Članki za dušo

14.999 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   11. maja, 2021 at 9:47

   Papež Frančišek: Potrpežljivo Božje usmiljenje
   Božje usmiljenje! Kako lepa je ta verska resnica za naše življenje. V evangeliju po Janezu (Jn 20,19-28) doživi apostol Tomaž izkušnjo Božjega usmiljenja, ki ima Jezusov obraz, obraz vstalega Jezusa. Tomaž ne verjame, ko mu apostoli povedo: »Gospoda smo videli.« Ne zadošča mu Jezusova napoved: tretji dan bom vstal. Hoče videti, hoče položiti prst v rane od žebljev in položiti roko v njegovo prebodeno stran.

   In kako se odzove Jezus? S potrpljenjem: trmastega dvomljivca ne zapusti. Nevernemu Tomažu podari teden dni, ne zapre mu vrat, temveč čaka. In Tomaž spozna svojo revščino, svojo malovernost: »Moj Gospod in moj Bog.« S tem preprostim vzklikom, polnim vere, odgovori na Jezusovo potrpežljivost. Prepusti se Božjemu usmiljenju, ki ga vidi pred sabo v ranjenih rokah in nogah, odprti strani in spet zaupa: postal je nov človek, ne več neveren, ampak veren.
   Pa poglejmo še Petra: trikrat zataji Jezusa ravno takrat, ko bi mu moral najbolj stati ob strani. Ko se dotakne dna, sreča njegov pogled, ki mu potrpežljivo, brez besed govori: »Ne boj se svoje slabosti, Peter, zaupaj vame.« In Peter dojame, čuti Jezusov ljubeči pogled in joče. Kako lep je ta Jezusov pogled – kako nežen! Bratje in sestre! Nikoli ne izgubimo zaupanja v potrpežljivo Božje usmiljenje!

   Pomislimo na učenca na poti v Emavs: žalostnih obrazov korakata v prazno, brez upanja. A Jezus ju ne zapusti: spremlja ju na poti, in ne samo to! Potrpežljivo jima razlaga Pisma, ki govorijo o njem, in se jima pridruži pri mizi. To je slog Boga: ni nestrpen kot mi, ki pogosto hočemo vse in takoj, tudi ko gre za ljudi. Bog potrpi z nami, ker nas ljubi, in kdor ljubi, razume, upa, vzbuja zaupanje, ne zapušča, ne podira mostov, zna odpuščati. Bog nas čaka, tudi ko se od njega oddaljimo. On ni nikoli daleč, če se vrnemo nas objame. (7. aprila 2013)

   ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 29.

   Addendum: dodatek iz Vera v usmiljenega Boga (Pater dr. Viljem Lovše)

   Pravite, da ključno vlogo v vašem pogledu na svet še vedno ali pa vedno bolj igra vera v usmiljenje Boga. Psalmist pravi: »On odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni, iz jame rešuje tvoje življenje, krona te z dobroto in usmiljenjem.« Sliši se kot nekaj neresničnega in nedostopnega. Ampak vi pravite, da to resnično živite. Kako?

   Povzetek iz intervjuja s preizkušano ženo iz Dotik usmiljenja na Iskreni.net
   Zame je temelj vere sprejeti Božje usmiljenje. Da bi ga lahko sprejela moram najprej sebe prepoznati kot grešnico in nepopolno. Pomaga spoznanje, kaj prinese izvirni greh…se pravi, kje hočem biti kot Bog. Ego je zelo močan in njegovo umiranje je boleče. Ampak ni druge poti, če hočem dati več prostora Bogu, moram umreti sebi in se manjšati, da on raste. V nas je velik strah, da bomo s tem kar izgubili sebe. To je velika laž, kajti bolj ko sem v skladu z Božjo voljo, bolj sem uresničena. V tem procesu gre tudi za spuščanje nadzora in krepitev zaupanja, da Gospod vodi moje življenje, mojo edinstveno zgodbo in da sem del veliko večje, Božje zgodbe odrešenja. V naši zahodni, potrošniški družbi je veliko odvisnosti. Ko pri sebi to prepoznam, oziroma mi Bog v svojem usmiljenju pokaže, kje sem še v sužnosti ali malikovanju, vstopim v proces osvobajanja. Največji dar Božjega usmiljenja najdem v Kristusu. Sama ne zmorem, zlo me presega, zato sem potrebna odrešenja, da se zanesem na to, da je Kristus že zmagal. On mi ljubeče pokaže na moje grehe, ko jih prepoznam v srcu in se jim odpovem, pa jih vzame na svoje rame. Ta neskončna, potrpežljiva nežnost vsemogočnega Boga me vedno gane. V ljubezni dopusti čas, ki ga potrebujem, da dozorim k spoznanju in se odpovem slabemu, ki ga delam. To je vseživljenjsko dogajanje, vse do umiranja, kjer se ta proces bistveno pospeši. In to velja za nas vse, ne samo zame, zato me nagiba k temu, da se trudim biti tudi jaz potrpežljiva ob napakah ali grehih drugih. V meni prebuja usmiljenje do drugega v smislu, ni še njegov čas, da prepozna, da se tu odmika od Boga. Seveda je prav, da opozorim na slaba dejanja ali besede, ampak le če zmorem to po vzoru Boga, usmiljeno v ljubezni. Drugače je učinek ravno nasproten; jeza, odpor, zamera in seveda tudi zanikanje ter tako s tem naredim samo škodo.

   »Kako veliko je Gospodovo usmiljenje, njegovo odpuščanje tistim, ki se obračajo nanj!« (Sir 17,29)

   Božje Usmiljenje ne preneha in nadaljuje kot SONCE, KI VEDNO SVETI. Vendar tudi sonce ne prodre tja, kjer so zazidali okna IN SE ZAGRADILI PRED SVETLOBO. Tomaš Špidlik

   O Bog, tvoje usmiljenje je neskončno, tvoja milost neizčrpna. Milostno poglej na nas, pomnoži v nas delo svojega usmiljenja , da ne bomo obupali tudi v največjih preizkušnjah, temveč bomo bolj zaupali v Božjo voljo, ljubezen in usmiljenje. – Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, Kralju usmiljenja , ki s teboj in s Svetim Duhom izkazuje usmiljenje vekomaj. Amen.

   Odgovori
   • Janez says:

     11. maja, 2021 at 10:05

     Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ‘Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.’ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ‘Bog, bodi milostljiv meni grešniku!’ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

     Lukov evangelij 18,9–14

     Odgovori
2. Janez says:

   11. maja, 2021 at 9:45

   Taize: BOŽJE USMILJENJE

   »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.« (Mt 5,7). Jezus usmiljenim ne obljubi nič več kot to, kar že živijo – usmiljenje. V ostalih blagrih obljuba vsebuje nekaj več, vodi dalje: žalostni bodo potolaženi; čisti v srcu bodo Boga gledali. Toda kaj več bi Bog lahko dal usmiljenim? Usmiljenje je polnost Boga in človeških bitij. Usmiljeni že živijo Božje življenje. »Usmiljenje« je stara beseda. Tekom svoje dolge zgodovine je pridobila zelo bogat pomen. V grščini, jeziku Nove zaveze, je beseda za usmiljenje ELEOS. Ta beseda nam je znana iz molitve KYRIE ELEISON, ki je klic po Gospodovemu usmiljenju. V grški verziji Nove zaveze je eleos običajen prevod za hebrejsko besedo hesed. Hesed je ena najlepših besed v Svetem pismu. Pogosto je prevedena preprosto kot ljubezen.
   Hesed, usmiljenje ali ljubezen, je del besednjaka zaveze. Z Božje strani pomeni neomajno ljubezen, zmožnost obdržati odnos živ za vedno, ne ozirajoč se na to, kaj se zgodi: »moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe« (Iz 54,10). Ker je Božja zaveza z njegovim ljudstvom zgodba o prelomljenih obljubah in ponovnih začetkih (2 Mz 32-34), je jasno, da ta brezpogojna ljubezen vključuje odpuščanje in mora nujno biti usmiljena.

   Eleos se uporablja tudi kot prevod druge hebrejske besede, rachamim. Ta se pogosto uporablja skupaj z besedo hesed, a je čustveno bolj nabita. Dobesedno pomeni črevesje – je množinska oblika besede rechem, maternica. Usmiljenje ali sočutje v tem primeru pomeni ljubezen, ki jo čutiš, globoko naklonjenost matere do svojega majhnega otroka (Iz 49,15), nežnost očeta do svojega potomca (Ps 103,13), močno ljubezen med brati in sestrami (1 Mz 43,30).

   Usmiljenje v svetopisemskem pomenu je mnogo več kot samo en vidik Božje ljubezni. Usmiljenje je na neki način Božje bitje. Bog Mojzesu trikrat pove svoje ime. Prvič mu reče: »Jaz sem, ki sem« (2 Mz 3,14). Drugič: »Izkazoval bom milost, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti« (2 Mz 33,19). Usmerjenost stavka je ista, toda milost in usmiljenje sta zamenjana z bitjem. Za Boga biti to, kar je, pomeni biti milostljiv in izkazovati usmiljenje. To se potrdi v tretji razglasitvi Božjega imena: »Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi« (2 Mz 34,6).

   To zadnjo obliko so prevzeli tudi preroki in psalmisti, posebno v Psalmu 103, v 8. vrstici. V osrednjem delu (vrstice 11–13) se psalmist čudi neverjetnemu obsegu Božjega usmiljenja: »Zakaj kakor je nebo visoko nad zemljo, je njegova dobrota silna …«. Usmiljenje je potemtakem Božja vzvišenost, njegova transcendenca. A hkrati tudi Božja človečnost, če lahko tako rečemo: »Kakor oče izkazuje usmiljenje nad otroki …«. Tako vzvišen in hkrati tako blizu, da lahko odnese vse zlo: »Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva.«

   Usmiljenje je, kar je v Bogu najbolj božje, in tudi, kar je najbolj vzvišeno v človeških bitjih. »On te krona z dobroto in usmiljenjem,« pravi Psalm 103. Ta vrstica bi morala biti prebrana v luči vrstice iz Psalma 8, kjer je rečeno, da Bog krona človeška bitja »s slavo in častjo«. Ustvarjena po Božji podobi so človeška bitja poklicana, da z Bogom delijo slavo in lepoto. A to, da smo lahko resnično deležni Božjega življenja, nam omogočata dobrota in usmiljenje.

   Jezusove besede »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče« (Lk 6,36) odmevajo staro zapoved »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet« (3 Mz 19,2). Jezus je Božji svetosti podelil obraz usmiljenja. Usmiljenje je najčistejši odsev Boga v človeškem življenju. »Prek usmiljenja do svojega soseda si podoben Bogu« (sv. Bazilij Veliki). Usmiljenje je Božja človečnost. In je tudi Božja prihodnost človeških bitij.

   Taize dne 12. julija 2008

   Tisti, ki ga je poslal Bog, namreč Jezus Kristus, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero. Jn 3,22-36

   Odgovori
3. Hvala says:

   10. maja, 2021 at 20:45

   PREIZKUŠNJE

   Vsakega človeka, ki prisluhne Božjemu glasu in se mu odloči slediti z vso svojo
   ljubeznijo, Gospod najprej pripravlja skozi preizkušnje, katerim se vedno
   pridruži še nasprotovanje hudega duha, ki hoče človeka na vsak način odvrniti
   od dobrih namenov. (Gospodov klic in se naj odzvati)

   Odgovori
   • Janez says:

     11. maja, 2021 at 10:16

     CHIARA LUBICH: POSKUSIMO LJUBITI
     »Poskusimo ljubiti.
     En dan, ki smo ga preživeli tako, je vreden celo življenje. /…/
     Bog bo z nami, ker je s tistimi, ki ljubijo. /…/
     Včasih bomo morali popustiti, bomo v skušnjavi, da izgubimo pogum, a ne odnehajmo. /…/
     Nikakor! Pogum! Bog nam daje milost. Vedno začnimo znova.
     Če bomo vztrajali, bomo videli, kako se svet okoli nas počasi spreminja.
     Razumeli bomo, da Evangelij prinaša najbolj privlačno življenje, prižiga luč v svetu,
     daje okus našemu bivanju, ima v sebi kal rešitve za vse probleme.
     In ne bomo imeli miru, dokler naše izredne izkušnje ne bomo razodeli drugim: prijateljem,
     ki nas lahko razumejo, sorodnikom, vsem, za katere bomo čutili,
     da naj jim to povemo. In znova se bo rodilo upanje.« Amen.

     Avguštin Izpovedi 10,27
     »Pozno sem Te vzljubil. Pozno sem Te vzljubil, o Lepota, večno davna, večno nova! Pozno sem Te vzljubil! Glej, ti si bil znotraj in jaz zunaj, sem Te iskal in se metal v brezoblično in nelepo, pred lepoto vsega, kar si ustvaril.Bil si z mano in nisem bil s Teboj … Drža-le so me daleč od Tebe stvari, ki niso ob-stajale v tebi.Jokal si, jokal za menoj in razbil mojo glu-hoto. Sijal si, sijal in Tvoja Svetloba je pregnala mojo slepoto. Dehtel je Tvoj vonj in srkal sem tvoj vonj, vzdihoval po Tebi in po Tebi koprnel. Okusil sem Te in sedaj sem lačen in žejen po Tebi. Dotaknil si se me in gorim in hrepenim po Tvojem Miru!«

     Avguštin iz Hipona (354-430) je bil cerkveni oče, teolog, filozof in pisec.

     Papež Janez Pavel II.: Molitev k Svetemu Duhu, Lepa popotnica v življenje
     Karol starejši je sinu, kasnejšemu papežu, podaril molitvenik k Svetemu Duhu, ki ga je Karel Woytila uporabljal vse življenje, in ga naučil spodnjo molitev ter mu naročil, naj jo moli vsak dan:

     Sveti Duh, prosim te za dar modrosti, da bom bolje poznal tebe in tvojo nebeško popolnost;
     za dar razumnosti, da bom jasno razločeval duha skrivnosti svete vere;
     za dar sveta, da bom živel v skladu z načeli te vere;
     za dar vednosti, da bom znal pri tebi poiskati nasvet in ga bom pri tebi tudi vedno našel;
     za dar moči, da me noben strah ali zemeljska skrb ne bosta nikoli ločila od tebe;
     za dar pobožnosti, da bom s sinovsko ljubeznijo vedno služil tvojemu veličastvu;
     za dar strahu božjega, da se bom bal greha, ki žali tebe, moj Bog.

     Papež Janez Pavel II. je to molitev pol stoletja pozneje celo objavil v svoji okrožnici o Svetem Duhu, Dominum et Vivificantem.

     Vse dobro in obilo Božjega Miru vam želim sestra Hvala. Pri Bogu je vse mogoče tudi marsikaj, kar po človeški pameti in zmožnosti ni mogoče. In ko bi imel Vero kakor gorčično zrno, ki zraste v nebo k Njemu, ne bi dvomil, da je pri Bogu vse mogoče!

     Odgovori
4. Hvala says:

   10. maja, 2021 at 20:38

   STRAH PRED BOGOM, KO SE GA ODLOČIMO ISKATI

   Vsi nosimo v sebi napačne predstave o Bogu, ki nas na nek način naredijo za
   ujetnika in ne moremo pristopati k njemu, kot bi si želeli. Te predstave ne
   postavljajo pod vprašaj naše vere, niti dobrih namenov, gre zgolj za napačno
   predstavo o Bogu, ki je vezana na našo osebno zgodovino, na določene
   ranjenosti od otroštva naprej. Boga tako lahko doživljamo kot neke vrste učitelja
   in mislimo, da nas bo kaznoval, če se odmaknemo od njega. V tem primeru
   živimo do Boga v bolj ali manj zavestnem strahu, da ne bi naredil tistega, kar
   pričakuje od mene (Madre, 2014, 54−55).
   Prav tako imamo lahko zmotno predstavo o Bogu kot maščevalcu, ki smo ga
   zavrnili. Ni nujno, da se maščuje neposredno meni, niti v danem trenutku,
   temveč v mojem celotnem ali delnem življenju ali celo ljudem, ki so mi dragi. Ta
   vrsta razlage je pri ljudeh zelo prisotna (prav tam, 55).
   Napačna predstava je tudi, da je Bog zakonodajalec, kjer je življenje kristjana
   predvsem v izpolnjevanju nalog ali predpisanih prepovedi. Veliko ljudi vidi svoje
   življenje le kot izpolnjevanje ali neizpolnjevanje nalog. Toda Bog v tako mislečih
   ni na prvem mestu (prav tam, 56).
   Po spet drugi napačni predstavi je Bog tisti, ki človeka obvezuje, da misli, da
   mora nekaj narediti, izbrati, ker ga Bog k temu sili. V tem primeru to vodi v
   zmotno pojmovanje Božje volje, ki naj bi nam bila naložena ne ozirajoč se na
   našo svobodno voljo. Iz tega zmotnega pojmovanja lahko nastane občutje
   odtujitve Bogu. Res je, da smo vsi nosilci Božje volje, toda le ta nima nič opraviti
   s prisilo (prav tam, 56).
   Še ena napačna predstava o Bogu je podoba o dobrem starčku, ki je bolj kot ne
   popustljiv, ki zamiži predvsem takrat, ko človek naredi nekaj slabega in to pod
   pretvezo, da gre za ljubezen. Bil naj bi zelo oddaljen od nas, da malo zadeva
   naše življenje. Včasih naj bi sicer razodel svojo voljo do nas, potem pa je
   odvisno od nas, da se znajdemo (prav tam, 57).
   63
   Tudi največji svetniki, so vsaj v začetku svojega duhovnega življenja izkusili
   strah pred Bogom, ki pride v zavest ravno, ko se odločimo Boga iskati.
   Odgovoriti na klic, se podati na pot za Kristusom vključuje konkreten odnos z
   Bogom. Ta strah utegne biti bolj nevaren kot greh, saj nam greh ne preprečuje,
   da se Gospodu približamo, če se prepustimo njegovemu usmiljenju, medtem ko
   nas strah pred Bogom spodbuja, da ostanemo od Njega oddaljeni.
   Strah osiromaši naše približevanje k Bogu in vodi človeka, da se zapre v
   odmaknjenost, lahko celo egocentrično izolacijo in v obup, kjer je »Bogu
   prepovedano bivanje.« Tega pa se je bati, ker to človeka popolnoma oropa.
   Pomembno je, da se strahov, ki so v nas zavedamo, čeprav so včasih potrebna
   leta, da ti strahovi izginejo. Če strah opredelimo, odkrijemo vzroke strahu,
   potem to za nas postane šibkost, kot jo je poimenovala Terezija Deteta Jezusa
   in se z njimi lahko na bolj rodoviten način spoprimemo, oziroma nam postanejo
   gonilo našega duhovnega življenja. Samo v zaupanju Vanj bo strah izginil in
   prepustil ves prostor ljubezni (prav tam, 60−69).
   Mnogi slišijo Božji klic, vendar se v dajanju odgovora ustrašijo, da bodo kaj
   pogrešali in sicer na zelo različnih področjih. Predvsem gre za strah pred
   pomanjkanjem prostega časa, denarja, razvedrila…, kar nam pravzaprav ne
   prinaša sreče, vendar se tega velikokrat ne zavedamo, dokler toliko duhovno ne
   zrasemo in nam te stvari postanejo pristranske.
   Bog pozna naše resnične potrebe in jih vedno poteši. Zato se ne bojmo, da Bog
   od nas preveč pričakuje, četudi želi, da mu popolnoma izročimo svoje življenje.
   Bog nikoli ne bo dopustil, da bi doživeli dogodke, ki bi presegali naše moči.
   Sveti Avguštin (v Madre, st. 69) lepo pravi: »Bog daje to, kar zahteva.« Od nas
   ne pričakuje ničesar, za kar bi nam s svojo milostjo ne dal sposobnosti (prav
   tam, 68−69).
   Res pa je, da moramo biti včasih dovolj potrpežljivi in vztrajni. Včasih nas mora
   še prej poučiti, nas okrepiti, preden nam lahko spregovori. Gospod nas ima
   preveč rad, da bi nas klical v hojo za seboj, in nas ne vodil na pot resnične
   ljubezni (prav tam, 116).
   64
   Ignacij Lojolski (v Martin 2013, 351) je lepo zapisal: »Grob in neobdelan hlod
   ne ve, da bi lahko postal kip, ki bi ga občudovali kot mojstrovino, toda rezbar
   vidi, kaj je mogoče narediti iz njega. Tako mnogi… ne razumejo, da jih Bog
   lahko oblikuje v svetnike, dokler se ne prepustijo rokam vsemogočnega
   Mojstra.«
   Tudi mala sestra Magdalena (v Modrijan 2013, 23) je lepo zapisala: »Gospod je
   podeseteril mojo moč. Ne delujem z lastno močjo, ampak me on napolnjuje s
   svojo… Gospod me je poklical takšno, kakršna sem bila, z vso revščino in
   vsemi pomanjkljivostmi. Izbral me je za svoje orodje, popolnoma sem se mu
   predala, a vsem je jasno pokazal moje slabosti, da bi vedeli, da je vse delo
   njegovih in ne mojih rok. Zelo težko se je bilo boriti proti vsem…, kajti čutila
   sem, da od zunaj prihaja neka sila, ki me je preganjala, da sem zapustila dobro
   označeno pot in se podala na razrito pot med robidnice in trnove grme, kjer mi
   na začetku nihče ni ponudil roke v pomoč. Že stokrat bi se me lahko polastil
   obup, če me Gospod ne bi prijel za roko in me prisilil, da hodim za njim.
   Povsem izmučena sem potem vedno znova začutila strahovito moč, ki me je
   navdala, da sem se lahko borila za Gospodovo voljo.«
   Naj k temu dodam, da je sestra Magdalena ustanoviteljica Bratstva Jezusovih
   malih sester. Sama pove, da jo je Bog pripravljal celih dvajset let, preden se je
   uresničila ura Božjega klica.

   https://kps.rkc.si/wp-content/uploads/2018-Sli%C5%A1ati-Gospodov-klic-in-se-nanj-odzvati.pdf

   Odgovori
   • Janez says:

     11. maja, 2021 at 10:21

     Italijanski profesor Felipe Aquino je na svojem blogu objavil članek s predlogi prošenj, ki bi jih morali v svoje molitve vključiti vsi kristjani. To so:

     1. Naj že od jutra začutimo Njegovo ljubezen, da je Njegovo veselje ves dan naša moč;
     2. Naj Bog izrine temo greha iz naših src in nas spravi v resnično Luč, ki je Jezus Kristus;
     3. Naj nam Bog podeli razumevanje naših dolžnosti in moč, da jih spoštujemo;
     4. Naj Bog naredi naše življenje za nenehno žrtvovanje hvaležnosti;
     5. Naj se vedno držimo Njegovih zapovedi, tako da z močjo Svetega Duha vedno ostane v nas in mi v Njem;
     6. Naj nam Bog da svojo večno modrost, tako da nas vedno spremlja in usmerja naše želje, misli in naša dela;
     7. Naj nam Bog danes ne dovoli, da bi bili vzrok žalosti naših bližnjih, ampak razlog za veselje;
     8. Naj Bog osvetli globino našega srca, da ne bo plen temnim željam;
     9. Naj pesem naših ustnic in glas naše duše prijata Bogu in naj ga dosežeta;
     10. Naj se Njegova milost spusti na nas, ko upamo vanj z vero in veseljem.

     Bog pozna naše potrebe, vendar nikoli ne smemo prenehati moliti, prav tako se ne smemo odvrniti od Njega ali izgubiti vere in zaupanja v Njegovo Milost in Usmiljenje. Prišel bo ob svojem času in mi ga moramo čakati z vero. Bog vidi v naše srce in ve česa potrebujemo, še preden ga karkoli prosimo! Molimo in prosimo Boga, da bomo vedno spolnjevali Božjo Voljo! Mir in vse dobro.

     Odgovori
5. Hvala says:

   10. maja, 2021 at 20:20

   NAPREDUJOČI NA POTI ZA GOSPODOM

   KDOR JE IZKUSIL ODREŠENJE IN SE GA JE LJUBEZEN PRISTNO DOTAKNILA, SE NE BO UJEL V PAST, DA BI SAM NAČRTOVAL ŽIVLJENJE AMPAK SE BO POSKUŠAL DATI NA RAZPOLAGO BOGU
   https://kps.rkc.si/wp-content/uploads/2018-Sli%C5%A1ati-Gospodov-klic-in-se-nanj-odzvati.pdf
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Priloženo lahko podrobno preštudirate, kako nevarne pasti nastavlja hudobec. Kadar človek napreduje na poti spreobrnjenja v dobrem, ga lahko hitro hudobec podre, ker mu kaže še bolj dobro , skratka želi ga uničiti. Vsiljuje mu misli,,, Ignacij Lojolski je hotel napraviti celo samomor, sčasoma je razlikoval duhova, ki sta delovala nanj , hudičev in Božji.
   ————————————————————————————————————————————————
   POGLEJMO, kaj se je zgodilo Ignaciju me študijem latinščine. TUDI SAMA MISEL NA BOGA, NE PRIDE VEDNO OD BOGA.

   Ignacij je ugotovil, da duhovi ne morejo delovati drugače kakor posredno, s
   pomočjo kakšnega čustva, okoliščine ali domišljijske predstave. Med študijem
   latinščine je spoznal nekaj osupljivega. V tem obdobju je bil namreč zelo goreč
   v odnosu do Boga in je hotel za božjo slavo storiti kaj velikega. Zanj je bila
   dovolj že misel na Boga in že se je vnel za dobro. To se je dogajalo tudi med
   samim učenjem, kar je za posledico pomenilo slabo znanje. Najprej se mu je to
   zdelo neverjetno, končno pa se je le prepričal: tudi misel na Boga ne pride
   vedno od Boga. Hudi duh je namreč izkoristil Ignacijevo vnemo za Boga in ga s
   tem odvrnil od študija in dolžnosti (Špidlik, 1998, 221).
   Ignacij pravi, da se ne konča vedno vse dobro, kar se dobro začne. Rezultat
   velikokrat pokaže ali smo ravnali prav ali zmotno. Prav gotovo je sumljivo vsako
   notranje zadovoljstvo, ki hrani samovšečnost, trdoto, trmoglavost, četudi se na
   zunaj kaže kot stanovitnost v dobrem. Kdor pozorno preiskuje svoje misli, se iz
   izkustva mnogo nauči.

   Odgovori
6. Miro says:

   10. maja, 2021 at 18:21

   RAZLAGA SVETE MAŠNE DARITVE: 77 MILOSTI, KI JIH PREJEMAMO, KADAR SMO ZBRANO IN POBOŽNO PRI SVETI MAŠI

   Več o tem na http://www.molitev.net/milosti-pri-masi.html

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     10. maja, 2021 at 18:36

     HVALNICA V ČAST NAJSVETEJŠEMU ZAKRAMENTU

     Molim te ponižno, skriti Bog nebes,
     ki v podobi kruha tajno bivaš res.
     Glej, srce ti svoje čisto izročim,
     saj pri misli nate v té se ves vtopim.
     Moti se na tebi tip, okus, oko,
     a kar v veri slišim, verujem trdno.
     Vse je res, karkoli Božji Sin uči,
     in resnice od njegove večje ni.
     Skrit si bil na križu kakor Bog samo,
     tu še kot človeka te ne zre oko.
     Vendar Bog in človek tukaj si navzoč,
     prosim, kar je prosil ropar zdihujoč.
     Tvojih ran ne gledam kot Tomaž nekdaj,
     vendar, da si Bog moj, to spoznam sedaj.
     Vedno bolj in bolj mi vero utrjuj,
     upanje, ljubezen v srcu pomnožuj.
     O spomin, ki kažeš smrt Gospodovo,
     živi kruh, življenje daješ milostno:
     naj živim od tebe, milostno mi daj,
     in sladkost naj tvojo čutim vekomaj.
     Jezus, ki te gledam skritega sedaj,
     želje hrepeneče mi izpolni kdaj:
     v raju mi odgrni mili svoj obraz,
     srečen naj te v slavi gledam večni čas.

     Sv. Tomaž Akvinski

     Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
     Božje usmiljenje, neskočno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
     Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!

     Odgovori
7. Janez says:

   10. maja, 2021 at 17:32

   DAR STRAHU BOŽJEGA
   Če nam dar pobožnosti govori o Božji očetovski ljubezni, nas dar strahu Božjega poučuje o njegovi veličini, dostojanstvu, o njegovi avtoriteti in oblasti. Bog je dober, toda je tudi močan in mogočen. Moramo ga spoštovati in ubogati: »Bog se ne pusti zasmehovati,« na kratko zapiše sv. Pavel (prim. Gal 6,7). Ta zadnji dar Svetega Duha nas spomni, kako majhni smo pred Bogom in kako velika je moč njegove ljubezni, zato se moramo izročiti v njegove roke s ponižnostjo, spoštovanjem in zaupanjem. Prav v tej izročitvi dobroti našega Očeta, ki nas ima zelo rad, je bistvo delovanja tega daru. V moči Svetega Duha, ki prebiva v našem srcu in nam vliva mir in tolažbo, se počutimo takšni kot v resnici smo: majhni otroci v Očetovem objemu. S tem razpoloženjem vse svoje skrbi pa tudi pričakovanja prelagamo na Boga in doživljamo, kako nas podpira s svojo močjo, čutimo njegovo bližino, kot otrok, ki se počuti varnega v naročju svojega očeta. Tako dar strahu Božjega prevzema obliko poslušnosti, hvaležnosti in slavljenja, napolnjuje naše srce z upanjem. Velikokrat ne uspemo doumeti Božjega načrta. Prav ob izkušnji svoje omejenosti in revščine, nas Sveti Duh krepi in nam pomaga razumeti, kako je edino pomembno pustiti Jezusu, da nas vodi v Očetov objem.

   Nesrečnik je klical, in Gospod je slišal, iz vseh njegovih stisk ga je rešil. Angel Gospodov utrjuje tabor okrog tistih, ki se ga bojijo, da jih rešuje. (Ps 34,7–8)

   Dar strahu Božjega nam pomaga razumeti, da je vse, kar se zgodi, Božja Milost, zato Očetu dovolimo, da izlije na nas svojo dobroto in svoje usmiljenje. Najprej pa moramo odpreti svoje srce … in pri tem je bistvenega pomena pomoč Svetega Duha. Ko smo okrepljeni z darom strahu Božjega, se podamo na pot za Gospodom: v otroško iskreni in zaupni skromnosti, ponižnosti, poslušnosti in pokorščini. In vendar ne tako, da bi se mu popolnoma predali, samo čakali, da bo Bog nekaj naredil za nas in namesto nas… Ne, ampak s čudenjem, spraševanjem in veseljem otroka, ki odkriva stvari okoli sebe in vidi, kako mu Oče pomaga, ker ga ljubi. Strah božji torej iz nas ne dela boječih in neodločnih kristjanov, ampak nam daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo Gospodu zvesti, ne iz strahu, ampak zato, ker jih je osvojila njegova ljubezen. Pustiti je treba, da nas Božja ljubezen prevzame …

   Strah Božji pa je tudi opozorilni ‘alarm’ pred nevarnostjo greha, ki žali Boga in nas od Boga oddaljuje. Ko človek dela hudo, preklinja, ko izkorišča bližnjega in si ga hoče podrediti, ko vidi samo še denar, ko je prevzeten, oblasten, ko se bresramno bogati na račun revežev, ko nima usmiljenja in sočutja do lačnih in ubogih, ko ljudem v stiskah ne pomaga in jim ne služi kot Samaritan, ko je egoističen in v njegovem življenju ni Ljubezni in Usmiljenja…, takrat strah Božji sproži alarm, ki človeka svari: z vso oblastjo, z vsem denarjem, z vsem tvojim ponosom, prevzetnostjo in nečimrnostjo ne boš srečen! Nihče ne bo odnesel s sabo na drugi svet ne denarja, ne materialnih dobrin, ne časti, ne ponosa, ničesar. Z nami bo šla samo ljubezen, ki nam jo daje Bog Oče, in z njo vse tisto, kar smo v moči Božje ljubezni storili za ljudi okoli sebe.

   In to spoznanje je po delovanju tega zadnjega daru Svetega Duha tudi začetek prave modrosti: »Začetek modrosti je strah Gospodov, razumevanje, dobro za vse, ki se ravnajo po njem” (Ps 111,10). Gorje, če izgubimo spoštovanje do Boga, saj tisti, ki Boga ne spoštuje, tudi ljudi ne spoštuje, še več: zatira bližnjega in se postavlja nad njega oziroma preganja in ubija svoje nasprotnike in sovražnike. Spomnimo se npr. samo krvavih dogodkov verskih vojn v 16. stoletju med katoličani in proterstanti v Evropi, ki so se bojevali za krščansko vero in verjeli, da se borijo za Jezusa Kristusa. Ali nadalje zgodovina prejšnjega stoletja je dovolj nazorna potrditev tega: kriki bolečine in trpljenja iz taborišč, morišč, gulagov, porušenih mest, brezen, genocidov… tu imajo korenine Katinski gozd, Auschwitz, Bergen Belsen, Huda jama, Kočevski Rog, Sveti Urh, Kozlarjeva gošča, Srebrenica itd., kjer so ljudje ubijali druge ljudi, ker so bili nasprotniki in sovražniki, čeprav človek ne sme ubijati! Strah Božji nas opominja, da ljudje nismo mi gospodarji dobrega in zlega, ne sodniki in ne tožniki, da ne smemo delati tistega, kar se nam zljubi in nam je trenutno všeč: prepoveduje nam, da bi delali tisto, kar je krivično do drugih in da zato ne smemo ubijati ljudi, čeprav so naši sovražniki in nasprotniki, kajti Bog v Desetih zapovedih komurkoli prepoveduje Ubijanje. Nasprotno Bog zapoveduje, naj Ljubimo svoje sovražnike in nasprotnike in da smo dobri in usmiljeni, tako kot je Dober in Usmiljen Bog sam do nas grešnih in nepopolnih Ljudi. Ko se ne zmenimo za Božje Zapovedi, za Božjo Biblijo, za verske in etične vrednote medsebojne Strpnosti, Usmiljenja, Odpuščanja, Sočutja in Ljubezni, z grešnimi dejanji maščevanja in ubijanja dejansko pokažemo, da ne Ljubimo Boga, da nasprotno z grehom zaničujemo Njega, ki je najvišja in temeljna vrednota: Bog je Usmiljenje, Pravičnost, Božji Mir, Dobrota, Resnica, Ljubezen in naše Odrešenje in sovraži greh in ne dopušča človeku, da sodi in ubija.

   Končno nas strah Božji usmerja tudi k temu, da se spominjamo najbolj preproste, pa zelo pomembne dolžnosti: da o Njem govorimo lepo, spoštljivo in ponižno. Če o nekom govorimo grdo, pomeni, da ga ne spoštujemo, ga ne upoštevamo, se ga ne »bojimo«. To se pogosto dogaja, ko nepremišljeno govorimo o Bogu: predstavljamo si ga na primer kot kontrolorja kart, kot uradnika, ki nam gre na živce, izterjevalca davkov, kot tistega, ki nas povsod nadzira, in opozarja na tisto, kar mi prav, kot dežurnega zobozdravnika za naš boleči zob, kot berglo za našo nesposobnost, da bi hodili kot dobri kristjani in dobri ljudje in živeli po Božji Volji in bili podobni Jezusu.

   Bog ni tak! Človek od stvarjenja do današnjih dni kaže do Boga premajhno spoštovanje, v svoji prevzetnosti ga hoče potisniti v kot, da bi utihnil. Da bi prenehal obstajati kot nekdo, ki nas nadzora in nam teži, da bi bili svobodni in brez ovir ter zavor, kot tolmačijo ateisti. Tudi danes velja, kar je zapisal francoski duhovni pisatelj François Mauriac: »Ne presojajte Boga po jecljanju njegovih služabnikov.” Strah, ki smo ga dolžni izkazovati Bogu, nam zato nalaga, da poberemo s tal besedo Bog, pomendrano in umazano kot je, in ji spet damo prvoten pomen. Namesto karikatur in zmazkov, ki jih je iz nje naredil svet, ji moramo dati bolj privlačno, vabljivo, vredno in tudi resnično podobo. Dar strahu Božjega nas spodbuja, da svetu predstavimo Boga, ki je vir veselja; Boga, ki verjame v človeka in hoče da se zaveda svojega dostojanstva; Boga, ki nikogar ne sili, ampak potrpežljivo trka in čaka da se vrner nazaj k Njemu Izgzbljeni Sin; Boga, ki ni barvno slep, ampak prepoznava barve vseh ras tega sveta; Boga, ki hoče srečo vseh; Boga, čigar poklic je ljubiti in odpuščati in ki nam Otrokom želi vse dobro. Mi sami ljudje nesrečno rinemo v nesrečo in dostikrat žalimo Božjo Ljubezen z grehom. Vendar Bog nam vedno odpušča, ko verujemo v Jezusda in ko ga ponižno in skesano prosimo odpuščanja, da se vrnemno nazaj k Očetu.

   Objavljeno v Ognjišču

   Addendum: sestra Majda v Družini o strahu Božjem – dodatni premislek
   Sveto pismo pravi, da je Božji strah začetek modrosti, kar pogosto ne razumemo pravilno. Strah je spremljevalec človeka. Vsakogar je kdaj strah in želimo si, da bi imeli takšne življenjske razmere, da nas ne bi bilo strah. Kaj je torej z bogaboječnostjo, s strahom do Boga? Sveto pismo govori o tem strahu in pri birmi prejmemo dar Svetega Duha, ki se imenuje dar strahu božjega. Namesto da bi se strahu osvobodili, ga prejmemo kot dar. Razumemo, da ima verjetno ta strah drugačen pomen: Na eni strani je torej strah, ki je posledica stiske, slabe izkušnje, občutka, da smo v nevarnosti; na drugi strani pa strah, ker iz spoštovanja in ljubezni ne želimo storiti nečesa, kar bi ranilo odnos, kar bi nas oddaljilo od Boga in od zavesti njegove navzočnosti v našem življenju. Ko sem s prijateljem, naredim vse, da bi bilo najino prijateljstvo trdno in pristno, strah me je, da bi se kaj zalomilo. Prav tako lahko rečem, da ker verujem v Boga, me je strah, torej čutim tako veliko spoštovanje, da ne bi storil ničesar, kar bi bilo v nasprotju z mojo vero. Ker Boga, ki me je ustvaril, ljubim, me je strah, da bi pozabil na jutranjo ali večerno molitev, da bi pozabil na pogovor z njim, kot me je strah, da bi pozabil na zmenek z dekletom. Zato je zelo prav, da razumemo, da je potrebna bogaboječnost. To ne pomeni, da nas je Boga strah in pred njim bežimo. Nasprotno, strah nas je, da naš odnos z Gospodom ne bi bil vedno globlji, vedno močnejši in vedno pristnejši.

   Zelo potrebujemo ta Božji dar, da na Boga ne bi pozabili. Da bi ne pozabili na trenutke, ko se z njim srečamo: v zakramentih, pri maši, pri molitvi, v vsakodnevnem življenju, da živimo po Jezusovih Naukih in da ne grešimo. Zato zelo potrebujemo ta Božji dar, ko nas skušnjava vabi, da bi grešili: da bi bili oblastni, lakomni, egoistični, pohlepni, brez usmiljenja in dobrote, da bi bili nespoštljivi do telesa, narave, stvari in podobno. Prvi kristjani so jasno vedeli: da kadar morajo izbirati med strahom pred ljudmi in strahom pred Bogom, so si tudi za ceno življenja izbrali strah pred Bogom. Boga so bolj poslušali kot ljudi. Kadar so ljudje v zgodovini mislili, da lahko z znanostjo ali gmotnimi dobrinami premagajo strah pred Bogom in si ustvarijo samostojno lastno življenje, ki bi zadostovalo samo sebi, so se vedno znašli pred novimi strahovi in pomanjkanjem upanja v prihodnost. Pravi strah pred Bogom pa prinaša zaupanje v Boga, ki je naš Oče in naš Stvarnik, ki nam hoče vse dobro. To prinese v človekovo srce mir in izkušnjo sreče, tudi v težkih trenutkih preizkušenj, dvomov, bolezni, ko smo žalostni, obupani in brezposelni in smo zatavali nekam brez Boga. Gre za posebno logiko: kjer se zmanjša strah pred Bogom, se poveča življenjski strah in kjer se poveča strah pred Bogom, se zmanjšajo mnogi drugi življenjski strahovi. In v Bogu najdem svoj Mir in Uteho, ki mi daje vse, kar potrebujem.

   SVETI DUH JE DAR STRAHU BOŽJEGA
   Sveti Duh, tvoj dar strahu Božjega
   je dragocen in zelo potreben.
   Bog je Bog, jaz sem človek.
   Bog je stvarnik, jaz sem majhen.
   Bog je izvir, jaz sem žejen.
   Bog je morje, jaz sem kapljica.
   Bog je mogočen,
   jaz sem slaboten.
   Bog je svet, jaz sem grešnik.
   Sveti Duh, dar strahu Božjega
   mi pomaga postaviti
   stvari na svoje mesto:
   samo Bogu čast,
   samo njemu slava.
   Kjer se človek povzpne,
   potlači vse pred seboj …
   Sveti Duh, dar strahu Božjega
   me dela razumnega:
   spominja me,
   da moram pasti na kolena,
   če se hočem spet dvigniti.
   Tvoj dar mi pravi, da sem ubog:
   spodbuja me, da sklenem roke,
   ne več v strahu pred teboj,
   ampak v ljubezni do tebe.
   Priznam, da nisem nič,
   toda prav zato, ker to priznam,
   me objemaš ti, ki si Vse.
   Amen.

   Odgovori
8. Miro says:

   10. maja, 2021 at 15:56

   SVETI DUH BO PRIČEVAL ZA JEZUSA. SPREMLJAL BO UČENCE IN KAZAL NA RESNIČNOST NJEGOVE BESEDE!

   Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 15,26-16,4)

   »Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj. To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Iz shodnic vas bodo izobčili; pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da opravlja bogoslužno daritev. In to bodo počeli, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. Toda te stvari sem vam povedal, da se boste spominjali, ko pride njihova ura, da sem vam jaz povedal.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+15%2C26-16%2C4&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Sveti Duh bo pričeval za Jezusa. Spremljal bo učence in kazal na resničnost njegove besede. V njegovi moči bodo v najtežjih okoliščinah pričevali za Jezusa. Odprl se bom Svetemu Duhu in se trudil, da bom pogumno kazal na Jezusa tudi, ko bodo nasprotovali. Jezus, daj mi Duha Tolažnika, da te bom vedno priznal za Gospoda. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

   MOLITEV K SVETEMU DUHU

   Pridi v mene, Sveti Duh,
   Duh modrosti:
   podari mi notranje oči in ušesa,
   da me ne bodo vezala
   na materialne stvari,
   ampak vedno iskala duhovno realnost.
   Pridi v mene, Sveti Duh,
   Duh ljubezni: dolivaj vedno več
   prave ljubezni v moje srce.
   Pridi v mene, Sveti Duh,
   Duh resnice: dovoli mi,
   da dosežem spoznanje resnice
   v vsej njeni polnosti.
   Pridi v mene, Sveti Duh,
   živa voda, ki priteka iz gore
   za večno življenje:
   daj mi milost, da pridem k tebi
   občudovat obraz Očeta
   v življenje in radost brez konca.
   Amen.

   (molitev sv. Avguština)

   Pridi, Sveti Duh, in razsvetli naša srca, da se bomo odzvali Tvojemu klicu!

   Odgovori
9. Miro says:

   10. maja, 2021 at 14:06

   EVHARISTIJA NAS DAN ZA DNEM PRIPRAVLJA NA DOKONČNO SREČANJE VEČNEGA ŽIVLJENJA, ZA KATERO SMO BILI ROJENI IN ZA KATERO ŽIVIMO!

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nam pomaga, da se bomo pod Njegovim vodstvom poglabljali v skrivnosti svete Evharistije ter živeli v Njegovi moči – z živo vero, trdnim zaupanjem in gorečo ljubeznijo do Boga in bližnjega!

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   -Duše, ki čutijo sveto lakoto,
   se ne zadovoljijo z evharističnim kruhom,
   ampak iščejo prigrizek trpljenja –
   in Jezus jim ga podeli v izobilju.
   (Ray Lawrence)

   -Evharistija nas dan za dnem pripravlja
   na dokončno srečanje večnega življenja,
   za katero smo bili rojeni
   in za katero živimo.
   (Anastasio Ballestrero)

   -Vsak kristjan
   mora omogočiti Gospodu,
   da se na zemlji znova rodi,
   da znova postane živ, tako da mu posodi
   svoje roke, da bodo še naprej
   opravljale dejanja ljubezni.
   (Louis Evely)

   -V tem zakramentu
   ni navzoča samo Beseda
   s svojim božanstvom,
   ampak je tudi
   združena s svojim mesom.
   In zato je vzrok za vstajenje
   ne samo duš, ampak tudi teles!
   (Avrelij Avguštin iz Hipona)

   Povzeto po: Kruh, ki daje življenje; zbral Wilhelm Mühs

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Miro says:

    10. maja, 2021 at 13:11

    BISTVO KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA IN NAŠE SVETOSTI JE PREDVSEM V LJUBEZNI. JEZUSOV NAUK NE DOPUŠČA NOBENEGA DVOMA. ON JE ZELO NAGLAŠAL LJUBEZEN DO BOGA IN DO BLIŽNJEGA!

    Ni vsaka ljubezen čudež. Mnogi pri besedi ‘ljubezen’ mislijo samo na telesno ljubezen, na spolno izživljanje. Gre jim le za sebično zadovoljevanje spolnega nagona. Pri tem drugi ni oseba, ampak predmet za doseganje spolnega užitka. Takšna mesena ljubezen ni povezana z zvestobo, ampak išče vedno novih partnerjev.

    Sveto pismo o Božji ljubezni do nas in o naši ljubezni do Boga in do bližnjega govori zelo pogosto. Lahko bi rekli, da je tisti posameznik ali skupnost, ki živi v nesebični ljubezni, uresničen evangelij. Kaj je prava ljubezen, se moramo naučiti predvsem pri Jezusu in v njegovem veselem oznanilu, kakor ga razodevajo novozavezni spisi. Jezus in apostoli so od začetka naglašali pomen nesebične ljubezni. Apostol Janez govori o stari zapovedi, ki jo imajo učenci ”že od začetka” (l Jn 2,7).

    APOSTOL JANEZ O SKRIVNOSTI BOŽJE LJUBEZNI

    Apostol, ki je najgloblje prodrl v skrivnost Božje ljubezni, je dvakrat zapisal: ”Bog je ljubezen” (l Jn 4,8.16). Kdor ljubi z Božjo ljubeznijo, ima v sebi Boga, ki je ljubezen: ”Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem” (1 Jn 4,16).

    Veliki sv. Avguštin je o teh besedah apostola Janeza zapisal: ”Kako hitro poveš: Bog je ljubezen! Da, tri besede: če šteješ, je en sam stavek; a če tehtaš, ima silno težo! Bog je ljubezen … kdor je v ljubezni, je v Bogu in Bog v njem. Imej svoje stanovanje v Bogu, in daj, da bo Bog stanoval v tebi; bodi v Bogu in Bog bo v tebi. Bog ostane v tebi, da te drži v sebi; in ti ostani v Bogu, da ne padeš. ”

    NIHČE NIMA PRAVICE BITI SREČEN SAM

    Cerkev je toliko močna in sveta, kolikor je v njej navzoča nesebična ljubezen. V ljubezni se pogosto odlikujejo nepoznani in preprosti verniki. Predvsem so v njej zelo napredovali svetniki.

    Raoul Follereau, oče in apostol gobavcev, je zapisal: ”Civilizacija pomeni ljubiti se. Nihče nima pravice biti srečen sam. Ljubiti ali propasti, druge izbire ni. Edini način, da si zagotovimo osebno srečo, je, da mislimo na srečo drugih.”

    Delno povzeto po: Živite v ljubezni, p. Anton Nadrah

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

    Odgovori