Članki za dušo

15.020 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   12. septembra, 2021 at 16:42

   CARLO ACUTIS

   Vsi se rodimo kot originali, ampak
   mnogi umrejo kot kopije.« Carlo je ostal
   – ali bolje rečeno – zares postal original,
   Božji original, ker je uresničil, kar si je
   zanj zamislil Bog.

   https://www.franciskani.si/zbf/revija_BF/BF-4-2019.pdf

   Odgovori
2. Hvala says:

   12. septembra, 2021 at 16:39

   MOLITEV

   ANTON STRLE JE ZAPISAL O SVOJEM MOLITVENEM ŽIVLJENJU, KI JE LAHKO ZGLED TUDI NAM :NA PRVEM MESTU SVETA MAŠA

   Če sem odkritosrčen, moram reči, da
   v središču mojega molitvenega življenja,
   ki naj bi prešinjalo vse ostalo življenje, ni
   rožni venec, marveč sveta maša (pravim
   ‘sveta’, čeprav danes že kar težko izrečemo to besedo).
   Tudi na drugo mesto še ne pride. To
   mesto zavzema zame že skoraj 50 let
   vsakdanja premišljevalna molitev (ne
   ‘transcendentalna meditacija’!), v kateri
   se mi ob božji besedi in ob živi navzočnosti troedinega Boga samega v občutju
   popolne svobodnosti ‘srce navriska in
   izjoče’ ter ogreje in razsvetli za vse, kar
   me bridkega in prijetnega čaka vsak dan,
   ogreje tudi za ‘Središče’ (Evharistijo), da
   bi moglo s svojo težnostno močjo navdihovati in prežemati celotno življenje.
   Na tretje mesto pride rožni venec:
   vsaj en del prav vsak dan že gotovo
   nad 50 let (kvečjemu za kak mesec zelo
   hudih bolezni je moral odpasti). Zdi se
   mi nepogrešljiv. Nekaj nepogrešljivega
   bi manjkalo brez njega. Kakor če hiša s
   svojim ‘Središčem’ ne bi imela okoli sebe
   lepega in bogatega vrta z varujočo ograjo! Ta vrt – rožni venec – nikoli ne zastari;
   vedno je svež in nov. Naj me prežema
   občutje veselja, bridkosti ali zmagovitosti – vedno grem rad na sprehod po tem
   vrtu, da se spet osvežim in okrepim: da
   mi veselje ne utone v valovih bridkosti, da
   se mi žalost in zaskrbljenost ne spremeni
   v brezupnost. Devica Marija me vodi h
   Kristusu, ob katerem ves svet postane luč,
   pa naj se na zunaj kaže še tako temnega.
   In ker je Kristusova stvar tudi moja stvar,
   zato sem glede nje popolnoma gotov.
   Kajti Kristusova stvar bo zmagala, prej
   ali slej, za časa mojega življenja ali pa po
   moji smrti: kakor Bog hoče

   https://www.franciskani.si/zbf/revija_BF/BF-4-2019.pdf

   Odgovori
3. Hvala says:

   12. septembra, 2021 at 16:28

   DIALOG IN DRUŽBENO PRIJATELJSTVO
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   PAPEŽ SE ZAVEDA, DA KLJUB OBČUTKU, DA NA VELIKO KOMUNICIRAMO, V RESNICI POGOSTO GRE
   LE ZA PRIKRITE MONOLOGE IN VSILJEVANJE LASTNIH MNENJ IN STALIŠČ, KI JIH DRUŽBENA OMREŽJA
   OMOGOČAJO. ZA RAZLIKO OD TEGA, SE ZA PRAVIM DIALOGOM SKRIVA ZANIMANJE ZA DRUGEGA SOGOVORNIKA
   KI NAM OMOGOČA ODKRIVANJE NJEGOVEGA POGLEDA NA DOLOČENO STVAR IN ISKANJE SKUPNIH TOČK Z NJIM

   Ko torej zasledujemo odgovor na
   vprašanje naše prihodnosti, je dialog
   prepoznan kot metoda, s katerim lahko
   gradimo boljše odnose. Pri tem papež
   razume dialog kot sredstvo, s katerim omogočamo spoštovanje stališč
   drugega, njegove legitimne interese,
   predvsem pa resnico človekovega dostojanstva.

   V okrožnici je dialog tako povezan
   s pojmi kot so zbliževanje, srečanje,
   izražanje in poslušanje, sprejemanje,
   gledanje, spoznavanje, razumevanje,
   iskanje skupnih točk, iskanje rešitev s
   sodelovanjem. Ko se v družbi pojavijo
   rušilna nasprotja, se pogosto ustvarita
   dve skrajnosti, ena je brezbrižnost, druga napadalnost. Prava pot je v dialogu
   med nasprotnimi stranmi, pravi papež,
   ki s tem nadaljuje misel, ki jo je izrazil
   kmalu po svoji izvolitvi, ko je povabil
   vse h »gradnji mostov« in vzpostavljanju rodovitnih odnosov med vsemi
   ljudmi sveta.
   S pomočjo svetovnega spleta in medijev množičnega komuniciranja se zdi,
   da naloga ne bi smela biti preveč težka.
   Vendar se papež seveda zaveda, da kljub
   občutku, da na veliko komuniciramo,
   v resnici pogosto gre le za prikrite monologe in vsiljevanje lastnih mnenj in
   stališč, ki jih družbena omrežja omogočajo. Za razliko od tega, se za pravim
   dialogom skriva zanimanje za drugega
   – sogovornika, ki nam omogoča odkrivanje njegovega pogleda na določeno
   stvar in iskanje skupnih točk z njim.

   Zavedati pa se je treba, da obstajajo
   posamezne vrednote, ki se jim ni mogoče odreči, če smo kristjani in da relativizem –splošna resnica (oz. vrednote)
   ne obstaja – ni rešitev.
   V poglavju se dotakne tudi posebne
   vloge, ki jo imajo mediji, ki morajo
   predvsem spodbujati bližino in čut
   za človeško družino (205). Papež tu- kaj pomenljivo spregovori o »čudežu
   prijaznosti«. »Prijazen človek ustvarja
   zdravo sožitje in odpira poti tja, kjer
   ogorčenost podira mostove« pravi v
   oddelku med členoma 222 in 224.
   Kot sestre in bratje, ki nam je blizu
   karizma svetega Frančiška, smo že vključeni v takšen dialog na različnih krajih
   in na različne načine. Gojimo ga (lahko)
   po svojih bratstvih, na delovnem mestu,
   v lastnih družinah, ostalih skupnostih, ki
   jim pripadamo. Kljub temu pa se lahko
   ob encikliki vprašamo, kako naj povečamo možnosti za dialog in srečanja z vse- mi, koliko v resnici komuniciramo, kako
   se odzovemo, ko nas nekdo verbalno
   napade, ali smo sami raje v vlogi poslušalca ali tistega, ki podaja novice. In kje
   v družbi lahko prepoznamo ljudi dialoga
   ter v čem smo jim sami podobni?
   Čeprav je iskanje in dajanje receptov
   vedno malo tvegano, pa lahko v zgledu
   tako svetega Frančiška kot tudi papeža
   Frančiška najdemo nekaj predlogov,
   kako izboljšati svoje dialog;
   Frančiškovi pozdravi: »Gospod naj ti
   da mir!« (prim. Oporoka 23), »Dober
   dan dobri ljudje!« »Mir in vse dobro!«
   so lahko primeri, s katerimi lahko dialog
   začnemo.
   Odnos do drugih (sveti Frančišek je
   vsakega klica brat, saj se je zavedal, da v
   Božjem srcu ni drugorazrednih otrok!)
   je lahko odgovor na vprašanje S kom
   lahko vodimo dialog.
   Uporaba izrazov »Prosim«, »Oprosti« in »Hvala«. Gre za tri besede, ki jih
   sedanji papež pogosto poudarja in ne
   smejo manjkati v našem besednjaku.
   Tako bomo lahko gradili kulturo srečevanja, ki je predstavljena v naslednjem
   poglavju.

   Fani Pečar OFS- Revija Brat Frančišek 5

   https://www.franciskani.si/zbf/revija_BF/BF-5-2021.pdf

   Odgovori
4. Miro says:

   12. septembra, 2021 at 13:36

   KAJ SE ZGODI, KO ZMOLIMO ZDRAVAMARIJO – ENA ZDRAVAMARIJA, KI JO MOLIMO PREMIŠLJENO, PRINESE VEČ MILOSTI KOT NA TISOČE ZDRDRANIH! (Aleteia)

   Milijoni katoličanov pogosto molijo zdravamarijo. Včasih hitro, ne da bi sploh mislili na besede, ki jih izgovarjajo. Ta članek nam lahko pomaga moliti to molitev bolj goreče in z večjim zavedanjem, kako globoka je.

   Dobro moljena zdravamarija napolni Marijino srce z veseljem in nam izprosi velike milosti. Ena sama zdravamarija, ki jo molimo premišljeno, prinese več milosti kot tisoč zdrdranih.

   Zdravamarija je zlata jama, iz katere lahko vedno jemljemo in se nikoli ne izprazni. Mislite, da jo je težko moliti? Vse, kar moramo narediti, je, da se zavedamo njene vrednosti in da razumemo njen pomen.

   SVETI HIERONIM pravi, da so “resnice, ki so zaobjete v zdravamariji, tako veličastne in tako čudovite, da jih noben človek ali angel ne more v celoti dojeti”.

   SVETI TOMAŽ AKVINSKI, princ med teologi, “najmodrejši med svetniki in najbolj svet med modrimi”, kot ga je imenoval papež Leon XIII, je v Rimu 40 dni pridigal o zdravamariji in polnil srca navzočih z navdušenjem.

   Učeni jezuit P. SUÁREZ je rekel, da bi ob svoji smrti z veseljem zamenjal vse svoje knjige, ki jih je napisal, in vse svoje delo, ki ga je opravil, v zameno za eno pobožno izmoljeno zdravamarijo.

   SVETA MATILDA, ki je mater Marijo močno ljubila, se je nekega dne trudila, da bi sestavila lepo molitev njej v čast. Mati Marija se ji je prikazala, na prsih je imela z zlatimi črkami napisano “Zdrava, Marija, milosti polna”, in ji rekla: “Hčerka moja, nobena molitev, ki bi jo ti lahko sestavila, me ne bi mogla tako razveseliti kot ena sama zdravamarija.”

   Nekoč je GOSPOD JEZUS prosil SV. FRANČIŠKA, da bi mu nekaj dal. Svetnik je odgovoril: “Gospod, ne morem ti dati ničesar, česar ti ne bi že dal: imaš vso mojo ljubezen.” Jezus se je nasmehnil in rekel: “Frančišek, znova mi spet vse daj; znova in spet me boš enako razveselil.” Na enak način naša draga mati Marija vsako zdravamarijo, ki jo molimo, sprejme z enakim veseljem, kot je ob Gospodovem oznanjenju, ko je postala mati Božjega Sina, sprejela pozdrav iz ust angela Gabrijela.

   SVETI BERNARD in številni drugi svetniki so poudarjali, da se Marija še nikoli ni odvrnila od poslušanja molitev svojih otrok na Zemlji. Zakaj se torej, vsaj občasno, ne oklenemo te tolažeče resnice? Zakaj zavračamo ljubezen in tolažbo, ki nam ju ponuja mila Božja mati?

   HUGH LAMMER je bil zavzet protestant, ki je z vso svojo močjo pridigal proti Katoliški cerkvi. Nekega dne je našel razlago zdravamarije in je postal tako navdušen, da jo je začel moliti vsak dan. Vsa njegova protikatoliška nastrojenost je počasi izginjala. Ne le, da se je spreobrnil: postal je duhovnik in profesor teologije.

   Veliko je podobnih zgodb, kot je ta: duhovnik stoji ob postelji ob človeku, ki umira v agoniji zaradi svojih grehov in pomanjkanja vere. Človek zavrne spoved. Kot zadnjo rešilno bilko mu duhovnik pomaga zmoliti vsaj zdravamarijo. Malo za tem se človek iskreno spove in umre v Božjem miru.

   SVETA GETRUDA nam v svoji knjigi Razodetja pripoveduje, da po tem, ko se zahvalimo za milosti, ki jih je dal kateremu koli svetniku, postanemo soudeleženi pri teh istih milostih. Kakšne milosti torej prejmemo, če molimo zdravamarijo in se Bogu zahvaljujemo za vse izredne milosti, ki jih je On podelil svoji sveti materi?

   Ena zdravamarija, ki jo človek moli v obdobju suše – četudi brez velike gorečnosti, vendar s čisto željo – ima po mnenju italijanske redovnice sestre BENIGNE CONSOLATE FERRERO večjo vrednost kot ves rožni venec, ki ga oseba zmoli v času tolažbe.

   Povzeto po:
   https://si.aleteia.org/2018/04/10/kaj-se-zgodi-ko-zmolimo-zdravamarijo/

   Presveta Devica Marija, prosi za nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   12. septembra, 2021 at 13:31

   DANAŠNJI EVANGELJSKI ODLOMEK NAM PREDSTAVLJA JEZUSA, KI NA POTI PROTI CEZAREJI FILIPOVI SPRAŠUJE SVOJE UČENCE: ‘KAJ PRAVIJO LJUDJE, KDO SEM?’ – PODATI SE ZA JEZUSOM, POMENI, VZETI SVOJ KRIŽ IN GA SPREMLJATI NA NJEGOVI POTI, NA NE RAVNO PRIJETNI POTI, SAJ NI POT USPEHA IN MINLJIVE SLAVE, TEMVEČ TISTA, KI VODI K RESNIČNI SVOBODI, OSVOBOJENI SEBIČNOSTI IN GREHA!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 8,27-35)

   Nato je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezareje Filipove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik; drugi: Elija; spet drugi: eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril in rekel: »Ti si Mesija.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali.

   In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govoril. In Peter ga je potegnil k sebi in ga začel grajati. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in pograjal Petra: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+8%2C27-35&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Današnji evangelij nam predstavlja Jezusa, ki na poti proti Cezareji Filipovi sprašuje svoje učence: ‘Kaj pravijo ljudje, kdo sem?’ Odgovorijo mu to, kar so ljudje rekli, da ga nekateri imajo za ponovno oživelega Janeza Krstnika, drugi za Elija ali enega od velikih prerokov. Ljudje so cenili Jezusa, imeli so ga za ‘poslanega od Boga’, a ga še niso uspeli prepoznati kot napovedanega in pričakovanega Mesija. Jezus je pogledal apostole in jih vprašal: ‘Kaj pa vi pravite, kdo sem?’ S tem najpomembnejšim vprašanjem se je Jezus obrnil naravnost na tiste, ki so hodili za njim, da bi preveril njihovo vero. Peter je v imenu vseh odkritosrčno vzkliknil: ‘Ti si Kristus’. Petrova izpoved vere je na Jezusa naredila globok vtis in jo je imel za sad milosti, posebne milosti Boga Očeta. Tedaj je svojim učencem odkrito razodel to, kar ga čaka v Jeruzalemu, to je, kot pravi: ‘da mora Sin človekov veliko pretrpeti …, biti umorjen in po treh dneh vstati’.

   Tudi Petra samega, ki je to slišal in je pravkar izpovedal svojo vero v Jezusa kot Mesija, so te besede pohujšale. Potegnil ga je vstran in ga začel grajati. In kako se je na to odzval Jezus? Z zelo strogimi besedami je pograjal Petra: ‘Postavi se zadaj, za mano, Satan!’ Rekel mu je Satan. ‘Ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!’ Jezus je namreč opazil, da v Petru, kakor tudi v drugih učencih in tudi v vsakemu od nas, Očetovi milosti nasprotuje skušnjava hudiča, ki nas hoče odvrniti od Božje volje. Jezus je z napovedjo, da bo moral trpeti, biti umorjen in bo zatem vstal, hotel dati razumeti tistim, ki hodijo za Njim, da je On ponižen Mesija, ki streže, da je pokoren Služabnik Očetovi volji vse do popolnega žrtvovanja svojega življenja. Zaradi tega se je zatem obrnil na vso množico in ji razglasil, da mora vsak, ki hoče biti njegov učenec, sprejeti, da je služabnik, kakor je to postal On. Dejal jim je: ‘Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.

   Podati se za Jezusom, pomeni, vzeti svoj križ – vsi jih imamo, in ga spremljati na njegovi poti, na ne ravno prijetni poti, saj ni pot uspeha in minljive slave, temveč tista, ki vodi k resnični svobodi, osvobojeni sebičnosti in greha. Potrebno je torej delovati tako, da zavrnemo posvetno miselnost, ki postavlja lastni ‘jaz’ ter lastne interese v središče življenja. To ni to, kar Jezus želi od nas. Jezus nas vabi, da izgubimo življenje za Kristusa in evangelij, da prejmemo uresničeno, prenovljeno in pristno življenje. Zaradi Jezusa smo gotovi, da ta pot vodi v vstajenje, v polno in dokončno življenje z Bogom. Odločitev hoditi za Njim, našim Učiteljem in Gospodom, ki je postal Služabnik vsem, pa zahteva, hoditi za Njim pozorno in vztrajno poslušati njegovo Besedo – ne pozabite brati vsak dan en odlomek evangelija, ter biti z Njim v zakramentih.

   Samo vprašal vas bom: Ste začutili željo hoditi bolj od blizu za Jezusom? Premišljujte o tem, molite in pustite, da vam Gospod govori.

   Ista vprašanja so danes postavljena tudi vsakemu od nas: Kdo je Jezus za ljudi našega časa? Drugo je še bolj pomembno: Kdo je Jezus za vsakega od nas? Zame, zate, zate, za tebe … Kdo je Jezus za vsakega od nas? Poklicani smo k temu, da Petrov odgovor postane naš odgovor in tako z veseljem izpovemo, da je Jezus Božji Sin, večna Očetova Beseda, ki je postala človek, da bi odrešila človeštvo ter izlila nanj obilje božanskega usmiljenja. Svet bolj kot kdaj koli potrebuje Kristusa, njegovo zveličanje, njegovo usmiljeno ljubezen. Številni opažajo okoli sebe in v sebi praznino, morda kdaj tudi mi, drugi živijo v nemiru in negotovosti zaradi nestalnosti in sporov. Vsi potrebujemo ustrezne odgovore za naša najgloblja konkretna vprašanja. V Kristusu, samo v njem, je moč najti resničen mir ter izpolnitev kakršnega koli človeškega teženja. Jezus bolj kot kdor koli pozna človekovo srce. Zaradi tega ga lahko ozdravi, mu da življenje in tolažbo.

   Jezus se je potem, ko je končal pogovor z apostoli, obrnil na vse rekoč: ‘Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj’. Ne gre za nek okrasen ali ideološki križ, temveč gre za križ življenju lastne dolžnosti, da se z ljubeznijo žrtvujemo za druge, da smo pripravljeni biti solidarni z revnimi, da si prizadevamo za pravičnost in mir. Ko prevzamemo to držo, ta križ, se vedno nekaj izgubi, vendar ne smemo nikoli pozabiti, da ‘kdor izgubi svoje življenje zaradi (Kristusa), ga bo rešil’, nekaj izgubimo, da to pridobimo. Spomnimo se tudi vseh naših bratov in sester, ki tudi dandanes uresničujejo te Jezusove besede tako, da mu ponudijo čas, delo, napor in celo življenje, da nikakor ne bi zanikali svoje vere v Kristusa. On nam po svojem Svetem Duhu daje moč, da bomo šli naprej po poti vere in pričevanja, delati to, kar verujemo. Na tej poti pa nam je Marija vedno blizu ter hodi pred nami. Pustimo ji, da nas prime za roko, ko bomo šli skozi najbolj temne in težke trenutke.

   V tem odlomku je pripoved o dogodku, ki je temeljnega pomena za našo pot vere.

   Na veri, ki jo je sveti Pavel VI., ko je bil še milanski nadškof, izrazil s to čudovito molitvijo:

   ‘O Kristus, naš edini posrednik, potrebujemo Te:
   da bi živeli v občestvu z Bogom Očetom;
   da bi postali s teboj, ki si edini Sin in naš Gospod, njegovi posinovljeni otroci;
   da bi bili prerojeni v Svetem Duhu.’

   Devica Marija, ki je šla za Jezusom vse do Kalvarije, naj nam pomaga očistiti našo vero lažnih podob Boga, da bi se v polnosti oprijeli Kristusa in njegovega evangelija.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Hvala says:

   12. septembra, 2021 at 7:23

   KDOR OMEJITEV NE SPREJME, NE MORE LJUBITI. ČE ŽELIM NEKOGA LJUBITI, GA MORAM SPREJETI TAKŠNEGA, KAKRŠEN JE, Z VSEMI OMEJITVAMI IN NAPAKAMI! (Fabio Rosini).

   ČEMU IŠČEMO JEZUSA?

   ČEMU JAZ IŠČEM GOSPODA?

   ALI IŠČEM ZADOVOLJITEV LASTNIH POTREB TUDI PRI LJUDEH?

   UPORABITI LJUDI IN JIH POTEM POZABITI

   KAJ NAJ STORIMO, DA BOMO DELALI BOŽJA DELA?

   BOŽJE DELO JE SPREJETI JEZUSA SAMEGA

   Jezus nakaže pot, ko odgovori, da je Božje delo sprejeti Njega, ki ga je Oče poslal, torej sprejeti njega samega, Jezusa. Ni potrebno dodajati verskih vaj ali spolnjevati posebne zapovedi, ampak sprejeti Jezusa v življenje, živeti zgodbo ljubezni z Njim. On bo tisti, ki bo očistil našo vero. Sami je nismo sposobni. Gospod namreč želi z nami imeti odnos ljubezni, saj je pred stvarmi, ki jih prejemamo ali delamo, On, ki ga je potrebno ljubiti. Obstaja odnos z Njim, ki gre onkraj logike koristi in interesov.

   To velja tako glede Boga, kakor za naše človeške in družbene odnose. Ko predvsem iščemo zadovoljitev lastnih potreb, tvegamo, da pri tem izrabljamo osebe in instrumentaliziramo situacije za naše namene. Kolikokrat smo od koga slišali: ‘Ta uporabi ljudi in potem jih pozabi’. Uporabiti osebe za lastno korist je zelo grdo. Družba, ki postavlja v središče koristi in ne osebe, je družba, ki ne poraja življenja. Povabilo evangelija je v tem, bolj kot da smo zaskrbljeni za fizični kruh, ki ne nasiti, sprejmimo Jezusa kot Kruh življenja in izhajajoč iz našega prijateljstva z njim, se bomo naučili ljubiti se med seboj. Zastonjsko in brez interesov. Zastonjska ljubezen je brez interesov in ne uporablja ljudi. Z zastonjskostjo, s plemenitostjo, z velikodušnostjo (Mirenski grad)

   https://mirenski-grad.si/sl/duhovna-ponudba/papezevi-nagovori-in-spodbude/zastonjska-ljubezen-je-brez-interesov-in-ne-uporablja-ljudi/

   LJUBEZEN (1 Kor 13, 1-13)

   1 Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. 2 In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. 3 In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.
   4 Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, 5 ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. 6 Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. 7 Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.
   8 Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, 9 kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. 10 Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. 11 Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. 12 Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.
   13 Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Dodala bi naslednje:

   Toliko govora je o ljubezni, razlag, filmov itd, vendar razmišljam, KOLIKO JE SPLOH PRAVE LJUBEZNI DO BOGA IN ČLOVEKA.

   V prvem Pismu Korinčanom beremo, kaj je sveti Pavel povedal O PRAVI LJUBEZNI, KAJ JE PRAVA LJUBEZEN?

   Da človek doseže PRAVO LJUBEZEN DO SOČLOVEKA, MORA IMETI TUDI PRAVO LJUBEZEN DO BOGA. BREZ TEGA NE GRE.

   Ne more se ljubiti nekoga, da bi v zameno prijeli kakšno uslugo. To je interes in večkrat v življenju smo zainteresirani. Prav tako je lahko napačen interes do Boga. ISKATI BOGA SAMO ZARADI SVOJEGA INTERESA, NI LJUBEZEN.

   NE MORE SE LJUBITI NEKOGA, DA BI V ZAMENO PREJELI KAKŠNO USLUGO. TO JE INTERES IN VEČKRAT V ŽIVLJENJU SMO ZAINTERESIRANI! VIDIMO SVOJE KORISTI.

   PRAVA LJUBEZEN DO ČLOVEKA SE RAZVIJE, ČE JE ODNOS Z BOGOM PRISTEN, ČE IMA ČLOVEK OSEBNI ODNOS Z BOGOM, ČE DIHA Z NJIM, SKRATKA ŽIVI Z NJIM 24 UR NA DAN.
   PO TEM PRIHAJA TUDI DO PRAVE LJUBEZNI DO ČLOVEKA.

   KADAR NEKA OSEBA TRPI, SE POKAŽE PRAVA LJUBEZEN DO TE OSEBE TAKO, DA ČLOVEK OB NJEM RAVNO TAKO TRPI KOT PRIZADETI-TEMU BI REKL, DA IMA GLOBOKO SOČUTJE. SRCE JOČE OB NESREČI DRUGEGA! SOČUTNO SRCE ŽELI NAREDITI VSE ZA SOČLOVEKA, ČE JE POTREBNO DA DA ŽIVLJENJE ZANJ, TAKO KOT JE TO NAREDIL JEZUS ZA NAS.

   SOČUTNO SRCE POMAGA ČLOVEKU V ŽIVLJENJUE IN PO NJEGOVO SMRTI. NE PRENEHA LJUBITI IN POMAGATI. .

   Vse ostale oblike ljubezni, ki se izkazujejo ali prikazujejo SO DOMIŠLJANJA, ISKANJE INTERESOV, ZABLOJENOST POGLEDA NA RESNIČNO LJUBEZEN ZARADI GREHOV IN ODKLANJANJE SPRAVE Z BOGOM IN LJUDMI.

   Odgovori
   • Hvala says:

     12. septembra, 2021 at 8:21

     PRIPIS-poanta življenja: KAJ STORIMO, DA BOMO DELALI BOŽJA DELA, DOBRA DELA?

     SPREJETI JEZUSA V ŽIVLJENJE, ŽIVETI ZGODBO LJUBEZNI Z NJIM. On bo tisti, ki bo očistil našo vero. Sami je nismo sposobni.

     Vsak dan poslušamo naročila o delanju dobrih del. ALI SE SPLOH ZAVEDAMO, DA BREZ TESNEGA ZAUPNEGA ODNOSA Z BOGOM NE MOREMO NIČESAR, NITI DOBRIH DEL DELATI, ČEPRAV BI JIH ŽELELI?

     Vse v nasprotju z Božjo Ljubeznijo je samo človeško blebetanje.

     Odgovori
7. Miro says:

   11. septembra, 2021 at 11:55

   UGANETE, OD KOD SE JAVLJA MARTIN? – VLOG, KI JE IZVIDNICA NA PRIZORIŠČU PRIHODNJEGA DOGAJANJA (Aleteia)

   »Zelo rad obiskujem Stično mladih. To sem počel že kot dijak, študent in počnem še zdaj kot duhovnik. Letos nas čaka že 40. izvedba! Kako lepo je, ko vidimo, da v svoji veri nismo osamljeni, ampak se podobno mislečih in čutečih zbere na tisoče,« pravi župnik Martin Golob.

   Več v Martinovem novem, že 70. vlogu:

   https://si.aleteia.org/2021/09/10/zakaj-imam-rad-sticno-mladih/

   Odgovori
8. Miro says:

   11. septembra, 2021 at 11:38

   DREVO SPOZNAMO PO SADU – HIŠA NA SKALI – KRŠČANSKA BESEDA, KI NIMA SVOJIH VITALNIH KORENIN V ŽIVLJENJU JEZUSA KRISTUSA, JE KRŠČANSKA BESEDA BREZ KRISTUSA!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,43-49)

   »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.«

   »Kaj me kličete: ›Gospod, Gospod‹ in ne delate tega, kar pravim? Pokazal vam bom, komu je podoben človek, ki pride k meni in posluša moje besede ter jih uresničuje; podoben je človeku, ki je zidal hišo, globoko kopal in postavil temelj na skalo. Ko je nastala povodenj, se je vodovje ulilo proti tej hiši, a je ni moglo omajati, ker je bila trdno sezidana. Kdor pa jih sliši in ne uresničuje, je podoben človeku, ki je zidal hišo na zemljo brez temelja. Vodovje se je ulilo proti njej in se je takoj zrušila in podrtija te hiše je velika.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+6%2C43-49&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Poslušati in udejanjati besede Gospoda je kot graditi hišo na skali. Jezus je farizeje grajal, da sicer poznajo zapovedi, vendar pa jih ne uresničujejo v svojih življenjih. So le lepe besede, ki brez udejanjanja ne le, da ničemur ne služijo, ampak tudi škodijo. Te besede nas ogoljufajo. Zaradi njih verjamemo, da je naša hiša lepa, a v resnici nima temeljev. Taka hiša ni zgrajena na skali.

   Ta podoba skale se nanaša na Gospoda. To nam pove Izaija: ‘Zaupajte v Gospoda za vedno! Kajti Gospod je večna skala!’ Skala je Jezus Kristus! Skala je Gospod! Beseda je učinkovita, daje življenje, lahko gre dalje, lahko prenaša vse napade, če ima ta beseda korenine v Jezusu Kristusu. Krščanska beseda, ki nima svojih vitalnih korenin v življenju Jezusa Kristusa, je krščanska beseda brez Kristusa! Neki angleški pisatelj je zatrjeval, da je herezija ‘resnica, beseda, ki je postala nora’. Kadar so torej krščanske besede brez Kristusa, začenjajo hoditi po poti norosti.

   Zaradi te norosti človek postane nadut: Krščanska beseda brez Kristusa te pripelje do nečimrnosti, do gotovosti o samem sebi, nadutosti. Gospod takega človeka potolče. To je stalnica v zgodovini odrešenja. O tem nam govorita Ana, Samuelova mati, in Marija v Magnifikatu: Gospod potolče nečimrnost, nadutost tistih oseb, ki se imajo za skalo. Te osebe sledijo le neki besedi, ne Jezusu Kristusu. Lahko je to res krščanska beseda, a brez odnosa z Jezusom, brez molitve z Jezusom, brez služenja Jezusu, brez ljubezni do Jezusa. Danes nam Gospod torej govori, naj naše življenje gradimo na skali, na skali, ki je On sam.

   Izprašajmo si vest, da bi razumeli, kakšne so naše besede. Ali so to besede, ki se imajo za močne in sposobne, da nam podarijo zveličanje? Ali pa so besede z Jezusom Kristusom? Kadar v krščanskih besedah ni Jezusa Kristusa, nas le-to med seboj ločuje in povzroča spore v Cerkvi. Zato prosimo Gospoda za milost, da bi nam pomagal v tej ponižnosti, ki jo moramo vedno imeti, da ne bi govorili krščanskih besed brez Jezusa Kristusa. S to ponižnostjo, ne moremo iti naprej z besedami, ki se imajo za močne in ki končajo v norosti nečimrnosti, v norosti nadutosti. Naj nam Gospod da to milost ponižnosti, da bi govorili besede z Jezusom Kristusom, utemeljene na Jezusu Kristusu!«

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Hvala says:

   11. septembra, 2021 at 6:30

   POSVETNOST, ODPSDNIŠTVO, PREGSNJSNJE

   POSVETNOST VODI V ENOUMJE IN V ODPADNIŠTVO

   RAZLIKE NISO DOVOLJENJE, VSI MORAJO BITI ENAKI

   KAKŠNA JE MOJA IDENTITETA?

   »Današnje bogoslužno berilo iz 1. knjige Makabejcev pripoveduje o grešni korenini, ki je pognala v dneh grškega kralja Antioha Epifana. Ta je uvedel navade nevernikov v Izrael, torej med izvoljeno ljudstvo, v Cerkev tistega časa. Korenina je pod zemljo. Fenomenologija korenine pomeni naslednje: ne vidi se, zdi se, da ne škoduje, a potem zraste in pokaže svojo dejansko resničnost. Bila je pametna korenina, saj je nekatere Izraelce spodbudila, da so se zaradi varnosti povezali z bližnjimi ljudstvi. ‘Zakaj bi namreč imeli razlike? Ko smo se ločili od njih, nas je doletelo veliko hudega. Pojdimo k njim, bodimo enaki’.

   Posvetnost, odpadništvo. Posvetnost pomeni delati to, kar dela svet. Pomeni reči: ‘Dajmo na dražbo svojo osebno izkaznico. Vsi smo enaki.’ Tako so mnogi Izraelci zanikali vero in se oddaljili od svete zaveze. Kar se je zdelo zelo pametno – ‘bodimo kot vsi ostali, bodimo normalni’ – bo postalo uničenje.

   Posvetnost vodi v enoumje in v odpadništvo
   ‘Zatem je kralj odločil, da bodo vsi v njegovem kraljestvu en sam narod’, kar je enoumje, posvetnost. Vsak je zavrgel svoje običaje. Vsa ljudstva so se vdala kraljevim ukazom. Tudi mnogi Izraelci so sprejeli njegovo bogočastje, darovali so malikom in skrunili soboto. Apostazija, odpadništvo. Posvetnost te pripelje do enoumja in do odpadništva. Razlike niso dovoljene, vsi morajo biti enaki. To smo videli tudi v zgodovini, ko se je verskim praznikom spremenilo imena, da bi se tako odstranilo identiteto, npr. da ima Gospodovo rojstvo neko drugo ime.

   Kakšna je moja identiteta?
   V Izraelu so zažigali knjige postave. Če se kdo ni pokoril zakonu, ga je kraljev ukaz obsodil na smrt. In tu imamo preganjanje, ki se je začelo z grešno korenino. Med zadnjo večerjo je Gospod z dolgo molitvijo molil za edinost svojih in Očeta prosil, da jih osvobodi vsake posvetnosti, kajti posvetnost uničuje identiteto. Posvetnost vodi v enoumje.

   Začne se pri korenini, ki je majhna, a konča se z gnusnim opustošenjem, preganjanjem. To je prevara posvetnosti. Zato je Jezus prosil Očeta med tisto večerjo: ‘Oče, ne prosim te, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ pred svetom,’ pred to miselnostjo, pred tem humanizmom, ki hoče vzeti prostor pravemu človeku, Jezusu Kristusu; pred humanizmom, ki prihaja, da bi nam vzel krščansko identiteto in nas vodi v eno miselnost – vsi delajo tako, zakaj ne bi tudi mi? Vprašati se moramo, kako pa je z mojo identiteto. Je krščanska ali je posvetna? Si pravim kristjan, ker sem kot otrok bil krščen ali ker sem rojen v krščanski državi, kjer so vsi kristjani? Posvetnost, ki vstopi počasi, raste, upravičuje, okuži … raste kot tista korenina: Storimo kakor vsi ljudje, nismo tako zelo drugačni; vedno išče upravičenost, na koncu okuži in od tam pride mnogo hudega.

   Da bi ohranili in varovali svojo krščansko identiteto
   Bogoslužje teh zadnjih dni liturgičnega leta nas poziva, naj smo pozorni na grešne korenine, ki vodijo stran od Gospoda. Prosimo Gospoda za Cerkev, naj jo Gospod varuje pred vsako obliko posvetnosti. Da bi Cerkev vedno imela identiteto, ki jo je postavil Jezus Kristus. Da bi vsi mi imeli identiteto, ki smo jo prejeli s krstom, in da se te identitete ne bi zavrglo zato, ker bi hoteli biti kakor drugi, zaradi ‘normalnosti’. Naj nam Gospod da milost, da bomo ohranili in varovali svojo krščansko identiteto pred posvetnim duhom,

   http://arhiv.mirenski-grad.si/posvetnost-odpadnistvo-preganjanje
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Dodala bi, da je navedena zelo primerna in zanimiva tema, ki resnično sovpada z današnjim načinom življenja.

   Stavek-RAZLIKE NISO DOVOLJENJE, VSI MORAJO BITI ENAKI, nam veliko pove. Razmišljajmo, kaj je Jezus naročil:
   Zato je Jezus prosil Očeta med tisto večerjo: ‘Oče, ne prosim te, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ pred svetom,’ pred to miselnostjo, pred tem humanizmom, ki hoče vzeti prostor pravemu človeku, Jezusu Kristusu; pred humanizmom, ki prihaja, da bi nam vzel krščansko identiteto in nas vodi v eno miselnost – vsi delajo tako, zakaj ne bi tudi mi?

   STRUPENA KORENINA SE BO RAZBOHOTILA, ČE BOMO RAZMIŠLJALI IN POČELI TAKO: “STORIMO KAKOR VSI LJUDJE, NISMO TAKO ZELO DRUGAČNI”; TO VEDNO IŠČE UPRAVIČENOST, NA KONCU OKUŽI IN OD TAM PRIDE MNOGO HUDEGA. IZOGIBAJMO SE TEGA STRUPA IN ZLA.

   GOSPOD NAS JE USTVARIL UNIKATE, NE PA KOPIJE!

   Odgovori
   • Hvala says:

     11. septembra, 2021 at 6:31

     Popravek v naslovu: pravilno je POSVETNOST, ODPADNIŠTVO IN PREGANJANJE

     Odgovori
10. Miro says:

    10. septembra, 2021 at 14:04

    LJUBEZEN MED JEZUSOM IN SV. FAVSTINO – JEZUS: »PREDEN SEM USTVARIL SVET, SEM TE LJUBIL Z LJUBEZNIJO, KI JO TVOJE SRCE DANES OKUŠA; VSO VEČNOST SE MOJA LJUBEZEN NE BO SPREMENILA« (Dnevnik sv. Favstine Kowalske)

    Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, nagovarjajo tudi nas:

    -Napajam se s tvojo ljubeznijo; tvoja iskrena ljubezen je tako prijetna mojemu Srcu kakor vonj popka vrtnice v zgodnjem jutru, ko sonce še ni popilo rose z njega. Svežina tvojega srca me navdušuje, zato se družim s teboj tako prisrčno kot z nobenim zemeljskim bitjem (1546).

    -Vedi, moja hči, da je med menoj in teboj neskončen prepad, ki ločuje Stvarnika od ustvarjenega bitja. A ta prepad izravnava moje usmiljenje (1576).

    -Ti si moja najljubša hči (1681).

    -Moj najljubši otrok, vsak tvoj gib se zrcali v mojem Srcu; moj pogled ljubeznivo počiva na tebi pred drugimi ustvarjenimi bitji (1700).

    Ne jokaj, je še veliko število oseb, ki me zelo ljubijo, toda moje Srce želi biti ljubljeno od vseh. Ker pa je moja ljubezen velika, jim grozim in jih kaznujem (1703).

    -Preden sem ustvaril svet, sem te ljubil z ljubeznijo, ki jo tvoje srce danes okuša; vso večnost se moja ljubezen ne bo spremenila (1754).

    -Vidiš, zapustil sem nebeški prestol, da bi se združil s teboj. To, kar vidiš, je šele kanček in tvoja duša od ljubezni že omedleva, toda kako se bo začudilo tvoje srce, ko me boš zagledala v vsej slavi! Toda hočem ti reči, da se mora to večno življenje začeti že tu na zemlji. Vsako sveto obhajilo te vedno bolj usposablja za večno združenje z Bogom (1810).

    -Tvoja ljubezen mi je nagrada za mlačnost mnogih duš (1816).

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

    Odgovori