Članki za dušo

15.007 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   17. aprila, 2021 at 9:12

   VIRTUALNO SREČANJE S PREROŠKIM GLASOM RALPHA MARTINA: BODO MNOGI REŠENI?

   KDO JE RALPH MARTIN?

   Ralph Martin je predsednik misijonske organizacije Renewal Ministries. Je reden gost v ameriški tedenski katoliški televizijski oddaji The Choices We Face (Izzivi, s katerimi se soočamo) in na radijskih programih, ki se predvajajo po vsem svetu. Iz teologije je doktoriral na Papeški univerzi svetega Tomaža (Angelicum) v Rimu in je profesor in direktor podiplomskih teoloških programov o novi evangelizaciji v semenišču Sacred Heart v nadškofiji Detroit. Papež Benedikt XVI. ga je imenoval za svetovalca Papeškega sveta za novo evangelizacijo, imenovan je bil tudi za svetovalca izvedenca škofovske sinode o novi evangelizaciji. Ralph Martin je avtor številnih knjig, med katerimi je najnovejša A Church in Crisis: Pathways Forward (Cerkev v krizi: pot naprej), nato The Fulfillment of All Desire (Izpolnitev vseh želja), The Urgency of the New Evangelization (Nujnost nove evangelizacije) in Will Many Be Saved? (Ali bodo mnogi rešeni?). Ob izvedbi velikega evangelizacijskega dogodka V ognju Duha leta 2001 v Sloveniji je s pomočjo misijonske organizacije Renewal Ministries Katoliška karizmatična prenova izdala in prevedla tudi nekaj njegovih knjižic: Blagovest evharistije, Čudovita svoboda, Upanje – tudi zame?, Ali me Bog res ljubi?.

   Z ženo Anne imata šest otrok in šestnajst vnukov. Živijo v Ann Arbor v Michiganu.

   SEMINAR V ŽIVO 24.04.2021 od 18 ure dalje

   https://www.krscanski-mozje.si/virtualno-srecanje-s-preroskim-glasom-ralpha-martina-bodo-mnogi-reseni/

   Odgovori
2. Hvala says:

   17. aprila, 2021 at 9:01

   http://prenova.rkc.si/index.php/dejavnosti/evangelizacija-seminarji/281-pater-james-manjackal-med-nami

   ČE ŽELITE SI LAHKO OGLEDATE POSNETKE VIDEO SEMINARJA S SVETOVNIM KARIZMATIKOM S. P. MANJACKALOM

   Odgovori
3. Hvala says:

   17. aprila, 2021 at 8:47

   KAKO DO TRAJNEGA VESELJA OZ. SREČE?
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Bog se veseli Ljubljenega Sina, Sin pa se veseli svojega Očeta. Kako pa mi? Kaj hrani naše veselje? Kako do trajnega veselja oz. sreče?

   Vabim vas, da se ob tem vprašanju ustavimo bo prazniku Jezusovega krsta in si vsak napiše 10 načel, jaz pa vam podelim svoja. Sreča je v tem, da:

   1. se zavedaš, da je Bog Bog in ti si samo človek.
   2. se zavedaš, da je navodila za življenje zate pripravil On, ki te je ustvaril.
   3. živiš po Božji logiki in odkrivaš načrt, ki ga ima Bog s teboj.
   4. se zavedaš, da ni človeku dobro samemu biti, zato se učiš živeti z drugimi.
   5. storiš drugim to, kar želiš, da bi drugi storili tebi.
   6. lahko ljubiš.
   7. trpljenje sprejemaš kot pot do sreče.
   8. si na poti do popolne sreče.
   9. se moreš umiriti v nepopolnosti, ker te Bog ljubi.
   10. po napornem dnevu lahko rečeš dobremu Gospodarju: Ubogi hlapec sem, kar sem mogel sem storil.
   Želim ti, da bi se veselil/a Božjega glasu, ki tudi tebi pravi: Ti si moj ljubljeni sin, ljubljena hči, nad teboj imam veselje.

   http://www.mirenski-grad.si/jezusov-krst-veselje

   Odgovori
   • Hvala says:

     17. aprila, 2021 at 9:41

     Lepo opisani nasveti do PRAVE SREČE V BOGU.

     Mene je tudi zelo nagovoril stavek: ŽIVIŠ PO BOŽJI LOGIKI IN ODKRIVAŠ NAČRT, KI GA IMA BOG S TEBOJ.

     Vedno ponavljam, da z Bogom je potrebno sodelovati, IMETI OSEBNI ODNOS!

     Odgovori
4. Janez says:

   17. aprila, 2021 at 7:44

   ZAVRAČANJE JALOVEGA PESIMIZMA – Papež Frančišek
   Ena najresnejših skušnjav, ki dušijo vnemo in smelost, je občutek poraza, ki nas spreminja v nezadovoljne in zamorjene pesimiste z mračnim obrazom. Nihče se ne more lotiti boja, če vnaprej popolnoma ne računa na zmago. Kdor začenja brez zaupanja, je že vnaprej napol izgubil bitko in zakopal svoje talente. Tudi če se človek boleče zaveda svojih slabosti, mora iti naprej, ne sme se vdati. Misliti mora na to, kar je Gospod rekel sv. Pavlu: »Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabotnosti izpopolnjuje« (2 Kor 12,9). Krščanska zmaga je vedno križ, a križ, ki je hkrati zmagoslavni prapor, ki ga nosimo z bojevito krotkostjo nasproti hudičevim napadom. Hudobni duh poraza je brat skušnjave, da bi predčasno ločili pšenico od plevela. Je sad tesnobnega, samozadostnega nezaupanja.
   Očitno je, da se je na nekaterih krajih zgodilo duhovno ‘opustošenje’. To je posledica načrtovanja družb, ki so se hotele graditi brez Boga ali pa so uničile svoje krščanske korenine. Tam »krščanski svet postaja nerodoviten in izčrpan kakor popolnoma izžeta tla« (J. H. Newman). V drugih deželah nasilno nasprotovanje zoper krščanstvo sili kristjane, da svojo vero živijo tako rekoč skrito v deželi, ki jo imajo radi. To je druga, zelo boleča oblika puščave. Tudi lastna družina ali lastno delovno mesto moreta biti to suho okolje, v katerem je treba ohraniti vero in jo skušati izžarevati. »A prav iz izkušnje puščave, iz te praznine moremo ponovno odkriti veselje vere, njen življenjski pomen za nas ljudi. V puščavi človek spet odkrije vrednost tega, kar je bistveno za življenje. Tako so v današnjem svetu nešteta, pogosto posredno ali negativno izražena znamenja žeje po Bogu, po zadnjem smislu življenja. V puščavi potrebuješ predvsem verujoče ljudi, ki s svojim življenjem kažejo pot v obljubljeno deželo in tako ohranjajo upanje« (Benedikt XVI.). V vsakem primeru smo v teh okoliščinah poklicani, da bi bili velike amfore (vrči z vodo), da bi drugim dali piti. Včasih se amfora spremeni v težak križ. A prav na križu se nam je Gospod, preboden s sulico, podaril kot vir žive vode. Ne pustimo si vzeti upanja!
   (Papež Frančišek, Veselje evangelija, gaudium evangelii točke 85-86).

   Premalo je upanja, radosti in veselja med nami, zato sem vesel vsake pozitivne misli in spodbude od soljudi. Imamo Odrešenika, ki nam je prinesel Ljubezen, Odpuščanje, Mir in Odrešenje na Svet. Zato je prav, da smo bolj optimistični v naši Veri, molitvi,. usmiljenju, odpuščanju, radosti, upanju, dobroti in strpnosti, kot Ljudje in Kristjani. Da se Bogu za vse nenehno Zahvaljujemo in ga Slavimo s pravičnim življenjem in spolnjevanjem Božje Volje in Jezusovega Evangelija bsak trenutek dneva, vsak da, vedno in povsod!

   Notranje zdravje, zadovoljstvo in sreča (par misli)
   Vsak človek išče načine, kako biti zdrav, srečen in zadovoljen. Odgovor se skriva v notranji stabilni prisotnosti, ki zahteva našo pripravljenost odpreti vse naše čute in da se čudimo drobnim stvarem v življenju in širimo dobroto v našo okolico. Vsak človek naj bo sam sebi največji prijatelj in zaveznik, ki ve kaj hoče in ki si zaupa ter naj bo dober in strpen do soljudi. Ko imaš sam dovolj moči in energije, jo boš imel tudi za druge. In to je to. Začni pri sebi in prosi Boga in prizadevaj si biti dober Človek in dober Kristjan. Hvala Ti Gospod za vse, kar s nam daroval. V Miru in Tišini Človek spet najde Moč in Rešitev, ki mu jo nakloni Bog, ko se spet povežemo z Njim in ga iskreno prosimo in delamo dobra dela. Molitev je namreč pogovor z Njim, ki je naš Najboljši Oče, dobra dela pa Samaritanska pomoč ljudem, ki jo rabijo zaradi bolezni, žalosti, stisk in problemov. Vedno je naš Nebeški Oče tu pri nas in nas ljubeče čaka. Iščemo ga dostikrat nekje daleč, pa je zelo blizu in sicer v Nas, v Soljudeh in v Naravi, ki nas obkroža in nas tiho gleda in nagovarja. Vse nam je zastonj daroval in želi, da spolnjujemo Božjo Voljo tako, kot nas je Učil jezus: Ljubite se med seboj!

   1 Korinčanom 16,27: Veličastvo in sijaj sta pred njim, moč in veselje sta v njegovem bivališču.

   Odgovori
5. Miro says:

   16. aprila, 2021 at 18:20

   JEZUS NAHRANI PET TISOČ MOŽ – GOSPOD, NAUČI ME ISKRENE LJUBEZNI, DA NE BOM ISKAL ČASTI IN BOM SLUŽIL LJUDEM S TVOJO LJUBEZNIJO!

   BOŽJA BESEDA: Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro. (Jn 6,1-15)

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+6%2C1-15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Jezus pomnoži kruh v puščavi. Množica je navdušena in ga hoče imeti za voditelja, on pa se umakne, da ga ne bi napačno razumeli. Trudil se bom sprejemati Jezusa v tem, kdor je zame, in ne po tem, kar bi si sebično želel od njega. Gospod, nauči me iskrene ljubezni, da ne bom iskal časti in bom služil ljudem s tvojo ljubeznijo. Naj se ne navežem na kak dar ali uspeh. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

   Z vero in zaupanjem se obrnimo na Presveto Srce Jezusovo ter v molitvi prosimo za najbolj preizkušene sestre in brate. Naj se vseh v globini srca dotakne neizmerno Božje usmiljenje in vsem podari tiste milosti, ki jih v tem trenutku najbolj potrebujejo na njihovi poti posvečenja in odrešenja v moči Svetega Duha. Zgodi se presveta Božja volja!

   Molimo:

   Gospod Bog,
   kot tvoji učenci razumemo,
   da moramo vsi sprejeti in nositi križ.
   Vemo, da lahko na križ gledamo na tri načine:
   lahko prosimo, da nam ga ne pošlješ,
   lahko prosimo, da nam ga olajšaš in
   lahko prosimo, da nam daš dovolj moči,
   da ga pogumno sprejmemo in nosimo.
   Če bi nas kdaj zadel zelo težak križ,
   nam daj dovolj poguma,
   varuj nas malosrčnosti in obupa.
   Po svojem križu, s katerim si nas odrešil,
   nam utrdi vero v svojo ljubečo skrb za nas.
   Navdihuj nas, da bomo sočutni s trpečimi.
   (vir: Ognjišče)

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas Boga!

   Odgovori
6. Janez says:

   16. aprila, 2021 at 17:23

   Papež Frančišek: Modrosti se ne naučimo, ker je dar Svetega Duha
   Sveti Duh je življenjska limfa Cerkve in vsakega posameznega kristjana, je ljubezen Boga, ki iz našega srca naredi svoje bivališče in vstopi v občestvo z nami. »Sveti Duh je vedno z nami, vedno je v nas, v našem srcu,« je dejal papež Frančišek vernikom, zbranim na Trgu sv. Petra. Duh sam je največji dar Boga in tistemu, ki ga sprejme, podeljuje raznovrstne duhovne darove. Cerkev jih pozna sedem – število, ki simbolično pomeni polnost, celoto. Sedmeri darovi Svetega Duha so: modrost, umnost, svet, moč, vednost, pobožnost in strah božji, je pojasnil papež in nato začel z razlago prvega, to je modrosti.

   Modrost – gledati z očmi Boga
   Pri modrosti kot daru Svetega Duha ne gre samo za človeško modrost, ki je sad znanja in izkušnje. Sveto pismo nam pripoveduje, da je Salomon, ko je bil kronan za kralja Izraela, Boga prosil za modrost. Modrost je ravno to, je dodal papež Frančišek, je »milost, da lahko vidimo vsako stvar z očmi Boga«. Pomeni videti vse, svet, situacije, probleme, z Božjimi očmi. Včasih namreč vidimo tako kot je nam všeč, v skladu z našim srcem, s sovraštvom, zavistjo. A to niso Božje oči, je pojasnjeval papež. »Modrost je tisto, kar Sveti Duh dela v nas, da bi vse stvari videli z očmi Boga. To je dar modrosti.« In ta dar prihaja iz zaupnosti z Bogom, iz tesnega odnosa z Bogom, odnosa otroka z Očetom. Ko smo v občestvu z Gospodom, Sveti Duh preoblikuje naše srce in mu omogoči zaznavati vso svojo toplino in ljubezen.

   Za modrost prositi Svetega Duha
   Sveti Duh torej kristjana naredi modrega, je papež nadaljeval katehezo. A to ne v smislu, da bi imel odgovor za vsako stvar, da bi vse vedel. Oseba ni modra v smislu kot je moder Bog, ampak v smislu, da pozna Boga: vé, kako Bog deluje, vé, kdaj nekaj prihaja od Boga in kdaj ne. »Srce modrega človeka ima okus in vonj po Bogu.« Takšne kristjane potrebujejo naše skupnosti, ko vse v njih govori o Bogu ter postane lepo in živo znamenje njegove navzočnosti in njegove ljubezni. Tega po Frančiškovih besedah ne moremo improvizirati in s tem se ne moremo sami oskrbeti. Je dar, ki ga Bog nameni tistim, ki so poslušni Svetemu Duhu. V sebi, v svojem srcu namreč imamo Svetega Duha, ki ga lahko poslušamo ali pa tudi ne. Če ga poslušamo, nas bo naučil to pot modrosti, podaril nam jo bo, da »bomo videli z Božjimi očmi, slišali z Božjimi ušesi, ljubili z Božjim srcem, presojali stvari z Božjo sodbo«. To modrost lahko imamo, a zanjo moramo prositi Svetega Duha. Papež Frančišek je kot primer navedel odnose med starši in otroki ter odnos med zakoncema, kjer je tudi pogosto potrebna modrost, povezana s potrpežljivostjo, odpuščanjem, pomiritvijo. »Tega se ne naučimo, to je poklon Svetega Duha,« je dodal. »Zato moramo prositi Gospoda, da nam da Svetega Duha in dar modrosti, tiste modrosti Boga, ki nas uči gledati z Božjimi očmi, čutiti z Božjim srcem in govoriti z Božjimi besedami.« S to modrostjo moramo iti naprej, graditi družine in graditi Cerkev, tako da se bomo vsi posvetili. »Prosimo danes za dar modrosti,« je sveti oče povabil ob koncu kateheze, »prosimo Marijo, ki je sedež modrosti, naj nam podari to milost.«

   VATIKAN, sreda, 9. april 2014, kateheza papeža Frančiška

   Odgovori
7. Hvala says:

   16. aprila, 2021 at 17:05

   KJE LAHKO KRISTJANI TAKO HUDO ZGREŠIMO, DA BI OB KONCU NE BILI DELEŽNI JEZUSOVEGA SPREJEMA, DA BI BILI ZAVRŽENI IN PAHNJENI V TEMO?

   S TEBOJ SMO JEDLI IN PILI

   po naših ulicah si učil,… on pa bo rekel, ne poznam vas… Pogosto sem se že kot otrok spraševal, komu Jezus namenja takšno ali podobno opozorili ter kritiko. Po vsem, kar vemo, lahko rečemo, da tokratno kritiko namenja nam, ki redno hodimo k sv. maši, ki dejansko vedno znova jemo in pijemo z Gospodom in se z njim srečujemo. A takšna kritika je najbolj nehvaležna. Kritizirati druge ni težko, kritizirati najbližje, ni le težko, ampak celo tvegano. Če kritiziramo sovražnika, nič ne izgubimo, ta je tako ali tako že sovražnik. Če kritiziramo ‘svoje ljudi’, lahko izgubimo še tisto malo, kar mogoče imamo. A Jezusu je pomembnejša resnica od ugajanja.

   Poglejmo torej vase in skušajmo najti odgovor na vprašanje: Kje lahko tako hudo zgrešimo, da bi ob koncu ne bili deležni njegovega sprejema, da bi bili zavrženi in pahnjeni v temo? Ob tem razmišljanju sem se spomnil poglavja iz knjige Sveti Duh in binkošti, papeževega pridigarja Raniera Cantalamessa. Poglavje ima naslov Kdo so bili graditelji Babela (Sveti Duh in binkošti, Raniero Cantaleamessa, Ljubljana 2006, str. 112). Avtor razmišlja ob zgodbi o Babilonskem stolpu, ki jo vsi poznamo. Pa poglejmo zgodbo od blizu, da bi razumeli današnji evangelij:

   Skozi zgodovino razlag Svetega pisma, so cerkveni očetje razlagali, da je bila stavba – babilonski stolp – dvignjena »zoper boga«, v znamenje izziva in domišljave prevzetnosti. Njegovi graditelji naj bi bili prevzetni in brezbožni ljudje, ki so se uprli Bogu. Gotovo je tudi to res, vendar je res še nekaj drugega, pravi avtor. Arheološka spoznanja kažejo, da načrt, zgraditi stolp, ki bi segel do neba, ni bil načrt »zoper« Boga, ampak nasprotno, načrt »za« Boga. Dejansko je bil njihov namen zgraditi enega od teh stolpov z več ravnmi (zikkurat), ki bi služil kot velikanska obredna stavba.

   Kaj je torej »greh« Babela? Odgovor je zapisan v pripovedi: ti ljudje so se lotili podjetja z besedami: »Dajmo …, naredimo si ime!«(1 Mz 11,4). Ni jih nagibala pristna pobožnost in spoštovanje do božanstva, ampak močna volja po samouveljavitvi; ne iskanje Božje slave, ampak iskanje lastne slave in moči.

   Greh Babela torej ni v prvi vrsti greh ateistov, ampak greh pobožnih in religioznih, tistih, ki Boga poznajo, vendar mu ne dajejo slave in časti, kakor pritiče Bogu.

   Tako razumemo, v čem je preobrat, ki se dogodi na binkošti s prihodom Svetega Duha. V srcu apostolov je bog prevzel mesto jaza.

   Obrat, ki naj bi ga dosegli s prejemom Svetega Duha, ki se je zgodil v srcu apostolov je v tem, da Bog prevzame prvo mesto, mesto, ki ga je pri apostolih prej imelo iskanje pomembnosti, lastne koristi ter izpolnjevanje lastne volje. Z binkošti se v apostolih na nek način vse spremeni. Na prvo mesto stopi Bog sam, oni postanejo njegovi služabniki, pozornost do bližnjega zamenja zagledanost vase, odkrivanje in izpolnjevanje božjega načrta zamenja staro iskanje lastne koristi in ustvarjanje lastnih načrtov. V apostolih je Sveti Duh uničil postavljanje z njihovimi deli in njihovimi načrti in jih spodbuja, da se hvalijo samo z njim, ne s sabo. Novi človek zamenja starega človeka.

   Jezusov opomin v današnjem evangeliju je tako opomin k čuječnosti in odprtosti za delovanje Svetega Duha v nas in po nas. Vprašati se moram, komu sem podoben, ko gradim svojo družino, svojo skupnost, Cerkev? Zadošča odgovoriti na vprašanje: za koga to delam? Kakšen je cilj mojega delovanja? Komu hočem ustvariti ime: sebi ali Bogu?

   Lahko bi rekli, da sta v zgodovini odprti samo dve veliki gradbišči in mi izbiramo, v katerem od obeh bomo delali. Je gradbišče v duhu Babilonskega stolpa ali drugo z Duhom binkošti. Rezultat prvega je zmeda in razdeljenost, na drugi strani pa čudovita ubranost, harmonija kljub bolečini in trpljenju. Na enem ‘gradbišču’ vlada tekmovalnost, na drugem edinost. Kakor je edinost odlika Božjega duha, tako je delitev značilnost satanskega duha.

   Kako hitro nas zanese, da uporabimo svoje sposobnosti zase proti drugemu. Kako hitro s kritiko rušimo družino, skupnost, župnijo, Cerkev? Duh Babela je ves čas na delu. Upirati se mu moramo neprestano in seveda služiti drugemu, Božjemu duhu, ki ves čas deluje v korist skupnosti.

   Ne recimo torej, kakor graditelji Babela: »Dajmo …, naredimo si ime!« ampak Naredimo ime Kristusu in Njegovi Cerkvi, pripravimo mu pot, da bo lahko prišel do vsakega. Naj bo takšno, tudi naše delovanje. Da bo božje kraljestvo že med nami, da bomo na koncu tudi mi lahko sedli za mizo v božjem kraljestvu.

   http://www.mirenski-grad.si/it/node/1218

   Odgovori
8. Miro says:

   16. aprila, 2021 at 13:52

   VERO JE TREBA UDEJANJATI V LJUBEZNI, DA BO ŽIVELA (sv. Mati Terezija)

   – Poslušati, kadar nihče drug noče poslušati, je čudovita stvar.

   – Vera v dejanju je ljubezen in ljubezen v dejanju je služenje. Vero je treba udejanjati v ljubezni, da bo živela.

   – Kristus je glava družine, tihi poslušalec vsakega pogovora, nevidni gost pri vsakem obedu.

   – Molite lahko med delom. Delo ne ustavlja molitve, molitev pa ne prekinja dela. Za molitev je potrebno samo, da svoje misli povzdignemo k njemu.

   – Pravo srečo lahko najdemo samo takrat, ko smo v ljubezenskem odnosu z Bogom.

   – Trpljenje je radost, če ga skupaj sprejemamo in prenašamo. Zapomnite si, da se Kristusovo trpljenje vedno zaključi z radostjo njegovega vstajenja.

   – Vsak dan preživite eno uro v adoraciji pred Gospodom in nikoli ne storite nič takega, za kar veste, da je narobe. Potem bo vaše življenje polno.

   (sv. Mati Terezija, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Hvala says:

   16. aprila, 2021 at 11:08

   Alan Ames: ČE SE TRDNO OKLEPAMO JEZUSOVE ZMAGE, NAM SATAN NA NOBEN NAČIN NE MORE ŠKODOVATI, RAZEN ČE TEGA NE DOPUSTI BOG, DA BI MI DUHOVNO ZRASLI ALI DA BI SVET NA TAK NAČIN PREJEL MILOSTI.

   Odgovori
10. Hvala says:

    16. aprila, 2021 at 11:05

    ALAN AMES v knjigi ŽIVLJENJE IZ MILOSTI pravi takole:

    POPOLNOMA ZAUPAM BOGU, DA SE BO V MOJEM ŽIVLJENJU ZGODILA NJEGOVA VOLJA. ČE BI LJUDJE TAKO DELALI, BI VAM SATAN NA NOBEN NAČIN NE MOGEL ŠKODOVATI.
    BOG ME OPOGUMLJA, NAJ VEDNO STORIM TAKO, NAJ SE MU POPOLNOMA PREPUŠČAM IN SE NIČESAR NE BOJIM.

    NA TEM SVETU NI NIČESAR, ČESAR BI MORALO BITI ČLOVEKA STRAH. SATAN PA V NAS POSKUŠA VZBUDITI STRAH PRED VSEM. ČE ZAUAMO BOGU, ČE SE IMENUJEMO KATOLIČANI IN V RESNICI VERUJEMO V JEZUSOVO ZMAGO, V OČETOVO MOČ, V MOČ SVETEGA DUHA, SE NAM NI TREBA NIČESAR BATI. SATAN JE PREMAGAN. HUDIČ JE PORAŽEN.

    SAMO NAŠI STRAHOVI IN SLABOSTI OHRANJAJO ZLOBO PRI ŽIVLJENJU.

    Odgovori