Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.015 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Janez says:
    23. avgusta, 2021 at 13:35

    Papež Frančišek o Božjem kraljestvu

    Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta
    Jezus je najprej odgovoril, da njegovo kraljestvo »ni od tega sveta« (v. 36). Potem pa je potrdil: »Ti praviš: Kralj sem« (v. 37). Iz vsega Jezusovega življenja je razvidno, da On nima političnih ambicij. Spomnimo se, da je bila po pomnožitvi kruha množica navdušena nad čudežem in ga je hotela razglasiti za kralja, da bi vrgla rimsko oblast in vzpostavila izraelsko kraljestvo. Toda za Jezusa je kraljestvo nekaj drugega, ki se prav gotovo ne udejanji z uporom, nasiljem in močjo orožja. Zato se je sam umaknil na goro, da bi molil (prim. Jn 6,5-15). Sedaj, ko odgovarja Pilatu, mu da vedeti, da se njegovi učenci niso bojevali in ga branili. Pravi: »Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.«

    Božje kraljestvo je utemeljeno na ljubezni
    Jezus hoče dati razumeti, da je nad politično oblastjo še ena druga veliko večja in se je ne doseže s človeškimi sredstvi. On je prišel na zemljo, da bi izvajal to oblast, ki je ljubezen in bi pričeval za resnico (prim. v. 37). Gre za božansko resnico, ki je dejansko osrednje sporočilo evangelija: »Bog je ljubezen« (1Jn 4,8) in hoče vzpostaviti na svetu svoje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru. Jezus je kralj tega kraljestva, ki se razteza vse do konca časov. Zgodovina nas uči, da so kraljestva, utemeljena na moči orožja in goljufije, krhka in prej ali slej razpadejo. Toda Božje kraljestvo pa je utemeljeno na ljubezni ter se zakorenini v srce. Božje kraljestvo se zakorenini v srce in tistemu, ki ga sprejme, podeli mir, svobodo in polnost življenja. Vsi mi hočemo mir, vsi mi hočemo svobodo, vsi mi hočemo polnost. Kako se to stori? Pusti, da se Božja ljubezen, Božje kraljestvo, Jezusova ljubezen ukorenini v tvojem srcu in imel boš mir, imel boš svobodo in imel boš polnost. Toda ne smemo pozabiti, da Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta. On bo lahko dal novi smisel našemu življenju, ki je včasih postavljeno na težko preizkušnjo tudi zaradi naših napak ter naših grehov, vendar samo pod pogojem, da ne sledimo logikam tega sveta in njegovim »kraljem«.

    Kaj je nebeško kraljestvo?
    Jezus se ne trudi, da bi to razložil. Oznanja ga od začetka svojega evangelija. ‘Nebeško kraljestvo je blizu.’ Tudi danes je blizu. Vendar ga nikoli naravnost ne pokaže, temveč posredno preko delovanja gospodarja, kralja, desetih devic… Preko prilik in primer nam pusti, da ga zaslutimo. Pokaže pa na učinke, da je nebeško kraljestvo sposobno spremeniti svet; kot kvas, ki je skrit v testu, kot majhno in ponižno gorčično seme, ki pa postane veliko kot drevo. Po dveh prilikah, o katerih želimo razmišljati, lahko razumemo, da je Božje kraljestvo navzoče v Jezusu osebno. On je skriti zaklad in dragoceni biser. Razumljivo je kmetovo in trgovčevo veselje: našla sta! To je veselje vsakega od nas, ko odkrijemo Jezusovo bližino in navzočnost v našem življenju. To je navzočnost, ki spreminja bivanje in nas odpira za potrebe bratov. To je navzočnost, ki nas vabi sprejeti vsako drugo navzočnost, tudi tisto od tujca in begunca. Je sprejemajoča navzočnost, vesela navzočnost, rodovitna navzočnost. Tako je kraljestvo v nas.

    Kako najti Božje kraljestvo?
    Vi bi me lahko vprašali; lahko bi me kdo vprašal: ‘Toda oče, kako najti Božje kraljestvo?’ Vsak od nas ima posebno pot. Vsakdo ima v življenju svojo pot. Za nekoga je srečanje z Jezusom dolgo pričakovano, želeno in iskano, kakor je predstavljeno v priliki o trgovcu, ki kroži po svetu, da bi našel nekaj vrednega. Drugim se zgodi nenadoma, skoraj po naključju, kakor v priliki o kmetu. To nas spominja, da se Bog vsekakor pusti srečati, saj je on tisti, ki se prvi želi srečati z nami in je prvi, ki išče, da bi nas srečal. Prišel je namreč, da bi bil ‘Bog z nami’. In Jezus je med nami, danes je tu. On je namreč rekel: ‘Kadar ste zbrani v mojem imenu, sem jaz med vami.’ Gospod je tukaj, je z nami, je med nami. On je, ki nas išče in se pusti najti tudi tistemu, ki ga ne išče. On je, ki nas išče in se pusti najti. Včasih se pusti najti na nenavadnih krajih in v nepričakovanih trenutkih. Ko pa najdemo Jezusa, smo očarani, prevzeti in z veseljem opustimo naš običajen, včasih pust in brezvoljen način življenja, da objamemo evangelij in se pustimo voditi novi logiki ljubezni ter ponižnemu in nesebičnemu služenju.

    Papež Frančišek

    Papeževa molitev k Devici Mariji
    O, Marija,
    ti vedno siješ na naši poti
    kot znak odrešenja in upanja.
    Izročamo se ti, Zdravje bolnikov,
    ki si se pod križem
    pridružila Jezusovemu trpljenju
    in ostala trdna v svoji veri.
    Ti, rešitev rimskega ljudstva,
    veš, kaj potrebujemo,
    in prepričani smo, da boš priskrbela,
    tako da se bosta – kot v Kani Galilejski –
    veselje in praznovanje po tem trenutku preizkušnje
    lahko vrnila.
    Pomagaj nam, Mati Božje ljubezni,
    da bomo sprejeli voljo Očeta
    in storili to, kar nam bo rekel Jezus,
    ki je nase prevzel naše trpljenje
    in si naložil našo žalost,
    da bi nas prek križa prinesel
    v veselje vstajenja. Amen.
    Pod tvoje varstvo pribežimo,
    o sveta Božja porodnica.
    Ne zavrzi naših prošenj
    v naših potrebah,
    temveč reši nas vselej vseh nevarnosti.
    O častitljiva in blagoslovljena Devica!

    Papež Frančišek

    Odgovori
  2. Miro says:
    23. avgusta, 2021 at 8:34

    ZAPOSLENOST – ZGODBA O KMETU, KI JE BIL JUTRO ZA JUTROM PRIČA ČUDOVITIM PRIZOROM PRED SVOJO HIŠO, VENDAR SE NIKOLI NI PRIBLIŽAL SKRIVNOSTIM ČUDESNIH STVARI

    Ko je kmet zjutraj vstal in pogledal skozi okno na travnik, je videl, kako so se narcise razcvetele prav okoli njegovega doma. »Kako lepo!« je vzkliknil. »Rad bi ostal in občudoval cvetlice, a moram iti na polje orat.« Ko se je zvečer vrnil, so narcise že odcvetele.

    Drugi dan je kmet videl dva vrabčka, ki sta se sedla na okensko polico. Bila sta zelo ljubka in njuno čivkanje zelo razposajeno. »Kako lepo petje,« je zavzdihnil, »a mu bom prisluhnil, ko bom pomolzel krave.« Ko se je vrnil, sta ptička že odletela.

    Ko je naslednji dan vstal, je zaslišal ropot pred vrati. Pogledal je skozi okno in videl lepega belega žrebca, poskakujočega v jutranjem soncu, kot da ga vabi, naj ga zajaha in odjezdi z njim med polja. »To je najlepši konj, kar sem jih kdaj videl,« je rekel. »Vrnil se bom in oddirjal s teboj, brž ko bom popravil ograjo za hišo.« Žrebec ga ni čakal, da bi popravil ograjo.

    Mnoga leta je bil kmet jutro za jutrom priča kakšnega čudovitega dogodka pred svojo hišo. Toda potrebno je bilo skrbeti za kmetijo, zato ni našel časa, da bi se ustavil in občudoval te stvari.

    Priložnost izgubljena, ne vrne se nobena, pravi slovenski pregovor. Zlasti na duhovnem področju ljudje radi odlašamo stvari »na pozneje« in na »jutri«. A tako se nikoli ne približamo skrivnosti.

    Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:
      23. avgusta, 2021 at 9:31

      In kako se v življenju približati skrivnosti resnične sreče?

      BOŽJA BESEDA: »OKUSITE IN GLEJTE, KAKO DOBER JE GOSPOD. BLAGOR MOŽU, KI SE ZATEKA K NJEMU!« (Ps 34,9)

      Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

      Odgovori
  3. Miro says:
    22. avgusta, 2021 at 17:54

    BESEDE VEČNEGA ŽIVLJENJA – APOSTOL PETER NE VIDI IZBIRE, KI JO OČITNO VIDIJO MNOGI, KI OD JEZUSA ODHAJAJO NEZADOVOLJNI, KER GOVORI, DA BO DAL SVOJE MESO V HRANO. PETER SE NA GLAS VPRAŠA: H KOMU POJDEMO, TI IMAŠ BESEDE ŽIVLJENJA. KAJ TO ZANJ POMENI?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 6,60-69)

    Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govoril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.«

    Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+6%2C60-69&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Apostol Peter ne vidi izbire, ki jo očitno vidijo mnogi, ki od Jezusa odhajajo nezadovoljni, ker govori, da bo dal svoje meso v hrano. Peter se na glas vpraša: H komu pojdemo, ti imaš besede življenja. Kaj to zanj pomeni?

    Peter očitno doživlja, da mu je Jezus spremenil življenje:

    – ribe je še vedno rad lovil, a brez Jezusa mu je nekaj manjkalo,

    – pri Jezusu je iskal pomembnost, prerival se je v prvo vrsto, hotel je biti najboljši, a za tem se je skrivalo še nekaj, na kar je odkrival v Jezusu odgovor,

    – ko je počasi dozorevala njegova pot, je spoznaval novo pot, novo resnico in smisel svojega življenja.

    Jezus je postajal njegova pot – sicer se je z njim prepiral, prezahteven je bil, ni šlo po njegovih željah, a iz vrtenja okrog sebe in lastne pomembnosti, ga ta pot odpira za bližnjega, za občestvo, za Boga in za svet.

    Jezus je postajal njegov sopotnik, ob katerem je spoznaval resnico življenja – vse bolj jasno mu je postajalo, da človek ne živi od tega kar poje in popije, ampak od ljubezni, ki jo uživa ob Bogu, jo živi v z drugimi in jo njemu vrača.

    Jezus je postal njegovo življenje samo – ko se po legendi boji smrti v Rimu in beži iz njega, mu pride naproti Jezus. Peter ga vpraša, kam greš Gospod? Jezus mu odgovori: grem, da še enkrat umrjem zate. Tu Peter končno spozna, da je Gospod njegovo življenje in njegovo vstajenje.

    Petru ob današnjem evangeljskem dogodku še zdaleč ni jasno, kaj točno govori, a globoko v sebi čuti, da izgovarja življenjsko resnico. Kam naj gre, če Jezus ni Gospod, če on ni pot, resnica in življenje.

    Danes je praznik Device Marije Kraljice, pa mi prihaja na misel, koliko jasneje je videla Marija ta odgovor, ki ga izraža v svojem hvalospevu Moja duša poveličuje Gospoda:

    – njej je jasno, da je brez Gospoda, le ubogo dekle, brez globljega smisla in cilja; ob njem pa je božji otrok, božja sodelavka in celo kraljica, zato stopa na njegovo pot z veseljem,

    – ona v samem začetku vzame Boga in njegovega sina za sopotnika. Ne protestira, kakor Janez, ampak besede nosi v svojem srcu in jih premišljuje. Zanjo je Bog vsa resnica o življenju.

    – življenje, ki ga živi, čeprav v ponižanju nezakonske matere, v izgnanstvu in v trpljenju ob nasprotovanju in mučenju sina, ima zanjo ves čas poln smisel prav v Bogu.

    In kje smo mi?

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  4. Miro says:
    22. avgusta, 2021 at 9:41

    V razmislek posredujem izvrstne, tehtne misli ustanoviteljice gibanja Fokolarov Chiare Lubich o Božji volji. Po mojem bi moral vsak prebrati njeno knjigo z naslovom ČLOVEKOV “DA” BOGU, v kateri nam izjemno preprosto in nazorno, predvsem pa v luči Svetega Duha, približa pravcate bisere skrivnostne Božje volje. Del tega duhovnega bogastva na podarja tudi pričujoči članek.

    IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE NE POMENI SAMO “VDANOSTI”, KAKOR POGOSTO LJUDJE RAZUMEJO, TEMVEČ NAJVEČJA BOŽJA PUSTOLOVŠČINA, KI JO NEKDO LAHKO DOŽIVI, BISTVO TE PA JE, DA NE GREMO ZA SVOJO BEDNO VOLJO, NE ZA SVOJIMI OMEJENIMI NAČRTI, TEMVEČ ZA BOGOM IN DA URESNIČIMO NAČRT, KI GA IMA ZA VSAKEGA OTROKA! (Chiara Lubich)

    Kakšna je morala biti naša naravnanost, da bi dokazale Bogu, da je res on središče vsega našega zanimanja? Chiara in njene prve tovarišice so se spraševale, kako naj živijo svoj novi življenjski ideal, Boga Ljubezen. Kaj hitro postane skoraj logično: tudi same so morale ljubiti Boga. Njihovo življenje bi bilo brez pomena, če ne bi bile »majhen plamen te brezmejne žerjavnice: ljubezen, ki odgovarja Ljubezni«. Zdelo se jim je velik in vzvišen dar, da imajo možnost ljubiti Boga. Tako so pogosto ponavljale: »Ne bi smele toliko reči: “Ljubiti moramo Boga”, temveč: “Oh! Moči te ljubiti, Gospod! Moči te ljubiti s tem malim srcem!« Tako so se spomnile, da je v evangeliju stavek, ki ne pusti izbire tistemu, ki hoče dosledno živeti kot kristjan: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Izpolnjevati Božjo voljo: to je bila torej velika možnost, ki so jo imele, da bi ljubile Boga. In tako sta bila Bog in njegova volja isto.

    Chiara je zapisala: »Bog je bil kot sonce. Vsak od nas pride do njega po žarku: Božja volja nad menoj, nad mojo tovarišico, nad drugo. Eno samo sonce, različni žarki, čeprav vedno “sončni žarki”. En sam Bog, ena sama volja, različna za vsakega, čeprav vedno Božja volja. Hoditi smo morale po svojem žarku, ne da bi kdaj skrenile. In hoditi po njem v času, ki nam je dan. Ni bilo primerno ustavljati se v preteklosti ali sanjati o prihodnosti. Preteklost je bilo treba prepustiti božjemu usmiljenju, saj ni bila več v naših rokah; in prihodnost bomo živeli v polnosti, ko bo postala sedanjost.

    V rokah smo imele samo sedanjost. V sedanjosti lahko, da bi Bog kraljeval v našem življenju, osredotočimo um, srce, moči, da bi izpolnjevale njegovo voljo. Kakor potnik v vlaku ne hodi gor in dol po vagonu, da bi prej prispel na cilj, ampak sedi in se prepusti vožnji, tako bi morala naša duša, da bi prišla do Boga, izpolnjevati njegovo voljo v celoti v sedanjem trenutku, kajti čas gre sam naprej. Ne bi bilo zelo težko razumeti, kaj hoče Bog od nas. On je kazal svojo voljo po predstojnikih, Svetem pismu, dolžnostih lastnega stanu, okoliščinah, navdihih … Minuto za minuto razsvetljene in ob pomoči dejanske milosti bi gradile zgradbo naše svetosti ali bolje: ker bi izpolnjevale voljo Drugega – Boga samega – bi on gradil v nas sebe.

    Zato izpolnjevanje Božje volje ne pomeni samo “vdanosti”, kakor pogosto ljudje razumejo, temveč največja božja pustolovščina, ki jo nekdo lahko doživi, bistvo te pa je, da ne gremo za svojo bedno voljo, ne za svojimi omejenimi načrti, temveč za Bogom in da uresničimo načrt, ki ga ima za vsakega otroka. To je božji, nepojmljiv, zelo bogat načrt. In izpolnjevati Božjo voljo je bilo za nas odkritje poti svetosti za vse. Božja volja je namreč lahko, saj jo lahko živi vsak, kjer koli, v kateri koli okoliščini ali v katerem koli poklicu, vstopnica za dostop množic do svetosti. Izpolnjevati Božjo voljo, da bi ga ljubile, je postal drugi steber naše duhovnosti edinosti.«

    Povzeto po: gibanjefokolarov.si

    O presveta Božja volja, ljubim te nadvse!

    Odgovori
  5. Hvala says:
    22. avgusta, 2021 at 9:27

    Spoštovani g. Miro!

    Napisala bom o Prenovi še kak članek, včeraj pa danes sem več ali manj odsotna.

    Res je, nepoznavanje stvari in neposlušnost ljudi lahko privede do zelo napačnega sklepanja, obsojanja itd…….

    Bog je rekel po preroku Ozeju: Moje ljudstvo propada zaradi neznanja.

    Medsebojni odnosi, zamere, jeze, itd…ostajajo v človeku, ki ni notranje ozdravljen. To je dolg proces.

    LJUDJE V PRENOVI SO ZATO, KER JIH JE GOSPOD PRIPELJAL TJA PO SVOJEM NAČRTU, PRIPELJAL S SVOJIM SVETIM DUHOM IN ON VE ZAKAJ.

    Razmišljam in mi ni vseeno in me žalosti, da je še vedno tako malo ali skoraj NIČ ZAUPANJA V BOGA.
    NJEGOVA BESEDA NALETI NA ODPOR V LJUDEH, NI POSLUHA KAR GOVORI IN NAROČA , NI ZAUPANJA V NJEGA.

    KAKO JE MOGOČE RAZMIŠLJATI, DA PRIDEŠ V PRENOVO SAM BREZ BOGA ALI PA NA KATERO KOLI POT NA KATERO TE POŠILJA GOSPOD V ŽIVLJENJU?

    Odgovori
  6. Miro says:
    22. avgusta, 2021 at 6:40

    ŽIVETI POMENI OBJETI LJUDI IN REČI TER JIH SPET IZPUSTITI, DA RASTEJO IN CVETIJO V BOŽJI NAVZOČNOSTI … (Phil Bosmans)

    – Kdor se veseli otroka, se veseli življenja. Če ostaneš majhen, postaneš velik. Od otrok se lahko veliko naučimo.

    – Kriza lahko postane tudi blagoslov! Spodbuja nas, da razmišljamo o pravih življenjskih vrednotah. Odločiti se moramo, kaj je za nas res pomembno.

    – Življenje postane praznik, če se znaš veseliti preprostih, vsakdanjih stvari. Prihaja pomlad. Zaljubljen sem v preproste stvari.

    – Živeti pomeni objeti ljudi in reči ter jih spet izpustiti, da rastejo in cvetijo v božji navzočnosti… Živeti pomeni vse imeti za božji dar, dopustiti, da je vse njegov dar, nikogar in nič si lastiti in vriskati ob vsaki zvezdi, ki pade z neba.

    – Bog ni cvetlica, toda v vsaki cvetlici je šel On mimo. V vsem, kar živi, je pustil Bog sled svoje ljubezni. V vsaki travni bilki odkrivam njegov pečat. Bog je globoka vez vsega, kar biva, vsega, kar je v celotnem vesoljstvu.

    – Človek potrebuje tišino, napredek pa mu je dal hrup. Človek potrebuje dobroto, napredek pa mu je prinesel konkurenco. Človek potrebuje Boga, napredek pa mu je dal denar.

    – Tolažba je roka, ki ti daje razumeti: nisi sam. Je blaga kretnja, ki pravi: lahko ostaneš tak, kakršen si.

    (Phil Bosmans, izbor misli, Ognjišče)

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

    Odgovori
  7. Miro says:
    22. avgusta, 2021 at 6:37

    ČLOVEK MORA VEDNO UBOGATI GOTOVO (TRDNO) SODBO SVOJE VESTI. ČE BI PREMIŠLJENO RAVNAL PROTI NJEJ, BI SAM SEBE OBSODIL. TODA ZGODI SE, DA JE VEST V NEVEDNOSTI IN DA NAPRAVI ZMOTNE SODBE O DEJANJIH, KI JIH JE TREBA STORITI ALI SO ŽE STORJENA …

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Molimo:

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen

    ZMOTNA SODBA

    790 Človek mora vedno ubogati gotovo (trdno) sodbo svoje vesti. Če bi premišljeno ravnal proti njej, bi sam sebe obsodil. Toda zgodi se, da je vest v nevednosti in da napravi zmotne sodbe o dejanjih, ki jih je treba storiti ali so že storjena.

    1791 To nevednost je pogostokrat mogoče pripisovati osebni odgovornosti. Tako je tedaj, “kadar se človek premalo zmeni za iskanje resničnega in dobrega in kadar zaradi navajenosti vest polagoma skoraj oslepi” (CS 16). V teh primerih je oseba kriva zla, katero zakrivi.

    1792 Vzroki raznih zgrešenosti sodbe v nravnem ravnanju so lahko nepoznavanje Kristusa in njegovega evangelija, slabi zgledi, ki jih dajejo drugi, usužnjenost strastem, prisvajanje slabo umevane avtonomije vesti, pomanjkanje spreobrnjenja in ljubezni.

    Več o tem na:
    http://www.marija.si/gradivo/kkc/iv-zmotna-sodba/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  8. Janez says:
    22. avgusta, 2021 at 6:16

    Papež Frančišek: Mati Terezija je bila vse življenje velikodušna delivka Božjega usmiljenja
    »Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod?« (Mdr 9,13). To vprašanje iz Knjige modrosti, ki smo ga slišali v prvem berilu, nam prikaže naše življenje kot skrivnost, katere ključ za razumevanje ni v naši lasti. Protagonista zgodovine sta vedno dva: z ene strani Bog, z druge pa ljudje. Naša naloga je, da zaznamo Božji klic in potem sprejmemo njegovo voljo. Toda, da bi jo sprejeli brez oklevanja, se vprašajmo: kakšna je Božja volja?« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo na Trgu sv. Petra potem, ko je Terezijo iz Kalkute razglasil za sveto.

    V istem modrostnem odlomku najdemo odgovor: »Ljudje so poučeni o tem, kaj ti je po volji (Mdr 9,18). Da bi preverili Božji klic, se moramo vprašati in razumeti, kaj mu je všeč. Preroki tolikokrat oznanjajo, kaj je všeč Gospodu. Njihovo besedilo najde posrečeno sintezo v izrazu: »Usmiljenja hočem in ne daritve« (Oz 6,6; Mt 9,13). Bogu je všeč vsako delo usmiljenja, saj v bratih, ki jim pomagamo, prepoznamo obličje Boga, ki ga nihče ne more videti (prim. Jn 1,18). Vselej, kadar se sklonimo k potrebam bratov, damo jesti in piti Jezusu; oblečemo, podpiramo in obiskujemo Božjega Sina (prim. Mt 25,40). S tem smo se konkretno dotaknili Kristusovega mesa.

    Poklicani smo torej, da v oprijemljivo govorico prevedemo to, kar kličemo v molitvi in izpovedujemo v veri. Dobrota nima alternative. Vsi, ki vstopijo v službo bratov – pa čeprav se tega ne zavedajo –, ljubijo Boga (prim. 1 Jn 3,16-18; Jak 2,14-18). Vendar pa krščansko življenje ni zgolj pomoč, ki jo nudimo v trenutku potrebe. Ko bi bilo tako, bi bilo to seveda lépo čutenje človeške solidarnosti, ki prinese neposredno olajšanje, bilo pa bi jalovo, ker bi bilo brez korenin. Zavzetost, ki jo zahteva Gospod, je – nasprotno – poklicanost za dejavno ljubezen, s katero vsak Kristusov učenec postavi v njegovo službo vse svoje življenje, da bi vsak dan rasel v ljubezni.

    V evangeliju smo slišali, da »so z Jezusom potovale velike množice« (Lk 14,25). Danes te »velike množice« predstavlja širni svet prostovoljstva, ki se je zbral tukaj ob jubileju usmiljenja. Vi ste tista množica, ki hodi za Učiteljem in ki njegovo oprijemljivo ljubezen do vsakega človeka dela vidno. Ponavljam vam besede apostola Pavla: »Tvoja dejavna ljubezen me je navdala z velikim veseljem in s tolažbo, o brat, kajti po tebi so se srca svetih odpočila« (Flm 7). Koliko src potolažijo prostovoljci! Koliko rok podprejo; koliko solza obrišejo; koliko ljubezni je izlite v skrito, ponižno in nesebično služenje! Tako hvalevredno služenje ponudi glas veri in izrazi usmiljenje Očeta, ki se tako približa tistim, ki so v potrebi.
    Hoditi za Jezusom je resna in obenem vesela naloga. Zahteva korenite odločitve in pogum, da prepoznamo božanskega Učitelja v najbolj ubogem in škartiranem od življenja in da stopimo v njegovo službo. Zato prostovoljci, ki služijo najbolj odrinjenim in potrebnim iz ljubezni do Jezusa, ne pričakujejo nobene zahvale in nobene usluge, ampak se temu odpovedujejo, ker so našli pravo ljubezen. Vsak od nas lahko reče, kakor mi je Gospod prišel naproti in se sklonil k meni v trenutku, ko sem ga potreboval, tako grem tudi jaz naproti Njemu in se sklanjam k tistim, ki so izgubili vero ali pa živijo, kot da Boga ne bi bilo, k mladim brez vrednot in idealov, k družinam v krizi, k bolnikom in jetnikom, k beguncem in pregnancem, k šibkim in izpostavljenim v telesu in duhu, k mladoletnikom, prepuščenim sebi, pa tudi k zapuščenim starostnikom. Kjerkoli se roka steguje po pomoč, da bi se človek postavil na noge, tam moramo biti navzoči, tam mora biti navzoča Cerkev, ki podpira in daje upanje. To govorim z živim spomniom na Gospodovo roko, ki se je stegnila k meni, ko sem ležal na zemlji.

    Mati Terezija je bila vse življenje velikodušna delivka Božjega usmiljenja in Božje Ljubezni, saj je bila vsem ubogim na voljo, tako da je sprejemala in branila človeško življenje, tudi nerojeno, zapuščeno in zavrženo. Zavzela se je za obrambo življenja, ko je nenehno oznanjala, da je »tisti, ki še ni rojen, najšibkejši, najmanjši, najbolj potreben usmiljenja.« Sklanjala se je nad bolne in umirajoče, ki so jih pustili umirati na robu ceste, in jim priznavala dostojanstvo, ki jim ga je dal Bog; njegov glas je dala slišati mogočnikom tega sveta, da bi priznali svojo krivdo za kriminalno revščino, ki so jo ustvarili oni sami. Usmiljenje je bilo zanjo »sol«, ki daje okus vsakemu njenemu delu, in »luč«, ki je razsvetljevala temo tistih, ki niso imeli več niti solza, da bi objokovali svojo revščino in trpljenje.

    Njeno poslanstvo na obrobjih mest in na obrobjih življenja ostaja v naših dneh kot zgovorno pričevanje Božje bližine najrevnejših med revnimi. Danes izročam to vidno podobo žene in redovnice vsemu svetu prostovoljstva: ona naj bo vaš zgled svetosti! Mislim, da bomo imeli težave reči ji sveta Terezija, saj je tako blizu nam, da jo bomo še naprej spontano klicali Mati Terezija. Ta neutrudna delavka usmiljenja naj nam pomaga, da bomo vedno bolj razumeli, da je edino merilo za naše ravnanje zastonjska ljubezen, osvobojena vsake ideologije in vsake vezi, ki se razliva na vse, ne glede na jezik, kulturo, raso ali vero. Mati Terezija je rada rekla: »Morda ne govorim njihovega jezika, lahko pa se nasmehnem.« Nosímo v srcu njen nasmeh in ga dajmo vsem, ki jih srečamo. Tako bomo odprli obzorja veselja in upanja tolikim ljudem, ki so izgubili zaupanje in potrebujejo razumevanje in nežnost. Pojdite in oznanjajte Jezusov Evangelij Ljubezni in Božjega Usmiljenja med ljudi.

    Papež Frančišek

    Odgovori
  9. Janez says:
    22. avgusta, 2021 at 6:15

    Kaj je Božja volja glede mojega življenja v Svetem Pismu, kjer nam govori Bog?

    V Svetem pismu nam Bog odgovarja
    Bog hoče, da spoznamo Njega, se z njim zbližamo, nato pa ga ljubimo in mu služimo z vso dušo in z vsem svojim srcem. (Matej 22:37, 38; Jakob 4:8) Kaj pomeni izpolnjevati Božjo voljo? To se lahko naučimo iz Jezusovega življenja in njegovih naukov. (Janez 7:16, 17) Jezus ni samo govoril o Božji volji – po njej je tudi živel. Gospod Tvoja in ne moja Volja naj se spolni, je rekel Očetu. Pravzaprav je rekel, da njegov cilj v življenju ni, »da bi delal svojo voljo, temveč voljo« tistega, ki ga je poslal. (Janez 6:38)

    Ali potrebujemo posebno znamenje, videnje ali klic, da bi vedeli, kaj je Božja volja glede mene?
    Ne, saj Božje sporočilo za človeštvo najdemo v Svetem pismu. V njem je zapisano vse, kar vsakdo od nas potrebuje, da bi bil »popolnoma usposobljen za vsako dobro delo«. (2. Timoteju 3:16, 17) Bog hoče, da med drugim uporabljamo Sveto pismo in svoj »razum«, da bi izvedeli, kakšna je Božja volja glede nas. (Rimljanom 12:1, 2; Efežanom 5:17)

    Ali res lahko izpolnjujem Božjo voljo?
    Seveda, saj v Svetem pismu piše: »Božje zapovedi pa niso pretežke za nas.« (1. Janezovo 5:3, Zaživi: Sveto pismo – celotna Nova zaveza) To ne pomeni, da je Božje zapovedi vedno lahko izpolnjevati. Toda koristi, ki jih boste imeli od tega, bodo odtehtale vloženi trud. Jezus je celo rekel: »Srečni tisti, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo!« (Luka 11:28)

    »Brez Vere je nemogoče biti Bogu po volji,« piše v Svetem pismu. (Hebrejcem 11:6) Vredno je omeniti, da je bil Abraham po tem, ko »je veroval v Boga«, imenovan »Božji prijatelj«. (Jakob 2:23) Tudi Jezus Kristus je poudaril, kako pomembno je verovati v Boga, če želimo biti deležni Božjega blagoslova. (Janez 14:1) Kako si torej lahko pridobimo vero, ki jo Bog išče v ljudeh, s katerimi želimo biti prijatelj? Začnemo lahko tako, da redno molimo k Bogu za navdih in podučitev Svetega Duha in preučujemo Božjo Besedo, Sveto pismo, kjer nam govori Bog, da se spovemo in očistimo svojo dušo, se udeležimo svete maše, ljubimo in odpuščamo, izkazujemo usmiljenje kot Samaritani in delamo dobra dela in služimio bližnjim. S preučevanjem si bomo pridobili »točnejše spoznanje njegove volje« in tako ugotovili, kako bi mu lahko »v vsem ugajali in spolnjevali Božjo Voljo, ki ni v nasprotju z Božjimi Nauki in Svetim pismom«. Bolj ko bomo molili k Bogu, Boga in ljudi ljubili in bolj ko bomo spoznavali Boga in v življenju udejanjali to, kar se bomo naučili o Božjih naukih in pravičnih Božjih zahtevah, močnejša bo naša vera vanj in vedno bolj nam bo blizu, če bomo sponjevali Božjo Voljo in živeli kot je živel Kristus. (Kološanom 1:9, 10)

    Molimo in ponižno prosimo Boga Božje Miolosti in IUsmiljenja, da pride k nam Sveti Duh in nas poduči vse kar res potrebujemo!

    Odgovori
  10. Janez says:
    22. avgusta, 2021 at 6:12

    Odlomki iz Ecrits spirituels Cartusien

    François Pollien: V duhu Jezusovih blagrov na Gori vsem ljudem
    Pusti Jezusu, da s svojim Duhom udejanja v tebi grešni in ubogi človek svoje blagre. Pusti mu, da hodi po svojih potih k tebi, zato da ti prinese svoje radosti in upanje. Pusti mu, da ti pomaga in te poveličuje, zato da bo v tebi poveličeval svojega Očeta. Pusti mu, da te prečka v vseh smereh in v vseh globinah, zato da bo tvoje bitje edinole in v celoti njegovo. Pusti mu, da použije tvoje življenje v svojo enost. Naj On deluje v tvojih čutilih, v tvojem srcu, v tvojem duhu, dokler mu ne boš po končanem delu mogel reči: »Vse je dovršeno« – ter boš izročil svojega duha v njegove roke (prim. Jn 19, 30; Lk 23, 46). Najprej – v tvojih čutilih. Naj jih On ozdravlja, s tem da izbrisuje sleherno možno sled zgrešene mikavnosti, onemoglosti, nerednosti, strastnosti. Moral bo izvršiti dolgotrajne in težavne spremembe in operacije, da bi dosegel najgloblje korenine. […] Toda ne boj se ničesar; saj veš, da si v rokah Njegove Ljubezni. Tvoja prizadevnost mora biti usmerjena k temu, da boš prišel iz topilnika očiščen kot najbolj prečiščeno zlato. Poslušaj ga, ko ti govori: Svetujem ti, da kupiš od mene v ognju očiščenega zlata, da obogatiš, in belih oblačil, da se oblečeš in se ne pokaže sramota tvoje nagote, in mazila, da si pomaziliš oči, da bi videl. Svarim in pokorim tiste, ki jih ljubim. Bodi torej goreč in se spreobrni. Glej, stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in vrata odpre, bom vstopil k njemu in bom večerjal z njim in on z menoj. Kdor zmaga, mu bom dal, da z menoj sede na moj prestol, kakor sem tudi jaz zmagal in sem s svojim Očetom sedel na njegov prestol. Kdor ima ušesa, naj sliši, kaj govori Duh cerkvam (Raz 3, 18–22).

    Prepusti Gospodu svoje srce, da bo v njem dokončno vzpostavil nežnost in velikodušnost; da ga bo mogel povrniti k tisti prvotni čistosti, ki mu je ni kalila nobena ustvarjena navezanost, ko ga ni zavirala nobena onemoglost. Naj v njem hipoma uniči vse moči, tako da jim odvzame vsak človeški način ljubezni ter jim nazadnje podari edino obliko ljubezni, ki pristaja krščanskemu srcu: ljubiti Boga v Bogu in ljubiti vse stvari v Bogu. Stiskalnica bo imela strašansko delo; morala bo hudo stiskati, da bo priteklo žlahtno vino v svoji božanski čistosti – vino, ki razveseljuje Božje srce. Toda kakšno zmagoslavje, ko bodo končno iztisnjeni v stiskalnici prazni strahovi in prazne ljubavi, pa se bo tvoje srce dvigalo iznad vseh slabosti, navdano z blaženo čistostjo, zmožno vseh gledanj, s prosojno ljubeznijo, vredno večnih objemov. Končno je na vrsti tvoj duh Človek. Tudi tvoj duh se bo moral podvreči nekaterim skrajno zahtevnim končnim spremembam. Sveti Pavel ti bo povedal, zakaj: Zatorej odslej nikogar ne poznamo po mesu. In če smo po mesu poznali Kristusa, ga pa zdaj tako več ne poznamo. Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev: staro je prešlo, glejte, nastalo je novo (2 Kor 5, 16–17).

    Nov Človek ali Homo Novum. Stare stvari so minile, morale so miniti; vse so minile, kajti vse je moralo postati novo in drugačno. Stare stvari so tvoja človeškost; za tvojega duha pa so naravni načini spoznavanja: to, kar apostol imenuje poznavanje po mesu. To je tvoj način spoznavanja v človeški luči. Da pa bo tvoj duh prenovljen v Božji luči, mora dopustiti, da mu Bog ugasi vso to človeško luč – na enak način, kot kakšen mojster zadolži svojega vajenca, naj se odvadi lastnih delovnih prijemov, zato da ga bo priučil novim, ki bodo strokovni in pravilni. Če bi dopustil starim šegam, da se primešajo čistim strokovnim navadam, ne bo nikoli izšolal dobrega in veščega delavca. Takšen je torej tvoj položaj – pred tvojim lastnim obrazom. Ti je jasen in razumljiv? Prav, potem pa voljno opusti vse dosedanje učenjo znanje in delovne izkušnje, zato da boš vedel vse; pusti vnemar vse, kar pripada tvojemu dosedanjemu življenjskemu načinu in slogu, da se navzameš Božjega. Naredi prostor Bogu, da Te obsije Božja Ljubezen in Božja Milost, ki ne mine nikdar! Prosi in moli, da pride Gospod in te obžari ter te blagoslovi.
    (Pollien kartuzijan, La pianta di Dio, odlomek )

    Kartuzijan Augustin Guillerand: Urejena ljubezen
    Prevečkrat si zamišljamo, da je krščanska nenavezanost v tem, da ne ljubiš ničesar. To je strašansko zgrešeno. Nikoli ni bilo bolj ljubečega srca, kot je Jezusovo srce; in naša srca se morajo oblikovati po njegovem vzorcu. Ljubiti – to je vélika in celo edina zapoved: To je prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem … in … svojega bližnjega … (prim. Mt 22, 37.39). Tu imamo ves evangelij in vse življenje in vsega Boga, ki je Deus-Caritas, Bog-Ljubezen. Je pa urejena ljubezen; ljubezen, ki naj živi in se priobčuje – zato pa žrtvuje vse, kar jo ovira, da bi se razdajala. To žrtvovanje je odtrgovanje/odvezovanje. Nenavezanost je torej negativni obraz navezanosti (ali ljubezni). Nenavezanost je red v ljubezni […]. Kadar Bog ljubezni živi v neki duši, ji daje ljubiti vsa bitja skladno s stopnjo njihovega deleža v sebi, ki je Bit. Duša jih mora ljubiti tako, kot jih ljubi Bog, to se pravi: kot se jim Bog daje. Ta dar neskončne Biti nekemu končnemu bitju je tisto, kar mu daje biti – in to je merilo za našo ljubezen. Naša ljubezen, odmerjena od samega Boga in od tega, kar o Njem zasledimo v njegovih bitjih, je urejena ljubezen. Poslej ni dovoljena nobena navezanost, ki ni v skladu s tem pravilom. Če duša v sebi odkrije kaj takega, bo navezanost krotila, ne pa odstranila. Na dnu vsega je zamisel o redu. Nenavezanost je pogoj za red, tako kot je red pogoj za ljubezen. Zato smemo reči: nenavezanost je urejena ljubezen. Prosimo Boga in molimo ga za Milost, da se vse prav postavi in uredi po Božji Volji.

    Če sprejmemo Božjo Besedo, če vstopimo vanjo; če ji prisluhnemo in če jo ohranimo; če smo tako srečni, da si prisvojimo to, kar govori, in če s tem postanemo njeno bivališče:
    – vzajemno bivališče, kjer ostajamo z njo in ona ostaja z nami;
    – tedaj utihne glas zemeljskih dobrin, nam ne bije več na uho, ne privlači nas več v zlaganost tistega, česar ni;
    – tedaj spoznavamo to, kar je ; darujemo se temu, kar je;
    – postajamo to, kar je; enotni smo z Bitjo in okušamo njeno neodvisnost od vsega, kar je ustvarila.

    Osvobojeni smo za svobodo Božjih otrok (prim. Gal 4, 4-7; 5, 1.13). S svobodno voljo in vsem srcem sprejemamo Božjo Besedo in po njej živimo, molimo in delamo dobro in služimo drugim! Hvala sladki in ljubeči Jezus. Taka je svoboda, ki jo Jezus prinaša ljudem. Svoboda Božje Ljubezni, Dobrote in Usmiljenja. Zdaj jo Gospod vsem nam oznanja z besedami; dokončno jo je za vse grešne ljudi in svet razodel v dejanju darovanja in smrti – na križu ter Vstajenju za naše Odrešenje. Bog nam je vse Milostno vse dal in naredil tako, da bi nam odpustil grehe, da bi imeli po Božji Milosti Življenje, če bomo Verovali v Jezusa Kristusa in pravično živeli!

    (Guilleard kartuzijan Ecrits spirituels Cartusien, odlomek)

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja