Članki za dušo

15.001 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   5. avgusta, 2021 at 11:41

   ČE GOSPOD NAJDE V NAŠEM SRCU ISKRENO IN PRISTNO VERO, POTEM VIDI TUDI V NAS ŽIVE KAMNE ZA GRADITEV SVOJE SKUPNOSTI. V TEJ SKUPNOSTI – CERKVI, JE TEMELJNI IN EDINSTVENI KAMEN KRISTUS!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 16,13-23)

   Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹« Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija.

   Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje

   Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen. Peter pa ga je vzel k sebi in ga začel grajati: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Danes smo slišali znameniti odlomek iz Matejevega evangelija, kjer Peter v imenu ostalih apostolov izpove vero v Jezusa z besedami: “Ti si Kristus, Sin živega Boga.” Jezus pa mu na to odvrne: „Blagor ti, Simon,“ blagor ti, zaradi vere, ki je v tebi Božji dar, ter nadaljuje: „Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev.“

   Ime Peter se v Jezusovem jeziku glasi „Kefa“, kar pomeni „skala“ in Sveto pismo tudi Boga pogosto poimenuje s „skalo“. Zdaj Jezus to ime nadene Simonu, in to ne zaradi njegovih človeških vrlin ali zaslug, temveč zaradi njegove pristne in trdne vere, ki mu je bila podarjena od Boga. In prav na skali trdne vere lahko Jezus zgradi svojo Cerkev, skupnost resnično vernih ljudi. Gre za vero, ki temelji na živem odnosu z Jezusom v ljubezni in zaupanju. Na trdnem temelju Petrove pristne vere, podobne skali, namerava Jezus zgraditi svojo Cerkev.

   Podobno, kot se je zgodilo Petru, se danes dogaja tudi vsakemu kristjanu, ki zori v pristni veri v Jezusa Kristusa. Današnji evangelij zastavlja vprašanje tudi vsakemu od nas. Če Gospod najde v našem srcu vero – ne rečem popolno – temveč iskreno, pristno vero, potem vidi tudi v nas žive kamne za graditev svoje skupnosti. V tej skupnosti je temeljni in edinstveni kamen Kristus. S svoje strani pa je Peter kamen, v kolikor je vidni temelj edinosti Cerkve. Vendar je tudi vsakdo, ki je krščen, poklican ponuditi Jezusu svojo – četudi ubogo, vendar iskreno – vero, da lahko Jezus sam dandanes na vseh koncih sveta nadaljuje z gradnjo svoje Cerkve.

   Jezus tudi danes sprašuje nas, njegove učence: „Kaj pa vi pravite, kdo sem?“ Kaj mu bomo odgovorili?

   Jezusov odgovor je poln luči: “Ti si Peter; Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala”. Jezus prvič izgovori besedo “Cerkev”: in to stori tako, da izrazi vso svojo ljubezen do nje – opredeli jo kot “moja Cerkev”. Gre za novo skupnost zaveze, ki ne temelji več na potomstvu in postavi, ampak na veri Vanj, v Jezusa, v Obličje Boga. Na veri, ki jo je sveti Pavel VI., ko je bil še milanski nadškof, izrazil s to čudovito molitvijo:

   “O Kristus, naš edini posrednik, potrebujemo Te:
   da bi živeli v občestvu z Bogom Očetom;
   da bi postali s teboj, ki si edini Sin in naš Gospod,
   njegovi posinovljeni otroci;
   da bi bili prerojeni v Svetem Duhu.”

   Na priprošnjo Device Marije, kraljice apostolov, naj Gospod dá Cerkvi, da bo vedno zvesta evangeliju, čigar službi je sv. Peter posvetil svoje življenje.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     5. avgusta, 2021 at 11:42

     Prilagam še link do navedenega evangeljskega odlomka:

     https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+16%2C13-23&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

     Odgovori
2. Hvala says:

   4. avgusta, 2021 at 5:48

   “Kristus žrtvuje svoje življenje, da bi ljudem odprl dostop do večnega življenja. Vendar pa morajo, če naj pridobijo večno življenje, tudi oni izročiti zemeljsko življenje. S Kristusom moramo umreti, če naj z njim vstanemo: prestajati skozi vse življenje trajajočo smrt trpljenja in vsakdanjega samozatajevanja. Če hoče biti duša deležna Kristusovega življenja, mora iti z njim skozi smrt na križu, se kakor on izročiti za križanje v bridkostih in smrti, kakor to hoče odrediti ali dopustiti Bog. Luč je ugasnila v temini velikega petka, toda žareče se je dvignila kot sonce milosti v jutru vstajenja.”

   sv. Benedikta

   Odgovori
3. Miro says:

   3. avgusta, 2021 at 7:29

   ČIM BOLJ BO PRI SPOVEDI DUŠA ODPRTA, TEM VEČ MILOSTI BO PREJELA (Stanko Janežič)

   – Pogosto zaznavamo, kako božja podoba sije iz nekaterih ljudi, s katerimi se srečujemo. Radi ostajamo v njihovi bližini in z začudenjem doživljamo, kako v njihovi družbi vse postaja svetlo.

   – Nedelja mora biti vir mojega telesnega in duhovnega zdravja. Zato jo posvečam samo Bogu, svoji duši in toplim vezem v družini, oddihu in razvedrilu.

   – Naše zemeljsko popotovanje ali romanje je kratko. Zato je tako pomembno, da potujemo – ne v temi, temveč v svetlobi. To svetlobo nam na poti prižiga zavest bogopodobnosti. Vsi nosimo v sebi Božjo podobo.

   – Tisoč dvesto let so naše matere in naši očetje molili troedinega Boga in dajali čast Kristusovi Materi Mariji. Ob njej so nosili križe, gasili žalost in pili radost.

   – Ko bi kristjani bolje razumeli bistvo krščanstva – ljubezen, jo zaživeli v sebi in z njo pregnetli okolico, bi vse drugačno bilo duhovno obličje sveta.

   – Bog je pri meni v gosteh. / Duša mu hvalnico poje, / vriska srce. / Kdor te nima, / ne ve, / kaj je Ljubezen.

   – Vsaka spoved nam mora jasniti duhovno obzorje in utrjevati našo slabotno voljo. Čim bolj bo pri spovedi duša odprta, tem več milosti bo prejela.

   (Stanko Janežič, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Hvala says:

   2. avgusta, 2021 at 20:27

   NAJVEČJE BLOKADE, KI OVIRAJO NOTRANJE OZDRAVLJENJE :
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   – NEZMOŽNOST ODPUŠČANJA,
   – LAGANJE,
   -POMANJKANJE OBŽALOVANJA,
   – ZAMERA,
   – IZVEDBA OKULTNIH PRAKS

   PRVA BLOKADA-NEZMOŽNOST ODPUŠČANJA
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Lahko bi celo rekli, da je nezmožnost odpuščanja ena od največjih ovir za resnično notranje zdravljenje. Ozdravljenje se zgodi skoraj takoj, ko odpustimo in začnemo živeti v miru, ker je Gospodova zapoved zapisana v Lukovem evangeliju (Lk 6,36-37): “Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.”

   Odpuščajte in odpuščeno vam bo: Jezus nas prosi, naj odpustimo, molimo, ljubimo in blagoslovimo svoje sovražnike. Če je sovražnik tisti, ki noče sprave, če smo že vse preizkusili, če imamo priče, da si druga stran ne želi sprave, če smo se že spovedali, če smo že govorili s Cerkvijo, nas Jezus prosi, naj s tem sovražnikom ravnamo kot s poganom. Zato se moramo veseliti, biti srečni, saj v naših srcih ni več krivde.

   Ko nas ljudje prizadenejo, dejansko pomislimo na to, da bi se borili, se maščevali, morda jim zaželimo enako trpljenje in se ob tem celo dobro počutimo. Globoko v sebi želimo, da drugi trpi zaradi naših bolečin.

   Pogosto se oseba, ki nas je prizadela, sploh ni zavedala, da je karkoli storila narobe, ne zaveda se škode, ki nam jo je naredila, morda gre za njeno nevednost ali celo za nezmožnost, četudi je to posledica nehotene zlobe (človek to počne tako, da ne razmišlja o posledicah). Zato Jezus pravi, da je edina prava pot do svobode odpuščanje.

   DRUGA BLOKADA -LAŽ
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Laž je glavna blokada za naše ozdravljenje in osvoboditev. Lahko bi rekli, da je človeka skoraj nemogoče osvoboditi, medtem ko laže. Zaradi trpljenja si pogosto izmisli zgodbe o svojem trpljenju, da bi s tem upravičil svoja dejanja.

   Hudič bo to zaznal in to osebo spodbujal k laganju, ker je oče laži (Jn 8,44). Ljudje pripovedujejo zgodbe drugih in jih mešajo s svojo zgodbo, izgovarjajo se na svojo situacijo, kjer je krivda vedno od nekoga drugega, ta oseba pa je le nemočna žrtev, pripovedujejo dejstva, ki se mešajo z navidezno resničnostjo. Prva stvar je, da je hudič lažnivec, ne smete mu posvečati preveč pozornosti, veliko bolj je potrebno, da poslušate Svetega Duha.

   TRETJA BLOKADA-POMANJKANJE OBŽALOVANJA
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Pokesati se moramo, ko nam ne uspe slediti Božji volji. Jezus je rekel, da je bolje, da gre človek v nebesa z enim očesom kot z dvema v pekel. Prositi Boga za odpuščanje je lažje kot prositi druge za odpuščanje in odpuščati drugim. Kljub temu pa to moramo početi. Prepoznavanje svojih napak je odlično zdravilo za nas in za druge.

   Jezus je tisti, ki nam bo rekel, da moramo odpustiti do sedemdesetkrat sedemkrat. Če sem prizadel veliko ljudi v družini ali celo v službi, v šoli, v prostem času in če so mi tisti, ki sem jih ranil, blizu, potem me obkroža plast sovraštva, ki bo preprečila, da bi zdravljenje prišlo do mene.

   To je eden od razlogov za številne bolezni na svetu, ker se ljudje prizadenejo in v teh primerih gre običajno za ljudi, ki živijo skupaj; zato se počutijo obkroženi z vseh strani in v nenehni vojni, pri čemer se vsak dan poškodujejo. To je rana, ki se nikoli ne zaceli in se vsak dan na novo odpre. Kesanje je v taki situaciji med odpuščanjem in resnično spravo.

   Ni dovolj samo prositi za odpuščanje in takoj zatem obrniti hrbet, poskusiti je treba popraviti storjeno krivico, zaceliti rane, prevzeti krivdo za napako, celo biti pripravljen spremeniti svoje življenje, češ: “Kaj lahko storim, da to popravim?” To je že eden od znakov kesanja.

   ČETRTA BLOKADA -ZAMERA
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   To je vztrajen občutek nezadovoljstva do nekoga, je globoka bolečina, nenehna bolečina, ki v človekovem življenju povzroči globok konflikt, človek izgubi intimnost z drugimi, izgubi veselje do bližine z nekom. Oseba išče razdaljo, postane agresivna.

   Zamera je nekaj živega v spominu! Tudi če jo nekdo prosi za odpuščanje, ta oseba ne želi odpustiti in situacijo zadržuje v sebi še leta in leta. Pogosto celo reče, da ni zmožna pozabiti in na koncu dolga leta trpi posledice. Občutek ima, kot da se je ravnokar zgodilo, nič ne more biti preveč oddaljeno od zamere. Ravno zamera ohranja spomin pri življenju.

   PETA BLOKADA-UKVARJANJE Z OKULTNIMI PRAKSAMI
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Najprej pojasnimo sledeče: okultne pomeni skrite sile, katerih skrivnosti vsi ne poznamo, ki so vedno nekako zakrite, ki jih ne razumemo dovolj, ki so vedno sumljive, ker ne prihajajo od Boga. Iskati okultno je kot misliti, da obstaja druga oseba, pomembnejša od Boga, ker so za okultista bogovi ljudje, ki so postali božanski, ki so postali bogovi znotraj poganstva.

   Tisti, ki doživljajo to situacijo, so zavedeni; in ker ne verjamejo, da je Jezus umrl za njihovo odrešenje, prikličejo poganske bogove. Gospod pa se zgraža nad tistimi, ki se predajajo takim praksam (prim. 5 Mz 18,9).

   https://si.aleteia.org/2021/05/18/5-navad-ki-zavirajo-notranje-ozdravljenje/

   Odgovori
   • Hvala says:

     3. avgusta, 2021 at 11:14

     Ja, vse našteto so blokade, ki ovirajo življenje, življenje v obilju na vseh področjih, ki ga Jezus obljublja.

     Zamera se meni zdi kot grenčica, ki je vsak dan prisotna v življenju, kjer človek posledično izgublja ali pa izgubi odnos z Bogom in ljudmi. Zamera pritiska na človeka kot najvišja gora, ne da dihati svobodno, človek nima veselja z drugimi ljudmi, se jih izogiba, ne želi njihove bližine ; mogoče leta in leta kuha “juho zamere”. Lonec enkrat poči, potem pa lahko udarijo tudi razne bolezni itd….

     Človek včasih odgovarja odrezavo, s trdo besedo, zdi se kot “zabijanje betonskih kolov. ”
     Res težko stanje. Ni življenja. Vsak dan se na novo odpirajo rane v srečanju s človekom, krvavijo in bolijo.

     JEZUS PA DAJE ŽIVLJENJE, JEZUS OZDRAVLJA RANE, NJEMU IZROČIMO ; NJEGOVE RANE SO OZDRAVILE NAŠE RANE.

     Odgovori
     • Hvala says:

       3. avgusta, 2021 at 11:32

       MAŠE ZA NOTRANJE OZDRAVLJENJE

       http://prenova.rkc.si/index.php/dejavnosti/molitev-za-ozdravljenje-in-osvobojenje/mase-za-notranje-ozdravljenje-in-osvoboditev

       Odgovori
5. Miro says:

   2. avgusta, 2021 at 15:23

   KAJ POMENI POSVETITEV JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU SRCU? KAJ NAM PRINAŠA?

   O tem je precej lepih spodbud predstavljenih v pričujoči pridigi p. Antona Nadraha. Čeprav so bile njegove spodbude k posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu dane že pred leti, vsekakor veljajo še danes. Še več: Od takrat na svojem pomenu z vsakim dnem samo še pridobivajo, saj segajo prek minljivega v večnost. Vprašanje pa je, če smo te spodbude pripravljeni sprejeti.

   IZ PRIDIGE PATRA ANTONA NADRAHA

   V evangeliju nas Jezus spodbuja: Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse drugo vam bo navrženo. V vašem prizadevanju gre za iskanje Božjega kraljestva in Božje volje. Ko je sv. Dominik Savio bil pri prvem svetem obhajilu, je napisal nekatere sklepe, ki jih je do konca svojega življenja hranil v molitveniku in pogosto obnavljal. Med temi sklepi je bil tudi tale: Moja prijatelja bosta Jezus in Marija! Pri posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu gre prav za to: Moja prijatelja bosta Jezus in Marija! Mar ni to nekaj najčudovitejšega: imeti za prijatelja Jezusa in Marijo? Ko govorimo o Jezusovem in Marijinem Srcu, mislimo na njuno izredno ljubezen do nas. Srce je pri vseh narodih znamenje ljubezni, ne le človeške, ampak tudi Božje ljubezni. Če se posvetimo JMS, res najprej iščemo Božje kraljestvo. Lahko zaupamo, da nam bo po Jezusovem zagotovilu vse drugo navrženo. V današnjem evangeliju smo slišali tudi tele Jezusove besede: Nihče ne more služiti dvema gospodarjema – Bogu in mamonu. Ko se izročimo Mariji in po Mariji Jezusu, se odločamo za pravega in najboljšega Gospodarja, za Jezusa samega. Mati Marija pa nas vodi k njemu. Odtrgamo se od vsega slabega in grešnega, od mamona, in se odločimo za Boga.

   Kadar gre za kakšen nov korak, se človek vpraša: Kaj bom imel od tega? Kakšno korist bom imel, če se odločim za posvetitev in izročitev Jezusu in Mariji? Zelo veliko!

   JEZUS JE SVETI MARJETI ALAKOK OBLJUBIL DVANAJST TAKŠNIH KORISTI ALI SADOV (poglejmo nekatere):

   Svojim častilcem Jezus zagotavlja vse potrebne milosti, tolažbo v trpljenju, obilen blagoslov pri delu, grešniki se bodo spreobrnili; mlačni bodo postali goreči; goreči bodo postali popolni. Tisti, ki apostolsko delujejo, bodo spreobrnili najbolj trdovratne grešnike, imena apostolov bodo neizbrisno zapisana v Jezusovem Srcu. Ob smrti in v večnosti Jezus obljublja: varno zavetje jim bom ob smrti; deležni bodo milosti končnega spreobrnjenja (9 prvih petkov!), varno pribežališče jim bom v zadnjem trenutku; ne bodo se pogubili. Družinam in skupnostim Jezus zagotavlja mir, bogat blagoslov za tiste družine, ki častijo podobo Jezusovega Srca, spravo in edinost v sprtih družinah, pomoč družinam v kakršni koli stiski.

   Celotna pridiga p. Antona Nadraha na:
   http://zupnija-lj-zadobrova.rkc.si/index.php/content/display/469

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!

   Odgovori
6. Miro says:

   2. avgusta, 2021 at 14:47

   KAKO NAJ KLJUB TRPLJENJU VERUJEMO V BOŽJO LJUBEZEN DO NAS?

   MARSIKDO SE SPRAŠUJE: ZAKAJ TOLIKO BOLEČIN, SOLZA IN OBUPA? ZAKAJ TOLIKO NEDOLŽNIH TRPI? ZAKAJ JE TOLIKO NARAVNIH NESREČ, NEOZDRAVLJIVIH BOLEZNI, KRIVIC? ZAKAJ BOG VSE TO DOPUSTI? ČLOVEK TEŽKO RAZUME, DA ZATO, KER NAS LJUBI.

   Bog je vedno ljubezen. Človeka je ustvaril takšnega, da je sposoben ljubiti Boga in vsakega človeka. Da človek more ljubiti, mora biti svoboden. Zato je Bog človeku podaril svobodno voljo. Človek se mora svobodno odločiti za ljubezen. K človekovi svobodi pa spada tudi to, da se lahko odloči za dejanje, ki je ljubezni ravno nasprotno. To dejanje običajno prinaša trpljenje. Za to trpljenje ni odgovoren Bog, ampak človek. Človek, ki premalo skrbi za svoje zdravje, je kriv za različne bolezni. Pijan šofer, ki povozi človeka, je sam kriv za smrt in nastalo trpljenje sorodnikov. Tudi za marsikatero naravno katastrofo je človek sam kriv, ker se do okolja ne obnaša tako, kakor bi bilo treba. Povzročitelj je človek in ne Bog. Bog želi, da se vedno ravnamo po ljubezni do njega in do vseh njegovih stvari, tudi do okolja, ki je Božje stvarstvo. »Naravne nesreče so učinek narave, ki je prizadeta zaradi izvirnega greha, hkrati pa jih Bog dopušča zaradi svojega namena ljubezni do vsakega človeka, ki jih doživlja. Ta namen bomo dobro spoznali šele v drugem življenju.« (Chiara Lubich)

   Ker je svoboda tako velika vrednota in je nujno povezana z ljubeznijo, Bog v vsakem primeru pusti človeku svobodo, čeprav ve, da jo bo ta marsikdaj zlorabil in bo sebi in drugim povzročil trpljenje. Oče je v Jezusovi priliki o izgubljenem sinu pustil, da je sin odpotoval v daljno deželo in tam »z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje« (Lk 15,13). Ko ga je zadelo trpljenje zaradi lakote in osamljenosti, je šel vase in se skesan vrnil k svojemu očetu.

   Trpljenje je posledica greha prvih staršev in ljudi vseh časov. Zemlja ni popolna, ni raj. Človek je bil izgnan iz raja. Zopet bo v njem šele po smrti, če si bo s svojim življenjem raj zaslužil.

   Da bolje razumemo skrivnost trpljenja, moramo prej izkustveno odkriti ali vsaj sprejeti z vero, da je Bog vedno ljubezen in da mora biti prava ljubezen križana. Če je tako, človek nezavedno »občuti, da je bolečina nekaj svetega, kar ne sme zavreči, temveč sprejeti, celo želeti. Odkrije, da nam je prav z bolečino Bog pokazal svojo ljubezen. In z bolečino, z odpovedjo, s tem da umremo svojemu jazu, jo lahko vračamo. (…) Če hočemo ostati kristjani, obračajmo, kakor hočemo, dve stvari moramo priznati: da je Bog ljubezen, in to križana ljubezen.« (Chiara Lubich)

   Bolečine same zase sicer ne moremo ljubiti, ker je vedno nekaj negativnega, pomanjkanje neke vrednote. »Ljubiti pa moramo križanega in zapuščenega Jezusa, ki je navzoč v vsakem trpljenju in v vsakem trpečem človeku.« »V kateri koli obliki se pokaže bolečina, pa naj bo še tako strašna, vemo, da jo je Jezus vzel nase, bil križan in je na vrhuncu te bolečine, on, ki je bil Bog, izkusil zapuščenost od Boga. (…) Ko namreč z veseljem sprejmemo katero koli bolečino, ki jo srečamo, da bi bili kakor on, in potem zavzeto živimo Božjo voljo, v naslednjem trenutku stopi na mesto bolečine ljubezen. Čista ljubezen, ki pomeni sprejeti bolečino in se je veseliti, v stiku z bolečino spremeni to bolečino v ljubezen, jo tako rekoč pobožanstvi. Jezusovo pobožanstvenje bolečine se tako nadaljuje v nas.« (Chiara Lubich)

   Chiara Lubich je v svoj dnevnik zapisala: »V tragičnih trenutkih svojega življenja sem opazila, da v moji duši prevladuje ena sama misel kakor ognjen pečat: vse je ljubezen. To pa zato, ker je Bog ljubezen.«

   Povzeto po knjigi: Živite v ljubezni, p. Anton Nadrah

   V omenjeni knjigi je pod opombami za vsako citirano misel naveden točen vir. V pričujočem članku na tej spletni strani to ni posebej navedeno, razen imena avtorja oz. avtorice.

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   2. avgusta, 2021 at 10:10

   NAJUSODNEJŠI GREH JE VSEKAKOR OBUP – NAJBOLJ DOZOREL IN NAJBOLJ STRUPEN GREH JE SOVRAŠTVO DO BOGA IN SOVRAŠTVO DO LJUDI (Bernhard Haring)

   – Če razmišljam o vseh nevarnostih med drugo svetovno vojno, se ne čudim samo, da sem ostal živ, marveč tudi, kako je vse to bila zame šola, da sem lahko svoje življenje strastno posvetil služenju zdravilnemu, osvobajajočemu nenasilju, konstruktivnemu boju proti vojni in za mir, za spravo ter razumevanje med narodi.

   – Vprašanje je, kako gledam na Jezusa iz Nazareta? Zame je Sin človekov, to pomeni predvsem eden izmed nas, Božji sin, neprekosljivo razodetje in obljuba Očeta nam vsem, prerok, nenasilni, a mogočni razkrinkovalec vseh lažnih predstav o Bogu, vsakršnega potvarjanja religije, popolni molivec, ki časti Boga v duhu in resnici.

   – Najusodnejši greh je vsekakor obup. Najbolj dozorel in najbolj strupen greh je sovraštvo do Boga in sovraštvo do ljudi.

   – Rast v pravi ljubezni do Boga in do soljudi, predvsem do tistih, ki nam ne morejo poplačati, je kraljevska pot do vedno globljega spoznanja Boga in kraljevska pot do večnega praznika ljubezni.

   (Bernhard Haring, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, upanje tistim, ki obupavajo, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Miro says:

   2. avgusta, 2021 at 10:03

   VSAKOKRAT, KO CERKEV, KO OBHAJA EVHARISTIJO, SE NJEN POGLED OBRAČA K NJEMU, “KI PRIDE” (RAZ 1,4). V SVOJI MOLITVI KLIČE PO NJEGOVEM PRIHODU: “MARANA THA” (1 KOR 16,22), “PRIDI, GOSPOD JEZUS” (KKC)

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   EVHARISTIJA – “POROŠTVO PRIHODNJE SLAVE”

   1402 V starodavni molitvi Cerkev pozdravlja evharistično skrivnost: “O, sveta večerja, v kateri prejemamo Kristusa, obhajamo spomin njegovega trpljenja, duša se nam napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave.” Če je evharistija spomin (memoriale) Gospodove velike noči, če smo prek svojega obhajila z oltarja napolnjeni z vso milostjo in vsem nebeškim blagoslovom (prim. RiM, Prva evharistična molitev: Supplices te rogamus), potem je evharistija tudi predujem (anticipacija) nebeške slave.

   1403 Pri zadnji večerji je Gospod sam obrnil pogled svojih učencev naproti dovršitvi velike noči (pashe) v božjem kraljestvu: “Povem vam: poslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil z vami novega v kraljestvu svojega Očeta!” (Mt 26,29; prim. Lk 22,18; Mr 14,25). Vsakokrat se Cerkev, ko obhaja evharistijo, spominja te obljube in njen pogled se obrača k njemu, “ki pride” (Raz 1,4). V svoji molitvi kliče po njegovem prihodu: “Marana Tha” (1 Kor 16,22), “Pridi, Gospod Jezus” (Raz 22,20). “Naj pride tvoja milost in naj prejde ta svet!” (Didahe 10,6).

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/vii-evharistija-porostvo-prihodnje-slave/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Hvala says:

   2. avgusta, 2021 at 6:32

   KRIŽ OZKE POTI V ŽIVLJENJE (Mirenski grad)
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Ne vem zakaj, vendar se zdi, da kristjani nikakor ne sprejmemo logike križa. A kot smo razmišljali včeraj, je prav križ temelj evharistije in duhovništva. Je izvir vsega. Ni evharistije in ni duhovništva brez velikega petka. A kristjani smo v odnosu do trpljenja in križa žal zelo na podobni nevernim. Mogoče križ sprejemamo šele takrat, ko je resnično težak, ko gre za preizkušnjo v življenju, za hudo bolezen, izgubo najdražjih ipd. Takrat se zdi, da nam je razumljivo, da je križ del življenja in da ga je potrebno sprejeti. Vendar Jezus govori o križu, kot nečem, kar vsak dan naložimo na svoja ramena in nosimo za njim. Zakaj? Zato ker sta v življenju le dve poti: ozka in strma v življenje, ter široka in položna v pogubo. Iti v življenje je torej mogoče le s sprejemanjem križa. Zato nam tudi Jezus sam daje zgled, ko pred križem ne zbeži. Pomislimo, koliko lažje bi lahko živel, če bi ne naložil nase križev, o katerih smo razmišljali ves postni čas.

   Poglejmo križe kot so nam jih ponujali evangeliji postnih nedelj:

   KRIŽ ZLORABLJENE DOBROTE
   ……………………………………………………..
   Jezus ozdravi gobavega (Mr 1,40-45), gobavi pa ga niti ne posluša, niti se mu ne pride zahvalit. Kdor hoče delati dobro, bo nujno doživljal tudi izigranost – križ zlorabljene dobrote.

   KRIŽ RAZPETOSTI
   …………………………………..

   Jezus gre v puščavo, biva med zvermi, se posti, hudič ga skuša, angeli mu strežejo (Mr 1,12-15). Duhovno življenje je neprestan spopad med hudičem in Bogom, med zvermi in angeli. Ni se mogoče izogniti razpetosti, potrebno jo je nositi – križ razpetosti.

   KRIŽ PREPUŠČANJA IN POTI
   ……………………………………………..

   Ko se Jezus na gori spremeni, bi apostol Peter postavil tri šotore (Mr 9,2-10). Ostal bi tam in nikoli ne sestopil z gore. Jezus pa nas vabi na pot, da svoje življenje izročamo v njegove roke in hkrati vztrajno hodimo po poti svetosti.

   KRIŽ NEKORISTI IN PREROŠTVA
   ………………………………………………………
   Jezus graja farizeje in pismouke, da so iz hiše njegovega Očeta naredili tržnico. Splete bič in razžene menjalce in prodajalce (Jn 2,13-25). S tem si zapravi kakršno koli priložnost, da bi bil priljubljen. Napoveduje svojo smrt in postavitev novega templja, česar pa ne more dokazati prej, preden ne umrje. Tako nosi križ nekoristi in preroštva. Vsak, kdor hoče biti njegov učenec, mora nositi takšen križ, kajti zvestoba evangeliju je pogosto zelo ‘nekoristna’. Križ preroštva pa je v pogledu v prihodnost, v katero kristjan zre, ne more pa je dokazati.

   KRIŽ OPREDELITVE IN ODLOČITVE
   …………………………………………………………

   Nikodem pride k Jezusu (Jn 3,14-21). Težko mu je, ker se mora odločiti in tvega izločenost iz duhovniške vrste. A opredeliti in odločiti se je potrebno, če hoče slediti Resnici. Tudi ti moraš sprejeti križ opredelitve in odločitve, če hočeš iti za Jezusom.

   KRIŽ UMIRANJA
   ……………………………….
   Jezus govori o nujnosti umiranja sebi, če hoče izpolniti Očetovo voljo (Jn 12,20-33). Umreti sebi je tako temeljno za kristjana, kakor je umiranja bistveno za zrno, če hoče obroditi sad.

   KRIŽ TIHOTE IN MOLKA
   ………………………………………..

   Jezus pred Pilatom molči (Mr 14,1-15,47). Dovolj je govoril, sedaj mu preostane samo še križ tihote in molka. Tihote, ko je potrebno zreti skrivnost Očetove volje. Molka, ko ni mogoče ničesar dopovedati, je potrebno molčati. To je ponižnost – ko celo Beseda umolkne. Križ tihote mora nositi tisti, ki hoče biti zvest svojemu Učitelju.

   Ko pogledamo na Jezusa na križu, nam mora biti jasno: Končal je na križu, ker je hotel priti v življenje. Še več, končal je na križu, ker želi, da bi v življenje stopali tudi mi. Brez križa ta pot ni mogoča. Polno življenje zahteva vsakdanji napor, prizadevanje za dobro. Kakor nam je jasno, da se brez muje še čevelj ne obuje, nam mora postati jasno, da brez sprejemanja vsakdanjih križev, ne moremo hoditi po ozki poti v življenje.

   Naj nam bo torej veliki petek povabilo, DA SE NE OTEPAMO KRIŽEV, KI JIH ZAHTEVA LJUBEZEN. Napor življenja naj nam ne bo odveč. BREZ DUHOVNEGA NAPORA, BREZ KRIŽA NI PRAVEGA ŽIVLJENJA, NE MOREMO BITI JEZUSOVI UČENCI.

   https://www.grad-miren.si/sl/evangelij-in-pridiga/21-veliki-petek-kriz-ozke-poti-v-zivljenje/

   Odgovori
10. Miro says:

    1. avgusta, 2021 at 15:22

    JEZUS: »JAZ SEM KRUH ŽIVLJENJA. KDOR PRIDE K MENI, GOTOVO NE BO LAČEN, IN KDOR VAME VERUJE, GOTOVO NIKOLI NE BO ŽEJEN«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 6,24-35)

    Ko je tisti čas množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Učitelj, kdaj si prišel sem?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; tega je namreč potrdil Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli? Kaj boš napravil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.«

    MISLI BENEDIKTA XVI.

    »Skrivnost vere!« – »Mysterium fidei!« S temi besedami, ki jih duhovnik spregovori pri maši neposredno po posvetilnih besedah, oznanja skrivnost, ki jo obhaja, in izrazi svoje čudenje ob spremenjenju bistva kruha in vina v telo in kri Jezusa Kristusa. Gre za stvarnost, ki presega vsako človeško razumsko predstavo. Dejansko je evharistija v pravem pomenu besede »skrivnost vere«; je »skupek in bistvo naše vere«. Vera Cerkve je v bistvu evharistična vera, ki se na poseben način hrani z evharistične mize. Vera in zakramenti sta dva dopolnjujoča se vidika cerkvenega življenja. Vera, ki jo je prebudilo oznanilo Božje besede, se hrani in raste v srečanju z milostjo vstalega Gospoda, ta pa se uresničuje v zakramentih: »Vera se izraža v obredih, obred pa obnavlja in utrjuje vero.« Zato je oltarni zakrament vedno v središču življenja Cerkve. »Zaradi evharistije se Cerkev vedno znova poraja!« Kolikor bolj je živa evharistična vera v Božjem ljudstvu, toliko globlja je njegova deležnost življenja Cerkve pri sprejemanju poslanstva iz prepričanja, ki ga je Kristus zaupal svojim apostolom. O tem pričuje vsa zgodovina Cerkve. Vsaka resnična prenova je na nek način povezana z vnovičnim odkritjem vere v Gospodovo evharistično navzočnost sredi njegovega ljudstva. (del razlage Benedikta XVI.)

    Več o mislih Benedikta XVI. in komentarju cerkvenih očetov na https://hozana.si/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori