani smo. Če ne poskrbimo drug za drugega, začenši z zadnjimi – tistimi, ki so najbolj prizadeti, ne moremo zdraviti sveta.

   2. Pohvalna je zavzetost toliko ljudi, ki v teh mesecih izkazujejo človeškost in krščansko ljubezen do bližnjega, se posvečajo bolnim, tudi za ceno lastnega zdravja. Oni so junaki!

   3. Vendar pa covid 19 ni edina bolezen, s katero se je treba boriti, saj je epidemija sprožila širše družbene probleme. Ena od teh je izkrivljena vizija osebe, pogled, ki ignorira njeno dostojanstvo in njen značaj. Včasih na druge gledamo kot na predmete, ki jih uporabljamo in zavržemo.

   4. V luči vere pa vemo, da Bog na moškega in žensko gleda drugače. Ni nas ustvaril kot predmete, ampak kot ljudi, ki so ljubljeni in sposobni ljubiti; ustvaril nas je po svoji podobi. Na ta način nam je podelil edinstveno dostojanstvo in nas povabil, da živimo v občestvu z njim, v občestvu s sestrami in brati, v spoštovanju do vsega stvarstva.

   5. Prosimo Gospoda, naj pozorno pogleda naše brate in sestre, zlasti tiste, ki trpijo. Kot Jezusovi učenci ne želimo biti ravnodušni ali individualisti, to sta dve dejanji, ki rušita harmonijio.

   6. Želimo prepoznati dostojanstvo v vsaki osebi, ne glede na njeno raso, jezik ali status. Harmonija nas vodi k prepoznavanju človeškega dostojanstva, tiste harmonije, ki jo je ustvaril Bog, s človekom v središču.

   7. Človek je v resnici v svojem osebnem dostojanstvu socialno bitje, ustvarjeno po podobi enega in troedinega Boga. Smo družabna bitja, živeti moramo v tej družbeni harmoniji, ko pa je v nas sebičnost, naš pogled ne seže do drugih in družbe, temveč samo do sebe, zaradi tega pa postanemo slabi, sebični in s tem uničujemo harmonijo.

   8. Vernik, ki na svojega bližnjega gleda kot na brata in ne kot na tujca, gleda s sočutjem in empatijo, ne pa s prezirom ali neprijaznostjo. Tako gleda na svet v luči vere, si prizadeva, da bi s pomočjo milosti razvil svojo ustvarjalnost in navdušenje za razrešitev zgodovinskih dram.

   9. Medtem ko se trudimo, da bi odpravili virus, ki lahko prizadene vsakogar, nas vera poziva, da se resno in aktivno zavežemo, da se bomo borili tudi proti kršitvam človekovega dostojanstva in s tem preprečili ravnodušnost.

   10. Kultura brezbrižnosti spremlja kulturo zavrženosti: stvari, ki se me ne dotikajo, me ne zanimajo. Vera vedno zahteva, da si dovolimo ozdraviti in spreobrniti – se odvrniti od svojega individualizma, tako osebnega kot kolektivnega.

   https://si.aleteia.org/2020/08/24/10-papezevih-napotkov-da-bomo-ozdravljeni-virusa-ki-je-bolj-skodljiv-kot-koronavirus/

   Odgovori
5. Hvala says:

   10. aprila, 2021 at 16:45

   KJER JE BOG, TAM NI SOVRAŠTVA, ZAVISTI, LJUBOSUMJA IN NITI NI TISTIH GOVORIC, KI UBIJEJO BRATE……….
   —————————————————————————————————————————————————-
   Kjer je Bog, tam ni sovraštva, zavisti, ljubosumja in niti ni tistih govoric, ki ubijejo brate… Nazarečani Jezusa občudujejo, toda hkrati od njega pričakujejo nekaj osupljivega. Hoteli so videti čudež, spektakel. Le tako bi potem tudi verjeli vanj. Jezus jim je zato rekel, da nimajo vere. Njegovi rojaki so se nad tem tako zelo razjezili, da so ga hoteli ubiti. Kako zelo se je stvar spremenila: Začeli so z lepoto, z občudovanjem, končali pa so z zločinom, ko so hoteli ubiti Jezusa. Vse to zaradi zavisti, ljubosumja in vseh podobnih stvari. To ni nekaj, kar se je zgodilo pred dva tisoč leti. To se dogaja vsak dan v naših srcih, v naših skupnostih. To se zgodi, kadar se v skupnosti lepo govori o nekom, ki je ravnokar prispel. Lepe stvari o njem se govori prvi in drugi dan, a prav dolgo ne. Že tretji dan se začne opravljati. Toda tisti, ki v skupnostih opravljajo brate, druge člane skupnosti, v resnici hočejo ubiti… V Prvem Janezovem pismu je zapisano: ‘Vsak, kdor sovraži svojega brata, je ubijalec.’ Na opravljanje in govorice smo navajeni. Pa vendar naše skupnosti in naše družine pogosto postanejo pekel, ko jih vodi ta zločin ‘uboja brata in sestre z jezikom’.

   Skupnost ali družina sta uničeni zaradi te zavisti, ki zaseje hudiča v srce in povzroči, da nekdo začne slabo govoriti o drugem. V teh dneh pogosto govorimo o miru. Vidimo namreč žrtve orožja. Toda potrebno je misliti tudi na orožje, ki ga uporabljamo sami v vsakdanjem življenju: jezik, govorice, opravljanje… Da bi bil mir v skupnosti, v družini, v državi, na svetu, bi morali začeti tako, da smo z Gospodom. Kjer je On, je tudi bratstvo. Prosimo Gospoda, da ne bi nikoli ubili bližnjega s svojim jezikom, in da bi bili z Gospodom tako, kot bomo nekoč mi vsi v nebesih.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 2.9.2013)

   http://www.mirenski-grad.si/jezus-je-luc-ki-nas-resuje-teme

   Odgovori
6. Hvala says:

   10. aprila, 2021 at 16:26

   HUDIČEVA ZANKA”, KI JE BILA RAZKRITA SVETI KATARINI IZ SIENE
   —————————————————————————————–

   Sveta Katarina Sienska je bila nekoč pred Bogom zaradi enega od svojih grehov: obsojanja ljudi
   Mislila je namreč, da ima dar presojanja človeške narave in odkrivanja človeških napak, še posebej pri duhovnikih. Toda nekega dne ji je Bog pokazal, da zaznavanje napak drugih ne prihaja od Njega, temveč od hudiča. Spoznala je, da je to “hudičeva zanka”.

   NAJPREJ POGLEJMO SVOJE GREHE

   Hudič nam omogoči, da vidimo napake pri drugih, zato da bi jih obsojali, namesto da bi jim želeli pomagati. Sv. Katarina je priznala Bogu: “Dal si mi zdravilo proti prikriti bolezni, ki je sama nisem spoznala, s tem, ko si me naučil, da nikoli ne smem nikogar obsojati. Saj sem sama, slepa in nespametna od te bolezni, pogosto sodila druge pot pretvezo, da sem delala v tvojo slavo in za odrešenje.”

   Če pogledamo resnici v obraz v zvezi z našimi grehi in vsakodnevnimi boji, je manj verjetno, da bomo obsojali druge za njihove pomanjkljivosti.

   Ko smo sami izkusili, kako potrpežljiv in nežen je Bog z našimi šibkostmi, bomo lahko bolj usmiljeni do drugih.

   https://si.aleteia.org/2019/05/10/hudiceva-zanka-ki-je-bila-razkrita-sveti-katarini-iz-siene/

   Odgovori
7. Miro says:

   10. aprila, 2021 at 15:56

   DEVETDNEVNICA BOŽJEGA USMILJENJA – DEVETI DAN (pred nedeljo Božjega usmiljenja)

   Molimo:
   – Molitev dneva
   – Rožni venec Božjega usmiljenja
   – Vzklike Božjemu usmiljenju

   Jezus: »Danes mi privedi mlačne duše in jih potopi v globine mojega usmiljenja. Ti zelo boleče ranijo moje Srce. V vrtu Getsemani je moja duša občutila največji odpor prav zaradi mlačnih duš. Oni so bili vzrok, da sem rekel: »Oče, naj gre ta kelih mimo mene, če je to tvoja volja. Njihova poslednja možnost rešitve je v tem, da se zatečejo k mojemu usmiljenju.«

   Neizmerno usmiljeni Jezus, ti si usmiljenje samo, v bivališče tvojega neizmerno usmiljenega Srca vodim mlačne duše. Naj se te mlačne duše, ki so podobne mrličem in te navdajajo s takim odporom, ogrejejo v ognju tvoje čiste ljubezni. O nadvse usmiljeni Jezus, izkaži jim vsemogočnost svojega usmiljenja, pritegni jih v žarišče svoje ljubezni ter jih obdari s svojo ljubeznijo, saj ti zmoreš vse.

   Ogenj in led se ne moreta združiti,
   saj bo ogenj ugasnil ali se bo led stopil.
   Toda tvoje usmiljenje, o Bog,
   more pomagati še večji bedi.

   Večni Oče, usmiljeno se ozri na mlačne duše, zaobjete v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu. Oče usmiljenja, zaradi bridkega trpljenja tvojega Sina in njegovega tri ure dolgega umiranja na križu, te goreče prosim, dovoli, da bi tudi oni slavili globino tvojega usmiljenja (prim. Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 1209-1229).

   Na običajni rožni venec molimo:
   Na prvih treh jagodah:
   Oče naš; Zdrava, Marija; Vera

   Pri vseh petih desetkah molimo:
   a) Pri velikih jagodah:
   Večni Oče, darujem Ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta.

   b) Pri malih jagodah (desetkrat):
   Po njegovem prebridkem trpljenju, usmili se nas in vsega sveta.

   Na koncu dodamo (trikrat):
   Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.

   Nato zmolimo še Vzklike Božjemu usmiljenju.

   Povzeto po:
   https://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/devet-dnevnica-bozjega-usmiljenja-v-casu-korone/

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Hvala says:

   10. aprila, 2021 at 13:32

   VELIKA NOČ-POT NAŠE VERE

   Še ena misel ob vstajenju: Kdaj sta Marija Magdalena in ona druga Marija srečali Jezusa? Ko sta tekli k učencem, da jim sporočita, da gre pred njimi v Galilejo. Jezusa bomo srečevali, z njim živeli, če bo naše življenje od hrepenenj, da bi ga imeli zase, preraslo v neustavljivo hrepenenje, da ga prinesemo drugim.

   Vsem želim veselo veliko noč oz. vstajenjsko jutro naše vere. Vere, ki je:

   Pot neustavljivih hrepenenj, ki jim moramo iskati globlji odgovor,
   Pot poslušanja božje besede,
   Pot premagovanja obupa v zaupanju, da Bog vedno deluje.
   Pot vztrajanja v skupnem iskanju.
   Pot prinašanja Jezusa drugim.

   Veselo aleluje želim še enkrat vsem skupaj! Gospod je res vstal in živi!

   http://www.mirenski-grad.si/20-velika-noc-pot-nase-vere

   Odgovori
   • Miro says:

     10. aprila, 2021 at 14:01

     Gospa Hvala, z veseljem spremljam vse vaše duhovne spodbude in objave, saj nas usmerjajo k našemu Odrešeniku Jezusu, v Srcu katerega je Vir vseh milosti! Iz srca želim veselo alelujo in doživeto praznovanje nedelje Božjega usmiljenja tako vam kot vsem, s katerimi smo v duhu povezani s pomočjo teh spletnih strani. Kristus je vstal, aleluja! Naj nam da potrebnih moči pri obhajanju sv. Evharistije. Brez Njega ne zmoremo popolnoma nič, kar bi imelo odrešenjsko vrednost. Samoodreševanje po meri tega sveta, po meri našega okusa, po meri novodobne duhovnosti, je kot gradnja hiše brez temeljev. Tudi molitve brez povezave z Evharistijo in deli usmiljenja do bližnjega se hitro razkadijo kot jutranja megla. Bog vas obilno blagoslovi!

     Odgovori
     • Hvala says:

       10. aprila, 2021 at 14:54

       Zahvaljujem se vam g, Miro za lepe želje , spodbude, molitve, naj vstali Jezus hodi med nami nepretrgoma 24 ur na dan , nas tolaži, daje poguma in odstrani vsako nezaupanje v Njega. Tudi vsem ostalim želim, da bi vam Gospod podelil mir in vse potrebne milosti. PROSITE GOSPODA ZA ZAUPANJE V NJEGA IN BOSTE PREJELI.

       VSE DOBRO !

       Odgovori
9. Miro says:

   10. aprila, 2021 at 12:46

   KAJ V RESNICI JE CERKEV KOT SI JO JE ZAMISLIL BOG? KATEHEZE PAPEŽA FRANČIŠKA

   VSEBINA:
   – Izpovedovati, da je Cerkev apostolska
   – Tudi Cerkev je mama
   – Cerkev je tempelj Svetega Duha in mi smo njeni živi kamni.
   – Tudi Cerkev je telo, Kristusovo telo
   – Prav zato je Cerkev … Božje ljudstvo
   – Cerkev je … božja družina

   Ko sem bil majhen, so me starši poslali po kruh, pomagat sosedom, … Pošlje te lahko nekdo, ki ti nekaj pomeni, nekdo, ki ga spoštuješ, ki mu zaupaš … Tudi Jezus pošilja – tiste, ki mu zaupajo in verujejo.

   IZPOVEDOVATI, DA JE CERKEV APOSTOLSKA,

   pomeni izpostaviti temeljno vez, ki jo ima z apostoli – s tisto majhno skupino dvanajstih mož, ki jih je Jezus nekega dne poklical k sebi po imenu, da bi ostali z njim in da bi jih poslal oznanjat. Beseda ”apostol” pomeni ”odposlanec”. Apostoli so bili izbrani, poklicani in poslani od Jezusa, da bi nadaljevali njegovo delo. Sv. Pavel piše kristjanom v Efezu: »Vi ste sodržavljani svetih in domačini pri Bogu. Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. Vogalni kamen pa je sam Kristus Jezus« (Ef 2,19-20). Brez Jezusa namreč Cerkev ne more obstajati, brez njega Cerkve ni. Jezus je osnova, je temelj Cerkve, on daje avtoriteto apostolom.

   Cerkev je apostolska, ker ohranja in posreduje evangelij: »Cerkev ohranja ta dragoceni zaklad, ki je Sveto pismo, nauk, zakramenti, pastirska služba, in to tako, da smo lahko zvesti Kristusu in deležni njegovega življenja… Je kot reka, ki teče skozi zgodovino, se širi, namaka, a voda je vedno tista, ki prihaja iz izvira; izvir pa je sam Kristus: On je Vstali, On je Živi, in njegove besede ne bodo nikoli ne prešle.« To je lepota Cerkve: prisotnost Jezusa Kristusa med nami; to, da je živ, ker je vstal! Ali kdaj pomislimo, kako je ravno Cerkev tista, ki nam kljub težavam in slabostim na svoji poti skozi zgodovino posreduje avtentično Kristusovo sporočilo? Ali nam daje gotovost, da je to, kar verujemo, zares to, kar nam je povedal Kristus?

   Cerkev je apostolska, ker je poslana oznanjat evangelij po svetu: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,19-20). To je tisto, kar nam je Jezus rekel; pošilja nas, prosi nas, da se premaknemo in ponesemo veselje evangelija. Vprašajmo se: Ali smo misijonarji z našimi besedami, predvsem pa z našim krščanskim veseljem? Ali pa smo kristjani, zaprti v svoje srce in svoje cerkve?

   »Cerkev ima svoje korenine v nauku apostolov, a vedno gleda v prihodnost, trdno se zaveda, da je poslana od Jezusa, da je misijonarska. Cerkev, ki se zapira vase in v preteklost, je Cerkev, ki izdaja lastno identiteto. Vase zaprta Cerkev izdaja svojo identiteto. Ponovno torej odkrijmo vso lepoto in odgovornost Cerkve, ki je apostolska!«

   Papež Frančišek – kateheza 16.10. na trgu sv. Petra: besedilo povzeto s spletne strani Radia Vatikan.

   Več o katehezah papeža Frančiška v zvezi z vlogo Cerkve na:
   http://zupnija-kopersvetimarko.rkc.si/index.php/content/display/123/20/20

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Miro says:

    10. aprila, 2021 at 10:39

    V ponoven razmislek priporočam teme, objavljene v rubriki:

    STOPI NA PRAVO POT – NE BOJ SE!

    NA RAZNIH SPLETNIH STRANEH JE OGROMNO PISANJA IN GOVORA O TAKO IMENOVANIH ZDRAVILNIH MOČEH, SILAH, ENERGIJAH …. CELO KRISTJANI SE V STISKAH DOSTIKRAT TEGA OKLEPAJO, KAR PA NIKOMUR NE MORE PRINESTI ODREŠENJA!

    Več o tovrstnih temah na:
    http://www.molitev.net/stopi-na-pravo-pot.html

    Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Jezus! Ti si živa Beseda, Luč sveta, naš Odrešenik, Mesija, Dobri pastir, Kruh življenja, Osvoboditelj, Knez miru … Jezus, bodi hvaljen zdaj in vekomaj. Amen.

    Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Hvala says:

      10. aprila, 2021 at 11:14

      GOSPOD JE GOVORIL PO PREROKIH O ZAUPANJU V NJEGA IN V NJEGOVO USMILJENJE.

      VZRAVNAJ SVOJE SRCE IN VZTRAJAJ, NE PRENAGLI SE V TRENUTKU SPOPADA.
      NJEGA SE DRŽI IN SE NE UMIKAJ,
      DA BOŠ NAZADNJE POVIŠAN.
      VSE, KAR PRIDE NADTE, SPREJMI,
      POTRPI, KADAR TE DOLETI PONIŽANJE,
      ZAKAJ V OGNJU SE PREIZKUŠA ZLATO, TISTI, KI SO BOGU POVOLJI, V PEČI
      PONIŽANJA.
      V BOLEZNI IN REVŠČINI SE ZANAŠAJ NANJ.
      ZANAŠAJ SE NAJ, PA SE BO ZATE ZAVZEL,
      URAVNAVAJ SVOJA POTA IN UPAJ VANJ.
      VI, KI SE BOJITE GOSPODA,
      PRIČAKUJTE NJEGOVO USMILJENJE;
      NE ODDALJUJTE SE, DA NE PADETE,
      VI , KI SE BOJITE GOSPODA,
      ZAUPAJTE VANJ.

      VRZIMO SE V ROKE GOSPODOVE,
      NE V ROKE LJUDI (Sir, prvi del, 2-8, 18)

      Res je, celo kristjani zaupajo bolj v človeka kot v Boga. Potrebno pa si je zapomniti, da se nobena stvar na svetu ne zgodi brez privolitve Boga, tudi las z glave ne bo padel brez njegovega dovoljenja, ZATO JE BREZCILNJO ISKATI POMOČI PRI LJUDEH, ČE SE NE OPIRAŠ IN IZROČIŠ BOGU. SAJ JE SPOSOBEN, DA BO POSKRBEL ZA NAŠE REŠITVE IN POTREBE MAR NE? ALI PA SMO MI LJUDJE BOLJ PAMETNI OD SAMEGA BOGA, DA GA ŽELIMO UČITI IN SAMI ISKATI REŠITVE ‘????!!!

      Odgovori