Članki za dušo

14.998 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   18. julija, 2021 at 19:04

   ČE JE OZNANILO EVANGELIJA RESNIČNO, JE VEDNO IZPOSTAVLJENO SKUŠNJAVI
   .
   OZNANJEVANJE EVANGELIJA JE IZPOSTAVLJENO SKUŠNJAVI OBLASTI, SKUŠNJAVI OŠABNOSTI, SKUŠNJAVI POSVETNOSTI

   OZNANJEVANJE JEZUSA KRISTUSA, EVANGELIJA, SE VEDNO URESNIČUJE V IZHODU, NA POTI IN SICER TAKO NA KONKRETNI POTI KOT NA DUHOVNI POTI, IN NA POTI TRPLJENJA

   POMISLIMO NA OZNANILO EVANGELIJA MNOGIH BOLNIKOV-MNOGIH BOLNIKOV!- KI BOLEČINE DARUJEJO ZA CERKEV IN KRISTJANE

   V RESNIČNEM OZNANJEVANJU EVANGELIJA JE VEDNO NEKAJ SKUŠNJAV IN TUDI PREGANJANJA

   ČE NEKI KRISTJAN TRDI, DA OZNANJA EVANGELIJ, A NI NIKOLI V SKUŠNJAVI, TO POMENI, DA HUDIČ NI ZASKRBLJEN, SAJ OZNANJA NEKAJ, KAR NE SLUŽI NIČEMU
   ———————————————————————————————————————————————————

   Evangelija ni mogoče oznaniti s človeško oblastjo. Ni ga mogoče oznaniti z duhom, ki bi se rad povzpel. To ni evangelij. Vsakdo je poklican k ponižnosti pred drugimi, kajti Bog se ošabnim upira, ponižnim pa daje milost. Ta ponižnost je potrebna ravno zato, ker prinašamo oznanilo slave preko ponižanja. Oznanjevanje evangelija je izpostavljeno skušnjavi oblasti, skušnjavi ošabnosti, skušnjavi posvetnosti. Slednja vodi k pridiganju ali k igranju, zaradi česar evangelij postane nekaj razvodenelega, brez moči, brez križanega in vstalega Kristusa.

   Peter pravi: ‘Bodite čuječi … Vaš sovražnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu trdni v veri, saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so v svetu.’ Če je oznanilo evangelija resnično, je vedno izpostavljeno skušnjavi. Če neki kristjan trdi, da oznanja evangelij, a ni nikoli v skušnjavi, to pomeni, da hudič ni zaskrbljen, saj oznanja nekaj, kar ne služi ničemur. V resničnem oznanjevanju je vedno nekaj skušnjav in tudi preganjanja.

   Oznanjamo v zavedanju, da je Gospod poleg nas
   A kadar pride trpljenje, je tam Gospod, ki nam pomaga, da si opomoremo, ki nam da moč. To je namreč tisto, kar je Jezus obljubil apostolom, ko jih je poslal po vsem svetu. Gospod potolaži, da moč, da gremo naprej; kajti On deluje skupaj z nami, če smo zvesti oznanjevanju evangelija, če gremo ven iz sebe, da bi oznanjali križanega Kristusa – škandal in norost, in če to delamo na ponižen način, z resnično ponižnostjo.

   Naj nam da Gospod to milost, kot krščenim, vsem, da bi se podali na pot evangelizacije s ponižnostjo, z zaupanjem samo Vanj, z oznanjevanjem pravega evangelija: ‘Beseda je prišla v mesu.’ Božja Beseda je prišla v mesu. In to je norost, to je škandal; a to oznanjamo v zavedanju, da je Gospod poleg nas, da deluje z nami in potrjuje naše delo.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 25.4.2017).

   http://arhiv.mirenski-grad.si/en/node/4935
   ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

   Evangelij se oznanja v ponižnosti. Ponižnosti pa brez ponižanja, to je trpljenja ne more človek doseči.
   Trpljenje sprejeti kot prošnjo za ureditev grešnih razmer (primer Davidov beg pred Absalomom,
   pri tem sprejme tudi poniževanje Savlovega sorodnika).

   Odgovori
2. Hvala says:

   18. julija, 2021 at 16:14

   NE “PAŠE NAM, DA STA HOJA ZA JEZUSOM TER ŽIVLJENJE V RESNICI IN LJUBEZNI TESNO POVEZANA S TRPLJENJEM

   VSE POŠTENO ČLOVEKOVO ŽIVLJENJE JE POVEZANO S KRIŽEM. ZAKAJ TEGA NE BI MOGLI RAZUMETI IN SPREJETI?
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Zdi se, da smo Jezusovo trpljenje ločili od Njegovega življenja. Kot da je trpljenje nek dodatek k njegovemu sicer uspešnemu oznanjevanju. Pa ni! Križ se za Jezusa ni začel na veliki četrtek, ampak z njegovim rojstvom!

   Zato smo križ pribili na stene in ga razumemo kot neposrečen konec Jezusovega življenja. V naših glavah in v našem oznanjevanju bomo morali to spremeniti. Nenazadnje je vse pošteno človekovo življenje povezano s križem. Zakaj tega ne bi mogli razumeti in sprejeti?

   ZAKAJ JE JEZUS MORAL ČAKATI 30 LET, DA JE SPREGOVORIL O SEBI, DA JE BOŽJI SIN
   —————————————————————————————————————-
   Ker Ljubezen in resnica potrebujeta dolgo, dolgo zorenje v tišini in trpljenju. Ker ne delata sile drugemu, trpita silo na sebi, da se prečistita, kot zlato.

   ZAKAJ JE MORAL JEZUS OD SAMEGA NASTOPA NAPREJ DOŽIVLJATI NASPROTOVANJE?
   —————————————————————————————————————
   Ker se ljubezen in resnica ne prilagajata, ampak govorita tisto, kar je res, kar je dobro, kar je lepo, brez olepševanja

   IN KAKO TO, DA JE BIL KLJUB TOLIKI ČUDEŽEM IN ISKRENI POMOČI LJUDEM ZAVRŽEN IN KRIŽAN KOT RAZBOJNIK
   ———————————————————————————————————————————————————
   Ker ljubezen in resnica postavljata na glavo vsa pravila in vsak utečen in preveč človeški red, ker sta edino merilo življenja.

   http://arhiv.mirenski-grad.si/it/node/1085
   ———————————————————————————————————————————————————

   Se strinjam s patrom Petrom, ki neutrudno ponavlja in želi povedati tisto, kar nekaterim “ne paše”, si zatiskajo oči in in ne iščejo življenja IZ BESED, KI JIH JE POVEDAL JEZUS! Kajti, če človek ne pozna Božje Besede iz Svetega Pisma, je tudi ne more prenesti v svoje življenje in v življenja drugih ljudi, da bi po njej živeli. ŠE VEČ KOT TO, NEZAUPANJE V DELOVANJE NJEGOVE BESEDE IN NJENO MOČ SE DANES ZELO, ZELO ČUTI.

   Odgovori
   • Hvala says:

     18. julija, 2021 at 16:28

     Pripis: JEZUS JE PRIŠEL NA SVET TUDI ZATO, DA JE UBOGEMU IZČRPANEMU LJUSTVU POSREDOVAL BOŽJO BESEDO, DAJAL JIM JE DUHOVNO HRANO.

     Če ne bomo prebirali Jezusovih Besed iz Svetega Pisma in se trudili po njih živeti je zastonj govoriti, kaj vse bomo storili itd….kajti moči ne bo, Jezusova Beseda daje moč, da lahko delamo in vzdržimo v vsakdanjem dnevu.

     Odgovori
     • Miro says:

       18. julija, 2021 at 18:00

       Globoka skrivnost Kristusovega trpljenja, darovanega za naše odrešenje, je s preprostimi besedami čudovito povzeta v naslednjem molitvenem vzkliku:

       MOLIMO TE KRISTUS IN TE HVALIMO, KER SI S SVOJIM KRIŽEM SVET ODREŠIL!

       Odgovori
3. Miro says:

   18. julija, 2021 at 15:34

   BOŽJA BESEDA DANAŠNJE NEDELJE NAM PREDSTAVI ENO OD TEMELJNIH IN VEDNO PRIVLAČNIH TEM SVETEGA PISMA; SPOMNI NAS NAMREČ, DA JE BOG PASTIR ČLOVEŠTVA

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 6,30-34)

   Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+6%2C30-34&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   »Božja beseda današnje nedelje nam predstavi eno od temeljnih in vedno privlačnih tem Svetega pisma; spomni nas namreč, da je Bog Pastir človeštva. To pomeni, da želi Bog za nas življenje, nas želi voditi na dobre pašnike, kjer se lahko nahranimo in odpočijemo. Ne želi namreč, da se izgubimo in umremo, ampak da na naši poti pridemo do cilja, ki je polnost življenja. Vsak oče in vsaka mati želita ravno to za svoje otroke, namreč dôbro, srečo in uresničitev. V današnjem evangeliju se Jezus predstavi kot Pastir izgubljenih ovc Izraelove hiše. Njegov pogled na ljudi, je ‘pastoralni’ pogled. V evangeliju današnje nedelje je na primer rečeno: ‘Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari’ (Mr 6,34). Jezus s svojim načinom pridiganja ter s svojimi dejanji učlovečuje Boga Pastirja. Poskrbi za bolne in grešnike ter tiste, ki so’izgubljeni’ (prim. Lk 19,10), da jih pripelje na varno, v Očetovo usmiljenje …« (odlomek iz razmišljanja Benedikta XVI.)

   Povzeto po: hozana.si

   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   18. julija, 2021 at 15:13

   “DAJ NAM”: LEPO JE ZAUPANJE OTROK, KI VSE PRIČAKUJEJO OD OČETA (KKC, 2828)

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   IV. DAJ NAM DANES NAŠ VSAKDANJI KRUH

   2828 “Daj nam”: lepo je zaupanje otrok, ki vse pričakujejo od Očeta. “On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim” (Mt 5,45) in daje vsem bitjem “jesti ob svojem času” (Ps 104,27). Jezus nas uči to prošnjo: ta prošnja namreč poveličuje našega Očeta, ker priznava, kako je dober nad sleherno dobroto.

   2829 “Daj nam” je tudi izraz zaveze: mi smo njegovi in on je naš, za nas. Toda ta “nam” ga priznava tudi za Očeta vseh ljudi in mi ga prosimo za vse te ljudi, v solidarnosti z njihovimi potrebami in njihovim trpljenjem.

   2830 “Naš kruh”. Oče, ki nam daje življenje, si ne more kaj, da nam ne bi dal za življenje potrebne hrane, vseh “primernih” tvarnih in duhovnih dobrin. V govoru na gori Jezus poudarja to sinovsko zaupanje, ki sodeluje s previdnostjo našega Očeta (prim. Mt 6,25-34). Jezus nas ne zavezuje k nikakršni pasivnosti, trpnosti (prim. 2 Tes 3,6-13), temveč nas hoče osvoboditi vsakršnega gojenega nemira in vsakršne zaskrbljenosti. Tako otroško se mu prepuščajo božji otroci:

   Tistim, ki iščejo božje kraljestvo in božjo pravico, obljublja, da jim bo vse navrgel. Ker je namreč vse božja last, ničesar ne pogreši, kdor ima Boga, če se le zoper Boga ne pregreši (sv. Ciprijan, Dom. orat. 21).

   2831 Toda navzočnost ljudi, ki so lačni zaradi pomanjkanja kruha, odkriva neko drugo globino te prošnje. Drama lakote v svetu poziva kristjane, ki molijo v resnici, k dejavni odgovornosti do svojih bratov, tako v njihovem osebnem ravnanju kakor v njihovi solidarnosti s človeško družino. Te očenaševe prošnje ni mogoče ločevati od prilik o ubogem Lazarju (prim. Lk 16,19) in o poslednji sodbi (prim. Mt 25,31-46).

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/iv-daj-nam-danes-nas-vsakdanji-kruh/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Janez says:

   18. julija, 2021 at 14:06

   ALI NAJ BI BILI KRISTJANI STRPNI DO ATEISTOV IN VERSKIH PREPRIČANJ DRUGIH LJUDI?
   V našem času »strpnosti« se moralni relativizem slavi kot najvišja vrednota. Vse filozofije, ideje in verski sistemi imajo enako vrednost, pravi relativist, in so vredni enakega spoštovanja. Tisti, ki so bolj naklonjeni enemu verskemu sistemu v primerjavi z drugimi ali – še huje – ki trdijo, da poznajo absolutno resnico, veljajo za ozkosrčne, nerazsvetljene ali celo fanatične. Seveda različna verstva zagovarjajo medsebojno izključujoče trditve in relativist ne more logično uskladiti popolnih nasprotij. Na primer, Sveto pismo trdi: »Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, potem pa pride sodba« (Pismo Hebrejcem 9,27), medtem ko nekatera vzhodna verstva učijo o reinkarnaciji. Torej, ali umremo enkrat ali velikokrat? Obe učenji ne moreta biti resnični. Relativist v bistvu ponovno definira resnico, da bi ustvaril paradoksalen svet, kjer lahko soobstajajo mnogovrstne, nasprotujoče si »resnice«. Jezus je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Evangelij po Janezu 14,6). Kristjan je sprejel Resnico, in sicer ne samo kot koncept, ampak kot osebo Jezusa Kristusa. To priznavanje Resnice oddalji kristjana od današnje tako imenovane »odprtosti«, ker sledi Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Kristjan javno priznava, da je Jezus Umrl na križu na Golgoti in vstal od mrtvih (Pismo Rimljanom 10,9–10). Če resnično verjame v vstajenje, kako je lahko »odprt« za nevernikovo trditev, da Jezus ni nikoli vstal od mrtvih? Če bi kristjan zanikal jasno učenje Božje besede, bi s tem izdal Boga in ne bi sledil Nauku Jezusa Kristusa. Bodimo pozorni na to, da smo v naših primerih do zdaj navedli temelje krščanske vere. O nekaterih stvareh (na primer o Jezusovem telesnem vstajenju) se ne da razpravljati, ker so temelj krščanske Vere in naše Odrešitve. Druge stvari so morda odprte za razpravo, na primer: kdo je napisal Pismo Hebrejcem ali kakšna je bila narava Pavlovega »trna v mesu«. Izogibati pa bi se morali vključevanju v razprave o stvareh, ki so drugotnega pomena (Drugo pismo Timoteju 2,23; Pismo Titu 3,9).

   Tudi ko kristjan razpravlja oz. se pogovarja o pomembnih naukih, bi moral obvladovati samega sebe in izkazovati spoštovanje drugim, ki imajo svoja verska prepričanja in se po njih ravnajo in tiho ter pravično živijo. Nekaj je, če se ne strinjaš z nekim mnenjem; nekaj drugega pa je, če omalovažuješ človeka. Prav je, da smo sočutni, razumevajoči in strpni do drugih ljudi in jih spoštujemo, kljub razlikam! Trdno pa se moramo oklepati naše krščanske Verske Resnice, kot jo Uči Jezus Kristus, obenem pa izkazovati strpnost in usmiljenje tistim, ki dvomijo vanjo. Kot Jezus moramo biti polni milosti in resnice (Evangelij po Janezu 1,14). Izkazujmo našo Vero v Jezusa Kristusa s svojim Pravičnim, Bogaboječim in Usmiljenim Življenjem z gorečo Vero v Boga, z Molitvijo, Dobroto in služenjem Ubogim v Ljubezni do Boga. Peter je našel dobro ravnotežje med pravim odgovorom in ponižnostjo: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem« (Prvo Petrovo pismo 3,15–16). Bog je na križu umrl za vse ljudi! Brez razlik! Marsikaj kar je prav v človeških očeh pa ni prav v Božjih Očeh, kar je za nas Skrivnost! Za marsikaj, kar je nam s človeško pametjo nerazumljivo, lahko obstaja kakšen Smrivniosten razlog za različen verski nagovor ljudi, ki ga pozna le Bog, ki je Usmiljen, Vsemogočen in Vseveden. Bog ljubi vse ljudi, ker drugače ne more. Bodimo podobni Jezusu tudi mi! Izkazujmo krščansko Vero v Boga z našim življenjem, Vero in Molitvijo! Ne sodimo in ne kritizirajmo nikogar, ker skrivnostna so Gospodova Pota!

   Častimo in Slavimo ter Ljubimo Boga in se mu nenehno za vse ponižno zahvaljujmo!

   Gotquestions, lastni doprinos et altro

   Addendum
   Tudi ateisti so dobri ljudje, če dobro delajo, so pravični in pošteni ter pomagajo drugim, je poudaril papež Frančišek, ki je še enkrat pozval vse verujoče in neverujoče ljudi, naj stopijo skupaj. Poglavar Rimskokatoliške cerkve ponavadi vernike nagovori v pridigi po jutranji maši v svoji rezidenci, kjer ponavadi nastopi brez vnaprej pripravljenega govora. V tej pridigi pa je poudaril, da je Jezus odrešil tudi ateiste.”Tudi njih, vsakogar,” je poudaril po poročanju vatikanskega radija. “Vsi moramo delati dobro.” “Samo delajte dobro in prepričan sem, da bomo našli skupno točko,” je bil jasen papež Frančišek. V svojem odnosu do ateistov se novi papež močno razlikuje od svojega predhodnika, papeža Benedikta XVI., ki je zaradi svojih stališč do drugače verujočih izzval številne kritike. Papež Frančišek zbuja pozornost znotraj Cerkve in zunaj nje. Razprava analizira značilnosti njegove osebnosti, prav tako pa tudi poudarke, ki jih daje papeški službi in pastoralni dejavnosti. V komunikaciji z ljudmi daje prednost človeku, njegovim potrebam in pričakovanjem. Številna znamenja kažejo, da je (bil) in da ostaja vedno blizu današnjemu človeku, zlasti ubogemu, bolnemu, osamljenemu, revnemu in zapostavljenemu. Cerkev je poklicana prepričljivo oznanjati človeštvu »veselje evangelija« in »radost ljubezni«, kakor pričujeta njegovi apostolski spodbudi. Prizadevati si mora za pastoralno spreobrnjenje in iskati novih načinov za služenje človeku. Sprejela je misijonsko poslanstvo: oznanjati evangeljsko veselje, ki ga prinaša Božja beseda, z uboštvom duha služiti ubogim, v dialogu sprejemati današnjega človeka in ga spremljati na poti k Bogu, prenavljati pastoralne strukture in iskati nove poti k človeku. Ljubimo Boga in ljudi in delajmo Dobro! Bog bo sodil ne mi grešni ljudje, ki bodimio Dobri, Usmiljeni in Ponižni ter izžarevajmo Jezusa, kamor gremo ali kjer smo z Gorečo Vero in Molitvijo! Tudi izkazovanje Usmiljenja in Dobrote ubogim je Molitev!

   Zato polni Božje Milosti in Dobrote prinašajmo ljudem Luč, Ljubezen, Dobroto in Usmiljenje, Veselje, Upanje in Radost, da bomo tudi sami dali Zgled in ne le krtitizirali! Pomagajmo po svojih močeh, da bomo soustvarjali boljši svet kot dobri ljudje in dobri kristjani!

   Papež Frančišek in Rafko Valenčič, Bogoslovni Vestnik 11/2016

   Odgovori
6. Janez says:

   18. julija, 2021 at 13:58

   Aleteia: Ali vas kritika preveč razburi ? Kako sprejeti kritiko bolj umirjeno?

   Ali se na kritiko običajno preburno odzovete? Odkrijte način, kako bolje sprejemati pripombe o svojem ravnanju!
   V življenju nas nedobrodošle pripombe drugih ljudi lahko nepričakovano iztirijo. Če smo posebej utrujeni ali se glede česa ne strinjamo, ali pa če je pripomba povsem neprimerna, lahko pri nas sproži buren odziv, ki zna biti precej boleč. Toda morda je krivo le to, da vas kritične pripombe prehitro razburijo, in če je tako, se pri naslednjem burnem odzivu natančno opazujte in poiščite vzroke za svojo preobčutljivost. Povsem običajno je, da nas neprijetna ali celo zbadljiva pripomba spravi v slabo voljo. Toda če zaradi nje nemudoma postanemo napadalni, ali ni to znamenje, da sta naš “radar in zvočnik” za kar koli, kar že od daleč namiguje na pomanjkanje spoštovanja ali razumevanja, umerjena previsoko? Morda se zdi, da vas teži odprta rana, ki je občutljiva na vsako najmanjše namigovanje vaših najbližjih. Od kod bi torej lahko izvirala ta sposobnost, da nas nekaj tako zlahka in tako globoko rani? Včasih je dobro, da smo mirni in strpni in obrnemo stvari na hec; ne da preveč resno gledamo na besede in druge dogodke!

   Naučite se ohraniti mirno kri s pomočjo preučevanja samega sebe
   Poskusite s preprosto samoanalizo, toda naj vas ne skrbi, če se boste pri tem vrnili v svoje najzgodnejše otroštvo. Vprašajte se, recimo, ali imate zadostno mero samozavesti, ali niste povsem prepričani, da ste ljubljeni, ali se vam zdi, da niste pomembni, ali prezirate pomanjkanje spoštovanja in prostaškost, in podobno. Kakor koli bo to na vas delovalo, ozavestiti morate svoje nagnjenje, da vas neprijetne besede tako prizadenejo. Ko se to zgodi, drugim omogočite, da imajo nad vami moč: moč, da vas vznemirijo, razburkajo vaš mir in ljubezen. Zato se naučite ohraniti mirno kri, s čimer lahko pogosto povsem razorožite osebo, ki vas je prizadela. S tem ne boste le pomirili položaja – zdaj boste vi tisti, ki imate nadzor nad dogajanjem. Če boste kdaj poskusili udejanjiti to razorožujočo umirjenost, boste pri takšnem ravnanju zagotovo vztrajali. Le v Bogu se Umiri Moja Duša in Srce. Zato vze,mimo, kot da se to dogaja neki drugi osebi in potegnimo kakšen dober nauk iz tega. Vsaka vroča juha se ohladi in prav je, da se ne odzovemo burno in čustveno! Umirimo žogo in obrnimo na humor. Preden se razburite preštejte do 20 in ostanite mirni.

   Pri obvladovanju vašega odziva vam lahko pomaga tudi razumevanje nasprotne osebe, ne da bi jo prehitro sodili. Pogosto nam besede uidejo prehitro, preden lahko o njih temeljito premislimo. Kolikokrat se je že zgodilo, da se je sozakonec ali naš najstnik, ki je imel ravno slab dan, ob prihodu domov znesel nad prvim človekom, na katerega je naletel? Po tistem običajno hitro priznajo, da svojih besed niso mislili resno, in so se, četudi na svoj neroden način, pripravljeni opravičiti. Po drugi strani pa, če se to dogaja pogosteje, lahko malce globlje raziščete, zakaj se vaš napadalec pritožuje. Vprašajte se: “Ali ima kakšen utemeljen razlog, da me tako pogosto kritizira?” Pri obvladovanju vašega odziva vam lahko pomaga tudi razumevanje nasprotne osebe, ne da bi jo prehitro sodili. Pogosto nam besede uidejo prehitro, preden lahko o njih temeljito premislimo. Kolikokrat se je že zgodilo, da se je sozakonec ali naš najstnik, ki je imel ravno slab dan, ob prihodu domov znesel nad prvim človekom, na katerega je naletel? Po tistem običajno hitro priznajo, da svojih besed niso mislili resno, in so se, četudi na svoj neroden način, pripravljeni opravičiti. Po drugi strani pa, če se to dogaja pogosteje, lahko malce globlje raziščete, zakaj se vaš napadalec pritožuje. Vprašajte se: “Ali ima kakšen utemeljen razlog, da me tako pogosto kritizira?”

   Na družinske pripombe se odzivajte na pravi način
   V družini obstaja način, kako te nesrečne rane zatreti že v kali. Zakonca se lahko jasno dogovorita ali dogovor celo pisno potrdita, recimo: “Draga moja/dragi moj, neizogibno bo prišlo do tega, da bom izrekel/la kakšno stvar, ki te bo prizadela, da bom storil/a kaj, kar ti ne bo po volji, toda prosim te za razumevanje: to ni moj namen. Če se bo to zgodilo, bo kriva moja nerodnost, neobvladljiva nespamet, nikakor pa ne krutost, saj si nikakor ne želim povzročati tvojega trpljenja.” Niti pri otroku, še posebej če je v najstniških letih, ne vzemite resno vsake besede. Prepričajte se, ali nima sam kakšnih večjih težav, ki bi pojasnjevale njegovo napadalnost. In če je potrebno, če se otrok dosledno vede skrajno neprijetno, naj se pogovori z družinskim terapevtom ali duhovnikom, ki mu bo pojasnil, da ima vsakdo v družini, tudi mati, pravico izreči tisto, kar čuti, ne da bi ga pri tem kdor koli obsojal ali se mu posmehoval. Stvari lahko izrečemo na preprost način. Poskusite se izogniti prehitrim in preburnim odzivom, saj s tem tvegate, da se boste ujeli v začaran krog naraščajoče napadalnosti. In ko človek ugotovi, da je nekoga prizadel, mora hitro priznati svojo napako in se nemudoma opravičiti. Nazadnje pa, lepo prosim, si v imenu ljubezni dovolite pokazati tudi malce smisla za humor!

   Medmrežje Aleteia: Avtor prispevka je Denis Sonet.

   Odgovori
7. Janez says:

   18. julija, 2021 at 13:45

   Radio Ognjišče Pater dr. Karel Gržan: Obvarujmo se pred pandemijo strahu!

   28.03.2020, 17:13
   »Ne bojte se!« je ena izmed najpogosteje izraženih misli v Svetem pismu. Z duhovnikom in patrom dr. Karlom Gržanom smo ob evangelijskem odlomku Jezus pomiri vihar (Mr 4,35-41) na Radiu Ognjišče razmišljali, kako v časih preizkušnje, kakršen je tudi sedanji, v sebi krepiti mir, zaupanje, spokojnost misli in čutenj. »Človek je krhko bitje, včasih se nam zdi kaj brezupno, ko se utapljamo, ko nam voda sega do grla. Zelo nevarna je nadutost, jaz sem močan, vse zmorem. Si močan, če pridobivaš duhovne moči. Tako kot telo potrebuje hrano za moč, tako potrebujemo tudi hrano za svojo srčnost. Pomembno je, kako stabilizirati sebe v najgloblji srčiki lastne biti, hvaležni moramo biti, da imamo vero, da se znamo prebujati v zaznavi Boga, da znamo stabilizirati notranjo vzvalovanost,« je dejal dr. Karel Gržan in spodbudil, da uporabljamo orodja umiritve: molitev rožnega venca, litanije, teizejske speve … Večkrat rečemo, da so bili naši predniki pobožni, toda oni so se po Bogu reševali, imeli so duhovni red, molili zjutraj, opoldne in zvečer.»Ta duhovna orodja so narejena po meri človeka, tudi na vrtu uporabljam orodja, ki so nam jih pustili predniki, motiko, da razrahljamo zemljo, z molitvijo pa razrahljamo tisto, kar nas dela utrujene. V kriznih časih je to treba »ponucat«, pravi pater Karel Gržan.

   Vsak človek ima tudi stopnjo občutljivosti
   V odlomku o viharju na jezeru valovi prestrašenost, zbeganost. Trenutki, ki jih živimo sedaj, so podobni, zato se je po besedah Karla Gržana v tem trenutku pomembno obvarovati ne samo pandemije virusa, ampak tudi strahu. Treba je iskati in najti načine, kako sami sebe prebujati v spokojnost, zaupanje, v tisto pričakovanje, da se bodo stvari uredile. Misli nas lahko speljejo v čisto tesnobo, strah. Vsak človek ima ne le stopnjo bolečine, ampak tudi stopnjo občutljivosti. Če nekdo, ki je prestrašen, gleda samo to, kar ga straši, res lahko to v njem prebudi vihar groze, v katerem je resnično samo še to, da se utapljamo, da bo vsega konec, tako kot so doživljali apostoli. Vse se zdi preveč oddaljeno, nič ni več trdnega, ni nobene opore, gotovosti, zdaj je to virus, ampak to razmišljanje, prestrašenost zaradi bolezni, se lahko zgodi večkrat, kajti veliko stvari lahko vzvalovi naše počutje. Ko te nekaj prestraši, samo še bolj gledaš v tisto, kar starši, zato je zelo pomembno vaditi pozornost, dobiti napotila, kako iz teh strahov, ki dejansko stanje samo slabšajo. Duhovnik se je navezal na svojo osebno izkušnjo: »V preteklem letu sem doživljal negotovost, ko sem zbolel in nisem vedel, ali je zelo težka bolezen ali ne. K sreči je bil potem izvid dober, toda v tistem letu čakanja so se pojavili tudi simptomi, značilni za težko bolezen, saj me je bilo strah. Tudi zdaj lahko kdo samo kihne, ima vročino in že pomisli, da je okužen. Zato je pomembno, kako se v teh težkih časih svetliti, če se sam ne bi znal umirjati, bi bila situacija težja, nekdo ti mora pomagati. Danes sem neki gospe rekel, naj se ustavi, saj brska samo po podatkih, koliko je že bolnih, umrlih. Svojo pozornost usmerjajmo v tisto, kar nam bo dalo moči.« Zjutraj grem najprej v kapelo, moja prva molitev je O Gospa moja – molitev je zelo dolga, ker ne izročim le sebe, ampak izročim v sveto tudi tiste, ki ste pomembni v mojem življenju, tudi vse vas … Zdaj so časi, ko je potrebno ohraniti trdno vero, hkrati pa upoštevati tudi vsa navodila, ki so nam dana, saj je odgovornost na vsakem posamezniku. »Napotila je potrebno vzeti zelo zares, to kar rečjo, tega se moramo držati. Bog je postavil zakonitosti v naravo in jo je treba upoštevati, milost predpostavlja naravo. Če kdo ne stavi na modrost, je tudi kaznovan, so sankcije, ki morajo strezniti človeka,« je poudaril dr. Karel Gržan in svojo misel slikovito opisal tudi z zgodbo o utapljajočem se človeku, ki je čakal na rešitev Boga, a ker ni šel v čoln, ki mu ga je Bog poslal po ljudeh, je utonil.

   Ali Bog spi?
   Mnogo ljudje se v dani situaciji epidemije in preizkušenj sprašuje, ali Bog spi, zakaj nam ne pomaga. Karel Gržan se ob tem spet naveže na evangeljski odlomek in pojasni: » Apostoli nam kažejo, kako moramo ravnati, ko se nam zdi, kakor da Bog spi. Ampak on ne spi, mi smo v zaznavi do njega zadremali, otopeli, preveč spravljeni na površje, v površnost, premalo v duhovno prebujenost zaznave njegove bližine. Kako se buditi? Apostoli so začeli klicati Boga z njegovim imenom: Jezus, a ti je malo mar, usmili se nas. To je zame tista pomembna molitev, ko izrečeš ime Boga, gospod Jezus Kristus, usmili se me. Sam to pogosto molim, ko zaznam, da bi me misel lahko zamorila, ko se v meni prebuja tesnobnost, nelagodnost, takrat začnem moliti to molitev oziroma samega sebe prebujati v zaznavo Božje prisotnosti in imenovati Boga z njegovim imenom: Gospod Jezus Kristus, usmili se me, objemi me, umiri me, daj da zaznam tvojo bližino. Večkrat se pošalim, da če kličeš Jankota in Metko, ne prime, »prime« pa, če kličeš Jezusa, v tebi se prebudi umiritev.«

   Izročajmo v Božje roke, človeška moč je omejena
   Ko nam je lepo, se zgubimo, postanemo površni, nekoč, ko so bili težji časi, so ljudje vedno imeli določen čas, zjutraj, opoldne, zvečer, ko so se prebudili v zaznavo Božje prisotnosti, da so pridobili duhovni mir, notranjo moč, svetlo, sveto zaznavnost, s katero so potem lažje gledali optimistično z zaupanjem v čas in prostor. V obdobjih, ko je kriza, ko je nekaj v zraku, je zelo pomembno, da se ne prepustimo viharnosti, da se znamo stabilizirati, da se znamo vedno znova prebujati, ampak za to moramo imeti red. Ko nam je lepo, ko niso krizni časi, pa se spomniš na Boga in pomoliš, zdaj pa je potreben red – kot ga moramo imeti, če jemljemo zdravila. Drugače nas prestrašenost spodnese in nas odnese, potem smo samo še v paniki, v tesnobi in ko te enkrat nosi strah, negotovost, potem se težko ustaviš, zato moraš imet točke stabilnosti.

   »Zjutraj grem najprej v kapelo, moja prva molitev je O Gospa moja – molitev je zelo dolga, ker ne izročim le sebe, ampak izročim v sveto tudi tiste, ki ste pomembni v mojem življenju, tudi vse vas … Če nosiš sam vse ljudi, ki jih imaš rad, te to lahko utopi, zamori, preobremeni, zato je potrebno za tiste, ki te bi skrbelo, dati ven iz sebe v sveto. Ko izročiš samega sebe, se izjemno razbremeniš. Zelo se mi smilijo ljudje, ki morajo sami nositi tolike v svojih skrbeh in jih ne znajo izročati v sveto. Če pomislim nase, si preprosto ne znam predstavljati, kakšne cirkuse bi zganjal, kakšne strahove, kako bi obremenjeval, kako bi ob vseh poročilih še sam dodatno temnil misli in počutje, če ne bi tega izročanja opravil ne samo zjutraj, ampak tudi opoldne in zvečer. Temeljna je molitev izročanja, po Mariji k Jezusu. Potem človek mirno zaspi, ker tisti, ki so v tvojem srcu, duši, dragoceni, so izročeni v tisto varstvo, ki jih najbolj lahko doseže. Naše človeška moč je omejena,« spomni pater Karel Gržan.

   Bog hoče našo pristnost, ne pobožnost pravi pater Gržan
   Mnogi so v teh dneh osamljeni, strah jih je. Pater Karel Gržan pravi, da strahu ne smemo zapreti vase, ker bo rovaril in strašil v nas, v naših misli, strah je treba dati na svetlo in tam izgubi moč. Toda pomembna je povezanost z Bogom, pomembno je duhovno ravnovesje, ki stabilizira tudi naše čustveno ravnovesje in povezanost z ljudmi dobre volje. »Povezanost s svetim Bogom in ljudmi dobre volje ti da moč, da lažje sprejemaš realnost, ki jo moramo sprejeti, da ne zaidemo v paranojo. To ne pomeni, da bližnjim ne izrazimo, kaj čutimo, toda pred tem molimo, se umirajmo, poskrbimo za duhovni red, potem pa je svojo doživljajsko resničnost mogoče izražati tudi svojim najbližjim,« svetuje dr. Karel Gržan: »Apostoli so rekli, mi se utapljamo, tebi pa ni mar. Pred Bogom so bili iskreni, to spodbuja tudi nas, da smo pred Njim iskreni. Bog hoče našo pristnost, ne pobožnost, do konca izrazimo čutenja: »Boga ne bomo utopili s svojimi bremeni, tam se bodo bremena utopila in mi bomo ostali na površju. Tudi če je očitek, mu ga izročimo.«

   Dr. Karel Gržan dal na Radiu Ognjišče veliko konkretnih spodbud, da bomo lažje preživeli te čase preizkušnje, zato pogumno iz dneva v dan, kajti: »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah« (1 Jn 4,18).

   https://radio.ognjisce.si/sl/224/oddaje/31296/dr-karel-grzan-obvarujmo-se-pred-pandemijo-strahu.htm

   Addendum
   Pater Gržan: Vesel sem za papeža Frančiška, ki govori jezik sožitja, spoštljivosti; ki se ne postavlja nad druge, ker se zaveda, da moramo skupaj graditi boljši svet. To pa je mogoče le v medsebojnem spoštovanju in dopolnjevanju. Raznolikost bogati, le skupne cilje človečnosti moramo ozavestiti. V krščanstvu govorimo, da je Bog Svete trojice – raznolikost v enosti Ljubezni. Pomembna je ponižna spoštljivost tudi v odnosu do stvarstva. Vse, kar je ustvarjeno, nosi globinski pečat svete Enosti, ki se izraža v raznolikosti. Sv. Frančišek Asiški pravi, da smo z vsem ustvarjenim bratje in sestre.

   Karel Gržan (1958) je duhovnik in doktor literarnih ved. Širši javnosti je postal znan leta 1997, ko je na Razborju pod Lisco ustanovil don Pierinovo komuno za dekleta. Ljudje ga poznajo po številnih literarnih delih, ljudskih igrah in tudi arheološkem delu, nedavno pa je zaslovel s političnoekonomskimi besedili s pomenljivimi naslovi, kot so Vstanimo v suženjstvo zakleti ali 95 tez, pribitih na vrata svetišča neoliberalnega kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma. To besedilo je napisal letos, ob 500. obletnici reformacije. Biva na samotni domačiji nad Lučami skupaj s kobilo Kapro. Tja se je pred leti umaknil po možganski kapi. Veliko lepega in optimističnega zna povedati!

   Naj dobri in pobožni zgledi vlečejo in nam pomagajo k duhovni rasti.

   Odgovori
8. Miro says:

   18. julija, 2021 at 13:04

   VOLJA NAŠEGA OČETA JE, DA BI SE VSI LJUDJE ZVELIČALI IN PRIŠLI DO SPOZNANJA RESNICE (KKC, 2822)

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   III. ZGODI SE TVOJA VOLJA KAKOR V NEBESIH TAKO NA ZEMLJI

   2822 Volja našega Očeta je, “da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice” (1 Tim 2,3-4). “Do nas je velikodušen, ker noče, da bi se kdo pogubil” (2 Pt 3,9; prim. Mt 18,14). Njegova zapoved, ki na kratko povzema vse druge in nam pove vso njegovo voljo, je, da “ljubimo drug drugega, kakor nas je on ljubil” (Jn 13,34; prim. 1 Jn 3; 4; Lk 10,25-37).

   2823 “Razodel nam je skrivnost svoje volje po blagohotnem načrtu, kakor si ga je bil vnaprej zastavil … da v Kristusu spet zedini v eni glavi vse … Zato smo bili vnaprej določeni po načrtu njega, ki vse uresničuje po sklepu svoje volje” (Ef 1,9-11). Na vso moč prosimo, da se ta blagohotni načrt v polnosti uresniči na zemlji, kakor je že uresničen v nebesih.

   2824 V Kristusu in po njegovi človeški volji je bila Očetova volja popolnoma in enkrat za vselej izpolnjena. Ob svojem prihodu na ta svet je Jezus rekel: “Glej, prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo” (Heb 10,7; Ps 40,7). Samo Jezus more reči: “Vedno delam to, kar je všeč njemu” (Jn 8,29). V molitvi svojega smrtnega boja popolnoma privoli v to voljo: “Ne moja volja, temveč tvoja naj se zgodi” (Lk 22,42; prim. Jn 4,34; 5,30; 6,38). Zato je Jezus “daroval sam sebe za naše grehe … kakor je hotel Bog” (Gal 1,4). “V moči te volje smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa posvečeni enkrat za vselej” (Heb 10,10).

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/iii-zgodi-se-tvoja-volja/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Janez says:

   18. julija, 2021 at 12:53

   KDOR SE NAPOTI PO STRMI IN NAPORNI POTI ODREŠENJA K BOGU
   Kdor se napoti na Pot k Tebi Gospod,
   mora vedeti in se zavedati, da si je izbral strmo in naporno Pot, polno truda in odrekanj,
   vendar Pot, ki je z Evangelijem in postavami jasno označena, kako se gre in pride na Cilj h Gospodu.
   Pri tem romanju mora Čovek veliko prehoditi ter preplezati in premagati veliko strmin na svoji Poti.
   Popotnik ne pozna miru in z neutešenim hrepenenjem v srcu, ko išče Boga, hodi venomer naprej; nikoli ni na Cilju, nikoli ne dospe do svojega Doma; naprej mu kaže Pot On.
   Ve da mora še veliko prehoditi in se truditi, če hoče priti k Njemu na Cilj.
   Ves Svet mu je Romarju in Iskalcu Njega premajhen in vse mu je prezko in pretesno. Ne more dihati.
   Nič ga ne zadovolji na Zemlji; zato ne bo odnehal in prekinil svoje nameravano iskanje in potovanje.
   Kdor se napoti k Tebi Gospod išče včasih tudi enega ali več sopotnikov, če noče hoditi sam.
   Ve, da sam Človek težko najde pravo Pot v labirintu raznih pravih in napačnih smerokazov,
   ko gre k Tebi in da potrebuje predvsem tudi Tvoje Vodstvo, Milost in Razsvetljenje, da ne zaide.
   Na Poti vztraja, ker mu Ti Oče toliko pomeniš; zato se bo pridružil slehernemu Človeku, ki Te išče;
   v katerem zasluti veliko dobroto, voljo, močno hrepenenje po Ljubezni in Resnici ter vztrajnost.
   Zaradi razlik v hotenjih in značajih ter interesih sopotnikov,
   pa dostikrat ostane na potovanju sam , ker se pota med različnimi ljudmi tudi razidejo.
   Ostane mu le Nebeški Oče, da ga usmerja in vodi naprej po markirani Poti in ga spodbuja da vztraja.
   Na Poti občuduje nepopisne lepote gora, jezer, gozdov, travnikov, ptic ki pojejo,
   jelenov in srnic ter zajcev in raznih drugih divjih živali, ki prosto žive in se gibljejo v Naravi.
   Kako je lep Božji Svet in kako se umiri Popotnikova Duša,ko potuje po teh neodkritih krajih, ki so polne neoskrunjene naravne lepote. Zatrepeta popotnikovo Srce in Dušo mu napolni Božji Mir.
   Kdor se napoti k Tebi Oče, hodi daleč od udobnih, širokih in prometnih cest in poti, ki so polne ljudi.
   Hodi po nasprotni strani cest in poti in doživlja razne kritike in nasprotovanja ter pritožbe.
   Izpostavlja se mnogokrat raznim nevarnostim na poti, strel ki divje grmijo v zraku, stranpoti in prepadov, pa tudi tega, da ga drugi Ljudje, ko bo prihajal k Njim in odhajal od Njih, ne bodo pravilno razumeli. Popotnik, ki ga žeja po Tebi Oče ve, da je Pot do Cilja na Vrhu še dolga in naporna ter zelo strma. Vendar popotnik tudi ve, da čimbližje je na poti na Cilju k Svojemu Bogu Očetu,
   tem manj se meni za svoje okolje, kjer živi in dela in ko se srečuje z raznimi ljudmi in si dela skrbi.
   Ni mu več toliko mar za denar, materialne dobrine, ne skrbi ga kaj bo jutri in zaupa svojemu Gospodu, da bo imel dovolj vsega tistega, kar res potrebuje za skromno in zadovoljno življenje, kar pač On preskrbi zanj. Tako kot Gospod skrbi za lilije, rastline in živali, ki v Naravi nič ne delajo, pa dobijo dovolj vsega potrebnega za svojo rast in obstanek od Stvarnika.
   Mirno in pridno bo popotnik delal naprej in v potu svojega obraza žel sadove svojega dela,
   ki jih je On blagoslovil za človeka, da bo imel dovolj sam in dal drugim, ker bo dober in usmiljen.
   Rad bo popotnik usmiljeno pomagal tistim, ki ga pomoč potrebujejo in daroval del hrane ubogim, bolnim, lačnim in žejnim, da jih nasiči in napoji.
   Začutil bo hvaležne Oči in vedel bo, da dela prav ter da je Bog in Božje Kraljestvo blizu njega.
   Vedel bo, zastonj sem prejel vse od Njega, zastonj in ljubeznivo bom dajal naprej drugim.
   Romar in popotnik bo vedel, da je/bo sicer moral pridno delati, biti dober za druge, veliko prehoditi in pretrpeti vse v Večjo Božjo Čast in Božjo Slavo, nam pa v Zveličanje.
   Vendar romar in popotnik tudi ve, da bo na koncu Poti, ko bo pri Njemu, za vse poplačan z Radostjo in Veseljem, kot ga ni nikjer.

   Molitev je delno povzeta in naknadno predelana. Vir je: Prihajam k Tebi, Molitve in premišljevanja, kapucini 1995.  

   Psalm 145,9: GOSPOD je dober do vsakega, njegovo usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli.
    

   Odgovori
10. Janez says:

    18. julija, 2021 at 12:44

    Za duševni mir in vztrajanje v dobroti in strpnosti, kar prispeva k boljšemu svetu

    Prerok, Kahlil Gibran: O delu
    Šele, ko se z delom tesno povežete,
    zares ljubite življenje.
    Ko pa delate, ste kakor piščal,
    skozi katero se šepetanje ur preliva v glasbo.
    In vsako delo je jalovo,
    razen tam, kjer je Vera, znanje in ljubezen.
    In ko delate z ljubeznijo,
    se povezujete samo s seboj in drug z drugim ter ste podobni Jezusu.
    A kaj pomeni delati z ljubeznijo?
    Pomeni vnesti v vsako delo vaših rok tudi vašega duha, dobroto in usmiljenje.
    Delo je ljubezen do ljudi, ki postane vidna šele z našimi dejanji.

    Dopolnjene Misli Dalajlame v razmislek in ravnanje za naš Duševni Mir in Notranjo Harmonijo z Bogom in ljudmi
    Pravilno čustvovanje, razmišljanje in delovanje se odražajo na našem telesnem in duševnem zdravju. Um vlada vsem celicam telesa, zato se negativen odnos do sebe in okolice na zdravju odraža v obliki bolezni. Škodljiva čustva torej pogubno vplivajo na naše duševno in telesno zdravje, zato moramo nujno negovati pozitivna čustva, kot so ljubezen, spoštovanje in strpnost. Tako vzgajamo svoj notranji duševni mir. Pobožni Človek, ki neguje ljubezen in dobroto ter iskreno skrbi za druge, ki je sočuten do soljudi in se počuti odgovornega do njih, zmanjšuje negativna čustva in krepi pozitivna, s tem pa posledično tudi svoje zdravje, samozaupanje in samozavest. Dobrota odpira hvaležnost in poglablja notranji Mir ter plemeniti človeka. Ljudje imamo na voljo inteligenco in znanje, da škodljiva čustva, kot so strah, ljubosumje, jeza, užaljenost preobrazimo v pozitivna. Analitična sposobnost našega uma nam omogoča razmišljati in razumeti, treba pa je tudi razlikovati med škodljivimi in zdravimi čustvi in seveda delovati. Ni dovolj le razumeti stvari in si jih želeti spremeniti. S težavami se je treba soočiti. “Mir se začenja v vašem srcu. Tega vam ne bodo zagotovili niti politični voditelji niti verski poglavarji, temveč vsak od vas sam v svojem lastnem življenju. In iz vas se bo razširil na vso družino in iz več družin v širšo skupnost. In ko bo na tisoče takšnih družin, bo to pripeljalo do velikih sprememb.”Vsi ljudje na svetu smo med seboj povezani in soodvisni. Ne moremo preživeti, če vsak egoistično in pohlepno misli le nase, druge ljudi pa prezira in ni sočuten in dober. Kaj pomaga človeku kopičenje bogastva, ko je toliko revščine in lačnih ljudi na svetu? Vsak prebivalec sveta je član ‘nas’, zato naj bo 21. stoletje stoletje dialoga in medsebojne solidarnosti namesto ekstremnega egoizma in individualizma, ki smo mu priča zdaj. Tam, kjer ni Ljubezni in Dobrote niti Sočutja in Strpnosti med ljudmi, ampak je le egoizem in brezobzirno tekmovanje tam ni Boga in Poti do sočloveka, kar ne vodi v Notranji Mir in blagostanje ljudi. In Bog je Ljubezen! In Neskončna Dobrota in Usmiljenje do vseh ljudi brez razlik. Le v Bogu se Umiri moja Duša in Srce!

    Ljubimo Boga in Ljudi tako, da bomo v vsem čimbolj podobni Jezusu Kristusu! Hvalimo in Slavimo Boga in se mu Zahvaljujmo za vse kar imamo in kar smo prejeli!

    Apostolska dela 2,38: Peter jim je odgovoril: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.

    Efežanom 1,7: V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti.

    Odgovori