Članki za dušo

15.020 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   3. septembra, 2021 at 16:44

   OBLAČILO JEZUSOVIH SRAMOTENJ
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   PRILOŽENO PREBERITE SRAMOTENJA, PONIŽEVANJA IN ZASRAMOVANJA IN ZANIČEVANJA JE DOŽIVLJALA SESTRA-SVETNICA FANSTINA KOWALSKA. S PONIŽANJI ČLOVEK POSTAJA PONIŽEN.

   V času v katerem živimo, se od človeka pričakuje, da bo govoril samo tisto, kar mu “paše oz “želi slišati”. Tako ponašanja-poslušati samo tisto, kar želimo slišati in SADOVE OBIRATI BREZ PROBLEMOV- PO RAVNINI- kot je omenil že g. Miro , ne bo šlo. dobro.
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Oče Sopoćko je nekoč dejal sestri Favstini: »Če te reči, o katerih govoriš, res izhajajo od Boga, potem se pripravi na veliko trpljenje. Naletela boš na nepriznavanje in preganjanje. Imeli te bodo za histerično, čudaško, toda Bog ne bo skoparil s svojimi milostmi. Prava Božja dela vedno zadevajo na težave in so zaznamovana s trpljenjem. Če ima Bog namen kaj izpeljati, bo kljub vsem težavam prej ali slej to tudi uresničil, ti pa se medtem oboroži z veliko potrpežljivostjo.«
   Pisanje Dnevnika je med sestrami povzročilo nov val obrekovanj. Kljub temu, da se je Favstina umikala na samo, so sestre kmalu opazile, da se nekaj dogaja. Tu in tam so jo zalotile, da si na skrivnem nekaj zapisuje. Iz radovednosti so želele, naj jim svoje zapiske pokaže. Sestra Favstina pa jim je dala jasno vedeti, da ne bo tega kazala nikomur, razen spovedniku. To je seveda pri sestrah zbudilo še večjo radovednost in jezo. V skupnosti je bilo najmanj pet sester, ki so se med seboj povezale v prepričanju, da je Favstino potrebno oklestiti v njeni nadutosti. Na skrivaj so ji sledile, da bi jo zasačile pri pisanju. Posmehljivo so jo spraševale, ali morda piše življenjepis. Nekoč so ji med rekreacijo izmaknile zvezek in jo pred vsemi dražile z njim. Ves čas so jo zasledovale in opazovale, kadar pa se jim je zdelo, da je naredila kakšno napako, so jo ozmerjale: »Sestra, vi pravite, da imate razodetja, pa delate takšne napake!« Sestra Favstina jim ni zamerila, čeprav jo je njihovo vedenje bolelo. Še naprej jim je izkazovala ljubezen. Sramotenja pa so se še stopnjevala. Nekoč jo je neka sestra zaradi neresnične obtožbe prisila, da je svoje kosilo pojedla s tal namesto iz krožnika. Sestra Favstino je tiho sprejela tudi to ponižanje.
   Ostale sestre se temu niso mogle načuditi. Razmišljale so: »Sestra Favstina je ali neumna ali pa sveta, ker povprečen človek gotovo ne bi prenesel, da bi mu nekdo stalno tako kljuboval.« Njena drugačnost jih je pritegnila. Vedno pogosteje so se v svojih težavah zatekale k njej in jo prosile, naj jim svetuje ter moli zanje. Med prostim časom so se večkrat zbrale ob njej. Rade so ji prisluhnile, kako jim je na preprost način in goreče pripovedovala o Božji dobroti. To pa so seveda opazile tudi njene nasprotnice. Še bolj so pritisnile nanjo. Zmerjale so jo, češ da se ima za duhovno voditeljico in nekakšno princeso. »Seveda sem princesa, saj se v mojih žilah pretaka Kristusova kraljevska kri,« jim je nekoč odgovorila. To pa je le še bolj podžgalo njihovo jezo.
   Sestra Favstina se je ob napadih in pritiskih sester na zunaj povsem obvladovala. V notranjosti pa je zelo trpela. Nekoč ji je neka sestra izrekla naslednje besede: »Ti čudakinja, histerična ženska, vidkinja, izgini iz sobe, naj te več ne vidim.« V navalu jeze je grabila stvari okrog sebe in jih pričela metati Favstini v obraz, dokler ta ni stekla iz sobe. V svoji celici je Favstina pokleknila pod križ. Čutila je, kako je satan izkoristil trenutek njene slabosti in obhajati so jo začele misli: »No, zdaj pa imaš svoje plačilo, za zvestobo in iskrenost. Je mogoče biti iskren ob takšnem nerazumevanju. Jezus, Jezus, ne morem več,« je jokala. Čez čas je v sebi slišala Jezusovo tolažbo: »Ne boj se, jaz sem s teboj.«
   Prijateljstvo z Jezusom ji je tako pomagalo, da je sramotenje prenašala tiho in krotko. V svoj Dnevnik je zapisala: »Ponižanje je vsakdanja hrana. Razumem, da nevesta sprejema vse, kar zadeva njenega ženina; torej me mora ogrniti tudi oblačilo njegovih sramotenj. Veliko trpim. Prizadevam si molčati, ker ne zaupam jeziku, ki je pripravljen v takih trenutkih govoriti o sebi; a prav on mi mora služiti, da slavim Boga.«

   *
   Kot Jezusov prijatelj boš tudi sam kdaj doživel, da te bodo imeli za čudnega. Ne ustraši se. Naj te to, kar o tebi mislijo drugi, ne vznemirja. Pogumno se zavzemaj za dobro.

   Naloga:
   V družini se pogovorite, ali ste kdaj doživeli, da so vas drugi imeli za čudne, ker ste sledili temu, kar uči Jezus. Prosite Jezusa za pogum, da boste vztrajali v dobrem, ne glede na to, kaj bodo o vas mislili drugi. Zmolite desetko rožnega venca s skrivnostjo »ki je za nas s trnjem kronan bil«.

   http://arhiv.mirenski-grad.si/20-dan-oblacilo-jezusovih-sramotenj

   Odgovori
   • Hvala says:

     3. septembra, 2021 at 20:31

     Jezusove prijatelje ljudje ne marajo. Ne razumejo jih, tako kot niso razumeli Jezusa in so Ga zaničevali, bežali od njega in nazadnje ubili.

     Delček zapisanega trpljenja in ponižanja v prispevku nam jasno pove, da oseba, ki molče prenaša dan za dnem zaničevanje, posmehovanje, krive obtožbe, opravljanje, za kazen uživanje hrane s tal namesto s krožnika itd..kaže da tako osebo Jezus pelje po poti svetosti-DO SVETNIŠKEGA SIJAJA.

     Odgovori
2. Miro says:

   3. septembra, 2021 at 9:43

   »ROŽNI VENEC IN MEDŽUGORJE STA REŠILA NAJIN ZAKON IN NAJINO ŽIVLJENJE« (Aleteia)

   NANCY IN PATRICK STA KANADSKA ZAKONCA, KI ŽE VRSTO LET ŽIVITA V MEDŽUGORJU. PATRICK PO SVOJEM SPREOBRNJENJU NI IMEL DVOMOV – ZA SOSEDO JE ŽELEL IMETI MARIJO, KI JE REŠILA NJEGOVO ŽIVLJENJE IN ZAKON

   V Medžugorju, v bližini hriba prikazovanj, ena izmed tamkajšnjih stavb izstopa na poseben način. Vsi jo imenujejo grad, ker spominja na srednjeveško utrdbo iz kamenja. Lastnika hiše sta kanadska zakonca Nancy in Patrick, ki sta se pred leti odločila za selitev v Medžugorje. Za sabo sta pustila kariero v uspešni pisarni (Nancy) in noro visoke zaslužke pri prodaji luksuznih avtomobilov za enega izmed največjih trgovcev v Kanadi (Patrick).

   Nista več najmlajša, toda ko se pogovarjata, objemata neznance in predvsem ljubita drug drugega, se zdita kot par mladih ljudi, ki je šele začel svoje pravo življenje. In na nek način se jima je to tudi zgodilo. Njuna zgodba je dokaz, da ne obstaja življenje, ki ga Bog ne bi mogel popolnoma obnoviti.

   Več o tem na:
   https://si.aleteia.org/2021/09/01/rozni-venec-in-medzugorje-sta-resila-najin-zakon-in-najino-zivljenje/

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     3. septembra, 2021 at 10:05

     Eden od najpomembnejših poudarkov v pričujoči zgodbi kanadskih zakoncev:

     »ČE SE NE SPOVESTE, SE POT VAŠE SPREOBRNITVE NE MORE ZAČETI!«

     Naj Sveti Duh razsvetli naša srca, da bomo z Njegovo pomočjo dojeli, kako resnične so te besede.

     Molimo:

     Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
     vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
     Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
     prenovil boš obličje zemlje.

     Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
     razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
     bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
     vselej radi sprejemali njegove spodbude.
     Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

     Zame osebno je sveta spoved eden največjih darov, ki mi ga podarja mati Cerkev. Brez tega daru Božje ljubezni si sploh ne morem predstavljati duhovnega življenja. Kako naj človekovo telo živi brez vode, mila, rednega umivanja oz. tuširanja, kaj šele duša brez božanske kopeli svete spovedi.

     Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

     Odgovori
     • Hvala says:

       3. septembra, 2021 at 11:24

       Res je, Sveta spoved je eden od največjih darov. Ko človek iskreno pove svoje zablode in grehe, GOSPOD SPREGOVORI PO USTIH DUHOVNIKA, TO SEM ZAZNALA IN MOČNO DOŽIVELA-SE ME JE DOTAKNILO!

       POZORNO POSLUŠAJTE, KAJ VAM BO GOSPOD POVEDAL PREKO DUHOVNIKA!

       Odgovori
3. Miro says:

   3. septembra, 2021 at 8:01

   KRIŽEV POT je bil vedno v zgodovini Cerkve ena glavnih pobožnosti. Verniki so jo molili v postnem času, pa tudi ob petkih in drugih priložnostih.

   KRIŽEV POT NAŠIH ODNOSOV (p. Andraž Arko OFM)

   VIII. POSTAJA: JEZUS TOLAŽI JERUZALEMSKE ŽENE

   Včasih se komaj vlečem pod težo lastnih problemov, notranjih stisk in pritiskov. Komaj se še držim na nogah, toliko, da ne padem: imam duhovno sušo, sem v napetih odnosih z bližnjimi in poln sem lastnih težav in stisk. In takrat se kot zanalašč vedno najde nekdo, ki pri meni išče pomoč in tolažbo. Prav v trenutku, ko bi sam najbolj potreboval tolažbo, ko bi si želel, da me nekdo sliši, posluša, da je z mano, da me razume, bodri, podpira in opogumlja, prav takrat moram biti jaz sam tisti, ki se moram tem lastnim potrebam odpovedati, iti preko sebe in biti za drugega, za tistega drugega, ki je prišel k meni, da bo slišan, sprejet, ljubljen.

   Gospod, daj mi vedno moči, da bom zmogel iti preko sebe, da bom počel to pristno, brez hinavščine, v ljubezni do drugega in popolni predanosti tebi.

   Celoten Križev pot naših odnosov na:
   https://www.nm-kloster.si/wp-content/uploads/KP-na%C5%A1ih-odonsov-Andra%C5%BE-Arko-OFM.pdf

   Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

   Odgovori
   • Miro says:

     3. septembra, 2021 at 8:03

     Posredujem še povezavo do http://www.marija.si/duhovnost/krizev-pot/

     Odgovori
4. Miro says:

   3. septembra, 2021 at 6:52

   TAKO BOGATA JE LJUBEZEN, TAKO PREPOLNA, DA BOLESTNO IN NEMIRNO IŠČE STRUGE, KAMOR BI SE IZLILA … (Ivan Cankar)

   – Poglej se v ogledalo, pa povesiš oči! Zatajil si lepoto in resnico v svojem srcu, zato ker si bil preslab in prebojazljiv, da bi po strmem potu dosegel to lepoto in resnico! Ostal si v dolini, ker si nisi upal na goro, pa se v svoji tenkonogi strahopetnosti posmehuješ mladim popotnikom.

   – Šele ob žaru ljubezni zagleda človek vse mnogoštevilne črne pege na svoji duši. Nobena ne ostane skrita, nobena ni pozabljena, niti ena se ne da za zmerom izbrisati. Spovednik odpušča grehe in daje odvezo, srce samo pa ne odpusti nikoli in ničesar.

   – Tako bogata je ljubezen, tako prepolna, da bolestno in nemirno išče struge, kamor bi se izlila. Zahvale noče ne odgovora – odprtih rok išče, da bi jih oblagodarila, odprtih src, da bi jih napolnila s svetlobo.

   – Resnica je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno.

   – Resnice krščanskega nauka spoznava človek, kadar je prepozno. Ko sem bil še otrok, nisem razumel, kaj so »nestorjena dobra dela«. Prvikrat je človek oskrunil svojo mladost kadar je prvikrat molčal, ko mu je srce ukazovalo, da naj govori. Iz živalske sebičnosti se je rodila strahopetnost.

   (Ivan Cankar, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Miro says:

   2. septembra, 2021 at 20:58

   MOLITEV ZA DUHOVNE POKLICE

   Gospod Jezus Kristus,
   veliki in večni Duhovnik,
   žalostno je tvoje srce,
   ko gledaš ovce brez pastirja.
   Zato v tvojem imenu in po tebi
   prosimo nebeškega Očeta,
   naj pošlje delavcev na svojo žetev.

   Jezus, ljubitelj čistosti,
   pomagaj krščanskim staršem vzgajati
   njihove otroke v duhu požrtvovalnosti.
   Daj, da bodo velikodušno darovali
   za tvojo službo tiste, ki jih ti kličeš.

   Učitelj apostolov,
   izberi med našo mladino tiste,
   ki nam bodo darovali daritev svete maše,
   delili svete zakramente,
   molili in se za nas žrtvovali.

   Dobri pastir, varuj jih pred
   zunanjimi in notranjimi nevarnostmi.
   Daj jim stanovitnost v svetem poklicu,
   da postanejo duhovniki po tvojem srcu.
   Naj polni vere in ljubezni do tebe
   in tvoje svete Cerkve
   nesebično posvetijo vse svoje moči
   ohranjanju in širjenju tvojega kraljestva
   v neumrljivih dušah.

   Mati Marija, varuj naša semenišča,
   da pride iz njih mnogo svetih duhovnikov,
   ki bodo ohranili našemu narodu zaklad svete vere.
   Amen.

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Miro says:

   2. septembra, 2021 at 17:57

   KO JE PETER VIDEL, DA SO SE MREŽE TRGALE ZARADI VELIKE KOLIČINE RIB, JE PADEL K JEZUSOVIM NOGAM IN REKEL: ‘GOSPOD, POJDI OD MENE, KER SEM GREŠEN ČLOVEK – VSI NAMREČ VEMO, DA SMO GREŠNIKI, VENDAR PA NI LAHKO OBTOŽITI SAMIH SEBE, DA SMO KONKRETNO GREŠNIKI. NAVAJENI SMO REČI ‘SEM GREŠNIK’, VENDAR NA ISTI NAČIN KOT REČEMO ‘SEM ČLOVEK’. OBTOŽITI SEBE POMENI OBČUTITI LASTNO BEDO: ČUTITI SE BEDNI, UBOGI PRED GOSPODOM!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 5,1-11)

   Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+5%2C1-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   V odlomku evangelija Jezus Petra prosi, da bi vstopil v njegov čoln in od tam učil množice. Ko jim je nehal govoriti, ga je povabil, naj vrže mreže in zgodil se je čudežen ulov. Ta dogodek nas spominja na drug čudežen ulov, in sicer po vstajenju, ko Jezus učence vpraša, če imajo kaj jesti. V obeh primerih gre za ‘Petrovo maziljenje’: najprej kot ribiča ljudi in potem kot pastirja. Poleg tega je Jezus spremenil njegovo ime iz Simona v Petra in kot dober Izraelec je Peter vedel, da sprememba imena pomeni spremembo poslanstva. Peter je bil ponosen, ker je resnično ljubil Jezusa in ta čudežni ulov predstavlja korak naprej v njegovem življenju.

   Ko je videl, da so se mreže trgale zaradi velike količine rib, je Peter padel k Jezusovim nogam in rekel: ‘Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.’ To je prvi Petrov odločilni korak na poti učenca, Jezusovega učenca, obtožiti sebe: ‘Sem grešnik.’ To je prvi Petrov korak, pa tudi prvi korak vsakega izmed nas, če želimo napredovati v duhovnem življenju; če želimo služiti in slediti Jezusu, moramo obtožiti same sebe: brez tega ne moremo hoditi v krščanskem življenju.

   A obstaja tveganje. Vsi namreč vemo, da smo grešniki, vendar pa ni lahko obtožiti samih sebe, da smo konkretno grešniki. Navajeni smo reči ‘sem grešnik’, vendar na isti način kot rečemo ‘sem človek’. Obtožiti sebe pomeni občutiti lastno bedo: Čutiti se bedni, ubogi pred Gospodom. Gre za to, da občutimo sram. In gre za nekaj, kar se ne stori z besedami, ampak s srcem; gre za konkretno izkušnjo, kot takrat, ko Peter reče Jezusu, naj gre od njega, ker je grešen človek. Resnično je čutil, da je grešnik in potem je čutil, da je rešen. Zveličanje, ki nam ga prinaša Jezus, potrebuje to iskreno priznanje, saj ne gre za neko kozmetično stvar, ki ti malo spremeni obraz z dvema potezama: res je, da spreminja, vendar pa mu je za to, da bi vstopilo, potrebno narediti prostor z iskrenim priznanjem lastnih grehov; na ta način se izkusi Petrovo osuplost.

   Prvi korak na poti spreobrnjenja je torej ta, da sami sebe obtožimo, se sramujemo in osupnemo, ko čutimo, da smo rešeni. Moramo se spreobrniti, moramo se spokoriti. Povabim vas k razmisleku o skušnjavi, da bi obtoževali druge. Obstajajo ljudje, ki obrekujejo druge, jih obtožujejo in nikoli ne pomislijo nase. In ko grem k spovedi, kako se spovem? Kot papagaji? ‘Bla, bla, bla … Storil sem to in to…’ Vendar pa ali se to, kar si storil, dotakne tvojega srca? Mnogokrat ne.

   Prosimo danes Gospoda za milost, da bi se mogli znajti pred njim s to osuplostjo, ki jo daje njegova prisotnost, ter za milost, da bi se čutili grešniki, vendar konkretni, in bi kakor Peter rekli: ‘Pojdi od mene, ker sem grešen človek.’«

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Hvala says:

   2. septembra, 2021 at 12:56

   OPRAVLJANJE, OBREKOVANJE oz. SEJANJE STRUPA Z JEZIKOM

   POJDITE NA VISOKO GORO, S SABO PA VZEMITE VZGLAVNIK, KI JE POLN PERJA. VZEMITE ŠKARJE IN GA RAZREŽITE IN SPUSTITE PERJE. VETER GA BO ODNESEL PO CEKEM SVETU. NIKOLI VEČ GA NE BOSTE MOGLI POBRATI.

   TAKOJE TUDI Z OPRAVLJANJEM, OBREKOVANJEM….ŠKODO NE MOREMO VEČ POPRAVITI, TAKO KOT NE POBRATI PERJA, KI GA JE VETER RAZNESEL. ČLOVEK JE NE MORE POPRAVITI, SAMO BOG, KI JE VSEMOGOČNI LAHKO DELA , KAR JE NEMOGOČE PRI ČLOVEKU.

   Odgovori
   • Miro says:

     2. septembra, 2021 at 13:21

     Ja, ljudje se premalo zavedamo, kakšno rušilno moč imajo v naših odnosih strupene besede. Za naše odrešenje in večno srečo so bistveno bolj nevarne kot je za naše zemeljsko življenje nevarna še tako uničujoča atomska bomba. Besede lahko zdravijo, tolažijo, spodbujajo rešujejo …, lahko pa razdirajo, uničujejo … ODREŠUJE NAS SAMO BOŽJA BESEDA! K temu pa veliko prispeva vse, kar je skladno z Božjo voljo, tudi spodbudne besede na tej spletni strani. Ga. Hvala veseli smo vaših besed, ki nas dvigajo iz vsakodnevne sivine; hvala za vaš “šesti čut”, razvit v moči Svetega Duha, če se lahko tako izrazim. Bogu hvala za vse, kar nenehno dela v nas, med nami in za nas – po Njegovi nedoumljivi dobroti!

     Odgovori
     • Hvala says:

       2. septembra, 2021 at 13:48

       Ja Bogu se zahvaljujmo za vse milosti, tudi vam se zahvaljujem g. Miro!

       Vse dobro!

       Odgovori
8. Miro says:

   2. septembra, 2021 at 12:08

   NE PRIČAKUJMO, DA NAM BODO SADEŽI UDOBNO PADALI V NAROČJE, AMPAK ZAČNIMO Z BOŽJO POMOČJO PLEZATI PO DREVESU ŽIVLJENJA!

   Med molitvijo sem prejel podobo človeka, ki stoji pod čudovitim drevesom življenja in se že dolgo časa steguje za čudovitimi sadeži Božje milosti, katerih pa ne more doseči. Verni ljudje velikokrat molimo in Gospoda prosimo, da bi nam na življenjski poti sadeži udobno padali v naročje. Vendar to zagotovo ni pot, ki jo je za nas predvidel Odrešenik Jezus Kristus, v skladu z Njegovim načrtom odrešenja. Treba je moliti predvsem za luč in moč, da bi z Njegovo pomočjo začeli plezati po drevesu življenja (beri: križ) in se tako dokopali do sadov večnega življenja.

   Slava tebi, Jezus, Ti si naš odrešenik!

   Odgovori
9. Miro says:

   2. septembra, 2021 at 11:31

   NEULOVLJIVO

   Igrivi petletni fantič je gledal svojega očeta, kako puha kolobarčke dima. Nagajivo je tekal do očeta, zajel v roke nekaj dima in tekel z njim v drugi kot sobe, kot bi nesel zaklad. Odprl je dlani in začudeno ugotovil, da dima ni nikjer več. Takoj je spet tekel k očetu in med dlani zajel še več dima ter se počasi premikal proti kotu; previdno, kakor da bi nesel jajca. A dima spet ni bilo, ko je odprl dlan. Za trenutek je zmedeno pogledal okoli sebe in začel z drugo igro.

   So stvari v našem življenju, ki jih ne bomo nikoli popolnoma spoznali ali razumeli. Tudi nimamo nad vsem nadzora. Nekatere stvari bomo morali preprosto sprejeti. In za nas bo bolje, da se s tem sprijaznimo.

   Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Miro says:

    2. septembra, 2021 at 8:57

    USMILJENI JEZUS: »KO BI VEDELA, KAKO VELIKO ZASLUŽENJE IN PLAČILO IMA VSAKO ČISTO DEJANJE LJUBEZNI DO MENE, BI UMRLA OD VESELJA.« – LJUBEZEN MED JEZUSOM IN SV. FAVSTINO

    Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, nagovarjajo pa tudi nas:

    – Tvoja ljubezen in tvoja ponižnost povzročata, da zapuščam nebeški prestol in se združujem s teboj. Ljubezen izravnava prepad, ki je med mojo veličino in tvojo ničnostjo (512).

    – Moje veselje je družiti se s teboj (570).

    – Vedno sem v tvojem srcu, ne samo takrat, ko me prejmeš v svetem obhajilu, ampak vedno (575).

    – Moja hči, priklicala me je ljubezen, ljubezen me zadržuje. Ko bi vedela, kako veliko zasluženje in plačilo ima vsako čisto dejanje ljubezni do mene, bi umrla od veselja. To govorim zato, da bi se po ljubezni neprestano združevala z menoj, ker je to življenjski cilj tvoje duše! To dejanje temelji na delovanju volje (576).

    – Z nobenim človekom se tako tesno in na tak način ne združujem kakor s teboj, a to zaradi tvoje globoke ponižnosti in goreče ljubezni, ki jo imaš do mene (587).

    – Vem za vsak vzgib tvojega srca; vedi, moja hči, da bi me en sam tvoj pogled na koga drugega ranil bolj kakor mnogi grehi, ki jih je storil kdo drug (588).

    – Zdaj vem, da me ne ljubiš zaradi milosti in darov, ampak ti je moja volja dragocenejša kakor življenje; zato se združujem s teboj tako tesno kakor z nobenim ustvarjenim bitjem (707).

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:

      2. septembra, 2021 at 9:00

      Naknadno še glede vira: Jezusove besede iz Dnevnika sv. Favstine Kowalske (po izboru iz knjižice: Besede življenja)

      Odgovori