Članki za dušo

15.001 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   22. julija, 2021 at 11:09

   BOG SKLICUJE LJUDI, KI JIH JE GREH RAZKROPIL, V EDINOST SVOJE DRUŽINE, CERKVE – TO DELA PO SVOJEM SINU, KI GA JE OB DOPOLNITVI ČASOV POSLAL KOT ODREŠENIKA IN ZVELIČARJA (KKC)

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   ŽIVLJENJE ČLOVEKA – SPOZNAVATI IN LJUBITI BOGA

   1 Bog, ki je sam v sebi neskončno popoln in blažen, je po svojem načrtu iz čiste dobrote svobodno ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti božjega življenja. Zato je Bog vedno in povsod blizu človeku. Kliče ga in mu pomaga, da bi iskal, spoznaval in ljubil Boga z vsemi svojimi močmi. Bog sklicuje ljudi, ki jih je greh razkropil, v edinost svoje družine, Cerkve. To dela po svojem Sinu, ki ga je ob dopolnitvi časov poslal kot Odrešenika in Zveličarja. V njem in po njem kliče ljudi, da v Svetem Duhu postanejo njegovi posinovljeni otroci in torej dediči njegovega blaženega življenja.

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/I-zivljenje-cloveka-spoznavati-in-ljubiti-boga/

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Janez says:

   22. julija, 2021 at 11:03

   Papež Frančišek: MARIJA, ZVEZDA NOVE EVANGELIZACIJE
   Devica in mati Marija, Sveti Duh te je vodil,
   da si v globini svoje ponižne vere sprejela Besedo življenja
   in se povsem darovala Bogu.
   Pomagaj nam izreči našo privolitev
   v nujnosti, ki je silnejša kakor kdajkoli,
   da bomo oznanjali Jezusovo blagovest.
   Ti si, napolnjena s Kristusovo navzočnostjo,
   prinesla veselje Janezu Krstniku,
   da je zavriskal v naročju svoje matere.
   Ti si, prepolna veselja, zapela hvalnico čudovitih Božjih del.
   Stanovitno si vztrajala pod križem v neomajni veri
   in sprejela veselo tolažbo vstajenja.
   Zbrala si učence
   v pričakovanju Svetega Duha,
   da je mogla nastati misijonarska Cerkev.
   Izprosi nam novo vnemo Vstalega,
   da bomo vsem prinašali evangelij življenja,
   ki premaga smrt.
   Daj nam sveto drznost za iskanje novih poti,
   da bo do vseh prišel dar lepote,
   ki nikoli ne ugasne.
   Ti, Devica poslušajočega srca in premišljevanja,
   mati ljubezni, nevesta večne svatbe,
   posreduj za Cerkev, katere najčistejša podoba si,
   da se ne bo nikoli zapirala ali opešala
   v svoji gorečnosti pri graditvi Božjega kraljestva.
   Zvezda nove evangelizacije,
   pomagaj nam, da bomo svetili
   v pričevanju občestva,
   služenja, izpovedujoče in velikodušne vere,
   pravičnosti in ljubezni do ubogih, da bo veselje iz evangelija
   prispelo do koncev zemlje in da nobeno obrobje ne bo brez njegove svetlobe.
   Mati živega evangelija, vir veselja za male, prosi za nas.

   Amen. Aleluja!
   Papež Frančišek: Iz apostolske spodbude papeža Frančiška Veselje evangelija.

   Odgovori
3. Janez says:

   22. julija, 2021 at 10:49

   Niti noč niti ničesar drugega naj ne zaustavi tvojega usmiljenja in dobrote ČLOVEK! Bodi Podoben Jezusu!

   Ne reci sočloveku: Pojdi in zopet pridi, jutri ti bom dal. Naj ne bo premora med nagibom in dobrim delom. Ljubezen do človeka edina ne pozna odlašanja. Lačnemu lomi svoj kruh in pripelji bedne brezdomce v svojo hišo, in to z dobro voljo. Kdor usmiljenje skazuje, naj ga z veseljem. Dobro delo storjeno s pripravljenostjo, se ti bo dvakratno obrestovalo. Kar pa je izvršeno z nevoljo in prisiljenostjo, je zoprno in ni vredno hvale. Ko opravljamo dobra dela, ne tarnajmo, ampak se veselimo. Z veseljem darujmo in pomagajmo in poplačajmo bomo! Ako jarma vezi odpneš, pravi preprok, torej, če se odpoveš skopuštvu, pomišljanju, godrnjanju in preverjanju, kdo je dober in kdo ni, brez razmisleka, kaj boš imel od tega da si pomagal, kaj se bo zgodilo? Nekaj velikega in občudovanja vrednega. Prejel boš izredno plačilo: Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in zdajci zacvete tvoje ozdravljenje. Kdo si ne bi želel luči in ozdravljenja? Če torej Kristusovi služabniki, bratje in sodediči, sprejmete moje besede, poslušajte: Dokler imamo še čas, obiskujmo Kristusa, negujmo Kristusa, hranimo Kristusa, oblačimo Kristusa, sprejemajmo gostoljubno Kristusa, častimo Kristusa. To pa ne le pri mizi, kot so storili nekateri, ali s pokopom kakor Jožef iz Arimateje ali s pripravo na pokop kakor Nikodem ali kakor so ga pred vsemi temi počastili modri z vzhoda z zlatom, miro in kadilom. Gospod hoče usmiljenja in ne daritve in več kot množica tolščih janjcev je vredno usmiljeno srce. Usmiljenje mu danes izkažimo po siromakih, ki se trudoma premikajo po zemlji, da nas sprejmejo v večna bivališča, ko bomo zapustili svet, v Kristusu našem Gospodu. Njemu slava vekomaj. Amen.

   (sv. Gregor Nazianški)

   Odgovori
4. Janez says:

   22. julija, 2021 at 10:46

   Deset odločitev za veselje po Janezu XXIII.*

   1. Danes bom živel ta dan, ne da bi skušal razrešiti vse svoje življenjske probleme.
   2. Danes bom napravil vse, da se bom obnašal in deloval vljudno*; nikogar ne bom kritiziral in ne bom skušal popravljati ali obvladovati kogarkoli razen samega sebe.
   3. Danes se bom veselil gotovosti, da sem ustvarjen za srečo, ne samo na drugem, ampak tudi na tem svetu.
   4. Danes se bom prilagodil okoliščinam, ne da bi si domišljal, da bodo v vsem ustrezale mojim željam.
   5. Danes bom posvetil deset minut dobremu branju, pri čemer si bom priklical v spomin, da je – podobno, kot je hrana potrebna za življenje telesa – dobro branje potrebno za življenje duše.
   6. Danes bom naredil dobro delo in o njem ne bom govoril nikomur.
   7. Danes bom napravil vsaj eno stvar, ki mi ne bo prijetna; in če me bo kdo prizadel, tega ne bom pokazal.
   8. Danes bom napravil natančen načrt za svoj dan. Morda ga ne bom izpolnil v celoti, a ga bom sproti prilagodil. Varoval se bom dveh napak: naglice in neodločnosti.
   9. Danes bom trdno veroval – tudi če bodo okoliščine govorile o nasprotnem – da Božja previdnost skrbi zame, kot da ne bi na svetu obstajalo nič drugega.
   10. Danes se ne bom ničesar bal. In še posebej me ne bo strah ceniti to, kar je lepo, in verjeti v dobroto.
   *Izvirni naslov besedila je »Dekalog vedrine«; slo. prev. H. Reberc in A. Zwitter.

   Človeška dejavnost v vesoljstvu in na zemlji
   Vedno je človek s svojim delom in umom skušal bolj razviti svoje življenje. Danes pa je, posebno s pomočjo znanosti in tehnike, svoje gospostvo razširil skoraj čez vso naravo in ga še dalje širi; zlasti zaradi pomnožitve sredstev mnogovrstnega medsebojnega izmenjavanja med narodi se človeška družina polagoma zaveda in oblikuje kot eno občestvo sredi vesoljstva. Posledica vsega tega je, da si človek mnoge dobrine, ki jih je nekoč pričakoval predvsem od višjih sil, danes že priskrbi sam s svojo lastno marljivostjo. Spričo tega orjaškega napora, ki prevzema že ves človeški rod, vstajajo med ljudmi mnoga vprašanja. Kaj je smisel in vrednost te marljive dejavnosti? Kako je treba uporabljati vse te reči? Za katerim ciljem težijo napori posameznikov in združenj?

   Cerkev, varuhinja tistega zaklada božje besede, iz katerega črpamo načela za reševanje vprašanj verskega in nravnega reda, sicer nima vedno pripravljenega odgovora na vsako posamezno vprašanje, vendar želi povezovati luč razodetja z izkustvom vseh; tako bi naj bila razsvetljena pot, na katero je pred kratkim stopilo človeštvo. Za verujoče je ena stvar gotova: posamična in skupna človeška dejavnost, to je tisto orjaško prizadevanje, s katerim ljudje v teku stoletij skušajo izboljšati svoje življenjske razmere, se ujema z božjim načrtom.

   Po Božji podobi ustvarjeni človek je namreč dobil naročilo, naj si podvrže zemljo z vsem, kar je na njej, in naj vlada svet v pravičnosti in svetosti; in, priznavajoč Boga za stvarnika vseh stvari, naj njemu izroča sam sebe in celotno vesoljstvo, tako da bo ob podrejenosti vseh stvari človeku božje ime čudovito po vsej zemlji. To velja tudi za čisto vsakdanja opravila. Kajti moški in ženske, ki pri skrbi za preživljanje samih sebe in družine svoje delo tako izvršujejo, da na primeren način služijo družbi, morejo po pravici biti prepričani, da s svojimi napori dalje razvijajo Stvarnikovo delo, koristijo blagru svojih bratov in z osebno delavnostjo prispevajo k uresničevanju božjega načrta v zgodovini. Kristjani zato niti od daleč ne mislijo, kakor da stvaritve človeške bistrosti in moči nasprotujejo božji mogočnosti in kakor da bi z umom obdarjena stvar bila nekakšen tekmec v odnosu do Stvarnika.

   Nasprotno, prepričani so, da so zmage človeškega rodu znamenje božje veličine in sad neizrekljivega božjega načrta.
   A čim bolj raste moč ljudi, tem bolj se razširja področje njihove odgovornosti, tako posameznikov kakor tudi skupnosti.
   Iz tega vidimo, da krščansko oznanilo nikakor ne odvrača ljudi od graditve sveta, nikakor jih ne žene v zanemarjanje blaginje bližnjega, temveč jih na dolžnosti v tej smeri še tesneje priklepa.

   Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora.

   Premalo je radosti in veselja med kristjani. Odrešeni smo in vse smo dobili v nezaslužen Dar od Boga. Zakaj potem jadikovanje in dvomi kristjanov?! Prinašajmo ljudem Radost in Veselje ter bodimo Kristonosci! Tega je preveč tudi na teh medmrežnih straneh. Bog nam bo vedno pomagal, ki Vanj Zaupamo, Verujemo, ga za to prosimo in živimo ponižno in Bogaboječe!

   Odgovori
5. Janez says:

   22. julija, 2021 at 10:43

   MOLIMO RADI VSAK DAN ROŽNI VENEC
   Rožni venec bi mogli imenovati Marijina pot. Kristusove skrivnosti so tudi skrivnosti Matere. Če napravimo besede nadangela Gabriela in sv. Elizabete v Zdravamariji za svoje, nas ta molitev spodbuja, da vedno znova iščemo pri Mariji – v njenem srcu “blagoslovljeni sad njenega telesa.” Zato radi molimo Rožni Venec.

   Lucija, fatimska vidkinja, je v svojem zadnjem spisu razmišlja o pomenu rožnega venca: »Vprašujem se: zakaj je Marija izbrala molitev rožnega venca in ne kakšne druge. Morda zato, ker je vsem najbolj dostopna, majhnim in velikim, modrim in nevednim, da z dobro voljo vsak dan darujejo Bogu ponižno molitev našega rožnega venca. Prav od začetka nas vodi k pomembnim Božjim skrivnostim odrešenjskega dela, ki ga je izvršil Jezus Kristus, naš Odrešenik. Vsi potrebujemo Marijino posredovanje pri Bogu. Sveti oče Janez Pavel II. je dejal: ‘Rožni venec je moja najljubša molitev.’Da, to je najlepša molitev, ki so nas jo naučila nebesa. Vodi k večjemu spoznavanju Boga in njegovega odrešenjskega dela v Kristusu«

   Papež Benedikt XVI. je v svoji homiliji zapisal: »V tej molitvi izgovarjamo besede angela, besede Svetega Duha, besede, ki jih nikakor niso izumili ljudje, besede, v katerih je zbrana celotna Izraelova zgodovina, zgodovina Boga z ljudmi. Novo pri rožnem vencu je dejansko samo to, da se pri teh besedah zadržujemo, da jih ponavljamo, kajti velike stvari s ponavljanjem nikoli ne postanejo dolgočasne. Samo nepomembne stvari potrebujejo spremembe za popestritev in jih je treba hitro nadomestiti s čim drugim. Kar je res veliko, postaja s ponavljanjem vedno večje. Pri tem pa tudi mi sami postajamo bogatejši in svobodnejši; v tej čudoviti molitvi se umirimo, ko stopamo v to velikost, ki nas sprejema vase. «

   Papež Frančišek se je o tej molitvi takole izrazil: »To je molitev, ki me spremlja že vse življenje. Je molitev preprostih ljudi, pa tudi svetnikov. Rožni venec je molitev mojega srca. Prepričan sem, da je rožni venec med kristjani najbolj priljubljena molitev. V njej premišljujemo Gospodovo življenje red Marijo. Rožni venec je molitev, ki jo lahko molimo tudi, ko smo utrujeni, in ki jo lahko vedno podarimo nekomu za kogar molimo.«

   Molimo radi Rožni Venec. Pri tem v molitvi namreč tudi mi sami postajamo bogatejši in svobodnejši in vse skrbi se porazgubijo; v tej čudoviti molitvi se umirimo, ko stopamo v to velikost, ki nas sprejema vase in premislimo vse v Božjem Miru. Ko se zadržujemo v takšnem premišljevanju, zremo skoz te besede kakor skoz okno na življenje Jezusa Kristusa, ne le zremo, ampak postajamo njegovi sodobniki. Jezus postaja naš sodobnik; skupaj z njim hodimo in on hodi z nami; njegova življenjska pot postaja naša in naša pot postaja njegova.

   Joseph Ratzinger, pridiga v Münchnu 1984

   Odgovori
   • Miro says:

     22. julija, 2021 at 11:06

     Pridigo Josepha Ratzingerja glede rožnega venca smo na teh spletnih straneh pred časom že objavili. Nič pa ni narobe, če o tem spet razmišljamo, saj gre za izjemno pomembno molitev, tesno povezano z največjimi evangeljskimi skrivnostmi. V razmerah sodobne duhovne zmedenosti je to še toliko bolj potrebno.

     U vero in zaupanjem v Božjo pomoč ustavimo “konje” sebičnosti in greha ter se odprimo Marijinemu klicu: Molite, molite, molite! In tudi dejansko vsak dan molimo sveti rožni venec za trpeče sestre in brate, ki prosijo za molitev v rubriki Prosim za molitev. Molimo pa tudi za druge potrebe, in sicer: za spreobrnjenje grešnikov, za duše v vicah, za svetost zakoncev in staršev, za svetost duhovnikov in redovnikov, za svetega očeta, za potrebe Cerkve, za mir doma in po svetu, za preganjane kristjane po svetu, itn.

     Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

     Odgovori
   • Janez says:

     22. julija, 2021 at 11:29

     Nikoli ne bomo Ljudje dovolj Molili, Prosili, Slavili in Častili Boga s svojimi nevrednimi ustnicami in srci. Tega je tu premalo. Preveč je jadikovanja in jambranja, čeprav je Bogh vedno z Nami in Nikoli Nismo Sami! Bog nas Ljubi take kot smo, grešni, nestalni, vodstva in pomoči potrebni, da ne zaidemo na stranpota, kjer ni Boga. Bog Ve, da ga potrebujemo. V molitvah se pogovarjamo z Bogom in Marijo in prosimo za Usmiljenje in Pomoč. Ko govorimo o Molitvah, smo še vedno prerevni in nevredni, ker smo vsi Grešniki. Bog prosim Sliši in Usliši Nas, ki Vate Verujemo, Te Molimo in Te Prosimo Tvojega Božjega Miru in Dobrote. Amen. Janez

     Odgovori
     • Miro says:

       22. julija, 2021 at 11:35

       Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

       Odgovori
6. Janez says:

   22. julija, 2021 at 10:35

   BOŽJA PREVIDNOST ALI BOŽJA SKRB ZA KRISTJANE
   Kaj je božanska skrb oziroma Božja previdnost za kristjane?
   Božja previdnost – to so posegi in dogajanja, po katerih Bog z modrostjo in ljubeznijo vodi vse stvari do njihovega poslednjega cilja. Božanska skrb ali drugače Božja previdnost, je Božji način upravljanja vsega, kar je v vesolju. Doktrina božanske skrbi pravi, da ima Bog vse popolnoma pod svojim nadzorom. To vključuje vesolje kot celoto (Psalm 103,19), snovni svet (Evangelij po Mateju 5,45), vse, kar je povezano z obstojem narodov (Psalm 66,7), človekovo rojstvo in usodo (Pismo Galačanom 1,15), človekove uspehe in neuspehe (Evangelij po Luku 1,52), varovanje Božjega ljudstva (Psalm 4,9) in še marsikaj. Doktrina je v neposrednem nasprotju z zmotnim prepričanjem, da vesolju vlada naključje ali usoda. Božanska skrb je preprosto Bog, ki uresničuje svojo voljo v vesolju, ki ga je ustvaril. Bog svoje načrte uresničuje med drugim tako, da upravlja človeške zadeve – in sicer prek svojega naravnega reda oziroma naravnih zakonov, ki jih je vzpostavil. Ti naravni zakoni niso nič drugega kot izraz delovanja Boga v njegovem vesolju. Sami po sebi, ločeno od Boga, ne obstajajo niti ne delujejo. Naravni zakoni so preprosto fizični izrazi Božjega upravljanja vesolja, ki ga je ustvaril.

   Božja skrb upravlja tudi človekove odločitve, nas Uči in Vodi, ko ga sprejemo in prosimo v molitvah. V svojih odločitvah in dejanjih dejansko nismo svobodni, saj delujemo v okviru Božje volje in Božjega Načrta. Kar koli počnemo in kar koli sklenemo, je v popolni skladnosti z Božjo voljo – tudi kadar ravnamo grešno (Prva Mojzesova knjiga 50,20). Bog ima torej nadzor nad našimi odločitvami in dejanji (Prva Mojzesova knjiga 45,5; Peta Mojzesova knjiga 8,18; Pregovori 21,1). Vendar Bog to počne tako, da pri tem ni okrnjena odgovornost človeka kot moralnega subjekta niti njegova odgovornost za lastne odločitve, ko se svobodno odloča. Doktrino božanske skrbi lahko povzamemo takole: Bog je v večnosti po svoji volji odredil vse, kar se bo zgodilo; vendar nikakor ni Bog avtor greha, niti ni človek brez odgovornosti, ko ukrepa in se svobodno odloča. Osnovni način, kako Bog izvršuje svojo voljo, je prek sekundarnih dejavnikov (npr. naravnih zakonov, človekovih odločitev). Z drugimi besedami, Bog deluje posredno prek sekundarnih dejavnikov in s tem uresničuje svojo voljo. Nič se ne zgodi brez Božje Volje.

   Včasih to stori s čudežnim delovanjem. Takšna dela imenujemo čudeži (tj. nadnaravni dogodki – za razliko od naravnih dogodkov). Čudež je, kadar Bog za kratek čas zaobide naravni red, ki ga je postavil, da bi svojo voljo in načrt uresničil nadnaravno. Naj navedemo dva primera iz Apostolskih del, s katerimi bomo ponazorili Božje neposredno in posredno uresničevanje njegove volje. V apostolskih delih 9 je opisano spreobrnjenje Pavla iz Tarza. Bog je s slepečo svetlobo in glasom, ki ga je slišal le Savel, Savlu za vselej spremenil življenje. V svoji božanski skrbi je določil, da bo Savla spreobrnil za nadaljnje uresničevanje njegove volje. Z neposrednim, čudežnim dejanjem je povzročil, da se je Savel spreobrnil in postal apostol Pavel. Če govorite s katerim koli spreobrnjencem v krščanstvo, boste praviloma slišali sicer manj dramatično, a podobno zgodbo. Sovražni grešniki se pokesajo in spreobrnejo k veri v Kristusa, ko jim Sveti Duh čudežno spreobrne uporno srce – prek pridig, ki jih slišijo, branja Svetega pisma in vztrajnega pričevanja prijatelja ali sorodnika. Poleg tega Bog nenehno deluje v življenjskih situacijah in prek njih. Stiske, kot so izguba službe, razpad zakonske zveze, zasvojenost … vse to lahko Bog s svojo Modrostjo uporabi, da človeka privede do preobrata in spreobrnitve. Pavlova spreobrnitev je bila posledica neposrednega, nadnaravnega posega božanske skrbi, medtem ko se večina kristjanov spreobrne po dolgem zaporedju posrednih posegov božanske skrbi.

   V Apostolskih delih 16,6–10 najdemo tudi poročilo o Božjem posrednem uresničevanju svoje volje. Bilo je med Pavlovim drugim misijonskim potovanjem. Bog je v svoji skrbi želel, da gre Pavel s spremljevalci v Troádo. A ko so odšli iz pizidijske Antiohije, so se sklenili napotiti proti vzhodu v Azijo. Sveto pismo pravi, da jim Sveti Duh ni dovolil besede oznanjati v Aziji. Tako so se odpravili proti zahodu v Bitinijo; a tudi to jim je Kristusov Duh preprečil in končali so na poti v Troádo. Zapisi o tem so nastali naknadno, po samih dogodkih. Sredi dogajanja je bilo mogoče najti običajno, logično razlago, zakaj učenci niso mogli oditi v Azijo ali Bitinijo. Vendar je Luka, pisec Apostolskih del, pri popisovanju teh dogodkov za nazaj po navdihu Svetega Duha spoznal, da je Bog učence vodil, kamor jih je želel poslati; to je Božja skrb. V pregovorih 16,9 je o tem zapisano: »Človekovo srce načrtuje svojo pot, a GOSPOD vodi njegove korake.«

   Nekateri menijo, da prepričanje o Božjem neposrednem ali posrednem upravljanju vsega onemogoča vsakršno možnost svobodne volje. Če ima Bog popoln nadzor, kako naj bi bili potemtakem ljudje v svojih odločitvah svobodni? Z drugimi besedami, če naj bi veljal pojem svobodne volje, mora obstajati nekaj, kar je zunaj suverenega Božjega nadzora – npr. naključnost človekovih odločitev. Za namen nazornejše razlage predpostavimo, da to drži. Kaj bi to pomenilo? Če Bog nima popolnega nadzora nad vsemi naključnimi možnostmi, kako nam potem zagotavlja odrešenje? Kot pravi Pavel v Pismu Filipljanom 1,6: »Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa.« Če Bog nima vsega pod svojim nadzorom, je ta obljuba – in s tem tudi vse druge svetopisemske obljube – neveljavna. Potemtakem nimamo popolne gotovosti, da bo dobro delo odrešenja, ki je bilo v nas začeto, tudi dokončano.

   Še več: če Bog nima nadzora nad vsem, to pomeni, da ni suveren; in če ni suveren, to pomeni, da ni vsemogočni Bog. Vztrajanje pri naključnem dogajanju zunaj Božjega nadzora nas pripelje do tega, da potem Bog sploh ni Bog. In če lahko naša »svobodna« volja preseže božansko skrb, kdo je navsezadnje Bog? Mi sami, ali res?. To pa seveda ni sprejemljivo za nikogar, ki ima krščanski, svetopisemski pogled na svet. Resnica je ta, da smo, dokler nas Milost božanske skrbi ne privede do spreobrnjenja in vere samo v Kristusa, duhovno mrtvi in usužnjeni grehu (Evangelij po Janezu 8,31–38; Pismo Rimljanom 6,15–23). Nimamo torej nekakšne »moralne nevtralnosti«, ki bi bila naše izhodišče pri ravnanju na podlagi svobodne volje. Božanska skrb ne uniči naše domnevne svobode. Nasprotno: edino Božanska skrb nas dela svobodne v Kristusu in nam omogoča, da primerno ravnamo v njegovi svobodi.

   Addendum:
   Božja previdnost oziroma Božja skrb za nas – to so posegi in dogajanja, po katerih Bog z modrostjo in ljubeznijo vodi vse stvari in ljudi v Stvarstvu do njihovega poslednjega cilja, v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Voljo.Kristus nas vabi, naj se kot Božji Otroci sinovsko prepuščamo previdnosti našega nebeškega Očeta (prim. Mt 6,26-34); v naslonitvi na to pravi sv. apostol Peter: “Vse svoje skrbi preložite nanj, saj on skrbi za vas” (1 Pt 5,7; prim. Ps 55,23). Božja previdnost deluje tudi po delovanju stvari. Ljudem daje Bog, da svobodno sodelujejo pri njegovih načrtih. To, da Bog dopušča fizično in moralno zlo, je skrivnost, ki jo Bog osvetljuje po svojem Sinu Jezusu Kristusu, ki je umrl in vstal, da bi premagal zlo. Vera nam daje gotovost, da Bog ne bi dopuščal zla, če ne bi po skrivnostnih poteh, ki jih bomo v polnosti spoznali šele v večnem življenju, napravljal, da tudi iz zlega prihaja dobro. Marsikaj ljudje ne razumemo svojo človeško pametjo, kar je Božja Skrivnost. Molimo in prosimo Boga za Milost in Poduk, kaj je Božja Volja za nas!

   O Bogu vemo zelo malo, morda je pomenljiva misel nekega teologa: več vemo om tem kaj ne vemo, kogt kaj vemo o Bogu! Zato bodimo skromni in ponižni pri študiranju in razlaganju ter filozofiranju, in raje prosimo Svetega Duha za Poduk in Navdih.

   Medmrežje gotquestionsbozanskaskrb, medmrežje Marija pomagaj Brezje, drugi verski študijski viri et altro

   Odgovori
7. Hvala says:

   22. julija, 2021 at 10:23

   RAZMIŠLJANJE…

   Če človek ni povezan z Bogom, potem je tudi mišljenje človeka človeško, posvetno.

   Da smo vsi slabotni in grešniki je res, vendar če sodelujemo z Bogom in pristajamo, da On dela po svojem načrtu za vsakega posameznika ni bojazni, ni strahu, kaj bo in če bo in kako bo.

   Največja nevarnost za človeka je, DA ŽIVI BREZ BOGA- NAČRTUJE SAM, SE NE OZIRA NA ZAPOVEDI IN POSLUŠNOST BOGU, AMPAK DELA PO SVOJE. HODI PO ŠIROKI CESTI.

   Gospod je vsakega človeka postavil v okolje, v državo. Človek si ni izbiral države rojstva, ne barve oči, ne las, ne prednikov, itd.. GOSPODOV DAR ŽIVLJENJA, KI NAM GA JE DAL JE POTREBNO SPREJETI IN SE ZANJ ZAHVALJEVATI, zahvaljevati se za telo, skratka za vse, ne glede na to, kje smo in kakšni smo po zunanjosti.

   To je za nekatere težko razumljivo. Želeli bi drugačno barvo oči, las, drugačno telo, druge starše, drugo službo, drugega zakonca živeli bi radi morda nekje drugje na svetu, imeli bi radi to in ono…..in še in še. To so človeške želje, hotenja, pa tudi hlepenje po tistem kar ni.

   Poanta življenja pa je: DA SPREJMEŠ TISTO, KAR TI JE BOG DAL IN ŽIVIŠ TAM, KAMOR TE JE POSTAVIL IN NAREDIŠ VSE, DA SI GOSPODU POSLUŠEN, SODELUJEŠ Z NJIM TAKO DA IMAŠ OSEBNI ZAUPNI ODNOS Z NJIM. ČESA SE BOŠ POTEM BAL?

   Če nas je Gospod postavil v neko okolje ( družina, samostan, samski stan itd..) in se s tem ne sprijaznimo, pomeni, DA GOSPODU NISMO POSLUŠNI, NE SPREJEMAMO NJEGOVIH ODLOČITEV, RADI BI ŽIVELI DRUGAČE.

   Večkrat smo že govorili o POSLUŠNOSTI, KI JE TEMELJ ŽIVLJENJA, KI GA ŽIVIMO Z BOGOM. Če Gospodu nismo poslušni, se življenje podira, kot domine na mizi, ko jih premaknemo.

   Če boš sprejel Gospodov načrt, sprejel tudi trpljenje, stiske , vse v celoti, se bodo lahko pričeli dogajati čudeži.

   Spomnimo se na Joba v Svetem Pismu. Vse je izgubil v svojem življenju, (otroke, služabnike, hišo, zelo hudo je zbolel, zunanjost se je spremenila, itd..), zaničevali so ga, niso ga razumeli, obtoževali so ga, celo lastna žena. Res težko stanje. Ker pa je Job SPREJEL TO TRPLJENJE IN JE REKEL: DOBRO SMO PREJEMALI V ŽIVLJENJU, ZAKAJ NE BI HUDEGA? GA JE BOG BOGATO NAGRADIL, BLAGOSLOVIL, OBRNIL JE JOBOVO USODO. GOSPOD JE DVAKRATNO POVRNIL JOBU VSE, KAR JE IMEL PREJ-(Job 42,10) .

   Večkrat sem že napisala, da ima vsak človek na svetu SVOJE ŽIVLJENJE NAPISANO V SVETEM PISMU. Če želite, prosite Svetega Duha, da vas popelje v to VAŠO ŽIVLJENJSKO ZGODBO V SVETEM PISMU. SVETI DUH VAM BO POKAZAL RESNICO O VAS, O LJUDEH, O PREDNIKIH, PRIHODNOST…..

   Ker smo slabotna, grešna bitja, včasih mislimo eno, delamo drugo, načrtujemo pa tretje itd….

   Ko pride do sklenitve zakonske zveze, najprej na Matičnem uradu Občine, ženska in moški podpišeta Izjavo- V DOBREM IN HUDEM VZTRAJATI DO SMRTI. Zakaj podpisujemo takšno izjavo, ravnamo pa potem drugače? Pa napišimo in podpišimo IZJAVO_ SAMO V DOBREM BOM S TABO !

   Tudi v drugih zadevah podpisujemo eno, ravnamo pa drugače . Po tem pa se vprašamo ZAKAJ JE TAKO NA SVETU!? Tako pač je človeško ravnanje.

   POTREBUJEMO GOSPODA, KI NAM DAJE MOČ, NAS VZGAJA IN IZ NAS NAREDI NOVEGA ČLOVEKA, ČE MU TO DOPUSTIMO.

   Odgovori
8. Janez says:

   22. julija, 2021 at 10:21

   Eksegeza Net: BOŽJA VOLJA

   »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,12).

   Božja oziroma Očetova volja (gr. thélema toû patrós / theoû) je, da bi se noben človek ne pogubil, temveč da bi živel odrešeno in dosegel večno življenje (Jn 6,39sl.).

   To je od vekomaj Božji Odrešenjski načrt, ki pa se ne more uresničiti brez svobodne človekove privolitve. Prav zato je Božja volja prizorišče boja za človekovo svobodo ali suženjstvo: na strani prvega je Bog Oče, ki je po sklepu svoje volje »vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci« (Ef 1,5), na strani drugega pa satan, ki je skušnjavec, tožnik in lažnik in ki se »preoblači v angela luči« (2 Kor 11,14), da bi premamil človeka s ponudbo svoje lažne svobode. Čeprav je njegovo taktiko Jezus razkrinkal že na začetku svojega delovanja (Mt 4,1sl.), je njegova logika kljub temu premagala tudi prvega izmed dvanajsterih in ga je Jezus zato moral posvariti z najtršo besedo: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« (Mr 8,33). Tudi Božji Sin sam, čigar jed je, da izpolni voljo tistega, ki ga je poslal (Jn 4,34; 5,30; 6,38), se je moral v agoniji Getsemanija za Očetovo voljo boriti in se zanjo ponovno svobodno odločiti (Mt 26,42). Tudi za Petra in njegove tovariše do konca sveta, da bi jih satan ne imel v oblasti (Lk 22,31). Jezusov učenec je tisti, ki veruje, da je sreča in izpolnitev njegovega življenja v ljubeči Očetovi volji. Zato ne preneha moliti: »Zgôdi se tvoja volja« (Mt 6,10).

   »Ne bodo prišli k Meni tisti, ki mi pravijo Gospod, Gospod, ampak tisti, ki spolnjujejo Božjo Voljo«, pravi Jezus. Vztrajati moramo v dobroti in usmiljenju ter služiti z veseljem ubogim, kot Mati Terezija, pater Opewka na Madagaskarju in številni drugi misijonarji in svetniki, ne glede na vse preizkušnje, težave in ovire! Poplačani bomo, saj Bog vse vidi in vse ve. Pustimo farizeje in dvoličneže, da delajo kakor delajo, vsi bomo dobili svoje plačilo! Vsakdo bo odgovarjal Bogu, kako je izkoristil prejete/darovane Božje Talente in koliko je molil, pravično živel, Ljubil, pomagal, služil drugim, odpustil, koliko dobrega je naredil iz vere v Jezusa in Evangelija. Vprašani bomo ne samo koliko smo molili in prejemali Evharistijo, kolikokrat smo šli na Božjo Pot, temveč tudi, koliko smo Ljubili in dobrega storili ter tako spolnjevali Božjo Voljo in služili ubogim in bolnim. In Sveta Maša naj se nadaljuje v našem življenju! Da bomo dejavni kristjani, ki prinašajo Božjo Besedo ljudem in bili Dobri in Usmiljeni ter tako podobni Jezusu.

   Janez

   Odgovori
9. Janez says:

   22. julija, 2021 at 10:16

   Taize: Božje Usmiljenje, brat Roger

   »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.« (Mt 5,7). Jezus usmiljenim ne obljubi nič več kot to, kar že živijo – usmiljenje. V ostalih blagrih obljuba vsebuje nekaj več, vodi dalje: žalostni bodo potolaženi; čisti v srcu bodo Boga gledali. Toda kaj več bi Bog lahko dal usmiljenim? Usmiljenje je polnost Boga in človeških bitij. Usmiljeni že živijo Božje življenje. »Usmiljenje« je stara beseda. Tekom svoje dolge zgodovine je pridobila zelo bogat pomen. V grščini, jeziku Nove zaveze, je beseda za usmiljenje eleos. Ta beseda nam je znana iz molitve Kyrie eleison, ki je klic po Gospodovemu usmiljenju. V grški verziji Nove zaveze je eleos običajen prevod za hebrejsko besedo hesed. Hesed je ena najlepših besed v Svetem pismu. Pogosto je prevedena preprosto kot ljubezen.
   Hesed, usmiljenje ali ljubezen, je del besednjaka zaveze. Z Božje strani pomeni neomajno ljubezen, zmožnost obdržati odnos živ za vedno, ne ozirajoč se na to, kaj se zgodi: »moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe« (Iz 54,10). Ker je Božja zaveza z njegovim ljudstvom zgodba o prelomljenih obljubah in ponovnih začetkih (2 Mz 32-34), je jasno, da ta brezpogojna ljubezen vključuje odpuščanje in mora nujno biti usmiljena.
   Eleos se uporablja tudi kot prevod druge hebrejske besede, rachamim. Ta se pogosto uporablja skupaj z besedo hesed, a je čustveno bolj nabita. Dobesedno pomeni črevesje – je množinska oblika besede rechem, maternica. Usmiljenje ali sočutje v tem primeru pomeni ljubezen, ki jo čutiš, globoko naklonjenost matere do svojega majhnega otroka (Iz 49,15), nežnost očeta do svojega potomca (Ps 103,13), močno ljubezen med brati in sestrami (1 Mz 43,30).

   Usmiljenje v svetopisemskem pomenu je mnogo več kot samo en vidik Božje ljubezni. Usmiljenje je na neki način Božje bitje. Bog Mojzesu trikrat pove svoje ime. Prvič mu reče: »Jaz sem, ki sem« (2 Mz 3,14). Drugič: »Izkazoval bom milost, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti« (2 Mz 33,19). Usmerjenost stavka je ista, toda milost in usmiljenje sta zamenjana z bitjem. Za Boga biti to, kar je, pomeni biti milostljiv in izkazovati usmiljenje. To se potrdi v tretji razglasitvi Božjega imena: »Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi« (2 Mz 34,6).

   To zadnjo obliko so prevzeli tudi preroki in psalmisti, posebno v Psalmu 103, v 8. vrstici. V osrednjem delu (vrstice 11–13) se psalmist čudi neverjetnemu obsegu Božjega usmiljenja: »Zakaj kakor je nebo visoko nad zemljo, je njegova dobrota silna …«. Usmiljenje je potemtakem Božja vzvišenost, njegova transcendenca. A hkrati tudi Božja človečnost, če lahko tako rečemo: »Kakor oče izkazuje usmiljenje nad otroki …«. Tako vzvišen in hkrati tako blizu, da lahko odnese vse zlo: »Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva.«

   Usmiljenje je, kar je v Bogu najbolj božje, in tudi, kar je najbolj vzvišeno v človeških bitjih. »On te krona z dobroto in usmiljenjem,« pravi Psalm 103. Ta vrstica bi morala biti prebrana v luči vrstice iz Psalma 8, kjer je rečeno, da Bog krona človeška bitja »s slavo in častjo«. Ustvarjena po Božji podobi so človeška bitja poklicana, da z Bogom delijo slavo in lepoto. A to, da smo lahko resnično deležni Božjega življenja, nam omogočata dobrota in usmiljenje.

   Jezusove besede »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče« (Lk 6,36) odmevajo staro zapoved »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet« (3 Mz 19,2). Jezus je Božji svetosti podelil obraz usmiljenja. Usmiljenje je najčistejši odsev Boga v človeškem življenju. »Prek usmiljenja do svojega soseda si podoben Bogu« (sv. Bazilij Veliki). Usmiljenje je Božja človečnost. In je tudi Božja prihodnost človeških bitij.

   Taize dne 12. julija 2008

   Tisti, ki ga je poslal Bog, namreč Jezus Kristus, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero. Jn 3,22-36

   Odgovori
10. Janez says:

    22. julija, 2021 at 10:11

    Taize: Kaj pomeni evangelizirati?

    V sedanjem času potrošniške družbe smo se naučili, da ne zaupamo tistim, ki nam obljubljajo dobre stvari. V tem kontekstu nas novozavezni glagol »evangelizirati« lahko prestraši. Nerodno nam je predlagati našo vero nekomu drugemu, kot da bi poskušali nekaj prodati. Poleg tega pa tako globoko želimo spoštovati druge, da nočemo zbujati vtisa, da jim vsiljujemo svoje ideje ali da jih hočemo v kaj prepričati. To še posebej velja, ko gre za vprašanja glede tako intimnih stvari, kot je zaupanje v Boga. Toda mar res vemo, kaj Nova zaveza misli z besedo »evangelizirati«?

    V grščini ta glagol evangelizirati pomeni »sporočati dobro novico«: nekdo, ki je »evangeliziran«, je preprosto nekdo, ki je »ozaveščen, na tekočem«. Glagol se lahko uporablja, ko se sporoča novico o rojstvu, premirju ali izvolitvi novega voditelja. Sam na sebi nima religioznega pomena. Pa vendar so prav to besedo, skoraj preveč vsakdanjo, kristjani uporabljali pri oznanjevanju najbolj dragocenega vidika svoje vere – Kristusovega vstajenja. Zanimivo je, da je beseda postopoma izgubila svoje dopolnilo. Ljudje niso rekli »obvestiti nekoga o Kristusovem vstajenju«, ampak preprosto »evangelizirati nekoga«. To je bilo tako gotovo zato, da so prihranili čas, ampak ta izguba dopolnila ima tudi globlji pomen.

    Oznanjati dobro novico o vstajenju za kristjane ni tako, kot govoriti o doktrini, ki se jo da naučiti na pamet, ali o modrosti, o kateri se da razmišljati. Evangelizirati pomeni predvsem pričevati o spreobrnitvi znotraj, v človeku: zaradi Kristusovega vstajenja se je tudi naše vstajenje že začelo. S svojim neskončnim spoštovanjem do tistih, ki jih je srečal (kar se da razbrati preko del ozdravljenja, ki jih najdemo v evangelijih), s tem, da je prevzel najnižje mesto, da nihče ne bi bil nižji od njega (to je pomen njegovega krsta), je Kristus Jezus povrnil vrednost in dostojanstvo vsaki osebi. Še več, Jezus je bil z nami v smrti, tako da bi bili mi lahko bližje njemu v njegovi skupnosti z Očetom. Preko te »čudovite zamenjave« (velikonočne liturgije) odkrijemo, da nas Bog v polnosti sprejema in nas je vesel ravno takšnih, kot smo. Kristjani prvih stoletij so to povzeli s temi besedami: »Bog je postal človek, da bi lahko človek postal Bog.« Seveda po Božji Milosti in po Božji8 Volji, ker nas Bog Ljubi!
    Evangelizirati tako ne pomeni v prvi vrsti nekomu govoriti o Jezusu, ampak, na veliko globlji ravni, to osebo ozavestiti o vrednosti, ki jo ima v Božjih očeh. Evangelizirati pomeni prenašati te besede Boga, ki so zazvenele pet stoletij pred Kristusom: »Drag si v mojih očeh, spoštovan in te ljubim« (Izaija 43,4). Od velikonočnega jutra naprej vemo, da se Bog ni okleval dati vsega, da nikoli ne bi pozabili, kako vredni smo.

    Ali lahko nekoga »evangeliziramo« in obenem spoštujemo njegovo svobodo?
    To, da ljudi ozavestimo glede njihove vrednosti v Božjih očeh, ni nekaj izbirnega. Pavel gre celo tako daleč, da pravi: »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« Zanj je evangelizacija neposredna posledica njegove povezanosti s Kristusom. Preko svojega vstajenja nas Kristus neločljivo združuje z Bogom. Nihče ne more več čutiti, da je izključen iz te skupnosti. In obenem človeštvo ni več razdrobljeno: od vstajenja dalje pripadamo drug drugemu.
    Še vedno pa ostaja vprašanje, kako lahko posredujemo to novico ljudem, ki o Bogu ne vedo ničesar in za katere se zdi, da od Boga nič ne pričakujejo.

    V prvi vrsti s svojo osebno povezanostjo s Kristusom. Pavel je rekel: »Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa« (Gal 3,27). Evangelizacija nas vabi, da začnemo pri sebi. O resničnosti vstajenja najprej pričamo s svojim življenjem, ne z besedami: »Da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da tako pridem do vstajenja od mrtvih« (Flp 3,10–11). Preko našega zaupanja in resničnega veselja zaradi zavedanja, da smo ljubljeni od vsega začetka, Kristus postaja verodostojen v očeh tistih, ki ga ne poznajo.

    Pridejo pa situacije, ko so potrebne besede. Peter to dobro izrazi: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,16). Seveda je potrebno veliko občutljivosti, ko govorimo o tej intimni ljubezni. In včasih je težko najti besede, posebno v situacijah, ko je vera brezobzirno postavljena pod vprašaj. Jezus je to dobro vedel in je rekel svojim učencem: »Kadar vas bodo vlačili pred (…) oblasti, ne skrbite, kako bi se zagovarjali ali kaj bi rekli, kajti Sveti Duh vas bo poučil tisto uro, kaj je treba reči« (Lk 12,11–12).

    Ker je Kristus samega sebe oblekel v človečnost in ker smo mi sami sebe oblekli v Kristusa, se nikoli ne bi smeli bati, da ne bomo vedeli, kaj reči. Kristjani smo poklicani, da ne izbiramo tistih, ki jih bomo ljubili, temveč da sprejemamo vsakogar brez razlike – v tem je velikodušnost, ki je ganljiva, še več, ki pridružuje nekoga v življenje Kristusa. V svojem poklicu služenja delimo svoje oblačilo s tistimi, ki jim služimo, v čemer je majhna podobnost z Jezusom, ki je, ko je umil učencem noge, odložil svoje »oblačilo« (Jn 13,4). Predvsem je nesebičnost naših dejanj tista, ki bo govorila za nas in potrjevala besede, ki jih govorimo.
    V globini človeka obstaja težnja po prisotnosti, tiha želja po občestvu. Nikoli ne pozabimo, da je ta preprosta želja po Bogu že začetek vere. Še več, nihče ni zmožen razumeti celotnega Jezusovega Evangelija v osamljenosti. Vsak od nas mora reči: “V tem edinstvenem občestvu, ki je Cerkev, tisto, česar jaz o veri ne razumem, razumejo drugi in iz tega živijo. Ne opiram se samo na lastno vero, temveč na vero Kristjanov vseh časov, tistih, ki so bili pred nami, od Marije in apostolov, do danes. Dan za dnem se pripravljam na to, da bom svoje zaupanje položil v Skrivnost Vere.”

    Tako postane jasno, da je vera – zaupanje v Boga – preprosta resničnost, tako preprosta, da jo lahko vsakdo prejme. Je kakor tisočkrat ponovljen polet skozi naše celo življenje, do našega zadnjega diha.
    Brat Rogér iz Taizéja

    Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tem-pelj molit: eden je bil farizej, drugi ce-stninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ‘Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.’ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ‘Bog, bodi mi-lostljiv meni grešniku!’ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

    Lukov evangelij 18,9–14

    Odgovori