Članki za dušo

13.681 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   15. februarja, 2020 at 12:02

   Zakaj je pomembno hoditi v cerkev?
   Sveto pismo nam pravi, da moramo hoditi v cerkev, da lahko častimo Boga z drugimi verniki in da se damo poučiti iz njegove besede za našo duhovno rast. V zgodnji cerkvi »so bili stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah« (Apostolska dela 2,42). Morali bi posnemati njihov zgled predanosti – in delati enako. Takrat niso imeli namenske cerkvene stavbe, vendar: »Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem« (Apostolska dela 2,46). Kjerkoli se verniki srečajo, rastejo v skupnosti z drugimi verniki in učenju Božje besede.

   Zahajanje v cerkev ni le »dober predlog«; je Božja volja za vernike. Pismo Hebrejcem 10,25 pravi: »Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan.« Celo v zgodnji cerkvi so nekateri razvili slabo navado, da se niso srečevali z drugimi verniki. Pisec Pisma Hebrejcem pravi, da to ni pravi način. Potrebujemo spodbudo, ki jo dobimo pri zahajanju v cerkev. Bližanje poslednjih časov pa bi nas moralo spodbuditi, da bi bili še bolj predani zahajanju v cerkev. Cerkev je prostor, kjer lahko verniki ljubijo drug drugega (Prvo Janezovo pismo 4,12), spodbujajo drug drugega (Pismo Hebrejcem 3,13), spodbujajo drug drugega k ljubezni in dobrim delom (Pismo Hebrejcem 10,24), služijo drug drugemu (Pismo Galačanom 5,13), svarijo drug drugega (Pismo Rimljanom 15,14), spoštujejo drug drugega (Pismo Rimljanom 12,10) in so drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni (Pismo Efežanom 4,32).

   Ko nekdo sprejme Jezusa Kristusa za svojega Odrešenika, postane del Kristusovega telesa (Prvo pismo Korinčanom 12,27). Da bi lahko telo cerkve pravilno delovalo, morajo biti vsi njeni »telesni deli« prisotni in delovati (Prvo pismo Korinčanom 12,14–20). Ni dovolj, da v cerkev samo zahajamo; vključiti se moramo v eno od služb za druge, tako da uporabimo duhovne darove, ki nam jih je dal Bog (Pismo Efežanom 4,11–13). Vernik ne bo nikoli dosegel polne duhovne zrelosti, ne da bi uporabil te darove, vsi pa potrebujemo pomoč in spodbudo drugih vernikov (Prvo pismo Korinčanom 12,21–26).

   Iz teh in še drugih razlogov bi morali biti zahajanje v cerkev, sodelovanje in skupnost redni vidiki življenja vernika. Tedensko zahajanje v cerkev se od vernikov nikakor ne »zahteva«, toda nekdo, ki pripada Jezusu, bi moral imeti željo, da časti Bog, prejme njegovo besedo in ima skupnost z drugimi verniki. Jezus je vogalni kamen Cerkve (Prvo Petrovo pismo 2,6). Apostol Peter pravi: »Saj ste vendar živi kamni … se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu« (Prvo Petrovo pismo 2,5). Kot kamni za Božjo »duhovno hišo« smo naravno povezani drug z drugim in ta povezava je vidna vsakič, ko gre Cerkev »v cerkev«. Ljubimo našo sveto katoliško in apostolsko Cerkev, ki je večna Kristusova Cerkev ne glede na vse pomanjkljivostri in napake. Pomagajmo in molimo po svojih močeh Cerkvi in bodimo na strani rešitev, ne na strani kritiziranja in problemov ko nastopijo težave. Bog bo sodil ne mi. Pomagajmo k prenovi Cerkve s svojim zgledom in prizadevanjem za pravičnost in Ljubezen. Molimo in živimo tako kot nas uči Jezus v Dobroti in Usmiljenju ter spolnjujmo Božjo Voljo. Amen.

   Medmrežje gotquestionszajanjecerkev

   Odgovori
2. Miro says:

   15. februarja, 2020 at 11:34

   KO SE PO MOLITVI MANGOVO DREVO NI PREMAKNILO, JE INDIJKA VZKLIKNILA: »ŽE VNAPREJ, PREDEN SEM MOLILA, SEM VEDELA, DA TO NE BO UČINKOVALO!« – TAKŠNI SMO, NAŠE VERE NI NITI ZA GORČIČNO ZRNO!

   BOŽJA BESEDA: »Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče« (Mt 17,20).

   V knjigi »Jezus te ljubi« je p. Joseph Bill zapisal, da je neka Indijka imela težave z mangovim drevesom, ki je stalo čisto pred njeno hišo. Kadar je mango dozorel, so se pojavili otroci, ki so vanj metali kamenje in večkrat zadeli z njimi tudi njena okna, tako da je pogosto morala menjavati stekla. Vedno je pobesnela, tekla ven in podila otroke. Ko pa se je vrnila v hišo, so se vrnili tudi otroci in nadaljevali svojo igro. Nekega dne je pri prebiranju Svetega pisma postala pozorna na stavek: »Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹, in se bo prestavila« (Mt 17,20). Mislila si je pri sebi: »Torej, če se da premakniti goro, zakaj se ne bi dalo mangovega drevesa?« Molila je: »Gospod, imamo vero in zdaj bom ukazala mangovemu drevesu, naj se oddalji od mojega okna.« Takoj nato je stopila k oknu, da bi si ogledala rezultat svoje molitve. Mangovo drevo pa je bilo še vedno na svojem mestu. Tedaj je vzkliknila: »Že vnaprej, preden sem molila, sem vedela, da to ne bo učinkovalo.« Takšni smo, naše vere ni niti za gorčično zrno in zato Jezus ne more delovati po nas.

   Škof v Cezariji, sveti Bazilij Veliki, je zbral to vero. Tam živečemu prebivalstvu je neka gora predstavljala veliko težavo. Ko je nekega dne postalo to neznosno, je dvignil svojo roko in dejal: »V Jezusovem imenu ti ukazujem, da se odstraniš s tega kraja in ne povzročaš tu več nobene škode.« Gora je takoj izginila in je ni več tam do danes. Vam je to težko verjeti? Ne pripovedujem vam pravljic, to se je res zgodilo. Smejete se, ker vaša vera ni dovolj močna in se vam to tako zdi neverjetno. Če imate trdno vero, lahko vi tudi tu v Sloveniji delate čudeže in spreminjate Slovenijo. Tako se razodeva Jezusova moč. Kakor hitro se boste opogumili in njegovo besedo prenesli v dejanja, vam bo Jezus dal svojo moč in slavo (povzeto po: Jezus te ljubi, p. Joseph Bill).

   Molimo: Slava tebi, Jezus, ti si Vsemogočni! Tvoja beseda nas nenehno poziva, naj se odvrnemo od greha, spreobrnemo k Tebi in uresničujemo Božjo voljo. Gospod, prebudi v meni močno vero Vate, da se bo v mojem srcu po Tvoji milosti sesula »gora« napuha, nevere in nezaupanja Vate, na temeljih ponižnosti pa nastala »gora« ljubeče privrženosti Tebi, našemu Odrešeniku, ki nas vodiš v življenje večne sreče v Bogu!

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neskočno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Janez says:

   14. februarja, 2020 at 17:27

   KAJ POMENI ŽALOSTITI OZIROMA UGAŠATI SVETEGA DUHA ?
   Ko se v Svetem pismu uporablja beseda »ugašati«, govori o ugašanju ognja. Na primer, ko kristjan vzame ščit vere kot del Božje bojne opreme (Pismo Efežanom 6,16), lahko pogasi (ugasne, uniči) ognjene puščice hudiča. Kristus je opisal pekel kot dobeseden, fizičen kraj, kjer ogenj ne »ugasne« (Evangelij po Marku 9,43; 48). Tu gre za enako idejo, kot je uporabljena v Prvem pismu Tesaloničanom 5,19: »Duha ne ugašajte.« Kristjan je opomnjen s strani Boga, naj ne zatira ali ugaša aktivnosti Svetega Duha, ki prebiva v njem. V širšem sobesedilu vrstic 12–22 apostol Pavel opisuje vrste specifičnih aktivnosti, ki jih Sveti Duh izvaja v vsakem kristjanu in cerkvi kot celoti. Ti specifični izrazi Svetega Duha so vrste stvari, ki jih dela v Kristusovem telesu. Naša naloga je, da sodelujemo z njim in se aktivno vključimo v delo Svetega Duha v teh in podobnih vidikih posvečenja in izgrajevanja.

   Da bi razumeli, kaj pomeni žalostiti Duha, moramo najprej razumeti, da ima Duh osebnost. Samo osebo lahko žalostimo. Sveti Duh je božanska oseba, ki prebiva v kristjanih ter izkuša bolečino in skrb, ko grešimo. Ko razumemo, da je Sveti duh tretja oseba troedinega Boga, lahko bolje razumemo, kako ga lahko nekaj žalosti, tako kot lahko nekaj žalosti katero koli drugo osebo. Pismo Efežanom 4,30 nam zapoveduje, naj ne žalostimo Duha. Duha žalostimo, če živimo kot pogani (4,17–19), če lažemo (4,25), če dovolimo, da jeza vodi v greh in tako dajemo priložnost hudiču (4,26–27), če krademo (4,28), če govorimo umazano (4,29), če smo ujedljivi, besnimo, se jezimo, rohnimo, preklinjamo, smo hudobni (4,31), če ne odpuščamo (4,32), če smo spolno nemoralni (5,3–5). Žalostiti Duha pomeni grešiti v mislih, besedah ali dejanjih. Ne žalostiti Duha pomeni, da sodelujemo z njim v podrejenosti njegovemu posvečujočemu delu, ko odstranjuje naše pretekle grešne navade in vzorce ter nas preobraža v skladu s Kristusovo podobo.

   Ugašati ali žalostiti Duha ima podoben učinek. Oboje preprečuje pobožen način življenja, kar prinaša človekovo grešno, grdo in nehvaležno obnašanje do Kristusa in Evangelija. Oboje prizadene tistega, ki greši, in tistega, proti komur greši. Kadar kristjan ugaša Duha, greši proti Bogu in proti drugim ljudem. Potem je Sveti Duh žalosten, ker drugi izkusijo negativne posledice našega greha. Da bi se kristjan izognil ugašanju ali žaloščenju Duha, mora biti dober, usmiljen, pravičen in stanoviten v vsakodnevnerm življenju, vsakodnevni molitvi, osebnem preučevanju Svetega pisma, premišljevanju o svetopisemskih vrsticah in tesni skupnosti v Cerkvi, ki je zvesta Svetemu pismu in ki ga vodi v vse globlje predajanje Bogu, osebni svetosti ter vse dlje stran od sveta in greha. Vsakodnevno predajanje vladanju in kraljevanju Svetega Duha v našem srcu je rešitev: »Kajti tisti, ki so po mesu, mislijo na to, kar je meseno; tisti pa, ki so po Duhu, mislijo na to, kar je duhovno. Toda meseno mišljenje je smrt, duhovno mišljenje pa življenje in mir« (Pismo Rimljanom 8,5–6). Molimo in prosimo Boga, da nas bo Sveti Duh Vodil in navdihoval, da bomo delali vse prav.

   gotquestionszalostitiDuha

   Odgovori
4. Miro says:

   14. februarja, 2020 at 8:36

   NJEGOVE ROKE SO BILE OB POSLEDNJI SODBI ČISTE, NA ŽALOST PA …

   Raoul Follereau je v Knjigi ljubezni zapisal: »Sanjalo se mi je: Neki človek je prišel pred Gospodov
   sodni stol. “Moj Bog, spolnjeval sem tvoje zapovedi, storil nisem nič nečastnega, nisem bil hudoben
   in krivičen. Gospod, moje roke so čiste.” “Seveda, seveda so čiste,” mu odvrne Bog, “popolnoma
   čiste so, so pa tudi popolnoma prazne.”«

   Priporočimo se Svetemu Duhu in se poglobimo v naslednji evangeljski odlomek:

   Božja beseda: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili … Kolikor
   niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+25%2C+31-46&id13=1&pos=1&set=2&l=sl

   Molimo: Slava tebi, Jezus, Ti si neizmerno veličastvo Božjega usmiljenja! Pomagaj nam s svojo milostjo,
   da se bomo vsak dan odločno odpovedovali vsemu, kar ovira ali onemogoča spolnjevanje Božje volje, ter
   delali dobro v moči Svetega Duha, še zlasti z duhovnimi in telesnimi deli usmiljenja do bližnjega!

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Janez says:

   13. februarja, 2020 at 15:26

   KAKŠEN JE POMEN SPOZNAVANJA SVETOPISEMSKE TEOLOGIJE ZA KRISTJANE? POGLOBITEV VEDENJA.
   Beseda teologija ali bogoslovje izvira iz dveh grških besed: teos (grško Θεός) Bog in logos (grško λόγος) beseda, nauk, znanost, ki skupaj pomenita ‘nauk o proučevanju Boga’. Krščanska ali svetopisemska teologija je preprosto poskus razumeti Boga, kot se ta razodeva v Svetem pismu. Noben zgolj človeški teološki miselni konstrukt nikakor ne more popolnoma pojasniti Boga in njegovih načrtov, saj je Bog neskončno in večno bolj vzvišen in vsemogočen od nas. Zato je vsak poskus, da bi Boga opisali z omejenim človeškim govorom, nujno nezadosten (Pismo Rimljanom 11,33–36). Vendar se nam Bog razodeva toliko, kolikor nas dela sposobne zaznavati in doumevati. Krščanska teologija je torej veščina in znanost, ki je v tem, da verujoči pozna in razume svetopisemskega Boga na urejen in razumljiv način. Nekateri ljudje pravijo, da se teologije izogibajo zato, ker neti razprtije. Toda vsak človek je, hote ali nehote, nekakšen teolog, saj smo bitja ustvarjena od Boga Strvarnika. Res je, da svetopisemska teologija – v dobrem pomenu besede – oddeljuje resnično od neresničnega; a to je dobro, saj tako uči Bog (Prvo pismo Korinčanom 11,19; Prvo pismo Timoteju 4,1–3; Drugo pismo Timoteju 3,16–17; Drugo Petrovo pismo 2,1).

   Proučevanje svetopisemske teologije torej ni nič drugega kot raziskovanje Božje besede, da bi dognali, kaj je Bog razodel o sebi. Ob tem Boga spoznavamo kot svojega Stvarnika, Ohranjevalca vsega in Sodnika vsega. On je Alfa in Omega, začetek in konec vsega. Odkrijemo, zakaj je Bog razodel svoje ime. Ko je Mojzes vprašal, kdo ga pošilja k faraonu, je Bog odvrnil: »JAZ SEM, KI SEM.« (Druga Mojzesova knjiga 3,14) Ime JAZ SEM kaže na osebnost. Ime JAZ SEM opisuje svobodno, samozadostno, odločno osebnost. Izvemo torej, da Bog ni nadzemeljska sila ali kozmična energija. On je vsemogočno, samoobstoječe, vsenavzoče in samoodločujoče Bitje z umom in voljo ter Veliko Ljubeznijo do Ljudi in Stvarstva (Deus Creator). On je osebni in odnosni Bog, ki se je razodel človeštvu po svoji besedi in po svojem Sinu Jezusu Kristusu.

   Proučevanje svetopisemske teologije pomeni rast v poznanju Boga, da bi ga poveličevali, s tem ko živimo ljubeče in poslušno. Bodimo pozorni, da gre tu za proces: preden lahko Boga ljubimo, ga moramo poznati; ko pa ga vzljubimo, postajamo poslušni. Naše življenje je neskončno bogatejše zaradi tolažbe in upanja, ki ga Bog daje tistim, ki ga poznajo, ljubijo in so mu poslušni, ker spolnjujejo Božjo Voljo. In nasprotno: slaba ali napačna teologija ima za posledico površno ali netočno pojmovanje Boga. Ta svet je kraj, poln bolečine; življenje je pogosto neprijetno in polno razočaranja. Če zavračamo svetopisemsko teologijo, se obsojamo na življenje, ki ga vodi lažen občutek neke spoznavne smeri o Bogu; zaradi tega pa je življenje še hujše, namesto da bi bilo blagoslovljeno z Odrešenjskim Veseljem, s tolažbo in upanjem. Zato je svetopisemsko spoznanje Boga življenjskega pomena; vsi kristjani bi morali navdušeno proučevati in študirati svetopisemsko teologijo. Poglobljeno, temeljito in osebno proučevanje Svetega pisma z namenom, da bi spoznavali, ljubili in ubogali Boga, je radostno početje, koristno tudi z vidika večnosti in našega Odrešenja, saj je Bog vedno ob nas in v nas. Bog je vedno z nami, nikoli nismo sami. Prav je, da kristjani molimo k Bogu s prošnjami in tudi proučujemo Sveto pismo, ko nam govori Bog ter da tako spoznavamo svetopisemsko bogoslovje in versko literaturo, kjer nam bogoslovni strokovnjaki dodatno kaj obrazložijo.

   gotquestionskajteologija

   Odgovori
6. Miro says:

   13. februarja, 2020 at 11:28

   JANEZOVO VPRAŠANJE »ZAKAJ …?« IN PRIJATELJEV ODGOVOR, KI JE BIL ZA JANEZA ENO NAJPOMEMBNEJŠIH SPOZNANJ V NJEGOVEM ŽIVLJENJU!

   Janez je pospremil prijatelja do časopisnega kioska. Prodajalec časopisov je bil zelo neprijazen in siten. Kljub temu je prijatelj ostal v vedenju do prodajalca prijazen in prisrčen. Ko sta se Janez in prijatelj oddaljila od kioska, je Janez vprašal: »Je ta tip vedno tako žaljiv?« »Da, na žalost,« je odgovoril prijatelj. »Ti pa si vedno tako ljubezniv z njim?« je vztrajal Janez. »Seveda,« je odvrnil prijatelj. Tedaj je Janez postavil vprašanje, ki ga je vznemirjalo že od vsega začetka: »Zakaj?« Prijatelj je pojasnil: »Zato, ker nočem, da bi on ali kdorkoli drug odločal o tem, kako bom ravnal. Jaz odločam, kako bom ravnal. Jaz sem tisti, ki odloča, in ne tisti, ki se odziva.« Za Janeza je bil ta odgovor eno najpomembnejših spoznanj v njegovem življenju (odlomek iz knjige Živite v ljubezni, p. Anton Nadrah).

   Molimo: Slava tebi, Jezus, Ti si naš najsvetlejši in najmočnejši zgled neizmerne Božje ljubezni do vsakega človeka! Naj po Tvoji milosti tudi mi brezpogojno in svobodno ljubimo vsakega človeka!

   Odgovori
7. Miro says:

   13. februarja, 2020 at 9:35

   SV. KATARINA DE RICCI JE BILA DELEŽNA IZREDNIH BOŽJIH MILOSTI – PROSIMO JO, NAJ NAM IZ NEBES IZPROSI POTREBNIH MILOSTI ZA ŽIVLJENJE V MOČI SVETEGA DUHA!

   Vsak dan življenja je velik Božji dar. Ta dar je dobro izkoristila tudi sveta Katarina de Ricci, doma iz Florenze. Čeprav je zgodaj izgubila mater, je imela to srečo, da so jo vzgajali v samostanu. Vanj je tudi sama vstopila in tako postala dominikanka. Kmalu je zbolela, toda svoje več let trajajoče bolečine je pogumno in potrpežljivo prenašala z mislimi na Jezusovo trpljenje. Ko je nenadoma ozdravela, je postala učiteljica novink, nato pa tudi voditeljica samostana. Bila je deležna izrednih Božjih milosti. Več let je vsak teden od četrtka opoldne do petka popoldne v zamaknjenju videla trpečega Kristusa in na sebi doživljala njegovo trpljenje, vključno z njegovimi ranami (odlomek iz knjige: Kristusove priče, Stanko Lorber).

   http://svetniki.org/sveta-katarina-de-ricci-redovnica-dominikanka

   V molitvi se priporočimo sv. Katarini de Ricci, naj nam pri Bogu izprosi potrebnih milosti za življenje v moči Svetega Duha, da bi nas v srcu prevevala goreča ljubezen do Boga in do bližnjega, katere viden izraz so še zlasti duhovna in telesna dela usmiljenja!

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
   Sv. Katarina de Ricci, prosi za nas!

   Odgovori
8. Janez says:

   12. februarja, 2020 at 21:29

   NEKATERE DOBROTNE MISLI ZA PREMISLEK
   Dobri Bog, radi bi se ti zahvalili za našo družino; da smo, da se pogovarjamo in da drug ob drugem rastemo. Hvala za vsakodnevno dajanje in sprejemanje, za gotovost in varnost, ki jo doma izkusimo. Biti doma: dober občutek, prepir in smeh, dolgčas, stres in doživljanje številnih čustev. Hvala ti, da nas spremljaš skozi naš družinski vsak dan. Vsakemu človeku na svetu je Bog določil posebno mesto in posebno poslanstvo. Zavedati se moramo svoje odgovornosti, s tem pa dostojanstva in spoštovanja.(Tomaš Špidlik).

   Kdor je prežet z ljubeznijo, je tudi poln upanja in vere. Zaupa življenju, zaupa Bogu in ljudem. Ve, da bo njegovo plemenito in pravično življenje uspelo in obrodilo sad. Ima Božji Blagoslov in Ljubezen. Ima tudi zaupanje v ljudi. Trdno stoji na realnih tleh. Tudi razočaranja ga ne morejo iztiriti. V svoji minljivi ljubezni hrepenimo po polni ljubezni, na katero se lahko zanesemo, ki nikoli ne mine, ki vse prenese. In ob tem le slutimo, da je končno to samo Božja ljubezen, ki vsem človeškim ljubeznim podarja to trdnost. Naše življenje na tem romanju ne more biti brez skušnjav, ne napredek brez preizkušenj. Nihče namreč sebe ne spozna, če ni skušan, tudi ne more prejeti plačila rešitve, če ni zmagal, zmagati pa ne more, če se ni bojeval; boriti se pa more samo, če ima v življenju nasprotnike in preizkušnje (sv. Avguštin).

   Trpeči Človek, umiri se in zaupaj v Boga. Bog te želi objeti —da bi ti podaril upanje, ti pokazal resnico in obnovil tvojo vero. Ko iščemo usmiljenje, želimo iti z Jezusom na pot odkrivanja samih sebe. Želimo prejeti milost odpuščanja grehov in želimo pripraviti svoje srce na ta dar. Upamo, da odkrijemo, koliko ljubezni, vere in upanja nosimo v sebi; koliko prostora v svojem življenju namenjamo Bogu in koliko ga ohranjamo samo zase; koliko smo odprti za svoje bližnje in koliko živimo dejanja usmiljenja, ki nas jih uči Jezus.Gospod, prosimo te, podari nam milost, da spoznamo svoje srce. Naj nas tvoj Duh napolni z razumevanjem skrivnosti našega življenja, da bomo pripravljeni na srečanje s tvojo milostjo, ki nas prenavlja. Amen. Janez

   Odgovori
9. Miro says:

   12. februarja, 2020 at 11:51

   V razmislek o tem, kako naj kljub trpljenju verujemo v Božjo ljubezen, vam posredujem nekaj odlomkov iz odlične knjige Živite v ljubezni, ki jo je napisal p. Anton Nadrah (v njej so mnogi navedki, med drugim tudi Chiare Lubich). Neko bolj celovito seznanitev z odgovori na vprašanje trpljenja in z odgovori še na vrsto drugih življenjskih vprašanj (vsa se nanašajo na bistveno, na ljubezen do Boga in bližnjega) pa nam seveda omogoča branje celotne knjige.

   KAKO NAJ KLJUB TRPLJENJU VERUJEMO V BOŽJO LJUBEZEN DO NAS?

   Marsikdo se sprašuje: Zakaj toliko bolečin, solza in obupa? Zakaj toliko nedolžnih trpi? Zakaj je toliko naravnih nesreč, neozdravljivih bolezni, krivic? Zakaj Bog vse to dopusti? Človek težko razume, da zato, ker nas ljubi.

   Bog je vedno ljubezen. Človeka je ustvaril takšnega, da je sposoben ljubiti Boga in vsakega človeka. Da človek more ljubiti, mora biti svoboden. Zato je Bog človeku podaril svobodno voljo. Človek se mora svobodno odločiti za ljubezen. K človekovi svobodi pa spada tudi to, da se lahko odloči za dejanje, ki je ljubezni ravno nasprotno. To dejanje običajno prinaša trpljenje. Za to trpljenje ni odgovoren Bog, ampak človek. Človek, ki premalo skrbi za svoje zdravje, je kriv za različne bolezni. Pijani šofer, ki povozi človeka, je sam kriv za smrt in nastalo trpljenje sorodnikov. Tudi za marsikatero naravno katastrofo je človek sam kriv, ker se do okolja ne obnaša tako, kakor bi bilo treba. Povzročitelj je človek in ne Bog. Bog želi, da vedno ravnamo po ljubezni do njega in do vseh njegovih stvari, tudi do okolja, ki je Božje stvarstvo. »Naravne nesreče so učinek narave, ki je prizadeta zaradi izvirnega greha, hkrati pa jih Bog dopušča zaradi svojega namena ljubezni do vsakega človeka, ki jih doživlja. Ta namen bomo dobro spoznali šele v drugem življenju« (Chiara Lubich) …

   Bolečine same zase sicer ne moremo ljubiti, ker je vedno nekaj negativnega, pomanjkanje neke vrednote. »Ljubiti pa moramo križanega in zapuščenega Jezusa, ki je navzoč v vsakem trpljenju in v vsakem trpečem človeku. V kateri koli obliki se pokaže bolečina, pa naj bo še tako strašna, vemo, da jo je Jezus vzel nase, bil križan in je na vrhuncu te bolečine, on, ki je Bog, izkusil zapuščenost od Boga … Ko namreč z veseljem sprejmemo katero koli bolečino, ki jo srečamo, da bi bili kakor on, in potem zavzeto živimo Božjo voljo v naslednjem trenutku, stopi na mesto bolečine ljubezen. Čista ljubezen, ki pomeni sprejeti bolečino in se je veseliti, v stiku z bolečino spremeni to bolečino v ljubezen, jo tako rekoč pobožanstvi. Jezusovo pobožanstvenje bolečine se tako nadaljuje v nas« (Chiara Lubich).

   Chiara Lubich je v svoj dnevnik zapisala: »V tragičnih trenutkih svojega življenja sem opazila, da v moji duši prevladuje ena sama misel kakor ognjen pečat: vse je ljubezen. To pa zato, ker je Bog ljubezen.«

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zauapamo vate!

   Odgovori
10. Janez says:

    12. februarja, 2020 at 11:10

    BOG NAS NIKOLI NE NEHA LJUBITI! WKG Schweiz
    Ali morda veste, da je večini ljudi, ki verjamejo v Boga, včasih ob preizkušnjah in težavah ter krizah težko verjeti, da jih Bog ljubi? Ljudje si namreč zlahka zamislijo Boga kot Stvarnika in strogega Sodnika, toda strašno težko je kristjanom verjeti in videti Boga kot Tistega, ki jih neskončno ljubi, ki je skrben Oče, dober usmiljen in ki ga zelo skrbi, kako bo z nami. Toda resnica je, da naš dobri, neskončno ljubeči, ustvarjalni in popolni Bog ne ustvarja ničesar, kar bi mu nasprotovalo, kar je v nasprotju z njim samim. Vse, kar Bog ustvarja, je dobro, popolna manifestacija v vesolju njegove popolnosti, ustvarjalnosti in ljubezni. Kjerkoli najdemo nasprotno – sovraštvo, sebičnost, pohlep, strah in strah – to ni zato, ker je Bog na tak način naredil stvari. Kaj je zlo, razen tega, da je perverzna zloraba in preobrnitev nečesa, kar je bilo prvotno ustvarjeni kot Dobro in iz Ljubezni do Ljudi? Vse, kar je Bog ustvaril, vključno z nami ljudmi, je bilo izjemno dobro, toda zloraba ustvarjanja ustvarja zlo, ki je upor proti Bogu in Božji Volji. Zlo obstaja zato, ker ljudje uporabljamo svojo dobro svobodo, ki nam jo je Bog dal na napačen način tako, da se odmaknemo od Boga, ki je izvor našega bitja in Vesolja, namesto da bi se mu približali in ga Ljubili in mu bilim v Slavo in Veselje.
    Kaj to pomeni za nas osebno? Preprosto to: Bog nas je ustvaril iz globin svoje nesebične ljubezni, iz svoje neomejenega Vira popolnosti in neskončne ustvarjalnosti. To pomeni, da smo popolnoma dobro in dobro tako, kot nas je Bog ustvaril. Kaj pa naše težave, grehi in napake? Vse to je posledica naše oddaljenosti od Boga, človeškega videnja sebe kot glavnega vira našega bitja namesto Boga, ki nas je v Vesolju ustvaril in ki vzdržuje vsa naša življenja in bivanja Ljudi na Zemlji. Bog nam vedno hoče dobro in nam pomaga ko ga potrebujemo.
    Če smo se obrnili od Boga in se gibljemo v svoji lastni človeški smeri, stran od njegove ljubezni in dobrote, potem ne moremo videti in razumeti, kdo je v Bog resnici. Vidimo ga kot nekega strogega, strašnega sodnika, nekoga, ki se boji, nekoga, ki čaka, da nas v strogu vzgoji poškoduje, ali da se maščuje za vse napačne stvari, ki smo jih storili. Toda Bog ni tak. Vedno je dober in vedno nas ljubi. Vedno je pripravljen, da pridemo k Njemu nazaj in ostanemo pri Njem.
    Želi, da ga spoznamo, izkusimo njegov mir, njegovo veselje, njegovo bogato ljubezen. Naš Odrešenik Jezus je podoba Božjega bitja in vse svoje stvari nosi s svojo močno besedo (Hebr 1,3). Jezus nam je pokazal, da je Bog za nas, da nas ljubi kljub temu, da smo poskušali pobegniti od njega kot izgubljeni sin. Naš nebeški Oče želi, da se spovemo in da se pokesamo, da prosimo za odpuščanje z odvezo in da se vrnemo domov k Bogu.
    Jezus je povedal zgodbo o dveh sinovih. Eden od njih je bil tak kot ti in jaz. Želel je biti središče svojega vesolja in ustvariti svoj lastni svet zase brez Boga Očeta. Zato je zahteval polovico svoje dediščine in odšel v svet tako daleč, kot je lahko, in živel samo zato, da bi si vsega privoščil z Očetovim denarjem. Toda njegova predanost uživanju in samemu sebi ni delovala. Bolj ko je uporabil svoj dediščni denar zase, slabše se je počutil in nesrečen postal. Denarja mj je zmanjkalo in živel je v bedi in pomajkanju. Šel je vase in premuislil, kam je lahkomiselno zabredel brez Očeta.
    Njegove misli so se iz globin svojega izgubljenega življenja vrnile k njegovemu očetu in domu. Za kratek, svetel trenutek je razumel, da je vse, kar si resnično želi, vse, kar je resnično potrebno, vse, kar mu je dalo ljubezen, mir, dom, dobro počutje in srečo imel doma pri Očetu. Z močjo tega trenutka resnice se je v tem trenutnem neoviranem stiku z očetovim srcem iztrgal iz prašičjega korita, iz katerega je siromašen jedel in se odločil, da se vrne domov k Očetu.
    To je Evangeljska prilika v Luka 15 o Izgubljenem sinu, ki se vrne k Očetu. Ne samo, da ga je oče pričakoval, temveč je videl, da prihaja, ko je bil še daleč; dolgo in zvesto je Oče čakal na svojega izgubljenega sina. In tekel je ter ga je veselo objemal in ga preplavljal z isto ljubeznijo, kot jo je vedno imel do njega, čeprav je odšel od doma. Njegovo veselje je bilo tako veliko, da je bilo treba praznovati povratek in rešitev Izgubljenega Sina.
    Bil je še en brat, starejši. Tisti, ki je ostal s doma svojim očetom, ki ni pobegnil in mu ni oteževal življenja, temveč je pridno delal in očeta ubogal. Ko je ta starejši brat slišal za praznovanje doma, je bil jezen in grenak s svojim bratom in očetom in ni hotel iti na praznovanje v hišo. Toda njegov oče je šel k njemu, mu prigovarjal in iz iste ljubezni je govoril z njim in ga zasipal z isto neskončno ljubeznijo, s katero se je dotaknil svojega izgubljenega mlajšega sina, ki se je skesan vrnil domov k Očetu.
    Ali se je starejši brat končno obrnil in se pridružil praznovanju? Jezus nam tega ni povedal. Toda zgodovina nam pove, kaj moramo vsi vedeti – Bog nas nikoli ne preneha ljubiti. Želi nas, da se pokesamo in se mu vrnemo, in nikoli ni vprašanje, ali nam bo odpustil, sprejel in ljubil, ker je Bog naš Oče, katerega neskončna ljubezen je vedno ista.
    Je čas, da se ustaviš, ko lahkomiselno greš in pobegneš od Boga in se skesan vrneš domov k Očetu!? Bog nas je naredil popolne in celovite, čudovit izraz v njegovem čudovitem vesolju njegove ljubezni in ustvarjalne moči. In še vedno smo Njegovi Ljubi Otroci. Vse kar moramo storiti je, da se vrnemo in ponovno povežemo z našim Stvarnikom, ki nas še vedno ljubi, tako kot nas je ljubil, ko nas je poklical k obstoju in Življenju. Gospod Nas zvesto čaka na Obalah Večnosti in je vesel vsakega izgubljenega sina, ki se skesano vrne nazaj k Njemu in zaživi v Božjem Miru, ker nam je kot naš Oče vse odpustil. Oče je odpustil nam in izgubljenemu sinu, smo odpustili grehe in krivice tudi mi svojim bratom, da bomo vsi dobri in boljši ljudje in kristjani?!

    Avtor Joseph Tkach, WeltweiteKircheGottes Schweiz (WKG)

    Odgovori