Članki za dušo

15.009 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   12. avgusta, 2021 at 20:48

   Ponižnost: nadaljevanje prejšnjega prispevka

   Ponižnost je v krščanstvu ena temeljnih Jezusovih drž. Če verujemo, da je Jezus Kristus resnično razodeti Bog, Božji Sin in pravi Človek na Zemlji, potem je jasno, da tudi ta Jezusova krepost ni nekaj, kar ni tako pomembno. Ponižnost je zelo pomembna in aktualna tudi danes za kristjane. Še več, je odgovor na naš nemiren svet. Poglejmo, kaj o njej pravi Jezus: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. … Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,25-30). Ob tej Jezusovi drži, ob pogledu na ponižno srce, se spomnimo tudi na Svetega Vincencija Pavelskega, ki je Jezusa vzel za vodilo svojega življenja.

   Ponižnost je danes v krizi, v kolikor je v krizi pristna krščanska Vera v Boga. Biti ponižen, ne pomeni biti brez hrbtenice, ne pomeni biti strahopeten, ne imeti svojega stališča niti ne izogibanje pokončni drži, ki lahko privede tudi do konfliktov. Resnično ponižen je lahko le tisti, ki globoko v sebi ve, koliko je vreden in se zato ne potrebuje povzdigovati nad druge. Ponižnost torej ni ne potuhnjenost, ne nevera vase, ne osladnost, ne prilagodljivost zaradi sile mogočnežev. Ponižnost je globoka notranja moč in pomaga človeku da ostane pravičen in svoboden. Kitajska modrost pravi, da se v viharju travna bilka začasno ukloni in ko sunki vetra ponehajo se spet zravna, ker je močna in prilagodljiva ter stanovitna ne glede na jakost pihanja vegtra. Če si predstavljam vrhunskega pianista, ki ne dvomi v svoje sposobnosti in znanje, si težko mislim, da bi se moral povzdigovati nad učenca, ki mu delajo težave nekatere vaje na klavirju. Vsi pa smo najbrž kdaj imeli izkušnjo povprečnega učitelja ali prijatelja, ki nas je zaradi ogroženosti z viška podučil o tej ali oni stvari. Kdor ve in verjame vase, mu ni težko biti majhen in ponižen, kdor pa vase dvomi, se rad povzdiguje. Gnothi se authon (grško: γνώθι σε αυτόν) ali slovensko spoznaj sebe in ostani zvest svobodi, pravičnosti in resnici ter bodi kar si.

   Kje najti tisto gotovost, da bi bili lahko ponižni in mirni v sebi, da bi se ne povzdigovali nad druge? Jezus nam daje jasno navodilo: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. Pred tem pa pove, da dela vse, kar dela Oče in da je vse, kar ima, najprej od Očeta. Jezus verjame, da je njegov Oče resnično dober, verjame, da ga ljubi in da mu daje prav vse, kar potrebuje. Ve pa tudi, da je njegovo veselje v tesni povezanosti z njim. Zato nikoli noče delati drugega, kot to, kar mu On naroča. Prava ponižnost se torej napaja v veri, da nas Bog ljubi in skrbi za nas. Kot pravi Jezus: »Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. 23 Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. 24 Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! 25 Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za komolec?« (Lk 12, 22-25) V tej zavesti, da je vse Božji dar, da sami od sebe ne moremo storiti pravzaprav ničesar, v nas raste zaupanje, iz zaupanja hvaležnost, iz hvaležnosti pa ponižnost.

   Jezus si je za svoje življenjsko vodilo pravzaprav vzel ponižnost, saj pravi: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo.« (Jn 4,34) Ponižnost je pravzaprav v samem središču Jezusovega delovanja in izbire poslanstva. Jezus se popolnoma podredi Očetu, ki ga vodi po Svetem Duhu. Sveti Duh ga pri krstu razglasi za ljubljenega Sina, vodi ga v puščavo, da se tam upre vsaki samovolji in izpove svojo popolno vdanost Očetovi volji, v Nazaretu pa razglasi, da je božji maziljenec, ki je v Duhu poslan, da prinese ubogim blagovest. Če povzamemo, lahko rečemo, da je Jezusov stil življenja: Služenje Očetu in ubogim, je življenje in delovanje v ponižnosti.

   Če povzamemo je ponižnost v krščanstvu tista krepost, v kateri najdemo pravo vrednost o sebi. Če smo ponižni odkrivamo Božji načrt, ki ga ima Bog z nami in samo ponižni smo sposobni spoštljivega ter ljubeznivega odnosa z bližnjim. Kot pravi papež Frančišek, se ponižnost odraža v preprostih besedah: »smem«, »hvala«, »oprosti«. Je globoka zavest, da smo med seboj bratje in sestre, nikomur ne gospodarji ne hlapci, kajti vsi smo Božji Otroci enega Boga Stvarnika.

   Odgovori
2. Janez says:

   12. avgusta, 2021 at 20:25

   KRŠČANSKA SKRIVNOST PONIŽNOSTI IN USMILJENJA
   Spomnimo se Jezusovega evangelija: »Kadar te kdo povabi na svatbo ali praznovanje, ne sedaj na prvo mesto…«, »… povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti.« Jezus upošteva načelo: »Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Lahko se vprašava: V čem je ponižnost? Zakaj ponižnost sama po sebi doseže to, kar veličina lahko le sanja? Povabljenec, ki išče zase pomemben prostor, se v resnici hoče delati pomembnega pred drugimi. Sploh ne misli na tistega, ki ga je povabil, ali na to, da bi si želel domačnosti z gostiteljem. Če torej na obed povabimo svoje prijatelje, ki so nam enaki, ne presežemo svojega interesa, da bi tudi nas povabili in nam s tem dali javno priznanje, ki ga hočemo. Na ta način si med seboj delimo svojo namišljeno veličino. S tem smo zgrešili globino in lepoto življenja. Ne dojamemo tega, kar je v življenju zares v igri. Le ponižnost nama omogoči dojeti, kaj je v življenju zares v igri in kaj je resnično pomembno. Ponižnost ni v tem, da se delam majhnega zato, da bi me priznali in pred vsemi drugimi povišali ali pohvalili. Ponižnost je v tem, da prepoznam, da me je Bog povabil v življenje za nekaj tako velikega, da se čutim nevrednega tega povabila. Ne delam se majhnega sedaj, da bi me potem poveličevali, ampak sem majhen zato, ker je prejeti dar tako neskončno velik in me presega. Ponižnost je v tem, da dojamem veličino tistega, ki me je na gostijo življenja povabil. Bolj se počutim majhnega, bolj bom dojel veličino njega, ki me vabi. Ta drža odpre nebeška vrata. Duši pritegne Nebeške darove življenja v izobilju, katerega podoba je gostija. Ko življenja nič več ne gradiva na kakršnem koli nasprotovanju do drugih, tedaj je najino življenje že trdno zasidrano v domačnosti in zaupnosti z Njim, ki mi ga je podaril. Zaznavava njegovo skrivnost in se počutiva majhna, zelo majhna. Tudi odlomek iz Sirahove knjige lahko bereva v tem smislu. Po besedah: Večji si, bolj se ponižuj, tako boš našel milost pred Gospodom, je potrebno dodati še naslednji stavek: »Mnogi so ponosni in slavni, a svoje skrivnosti razodeva ponižnim, kajti veliko je Božje usmiljenje, ki ljudem napihovanje, ošabnost, razkriva svojo skrivnost.« To je skrivnost Božjega veselja do revnih in grešnih, kakršni smo. Pokazal pa jo je v Jezusu.

   Mož iz evangeljskega odlomka je okusil prav to veselje, ki ga Bog daje ne glede na osebo. Daje ga zaradi svoje ljubezni do nas, zaradi svojega Božjega Usmiljenja in Ljubezni, ne zaradi naših zaslug in položaja ter veljave v družbi in bogastva. Če mi še vedno trmasto vztrajamo in delamo razlike med ljudmi, če zahtevava zase čast ali pa se pred drugimi napihujemo s posebnimi častmi, s tem kažemo, da še vedno nismo spoznali in okusili zaupnosti in domačnosti z ljubečim Bogom in lahko njegovo prijazno ponudbo celo zavrnemo. Kdor ne pozna domačnosti in zaupnosti z ljubečim Bogom, ne more reči, da je ponižen. Zato nas Jezusov evangeljski odlomek ne vabi, naj prosimo, da bi se naučili ponižnosti, kakor da je ena izmed kreposti. Vabi nas, naj prosimo, da bi se naučili tako močno zaznavati veličino Božje skrivnosti, ki nam je darovana in dana v Jezusu, da bomo zaničevali vsako drugo stvar ali svojo namišljeno človeško veličino in pomembnost. Čudna, a zelo zdrava evangeljska posledica takšne drže je, da nas bo manj skrbelo za lastno veličino, bolj pa nam bo pri srcu veličina vseh bližnjih. Kajti ponižen in pravičen je, kdor se veseli darov, ki jih Bog daje vsem ljudem. Ponižen in pravičen je, kdor se skupaj z Bogom veseli za uboge in grešnike in ki je pravičen in ponižen in ki prinaša evangeljsko veselje in upanje med ljudi.

   Pater dr. Vili Lovše, Radlje ob Dravi

   Addendum h krščanski ponižnosti
   Ljubezen je največja krepost, toda vsi duhovni pisci se bodo strinjali, da je ponižnost temeljna vrlina kristjana. To zato, ker so bili prvi krščanski pisci menihi, ki so živeli bolj v miru, če so tekmovali v tem, kdo bo bolj ponižen, kot če so tekmovali v uspešnosti in učinkovitosti, kar počnemo ljudje danes. In ponižnost je veliko laže živeti v samostanu med enako mislečimi kot v resničnem svetu, kjer se vsakdo preriva za prvo mesto. Ponižnost je krščanska krepost. Rimskim in grškim filozofom je ponižnost predstavljala le lastnost otrok in starčkov, ki so imeli za kaj biti ponižni. Drugače pa je ponižnost veljala za šibkost. Najbolj znano krščansko razpravo o ponižnosti je napisal sveti Benedikt v šestem stoletju. Natančno je opisal lestev ponižnosti, ki jo sestavlja 12 stopnic. Moderni filozofi so njegovo misel skrčili na 3 vidike ponižnosti: umiranje sebi, milost rešitve in posnemanje Kristusa. Poglejmo, o čem govorijo.Umirati sebi. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi, zato smo nagnjeni k dobroti. Toda odkar so naši predniki padli v greh, se naravno gibamo k zlemu. Padec je bil posledica ponosa, ponižnost pa je ponosu nasprotna vrlina. Če je ponos prekomeren izraz iskanja sebe, potem je prostistrup nesebičnost, način umiranja sebi: ponižnost.Milost rešenja. Ko naravno željo po preživetju podpre še greh ponosa,posamezniki pričnejo verjeti, da si lahko sami pridobijo vse, kar potrebujejo. Lahko zapadejo v nesveto prepričanje, da lahko rešijo celo sami sebe. Ponižnost nam da zavedanje o moči greha in zato smo lahko hvaležni za milost ponižnosti, ki ve, da je Bog edini, ki me more (od)rešiti.Posnemanje Kristusa. Povsem jasno je, da je Jezus blagoslavljal revne, imel rad šibke otroke, da je pozdravljal ponižne in udrihal po bogatih in ponosnih. Še pomembnejše je to, da je bil tudi sam ponižen. In če nas Jezus uči ponižnosti, če nam je vzornik za moralno vedenje, potem moramo vsi, ki mu sledimo, posnemati njegovo ponižnost. Krotak in ponižen, ker je spolnjeval Očetovo Voljo, je šel Jezus za nas v smrt na Golgoti in se iz Ljubezni do vseh nas ljudi daroval na križu in nas Odrešil. Bodimo tudi mi podobni Jezusu! Bolj ponižni in skromni, ko molimo in Boga ter Marijo prosimo Milosti in Usmiljenja!

   Odgovori
3. Janez says:

   12. avgusta, 2021 at 20:13

   MOLITEV JE POTREBNA

   Vodilna tema svetopisemskih beril je med drugim tudi molitev, ali bolje »kako je potrebno vedno moliti in se ne naveličati« (prim. Lk 18, 1). Moč, ki v tišini in brez hrupa spreminja svet in ga preoblikuje v Božje kraljestvo, je vera in njen izraz je molitev. Ko je vera polna ljubezni do Boga in Božjih Otrok, ki Boga prepoznava kot dobrega in pravičnega Očeta, takrat zvesta in vztrajna molitev postane prošnja duha, krik duše, naša meditacija, ki prodre vse do Božjega srca. S tem postane molitev najmogočnejša sila, ki lahko preoblikuje nas molilce in svet, če smo iskreni v Veri. V tem obdobju zapletenih in težkih družbenih razmer ter vojn in bolezni, lakote in revščine je potrebno poživiti upanje, ki ima svoje temelje v veri in se izraža v neutrudljivi molitvi in Samaritanski pomoči drugim. Molitev vzdržuje plamen Vere v Boga vedno prižgan in pomaga, da Vztrajamo v Dobroti in Usmiljenju. Vera nam zagotavlja, da Bog posluša našo molitev in nas usliši ob za nas pravem trenutku, čeprav se nam iz izkušnje zdi, da ni tako. Krščanska molitev ravno zato ni izraz vdanosti v usodo ali lenobe, ampak dejavna Vera, ki se preliva v Življenje z Delom in Molitvijio. Nasprotno, je tolažeči notranji odgovor na resničnost, je moč upanja, najvišji izraz vere v moč Boga, ki je ljubezen in nas nikoli ne zapusti. Bog nam vedno odpušča, ko ga molimo in ga prosimo odpuščanja. Molitev, ki nas jo je naučil Jezus in ki doseže višek v Getsemaniju, ima značaj boja, saj nas odločno postavlja ob Gospoda Jezusa v boju proti krivičnosti ter zmagi nad zlom z Božjo Dobroto in Usmiljenjem. Molitev je orožje ‘majhnih’ in ubogih v duhu, ki zavračajo vsako obliko nasilja, ki so Dobri in Usmiljeni, ki živijo pravično in spolnjujejo Evangelij in Božjom Voljo. Še več, na vse hudobije odgovarjajo stanovitno in z Molitvijo ter Veliko Vero v Gospoda z Mirom in Dobroto, z evangeljskim nenasiljem ter s tem pričujejo, da je resnica Ljubezni močnejša od sovraštva in smrti. Radi molimo in se mikoli ne naveličajmo. Zmolimo ne samo zjutrakj in zveče, zmolimo tudi na kratko čez dan, ko delamo. Naj se z molitvijo prekvasijo naše misli in dejanja. V Bogu premorem vse! In le v Njem počije moja Duša in Srce, pravi Sveti Avguštin.

   Odlomek iz Medmrežja revije Domovina

   Odgovori
4. Miro says:

   12. avgusta, 2021 at 19:58

   NAUK IN PRAKSA ODPUSTKOV V CERKVI STA TESNO POVEZANA Z UČINKI ZAKRAMENTA POKORE

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   KAJ SO ODPUSTKI

   “Odpustek je odpuščenje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov.”

   “Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe.” Odpustke moremo naklanjati ali živim ali rajnim …

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/x-odpustki/

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Janez says:

   12. avgusta, 2021 at 19:56

   MOLITEV PRED BRANJEM BOŽJE BESEDE V BIBLIJI
   Gospod Bog, prosim Te, razodeni tudi meni grešnemu Človeku, ki Te prosi in išče, skrivnosti Svetega Pisma, kakor si jih vsem svojim Apostolom in Učencem, ko si bil pri nas na Zemlji. Priznam, da jih zaradi svojih omejenih človeških sposobnosti, zaradi svojih grehov in svojega človeškega razmišljanja ne morem pravilno razumeti. Prosim navdihni me in daj mi Božjo Milost, prosim navdihni me, da bom Sveto Pismo pravilno bral in razumel in ga vsakodnevno pravilno uporabljal v svojem Življenju, tako, da bom vestno spolnjeval Božjo Voljo, širil Veselje in Ljubezen med ljudmi in živel kot naš Učitelj in Odrešenik Božji Sin Jezus. Gospod Bog prosim Usmili se nas Grešnikov in spomni se prosim, da si s svojim Odrešenjem za vse nas Ljudi na zemlji odprl sporočilo Boga Ljudem, Sveto Pismo, ki je Knjiga vseh Knjig, ki je zapečatena s sedmimi pečati, od katere ne smemo ničesar odvzeti in ničesar dodati. Dal si nam jo nam Ljudem na Zemlji, da pravilno beremo Božjo Besedo in se iz Nje učimo. Prosim odpri mi in vsem nam Ljudem Knjigo Svojih Božjih Skrivnosti, razsvetli moj razum, da bom mogel Pravilno razumeti kaj nam Govori naš Bog; prosim opogumi me, da bom na podlagi Naukov Svetega Pisma vedno molil, živel in spolnjeval Božjo Voljo in da me bo vedno prežarjal in navdihoval Sveti Duh ter vodil Ogenj Tvoje Božje Ljubezni, da jo bom širil naprej drugim tudi sam. Amen.

   Kristjan Moli, Družina 1982.

   Odgovori
6. Janez says:

   12. avgusta, 2021 at 19:11

   Opomnik za življenje ali Vita tua est Academia Operosorum
   1. Vsak dan, ki ti je namenjen koristno preživi v službi bližnjih in zastonj razdajaj vse svoje talente, ki si jih tudi zastonj prejel ob rtojstvu od Boga, pa boš poslal ljudem dragocen delček večnosti in boš osrečeval in boš srečen.
   2. Biti mlad pomeni verjeti v čudo, da je tudi nemoguče mogoče, ko iz potresnih ruševin rešiš človeka, ko nahraniš lačnega in potolažiš trpečega z mano in dobroto in ko pomagaš povsod, kjer te potrebujejo bližnji, ko premagaš sebe.
   3. Ne dovoli, da bi tvoja življenjska radost in sreča bila odvisna od tisoč in ene malenkosti, ampak presegaj drobne malenkosti s pogumom in dobrodušno velikopoteznostjo, ko je treba pomagati in opogumiti ponižane in razžaljene in pokazati pot in vzor kako iti naprej, ko se uporno spoprimeš s težavami in se tebi in drugim odprejo rešitve.
   4. Ko ti bo težko, poskušaj biti mali igrivi nasmejani klovn, ki pripoveduje skeče, poje pesmi, ali prešerno igra na gosli in tako prinaša radost in veselje žalostnim ljudem, upanje obupanim in odrešitev vsem tistim, ki so izgubili smoter, cilj in pot v življenju. Včasih moraš koga preprosto razvedriti z besedami in glasbo srca, saj ko pomagaš bližnjim pomagaš sebi.
   5. Temelj ljudske sreče je globoka sigurnost, spontana radost v malih stvareh in velika enostavnost, ko je treba imeti človeka preprosto rad in objeti trpečega ter obrisati solze z lic otroka, ki je v vojni ostal brez staršev, mu ponuditi hrano, streho in uteho kot Kristus, ki je za lačne in bolne ter trpeče prišel na svet in na križu daroval sebe.
   6. Smeh osvobaja in razvedri potrte ter je najboljša kozmetika za zunanjost in najboljše zdravilo za notranjost, ko neopazno vstopi v kamrico srca in prežene skrbi.
   7. Ne osrečuje obilje, ampak to, v čemer uživaš. Ko lahko uživaš v enem cvetu, v enem nasmešku, v igri otroka, v letu metulja, v radosti matere, ki so ji pozdravili v bolnici sina, v nasmehu očeta, ki se mu je domov vrnil izgubljeni sin, si bogatejši od vseh milijonarjev, ki imajo vse kar si poželijo, pa vendar ostajajo nezadovoljni in se ničemur več ne veselijo. Zakaj, ker so bogataši kot Babilonski stolp preobteženi in preobloženi z zlatom, z denarjem, s hišami, avtomobili, tovarnami, bankami in drugim premoženjem, ki ne osrečuje ampak prinaša nove in nove skrbi in ker bogastvo kot mamon vseskozi nagovarja imetnika, da bi pridobival in imel še več kot doslej. Kaj pomaga bogatašu vse bogastvo sveta, če je nesrečen in osamljen in ga nihče ne razume ter ne vidi smisla v življenju!
   8. Bodi dober kakor sonce, saj to navkljub vsej hudobiji in bedi sveta, vsako jutro gotovo vzide in prinese toploto in svetlobo med nas pravičnike in grešnike, brez razlike.
   9. Naj bo vsakdo srečen s koščkom neba v Tvoji roki, s prijazno besedo izrečeno bližnjemu in strpnostjo do različnosti, ki jo izkazujejo drugi.
   10. Optimizem je kot svetloba v temo tisti najčudovitejši in najcenejši recept, da dolgo živiš zdravo in srečno in da te imajo ljudje radi. V Bogu premoremo vse, kar potrebujemo. On je naša Pot, naš Učenik in Odrešenik.
   11. Odpuščajmo sebi in drugim ter popravimo vse prizadejane krivice! Prosimo za Odpuščanje Boga in se spovejmo svojih grehov, da bomo lahko spet vse začeli na novo, brez stare prtljage.

   Janez AKA Dichter Hansi

   Odgovori
   • Miro says:

     12. avgusta, 2021 at 19:56

     BOŽJE USMILJENE, KI SI NAM DALO PRESVETO DEVICO MARIJO ZA MATER USMILJENJA, ZAUPAMO VATE!

     Odgovori
7. Miro says:

   12. avgusta, 2021 at 18:41

   MISLIMO NA TO: PRI POSLEDNJI SODBI BOMO DAJALI ODGOVOR NE LE ZA TO, KAR SMO STORILI, BOG NAM BO PRIPISAL KRIVDO TUDI ZA VSAKO DEJANJE, KI BI GA LAHKO STORILI, PA GA NISMO (sv. Maksimiljan Kolbe)

   – Vzljubimo dobo, v kateri smo rojeni. Vzljubimo križ, v njem je dokončni mir in zveličanje. Blagoslovljen bodi Bog, ki v svoji previdnosti nobenemu človeku ne prepušča, da si sam izbira, kdaj in kje naj se rodi.

   – Mislimo na to: pri poslednji sodbi bomo dajali odgovor ne le za to, kar smo storili, Bog nam bo pripisal krivdo tudi za vsako dejanje, ki bi ga lahko storili, pa ga nismo.

   – Kaj pomeni brezmejna ljubezen do Brezmadežne? Ona je Bogu najbližja. Če se bližamo njej, se s tem bližamo samemu Bogu.

   – Ko igralci nastopajo na odru, se eden obleče kot kralj, drugi kot služabnik ali kot vojak. Lahko bi vprašali, kateri je najveljavnejši. Brez dvoma tisti, ki je svojo vlogo najbolje odigral.

   (sv. Maksimiljan Kolbe, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Janez says:

   12. avgusta, 2021 at 18:41

   KAJ POMENI STRAH BOŽJI ZA VERUJOČE KRISTJANE?
   »Strah božji ne pomeni, imeti strah pred Bogom, pravi papež Frančišek. Dobro vemo, da je Bog Oče tisti, ki nas ljubi in želi naše odrešenje; vedno nam odpušča, vedno! Zato nimamo razloga za strah pred Njim. Strah božji je dar Svetega Duha, ki nas spominja, kako majhni smo pred Bogom in njegovo ljubeznijo, in da je naše dobro v izročitvi v njegove roke s ponižnostjo, spoštovanjem in zaupanjem. Ravno to je strah Božji: izročitev dobroti našega Očeta, ki nas ima zelo rad. Za neverujočega pa je strah Božji lahko tisti strah pred Božjo sodbo in večno smrtjo, ki je večna ločenost od Boga (Evangelij po Luku 12,5; Pismo Hebrejcem 10,31). Za verujočega pa je strah Božji nekaj zelo drugačnega. Strah verujočega je strahospoštovanje do Boga. Pismo Hebrejcem 12,28–29 je dober opis tega: »Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni in tako Bogu s spoštovanjem in strahom služimo, kakor je Njemu všeč. Kajti naš Bog je ogenj, ki požira.« Spoštovanje in strah sta točno to, kar pomeni strah Božji za kristjane. To je motivacijski dejavnik za nas, da se predamo Stvarniku vesolja in ga kot Očeta ubogamo in spoštujemo ter ga Ljubimo.

   Vrstica Pregovori 1,7 pravi: »Strah Gospodov je začetek znanja.« Dokler ne razumemo, kdo je Bog, in dokler ne razvijemo strahospoštovanja in ubogljivosti do njega, ne moremo imeti prave modrosti. Prava modrost izhaja samo iz razumevanja, kdo je Bog in da je Bog svet, pravičen in pošten ter Ljubeč. Peta Mojzesova knjiga 10,12.20–21 pravi: »In zdaj, Izrael, kaj zahteva od tebe GOSPOD, tvoj Bog? Samo to, da se bojiš GOSPODA, svojega Boga, da hodiš po vseh njegovih poteh, ga ljubiš in služiš GOSPODU, svojemu Bogu, z vsem srcem in z vso dušo. GOSPODA, svojega Boga, se boj, njemu služi, njega se dŕži in pri njegovem imenu prisegaj! On je tvoja Hvalnica, on je tvoj Bog, ki ti je storil velike in strašne reči, ki so jih videle tvoje oči.« Strah Božji je osnova za našo hojo po njegovih poteh, za služenje Njemu in za našo ljubezen do njega. Nekateri po novem definirajo strah Božji za verujoče kot »spoštovanje« do njega. Čeprav je spoštovanje nedvomno vključeno v strah Božji, je več kot le to. Svetopisemski strah Božji za verujočega vključuje razumevanje, kako zelo Bog sovraži greh, in strah pred njegovo sodbo zaradi greha – celo v življenju verujočega. Pismo Hebrejcem 12,5–11 opisuje Božje vzgajanje verujočega, da ostane stanoviten v Veri in spolnjevanju Božje Volje. Čeprav Bog vzgaja v Ljubezni (Pismo Hebrejcem 12,6), je to še vedno nekaj strašnega. Ko smo bili otroci, nam je strah pred kaznijo staršev nedvomno preprečil kakšne hudobije, ker nas je to odvračalo od greha. Enako bi moralo biti v našem odnosu z Bogom. Bati bi se morali njegovega discipliniranja in si prizadevati, da bi živeli tako, kot mu je všeč in kot nas Oče Uči. Verujoči kristjani naj se ne bi bali Boga, saj je Naš Oče. Nimamo razloga, da bi se ga bali. Bog nas Neskončno Ljubi. Tudi takrat, ko nas preizkuša v trpljenju in bolezni. Imamo obljubo, da nas ne more nič ločiti od njegove ljubezni (Pismo Rimljanom 8,38–39). Imamo njegovo obljubo, da nas ne bo nikoli zapustil ne pozabil (Pismo Hebrejcem 13,5). Imeti strah Božji pomeni imeti takšno strahospoštovanje do Boga, da ima to velik vpliv na naš način življenja. Strah Božji pomeni, da ga spoštujemo, smo mu poslušni, se podrejamo njegovemu discipliniranju in ga s strahospoštovanjem častimo. Nikoli ne prenehajmo moliti k Bogu in Upati na Božje Usmiljenje in Božjo Ljubezen. Spokorimo se, spovejmo se Bogu, prosimo ga Odpuščanja, molimo iskreno in goreče za Božjo Milost, Odpuščanje in Odrešitev ter prosimo Boga za pomoč, da se spreobrnemo in poboljšamo.

   Ko smo prežeti s strahom Božjim, smo po papežu Frančišku usmerjeni v sledenje Gospodu s ponižnostjo, poslušnostjo in pokorščino. A ne z držo predaje in pasivnosti, ampak z aktivnim delovnim čudenjem in veseljem; z veseljem Božjega otroka, ki vidi, kako mu Oče streže in ga ljubi. Strah Božji torej iz nas ne naredi boječe in popustljive ter boječe in mlačne kristjane, ampak daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo pokorni Gospodu iz strahu, ampak ker jih je ganila in osvojila njegova ljubezen. Biti osvojen z Božjo ljubeznijo, kar je nekaj zelo lepega. Pustiti se osvojiti tej ljubezni Očeta, ki nas zelo ljubi, ljubi nas z vsem svojim srcem. Strah božji pomeni tudi ‘alarm’ pred vztrajanjem v grehu. Ko oseba živi v slabem, preklinja Boga, ko izkorišča druge in jih tiranizira, ko živi samo za denar, nečimrnost, oblast ali ponos, takrat v nas strah božji povzroči alarm, preplah. Z vso oblastjo, z vsem denarjem, z vsem tvojim ponosom in nečimrnostjo ne boš srečen. Nihče ne bo odnesel s sabo na drugo stran ne denarja ne oblasti ne ponosa, ničesar. Odnesemo lahko samo ljubezen, ki nam jo daje Bog Oče, gotovosti, ki smo jih z ljubeznijo sprejeli od Boga. Odnesemo lahko samo tisto, kar smo storili za druge. Svojega upanja ne polagajmo v denar, ponos, moč, saj nam te stari ničesar ne obljubljajo. Mislite, da bo pokvarjena oseba srečna na drugi strani? Težko ji bo pristopiti h Gospodu.

   Prosimo Gospoda Milosti, da bi svoj glas združili z glasom revnih, ubogih ter bolnih, sprejeli dar strahu Božjega in skupaj z njimi, napolnjeni z Božjim Mirom, Usmiljenjem in Ljubeznijo Boga, priznali, da je Bog naš Nebeški Oče. Da radi spolnnujemo Božjo Voljo in Hodimo za Jezusom Odrešenikom in Učenikom.

   Kateheza papeža Frančiška, druga krščanska verska gradiva in lastni premisleki

   Odgovori
9. Janez says:

   12. avgusta, 2021 at 18:30

   Ali je vaša vera Evangeljska ali je strupena zaradi farizejstva? Ste politični ali farizejski katoličan ali ste pravi Jezusov kristjan? (Ameriško medmrežje Aleteia)
   Preberite članek nekdanje ateistke in premislite o sporočilu?
   Poznam veliko ljudi, ki so precej osupli zaradi načina, kako papež Frančišek vsem katoličanom, skupaj z duhovniki, redovniki, redovnicami in cerkvenimi dostojanstveniki, postavlja izzive v vsakdanjem življenju. Zdi se nepošteno, če te na videz ostre izzive primerjamo z nežnostjo, s kakršno prihaja naproti vsem, ki so se znašli na obrobju Katoliške cerkve.
   Čeprav Frančiškove besede včasih razburijo tudi mene, pa razumem, zakaj se je odločil za takšen način govora. Osrednja tema njegovega pontifikata je evangelizacija in Frančišku je bila ta položena v zibelko. Podobno kot Jezus tudi on zelo dobro ve, kako se lotiti zadeve. ”Naši” ljudje, tisti, ki bi jim moralo biti vse jasno, so vedno deležni na videz ostrejše Jezusove kritike, z drugimi pa ravna občutno prijazneje. Gre za razliko med tem, kako oče ravna z odtujenim otrokom in kako ravna z otrokom, ki ve, da bi moral upoštevati očetov nasvet.

   Kaj je protistrup oziroma zdravilo?
   Papež Frančišek na vse to opozarja predvsem zato, ker mu je mar za naše duše. Ne želi si, da bi bila Cerkev polna “pobeljenih grobov”, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni ”mrtvaških kosti” (Mt 23,27). Poleg tega pa se zaveda, da sta med najmočnejšimi protistrupi za ljudi, ki so zapustili Cerkev, spreobrnjenje in svetost vernikov v cerkvenih klopeh. Kot nekdanja ateistka lahko povem, da je Bog uporabil že veliko svetih oseb, da bi me privedel nazaj v Cerkev. Nasprotno pa je hudič uporabil ljudi z “zastrupljeno vero”, da bi me od Cerkve odvrnil. In včasih je šlo za iste ljudi. Naše sposobnosti za evangelizacijo niso vrhunske, kajti vsi smo grešniki in v vseh nas so sledi zastrupljene vere. Če nas hudič že ne more spraviti iz Cerkve, si po svojih najboljših močeh prizadeva, da bi vsaj zastrupil naše versko življenje. Preberimo in se zamislimo ter ukrepajmo s spovedjo, molitvijo in spreobrnitvijo k Jezusu.

   Tule je nekaj znamenj strupene vere, ki jih opažam (in naj pojasnim: ne želim izpostavljati posameznikov, ampak vse skupaj, tudi samo sebe, spodbuditi k izpraševanju vesti).
   1. Neveseli katoličan: Ali se o verskih vprašanjih ne zmorete smejati skupaj z drugimi ali pa preprosto pozabiti na vse skupaj? Je vaša vera nadležna, drobnjakarska in malenkostna, ne pa velikodušna, radostna in odprta? Vprašajte se, kako komentirate in se odzivate na verske teme na družbenih omrežjih. Ali so vaši komentarji večinoma kritični, z grenkim prizvokom? Igrate vlogo ”katoliškega policista”, ne vloge “katoliškega evangelizatorja”? Ali na družbenih omrežjih sledite ljudem, ki so evangelizatorji ali policisti? Vera, ki ni prežeta z radostjo in mirom Svetega Duha, nikogar ne bo pritegnila h Kristusovi luči.
   2. Politični katoličan: Ali s težavo govorite o veri, ne da bi ob tem omenjali tudi politiko? Zdi se mi, da to mlade resnično odganja od Cerkve. Ljudje, ki so obsedeni s politiko, politične osebnosti predstavljajo kot nečloveške ideološke nasprotnike, ki uničujejo duhovno življenje samih sebe in vseh, ki jih obkrožajo. Politika je pomembna, ko pa jo izenačimo z verskimi vprašanji ali pa se zaradi nje vedemo povsem nekrščansko, stvari postanejo precej neuravnotežene.
   3. Farizejski katoličan: Ali vera za vas pomeni dolžnost, nalogo, ne pa notranjega spreobrnjenja? Ali takrat, ko govorite o veri, bolj izpostavljate “zunanje” stvari, ne pa toliko spreobrnjenja in molitve? To sicer ni nujno zastrupljanje, lahko pa zelo hitro postane strupeno. Kadar molitev in odnos nista središče vašega verskega življenja, si bo hudič prizadeval, da se boste osredinjali na zunanje stvari. To kmalu privede do napuha, začnemo soditi druge, naš odnos do Boga in ljudi pa se znajde pred oviro.
   4. Katoličani tipa ”Mi proti njim”: Ali se zmorete pogovarjati o veri, ne da bi uporabili izraza “levičarji” ali “desničarji” ali pa katere koli druge oznake, ki jo uporabljamo, če želimo omalovaževati vse tiste, ki se nam ne zdijo primerni za katoličane? Pogosto govorite o ljudeh ali skupinah, ki jih imate za svoje ideološke sovražnike? Če je naše versko življenje osredinjeno na ljudi, ki to počnejo narobe, potem smo mi tisti, ki počnemo nekaj napačnega. Če smo v verskih krogih vedno kritični in sovražni, to gotovo ne prihaja od Svetega Duha. Edinost je znamenje nečesa večjega, nadnaravnega. Če živimo v duhu edinosti (ter govorimo o resnici in ljubezni), bodo ljudje laže verjeli v Boga, ker bomo tako drugačni od sveta (Jn 17, 20-21).
   5. [Vstavite svoj pridevnik] katoličani: Ali več časa posvetite določenemu verskemu vprašanju kakor svojemu odnosu z Jezusom? Bog pričakuje, da si bomo na različnih področjih prizadevali za pravičnost. Ne prosi pa nas, naj katero koli vprašanje o ljubezni, resnici ali pravičnosti, ne glede na to, kako pomembno je, postane središče našega življenja. Nič ne bi smelo biti bolj središčno od našega odnosa z Bogom. Ali to drži za naše življenje, je razvidno iz tega, kako goreči smo do stvari, ki nam jih Bog polaga v srce, ter iz tega, kako ravnamo z bližnjimi ne glede na to, kdo so.
    
   Ali se prepoznate v katerem izmed teh opisov? Ali krščansko živite, molite in sledite Božji Volji in Jezusovem Evangeliju?
   Za trenutek se ustavite in prosite Boga, naj vam pri tem pomaga. O tem se naslednjič pogovorite s svojim spovednikom. Za nasvet prosite zaupnega prijatelja. In ne nazadnje, zaupajte, da v vas deluje Bog kot v vsakem izmed nas, pomaga nam prečiščevati našo vero, da bi mu postali bolj podobni. Le pri Bogu moramo ostati in On bo opravil večino dela za nas! Prosimo ga za Vodenje in Pomoč, Da spregledamo in se poboljšamo in da odslej živimo po Jezusovem Evangeliju, ki je Ljubezen.

   Medmrežje Aleteia 5 opozorilnih znakov toksične krščanske vere (ameriška Aleteia: 5 warning signs of a toxic faith)

   https://aleteia.org/2016/09/06/5-warning-signs-of-a-toxic-faith/

   Odgovori
   • Janez says:

     12. avgusta, 2021 at 19:04

     Gospod Bog prosim Uči Nas, Vodi Nas, Pomagaj nam, da nikoli ne zaidemo na stranpoti in da bomo vedno hodili za Jezusom in bili podobn Jezusu. Veliko je preizkušenj in skušnjav hudobca, da bi nas speljal stran od Boga!

     Gospod, popolnoma se izročam v tvoje roke in zahvaljujem se ti za ta dan, ki sem ga preživel. Zahvaljujem se ti za vse, kar sem storil dobrega, za vse uspehe. Prosim te odpusti mi vse grehe in napake, ki sem jih storil drugim ljudem, pa tudi vse, kar nisem dobrega storil, pa bi lahko marsikaj.

     Toda, kako malo je dobrega, kar sem storil, in kako nepopolno je. Kako veliko pa je tistega, kar bi rad storil, a nisem. Marsikatero uro sem zapravil brez koristi in svojeglavo brez veze. Izogibal sem se ljudi, ki bi jim lahko pomagal. Izogibal pa sem se tudi vsemu tistemu, kar bi zame pomenilo, da sem pomagal in duhovno rastel v veri, ko bi šel med ljudi in bil misijonar Ljubezni. Nisem bil Samaritan, čeprav sem srečeval pomoči potrebne. Nisem obgovoril in pomagal mnogim revnim neznancem, ki so prosili za vbogajme na cesti. Nisem se ustavil in občudoval Tvoje Stvarstvo v Naravi, ko so cvetele rože in so pele ptice na drevju in je dehtelo pokošeno seno na travnikih v vasi. Nisem videl pridnih kmetov, ki so delali na polju in obdelovali vinograd. Mnogo dobrega sem opustil in tudi slabega storil. Žal mi je Oče. Odpusti mi.. Pomagaj mi da bom boljši človek. Moje življenje je pogosto prazno. Sploh ga ne bi mogel jemati resno, ko bi ne vedel, da ga resno jemlješ ti, ki si moj Oče, ki mi hočeš dobro.

     Tako tudi nocoj priznam pred teboj, da sem grešnik. Ti pa nočeš neodrešenega grešnika, ki tava in te išče, ampak hočeš in mi ponujaš pomoč, da se po Tebi odrešim.. Tudi meni reci tisto besedo: »Bodi čist!« Podari mi jutri nov začetek. Daj mi moči, da bom hodil po tvoji poti Odrešenja in Dobrote. Najlepša zahvala je življenje po tvoji volji in po Jezusovem Evangeliju. Vedno popolneje bi se ti rad zahvaljeval in bil boljši človek. Z vsakim dnem bi rad rastel v ljubezni do tebe in do bližnjih. Pomagaj mi pri tem! Amen.

     Molitve na medmrežju in Kristjan Moli Družina 1982

     Odgovori
     • Miro says:

       13. avgusta, 2021 at 11:56

       BOŽJA BESEDA: »NE POJDE V NEBEŠKO KRALJESTVO VSAK, KDOR MI PRAVI: ›GOSPOD, GOSPOD,‹ AMPAK KDOR URESNIČUJE VOLJO MOJEGA OČETA, KI JE V NEBESIH.« (Mt 7,21)

       Odgovori
10. Miro says:

    12. avgusta, 2021 at 18:07

    PRILIKA, KI NAM JO POVE JEZUS, JE ZELO JASNA: ODPUŠČATI. NAJ NAS GOSPOD NAUČI TE MODROSTI ODPUŠČANJA, KI NI LÁHKO. NAREDIMO NASLEDNJO STVAR: KO BOMO ŠLI K SPOVEDI, K ZAKRAMENTU SPRAVE, SE NAJPREJ VPRAŠAJMO: ‘ALI JAZ ODPUŠČAM?’ ČE ČUTIM, DA NE ODPUŠČAM, SE NE SMEM DELATI, DA PROSIM ODPUŠČANJA, SAJ MI NE BO ODPUŠČENO. PROSITI ODPUŠČANJA POMENI ODPUSTITI. OBOJE SODI SKUPAJ, NE MORE SE JU LOČITI!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 18,21-19,1)

    Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. Ko so njegovi soslužabniki videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.«

    Ko je Jezus končal te besede, je odpotoval iz Galileje in prišel v judejsko pokrajino na drugi strani Jordana.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+18%2C21-19%2C1&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Odlomek iz današnjega evangelija govori o odpuščanju. Jezus je pred tem podal katehezo o edinosti med brati in jo je zaključil z lepo besedo: ‘Zagotavljam vam, da če se dva ali trije združijo v prošnji za neko milost, se bo to gotovo zgodilo.’ Edinost, prijateljstvo, mir med brati vabijo k sebi Božjo naklonjenost. Peter nato vpraša: ‘Kaj pa ljudje, ki nas prizadenejo, kaj moramo storiti z njimi? Če moj brat greši zoper mene, kolikokrat naj mu odpustim? Sedemkrat?’ Jezus je odgovoril s tisto besedo, ki je v njihovi govorici pomenila ‘vedno’: sedemdesetkrat sedemkrat. Vedno je potrebno odpuščati.

    Vendar pa odpuščati ni lahko. Naše sebično srce se namreč vedno oklepa sovraštva, maščevanja, zamer. Vsi smo že videli družine, ki so uničene zaradi sovraštva, ki se prenaša iz roda v rod. Brate, sestre, ki se niti pred krsto katerega od staršev ne pozdravijo, ker ohranjajo stare zamere. Zdi se, da je navezanost na sovraštvo močnejša kot navezanost na ljubezen: lahko bi rekli, da je prav to zaklad hudiča. On se vedno skriva sredi naših zamer, sredi našega sovraštva in temu sovraštvu daje rast, ohranja ga zato, da bi uničeval. In velikokrat uničuje zaradi majhnih stvari. Prav tako se želi uničiti Boga, ki ni prišel, da bi obsodil, ampak odpustil; Boga, ki se je sposoben veseliti grešnika, ki se približa, in vse pozabiti.

    Ko nam Bog odpusti, pozabi na vse zlo, ki smo ga storili. Nekdo je rekel, da je to ‘Božja bolezen’. Nima spomina, v teh primerih je sposoben izgubiti spomin. Bog izgubi spomin težkih zgodb mnogih grešnikov, naših grehov. Odpusti nam in gre dalje. Reče nam le: ‘Tudi ti delaj isto: nauči se odpuščati, ne nosi naprej tega nerodovitnega križa sovraštva, zamere; tega, da si misliš: ‘To mi boš drago plačal!’ Ta beseda ni ne krščanska ne človeška. Jezusova velikodušnost nas uči, da moramo zato, da bi šli v nebesa, odpuščati. Še več, pravi nam: ‘Ti hodiš k maši?’ – ‘Da.’ – ‘Vendar pa če se pri maši spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, se prej spravi; ne prihajaj k meni z ljubeznijo do mene v eni roki ter s sovraštvom do brata v drugi.’ Doslednost ljubezni. Odpuščati. Iz srca odpuščati.

    Obstajajo ljudje, ki živijo tako, da obsojajo ljudi, o njih slabo govorijo, nenehno blatijo svoje sodelavce, sosede, sorodnike, ker ne odpustijo določene stvari, ki so jim jo storili ali pa samo nečesa, kar jim ni bilo všeč. Izgleda, da je bogastvo, ki je lastno hudiču, prav to: zasejati ‘ljubezen’ do ne-odpuščanja, živeti navezani na ne-odpuščanje. Odpuščanje je namreč pogoj za vstop v nebesa.

    Prilika, ki nam jo pove Jezus, je zelo jasna: odpuščati. Naj nas Gospod nauči te modrosti odpuščanja, ki ni láhko. Naredimo naslednjo stvar: ko bomo šli k spovedi, k zakramentu sprave, se najprej vprašajmo: ‘Ali jaz odpuščam?’ Če čutim, da ne odpuščam, se ne smem delati, da prosim odpuščanja, saj mi ne bo odpuščeno. Prositi odpuščanja pomeni odpustiti. Oboje sodi skupaj, ne more se ju ločiti. In tisti, ki prosijo odpuščanja zase – kot ta gospod v priliki, ki mu gospodar vse odpusti – sami pa ne odpuščajo drugim, bodo končali kakor ta gospod. ‘Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.’

    Naj nam Gospod pomaga, da bi to razumeli ter sklonili glavo; da ne bi bili ošabni, da bi bili velikodušni v odpuščanju. Da bi odpustili vsaj zaradi lastne koristi. V kakšnem smislu? Potrebno je odpuščati, saj če jaz ne odpustim, mi tudi ne bo odpuščeno. Vsaj to.

    Če bomo čutili greh in lepoto božjega usmiljenja, nam ne bo težko odpuščati. Bog pa daj, da bi bil tudi drugi pripravljen na spravo, da bi bilo odpuščanje mogoče.

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neomejeno v zakramentu krsta in pokore, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:

      12. avgusta, 2021 at 18:12

      Za navedeni prispevek o odpuščanju dodajam še vir. Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      Odgovori
      • Miro says:

        12. avgusta, 2021 at 18:56

        Gospodu Ervinu Mozetiču smo lahko resnično hvaležni za njegove jasne, pronicljive vsakodnevne razlage evangeljskih odlomkov. Sicer mi ni vedno vse všeč, kar preberem v njegovih razlagah, saj mi večkrat v živo stopa na še ne zaceljene “duhovne žulje”. To gotovo ni prijetno, je pa v luči svetega evangelija zelo zdravilno. Prepričan sem, da tudi za druge odprte, iskrene, preproste kristjane, iščoče polnost resnice, ki je Gospod Jezus Kristus.

        Odgovori
        • Hvala says:

          12. avgusta, 2021 at 21:04

          ODPUŠČANJE

          O odpuščanju bi dodala naslednje: Človek se mora najprej odločiti: če se odloči, da bo nekomu odpustil, najprej to izreče -to je prva faza, potem pa sledi proces- bi rekla zorenja. Spraševala sem se, kako je mogoče da nekomu , ki me je zelo prizadel tako lahko v srcu odpustim, pri nekom drugem pa za neko malenkost občutim težavo? Samo odpuščanje ne gre tako hitro kot bi pritisnili na gumb in bi “ven priteklo odpuščanje”. GOSPOD JE TISTI, KI DELI MILOSTI, PA TUDI MILOST ODPUŠČANJA ON PODELI.

          Če človek reče, da je nekomu ODPUSTIL, potem pa še naprej čuti grenkobo ali pa zamere v SRCU, to ni odpuščanje. ODPUŠČANJE BO DEJANSKO NASTOPILO, KO NE ČUTIMO VEČ NIČESAR GRENKEGA V SRCU, KO SRCE NE BOLI VEČ OD PRIZADETOSTI, KO NI NOBENE GRENKOBE VEČ, NOBENE ZAMERE VEČ. SKRATKA SAMA SVETLOBA. ČE MOLIMO ZA ODPUŠČANJE IN SI GA V RESNICI ISKRENO ŽELIMO, NE SAMO NAVIDEZNO, PROSIMO GOSPODA, GOSPOD DELI MILOSTI. Sama delam tako, da pri vsaki Sveti mašni daritvi JEZUSU PODARJAM SVOJE NEOPUŠČANJE. Gospod že ve, kdaj je človek zrel za podelitev milosti. ZAMERA POVZROČA, DA SE ČLOVEK ZAČNE IZOGIBATI DOLOČENIH LJUDI, DO KATERIH GOJI JEZO, ZAMERO itd…

          ZELO POMEMBNO PA JE MOLITI SVETI KRIŽEV POT. Sama molim- NOTRANJE OZDRAVLJENJE OB MEDITACIJAH POSTAJ KRIŽEVEGA POTA, napisal p. Robert De Grandis.

          To je moje mnenje, moje izkušnje…

          Odgovori
          • Miro says:

            13. avgusta, 2021 at 7:14

            Ga. Hvala najlepša hvala za vaše dodatno razmišljanje. Bog vas obilno blagoslovi!