Članki za dušo

15.025 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   27. septembra, 2021 at 13:39

   ČLOVEK JE DOBROTA SAMO PO DUHOVNI STRANI, PO TELESNI SAMO TOLIKO, KOLIKOR JE TELO DELEŽNO DUHOVNEGA ŽIVLJENJA

   – Ni dneva ne dogajanja brez čudežev, samo notranjo anteno moramo nastaviti za sprejemanje, česar vsakdanje oko ne vidi in uho ne sliši. Pravimo, da mora vse to dojemati srce.

   – Nekoč je imel človek neprimerno manj stika z ljudmi kot danes. Toda vsak osebni stik je bil res “oseben”. Danes pa je obratno: več ko poznamo ljudi, manj imamo osebnega poznanstva.

   – Mnogo premalo mislimo, kako blizu smo Bogu, če smo dobri. S Pavlom bi rekli, “če imamo ljubezen, ki nikoli ne mine”.

   – Človek more živeti srečno življenje in na koncu vzklikati: “Dobro je biti človek!” samo tedaj, če živi iz vrednot, ki “teko v večno življenje”.

   – Trpljenje traja; če ne traja, ni trpljenje, je morebiti samo bolečina. Zato pa je trpljenje zorenje.

   – Človek je dobrota samo po duhovni strani, po telesni samo toliko, kolikor je telo deležno duhovnega življenja.

   – Otrok se ne prehladi zaradi prepiha, marveč zaradi hladne matere.

   Misli Antona Trstenjaka, izbor iz Ognjišča

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Hvala says:

   26. septembra, 2021 at 20:01

   [INTERVJU] DEKLE Z IZKUŠNJO SATANIZMA: »Dnevi okrog vseh svetih so najbolj milostni za duše v vicah, mi pa jih zapravljamo s čaščenjem čarovnic«

   Satanizem se sliši kot nekaj groznega. Zakaj bi si kdorkoli želel postati satanist?

   https://www.iskreni.net/intervju-dekle-z-izkusnjo-satanizma-dnevi-okrog-vseh-svetih-so-najbolj-milostni-za-duse-v-vicah-mi-pa-jih-zapravljamo-s-cascenjem-carovnic/

   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   PRETRESLJIVA ZGODBA MLADEGA DEKLETA!

   Odgovori
3. Hvala says:

   26. septembra, 2021 at 16:09

   DUHOVNO DELO USMILJENJA
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Cerkev nas uči, da je molitev za duše vernih rajnih duhovno delo usmiljenja, saj v njej Boga prosimo, naj očisti duše pokojnih “z ognjem svoje ljubezni” in naj jih končno odvede v nebesa.

   Med enim svojih videnj je Gertruda od Jezusa prejela molitev za duše v vicah. Verniki pobožno verjamemo, da sme ob srčnem izgovarjanju te molitve vice zapustiti kar tisoč duš.

   Tu objavljamo to močno molitev, ki zaupa v neizmerno Božje usmiljenje, kakršno se je razlilo na nas na Kalvariji:

   Večni Oče, darujem ti predragoceno Kri tvojega Sina Jezusa, združeno z vsemi svetimi mašami, ki jih danes darujejo po vsem svetu, za uboge duše v vicah, za vse grešnike po svetu, za vse grešnike v vesoljni Cerkvi ter tiste v moji hiši in v moji družini. Amen.

   https://si.aleteia.org/2020/11/01/srcno-molite-to-mocno-molitev-sv-gertrude-za-duse-v-vicah/

   Odgovori
4. Miro says:

   25. septembra, 2021 at 19:22

   UČENCI SE BOJIJO VPRAŠATI JEZUSA O TRPLJENJU

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 9,44-45)

   »Dobro prisluhnite tem besedam. Sin človekov bo namreč izročen v človeške roke.« Oni pa niso razumeli te besede; bila jim je prikrita, da je niso zaznali, vendar so se ga o tej besedi bali vprašati.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+9%2C44-45&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Te Jezusove besede zmrazijo učence, ki so premišljevali o zmagovitem pohodu. So besede, ki so zanje bile tako skrivnostne, da niso doumeli smisla, a so se ga bali karkoli vprašati. Zanje je bilo »bolje ne govoriti«, bilo je »bolje ne razumeti kot razumeti resnico«, o kateri je govoril Jezus.

   Strah jih je bilo križa. Ko je Jezus ob neki drugi priložnosti prav tako govoril o svojem trpljenju, ga je Peter vzel k sebi in temu nasprotoval, Jezus pa ga ja nato oštel. Ne samo učenci in ne samo Peter, tudi Jezus se je bal križa. Ni mogel varati samega sebe, vedel je. Jezusov strah je bil tako velik, da je tisti četrtkov večer potil krvavi pot. Jezusov strah je bil tako velik, da je skoraj povedal enako kot Peter: Oče, vzemi ta kelih od mene. A zgodi naj se tvoja volja. V tem je bila razlika.

   Križ nam vliva strah toda tudi tukaj obstaja pravilo, da učenec ni večji od Učitelja. Pravilo je, da ni odrešenja brez prelitja krvi, ni rodovitnega apostolskega dela brez križa. Morda si mislimo, kaj pa bo mene doletelo, kaj bo moj križ. Tega ne vemo, a križ bo.

   Moramo prositi milost, da ne bi pobegnili s križa, ko bo prišel. Tega nas je namreč strah. A hoja za Jezusom se konča tam. Spomnimo se na zadnje Jezusove besede, izrečene Petru: Me ljubiš? Me ljubiš? Zadnje besede pa so bile: Odvedli te bodo, kamor nočeš. To je bila obljuba križa.

   Najbližja Jezusu na križu je bila njegova mati, njegova mama. Morda bi bilo prav, da danes, ko k njej molimo, prosimo za milost, naj nam odvzame, ne bojazni, kajti bojazen križa mora priti, ampak milost, da se ne bi prestrašili in pobegnili pred križem. Ona je ostala tam in ve, kako je treba biti blizu križa.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Miro says:

   25. septembra, 2021 at 15:15

   POZOR, TUDI HUDIČ LAHKO NUDI OZDRAVLJENJA! SE ZAVEDAMO POSLEDIC “DOBREGA” OKULTIZMA? (Blagovest)

   VSI, KI PRAKTICIRAJO RAZLIČNE OBLIKE OKULTIZMA, SE PROSTOVOLJNO PODAJAJO V ZASUŽNJENOST ZLIM DUHOVOM. ŠE POSEBEJ JE ZELO NEVARNO, DA SPREJEMAMO RAZLIČNE USLUGE BIOENERGOTERAPEVTOV, ZDRAVILCEV, KOT TUDI DRUGIH OBLIK PARANORMALNEGA ZDRAVLJENJA.

   Zakaj? Prav različne vrste tehnik, raznih vaj in vzhodnjaških meditacij povečujejo energijo kundalini, kar omogoča odpiranje t. i. čaker v človeku. S tem vzpostavljamo stik z energijami, ki izvirajo od zla. Čakre so energijska središča. Po njih se človek odpira vodstvu zle duhovne moči, ki jo lahko uporablja pri raznovrstnih okultnih dejavnostih.

   Joseph Marija Verlinde je bil rojen v Belgiji. Ko je dopolnil sedemnajst let, je zavrgel Kristusa in vse zakramente ter običaje verskega življenja. Ko je zaključil študije in napravil doktorat iz nuklearne kemije, je odpotoval v Indijo. Tam je bil štiri leta. V hinduističnih ašramih je podnevi in ponoči prakticiral različne tehnike meditacij, vadil je jogo, recitiral mantre. In vse to je počel z namero, da doseže spoznanje Boga. Vendar tam vseeno ni našel tega, kar je iskal.

   Tega se Joseph Marija takole spominja: “V času dolgih meditacij, se je velikokrat zgodilo, da sem videl neko specifično notranjo podobo preden bi »izstopil« iz tega meditativnega stanja. Videl sem podobo zelo žalostne žene, ki pa je bila nadvse lepa in je gledala vame z neizmerno nežnostjo. Vsakokrat sem bil zelo začuden in sem jo vprašal: »Kdo si ti?« Kadarkoli sem ji postavil to vprašanje, so ji tekle solze po licu in je počasi izginila. Ko sem se kasneje spreobrnil, sem doumel, da je bila to Brezmadežna Devica Marija, ki mi je poizkušala dati znamenje. Znamenje trpeče Matere, ki vidi in ve, da njen otrok »odhaja«, da se izgublja. Ona spoštuje njegovo svobodo in mu lahko da samo svoje solze. In zato mu lahko podari le svoje solze. Ko sem že kot duhovnik prvič prispel na Poljsko 1995 leta, sem se več časa zadržal v svetišču Mater Božje v Czestohowi. Kako zelo sem se začudil, ko sem se po češčenju Najsvetejšega takoj znašel pred milostno podobo Matere Božje.. In takoj sem spoznal to »zelo lepo ženo«, ki je prihajala k meni »na obisk«, ko sem bil daleč od Gospoda, v Indiji.” (J. M. Verlinde, Bog me je iztrgal iz teme, str. 6).

   Več o njegovem pričevanju na:
   https://blagovest.si/aktualno/pozor-tudi-hudic-lahko-nudi-ozdravljenja-se-zavedamo-posledic-dobrega-okultizma/

   Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Miro says:

   25. septembra, 2021 at 8:54

   NAJUSODNEJŠI GREH JE VSEKAKOR OBUP – NAJBOLJ DOZOREL IN NAJBOLJ STRUPEN GREH JE SOVRAŠTVO DO BOGA IN SOVRAŠTVO DO LJUDI (Bernhard Haring)

   – Če razmišljam o vseh nevarnostih med drugo svetovno vojno, se ne čudim samo, da sem ostal živ, marveč tudi, kako je vse to bila zame šola, da sem lahko svoje življenje strastno posvetil služenju zdravilnemu, osvobajajočemu nenasilju, konstruktivnemu boju proti vojni in za mir, za spravo ter razumevanje med narodi.

   – Vprašanje je, kako gledam na Jezusa iz Nazareta? Zame je Sin človekov, to pomeni predvsem eden izmed nas, Božji sin, neprekosljivo razodetje in obljuba Očeta nam vsem, prerok, nenasilni, a mogočni razkrinkovalec vseh lažnih predstav o Bogu, vsakršnega potvarjanja religije, popolni molivec, ki časti Boga v duhu in resnici.

   – Najusodnejši greh je vsekakor obup. Najbolj dozorel in najbolj strupen greh je sovraštvo do Boga in sovraštvo do ljudi.

   – Rast v pravi ljubezni do Boga in do soljudi, predvsem do tistih, ki nam ne morejo poplačati, je kraljevska pot do vedno globljega spoznanja Boga in kraljevska pot do večnega praznika ljubezni.

   Misli Bernharda Haringa, izbor iz Ognjišča

   Božje usmiljenje, upanje tistim, ki obupavajo, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   24. septembra, 2021 at 16:14

   OBHAJAMO GOD »NAŠEGA« ANTONA MARTINA SLOMŠKA – BLAŽENI ANTON MARTIN SLOMŠEK, PROSI ZA NAS!

   Slomšek si je kot duhovnik in pozneje kot škof močno prizadeval za ohranjanje in rast slovenske kulture, jezika in šolstva (zbornik Drobtinice, ustanovitev Mohorjeve družbe, priročnik Blaže in Nežica v nedeljski šoli …), znal je ceniti lepote in darove stvarstva, prizadeval si je za socialno enakost vseh ljudi in za edinost med kristjani (Bratovščina sv. Cirila in Metoda za cerkveno zedinjenje) – a ob vsem tem je imel pogled vedno usmerjen k Bogu: »V nebesih sem doma: to meni pravita zemlja ino nebo in vsaka stvar lepo. V nebesih sem doma, nisem tega sveta, nebes se veselim, v nebesa prit’ želim.«

   https://www.druzina.si/clanek/blazeni-anton-martin-slomsek-prosi-za-nas

   Blaženi Anton Martin Slomšek, prosi za nas!

   Odgovori
8. Miro says:

   24. septembra, 2021 at 14:51

   ODREŠUJE NAS ŽIVA BOŽJA BESEDA: »RAZVESELJUJ SE V GOSPODU, PA TI BO DAL, KAR ŽELI TVOJE SRCE.« (Ps 37,4)

   KAJ JE VEČJE: DAROVALEC ALI DAR?

   Vsakodnevno veselje v Gospodu – ne glede na to, ali je trenutno v našem življenju »oblačno« ali »sončno« – v srcu zanesljivo odpira okna Božjega usmiljenja. Gospoda Jezusa v stiskah prosimo za to ali ono stvar in če nismo uslišani, smo razočarani. Kje je največja težava v našem odnosu do Gospoda? V slabotni veri ali celo neveri, ki v globini človekovega srca botruje pomanjkanju duha veselja in zahvaljevanja. Velikokrat pozabljamo na najpomembnejše: NA VESELJE V GOSPODU! In če so okna našega srca zaprta, kako naj prejmemo Gospodovo milost? Zato se najprej priporočimo Svetemu Duhu, naj nas vzame v evangeljsko šolo, v kateri se bomo naučili, kaj pomeni: VESELITI SE V GOSPODU! In kar smo v najbolj potrebni življenjski šoli prejeli po Njegovi milosti, začnimo tudi dejansko prakticirati. Veselimo in radujmo se, ker se nam v SVETI EVHARISTIJI za naše odrešenje podarja sam GOSPOD JEZUS KRISTUS! Ta živi DAR močno presega vse prejete darove. Premalo se zavedamo, da darovi ne morejo biti večji kot je njihov Darovalec. Velikokrat iščemo darove, pozabljamo pa na Darovalca. Ko se bomo začeli resnično veseliti v Gospodu, nadaljujmo z veseljem in zahvaljevanjem Bogu za stotine drugih dušnih in telesnih darov, katere smemo po Njegovi milosti uživati v vsakem trenutku našega življenja.

   Pridi, pridi Sveti Duh!

   Odgovori
9. Miro says:

   24. septembra, 2021 at 12:01

   ISKRIVI MARTIN O PODOBNOSTI MED VOŽNJO IN ŽIVLJENJEM

   Župnik Martin Golob: »Zelo rad grem na pot, zelo rad vozim avto, saj veste, kajne? 😉 V prometu pa obstajajo pravila, da lahko sodelujemo, se razumemo, sobivamo. Na cesti je treba biti trezen in privezan. Življenje je preveč kratko, da bi ga preživel nezdravo. Preveč dragoceno, da bi se z njim igral, ne da bi bil z njim privezan na varne stvari. V avtu je to na primer varnostni pas, v življenju pa?«

   O tem več v njegovem 71. vlogu, objavljenem na:
   https://si.aleteia.org/2021/09/24/medtem-ko-se-vozim-po-zupniji-bi-vam-rad-se-nekaj-zaupal/

   Kaj se lahko naučimo iz spodbudnih Martinovih duhovnih iskric? Sam bi takole zapisal: Bistveno je, da nikoli ne vozimo sami, ampak vedno v moči Svetega Duha! V življenju vedno vozimo tako, da bomo živeli varno in da se bodo ob nas tudi drugi varno in srečno počutili. Vožnja pa ni namenjena sama sebi, ampak predvsem temu, da se bomo z Božjo pomočjo varno pripeljali na cilj!

   Odgovori
10. Miro says:

    23. septembra, 2021 at 19:24

    V DANAŠNJEM EVANGELIJU EVANGELIST PRIPOVEDUJE O HERODOVEM ODZIVU NA JEZUSOVO OZNANJEVANJE – OČITEK VESTI NI SAMO NEKAJ, ČESAR SE SPOMNIMO, AMPAK JE RANA, KI NAS BOLI, KO SMO V ŽIVLJENJU NAREDILI SLABE STVARI – GOSPOD, USMILI SE ME, GREŠNIKA!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 9,7-9)

    Herod, četrtni oblastnik, je slišal, kaj vse se je zgodilo, in je bil zbegan, kajti nekateri so govorili: »Janez je bil obujen od mrtvih;« drugi: »Elija se je pojavil;« in spet drugi: »Eden od starodavnih prerokov je vstal.« Herod je rekel: »Janeza sem jaz dal obglaviti; kdo pa je ta, o katerem slišim take reči?« In prizadeval si je, da bi ga videl.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+9%2C7-9&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    V današnjem evangeliju evangelist pripoveduje o Herodovem odzivu na Jezusovo oznanjevanje. Nekateri so Jezusa povezovali z Janezom Krstnikom in Elijo, spet drugi so govorili, da je prerok. Herod pa ni vedel, kaj naj si misli. V sebi je čutil nekaj, kar ni bila radovednost. Bil je to očitek vesti v duši, v srcu. Jezusa je iskal, da bi se pomiril. Hotel je videti čudeže, ki bi jih storil Kristus. A Jezus pred njim ni hotel narediti cirkusa, zato ga je Herod izročil Pilatu. Jezus je plačal s smrtjo. Herod je torej en zločin prekril z drugim zločinom, kakor nekdo, ki ubije iz strahu. Očitek vesti ni samo nekaj, česar se spomnimo, ampak je rana.

    Rana, ki nas boli, ko smo v življenju naredili slabe stvari. Vendar pa je skrita rana, ne vidi se. Niti sam je ne vidim, saj sem se jo navadil imeti, omrtvičena je. Rana je tam, je notri, nekateri se je dotaknejo. In ko tista rana boli, čutimo očitek. Ne samo, da se zavedam slabega, ki sem ga storil, ampak to čutim: čutim v srcu, čutim v telesu, v duši, čutim v življenju. In od tam skušnjava, da bi vse to zakril, da več ne bi čutil.

    Torej je milost čutiti vest, ki nas obtožuje, ki nam nekaj govori. Po drugi strani pa nihče med nami ni svetnik. Vsi gledamo grehe drugih in ne naših, morda sočustvujemo z nekom, ki trpi zaradi vojne ali zaradi nasilnežev, ki ubijajo ljudi.

    Mi moramo ‘krstiti’ rano, ji torej dati ime. Treba je vedeti, kje je rana in jo izvleči na dan. Predvsem pa moli: ‘Gospod, usmili se me, grešnika!’ Gospod posluša tvojo molitev. Zatem pretresi svoje življenje. ‘Če ne vidim, kakšna in kje je tista bolečina, od kje prihaja, da je znamenje, kaj naj storim?’ Prosi za pomoč nekoga, ki ti lahko pomaga, da bo rana prišla na površje. Potem ji daj ime. ‘Ta očitek vesti imam, ker sem storil tole’ – konkretno. Konkretnost! To je resnična ponižnost pred Bogom. In Bog bo ganjen pred konkretnostjo.

    To konkretnost izražajo pri spovedi otroci. Gre za konkretnost, da se pove to, kar se je storilo, da bi prišla na površje resnica. Tako se ozdravi. Naučiti se moram znanosti, modrosti obtoževanja samega sebe. Jaz obtožim samega sebe, čutim bolečino rane, naredim vse, da bi vedel, od kod prihaja ta simptom, in zatem obtožim samega sebe. Ne boj se očitkov vesti – so simptomi odrešenja. Boj se, da bi jih zakrival, jih zamaskiral, jih zmanjšal, jih skrival… To ja, biti jasen. In tako nas Gospod ozdravi.

    Naj nam Gospod da milost, da bi imeli pogum za obtožitev samih sebe ter tako hodili po poti odpuščanja.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

    Odgovori