Članki za dušo

15.020 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   5. septembra, 2021 at 8:36

   STRAH

   Kaj vse človek naredi v strahu pred nekom, sem že večkrat pisala. Zadnjič sem to opisala v medsebojnih družinskih odnosih. kaj vse lahko otrok naredi NAROBE ZA CELO ŽIVLJENJE ZARADI STRAHU PRED STARŠI: TAM KJER JE STRAH NI NOBENE LJUBEZNI-NE DO ČLOVEKA-NE DO BOGA.

   V zgodbah, ki sem jih priložila je lepo napisala punca-STRAH PRED ATIJEM.

   MNOGO PUNC IN ŽENA SE JE ODLOČILO ZA SPLAV NEROJENEGA OTROKA SAMO ZARADI STARŠEV ALI MOŽA ALI PA DRUŽBE-KAJ PA BODO REKLI. TA STAVEK JE ODNESEL ŽE MARSIKATERO ŽIVLJENJE. ZATO PONOVNO DOBRONAMERNO OPOZARJAM, PROSITE GOSPODA, DA BOSTE GOVORILI TISTO KAR MORATE POVEDATI, MOLČALI KADAR MORATE MOLČATI- GOSPOD BO POVEDAL KAJ JE PRAV.

   Punca je napisala: STRAH PRED ATIJEM. Vedno me je bilo strah, da bo jezen name. Hotela sem biti bolj kot ne popolna hčerka. Da bi bila pridna in bi bilo vse prav……..Vidite kaj dela strah ……

   Odgovori
   • Hvala says:

     5. septembra, 2021 at 8:37

     https://www.zavod-zivim.si/splav-2/osebne-zgodbe/

     Odgovori
2. Hvala says:

   5. septembra, 2021 at 8:03

   RAZMIŠLJANJE…

   ŽIVLJENJE JE USKLAJENO IN POTEKA V HARMONIJI, ČE PREPUSTIMO, DA GOSPOD ODLOČA IN DELA KAR JE V NJEGOVI PRISTOJNOSTI. TUDI KADAR PRIDE ŽIVLJENSKA STISKA JE HARMONIJA, KI JO DAJE BOG, ČE MU PREPUSTIMO ODLOČANJE IN MU ZAUPAMO.

   ČE ČLOVEK NE VERUJE V BOGA IN MU NEZAUPA, TO MSE PRAVI MU NE SLUŽI, BO SLUŽIL NEKOMU DRUGEMU……DVEMA GOSPODARJEMA SE NE DA SLUŽITI.

   LJUDJE SI LASTIMO PRAVICO DO ODLOČANJA IN DELA, KI NI V NAŠIH ROKAH , AMPAK V BOŽJIH. TO JE POTREBNO DOBRO RAZMISLITI IN LOČEVATI.

   V naši pristojnosti je delati, moliti in sodelovati z Bogom, da pokaže, kaj moramo mi storiti.

   Ker je človek slaboten, je tudi neučakan, ne more potrpeti in počakati Gospodovih rešitev, zato si sam koplje jamo in tudi pade vanjo.

   RES HUDO JE SAMO POMISLITI, DA BI SI LASTILI DELA, KI SO V BOŽJI PRISTOJNOSTI, DA BI JEMALI PRAVICO V SVOJE ROKE.

   ČE NEKDO NE RAZUME IN NE DOJEMA KAJ JE V BOŽJI PRISTOJNOSTI, KAJ PA V ČLOVEŠKI, NAJ GOSPODA PROSI ZA POMOČ , NAJ GOSPODA PROSI ZA SVETEGA DUHA, KI GA BO RAZSVETLJEVAL.

   ALI JE MOGOČE JEZUS REKEL, DA KDOR PROSI ZA SVETEGA DUHA, DA MU GA NE BO DAL? NI TEGA REKEL, AMPAK JE REKEL” KDOR PROSI , TA PREJME. ”

   Velikokrat stokamo in jokamo, joj kako je hudo, zakaj toliko trpim itd…da bi pa pogledali sami v sebe, da smo mi ljudje tisti rušilci harmonije življenja itd…pa ne dojemamo.

   Vse bi radi sami reševali. Krivico, ki nam jo nekdo dela-takoj vzeti v svoje roke narediti obračun. Vidite, tako ne gre!

   S TAKIM POČETJEM SI KOPLJEMO SAMI SEBI JAMO IN PADEMO VANJO, PREDEN SE ZAVEMO, KAJ POČENJAMO!.

   Kako lepo svetniki svetujejo in učijo. Daj izroči Gospodu svoje življenje, reci mu, naj SE ZGODI NJEGOVA VOLJA, NE NAŠA ČLOVEŠKA!.

   BLAGOR ČLOVEKU, KI ZAUPA V GOSPODA!

   Odgovori
3. Miro says:

   5. septembra, 2021 at 7:13

   EFATÁ! – TO JE »ODPRI SE!« – JE JEZUSOV KLIC, KI JE NAMENJEN VSAKEMU ČLOVEKU (NE LE GLUHEMU) IN VSEMU ČLOVEKU. TO JE POVABILO, DA SE NE BI ZAPRL SAM VASE IN BIL NEOBČUTLJIV ZA POTREBE DRUGIH; V POZITIVNI NARAVNANOSTI BI TO POMENILO, DA SE ČLOVEK URESNIČI V VZPOSTAVLJANJU SVOBODNIH, LEPIH IN KONSTRUKTIVNIH ODNOSOV Z LJUDMI, KI JIM PODARJA IN OD NJIH TUDI PREJEMA. ČE TO NAOBRNEMO NA NAŠE ODNOSE Z BOGOM, JE »ODPRI SE!« POVABILO, DA BI POSLUŠALI BOŽJO BESEDO, KI NAM JO POSREDUJE CERKEV, IN DOPUSTILI BOGU, DA VSTOPI V NAŠE ŽIVLJENJE!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 7, 31-37)

   Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali in nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+7%2C+31-37&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Gluhemu človeku se znamo posmehovati, Jezus pa občuti solidarnost in sočutje. Že v tem najdemo prvi nauk. Ni v naši moči, da bi rekli gluhim, s katerimi živimo ali jih srečamo: »Efatá – odpri se!« in jim čudežno vrnili sluh; je pa nekaj, kar lahko storimo tudi mi in jim tako lajšamo trpljenje: vzgajajmo se k spoštovanju, k rahločutnosti do tistih, ki jih je prizadela ta telesna motnja.

   Neka gluha redovnica je dejala: »Gluhi človek pravzaprav ne zbuja sočutja, ampak je celo v nadlego, gre na živce, ker hoče, da večkrat ponovimo iste stvari. Tako se ustvarja oddaljenost, obrobnost in tisti strašni ‘Si razumel ali ne?’, ki nas tako zelo prestraši. Gluh človek je izoliran iz sveta ljudi.«

   Ni potrebno, da bi študirali psihologijo, če bi hoteli razumeti, kaj gluhemu človeku ugaja in kaj ga moti. Najbolj osnovno je, da se zavedamo, da moramo govoriti jasneje, glasneje, tako, da lahko vidi premikanje naših ustnic in kretnje; vse to zelo pomaga človeku, ki slabše sliši. Če je potrebno ponoviti, storimo to blago, ne da bi kazali znamenja naveličanosti, in še zmerneje, kot smo to storili prvič. Izogibajmo se polglasnega govorjenja z drugimi v navzočnosti gluhega ali pa namigovanja za hrbtom. Gluhost že po naravi sili človeka k sumničenju, da ljudje o njem govorijo slabo in da ga imajo za norca. Ko zaradi tega, ker človek ne sliši, pride med pogovorom do nesporazuma, tega ne izpostavljajmo, da ne bi povzročili posmehovanja, s čimer bi ga še bolj ponižali. To je človeška in krščanska obzirnost, ki je še kako aktualna. Kdo nima v krogu svoje družine ali znancev človeka, ki je bolj ali manj prizadet zaradi tovrstne nezmožnosti, še posebno, ko gre za starejše ljudi?

   Efatá. Odpri se! – je torej klic, ki je namenjen vsakemu človeku (ne le gluhemu) in vsemu človeku. To je povabilo, da se ne bi zaprl sam vase in bil neobčutljiv za potrebe drugih; v pozitivni naravnanosti bi to pomenilo, da se človek uresniči v vzpostavljanju svobodnih, lepih in konstruktivnih odnosov z ljudmi, ki jim podarja in od njih tudi prejema. Če to naobrnemo na naše odnose z Bogom, je »odpri se!« povabilo, da bi poslušali Božjo besedo, ki nam jo posreduje Cerkev, in dopustili Bogu, da vstopi v naše življenje. V tem smislu je bil močan odmev Jezusovega Efatá beseda papeža Janeza Pavla II., ki jo je izrekel ob nastopu svoje papeške službe: »Odprite vrata Kristusu!«

   Sv. Pavel pravi, da »je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi«. Vera sploh ni mogoča brez tega globokega poslušanja srca. Številni opravičujejo svojo nevero rekoč, da je vera dar, ki ga oni pač niso prejeli. To bo držalo, toda preden smo gotovi, da gre prav za to, se je potrebno vprašati, ali smo sploh kdaj Bogu dali resnično priložnost, da bi nam spregovoril.

   Včasih velja zapreti telesna ušesa, da bi bolje odprli ušesa duše. Toda ni rečeno, da je treba nujno iti skozi telesno gluhost, da bi odkrili ta drugi svet. Gluhoto lahko tudi izberemo. Izbrana gluhota pomeni, da se sami odločimo, kaj bomo in česa ne bomo poslušali. Mučenec davnih časov sv. Ignacij Antiohijski je priporočal svojim vernikom: »Bodite gluhi, ko vam kdo govori slabo o Jezusu Kristusu.« Mi lahko dodamo: bodite gluhi, ko vam kdo govori slabo o bližnjem. Bodite gluhi, ko se vam kdo prilizuje ali vas skuša podkupiti z obljubami nepoštenega zaslužka. Bodite gluhi, ko vam radio ali kakšen drug predvajalnik ponuja nespodobne ali bogokletne pesmi, prostaško ali žaljivo govorjenje.

   Včasih moramo biti gluhi tudi, ko nas kdo užali ali pa govori slabo o nas; pustimo, da te besede padejo v prazno, namesto da bi vedno vračali udarec za udarec. Koliko zla se lahko izognemo, posebno v družinah, preprosto tako, da pustimo besedam, ki so bile izrečene v trenutku jeze, da padejo v praznino, kakor da jih sploh ne bi slišali!

   V čudežnem dogodku v današnjem evangeliju pa lahko vidimo tudi, kako Jezus ponovno vzpostavi popolno komunikacijo človeka z Bogom in drugimi ljudmi. Čudež je postavljen v pokrajino Deseteromestij, ki je v celoti pogansko ozemlje. In zato postane gluhonemi, ki ga pripeljejo k Jezusu, simbol nevernika, ki naredi pot k veri. Njegova gluhota namreč izraža ravno nezmožnost poslušati in razumeti, ne samo človeških besed, ampak prav tako Božjo besedo. Sveti Pavel nas spominja, da se vera rodi iz poslušanja oznanjevanja.

   Prva stvar, ki jo naredi Jezus, je, da gluhonemega odpelje stran od množice. Dejanju, ki ga bo storil, ne želi delati reklame, prav tako ne želi, da bi njegovo besedo preglasil hrušč glasov in govorjenja iz okolice. Božja beseda, ki nam jo posreduje Kristus, potrebuje tišino, da bi lahko bila sprejeta kot Beseda, ki ozdravlja, ki spravlja in ponovno vzpostavlja komunikacijo.

   Bodimo pozorni na dve Jezusovi gesti. Jezus se dotakne ušes in jezika gluhonemega. Da bi obnovil odnos s človekom, ki je ‘blokiran’ v komunikaciji, najprej poskuša ponovno vzpostaviti kontakt. A čudež je dar od zgoraj, ki ga Jezus izprosi od Očeta. Zato dvigne oči proti nebu in zapove ‘Odpri se’. Ušesa gluhonemega se odprejo, razveže se vozel njegovega jezika in začne pravilno govoriti.

   Nauk, ki ga lahko izluščimo iz tega prizora, je to, da Bog ni zaprt vase, ampak se odpira in vstopa v komunikacijo s človeštvom. V svojem neizmernem usmiljenju preseže brezno neskončne razlike med sabo in nami in nam prihaja naproti, vstopa v srečanje. Da bi uresničil to komunikacijo s človekom, Bog postane človek.

   A evangelij govori tudi o nas. Pogosto smo upognjeni vase in zaprti, ustvarjamo mnoge nedostopne in negostoljubne otoke. Včasih celo najosnovnejši človeški odnosi ustvarjajo stvarnosti, ki so nezmožne vzajemne odprtosti: zaprt par, zaprta družina, zaprta skupina, zaprta župnija, zaprta domovina … To ni od Boga. To je od nas. To je naš greh.

   Na začetku našega krščanskega življenja, pri krstu, pa je ravno tista Jezusova gesta in so ravno tiste njegove besede: ‘Efatá! Odpri se!’ Čudež je bil narejen: ozdravljeni smo bili gluhote egoizma, neme zaprtosti in greha, postavljeni smo bili v družino Cerkve. Moremo poslušati Boga, ki nam govori in sporoča svojo Besedo vsem, ki je niso nikoli slišali, ali tistemu, ki jo je pozabil in pokopal pod bodičevje skrbi in prevare sveta.

   Prosimo sveto Devico, ženo poslušanja in veselega pričevanja, naj nas podpira v prizadevanju, da bi izpovedali svojo vero in govorili o čudovitih Gospodovih delih vsem, ki jih srečujemo na naši poti.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Hvala says:

   5. septembra, 2021 at 6:54

   PRILOŽENO LAHKO BERETE PRIČEVANJE MAMIC, KI SO NAREDILE SPLAV- kakšno strahotno trpljenje se pojavlja po splavu, resnično se človeku srce trga od bolečin, ko samo bere to. ponavljam: ZAUPANJE V JEZUSA REŠI VSE!
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   PISMO MOJEMU OTROKU

   Moj najdražji otrok, včeraj je bilo leto in pol, ko sem te še nosila pod srcem. Danes pa je leto in pol, odkar se je tvoje srce ustavilo. Tvoja mami sem. Dala sem ti življenje in ti ga tudi vzela. Leto in pol je minilo, pa še vedno me zmrazi in lovim sapo, ko slišim besedo splav. V meni je praznina, ki je ni moč zapolniti, hlad, ki se ne ogreje, žalovanje, ki se ne konča. Zame za vedno ostajaš nedokončana pesem, cvet ki ni zacvetel, sončni zahod zastrnjen z oblaki. Celo v zadnjih trenutkih tvojega življenja sem se spreševala: ALI BO FANTEK ALI PUNČKA?

   Vprašanje je odmevalo, jaz pa sem poskušala pozabiti odvraten zvok medicinskih sester, ki so te s tabletami ubile iz mojega življenja. Neustavljivo si želim izvedeti ali bi imela sina ali hčerko. Zdravnika, ki se je smejal nad mano, o tem kar nekako nisem mogla vprašati. Samo pokimala sem in premagovala žalost, ko me je človek v beli halji potrepljal po rami in rekel: “No pa je konec, a ne.”

   Ko sem tako ležala tam in se utapljala v solzah, potu in krvi sem slišala sestre, ki so se pogovarjale o sodelavcu, novem avtu in oblekah. Zanje je bila prekinitev tvojega življenja samo služba, s tem se preživljajo. Za ljudi, ki so bili pred letom in pol v tisti svetli sobi na Jesenicah je bil to le navaden dan. Zame je bil dan najglobje teme. Splav je najbolj grozna izkušnja, ki mi je pri 15-ih letih iztrgala srce in prav gotovo najbolj boleča zate, v tvojih treh mesecih življenja. Vse te mesece prebolevam. Ko v solzah to pišem, ugotavljam, da ne bom nikoli prebolela tistega usodnega julijskega dne. Kljub vsej zmedi sem takrat vedela, da imam druge možnosti, a me je bilo preveč strah, da bi o njih lahko razmislila. Kljub temu, da sem bila otrok, sem bila pripravljena na materinstvo. Zavedala sem se, da sem že mamica. Moj otrok si postal ob spočetju in že od začetka sem te ljubila. Čeprav se je tvoje življenje končalo, moja ljubezen ostaja. Tvoj nemi krik me je v letu in pol večkrat prebudil. V temi sem ležala in žalovala za otrokom, ki sem ga ubila. Razmišljala sem celo, da bi se ubila, ker sem to storila tudi s tabo. Sebe sem krivila, čeprav me je druga oseba v to prisilila. Leto in pol je minilo pa si še vedno nisem odpustila. SI MI ODPUSTIL TI?

   Mi je Bog odpustil, ker sem uničila bitje, ki ga je on ustvaril? Mesece so me mučile nočne more, slike malega zarodka v smeteh so trkale na mojo vest. Trgala me je bolečina tistega dne, da sem se zbudila čisto prepotena. Spomnim se močne bolečine v trebuhu, ampak tistih 10 minut se ne da primerjati s tem, kar doživljam že leto in pol. Moje srce ti že mesece želi napisati to pismo, toda vsakič ko želim čustva preliti na papir se… Mogoče moram to pismo napisati v pomoč drugim, da bi se izognili trpljenju skozi katerega sem šla. Če bo vsaj eni punci pomagalo zavrniti splav, bo imelo nek smisel. Toda otrok moj, to pismo ti pošiljam zato, da boš vedel, da te imam rada. Karkoli že si. In da te obožujem… Da sem to storila s teboj, nisem jaz kriva… In zdaj ko te ni, me vsi obtožujejo za tvojo smrt. Upam pa samo, da mi verjameš in da se zavedaš, da te imam rada.

   Z ljubeznijo tvoja

   MAMICA!

   Ko si naiven
   Naj z vami podelim svojo izkušnjo …

   Rodila sem se kot prva hči, 6 let za mano je prišel še bratec in 15 let za mano je prišla sestrica. Kakšna je bila moja družina? Na začetku je bilo vse lepo in krasno. Potem je pa prišel brat in sem bila za vse stvari kriva jaz. Ati me je tudi večkrat udaril, ker sem naredila kakšno traparijo. Vendar je bilo včasih kar hudo in sem imela modrice, dokler nisem rekla, da je tega dovolj.

   Mami se je velikokrat potegnila zame, ker je bil ati takrat kar pogosto razburjen. Bil je zelo hitre jeze. Če nisem pomila posode, je bilo potem vse narobe. Ali pa sem jo šla pomivat, ker me prej ni bilo doma, in to ravno pol ure pred maminim prihodom in je ati rekel: »Ne, zdaj je pa ne boš.« In se je skregal z mano. Živčen je bil. Ne vem, zakaj je bil tak. Mami me je vedno ščitila, ampak sva se tudi veliko kregali. To je bilo moje otroštvo.

   Prve tri besede, ko pomislim na otroštvo, so strah, veselje in jeza.

   STRAH

   Strah pred atijem. Vedno me je bilo strah, da bo jezen name. Hotela sem biti bolj kot ne popolna hčerka. Da bi bila pridna in bi bilo vse prav.

   VESELJE

   Veselje nad družino. Eno zavetje in streho nad glavo, hrano, v šolo sem normalno hodila. Imela sem tudi eno prijateljico, s katero sva bili zelo dolgo v dobrih odnosih. To mi je zelo ostalo v spominu. Velikokrat sem bila pri njej. Večkrat sem tudi spala pri njej, kadar sem imela težave, sem šla k njej.

   JEZA

   Jezna sem bila najbolj na atija. Malo sem se ga bala, da ne bi kaj takega zagrešila, po drugi strani pa sem bila jezna nanj in še sama nase, ker sem se spraševala, kaj delam, zakaj hočem biti popolna hčerkica, ker tako ali tako ne bom.

   Prva ljubezen

   Spoznala sva se na pripravi na oratorij. Takrat so se tudi odnosi pri nas doma že izboljšali, hodili smo tudi na družinske terapije. Stara sem bila 15 let. Damjan se je postavljal pred drugimi. Jaz sem ga spoznala prek prijateljice. Vprašala me je, če bi bila animatorka na oratoriju in sem bila zelo navdušena. Prijateljica je bila 7 let starejša od mene in se je dobro razumela z Damjanom, pravzaprav je bila edina, ki se je z njim razumela. Nekako se je izšlo tako, da sva bila z Damjanom skupaj v skupini in dodal me je za prijateljico na facebook-u in dobil še mojo številko, ker jo je potreboval zaradi oratorija. Še pred začetkom oratorija mi je začel pisati. Pošiljal mi je lepe sms-e. Zelo je bil razumevajoč. Ko sem prišla z morja, sva se prvič dobila. Mislim, da sva šla takrat v kino. Bil je tri leta starejši od mene, ravno je naredil izpit za avto.

   Ko sva bila skupaj, se mi je zdelo lepo, povsod sva šla skupaj in moji starši so mu zaupali. On je vse plačal, bil je pravi kavalir, odnos je bil super. Potem sem ga pa enkrat dobila na laži in je takoj rekel: »Ne bom več, ne bom več,« in sem mu verjela.

   Po novem letu mi je mami rekla, da se ji zdi Damjan zelo čuden, da ji ni več všeč. Vprašala sem jo, zakaj ne, a mi ni znala razložiti. Kasneje sem izvedela, da je imel tudi neko vezo s prijateljico, ki naju je predstavila, in obljubil mi je, da je ne bo več videval. Ponovno sem mu verjela. Bil je zelo pozoren, ampak se je rad tudi bahal in postavljal.

   Na začetku ni bilo nobenih posebnih občutkov

   Skupaj sva bila devet mesecev in po pol leta sva imela prvi spolni odnos. Občutek sem imela, da mi je spolnost v bistvu »podtaknil«. Najprej sem rekla, da bom počakala do poroke, nato sem rekla, da bom imela spolne odnose s tistim, ki me bo imel zelo rad. Ampak bila sem tako zaljubljena vanj, bila je tista najstniška ljubezen in mislila sem, da se bom poročila z njim, zato sem privolila v spolne odnose. Konec januarja sva imela prvi spolni odnos in mislim, da sem takrat tudi zanosila. Petega marca pa je bil splav in otrok je bil takrat star osem tednov.

   Ko sem zanosila, na začetku ni bilo nobenih posebnih občutkov. Potem bi pa morala dobiti menstruacijo v začetku februarja. Z eno sošolko sva imeli bolj ali manj iste datume menstrualnih dni. Ona jo je dobila, jaz je nisem. Tole pa zdaj nekaj ne bo v redu, sem si rekla. Damjan je predlagal, da greva po test nosečnosti. In sva šla. Test sem naredila eno nedeljo zjutraj. Ura je bila sedem. Test je bil pozitiven in to me je šokiralo. Poklicala sem Damjana in mu povedala. Najprej je bil presenečen, potem je pa rekel: »Aha, bomo uredili.« Vse se je zmenil s svojo mamo. Ko je popoldan prišel pome, mi je povedal, da bomo šli h ginekologu, da se bo mami zmenila za pregled pri njenem ginekologu, ki ji je zelo pomagal, ko je rodila hčerko. Takrat mi je rekel: »Bomo mi to uredili. Bomo mi to naredili.« Potem smo šli v sredo na pregled. Ginekolog je potrdil nosečnost. Želela sem videti otroka na ultrazvoku, a sta bila Damjan in njegova mama proti. Prosila sem, da bi potem vzela slikico, če je že tako. Nista mi hotela ničesar pokazati, slike nisem dobila. Ginekolog je le vprašal, kdaj lahko pridem na splav. Dali so mi datum: sobota, 5. marec.

   Dan, ko sem šla na splav … Dobro se ga spomnim. To je bila pustna sobota. Zato res ne maram pusta. V soboto zjutraj je prišel pome. Ne spomnim se dobro kdaj. Mislim, da sva bila že zjutraj ob osmih naročena. Potem sem šla nekam v Ljubljano, ne vem točno kam, bila je zasebna ambulanta. Nisem šla prav v bolnico. Ko sva se peljala na splav sem razmišljala: »Kako sem nora, da mu rečem DA za tako stvar.« Vem, da sem ga vprašala še, kaj pa, če ne bi naredila splava, in je rekel: »Ne, ne, bova kar naredila to.« In sem privolila. Pred splavom sploh nisem kaj dosti razmišljala, ker se je tako hitro zgodilo. Takrat sem bila še vodljiva, zdaj nisem več.

   Prej nisem hodila h ginekologu. Bila sem pred dvemi leti pri eni ginekologinji v Ljubljani, ker mi je primanjkovalo železa in magnezija. Takrat sem bila dvakrat pri njej, ampak potem nisem šla več. To je bil ginekolog njegove mami. Splav mi je opravil na črno. Plačal je Damjan, mislim, da 100 evrov, ampak potem je dal še 20 evrov zraven, za kavo ali za otroke, da jim nekaj kupi. V ambulanto sem šla za približno 10 minut, dal mi je injekcije.

   Mislim, da je ginekolog to naredil z eno cevko. Kot bi posesal.

   In potem sem šla.

   Po splavu sem šla še enkrat v lekarno po test nosečnosti in nato domov. Potem se je pa začelo zame tisto. Začelo me je zelo boleti, kosi so iz mene leteli. To je bilo takrat noro … Tako grozno. Zvečer sem imela še pevsko revijo in sem se »nafilala« s tableti, da sem sploh lahko šla tja in da sem lahko tam stala.

   Enkrat aprila, kmalu po mojem splavu, sem Damjanu rekla, da ga bom pustila. Vprašala sem ga, kaj bo naredil, če ga bom pustila, in je rekel: »Haha, itak me imaš tako rada, da vem, da me ne boš.« 14 dni po tistem sem dobila sporočilo preko facebook-a ene izmed prijateljic, da ji Damjan piše »zanimiva« sporočila. Imela sem občutek, da me je Damjan izkoristil. Spraševala sem se, če je imel mene vmes samo za afero. O tem sem veliko razmišljala. Potem sem si rekla, da nima smisla vztrajati z njim, vedela sem namreč, da bo to počel celo življenje. Tako sem ga pustila v solzah, vem pa, da je bilo to zame dobro. Na začetku mi je bilo še zelo težko in sem se še velikokrat spomnila nanj, zdaj pa imam drugega fanta, Mateja. Saj je tudi z Matejem veliko težav, vendar imava normalno zvezo. Težave so, so pa tudi lepi trenutki.

   Malo po tistem, ko sva šla z Damjanom narazen, je začel hoditi s prijateljico, ki naju je predstavila na pripravi na oratorij.

   Z Damjanom sva kasneje še govorila o splavu, ampak je bilo čudno. Imela sem rojstni dan in pregled pri ginekologu v Ljubljani, da bi preveril, če je z mano vse v redu. Mislim, da je bil pregled plačljiv in je on potem plačal. Že na poti tja sva bila bolj kot ne tiho. Rekla sem mu: »A tebi ni nič hudo, da imaš zdaj enega otroka v nebesih?« Pa je rekel: »Jaz ne verjamem več tem tvojim verskim “foram”.« Pregled sem opravila, z menoj je bilo vse v redu, ampak celo pot nazaj sva se kregala.

   Mislim, da mu je precej vseeno in zelo mi gre na živce, ker me njegova mama niti pozdravi ne. Kar mimo gre. On pa me pozdravi. Nisem jezna nanje. Malo sem razočarana. Po eni strani zato, ker mi ni stal ob strani, ko sem ga potrebovala, saj je bil starejši in sem več od njega pričakovala, po drugi strani pa sem si res želela, da bi se še enkrat pogovorila. Da bi vsaj videla, ali mu je res vseeno. Nikoli več pa ne mislim, da se bom z njim usedla in poklepetala. Sama sem se naučila s tem živeti, on pa, Bog ve, kako živi.

   Sedaj, ko gledam nazaj, bi sigurno kaj spremenila. Najbrž bi ga že prej pustila. Zato ker imam sedaj precej drugačne ambicije in drugačne poglede na svet in drugačne poglede na fanta. S tem, kar se mi je zgodilo, sem zelo odrastla. Prej sem bila tipična najstnica. Zdaj je pa tako, da me imajo vsi za psihično zrelo. Pa saj res nimam prijateljice, ki je toliko stara kot jaz, družim se s precej starejšimi ženskami. Ne s takimi, ki so eno leto mlajše ali starejše od mene, razumem se s takimi, s katerimi se lahko kaj globljega pogovarjam.

   Življenje po splavu

   Takoj po splavu se ne spomnim dobro, kako je bilo, mislim, da sem bila utrujena in nejevoljna. Mislim, da nisem bila prav vesela. Bila sem nekako izčrpana. Ne spomnim se točno, kako sem se počutila, mislim pa, da sem bila v nekem transu. Ali pa v tej naivni ljubezni. Splav sem naredila, morala sem sama predelati in iti naprej.

   Svojim staršem nisem povedala za nosečnost. Če bi ati to vedel, bi me najbrž na cesto postavil, saj mi je enkrat rekel, da bi me vrgel na cesto skupaj z mojo mamo, če bi zanosila z Damjanom: »Če bi bila noseča, najprej »nabašem« tebe, potem pa še mami. Pojdita kamor hočeta!« Mami pa ne vem, kaj bi naredila. Mami mislim, da bi bila za to, da bi otroka obdržali.

   Tri mesece po splavu pa sem povedala mami, pred njo sem bila zelo težko tiho. Vedno sva se pogovarjali, ona me je spraševala in jaz sem ji odgovarjala. Ko sem ji povedala za splav je bila čisto iz sebe. Rekla je, da bom imela hude psihične posledice. Takrat mi še ni bilo jasno, o čem govori. Kasneje pa sem razumela … Spremenila sem se, splav me je res spremenil. V šoli je šlo vedno slabše. Prej sem bila dobra učenka, tudi potem nisem bila čisto zanič, ampak uspeh mi je padal. Sploh ni bilo več štiric in petic, kar me je zelo jezilo. Ko sem naredila splav sem bila stara 16, bila sem v prvem letniku srednje šole. Potem sem pisala maturo; tri predmete sem naredila, dveh pa ne. Trikrat sem jo delala. Najprej popravnega, potem še avgusta in potem še spomladi in spet avgusta. Nato sem rekla, da imam dovolj. Zdaj delam prekvalifikacijo. Trije izpiti mi še manjkajo od dvanajstih. Ne vem, ali je neuspeh povezan s splavom ali ne, ampak meni je bilo zelo čudno, ker sem se veliko učila, v glavo mi je šlo pa zelo malo.

   Po splavu me je bilo tudi marsičesa strah. Prej sem bila pogumna, odprta, potem pa me je bilo res vsega zelo strah. Še zdaj me je strah kakšnih stvari, ampak manj. Bala sem se, da bom umrla, ampak zdaj, ko na to mislim, kaj zmolim in je potem sem boljše. Zelo sem se tudi bala, da bo kdo prišel in mi kaj naredil. Zvečer pred spanjem sem dala stojalo in stol pred vrata v predsobi. Pri Mateju se še zdaj zakleneva v sobo. Jaz raje vidim, da se zakleneva.

   Pred splavom sem redno hodila v cerkev, hodila sem na duhovne vaje, bila sem animatorka na duhovnih vajah in oratorijih, potem pa sem bila z Bogom kar nekoliko skregana. Sicer sem za maturo toliko premolila, kot še v življenju nisem, ampak potem, ko mi ni uspelo, sem bila spet jezna. Duhovne vaje sem potem opustila, kljub temu pa poskusim iti čim večkrat k maši in tudi pogosteje molim. Še vedno pomagam na oratorijih, jih tudi organiziram in vodim in to mi je v veselje.

   Moj oče še ne ve, da sem naredila splav in ne vem, če mu bom povedala. Z mami se redko pogovarjava o tem. Mi pa včasih reče, da ne ve, kaj me pokonci drži. Sama vem, da so to mnoge aktivnosti, ki se jih udeležujem. Zdi se mi pomembno, da ostanem aktivna in optimistična.

   Splav me je preoblikoval. Malo prehitro sem morala sprejeti to, kar se je z mano dogajalo. Prej marsičesa nisem vedela. Mislila sem, da se bom poročila, imela veliko hišo, veliko družino pa lep avto (smeh). Ampak zdaj vem, da če bo Bog dal, se bom poročila. Po splavu se sploh nisem več hotela poročiti, vendar zdaj si mislim, da se bom najbrž poročila in upam, da kmalu.

   Potrebovala sem pomoč

   Po enem letu mi je pomoč poiskala mami pri Zavodu ŽIV!M. Srečali sva se s Katarino in se pogovarjali več kot eno uro. Takrat so se mi odprle oči. Doma sem morala to še sama potem predelati, razmišljati o tem. Takrat sem bila že z Matejem. Njemu sem vse povedala in je vse tudi zelo razumel. Potem sem začela hoditi na skupino za starše po umetni prekinitvi nosečnosti in je bilo bolje.

   Svojemu splavljenemu otročku sem dala ime Ana. Lansko leto prvega novembra sva šla z Matejem v Tržič, kjer imajo pokopališče. Matej je kupil belo svečko in sva jo prižgala tam pred križem, pred Jezusom. Zmolila sva in to je bilo meni »top«. Prav vesela sem bila. Marsikdaj se obrnem na Ano in zvečer rečem: »Ana, nočko.« Splav je nekaj, kar gre z mano, z mojim življenjem, ampak me ne obremenjuje več tako, kot me je prej.

   Na življenje gledam kot na dar. To je nekaj, česar se mnogi sploh ne zavedajo. Ko sem pisala enemu dekletu, ki je že naredilo splav, sem ji rekla, naj ima rada svoje življenje pa tudi življenje nasploh. Če imaš otroka, to ni tako huda stvar. Bolj je huda stvar, če narediš splav. Takrat je groza. Drugače je pa bi rekla dekletom, ki razmišlajo o splavu, naj imajo rade življenje, svoje in tuje. Pa fantje naj jih podpirajo. Če ne, naj pa fanta pustijo. Ne gre drugače. Prva najstniška ljubezen je tista, ko si naiven. Pomembno je, da najstnicam povemo resnico, čeprav jo včasih težko sprejmejo. A vseeno vidim, da moja zgodba spreminja ljudi okrog mene, tudi moje sorodnike. Nihče me nima pravice obsojati, lahko pa se iz moje zgodbe marsikaj nauči, da bo v svojem življenju ravnal-a drugače.

   Mlada mamica po umetnem splavu

   Zgodba je zapisana v knjigi Novo upanje po splavu, kjer lahko najdete še več osebnih slovenskih zgodb o izkušnji z umetnim splavom.

   https://www.zavod-zivim.si/splav-2/osebne-zgodbe/

   Odgovori
   • Miro says:

     5. septembra, 2021 at 7:12

     Hvala za vsa posredovana pričevanja. So res zelo izjemno pretresljiva, nam izjemno veliko povedo in človeka, ustvarjenega po Božji podobi silijo h globokemu razmišljanju, k ravnanju po Božji volji in k ljubezni do vsakega življenja, še zlasti komaj začetega. Kaj je po vsem tem naše upanje? Najbolj zanesljiv odgovor: Božje usmiljenje, ki si nas iz niča poklicalo v življenje, zaupamo vate! Ali slišimo Gospodov klic po življenju v Njegovi moči?

     Odgovori
5. Hvala says:

   5. septembra, 2021 at 6:42

   NEMI KRIK- DOKUMENTARNI FILM, KI BI GA MORALA VIDETI VSAKA ŽENSKA, PREDEN SE ODLOČI ZA DETOMOR OTROKA V SVOJEM TELESU

   Nemi krik – dokumentarni film, ki bi ga morala videti vsaka ženska, preden se odloči za detomor otroka v svojem telesu

   Nemi krik je ameriški dokumentarni film, ki prikazuje detomor nerojenega otroka. Prikazuje postopek smrti 12 tednov starega otroka v maternici. Otrok ob tem čuti nelagodje in bolečino, ki bi jo mnogi radi zanikali.

   Avtor filma je ameriški zdravnik Bernard Nathanson, nekdanji direktor največje abortivne klinike na svetu in soustanovitelj organizacije NARAL (National Abortion Abolition Association), ki je bila ustanovljena zato, da bi razširila proabortivno miselnost, torej miselnost, ki podpira detomor otrok v materinem telesu. Njihova strategija je bila zavesti ameriško javnost in sodišča glede resnice, ki so jo dobro poznali. Ta resnica pa je dejstvo, da je detomor otroka v maminem telesu umor razvijajočega se človeškega bitja. Dr. Nathanson je bil vrsto let vodilni aktivist za legalizacijo takega detomora. Ko pa si je ultrazvok utrl pot v prenatalni medicini, je postal zagovornik življenja nerojenih otrok.

   Dr. Bernard Nathanson: »Osebno sem odgovoren za več kot 75.000 smrti otrok v maminem telesu. To je največja napaka v mojem življenju, uzakonitev tega detomora pa največja napaka v zgodovini naroda.«

   Več na: https://www.youtube.com/watch?v=fGSowT1Yjso&t=404s

   I. N. P.

   Odgovori
6. Hvala says:

   5. septembra, 2021 at 6:39

   ČLOVEK OD PADCA V GREH OBČUTI V SEBI PRAZNINO, KI JO IZPOLNI LE JEZUSOVA NAVZOČNOST (Vrtnice JMS)

   V moji bližini si varna. Ko se mi v moji navzočnosti vsa izročaš, se napolnjuješ z močjo. Mojo bližino lahko okusiš povsod, kjer koli si na tem svetu, ker pripadaš meni.

   Človek od padca v greh občuti v sebi praznino, ki jo lahko izpolni le moja navzočnost. Ustvaril sem te, da bi bila v tesnem odnosu s svojim stvarnikom. V kakšno veselje mi je bilo sprehajati se po vrtu z Adamom in Evo, preden ju je hudič ujel v zanko!

   Kadar se družiš z menoj v vrtu svojega srca, sva blagoslovljena oba, ti in jaz. Tako živim v svetu – po tebi! Skupaj bova pregnala temo, kajti jaz sem luč sveta.

   Psalm 32,7; Prva Mojzesova knjiga 3,8–9; Evangelij po Janezu 8,12

   Odgovori
7. Miro says:

   4. septembra, 2021 at 20:56

   -»SPLAV JE NAJVEČJI UNIČEVALEC LJUBEZNI IN MIRU … OTROK JE NAJLEPŠI BOŽJI DAR DRUŽINI, NARODU. NIKDAR NE ZAVRNIMO TEGA BOŽJEGA DARU!« (sv. mati Terezija iz Kalkute)

   – »Vsak otrok, ki nastane v telesu
   ženske, je dar, ki spremeni
   zgodovino družine – očeta in
   matere, starih staršev ter bratov
   in sester. In tega otroka je treba
   sprejeti, ljubiti in zanj skrbeti.
   Vedno!«
   (papež Frančišek)

   – »Splav je največji uničevalec
   ljubezni in miru … Otrok je
   najlepši Božji dar družini, narodu.
   Nikdar ne zavrnimo tega Božjega
   daru. Za vsakogar od vas molim,
   da bi vedno imeli vero in bi videli
   in ljubili Boga v vsaki osebi,
   vključno nerojeni.«
   (sv. mati Terezija iz Kalkute)

   – »Bog … za vsak greh, tudi za
   greh uboja nerojenega življenja,
   objame človeka, ki pred Njega
   prinese bolečino tega greha,
   bolečino svoje notranjosti in prosi
   odpuščanja.«
   (ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore)

   MOLITEV ZA NEROJENE OTROKE

   Nebeški Oče!
   Hvala ti za dar življenja in vere.
   Prosimo te za milost,
   da bomo vedno spoštovali življenje
   vsakega človeka.
   Napolni nas s ponosom in pogumom,
   da si bomo v svojih družinah in
   naši domovini
   z besedo in dejanji prizadevali tudi
   za zaščito življenja nerojenih otrok.
   Obdari starše z ljubeznijo in
   velikodušnostjo,
   da se bodo vsi otroci rodili in
   bodo s svojimi talenti
   ter svetim življenjem med nami širili
   Tvojo ljubezen.
   To Te prosimo po Kristusu, našem
   Gospodu. Amen.

   Marija, kraljica družine – prosi za nas.
   Sv. Jožef, varuh in steber družin – prosi za nas.
   Sv. mati Terezija iz Kalkute – prosi za nas.

   (SŠK je molitev potrdila 12. maja 2021)

   Božje usmiljenje, ki si nas iz niča poklicalo v življenje, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Hvala says:

     5. septembra, 2021 at 6:26

     Ja, splav je res največji uničevalec ljubezni in miru.

     Kadar ženska ostane v stiski, mogoče je ostala brez podpore ljudi, brez razumevanja, brez denarja, naj ne skrbi zaradi tega, KAJTI PRI BOGU JE REŠITEV.

     Trenutna situacija , ki ji daje samo črn pogled, da ne vidi nobenega izhoda, nima ničesar -naj se zaveda, da je to samo zunanje stanje, človeško gledanje. PRI BOGU JE REŠITEV. VSAK , KI JE GOSPODA PROSIL POMOČI, GA GOSPOD NI ZAPUSTIL.

     Če damo roko na srce in se zamislimo, kaj počnemo . VSE OVIRE, KI PRIDEJO V ŽIVLJENJU , VSE STISKE IN BOLEČA STANJA HOČEMO REŠEVATI S SVOJIMI ROKAMI IN MISLIMI, BREZ SODELOVANJA Z BOGOM. TO JE PA PROPAD.

     V Očenašu molimo in prosimo Gospoda-DAJ NAM DANES NAS VSAKDANJI KRUH -potem pa pozabimo, DA JE BOG TISTI, KI SKRBI ZA KRUH IN SE SAMI ODLOČAMO , kajti če nimam kruha, ne morem še preskrbeti otroka. TO PA NI RES. KRUH ZA ŽIVLJENJE OTROKA, KI GA JE BOG POSLAL NA SVET, BO ON PRESKRBEL. MI MORAMO SODELOVATI, DELATI IN SE TRUDITI NA VSEH PODROČJIH. BOG VEDNO POŠLJE REŠITEV, POTREBNO JE ZAUPATI V NJEGA.

     Svetnica Favstina Kowalska je napisala v Dnevnik, kaj ji je Jezus povedal o nezaupanju človeka. POVEDAL JI JE KAKO HUDO GA BOLI NEZAUPANJE ČLOVEKA. ON , KI JE DAL ŽIVLJENJE ZA VSE NAS, MI LJUDJE PA MU NE ZAUPAMO IN RAJŠI ODLOČAMO PO SVOJEM TRENUTNEM GLEDANJU NA TA MINLJIVI SVET.

     NOBENEGA PROBLEMA IN STISKE NA SVETU NI, KI JE GOSPOD NE BI MOGEL REŠITI.

     Propad človeka, to se pravi, da v življenju vegetira namesto da prejme življenju v obilju pa JE POSLEDICA ČLOVEKOVE ODLOČITVE -NEZAUPANJE V BOGA, ODLOČI SE, DA BO STVARI IN DOGODKE VZEL V SVOJE ROKE.

     Človek, ki ima bogastvo, urejeno službo, skratka , ki mu gre vse po načrtu, NI SREČEN V SRCU, NE MORE BITI SREČEN, VEGETIRA. ČE MLADIKA NI POVEZANA S TRTO , SE POSUŠI, ODPADE IN NE RODI SADU.

     Odgovori
8. Hvala says:

   4. septembra, 2021 at 11:45

   NAŠA ODLOČITEV ALI BOŽJA VOLJA

   TISTEGA ČLOVEKA, KI NI DOZOREL SKOZI PREIZKUŠNJE, SE LOTEVAJO STRAH, PANIKA, SEBIČNOST, OPIRANJE NA LASTNE NAČINE REŠITVE

   Večina med nami moli
   Očenaš že od malih nog. Zmolili smo ga že nešte-
   tokrat. In ena izmed glavnih prošenj, ki jih molimo
   v tej molitvi, je: »… daj nam danes naš vsakdanji
   kruh.« Sprašujemo se, kako to, da neprestano izre-
   kamo to prošnjo, izražamo to hrepenenje, čeprav le
   redkokdo med nami res pričakuje s srcem, da nam
   bo Bog dal kruha za življenje.

   Iz vsakdanjega življe-
   nja vidimo, da smo v svojem ravnanju ločili potrebo
   po kruhu od Boga in ves postopek za pridobivanje
   kruha vzeli v svoje roke.

   https://drive.google.com/file/d/1jkqrYDCPA4vKfWTpObsTScSKqa5I8Ic-/view

   Odgovori
9. Miro says:

   4. septembra, 2021 at 7:12

   UČENCI V SOBOTO SMUKAJO KLASJE – JEZUS PRINAŠA V NAŠE RAZMIŠLJANJE NOVOST. NE MOTI GA SOBOTNI POČITEK. MOTI GA, DA LJUDJE POSTAJAMO SUŽNJI PRAVIL. JEZUS PREPROSTO ŽELI, DA NISMO NA ZEMLJI SUŽNJI NIČESAR. NITI DOBRIH PRAVIL NE. PRIŠEL JE, DA BI BILI SVOBODNI. PRIŠEL JE, DA BI IMELI ŽIVLJENJE IN GA IMELI V IZOBILJU!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,1-5)

   Bila je sobota, ko je šel skozi žitna polja. Njegovi učenci so smukali klasje, ga meli z rokami in jedli. Nekaj farizejev je reklo: »Zakaj delate, kar v soboto ni dovoljeno?« Jezus jim je odgovoril: »Mar niste brali tega, kaj je storil David, ko je postal lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je stopil v Božjo hišo in vzel položene hlebe, jih jedel in jih dal tudi spremljevalcem, čeprav bi jih smeli jesti samo duhovniki?« In rekel jim je: »Sin človekov je gospodar sobote.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+6%2C1-5&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   V kako neroden položaj Jezus tišči s svojimi dejanji. Učenci smukajo klasje v soboto in jedo zrna, on pa jih ne opomni. Zna se postiti, ve, da kako pomembna je odpoved, v tem primeru pa se zdi, da na vse to pozabi. Tega seveda ne spregledajo farizeji, ki se vestno držijo sobotnega počitka oz. skrbijo, da bi se ga drugi držali. Mar ni očitek, zakaj kršijo sobotni počitek upravičen?! Saj bi lahko Jezus učence spodbudil, naj se malo potrudijo in naredijo iz te lakote odpoved, ki jim bo koristila za osebno rast. Pa ne. Da se v zobe in ruši ustaljeni red. Zakaj?

   Danes imamo dva običajna odgovora na takšno dilemo. Enim sobotni, npr. nedeljski počitek in kakršno koli drugo pravilo nič ne pomeni, drugi pa se ga držijo kot pijanec plota. Jezus prinaša v naše razmišljanje novost. Ne moti ga sobotni počitek. Moti ga, da ljudje postajamo sužnji pravil. Jezus preprosto želi, da nismo na zemlji sužnji ničesar. Niti dobrih pravil ne. Prišel je, da bi bili svobodni. Prišel je, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Živeti polno pa ni mogoče, če smo izvajalci pravil. Izvajalec je robot, je mrtev človek. Le če smo v polnosti svobodni, smo sposobni zaznavati svoja doživljanja, resnična hrepenenja, potrebe in želje drugega ipd. Takoj ko pravila prevladujejo, je pravzaprav konec ljubezni. Ljubezni do sebe, do bližnjega in do Boga. Če je npr. doma navada, da eden dela to, drugi ono, pa ne uspemo iti prek tega, pademo v rutino samoumevnosti in pozabimo na hvaležnost, na odgovornost za drugega, na ljubezen. Vse postane izvajanje pravil, odnosa in ljubezni ni.

   Prav o tem govori nadaljevanje evangelija. Sobotni počitek, kakorkoli je že bil upravičen in dober, je lahko služil kot opravičilo za brezbrižnost do reveža. Če se v soboto ne dela, naj bo revež kjer koli, smo izpolnili božjo postavo in v miru lahko odidemo na svoje domove. Tako nas danes lahko nedeljska maša, zakonska skupina, dar za uboge ipd. opravičijo za vse neumnosti, ki jih počnemo v naših odnosih. Nekaj molitvic, maša, dar pa smo naredili vse.

   Današnji evangelij gledam v luči Jezusove temeljne življenjske usmerjenosti. Prišel je med nas in razmišljal samo eno: kako ljudem prinesti polno življenje. Želel je videti človeka, mu pomagati, pomagati, da bo osebno rastel in da bo videl drugega. Zato ne razmišlja drugega kot, kako človeka prebuditi v življenje. Ko vidi lačne jih želi nahraniti, ko vidi bolne, jim želi prinesti zdravje, ko vidi ujete v pravila, zapovedi in prepovedi jih želi osvoboditi. Logično, bi rekli, a žal se v nekih okoliščinah tako zdrava logika, tako samoumevna dejanja ljubezni lahko obrnejo proti človeku. Tako je bil Jezus označen za upornika in sebičneža, za prevaranta itd. Nagrada za njegovo ljubezen je bila križ.

   Če se ob tem evangeliju ustavim ob svoji duhovniški poti lahko rečem, da se sam vedno sprašujem, kdaj križam Jezusa. Tega ne želim, zato mi je prva in najpomembnejša stvar v mojem življenju in duhovništvu: Resnica. Slediti resnici, ki osvobaja, je moje prvo vodilo. Ne pravila in stereotipi ampak resnica. Drugo je: Izpolniti božjo voljo. Delati to, kar od mene pričakuje Bog, ne to, kar mi paše ali se zdi primerno znotraj mojih predstav. Verjamem, da me to osrečuje in izpolnjuje. Tretje vodilo, pa je: Ljubiti. Samo ljubezen izpolni človeka.

   Rad živim polno in se resnično veselim hoditi za Jezusom in verjamem v lepoto življenja v živem občestvu Cerkve. Bogu sem hvaležen za dar duhovništva, da mu lahko služim.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Hvala says:

     4. septembra, 2021 at 8:59

     Res je, človek je ujet v razna suženjstva danes, Jezus nas želi OSVOBODITI, DA BI ŽIVELI V NJEGOVI SVOBODI.

     Velikokrat je že g. G. Ervin uporabil BESEDO-“PAŠE”- Delati to, kar od mene pričakuje Bog, ne to, kar mi paše ali se zdi primerno znotraj mojih predstav.

     Tudi poslušati RESNICO, ne pa pričakovati od drugih, da bodo govorili samo tisto-KAR NEKOMU TRENUTNO “PAŠE” , DA BI POSLUŠAL.

     Odgovori
10. Miro says:

    4. septembra, 2021 at 6:31

    VSAK KRISTJAN MORA BITI PREPRIČAN, DA JE NJEGOVA TEMELJNA IN PRVA DOLŽNOST BITI PRIČEVALEC RESNICE, V KATERO VERUJE, IN LJUBEZNI, KI GA JE PRERODILA (sv. Janez XXIII.)

    – Preprostost nima ničesar, kar bi nasprotovalo preudarnosti, ne nasprotno. Preprostost je ljubezen, preudarnost je razumnost.

    – Tiste, ki v boju za svoje pravice čisto pozabljajo svoje dolžnosti ali pa jih izvršujejo le površno, lahko primerjamo ljudem, ki z eno roko podirajo, kar z drugo zidajo.

    – Mir je dom, dom vseh. Ta ne bo mogel zavladati na svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu.

    – Pomanjkljiva iskrenost, tudi do samega sebe, je višek brezvestnosti.

    – Ljubite družino! Vaše veselje, vaša sveta želja naj bo, da imate zdravo, pošteno, delavno družino, na kateri se lahko spočije Božje oko.

    – Vsak kristjan mora biti prepričan, da je njegova temeljna in prva dolžnost biti pričevalec resnice, v katero veruje, in ljubezni, ki ga je prerodila.

    (sv. Janez XXIII., izbor misli, Ognjišče)

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ zaupamo vate!

    Odgovori