Članki za dušo

14.999 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   11. maja, 2021 at 11:47

   Eksegeza Net: BOŽJA VOLJA

   »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,12).
   Božja oziroma Očetova volja (gr. thélema toû patrós / theoû) je, da bi se noben človek ne pogubil, temveč da bi živel odrešeno in dosegel večno življenje (Jn 6,39sl.).
   To je od vekomaj Božji Odrešenjski načrt, ki pa se ne more uresničiti brez svobodne človekove privolitve. Prav zato je Božja volja prizorišče boja za človekovo svobodo ali suženjstvo: na strani prvega je Bog Oče, ki je po sklepu svoje volje »vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci« (Ef 1,5), na strani drugega pa satan, ki je skušnjavec, tožnik in lažnik in ki se »preoblači v angela luči« (2 Kor 11,14), da bi premamil človeka s ponudbo svoje lažne svobode. Čeprav je njegovo taktiko Jezus razkrinkal že na začetku svojega delovanja (Mt 4,1sl.), je njegova logika kljub temu premagala tudi prvega izmed dvanajsterih in ga je Jezus zato moral posvariti z najtršo besedo: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« (Mr 8,33). Tudi Božji Sin sam, čigar jed je, da izpolni voljo tistega, ki ga je poslal (Jn 4,34; 5,30; 6,38), se je moral v agoniji Getsemanija za Očetovo voljo boriti in se zanjo ponovno svobodno odločiti (Mt 26,42). Tudi za Petra in njegove tovariše do konca sveta, da bi jih satan ne imel v oblasti (Lk 22,31). Jezusov učenec je tisti, ki veruje, da je sreča in izpolnitev njegovega življenja v ljubeči Očetovi volji. Zato ne preneha moliti: »Zgôdi se tvoja volja« (Mt 6,10).

   Zato, da ne bi nikoli pozabili po zgledu pokojnega ljubljanskega metropolita dr. Alojzija Šuštarja tudi na naš krščanski moto: Deum Voluntatem Facere ali Božjo Voljo0 Spolnjevati, vedno in brez zadržkov, z vso pobožno skromnostjo in iskreno gorečnostjo, ki ljubi Boga in ljudi. Naj nas navdihujejo in opogumljajo dobri zgledi krščanskega življenja, naj nam pri tem pomaga Usmiljeni Bog, da bomo hodili vedno po Poti k Jezusu Učeniku in Odrešeniku!

   »Ne bodo prišli k Meni tisti, ki mi pravijo Gospod, Gospod, ampak tisti, ki spolnjujejo Božjo Voljo«, pravi Jezus. Vztrajati moramo v dobroti in usmiljenju ter služiti z veseljem ubogim, kot Mati Terezija, pater Opewka na Madagaskarju in številni drugi misijonarji in svetniki, ne glede na vse preizkušnje, težave in ovire! Poplačani bomo, saj Bog vse vidi in vse ve. Pustimo farizeje in dvoličneže, da delajo kakor delajo, vsi bomo dobili svoje plačilo! Vsakdo bo odgovarjal Bogu, kako je izkoristil prejete/darovane Božje Talente in koliko je molil, pravično živel, Ljubil, pomagal, služil drugim, odpustil, koliko dobrega je naredil iz vere v Jezusa in Evangelija. Vprašani bomo ne samo koliko smo molili in prejemali Evharistijo, kolikokrat smo šli na Božjo Pot, temveč tudi, koliko smo Ljubili in dobrega storili ter tako spolnjevali Božjo Voljo in služili ubogim in bolnim. Amen.
   Janez

   Odgovori
2. Janez says:

   11. maja, 2021 at 11:37

   PRINAŠATI BOGA
   Mislila sem, da je to taka majhna stvar, pa smo vseeno pogosto spregledali tiste majhne stvari. Pred časom so sestre našle zelo, zelo nesrečno osebo, v enem tistih stanovanj samotarjev v bližini Rima, kjer sicer sestre delujejo, vendar ga še nikdar niso videle, zdi se mi, nekaj takega. Kakorkoli, oprale so mu oblačila, počistile sobo, mu pripravile toplo vodo in podobno, vse so postorile. Pripravile so mu tudi nekaj hrane, on pa ni spregovoril niti besede. Dva dni kasneje, potem ko so ga sestre začele obiskovati dvakrat dnevno, je spregovoril: »Sestre, v moje življenje ste prinesle Boga, pripeljite še očeta.« Sestre so šle in pripeljale duhovnika, ki ga je spovedal, prvič po šestih letih. Naslednje jutro je umrl. To je nekaj tako čudovitega; to sočutje sester, ki so v življenje tega moža, ki je za toliko let pozabil, kaj je Božja ljubezen, kaj je ljubezen do bližnjega, kaj pomeni, biti ljubljen, prinesle Boga. Pozabil je, ker je bilo njegovo srce zaklenjeno in ta nežna, sočutna, preprosta, krotka dela teh mladih sester – vaših otrok – so se ga dotaknila, mu v življenje prinesla Boga in kar me je najbolj prevzelo, dostojanstvo, veličino duhovniškega poslanstva. Da je potreboval duhovnika, da se je povezal z Bogom. Mislim, da se tega vsi učimo od naše Gospe – od sočutja naše Gospe. In da bi vi in jaz uporabili, kar nam je Bog naklonil, za kar nas je ustvaril, on nas je ustvaril za večje stvari: ljubiti in biti ljubljeni, da imamo globoko sočutje za svet, kakor ga je imela ona, ki je svetu dala Jezusa. Ljudje niso lačni nas, lačni so Boga, lačni so Jezusa, evharistije, Božjega Miru in Dobrote.
   Sveta Mati Terezija

   Odgovori
3. Miro says:

   11. maja, 2021 at 11:36

   VZGOJA – SADOVI VRTA, ČE GA PUSTIŠ, DA NA NJEM VSE RASTE, KAKOR HOČE

   Nekega dne je pesnika obiskal občudovalec njegovih pesmi. Med pogovorom sta se dotaknila tudi otrok. »Mislim,« je dejal obiskovalec, »da moramo otrokom pustiti svobodo. Tako se bodo že zelo zgodaj naučili samostojno odločati. Samo tako bodo lahko razvili vse svoje sposobnosti.« Pesnik je obiskovalca prekinil: »Rad bi ti pokazal svoj cvetlični vrt,« je dejal in peljal gosta ven. Ko je obiskovalec videl vrt, je zaklical: »Pa saj v tem vrtu ne raste nič drugega kot plevel!« »Včasih je bil to cvetlični vrt,« je odgovoril pesnik. »Letos pa sem si dejal, da bom pustil, naj vse na vrtu raste, kakor hoče, in nisem skrbel zanj. Tu so sadovi.«

   V sorodstvu imam človeka, ki trdi, da hčerke ne bo dal krstiti in je ne bo versko vzgajal, ker se bo, ko bo odrasla, sama odločila, ali bo hodila v cerkev ali ne. Nisem ga prepričal, ko sem mu dejal, da se bo hčerka samo po resni verski vzgoji lahko zrelo osebno odločila za vero ali nevero. Kako naj se odloči za nekaj, česar ne pozna? In izredno čudno me je pogledal, ko sem ga vprašal, zakaj jo pošilja k učenju violine, saj se bo že sama, ko bo polnoletna, odločila, ali jo bo igrala ali ne.

   Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

   Odgovori
4. Janez says:

   11. maja, 2021 at 11:17

   JEZUS TI SI DRUGAČEN, ZATO TE LJUBIM IN VERUJEM VATE
   Verujem v Gospoda Boga, ki se je razodel v Svojem Sinu Odrešeniku Sveta in postal
   Pravi Vidni Bog in Pravi Človek na Zemlji,
   ki Nas je prišel Vse Ljudi brez izjem s Smrtjo na križu in Vstajenjem Odrešiti.
   Jezus je tisti Krščanski Bog, ki brezpogojno ljubi bolne, revne in grešne Ljudi
   in ki se jezi nad bogataši, farizeji, pismouki, svetohlinci in hinavci.
   Jezus je tisti, ki je prešuštnico rešil pred kamenjanjem ljudi, ki so jo obsojali,
   čeprav nihče od njih, ki so jo hoteli kamenjati v Izraelu ni bil brez greha.
   Ko jih je vpreašal, kdo je brez greha, da bi sodil hotnico in jo kamenjal, so vsi odšli.
   Porekel je hotnici, ker Te ni nihče od Judov obsodil in kamenjal,
   te tudi Jaz ne bom obsodil; pojdi in odslej več ne greši.
   Bog je odpustil prešuštnici, odpustil pa je tudo nam ljudem, ki smo vsi grešniki.
   Ljubim te Gospod, ki si vzel in rešil kot Dober Pastir izgubljenega otroka in grešne ljudi,
   ki smo vsi zašli s Poti k Bogu in se izgubili na stranpoteh ter v vrvežu,
   in smo bili v grehu ter skušnjavah sveta; prišel si in stisnil grešnike v objem in nas na križu Odrešil.
   Jezus je tisti, ki je poljubil Judeža, svojega izdajalca in razbojniku na križu obljubil raj pri Očetu.
   Jezus se je zavzemal za revne, nemočne, grešne in bolne, ki jih je zdravil in dajal uteho z Blagri na Gori.
   Ugled duhovnikov in levitov ter drugih mogočnikov v Izraelu
   je spodkopal s priliko o usmiljenem Samaritanu, kot nazornim zgledom dejavnega Usmiljenja in Ljubezni.
   Spodkopal je tudi moč in avtoriteto verskih starešin v Izraelu,
   ki so bili farizeji in pismouki in ki so razlagali verske nauke ljudem, sami pa niso izkazovali Ljubezni in Usmiljenja.
   Jezus je prestopil veljavne judovske postave ter zakone
   in zdravil bolne in delal dobra dela in čudeže odrešenja za reveže in bolnike v Soboto.
   Jedel je in pil z javnimi grešniki in cestninarji, ki so izkoriščali ljudi. Dal nam je enostavne prilike v Evangeliju.
   S kritiko bogatašev in mogočnikov je opozarjal na uboge, zapostavljene, reveže in bolne,
   za katere nihče ni skrbel ter opozarjal na krivičnost v Izraelu.
   Opominjal je Jude, naj zapustijo vse zemeljsko in mu sledijo, ki je Pot, Resnica in Življenje.
   Jezus je odpustil Petru, ko ga je ta trikrat izdal in ko je petelin trikrat zapel.
   Jezus je molčal, ko so ga tepli in zasmehovali in šel v Smrt, ko so drugi Judje obhajali praznike.
   Nase je vzel vso krivdo Ljudi na Zemlji, ko so se vsi Učenci umaknili in ko so menili, da je vsega konec. Iin Tretji Dan je Vstal od Smrti in nas Odrešil. Prijatelj je tisti, ki da življenje za svoje prijatelje, je rekel.
   Jezus je prinesel nova vrednostna in druga merila in pravila za Ljudi, prinesel je Ljubezen, Upanje in Odrešenje ter pokazal Usmiljenje in Odpuščanje. Naučil nas je moliti k Očetu in Ljubiti ter Odpuščati.
   Jezus hvala Ti, ker si kot Bog in Človek prišel k nam in nas vse Odrešil in nam poslal Upanje in Tolažbo.
   Hvala Ti, ker si tako drugačen, Dober in vse naše Ljubezni vreden.
   Hvala ker nas vodiš in nam pomagaš, ko verjemo Vate in te pomoči prosimo, da ne zaidemo na stranpoti.
   Zato Te Ljubim in Verujem Vate, ki imaš Besede Večnega Življenja in si naš Odrešenik.

   Dopolnjene in razširjene molitve in premišljevanja: Prihajam k Tebi, kapucini 1995. Že objavljeno.

   Psalm 62,6 Le pri Bogu se umiri moja duša, kajti od njega je moje upanje. 

   Odgovori
5. Janez says:

   11. maja, 2021 at 11:15

   MOLIMO BOGA, DA PRIDE K NAM BOŽJE KRALJESTVO
   Taizé: Kaj pomeni »sprejeti Božje kraljestvo kot otrok?
   Nekega dne so ljudje pripeljali otroke k Jezusu, da bi jih blagoslovil. Učenci so bili nezadovoljni. Jezus je postal nejevoljen in jim je rekel, naj pustijo otroke k njemu. Nato je rekel: »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj« (Mr 10,13-16). Pomembno se je spomniti, da je pred tem Jezus istim učencem rekel: »Vam je dana skrivnost Božjega kraljestva« (Mr 4,11). Zaradi Božjega kraljestva so pustili vse in šli za Jezusom. Iščejo Božjo navzočnost, hočejo biti del njegovega kraljestva. Zdaj pa jih Jezus opozori, da si z zavračanjem otrok zapirajo edini vhod v Božje kraljestvo, kamor si tako zelo želijo. Toda kaj pomeni »sprejeti Božje kraljestvo kot otrok«?

   V splošnem si to razlagamo kot »sprejeti Božje kraljestvo, kakor ga sprejme otrok«. To se ujema z nekaterimi drugimi Jezusovimi besedami v Matejevem evangeliju: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 18,3). Otrok zaupa brez razmišljanja. Otroci ne morejo živeti, ne da bi zaupali ljudem okoli sebe. Njihovo zaupanje ni vrlina, je življenjska nuja. Najboljše, kar imamo za srečanje z Bogom, je naše otroško srce, ki se spontano odpre, ki si preprosto upa spraševati, ki hoče biti ljubljeno. Toda stavek bi lahko pomenil tudi »sprejeti Božje kraljestvo, kakor sprejmeš otroka«. Uporabljeni glagol »sprejeti« ponavadi pomeni »sprejeti nekoga«, kar je razvidno nekaj vrstic pozneje, ko Jezus govori o »sprejemanju otroka« (Mr 9,37). V tem primeru bi Jezus primerjal sprejemanje Božje navzočnosti s sprejemanjem otroka. Med Božjim kraljestvom in otrokom obstaja neka povezava.

   Sprejeti otroka pomeni sprejeti obljubo. Otrok raste in se razvija. Na enak način tudi Božje kraljestvo na zemlji ni nikoli zaključeno dejstvo, ampak bolj obljuba, dinamičen in nezaključen proces rasti. In otroci so nepredvidljivi. V evangeljski zgodbi pridejo, kadar pridejo, v nobenem primeru pa ne ob pravem času za učence. Toda Jezus vztraja, da jih morajo sprejeti, saj so tam. Na enak način moramo sprejeti Božjo navzočnost, ko se nam razkrije, ne glede na to, ali je trenutek pravi ali ne. Moramo igrati igro. Sprejeti Božje kraljestvo tako, kot sprejmemo otroka, pomeni ostati čuječi in moliti, da ga bomo lahko sprejeli, ko bo prišlo, vedno nepričakovano, ob primernem trenutku ali ne.

   Zakaj je bil Jezus tako pozoren do otrok?
   Nekega dne se je dvanajstero apostolov prerekalo o tem, kdo je največji (Mr 9,33-37). Jezus je uganil, o čem govorijo, in izrekel nekaj presenetljivih besed, ki so obrnile njihovo razmišljanje na glavo: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Nato je naredil nekaj v skladu s svojimi besedami. Odšel je iskat otroka. Je bil to zapuščen otrok na eni izmed ulic Kafarnáuma? Vzel je otroka, ga postavil na sredo med bodoče voditelje Cerkve in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme.« Jezus se je poistovetil z otrokom, ki ga je vzel v svoje naročje. Potrdil je, da ga »eden takih otrok« najbolje predstavlja in da je sprejetje takega otroka enakovredno sprejetju njega, Kristusa.

   Malo pred tem je Jezus izrekel težko razumljive oziroma zagonetne besede: »Sin človekov bo izročen v človeške roke« (Mr 9,31). »Sin človekov« je Jezus sam in istočasno vsi »sinovi človeka«, vsi ljudje. Jezusove besede lahko pomenijo, da »smo ljudje izročeni v oblast drug drugega«. Še posebej med aretacijo in krutim ravnanjem z Jezusom je znova postalo jasno, da ljudje z nemočnimi soljudmi ravnajo, kot se jim zdi. Zato ni presenetljivo, da se Jezus prepozna v otroku, ki ga je šel iskat, saj so otroci pogosto popolnoma predani v milost tistih, ki imajo moč nad njimi. Jezus je pokazal posebno skrb za otroke, ker je hotel, da bi bili njegovi nasledniki posebej pozorni do ubogih in nemočnih. Do konca časov bodo ti ljudje njegovi predstavniki na zemlji. Kar bo storjeno njim, bo storjeno njemu, Kristusu (Mt 25,40). »Najmanjši bratje«, ti, ki skoraj nič ne veljajo in se z njimi nekaznovano grdo ravna, ker nimajo ne moči ne prestiža, so pot, ki jo je treba prehoditi, da bi zaživeli v skupnosti s Kristusom.

   Če je Jezus postavil otroka med svoje učence, je to storil tudi zato, da bi oni sami postali majhni in se pomirili s tem. To jim razloži z besedami, ki sledijo: »Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam –, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.« (Mr 9,41) Ko bodo hodili po svetu in razglašali Božje kraljestvo, bodo tudi apostoli »izročeni v oblast drug drugega«. Nikoli ne bodo vnaprej vedeli, kako bodo sprejeti. Toda tudi za tiste, ki jih bodo sprejeli s preprostim kozarcem vode, brez da bi jih jemali zelo resno, bodo prinašalci Božje navzočnosti.

   Pismo iz Taizéja, brat Roger

   Odgovori
6. Miro says:

   11. maja, 2021 at 10:55

   GOSPOD, ZAKAJ JE NA SVETU TO TRPLJENJE, KI ZADAJA RANE, KI ZAPIRA SRCA, KI IZZIVA K UPORU, KI LJUDI STRE? – DRAGI OTROK, TRPLJENJA NISEM HOTEL JAZ, TVOJ BOG, AMPAK LJUDJE. VNESLI SO GA NA SVET, KO SO VANJ PRINESLI GREH … (iz molitve Michela Quoista)

   V SVETIŠČU TRPLJENJA

   Danes popoldne
   sem v bolnišnici obiskal nekega bolnika.
   Moral sem od oddelka do oddelka
   skozi to mesto trpljenja in ugibal,
   kakšne drame skrivajo ti svetli zidovi
   in cvetje na tratah.

   Moral sem skozi prvo dvorano;
   hodil sem po prstih in iskal svojega bolnika,
   z očmi sem se narahlo dotikal
   ležečih kot bolničar nežno otipava
   rano, da ne bi povzročil bolečine.
   Prav nič dobro se nisem počutil,
   kot zbegan vpeljanec v skrivnostnem templju,
   kot pogan v ladji kake cerkve.

   Prav na koncu druge dvorane sem našel
   svojega bolnika in momljal sem pred njim
   in nisem vedel, kaj naj mu rečem.

   Gospod, trpljenje me teži, tlači me.
   Ne morem razumeti, zakaj ga pustiš.
   Zakaj, Gospod?
   Zakaj mora trpeti ta nedolžni otrok,
   ki zaradi strašne vročine že en teden ječi?

   Ta mož, ki se že tri dni in tri noči bori s smrtjo
   in kliče svojo mater?
   Ta žena, ki ima raka in se je v enem mesecu
   postarala za deset let?
   Ta delavec, ki je padel z zidarskega odra
   in je kot polomljena lutka
   pri manj kot dvajsetih letih?
   Ta tujec, uboga osamljena para,
   ki ga je ena sama gnojna rana?
   To dekle v mavcu,
   ki je že trideset let prikovano na desko?

   Zakaj, Gospod? Ne razumem.
   Zakaj je na svetu to trpljenje, ki zadaja rane,
   ki zapira srca, ki izziva k uporu, ki ljudi stre?
   Zakaj to pošastno in ostudno trpljenje,
   ki udarja na slepo in se nič ne opravičuje;
   po krivici pade na dobrega
   in prizanaša hudobnemu?
   Ko se zdi, da se je umaknilo,
   ker ga je znanost odpodila,
   se vrne z drugačnim obrazom,
   ki je še močnejši in zahrbtnejši.

   Ne razumem.
   Trpljenje je ostudno in bojim se ga.
   Zakaj morajo trpeti prav ti in ne drugi?
   Zakaj ti in ne jaz?

   Dragi otrok, trpljenja nisem hotel jaz,
   tvoj Bog, ampak ljudje.
   Vnesli so ga na svet, ko so vanj prinesli greh,
   kajti greh je nered in nered povzroča bolečino.
   Vsakemu grehu, veš,
   odgovarja nekje in ob določenem času
   na svetu neko trpljenje.
   In več ko je greha, več je tudi trpljenja.

   Toda prišel sem jaz
   in vzel sem nase vse vaše trpljenje,
   ko sem sprejel nase vse vaše grehe,
   vzel sem ga in vse trpel prej ko vi.
   Prevrednotil sem ga,
   spremenil in naredil iz njega zaklad.
   Trpljenje je res še zlo, vendar zlo,
   ki ni brez koristi,
   kajti iz vašega trpljenja sem naredil
   Odrešenje.

   Michel Quoist (Prošnja za pravo besedo, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   11. maja, 2021 at 10:29

   SVETOST JE: MILOST ZNATI NAREDITI NAJBOLJ PREPROSTE STVARI V ZNAMENJU VEČNOSTI (Raoul Follereau)

   – Srce ki se ob bedi ne zgane, je zares bedno srce.

   – Svetost je milost znati narediti najbolj preproste stvari v znamenju večnosti. Čudovita premoč srca: na zemlji Boga ne moremo do kraja spoznati, lahko ga z vsemi močmi ljubimo.

   – Ljudje smo predolgo živeli drug ob drugem. Danes smo doumeli, da moramo živeti drug z drugim. Naučiti se moramo, da bi jutri živeli drug za drugega.

   – Svetost je: milost znati narediti najbolj preproste stvari v znamenju večnosti.

   – Vsakikrat, ko z namrščenim obrazom rečem: »Vse gre slabo!« je zaradi mene vse še slabše. Tako storim nespametno in hkrati slabo dejanje.

   – Ko bi mogel človek samega sebe do dna spoznati, kako bi se samemu sebi zasmilil!

   – Ni vam treba potovati po svetu, da bi našli svojo srečo. Vaša sreča je v dobrem, ki ga storite, v veselju, ki ga širite okoli sebe, v nasmehu, ki se razcvete zaradi vas, v solzah, ki jih osušite.

   (Raoul Follereau, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Janez says:

   11. maja, 2021 at 10:28

   Anja Kastelic: BISTVO KRŠČANSTVA
   Bistvo krščanstva je v odpuščajoči Ljubezni. Ne le tisti, ki dela čudeže, ozdravlja, osvobaja in izganja demone, ampak tisti, ki ljubi do dokončne daritve sebe. Tudi izdajalcem. Juda ni bil pomota med klicanimi imeni. Bil je namreč dokaz edine prave ljubezni, ki že vključuje krivice. To zmore samo Bog. Ker pa smo po Njegovi ljubezni vključeni kot novi ljudje v novo življenje, lahko odpuščamo in ljubimo tudi mi tako kot Jezus. In smo Jezusu v vsem podobni. Evangelij nam predstavlja dva odnosa; vertikalni – odnos med človekom in Bogom ter horizontalni – odnos med človekom in človekom. V obeh prihaja do dolgov in krivic. V vertikalnem s človekove strani, kajti Bog ostaja zvest, v horizontalnem pa z obeh strani. Ni namreč človeka, ki bi bil žrtev krivice, ne da bi jo tudi sam nekje in nekomu storil. Zelo pogosto se zgodi, da v času, ko nas nekaj boli, vidimo le tistega, ki je ranil nas, težko pa ustavimo pogled na tistem, ki smo ga mi ranili, četudi to ni bil isti človek. Ljudje smo torej brez izjeme grešniki, zato ne obstajajo prvo – in drugorazredni grešniki, kajti greh je vedno odtrganje iz odnosa z Očetom, ki je naš Stvarnik in vir življenja. To pa se lahko zgodi ob silovitem sunku ali manjšem, sunek je sunek in odnos je “pretrgan”. So pa prvo – in drugorazredne posledice greha, ki so sorazmerne s silo, s katero smo nekaj izdali, pretrgali, umorili v nas… In te posledice nas največkrat silijo v maščevanje in potrebo po vračanju. Ker jih občutimo, ker se vračajo, ker prebujajo spomin in z njim bolečino. Dokler vse to ni dokončno izročeno na križ. Križ je kraj edinega spreobrnjenja greha, kajti samo tam se greh lahko pretvori v milost. Na križu je bil sleherni greh odpuščen in iz smrti preoblikovan v življenje, zato obhajamo praznik POVIŠANJE SVETEGA KRIŽA. To, kar se je zgodilo ob Kristusovi pashi, se je z nami zgodilo pri krstu in se vsakič v celoti obnovi pri zakramentu sprave. Danes je to temeljni prostor, kjer se greh spreobrača v milost. In ko človek, ki je obrnil hrbet, izdal in umoril, izkusi, kako ga je ta ista ljubezen, kateri je vse to storil, čakala, da ga objame, spozna, da je stoodstotno ljubljen. Ni drugega dokaza, kot je odpuščanje krivice. In naša krivica pred Bogom je velika. Prilika omenja, da je dolg enakovreden človeku samemu, ženi, otrokom in vsemu, kar je ta človek imel. Kaj to pomeni? Naš dolg je namreč prav to, da smo izdali. Najprej sebe, potem svoje žene, može, otroke, najbližje torej, nato pa še vse ostalo, kar imamo. To ni majhen dolg, kajti grešili smo zoper odnose, ki so temelj življenja. Kristus nam je ta dolg lahko odpustil samo tako, da se je vključil v naše odnose, posrkal vase vse zlo, ki smo ga drug drugemu metali, prevzel vse pljunke, ki jih je grešen človek usmerjal v brata in to odnesel na križ. Od tam pa ne vrnil računa, temveč življenje in odrešenje. Vrnil nam je dostop do življenja v Trojici in s tem edino sposobnost za življenje novih, odrešenih odnosov z drugimi. Če iz srca sprejmemo ta dar ponovne vključenosti v Odnos, lahko iz srca odpustimo vsak svojemu bratu. Ker smo prejeli veliko več kakor lahko damo, ker nam je odpuščeno veliko večja “odtrganina” kakor tista, ki nam jo zadaja brat. Gospod nas je iz smrti, kjer človek ni bil več sposoben ne dihati ne ljubiti, vrnil v življenje, zato so horizontalni grehi, četudi veliki in grobi, dejansko “praska” v okviru vsega prejetega … Ali nismo torej tudi mi dolžni se usmiliti svojega so-služabnika, kakor se je Gospod usmilil nas? Kolikor smo namreč v Kristusu, toliko se spoznamo ljubljeni in toliko lahko odpuščamo. Če pa se človek odloči ostati sam in ne živeti Gospodu, če se odloči še naprej živeti odtrgano iz Odnosa in samo zase, potem ni Očeta, ni usmiljenja in zato absolutno ni milosti za sobrata. Sirah opisuje, kako se tak človek vdaja srdu in jezi, ki na koncu ranita in zvežeta samo njega. Odpuščanje je v prvi vrsti torej dar svobode samemu sebi. Je dar, ko prekinemo verigo zla, krivic in zlorab. Odpustiti pa ne pomeni pozabiti. Pomeni zavestno poimenovati in zavestno izročiti v Roke drugemu, Zlo, srd in jeza, ki ostane v človeških rokah, postanejo nevarni in destruktivni. Najprej za tistega, ki jih goji, nato pa še za ljudi okrog njega. Človek pa, ki živi spomin na zavezo Najvišjega in se spomni vseh prejetih odpuščanj, lahko odpušča drugim “77 x 7 x številska neznanka, kar je zelo velikokrat…” Nezaključeno število ponazarja neskončnost, saj takrat, ko vstopimo v logiko in prakso odpuščajoče Ljubezni, odpade sleherno štetje. Štetje dobrega in štetje zla. V ljubezni ni knjigovodskega štetja, ker je ljubezen topla, goreča, dobra, iskrena in zastonjska in ker ljubezen zaradi Božje Dobrote in Ljubezni ni nikoli ogrožena, da bi prenehala izžarevati in obstajati. Je le neskončna hvaležnost nad tem, da imamo Nekoga, ki nas rešuje iz zaplezane poti, jame, kamor smo padli, odpušča krivdo in sleherno zlo spreminja v dobro. Če mu to pustimo in se odpremo Bogu, da pride in vstopi v nas … Kristus tako nenehno išče novih sodelavcev sprave in širitve naikov Evangelija. Išče ljudi, ki se bodo končno spoznali ljubljeni, najdeni in odpuščeni z vertikalne strani, to je od zgoraj od Boga. Taki bodo z Njim lahko gradili nove medsebojne horizontalne odnose med ljudmi, ki ne bodo več v štetju zaradi ogroženosti, ampak v veselju podaritve. Tudi milosti, usmiljenja in odpuščanja med drugimi ljudmi. Kot misijonarski prinašalci veselja in ljubezni ter Odrešenja drugim, ki je temeljni Jezusov nauk.

   Na Tvojo Besedo, Bistvo krščanstva Anja Kastelic

   Berilo iz pisma apostola Pavla Filipijanom (Flp 2,6-11)
   Čeprav je bil Jezus Kristus v Božji podobi, se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil, tako da je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal, tako da je postal pokoren vse do smrti, smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podélil ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.

   »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.« (Jn 3,17)

   Odgovori
9. Miro says:

   11. maja, 2021 at 10:26

   VELIKO NAS LAHKO NAUČI STAR JUDOVSKI REK, KI PRAVI: »NE DAJAJ OTROKU DARIL, DOKLER ŠE NE LOČI MED KAMNOM IN OREHOM!« – RAZLOČEVANJE NAM POMAGA RAZUMETI, KAJ NAJ DOBREGA STORIM TUKAJ IN ZDAJ!

   Kot je bilo že omenjeno, je v članku Razločevanje duhov (avtor pater Janez Poljanšek) vrsta odličnih poudarkov o razločevanju, ki lahko zelo koristijo ne samo redovnikom, ampak tudi drugim. V veri in zaupanju se ponovno priporočimo Svetemu Duhu, naj nas razsvetli Njegova luč, saj brez Njega ne moremo nič storiti.

   Molimo: PRIDI, SVETI DUH

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Poglobimo se v naslednji del besedila iz članka Razločevanje duhov:

   Velike mojstre razločevanja (diákrisis) duhov najdemo med puščavniki. Načela, po katerih so stari menihi razločevali »duhove«, najdemo v spisih Kasijana, Evagrija in drugih »teologov puščave«. Puščavniki so govorili, da je razločevanje duhov največja med vsemi krepostmi. Ignacij Lojolski je stoletja pozneje podal kratko in jasno definicijo razločevanja duhov, ko je v uvodu v »pravila za razločevanje« (Duhovne vaje 313-336) zapisal:

   PRAVILA, DA BI NEKOLIKO ZAČUTILI IN SPOZNALI RAZLIČNE VZGIBE, KI SE PREBUJAJO V DUŠI: DOBRE, DA JIH SPREJMEMO, SLABE, DA JIH ZAVRNEMO (Dv 313).

   Razločevanje je umetnost prepoznavanja, v katero smer vodijo želje srca. Pomeni presejati, razlikovati, združevati in sestavljati različnost v harmonijo. To ne pomeni deliti, temveč razumeti vsako stvar v njenem odnosu do drugih. Če delitev prinaša smrt, razlikovanje vodi v življenje. Kaj bi se zgodilo, če bi bila glava ločena od ramen, ali če se od ramen ne bi razlikovala? Razlikovanje je pogoj za življenje: vsaka stvar obstaja, ker se razlikuje od Boga. Nasprotno od razlikovanja je zmeda, kaos. Običajno je naše notranje življenje mešanica nasprotnih si čustev in občutij. Dokler jih ne znamo razlikovati, duhovno ne obstajamo. Razlikovati eno stvar od druge pomeni, da postajamo osebe, sposobne človeških, svobodnih in odgovornih dejanj. Brez razločevanja človek ne deluje, ampak ga razni vzgibi in impulzi mečejo sem in tja.

   Več o razločevanju na:
   https://www.jezuiti.si/wp-content/uploads/2010/10/Razlocevanje.pdf

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Janez says:

    11. maja, 2021 at 10:01

    Brat Roger Taize: Kaj pomeni evangelizirati?
    V sedanjem času potrošniške družbe smo se naučili, da ne zaupamo tistim, ki nam obljubljajo dobre stvari. V tem kontekstu nas novozavezni glagol »evangelizirati« lahko prestraši. Nerodno nam je predlagati našo vero nekomu drugemu, kot da bi poskušali nekaj prodati. Poleg tega pa tako globoko želimo spoštovati druge, da nočemo zbujati vtisa, da jim vsiljujemo svoje ideje ali da jih hočemo v kaj prepričati. To še posebej velja, ko gre za vprašanja glede tako intimnih stvari, kot je zaupanje v Boga. Toda mar res vemo, kaj Nova zaveza misli z besedo »evangelizirati«?

    V grščini ta glagol evangelizirati pomeni »sporočati dobro novico«: nekdo, ki je »evangeliziran«, je preprosto nekdo, ki je »ozaveščen, na tekočem«. Glagol se lahko uporablja, ko se sporoča novico o rojstvu, premirju ali izvolitvi novega voditelja. Sam na sebi nima religioznega pomena. Pa vendar so prav to besedo, skoraj preveč vsakdanjo, kristjani uporabljali pri oznanjevanju najbolj dragocenega vidika svoje vere – Kristusovega vstajenja. Zanimivo je, da je beseda postopoma izgubila svoje dopolnilo. Ljudje niso rekli »obvestiti nekoga o Kristusovem vstajenju«, ampak preprosto »evangelizirati nekoga«. To je bilo tako gotovo zato, da so prihranili čas, ampak ta izguba dopolnila ima tudi globlji pomen.

    Oznanjati dobro novico o vstajenju za kristjane ni tako, kot govoriti o doktrini, ki se jo da naučiti na pamet, ali o modrosti, o kateri se da razmišljati. Evangelizirati pomeni predvsem pričevati o spreobrnitvi znotraj, v človeku: zaradi Kristusovega vstajenja se je tudi naše vstajenje že začelo. S svojim neskončnim spoštovanjem do tistih, ki jih je srečal (kar se da razbrati preko del ozdravljenja, ki jih najdemo v evangelijih), s tem, da je prevzel najnižje mesto, da nihče ne bi bil nižji od njega (to je pomen njegovega krsta), je Kristus Jezus povrnil vrednost in dostojanstvo vsaki osebi. Še več, Jezus je bil z nami v smrti, tako da bi bili mi lahko bližje njemu v njegovi skupnosti z Očetom. Preko te »čudovite zamenjave« (velikonočne liturgije) odkrijemo, da nas Bog v polnosti sprejema in nas je vesel ravno takšnih, kot smo. Kristjani prvih stoletij so to povzeli s temi besedami: »Bog je postal človek, da bi lahko človek postal Bog.« Seveda po Božji Milosti in po Božji8 Volji, ker nas Bog Ljubi!

    Evangelizirati tako ne pomeni v prvi vrsti nekomu govoriti o Jezusu, ampak, na veliko globlji ravni, to osebo ozavestiti o vrednosti, ki jo ima v Božjih očeh. Evangelizirati pomeni prenašati te besede Boga, ki so zazvenele pet stoletij pred Kristusom: »Drag si v mojih očeh, spoštovan in te ljubim« (Izaija 43,4). Od velikonočnega jutra naprej vemo, da se Bog ni okleval dati vsega, da nikoli ne bi pozabili, kako vredni smo.

    Ali lahko nekoga »evangeliziramo« in obenem spoštujemo njegovo svobodo?
    To, da ljudi ozavestimo glede njihove vrednosti v Božjih očeh, ni nekaj izbirnega. Pavel gre celo tako daleč, da pravi: »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« Zanj je evangelizacija neposredna posledica njegove povezanosti s Kristusom. Preko svojega vstajenja nas Kristus neločljivo združuje z Bogom. Nihče ne more več čutiti, da je izključen iz te skupnosti. In obenem človeštvo ni več razdrobljeno: od vstajenja dalje pripadamo drug drugemu. Še vedno pa ostaja vprašanje, kako lahko posredujemo to novico ljudem, ki o Bogu ne vedo ničesar in za katere se zdi, da od Boga nič ne pričakujejo.

    V prvi vrsti s svojo osebno povezanostjo s Kristusom. Pavel je rekel: »Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa« (Gal 3,27). Evangelizacija nas vabi, da začnemo pri sebi. O resničnosti vstajenja najprej pričamo s svojim življenjem, ne z besedami: »Da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da tako pridem do vstajenja od mrtvih« (Flp 3,10–11). Preko našega zaupanja in resničnega veselja zaradi zavedanja, da smo ljubljeni od vsega začetka, Kristus postaja verodostojen v očeh tistih, ki ga ne poznajo.

    Pridejo pa situacije, ko so potrebne besede. Peter to dobro izrazi: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,16). Seveda je potrebno veliko občutljivosti, ko govorimo o tej intimni ljubezni. In včasih je težko najti besede, posebno v situacijah, ko je vera brezobzirno postavljena pod vprašaj. Jezus je to dobro vedel in je rekel svojim učencem: »Kadar vas bodo vlačili pred (…) oblasti, ne skrbite, kako bi se zagovarjali ali kaj bi rekli, kajti Sveti Duh vas bo poučil tisto uro, kaj je treba reči« (Lk 12,11–12).

    Ker je Kristus samega sebe oblekel v človečnost in ker smo mi sami sebe oblekli v Kristusa, se nikoli ne bi smeli bati, da ne bomo vedeli, kaj reči. Kristjani smo poklicani, da ne izbiramo tistih, ki jih bomo ljubili, temveč da sprejemamo vsakogar brez razlike – v tem je velikodušnost, ki je ganljiva, še več, ki pridružuje nekoga v življenje Kristusa. V svojem poklicu služenja delimo svoje oblačilo s tistimi, ki jim služimo, v čemer je majhna podobnost z Jezusom, ki je, ko je umil učencem noge, odložil svoje »oblačilo« (Jn 13,4). Predvsem je nesebičnost naših dejanj tista, ki bo govorila za nas in potrjevala besede, ki jih govorimo.
    V globini človeka obstaja težnja po prisotnosti, tiha želja po občestvu. Nikoli ne pozabimo, da je ta preprosta želja po Bogu že začetek vere. Še več, nihče ni zmožen razumeti celotnega Jezusovega Evangelija v osamljenosti. Vsak od nas mora reči: “V tem edinstvenem občestvu, ki je Cerkev, tisto, česar jaz o veri ne razumem, razumejo drugi in iz tega živijo. Ne opiram se samo na lastno vero, temveč na vero Kristjanov vseh časov, tistih, ki so bili pred nami, od Marije in apostolov, do danes. Dan za dnem se pripravljam na to, da bom svoje zaupanje položil v Skrivnost Vere.”

    Tako postane jasno, da je vera – zaupanje v Boga – preprosta resničnost, tako preprosta, da jo lahko vsakdo prejme. Je kakor tisočkrat ponovljen polet skozi naše celo življenje, do našega zadnjega diha.

    Brat Rogér iz Taizéja

    Odgovori