Članki za dušo

15.019 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   27. avgusta, 2021 at 9:35

   Anja Kastelic: BISTVO KRŠČANSTVA

   Bistvo krščanstva je v odpuščajoči Ljubezni. Ne le tisti, ki dela čudeže, ozdravlja, osvobaja in izganja demone, ampak tisti, ki ljubi do dokončne daritve sebe. Tudi izdajalcem. Juda ni bil pomota med klicanimi imeni. Bil je namreč dokaz edine prave ljubezni, ki že vključuje krivice. To zmore samo Bog. Ker pa smo po Njegovi ljubezni vključeni kot novi ljudje v novo življenje, lahko odpuščamo in ljubimo tudi mi tako kot Jezus. In smo Jezusu v vsem podobni. Evangelij nam predstavlja dva odnosa; vertikalni – odnos med človekom in Bogom ter horizontalni – odnos med človekom in človekom. V obeh prihaja do dolgov in krivic. V vertikalnem s človekove strani, kajti Bog ostaja zvest, v horizontalnem pa z obeh strani. Ni namreč človeka, ki bi bil žrtev krivice, ne da bi jo tudi sam nekje in nekomu storil. Zelo pogosto se zgodi, da v času, ko nas nekaj boli, vidimo le tistega, ki je ranil nas, težko pa ustavimo pogled na tistem, ki smo ga mi ranili, četudi to ni bil isti človek. Ljudje smo torej brez izjeme grešniki, zato ne obstajajo prvo – in drugorazredni grešniki, kajti greh je vedno odtrganje iz odnosa z Očetom, ki je naš Stvarnik in vir življenja. To pa se lahko zgodi ob silovitem sunku ali manjšem, sunek je sunek in odnos je “pretrgan”. So pa prvo – in drugorazredne posledice greha, ki so sorazmerne s silo, s katero smo nekaj izdali, pretrgali, umorili v nas… In te posledice nas največkrat silijo v maščevanje in potrebo po vračanju. Ker jih občutimo, ker se vračajo, ker prebujajo spomin in z njim bolečino. Dokler vse to ni dokončno izročeno na križ. Križ je kraj edinega spreobrnjenja greha, kajti samo tam se greh lahko pretvori v milost. Na križu je bil sleherni greh odpuščen in iz smrti preoblikovan v življenje, zato obhajamo praznik POVIŠANJE SVETEGA KRIŽA. To, kar se je zgodilo ob Kristusovi pashi, se je z nami zgodilo pri krstu in se vsakič v celoti obnovi pri zakramentu sprave. Danes je to temeljni prostor, kjer se greh spreobrača v milost. In ko človek, ki je obrnil hrbet, izdal in umoril, izkusi, kako ga je ta ista ljubezen, kateri je vse to storil, čakala, da ga objame, spozna, da je stoodstotno ljubljen. Ni drugega dokaza, kot je odpuščanje krivice. In naša krivica pred Bogom je velika. Prilika omenja, da je dolg enakovreden človeku samemu, ženi, otrokom in vsemu, kar je ta človek imel. Kaj to pomeni? Naš dolg je namreč prav to, da smo izdali. Najprej sebe, potem svoje žene, može, otroke, najbližje torej, nato pa še vse ostalo, kar imamo. To ni majhen dolg, kajti grešili smo zoper odnose, ki so temelj življenja. Kristus nam je ta dolg lahko odpustil samo tako, da se je vključil v naše odnose, posrkal vase vse zlo, ki smo ga drug drugemu metali, prevzel vse pljunke, ki jih je grešen človek usmerjal v brata in to odnesel na križ. Od tam pa ne vrnil računa, temveč življenje in odrešenje. Vrnil nam je dostop do življenja v Trojici in s tem edino sposobnost za življenje novih, odrešenih odnosov z drugimi. Če iz srca sprejmemo ta dar ponovne vključenosti v Odnos, lahko iz srca odpustimo vsak svojemu bratu. Ker smo prejeli veliko več kakor lahko damo, ker nam je odpuščeno veliko večja “odtrganina” kakor tista, ki nam jo zadaja brat. Gospod nas je iz smrti, kjer človek ni bil več sposoben ne dihati ne ljubiti, vrnil v življenje, zato so horizontalni grehi, četudi veliki in grobi, dejansko “praska” v okviru vsega prejetega … Ali nismo torej tudi mi dolžni se usmiliti svojega so-služabnika, kakor se je Gospod usmilil nas? Kolikor smo namreč v Kristusu, toliko se spoznamo ljubljeni in toliko lahko odpuščamo. Če pa se človek odloči ostati sam in ne živeti Gospodu, če se odloči še naprej živeti odtrgano iz Odnosa in samo zase, potem ni Očeta, ni usmiljenja in zato absolutno ni milosti za sobrata. Sirah opisuje, kako se tak človek vdaja srdu in jezi, ki na koncu ranita in zvežeta samo njega. Odpuščanje je v prvi vrsti torej dar svobode samemu sebi. Je dar, ko prekinemo verigo zla, krivic in zlorab. Odpustiti pa ne pomeni pozabiti. Pomeni zavestno poimenovati in zavestno izročiti v Roke drugemu, Zlo, srd in jeza, ki ostane v človeških rokah, postanejo nevarni in destruktivni. Najprej za tistega, ki jih goji, nato pa še za ljudi okrog njega. Človek pa, ki živi spomin na zavezo Najvišjega in se spomni vseh prejetih odpuščanj, lahko odpušča drugim “77 x 7 x številska neznanka, kar je zelo velikokrat…” Nezaključeno število ponazarja neskončnost, saj takrat, ko vstopimo v logiko in prakso odpuščajoče Ljubezni, odpade sleherno štetje. Štetje dobrega in štetje zla. V ljubezni ni knjigovodskega štetja, ker je ljubezen topla, goreča, dobra, iskrena in zastonjska in ker ljubezen zaradi Božje Dobrote in Ljubezni ni nikoli ogrožena, da bi prenehala izžarevati in obstajati. Je le neskončna hvaležnost nad tem, da imamo Nekoga, ki nas rešuje iz zaplezane poti, jame, kamor smo padli, odpušča krivdo in sleherno zlo spreminja v dobro. Če mu to pustimo in se odpremo Bogu, da pride in vstopi v nas … Kristus tako nenehno išče novih sodelavcev sprave in širitve naikov Evangelija. Išče ljudi, ki se bodo končno spoznali ljubljeni, najdeni in odpuščeni z vertikalne strani, to je od zgoraj od Boga. Taki bodo z Njim lahko gradili nove medsebojne horizontalne odnose med ljudmi, ki ne bodo več v štetju zaradi ogroženosti, ampak v veselju podaritve. Tudi milosti, usmiljenja in odpuščanja med drugimi ljudmi. Kot misijonarski prinašalci veselja in ljubezni ter Odrešenja drugim, ki je temeljni Jezusov nauk.

   Na Tvojo Besedo, Bistvo krščanstva Anja Kastelic

   Berilo iz pisma apostola Pavla Filipijanom (Flp 2,6-11)
   Čeprav je bil Jezus Kristus v Božji podobi, se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil, tako da je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal, tako da je postal pokoren vse do smrti, smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podélil ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.

   »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.« (Jn 3,17)

   Odgovori
2. Miro says:

   27. avgusta, 2021 at 9:34

   MOLITEV ZA POGUM

   Ostani z nami, Gospod, spremljaj nas, čeprav te nismo
   vedno znali prepoznati. Ostani z nami, ker postajajo
   sence okrog nas vedno temnejše, ti pa si Luč; v naših srcih
   se širi obup, ti pa jih razžarjaš z velikonočno gotovostjo.
   Utrujeni smo od poti, a ti nas krepiš z lomljenjem kruha,
   da bi svojim bratom oznanili, da si res vstal in nam dal
   poslanstvo, da smo priče tvojega vstajenja. Ostani v naših
   družinah, razsvetli jih v dvomih, bodi z njimi v težavah,
   tolaži jih v trpljenju in vsakodnevnih naporih, ko se okoli
   njih zbirajo sence, ki ogrožajo njihovo enotnost. Ti, ki si
   Življenje, ostani v naših domovih, da bodo ostali gnezda,
   v katerih se v polnosti rojeva človeško življenje, v katerih
   vlada sprejetost, ljubezen, spoštovanje življenja od spočetja
   do naravne smrti. Ostani, Gospod, s tistimi, ki so v naši družbi
   najbolj ranljivi; ostani z revnimi in ponižanimi, s priseljenci,
   ki niso vedno našli prostora in podpore, da bi izrazili bogastvo
   svoje kulture in identitete. Ostani, Gospod, z našimi otroki in
   mladimi, ki so upanje in bogastvo naše celine. Obvaruj jih pred
   mnogimi slabimi nameni, ki prežijo na njihovo nedolžnost in
   njihovo upanje. Dobri pastir, ostani z našimi ostarelimi in
   bolnimi! Okrepi vse v veri, da bodo tvoji učenci in misijonarji!

   (prirejeno po molitvi papeža Benedikta XVI. na apostolskem potovanju v Braziliji leta 2007, Aleteia)

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   27. avgusta, 2021 at 9:27

   PAPEŽ FRANČIŠEK JE V KATEHEZI O UPANJU, VESELJU IN LJUBEZNI
   (15. marec 2017) SPOMNIL, DA JE NAJVEČJA ZAPOVED, KI NAM JO JE ZAPUSTIL GOSPOD JEZUS, ZAPOVED LJUBEZNI: »LJUBITI BOGA Z VSEM SRCEM, Z VSO DUŠO IN LJUBITI SVOJEGA BLIŽNJEGA KAKOR SAMEGA SEBE.« (glej Mt 22,37-39)

   Poklicani smo k ljubezni, k dejavni ljubezni. To je po papeževih besedah naša najbolj vzvišena poklicanost in z njo je povezano tudi veselje krščanskega upanja. Kdor ljubi, ima veselje upanja, veselje, da bo srečal veliko ljubezen, ki je Gospod.

   LJUBEZEN NAJ BO BREZ HINAVŠČINE

   Med splošno avdienco se je bral odlomek iz Pavlovega Pisma Rimljanom: »Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu. Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje« (Rim 12,9-13). Apostol Pavel nas opozarja pred nevarnostjo, da naša ljubezen ne bi bila hinavska. Vprašati se torej moramo, kdaj do tega pride in kako smo lahko prepričani, da je naša ljubezen iskrena, da je pristna, da se ne pretvarjamo.

   LJUBEZEN JE BOŽJI DAR, ZA KATEREGA MORAMO PROSITI

   Hinavščina se lahko vrine vsepovsod, tudi v naš način, kako ljubimo. To se zgodi, ko ima naša ljubezen nek interes in je spodbujena z osebnimi interesi; ko opravljamo karitativna dela zato, da bi pokazali sami sebe ali pa se čutili zadovoljne; ali ko se potegujemo za stvari, ki so vidne, da bi se pobahali s svojo inteligentnostjo ali svojimi sposobnostmi. Za vsem tem je napačna in varljiva ideja, da smo dobri, če ljubimo. Kakor da bi ljubezen bila neka človekova stvaritev, proizvod našega srca. »A ljubezen je predvsem milost, je dar. Da lahko ljubimo, je Božji dar in zanj moramo prositi. In Bog nam ga z veseljem dá, če ga prosimo. Ljubezen je milost,« je zatrdil papež. Ni v tem, da bi se pokazalo tisto, kar mi smo, ampak tisto, kar nam Gospod daje in kar mi z veseljem sprejemamo. Ljubezen se ne more izraziti v srečanju z drugimi, če prej ni rojena iz srečanja s ponižnim in usmiljenim Jezusovim obličjem.

   TUDI NAŠ NAČIN, KAKO LJUBIMO, JE ZAZNAMOVAN Z GREHOM

   Pavel nas vabi, naj priznamo, da smo grešniki in da je tudi naš način ljubezni zaznamovan z grehom. Obenem pa nam prinaša novo oznanilo, prinaša upanje. Gospod pred nami odpira pot osvoboditve in odrešitve. To je možnost, da tudi mi »živimo največjo zapoved ljubezni« in »postanemo orodja Božje ljubezni«. Do tega pa pride, ko pustimo, da nas vstali Kristus ozdravi in nam obnovi srce. On je tisti, ki nam kljub naši majhnosti in uboštvu daje doživeti Očetovo sočutje in poveličevati čudovita dela njegove ljubezni. »Tako razumemo, da vse, kar lahko živimo in delamo za brate, ni drugega kot odgovor na to, kar je Bog storil in še naprej dela za nas.« Sam Bog, ki biva v našem srcu in našem življenju, je tisti, ki se približuje in služi vsem, ki jih vsak dan srečamo na poti, začenši pri zadnjih in potrebnih, v katerih ga najprej prepoznamo.

   SAMI NE MOREMO LJUBITI

   Apostol Pavel nas torej z besedami, namenjenimi skupnosti v Rimu, ne želi toliko grajati, ampak prej »spodbuditi in poživiti upanje v nas«, je izpostavil sveti oče. Vsi namreč imamo izkušnjo, da ne živimo v polnosti ali kakor bi morali živeti zapoved ljubezni. A tudi to je milost, je pripomnil papež. Pomaga nam razumeti, da »mi sami nismo zmožni zares ljubiti«. Potrebujemo, da Gospod stalno obnavlja ta dar v našem srcu, in sicer »po izkušnji njegovega neskončnega usmiljenja«. Na ta način bomo ponovno začeli »ceniti male, preproste in običajne stvari«. Sposobni bomo ljubiti druge, kakor jih ljubi Bog, jim želeli dobro, da bi postali sveti, prijatelji Boga. Zadovoljni bomo, da bomo blizu revnemu in ponižnemu, kakor to počne Jezus z nami, ko smo daleč od njega; da se bomo sklanjali k nogam bratov kakor on, dobri samarijan, to dela z nami, s svojim sočutjem in odpuščanjem.

   SKRIVNOST, KAKO SE VESELITI V UPANJU

   Papež Frančišek je ob koncu kateheze izpostavil, da je to, o čemer nam govori apostol Pavel, »skrivnost veselja v upanju« (glej Rim 12,12). Vemo namreč, da se Božja ljubezen ne zmanjša v nobeni okoliščini, niti v naših neuspehih ne. Povabil je, naj s srcem, ki sta ga obiskali in kjer prebivata Božja milost in zvestoba, živimo v veselju upanja, ko podarjamo bratom, kolikor pač lahko, tisto, kar vsak dan prejemamo od Boga.

   http://www.archivioradiovaticana.va/storico/2017/03/15/pape%C5%BE_med_katehezo_o_upanju,_veselju_in_ljubezni/sl-1298756

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Janez says:

   27. avgusta, 2021 at 8:49

   POSLEDNJI BODO PRVI IN PRVI POSLEDNJI Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 20,1-16)

   Povabilo Gospoda se za vse ljudi vseskozi nadaljuje. Danes stopa na poti in vabi v svoj vinograd zastonjske ljubezni, vabi v nenehno občestvo z Njim, kjer je vse, kar je Njegovo, tudi naše. Bog odhaja na ulice in išče človeka, da bi ga ponovno poklical v Odnos s seboj. Išče ga zgodaj zjutraj, ob devetih, ob poldne, ob treh in ob petih popoldne. Simbolno to pomeni vedno! Bog od prvega padca naprej ni nehal klicati in iskati človeka, ki poseda na trgih in ulicah, izgubljen in brez Očeta. Človek od greha naprej ne ve več, kaj pomeni biti sin, ne ve, kaj pomeni “biti najet” oziroma poklican. Klic je tisti milostni trenutek, ki se zgodi, ko Gospod vstopi v življenje posameznika in ga povabi v odnos širšega občestva. Konkretno in neizbrisno se je to zgodilo pri krstu, ker se pa radi izgubljamo in odhajamo v staro, Bog sam ne odneha prihajati na naše poti in v naše misli, četudi so te daleč od Njegovih in klicati nazaj v lepoto novega. Delavci v vinogradu simbolno predstavljajo ljudi, ki so že vstopili v Kristusovo Telo. In vendar ne pomeni, da so tisti, ki so “znotraj” tudi zares spoznali Očeta. Zakaj bi sicer godrnjali?

   Ti delavci, ki jih gospodar v priliki prve najame, imajo držo starejšega sina iz druge Jezusove prilike. So v tem, kar je Očetovega in vendar ne prepoznajo Očeta. Zanje ostaja gospodar, oni pa tisti, ki si morajo ljubezen prislužiti in se izkazati. V taki logiki je še kako pomemben vsak denarij, še bolj pa je pomembno ali je so-služabnik prejel več kakor jaz. Misel starega človeka, ki je daleč pod mislijo Boga, kakor beremo v prvem berilu. In Oče vnovič na zadnjih in izgubljenih, ki so najdlje posedali brez Očeta, pokaže, da je logika Ljubezni drugačna. On namreč hodi in kliče. In kdorkoli vstopi, vstopi v njegovo polnost, kjer si ni potrebno kupovati, ampak le sprejeti držo obdarovanih sinov in hčera.

   Ponovno nekaj, kar sodobnega človeka vznemirja, saj v tem ni štetja, ampak le veselje nad lastno obdarovanostjo, posledično pa tudi nad obdarovanostjo tistega, ki ga ta Ljubezen najde. Četudi šele ob “koncu dneva”. Kjer Nekdo daje, ni več prvega in zadnjega, ampak je samo obdarovani. Še več, prvi je ravno tisti, ki uspe dati sebe nazaj, na zadnje mesto in tako pripravi prostor milosti, ki je ne gre prehitevati ali celo ukazovati. Prvo in zadnje mesto v Božji misli tako vedno sovpadata. Pavel pravi: “Življenje je zame Kristus.” Ko človek to okusi, se preprosto hoče manjšati, da bi On rastel (prim. Jn 3,30). Nenazadnje pa je tudi pomembno izpostaviti dejstvo, da Gospod spoštuje čas čakanja in iskanja. Tisto celodnevno posedanje v odsotnosti Očeta, tisto dolgo in mučno čakanje, ko človek ne ve, kam spada in kje je njegovo mesto, Gospod ovrednoti tako zelo, da ga izenači s tistimi, ki so cel dan smeli delati v Njegovem vinogradu. Obojni so namreč prenašali težo dneva in vročino, tisti “zadnji” morda težjo kakor “najdeni”.

   Zato bodo poslednji prvi in prvi poslednji. Vsakemu od nas je potrebno nenehno spreobračanje iz logike naših misli in naših poti posameznika, ki rešuje sebe, v logiko Boga, njegovih misli in poti, ki vedno rešujejo drugega in zato vključujejo daritev sebe. Tu pa odpade štetje in kupovanje naklonjenosti, ostane pa polnost veselja nad Očetovim zagotovilom ljubezni: “Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.”(Lk 15, 31). Če se tega zavemo, se lahko tudi mi, skupaj z Očetom v polnosti veselimo vsega, kar milost dela v življenju drugega: “Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden” (Lk 15, 31).

   Na Tvojo Besedo, avtorica prispevka Anja Kastelic

   Odgovori
5. Janez says:

   27. avgusta, 2021 at 8:47

   PROŠNJA ZA PRAVO BESEDO
   Tudi dan, ki se zdajle začenja,
   potrebuje besede pozdrava in zahvale;
   potrebuje besede odločitve in odklonitve,
   potrebuje besede preudarka.
   Daj mi prave besede Gospod.
   Živimo in mislimo, se odločamo in molimo,
   kaznujemo in ljubimo v besedah in z besedami.
   Te so lahko močnejše,
   bolj prodorne in nevarne kot pa dejanja.
   Daj mi besede ljubezni Gospod.
   Besede lahko povezujejo,
   lahko zdravijo in tolažijo,
   lahko pa tudi sejejo razdor,
   sekajo rane in ubijajo.
   Lahko učijo in pojasnjujejo,
   lahko lažejo in zapeljujejo.
   Daj mi besede resnice Gospod..
   Ko sem govoril, je beseda izrečena
   in tako nad njo nimam nobene moči več.
   Zdaj živi svoje lastno življenje,
   ki pomaga ali uničuje;
   ne morem je več prijeti,
   zvezati ali poklicati nazaj.
   Gospod, daj mi Besede Življenja in Živo Vero v Jezusa,
   Vodi me in Uči me ter me obvaruj greha in skušnjave,
   da mi ves dan in pred počitkom zvečer
   ne bo treba obžalovati nobene izrečene besede.
   Pomagaj mi prosim, da bo vse moje Življenje Bogaboječe in Pravično
   in da bo Moja Molitev k Tebi Gospod,
   po Tvoji Dobroti in Usmiljenju Slišana in Uslišana. Amen

   Paul Roth

   Odgovori
6. Miro says:

   27. avgusta, 2021 at 8:17

   BLAGRI SO SPOROČILO ZA VSE ČLOVEŠTVO (kateheza papeža Frančiška)

   »Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. In odprl je usta in jih učil, rekoč: ‘Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji otroci. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.’« (Mt 5,1-12)

   BLAGRI – KRISTJANOVA OSEBNA IZKAZNICA

   »Besedilo o blagrih iz Matejevega evangelija, s katerim se začne ‘govor na gori’, je razsvetlilo življenja vernikov in tudi mnogih nevernikov. Težko je, da se nas ne bi dotaknile te Jezusove besede in upravičena je želja, da bi jih razumeli in jih dojeli v popolnosti. Blagri vsebujejo kristjanovo ‘osebno izkaznico’ – to je naša osebna izkaznica –, kajti izrisujejo obraz samega Jezusa, njegov življenjski slog. V prihodnjih katehezah bom razlagal posamezne blagre, danes pa sem naredil splošen uvod v te Jezusove besede.

   BLAGRI NAMENJENI VSEMU ČLOVEŠTVU

   Predvsem je pomembno, kako se zgodi razglasitev tega sporočila. Ko Jezus zagleda množice, ki so mu sledile, se povzpne na blago pobočje, ki obdaja Galilejsko jezero. Sede, se obrne na učence in jim spregovori o blagrih. Sporočilo je torej namenjeno učencem, a na obzorju so množice, torej vse človeštvo. Gre za sporočilo za vse človeštvo.

   ‘Gora’ nas spominja na Sinaj, kjer je Bog izročil Mojzesu zapovedi. Jezus začne učiti novo postavo: biti ubogi, biti krotki, biti usmiljeni … Te nove zapovedi so mnogo več kot pravila. Jezus namreč ničesar ne nalaga, ampak razkriva pot sreče – svojo pot, s tem ko osem krat ponovi besedo ‘blagor’.

   NE SEDANJA SITUACIJA, AMPAK NOVO STANJE

   Vsak blagor je sestavljen iz treh delov. Najprej imamo vedno besedo ‘blagor’ [blagrovani]. Zatem imamo situacijo, v kateri se nahajajo blagrovani: uboštvo duha, žalost, lahkota, žeja po pravičnosti in tako dalje. Na koncu je še razlog za blagre, ki se začne z veznikom ‘kajti’. In tako imamo osem blagrov, ki bi se jih bilo treba naučiti na pamet in to Jezusovo postavo imeti v mislih in srcu.

   Bodimo pozorni na naslednje: razlog za blagre ni sedanja situacija, ampak novo stanje, ki ga blagrovani prejmejo v dar od Boga: ‘kajti njihovo je nebeško kraljestvo’, ‘kajti potolaženi bodo’, ‘kajti deželo bodo podedovali’ in tako naprej. Tretji element, ki je razlog za srečo, Jezus pogosto uporablja v prihodnjiku: ‘potolaženi bodo’, ‘deželo bodo podedovali’, ‘imenovani bodo Božji otroci’.

   BLAGRI VEDNO PRINESEJO VESELJE

   A kaj pomeni beseda ‘blagrovan’ [blaženi]? Izvorna beseda ne pomeni nekoga, ki ima poln trebuh ali mu je dobro, ampak pomeni osebo, ki je ‘v stanju milosti, ki napreduje v Božji milosti in napreduje po Božji poti: potrpežljivost, uboštvo, služenje drugim, tolažba … Ti so srečni, ti bodo blagrovani [blaženi]’.

   Blagri vedno pomenijo veselje. Bog, da bi se nam podaril, pogosto izbere nepričakovane poti, morda poti naših omejenosti, naših solza, naših porazov. To je velikonočno veselje, o katerem govorijo vzhodni bratje, veselje, ki ima stigme, a je živo, ki je šlo skozi življenje in je izkusilo moč Boga. Blagri ti prinesejo veselje, vedno. So pot, po kateri se pride k veselju.

   Povabim vas, naj danes vzamemo v roke Matejev evangelij in preberemo peto poglavje, ki govoru o blagrih, da bi razumeli to tako lepo in gotovo pot sreče, ki nam jo predlaga Gospod.«

   Nagovor papeža Frančiška v katehezi, 29.1.2020

   http://arhiv.mirenski-grad.si/blagri-pot-k-sreci-veselju

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   27. avgusta, 2021 at 8:07

   GREH JE PREGREŠITEV ZOPER RAZUM, RESNICO IN PRAVILNO VEST; GREH JE POMANJKANJE RESNIČNE LJUBEZNI DO BOGA IN DO BLIŽNJEGA, IN TO ZARADI NAPAČNE NAVEZANOSTI NA DOLOČENE DOBRINE …

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen

   OPREDELITEV GREHA

   1849 Greh je pregrešitev zoper razum, resnico in pravilno vest; greh je pomanjkanje resnične ljubezni do Boga in do bližnjega, in to zaradi napačne navezanosti na določene dobrine. Greh rani človekovo naravo in prizadene škodo človeški solidarnosti. Bil je opredeljen kot “beseda, dejanje ali želja, ki so v nasprotju z večno postavo” (v. Avguštin, Faust. 22,27; sv. Tomaž Akvinski, s.th 1-2, 71, 6).

   1850 Greh je žalitev Boga: “Zoper tebe samega sem grešil, in kar je hudo pred teboj, sem storil” (Ps 51,6). Greh se obrača zoper božjo ljubezen do nas, in odvrača od nje naša srca. Greh je – kakor prvi greh – nepokorščina, upor zoper Boga z voljo postati “kakor Bog”, spoznavajoč in določajoč dobro in hudo (1 Mz 3, 5). Tako je greh “ljubezen do sebe prav do preziranja Boga” (sv. Avguštin, civ. 14, 28). Po tem prevzetnem poveličevanju samega sebe je greh v diametralnem nasprotju z Jezusovo pokorščino, ki je izvršila odrešenje (prim. Flp 2,6-9).

   1851 Greh prav v Jezusovem trpljenju, v katerem ga je Kristusovo usmiljenje premagalo, najbolje razkriva svojo nasilnost in svojo mnogoternost: nevernost, morilsko sovraštvo, odklanjanje in zasmehovanje s strani voditeljev in ljudstva, Pilatovo podlost in okrutnost vojakov, Judovo izdajstvo, tako bridko za Jezusa, Petrovo zatajitev in pobeg učencev. Vendar pa prav v uri teme in kneza tega sveta (prim. Jn 14,30) postane v tajnosti Kristusova žrtev vrelec, iz katerega se bo neusahljivo izlivalo odpuščanje naših grehov.

   http://www.marija.si/gradivo/kkc/ii-opredelitev-greha/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Janez says:

   27. avgusta, 2021 at 7:58

   ALI IMAMO LJUDJE RESNIČNO SVOBODNO VOLJO? DA V BOGU!
   Če »svobodna volja« pomeni, da Bog da ljudem priložnost za sprejemanje odločitev, ki resnično vplivajo na njihovo usodo, potem je odgovor »da«, ljudje imajo svobodno voljo. Trenutno grešno stanje sveta je neposredno povezano z odločitvami, ki sta jih sprejela Adam in Eva. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi in to je vključevalo sposobnost odločanja. Vendar svobodna volja ne pomeni, da lahko človek dela vse, kar se mu zljubi, OZIROMA VSE KAR HOČE. Naše odločitve so omejene na to, kar je v skladu z našo naravo. Na primer, človek se lahko odloči, da bo prečkal most ali pa ne. Ne more pa se odločiti, da bo most preletel. Njegova narava in fizične moči ter sposobnosti mu preprečujejo letenje. Podobno se človek ne more odločiti, da bo samega sebe naredil pravičnega brez Boga. Njegova (grešna) narava mu preprečuje, da bi izbral pravičnost (Pismo Rimljanom 3,23; 8,7). Tako je naša svobodna volja omejena z našo grešno naravo in ni mogoča brez Boga!.

   Ta omejitev pa ne zmanjšuje naše človeške odgovornosti. Sveto pismo jasno pove, da nam Bog ne le da sposobnost odločanja, ampak tudi odgovornost, da se modro odločamo. V Stari zavezi je Bog izbral narod (Izrael), ampak posamezniki v tem narodu so še vedno imeli dolžnost, da izberejo poslušnost Bogu. Prav tako je Bog posameznikom izven Izraela omogočil, da bi verjeli vanj in hodili za njim (npr. Ruta in Rahaba). V Novi zavezi se grešnikom kar naprej naroča, naj se »spreobrnejo« in »verujejo« (Evangelij po Mateju 3,2; 4,17; Apostolska dela 3,19; Prvo Janezovo pismo 3,23). Vsak klic k spreobrnitvi je klic k odločitvi oz. izbiri. Zapoved, naj verujejo, predpostavlja, da je poslušalec odgovoren, da bo poslušen tej zapovedi. Jezus je prepoznal problem nevernikov, ko jim je povedal: »Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje« (Evangelij po Janezu 5,40). Jasno je, da bi lahko prišli, če bi hoteli; njihov problem je bil, da so se odločili, da ne bodo prišli. Bili so mrtvi v grehu in niso hoteli priti. »Kar bo človek sejal, bo tudi žel« (Pismo Galačanom 6,7) in tisti, ki niso odrešeni, so »neopravičljivi« (Pismo Rimljanom 1,20–21).

   Toda kako lahko človek izbere, kar je dobro, če mu to preprečuje grešna narava? Samo z Božjo milostjo in močjo lahko svobodna volja resnično postane »svobodna« v smislu, da je človek omogočeno izbrati odrešitev (Evangelij po Janezu 15,16). Sveti Duh je tisti, ki deluje v človeku in po njegovi volji, da obnovi tega človeka (Evangelij po Janezu 1,12–13) in mu da novo naravo, novega človeka, »ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice« (Pismo Efežanom 4,24). Odrešitev je Božje delo. Obenem pa so naši grešni motivi, želje in dejanja prostovoljna in smo po pravici odgovorni zanje. Le v Bogu lahko premorem svoj Mir in Ljubezen in svojo pravo svobodno Voljo tako, da spolnjujem Božjo Voljo in hodim za Jezusom! Da spolnjujem v Življenju Jezusove Nauke iz Evangelija in dajem Zgled Pravičnega Življenja, Dobrote in Usmiljenja sebi in vsem drugim.

   KAKO LAHKO DANES PREPOZNAMO LAŽNEGA UČITELJA / LAŽNEGA PREROKA?
   Jezus nas je opozoril, da bodo prišli »lažni kristusi in lažni preroki« in skušali zavesti celo Božje izvoljene (Evangelij po Mateju 24,23–27; gl. tudi Drugo Petrovo pismo 3,3 in Judovo pismo 1,17–18). Najboljši način, kako se varovati pred krivo vero in lažnimi učitelji, je poznati resnico. Da bi opazili ponaredek, preučujte pravo stvar. Vsak vernik, ki »pravilno ravna z besedo resnice« (Drugo pismo Timoteju 2,15) in ki skrbno preučuje Sveto pismo, lahko prepozna lažno učenje. Na primer: vernik, ki je bral o delovanju Očeta, Sina in Svetega Duha v Evangeliju po Mateju 3,16–17, bo takoj podvomil v vsako učenje in vsak nauk, ki zanika troedinega Boga. Zato je prvi korak preučevanje Svetega pisma in presojanje vsega učenja glede na to, kaj pravi Sveto pismo. Jezus je rekel: »Drevo namreč spoznamo po sadu« (Evangelij po Mateju 12,33). Ko iščemo »sad«, lahko pri vsakem učitelju uporabimo naslednje tri specifične preizkuse, da določimo pravilnost njegovega učenja:

   1) Kaj ta učitelj pravi o Jezusu? V Evangeliju po Mateju 16,15–16 Jezus vpraša: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter odgovori: »Ti si Mesija [Kristus], Sin živega Boga,« in za ta odgovor ga Jezus blagruje. V Drugem Janezovem pismu 1,9 beremo: »Kdor gre naprej in ne ostaja v Kristusovem nauku, nima Boga; kdor pa ostaja v nauku, ima Očeta in Sina.« Z drugimi besedami, Jezus Kristus in njegovo delo odrešitve je izjemno pomembno; pazite se vsakogar, ki zanika, da je Jezus enak Bogu, ki omalovažuje Jezusovo žrtev na križu ali ki zavrača Jezusovo človeškost. Prvo Janezovo pismo 2,22 pravi: »Kdo je lažnivec, če ne tisti, ki zanika, da je Jezus Mesija [Kristus]? Antikrist je tisti, ki zanika Očeta in Sina.«

   2) Ali ta učitelj oznanja evangelij? Definicija evangelija je dobra novica o Jezusovi smrti, pokopu in vstajenju, kot je pisano v Pismih (Prvo pismo Korinčanom 15,1–4). Čeprav se lepo slišijo, izjave, kot so: »Bog te ljubi«, »Bog želi, da nahranimo lačne« in »Bog želi, da si bogat«, niso celotno sporočilo evangelija. Kot svari apostol Pavel v Pismu Galačanom 1,7: »… pač pa so nekateri, ki vas begajo in hočejo Kristusov evangelij postaviti na glavo.« Nihče, niti velik oznanjevalec, nima pravice spremeniti sporočila, ki nam ga je dal Bog. »Če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo preklet!« (Pismo Galačanom 1,9).

   3) Ali ta učitelj kaže značajske lastnosti, ki poveličujejo Gospoda? Judovo pismo 1,11 pravi o lažnih učiteljih: »Krenili so na Kajnovo pot, zaradi zaslužka so se prepustili Bileámovi zablodi in so propadli v Korahovem uporu.« Z drugimi besedami, lažnega učitelja lahko prepoznamo po njegovi prevzetnosti (Kajn je zavrnil Božji načrt), pohlepu (Bileám je prerokoval za denar) in uporništvu (Korah se je povzdigoval nad Mojzesom). Jezus je rekel, naj se pazimo takšnih ljudi in da jih bomo spoznali po sadu (Evangelij po Mateju 7,15–20).

   Za nadaljnje preučevanje preberimo te svetopisemske knjige, ki so bile napisane posebej za boj proti lažnemu učenju znotraj cerkve: Pismo Galačanom, Drugo Petrovo pismo, Prvo in Drugo Janezovo pismo in Judovo pismo. Pogosto je težko odkriti lažnega učitelja/lažnega preroka. Satan se preoblači v angela luči (Drugo pismo Korinčanom 11,14), njegovi služabniki pa se preoblačijo v služabnike pravičnosti (Drugo pismo Korinčanom 11,15). Samo če bomo temeljito seznanjeni z resnico, bomo lahko prepoznali ponaredek. Bodimo budni in čuječi ter dobro pazimo na poduke in nauke, ki jih slišimo v današnjem svetu od raznih ljudi, ki se predstavljajo in prikazujejo kot dobri poznavalci in razlagalci Svetega pisma in tolmači Božje Besede. Tako kot Učijo in molijo morajo namreč tudi živeti in z vsakim trenutkom življenja iskreno pričevati za Jezusa z usmiljenjem, ljubeznijo, dobroto, molitvijo, osebnim zgledom, ki zajema iz Jezusovega Evangelija. Ker le Bog je tisti, ki nas Uči kakor je res in prav! Zato prosimo in molimo za Božjo Milost, da bomo vedeli kaj je prav!

   Povzetki iz Gotquestions, dodane lastna razmišljanja in povzeto iz drugih virov, dano v razmislek

   Odgovori
   • Miro says:

     27. avgusta, 2021 at 8:32

     Priporočam, da si preberemo še razmišljanje papeža Frančiška z dne, 28.4.2020

     LINČ – ZARADI LAŽNEGA PRIČEVANJA IN OBREKOVANJA

     http://arhiv.mirenski-grad.si/linc-zaradi-laznega-pricevanja-obrekovanja

     PRIDI, SVETI DUH

     Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
     vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
     Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
     prenovil boš obličje zemlje.

     Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
     razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
     bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
     vselej radi sprejemali njegove spodbude.
     Po Kristusu našem Gospodu. Amen

     Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

     Odgovori
     • Hvala says:

       27. avgusta, 2021 at 10:08

       Spoštovani Janez!

       Kdo so razlagalci Svetega Pisma, ki se prikazujejo kot dobri pa to niso? Naštejte, če ne pa jih ne sodite, če ne poznate zadeve!

       RESNICA JE SAMO ENA. TO RESNICO MORAMO SPREJETI VSI, KI ŽELIMO IN HOČEMO BITI KRISTJANI. TO JE NAUK JEZUSA, KI NAM GA JE POVEDAL. ČE BOMO NJEGA POSLUŠALI, SE NAM NI TREBA BATI IN ISKATI LAŽNIH PREROKOV.

       Odgovori
       • Hvala says:

         27. avgusta, 2021 at 10:11

         Še dodajam!

         ČE BOSTE PROSILI SVETEGA DUHA ZA VODSTVO IN ČE KAJ NE RAZUMETE IN NE VERJAMETE LJUDEM , KI RAZLAGAJO POD VODSTVOM SVETEGA DUHA, POTEM SE OBRNITE NA JEZUSA IN NJEGA DIREKTNO VPRAŠAJTE. ZAKAJ TOLIKO DILEM, OBTOŽEVANJ IN PODTIKANJ, ČE PA LAHKO VPRAŠATE SAMEGA JEZUSA-BOGA. ALI NE VERJAMETE, DA VAM BO ODGOVORIL? NJEMU NE VERJAMETE, KI JE BOG? KOMU POTEM VERJAMETE?

         Odgovori
9. Miro says:

   27. avgusta, 2021 at 7:58

   KAJ VENDAR GLEDAŠ IVER V OČESU SVOJEGA BRATA, BRUNA V SVOJEM PA NE OPAZIŠ?

   Neki človek je ukradel hlod. Prijeli so ga in kralj je razsodil, naj ga obesijo. Ko so mu dali možnost, da spregovori še zadnje besede, je mož rekel: »Kralj, rad bi ti povedal, da bi ti vedel, da zmorem posejati jabolčno pečko v zemljo in čez noč bo zraslo drevo in obrodilo sadove. Te skrivnosti me je naučil moj oče in škoda bi bilo, da bi šla z menoj v grob.«

   Sklenili so, da bodo naslednji dan posadili seme. Tat je rekel zbranim: »To seme mora zasaditi samo tisti, ki ni nikoli vzel nobene stvari, ki ni pripadala njemu. Jaz sem tat, zato ga ne morem položiti v zemljo.«

   Kralj je dejal prvemu ministru, da naj zasadi seme. Toda ta je v zadregi odgovoril: »Veličanstvo, ko sem bil mlad, sem obdržal zase majhen predmet, ki ni bil moj. Ne morem zasejati semena.«

   Potem so prosili zakladnika. Toda tudi ta se je kralju opravičil, da je morda kdaj vzel kaj denarja. Ko je prišla vrsta na samega kralja, je priznal, da je nekoč izmaknil dragocenost svojemu očetu.

   Tat se je obrnil k njim in rekel: »Vi ste visoke in ugledne osebnosti. Ničesar ne pogrešate in vendar ne morete zasaditi semena, sedaj pa boste obesili mene, ker sem nekaj vzel, kos lesa, da bi preživel?« Kralj je, presenečen nad njegovo modrostjo, tatu oprostil.

   »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno … S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerilo … Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem pa ne opaziš? Kako moreš reči bratu: ‘Pusti, brat, da odstranim iver, ki je v tvojem očesu,’ če sam ne vidiš bruna v lastnem očesu? Hinavec. Odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš dobro videl vzeti iver iz očesa svojega brata.« (Lk 6,37; 41-42)

   Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Janez says:

    27. avgusta, 2021 at 7:55

    Jezusovi Blagri na Gori (Mt 5, 1-12a)

    Ko je tisti čas Jezus zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu.Odprl je usta in jih učil:
    » Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je NEBEŠKO KRALJESTVO.
    Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.
    Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.
    Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.
    Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.
    Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.
    Blagor tistim, ki delajo za Mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.
    Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je NEBEŠKO KRALJESTVO.
    Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Mt 5,1-12a)

    Blagor vam …
    Še vedno mnogi srečneži živimo v dobi materialnega izobilja. Kljub velikim razlikam v premoženju lahko rečemo, da smo bogati, vsekakor smo siti, oblečeni, imamo streho nad glavo, čeprav je veliko bvrezdomcev in revežev brez vsega na svetu. Z reklamnih panojev brezbožnega turbokapitalizma se z nasmejanimi obrazi ponuja najrazličnejše udobje in užitek ter vabilo da tudi mi, tako kot v Ameriki, tekmujemo in hitimo za svojo srečo ali Cach the Cash and Your Luck Now and Be Happy. Biti del te družbe, biti v njej pomemben, biti ‘in’ je geslo večine. Biti bogatejši in delati hitrreje in še več! Izkoristiti vse Priložnpsti! Jezus pa nasprotno blagruje oz. spodbuja k veselju uboge v duhu, žalostne, krotke, lačne in žejne pravice, usmiljene, čiste v srcu, tiste ki delajo za mir in tiste, ki so zaradi pravice preganjani in zasramovani. Skratka blagruje tiste, ki se upirajo vsemu temu, kar družba postavlja na vrh, da bi hoteli materialistišno bogastvo in revne duše polne osamljenisti inn trpljenja. Že samo po sebi je težko razumeti, zakaj bi se lahko človek veselil uboštva, žalosti, lakote in preziranja. Kako naj se poleg tega še odpovemo temu, da bi bili v družbi sprejeti? Molimo k Biogu, da nas razsvetli, da spregledamo in da zapustimo svet Mamona in hudobneža, ki hoče zapeljati ljudi sgtrfan od Bioga in Odcrešenja s krivimi nauki, sebičnostjo, hudobijo in materializmom, kjer ni Božje ČLjubezni in Usmiljenja.

    Kaj je torej Jezusov Nauk v Blagrih na Gori? Na slednje vprašanje odgovorimo lahko potem, ko bomo razumeli, v čem je prednost tega, kar Jezus sprejema kot pravično življenje in blagruje ter v čem je težava bogastva, izobilja, veselja in slave? Zakaj nam Jezus ne privošči veselja nad tem, kar nam ponuja svet? Odgovor je preprost, čeprav nam ne ugaja: tisto, kar nam ponuja ta svet, ne izpolni naših hrepenenj, ker hoćemo vedno več in več in nimamo nikoli dovolj v materialističnem svetu brezbožnosti in egoizma. Kako to? Če smo na začetku ugotovili, da še vedno lahko trdimo, da večina živi v materialnem blagostanju, se lahko vprašamo ali je zato današnja družba tudi družba srečnih ljudi, duhovno zadovoljnih ljudi, ki so v veri v Jezusa polni radosti in upanja? Odgovor nam ponuja nekaj številk: V Sloveniji je vsako leto okrog 600 samomorov, število odvisnikov hitro narašča, tako, da jih je že krepko preko 10.000. Približno vsaka tretja družina se srečuje s problemom alkohola. Ločitev je vedno več, celo več kot 1/3. Slovenci zaradi premajhnega števila otrok kot narod postopno izumiramo in premalo molimo k Bogu in k Nebeški Materi Devici Mariji. Poleg tega pa razviti svet zaradi potrošniške miselnosti grobo izkorišča zemeljska bogastva in onesnažuje zemljo ter uničuje Narasvo, ki smo jo dibili v upravljanje na posodo. Po tej poti bomo uničili sebe in svet in se oddaljili od Boga in Njegove Ljubezni.

    Jezus nas svari: Gorje, če se prepustite bogastvu materialnih dobrin in pozabite na duha, na odnose, na ljubezen, na Sočutje in strpnost, na pomoč in sluđenje ubogim in bolnim, na Jezusovo Odrešenje, na Božjo Voljo, Na Božjo Dobroto in Usmiljenje, na Večnost. Opozarja nas, da bo prepozno, ko bomo začutili lakoto, ki je ne bo mogoče nasititi. Pozno je namreč:
    -ko zaradi hlepenja po dobičku propade družina in je ni več mogoče sestaviti;
    -ko zaradi želje po užitku pohodimo najnežnejšo ljubezen in jo težko obnovimo;
    -ko zaradi videza prikrivamo svoje bolečine in hodimo po svetu nasmejani, v sebi pa nosimo pekel in se vedno težje srečamo sami s seboj ter najdemo notranji mir in srečo;
    -ko zato, da bi ugajali, pohodimo sebe in svoja hrepenenja ter postajamo prazni;
    -ko smo zašli od Boga na stranpota brezbožnega materializma, egoizma in duhovne izpraznjenosti in osamljenosti.

    Zato Jezus blagruje:
    -UBOGE, tiste, ki čutijo, da njihova hrepenenja po lepem, resničnem in dobrem, po tistem, kar je res vredno človeka: ljubezni, odnosih, skupnosti, preprostosti še niso izpolnjena in da jih izpolni lahko samo Bog in hoja za Njim;
    -ŽALOSTNE, ki si vedno priznajo svojo bolečino, rane in greh ter si prizadevajo za resnično srečo, ne za lažne maske in prazne nasmehe;
    -KROTKE, ki kljub preziru prinašajo v svet nekaj topline in nežnosti ter ohranjajo nekaj božjega v vsej naglici;-lačne, tiste, ki v sebi ohranjajo hrepenenje po presežnem in se ne zadovoljijo s trenutnimi nadomestki. Lepo je biti pomemben, a ni vredno pozabiti na moralo, na prijatelje. Lepo je biti bogat, a nivredno zaradi bogastva izgubiti družine, prijateljev. Lepo je biti sit, a še lepše je hrepeneti po Bogu in tistem, kar me nernehno duhovno in sicer presega, po duhovnih idealih, za katerimi vedno stremim in niso nikoli uresničeni; le v Bogu se umiri moje srce;
    -PREZIRANE, ki kljub nasprotni množici ostanejo zvesti svojim idealom in višjim ciljem. Če enačimo lepo življenje z lahkotnim, potem bomo prazni. Ta praznina je boleča rana današnje družbe in Jezus svari pred to praznino. Ni mogoče živeti polno in v globini veselo, če se izogibamo vsemu težkemu. Ne smemo bežati pred naporom, ki ga zahtevajo ideali, pred bolečino, ki jo prinaša vsako prizadevanje za ljubezen, ko spolnjujemo Božjo Voljo, molimo in Verujemo v Jezusa. Ni mogoče biti v globini srečen, če ne sprejmemo tudi teže življenja, kjer je polno preizkušenj in trpljenja. Zato Jezus blagruje tiste, ki se odločijo za pot, ki je drugačna od logike tega sveta; blagruje tiste, ki se odločijo za preprostost, za najgloblja hrepenenja, ki sprejmejo težo življenja in jih ne zmede želja po bogastvu, lepoti, moči in slavi. Pot blagrov je težka, a lepa in polna življenja. Vredna je celo tveganja, da bomo zaradi tega zavrženi in prezirani pri drugih ljudeh, pri čemer nam Jezus govori:

    »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.« (Mt 5,4); Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« ( Mt 5,1-12a )

    http://mirenski-grad.si/sites/default/files/4.%20navadna%20nedelja%20-%20leto%20A.pdf; dodane so nekatere manjše lastne dopolnitve

    Odgovori
    • Miro says:

      27. avgusta, 2021 at 8:42

      Čuden “miks”. Ni jasno, kaj naj bi bilo povzeto po mirenski-grad.si, kaj so “lastne dopolnitve”. Kako je z navedbo vira v tem primeru?

      Odgovori
      • Janez says:

        27. avgusta, 2021 at 9:32

        Dodane so še lastni premisleki Miro. Pomembno je sporočilo in da kaj potem zaleže.

        Odgovori
        • Miro says:

          27. avgusta, 2021 at 9:41

          Spoštovani g. Janez, niste odgovorili na moje vprašanje. Ni pomembno samo sporočilo, ampak tudi vir tega sporočila, sicer sporočilo obvisi “v zraku”. Bodimo korektni pri navajanju vira. Kdo je avtor tega sporočila? Kateri so vaši “lastni premisleki”?

          Odgovori
          • Janez says:

            27. avgusta, 2021 at 10:10

            Prva polovica prispevka izhaja iz linka Mirenski grad. Za drugi del pa sem dodal lastni razmislek, na podlagi prebrane verske literature večih bogoslovnih avtorjev in sicer predvsem dr. Vekoslava Grmiča, dr. Kovača, dr. Lovšeta in nekaterih frančiškanov. Zanimivo, da se greste kontrolorja. Ne vem kaj vas moti? Bog je Usmiljenje. Imejte ga tudi Vi Miro. Ker kar sejemo gtudi žanjemo.