Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

6.715 Responses to Članki za dušo

  1. Hvala says:

    KAKO LAHKO VEM, DA DOBRO IZPOVEDUJEM VERO? OBSTAJA ZNAMENJE: KDOR DOBRO IZPOVEDUJE VERO, JE ZMOŽEN ČASTITI BOGA

    MOŠKI ALI ŽENSKA, KI IMA VERO, SE IZROČI BOGU

    http://arhiv.mirenski-grad.si/zmaga-ki-premaga-svet-je-nasa-vera

  2. Hvala says:

    POMNOŽI NAM VERO

    VERA, KI BI KORISTILA ZADOVOLJEVANJU NAŠIH POTREB, BI BILA SEBIČNA VERA, POPOLNOMA OSREDOTOČENA NA NAS SAME

    Ni čarobna sila, ki se spusti z neba, ni dota, ki bi jo prejeli enkrat za vselej, niti ni nekakšna super-moč, ki služi reševanju problemov življenja. Vera, ki bi koristila zadovoljevanju naših potreb, bi bila namreč sebična vera, popolnoma osredotočena na nas same. Vere se ne sme zamenjati z dobrim počutjem, s tem, da smo potolaženi v duhu, ker imamo v srcu nekaj miru. Vera je zlata nit, ki nas povezuje z Gospodom, čisto veselje, da smo z Njim…; je dar, … ki obrodi sad, če prispevamo svoj delež. In kateri je naš delež? Jezus nam da razumeti, da je to služenje… Vere in služenja ni mogoče ločiti. Sta tesno povezana… Kadar se vera prepleta s služenjem, se srce ohranja odprto in mlado, ter se razširi v delanju dobrega. Takrat vera, kakor pravi Jezus v evangeliju, postane mogočna in dela čudovite stvari. Če hodi po tej poti, zori in se krepi; pod pogojem, da ostane vedno združena s služenjem… Toda kaj je služenje?… Življenje v polni razpoložljivosti, brez preračunavanj in brez koristi. In zakaj je Jezus tako zahteven? Ker nas je On tako ljubil, da je postal naš služabnik vse do konca.«

    http://arhiv.mirenski-grad.si/n27-vera

  3. Hvala says:

    JEZUS je Sveti Favstini Kowalski veliko razkril, jo podučil in ji dajal modrost in spoznanje.

    Moj otrok, postavi si načelo, da se ne boš nikoli opiral na ljudi. Veliko boš
    dosegel, če se popolnoma predaš moji volji in rečeš: Ne kakor jaz hočem, ampak kakor
    je tvoja volja, naj se mi zgodi, o Bog. Vedi, da te besede, izgovorjene iz globine srca, v
    trenutku dvignejo dušo v vrh svetosti. Takšna duša mi posebno ugaja, taka duša mi daje
    veliko slavo, takšna duša napolnjuje nebesa z vonjem svoje kreposti. Toda vedi, za moč,
    ki jo imaš v sebi za prenašanje trpljenja, se moraš zahvaliti pogostnemu prejemanju
    svetega obhajila. Zato prihajaj pogosto k temu izviru usmiljenja in zajemaj s posodo
    zaupanja, kar koli potrebuješ (Dn 1487).
    ———————————————————————————————————————————————————

    Kadar molimo in prosimo Gospoda za uslišanje, MU IZKAZUJEMO NAJVEČJO ČAST S PRIZNAVANJEM NJEGOVEGA DELOVANJA IN ODLOČANJA, ZATO PROSIMO NA KONCU PROŠENJ IN MOLITEV PA RECIMO: TO TE PROSIM O GOSPOD, VENDAR NAJ SE ZGODI TVOJA VOLJA O BOG NE MOJA.

    Mi odločamo in gledamo s človeškimi očmi in tudi prosimo za rešitve situacij z ČLOVEŠKEGA VIDIKA, GOSPOD PA NAJ ODLOČI PO SVOJI BOŽJI VOLJI REŠITVE, KER SMO MI USTVARJENA BITJA IN NE SMEMO GOSPODA UČITI KAJ JE PRAV IN KAJ NI!

  4. Hvala says:

    RAZMIŠLJANJE………

    Govorili smo že, da je STRAH vstopno mesto za zvezanost.

    Kadar človek greši , želi popraviti stanje po grehu, krivde, posledice itd..s SPOVEDJO, KESANJEM IN SAMOOBTOŽEVANJEM.

    NAPUH ČLOVEKA pa pogosto preprečuje, da bi se človek prenehal kriviti, oz. da bi rekel KRIVDI ADIJO. NAPUH ČLOVEKA NE DOVOLJUJE , DA BI ČLOVEK SPREJEL ODPUŠČANJE GREHOV IN BOŽJE USMILJENJE, NE DOVOLJUJE, DA BI SE POSLOVIL OD KRIVDE, KER ŠE MISLI NA SAMOODREŠENJE- DA SE BO REŠIL IZ STISKE SAM!

    Zato je tako pomembno MOLITI ZA OSVOBODITEV SUŽENJSTVA OD VSAKEGA GREHA.

    Zato je gradnja življenja na zanašanju- NA SAMEGA SEBE-postavljanje temeljev na podlagi LAŽI IN ZAVAJANJA hudobca.

    Ljudje, ki so dolga leta živeli v strahu ali pa še živijo, bi se morali odreči tudi duhu nadzora. Globoki strahovi , ki jih človek doživi, pogosto vodijo v NEOBVLADLJIVO POTREBU PO NADZORU.

  5. Hvala says:

    RAZMIŠLJANJE-nadaljevanje …

    Nekateri ljudje delajo zelo pridno, vestno opravljajo svojo službo in se trudijo, VENDAR NIMAJO USPEHA, pride lahko do finančnega zloma.

    ZAKAJ LAHKO PRIDE DO TEGA?

    Večkrat smo že pisali, da NEPOSLUŠNOST BOGU IZZOVE PREKLETSTVA.

    V svetu prihaja do samomorov, razpad družin, nagnjenost k nesrečam itd…
    Ljudje s svojimi človeškimi očmi gledajo, komentirajo in ugibajo. Vendar resnica je ena in Bog ve za njo.

    V knjigi, ki jo je napisal Prince Derek BLAGOSLOV ALI PREKLETSTVO, sami lahko izberete, je navedeno SEDEM KAZALCEV PREKLETSTVA:

    1. MENTALNI oz. EMOCIONALNI ZLOM

    2. PONAVLJAJOČA SE KRONIČNA BOLEZEN (zlasti, če je dedna)

    3. NEPLODNOST, NAGNJENOST K SPLAVU IN PODOBNE ŽENSKE TEŽAVE

    4. RAZPAD DRUŽINE IN DRUŽINSKA ODTUJENOST

    5. STALNI FINANČNI PRIMANKLJAJ

    6. NAGNJENOST K NESREČAM

    7. DRUŽINSKA ZGODOVINA SAMOMOROV IN NENARAVNIH ALI PREDČASNIH SMRTI

    Prej sem omenila -stalni finančni primanjkljaj. Družine ali posamezniki zajeti v tej skupini so lahko ZELO PRIDNI LJUDJE, VESTNI, NATANČNI IN DELOVNI. Vendar ti ljudje mogoče ne ukrepajo po ZAPOVEDIH GOSPODA , MOGOČE TUDI NISO VERNI , ZATO SE ŠE DODATNO TRUDIJO IN SKRBIJO, DA SE REŠIJO TEGA!. SKRATKA SKRBIJO Z VIDIKA ZEMELJSKE REŠITVE-REŠI SAM ALI DRUG ČLOVEK.

    TU PA SE POKAŽE ZOPET TISTO, KAR SEM PREJ OMENJALA, TO JE, DA ČLOVEK NE IZROČI ŽIVLJENA GOSPODU, TUDI VSEH SKRBI NE IN DELA itd…KER LJUDJE VELIKOKRAT RAVNAMO PO SVOJI VOLJI IN SVOJIH NAČRTIH, NE UBOGAMO GOSPODA JE POLOM.

    ZATO VEDNO OPOZARJAM, DA JE POTREBNO GOSPODU VSE PREDLOŽITI, IZROČITI IN SE Z NJIM POGOVORITI.

    JEZUS VE, ZAKAJ NEKDO DELA OD JUTRA DO VEČERA, PA IMA SAMO POLOM . ZATO JE POTREBNO NJEGA VPRAŠATI.

    SVETO PISMO ZELO NAZORNO PIŠE O TEM, kdaj človek ne bo imel nobenega uspeha od jutra do večera in kdaj bo prejemal blagoslove .
    Možno je, da ima družina prekletstvo nad seboj, lahko je več vzrokov in SVETI DUH POKAŽE DIAGNOZO IN REŠITEV.

    ZATO JE POTREBNO NAJPREJ SKRBETI ZA BOŽJE KRALJESTVO, POTEM NAM BO GOSPOD ODKRIVAL SVOJ NAČRT V ŽIVLJENJU IN VSE STVARI, KI JIH JE TREBA ODPRAVITI, POPRAVITI itd…

    POTREBNO JE BOGU DOVOLITI DA ON VODI ŽIVLJENJE ČLOVEKA IN DOVOLITI DA DELA PO SVOJI VOLJI , KER SAMO ON VE VSO PRETEKLOST RODOV, SEDANJOST IN PRIHODNOST.

    Ne se zanašati na svoje človeške sklepe in gledanja s človeškimi očmi, kajti TO JE PROPAD.

  6. Hvala says:

    RAZMIŠLJANJE…GOSPOD VODI VSE

    Veliko govorimo in pišemo tako rekoč po celem svetu, kaj vse bi morali narediti, za kaj smo proti proti določenim dogajanjem, kako moliti, za kaj prositi itd…..Dan za dnem se vrtijo besede.

    Bog vodi Cerkev skozi zgodovino s SVOJIM SVETIM DUHOM. Velikokrat se nam zdijo določene stvari in dogajanja doma in v svetu nerazumljiva. Mogoče se večkrat vprašamo -ZAKAJ BOG VSE DOPUŠČA?. AMPAK ON JE EDINI, KI VE VSE IN TUDI VE, ZAKAJ NEKAJ DOPUŠČA!

    Problemi nastajajo in čedalje večji nastajajo, KER ČLOVEK NE VARJAME V MOČ EVANGELIJA, V JEZUSOVE BESEDE IN V NJEGOVE OBLJUBE.

    Če pogledamo pred Kristusovim rojstvom (Stara Zaveza), KAJ JE LJUDSTVO NAREDILO V ČASU HUDIH STISK, PREGANJAN, BOLEZNI? KAJ SO NAREDILI.

    Bog je naroči prerokom , kaj naj delajo ljudje! PREROKI SO POVEDALI LJUDSTVU, NAJ MOLIJO, SE POSTIJO IN SVOJA SRCA OBRNEJO STRAN OD HUDOBNE POTI-IN GOSPOD BO POSLAL SVOJO REŠITEV.

    Tako bi moralo biti tudi danes.

    JEZUS JE REKEL: Ne mislite, da sem prišel odpravit postavo ali preroke; ne odpravit, temveč dopolnit sem jih prišel (Mt 5,17).

    Človek ne more spreminjati drugega človeka, niti sam sebe ne!

    TO DELA BOG! Mi si velikokrat izvršujemo dejanja, ki niso v naši pristojnosti, ampak v Božji in pozabljamo in opuščamo pa dejanja, ki bi jih morali narediti. ČE VIDIŠ, DA NEKDO GREŠI, GA POSVARI, OPOZORI oz. mu POVEJ, POTEM PA GA IZROČI GOSPODU V NJEGOVO USMILJENJE IN REŠEVANJE, TI PA MOLI IN GA BLAGOSLAVLJAL! Gospod bo uredil po svoji volji, ker On ve kaj je potrebno in kdaj.

    Zelo veliki problemi in oddaljenost od Boga prihaja zaradi človekove STALNE ZASKRBLJENOSTI ZA JUTRI.

    31 Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ 32 Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. 33 Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. 34 Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.«(Mt 6, 31-34).

    JEZUS ŽELI NEKAJ DRUGEGA, kot samo letanje gor in dol cel dan s polno glavo skrbi. REKEL JE, DA BO ON SKRBEL ZA NAS, KER VE KAJ POTREBUJEMO IN BOLJE VE OD NAS.

    Dogaja se, da človek v svoji zaskrbljenost dela noč in dan, efekta in rezultatov temu primernih ni. Dogajajo se nepravična plačila, ali celo neplačila za delo, itd….

    KAJ JEZUS NAROČA: NAJPREJ IŠČITE BOŽJE KRALJESTVO IN NJEGOVO PRAVIČNOST IN VSE OSTALO VAM BO DANO.

    Mi pa s svojo človeško pametjo delamo KONTRA JEZUSOVIM BESEDAM. TO JE DA NAJPREJ SKRBIMO ZA OBLEKO, HRANO IN PIJAČO, itd. IN TO CELO SAMI, BREZ DA IZROČAMO SKRBI JEZUSU, ZA BOŽJE KRALJESTVO PA NE SKRBIMO, CELO NE SPOMNIMO SE VČASIH NA TO.

    V TEM JE PROBLEM.

    Izraelci so v SVOJIH STISKAH PADLI NA KOLENA IN PROSILI GOSPODA , DA POŠLJE REŠITEV. TAKO NAJ BI BILO TUDI DANES.

    Ponižati bi se morali, pasti na kolena in Gospoda prositi za milosti.

    6 Zato reci Izraelovi hiši: Tako govori Gospod Bog: Spreobrnite se in se odvrnite od svojih malikov! Odvrnite svoj obraz od vseh svojih gnusob! 7 Kajti prav vsakemu iz Izraelove hiše in izmed tujcev, naseljenih v Izraelu, ki se mi odtuji in se s srcem navezuje na malike, jih postavlja predse, da si zaradi njih nakopava krivdo, pa kljub temu prihaja k preroku, da me povpraša zase, bom jaz, Gospod, sam odgovoril (Ezekiel 14, 6-7).

    24 Vzamem vas izmed narodov, vas zberem iz vseh dežel in vas spet pripeljem v vašo deželo. 25 Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. 26 Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. 27 Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali. 28 Prebivali boste v deželi, ki sem jo dal vašim očetom, in boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog. 29 Vseh vaših nečistosti vas bom rešil.
    Poklical bom žito in ga pomnožil; lakote ne bom več poslal nad vas. 30 Pomnožil bom sadove drevja in pridelek polja, da ne boste nikoli več zaradi lakote v posmeh med narodi. 31 Tedaj se boste spomnili svojih hudobnih poti in svojih del, ki niso bila dobra. Sami sebi se boste studili zaradi svojih krivd in svojih gnusob (Ezk 36, 24-31).

    Berilo iz 5. Mojzesove knjige (5 Mz 6,2-6)

    Boj se Gospoda, svojega Boga, in vse dni svojega življenja izpolnjuj vse njegove zakóne in zapovedi, ki ti jih dajem: ti, tvoj sin in sin tvojega sina, da se podaljšajo tvoji dnevi. Poslušaj jih, Izrael, in jih vestno izpolnjuj, da ti bo dobro in da se zelo pomnožite v deželi, v kateri se cedita mleko in med, kakor ti je obljubil Gospod, tvoj Bog. Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu.

    PROSIMO IN PONIŽNO Z ISKRENIM SRCEM MOLIMO, DA BI JEZUSOVE BESEDE JEMALI RESNO, JIH IZPOLNJEVALI, POTEM PA BOMO PREJEMALI TUDI OBILO BLAGOSLOVOV NA VSEH PODROČJIH ŽIVLJENJA.

  7. Janez says:

    Tako je Bog dober do mene in do vseh ljudi
    Tako je Bog dober do mene in do vseh ljudi na Zemlji.
    Spreobrnjenega človeka in grešnika sprejme k Sebi brez graje in pripomb ter vprašanj zakaj.
    Tako je Bog velik: nihče ne more doumeti Njegovega Veličastva in Veličine ter Milosti do nas.
    Tako je Bog Širokosrčen in Odpustljiv: Nikogar ne graja in ne sili k ničemur, le k Sebi ga vabi nazaj.
    Tako je Bog zvest: Nikogar ne pušča samega v težavah in problemih; ko človek uredi življenje in počisti domovanje svoje duše ter Očeta povabi k sebi, On pride k njemu.
    Tako je Bog zanesljiv in Ljubeč, saj čaka vse izgubljene Otroke, ki so zašli, da se vrnejo k Njemu.
    Takšen je Bog v Ljubezni do nas: odpusti nam in sprejme vse, ki se vrnejo k Njemu v Objem, kakor da ga niso z grehi in odhodom po čudnih poteh razočarali.
    Takšen je Bog v veselju do vseh, saj praznuje z vsakomer, ki pride k Njemu.
    Takšen je Bog v Dobroti: nihče tega ne more doumeti, saj Njegova Ljubezen presega naše predstave.
    In kar je prav za Človeške predstave in razumevanje ni nujno tudi prav v Božjih Očeh.
    Kdor se napoti k Bogu, bo moral skozi veliko preizkušenj, trpljenja in vzponov ter padcev;
    Česar ne razumemo, saj so skrivnostna Pota Gospodova.
    Vendar bo Bog vedno v Tvoji Bližini s Teboj;
    in poplačan boš z Odrešenjem, Božjim Mirom
    in Veseljem pri Njem v Nebeški domovini ob koncu Poti k Njemu, kot ga ni nikjer drugje. Amen.

    Prirejeno in dopolnjeno po Prihajam k Tebi, Molitve in premišljevanja, kapucini 1995.

  8. Hvala says:

    JE TEŽKO Z BESEDO PRESADITI MURVO V MORJE ?
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    Je težko z besedo presaditi murvo v morje? Težko. Človek bi rekel, da zato potrebuješ nekakšno čudežno moč, čarovnijo. Nekaj nadnaravnega. In očitno je rešitev za to. »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno,« najmanjše zrno na svetu. A ker je to kljub vsemu težka naloga, si predstavljam, da je treba za vero močno zavihati rokave.

    A obstajajo še težje stvari od te. Na primer odpustiti. Priznati nemoč. Ostati zvest. Se spremeniti. Vztrajati. Upati. Stvari, za katere je treba garati. Bolj kakor za murvo.

    Šele v njih zares spoznaš, da brez vere nekako ne gre. Morda bi se murvo z lastnimi rokami še dalo presaditi v morje, če bi ne šlo drugače, a tiste srčne, notranje zadeve se z rokami ne dajo premakniti. Šele v njih res spoznaš, kakšen napor je živeti: ko narediš vse, kar je v tvoji moči, spoznaš, da je to tako zelo malo … Da si samo nemočni »nekoristni služabnik«. In takrat si odprt za pomoč. Takrat si odprt za vero.

    Zakaj je to tako pomembno, biti odprt za vero? Zato, ker je vera dopolnitev mene do tistega, kar je človek. Tisti košček, ki mi manjka. Ker je vera sicer napor, ko smo močni, a pomoč, ko smo šibki. Ker je vera videti nekoga, slišati nekoga, biti z nekom, čeprav si sam. Ker je vera svetilnik v noči in skala v viharju. Ker je nekaj, kar me vzpodbuja, da ne neham hoditi, ne neham delati, ne neham živeti. Ker je vera kot zrak za mojo dušo, da vidim smisel vsemu, kar počnem, pa čeprav se celemu svetu zdi neumno ali celo grešno.

    Do tega pridemo, ko najdemo v svojem življenju prostor za prijateljstvo, za ljubezen. Ko ugotovimo, da svoj prostor v mojem svetu in življenju nujno potrebujeta, pa čeprav sprva velik le kot gorčično zrno. Kdor ima ta prostor, kdor ima v sebi prostor za Boga, temu ne bo nič nemogoče. Saj je vendar vera tista, ki nas pelje čez to, kar se vidi, kar boli, kar me straši.
    NEDELJSKA MISEL

    http://kaplan-marko.blogspot.com/2010/10/gorcicno-zrno.html

  9. Janez says:

    Kako vem, da me ima Bog res rad? Bog je Vedno z Nami, zato Nikoli nismo sami!
    Povzetek iz medmrežja Aleteia (Iz grščine Aleteia pomeni Pravičnost)

    Jezus ljubi čisto vsakogar. Ne le, da nas ljubi, nor je na nas Božje Otroke! Tu so navedeni še drugi razlogi iz Biblije za Božjo Ljubezen do Nas, ki so sledeči: .
    1) Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in Te ljubim, dam ljudi v zameno Zate in ljudstva v zameno za tvoje življenje. (Iz 43,4).
    2) Gospod Tvoj Bog, je v Tvoji sredi, Tvoj močni Rešitelj. Veseli se nad Teboj v radosti, nemi v svoji ljubezno, vriska nad Teboj v prepevanju. (Sof 3,17).
    3) Te besede so se sicer nanašale na Jezusa, a veljajo za vsakogar izmed nas. In glej glas iz Nebes je rekel: »Ta je moj Ljubljeni Sin in nad Njim imam Veselje«.(Mt3,17).
    4) Poglejte,kakšn Ljubezen nam je podaril Oče: »Božji Otroci se imenujemo in to tudi smo (1Jn 3,1).
    5) Bog je Svet namreč tako Vzljubil, da je dal Svojega Edinorojenega Sima, da bi se nihče, kdor Vanj Veruje, ne bi pogubil, ampak bi imel Večno Življenje. (Jn 3,16).
    6) Bog pa izkazuje svojo Ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. (Rim 5,8).
    7) Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte Blaginje in ne Nesreče, da Vam dam Prihodnost in Upanje. (Jer29,11). Bog ne ljubi samo tistega, ki si to zasluži. Ljubi tudi tistega, ki si tega ne zasluži! Bog Ljubi Vsakogar, tudi sovražnike! Pa mi?
    Pregovori 28,13: Kdor prikriva svoje pregrehe, nima sreče, kdor pa jih prizna in jih opusti, doseže usmiljenje.

    BOG NAS LJUBI IN JE VEDNO Z NAMI. SMO TUDI MI VEDNO ZVESTI BOGU?
    Bog nas je ustvaril zato, ker nas Ljubi brezpogojno, vsakogar, ljubi tudi sovražnike in zoprneže. Imamo svobodno voljo, da gremo po Njegovi poti Odrešenja ali pa da lahko nekam zaidemo brez Evangelija in vodstva našega Boga. Iz prilike o Izgubljenem sinu pa zvemo, da se Bog razveseli vsakogar, ki se vrne k Njemu. Na nas je, da delamo Dobro, Ljubimo in Odpuščamo. In Bog to vidi in nam bo povrnil. S svobodno voljo se odločamo, ali gremo po Poti Odrešenja in sledimo Naukom Evangelija. Prosimo Boga za Božje Vodstvo in Milost.
    Doslej sem večkrat poudaril da smo vsi ljudje na Zemlji po Božji Ljubezni ustvarjeni in da imamo svobodno voljo ter se odločamo ali bomo sledili Bogu in Evangeliju ali pa bomo zašli na kriva Pota, kjer ni Boga. Bog nikogar ni določil vnaprej, da se bo izgubil ali zašel, kot trdijo nekateri, ker nas vse Ljubi brez Izjem, saj drugače ne more. Bog prezpogojno Ljubi vse ljudi in se veseli vsakogar, ki gre k Njemu in/ali ki se zopet vrne k Njemu kot Izgubljeni Sin v Evangeliju. Mislim, da Bog nikogar ne sili v nekaj, vendar pomaga vsakomur, ki ga prosi pomoči in Božjega Vodstva, ko zboli, se izgubi, zaide na čudna pota ipd. Bog tudi poseže in spreobrne ljudi kot je npr. v Damasku preganjalca Kristjanov Savla, da je postal apostol Pavel in goreč kristjan. Na nas je, da spoštujemo deset Božjih Zapovedi in Evangelij našega Boga. Ker verniki nimamo dovolj teološke izobrazbe in kljub temu da lahko veliko beremo velja, da o Bogu vemo zelo zelo malo ali pa skoraj nič. Tudi v znanosti vemo, da so pravi znanstveniki zelo delovni in skromni, ker vedo, da zelo malo vedo. Ko odkriješ nekaj novega se nam odprejo nove dileme in tančice, ki zahtevajo nadaljnje delo in raziskovanje.

    Quid de Deo tantum docere et illuminare Deum per gratiam ipsius, qui non minus nosse sententiam et summum ali slovensko: o Bogu ve kaj le Tisti, ki ga je Bog sam o sebi po svoji milosti podučil in razsvetlil, ne pa Drugi, ki premalo vedo/vemo in izražajo/izražamo kvečjemu svoje mnenje in prepričanje. Tudi papež Frančišek opozarja ljudi in vernike, da ne sodimo, ker premalo vemo in imamo premalo usmiljenja za druge. Sodil bpo Bog ne Ljudje. Kaj pa jaz vem moram skromno pripomniti ? O Bogu in o drugih ljudeh vemo zelo zelo malo ali nič. Zato lahko rečemo tako mislimo ali verjemo, ne pa tako nujno je, ker je tako rekel nekdo, ki je neka avtoriteta. Kar je prav v Človeških Očeh ni nujno prav tudi v Božjih Očeh. velika Skrivnost je Bog naš Gospod, pa vendar nam je tako blizu, saj je pri nas cel čas. Potrebno je zato Boga prositi in moliti za Milost, da nas razsvetli in poduči. Sicer pa zakaj bi iskali Boga, če je že On ob Nas in mi v Njem, kot sem navedel v že objavljenem prispevku Anthony de Mello (jezuit v Indiji): Ptičja Pesem. Ptica je ptica takrat ko ima pesem in jo poje. Kristijan je kristjan takrat ko je Dober, Ljubeč, ko odpušča in ko hodi po Poti Odrešenja k Bogu na osnovi Evangelija kot Veselega Oznanila vsem Ljudem na Zemlji brez izjem. Bog je Ljubite se med Seboj. In dostikrat velja, da ne razlagamo ljudem v stiski postav in zapovedi, ampak ravnamo kot Samaritan, ki je tiho in takoj pomagal ranjencu, levit in pravoverni Jud pa sta odšla flegma po poti naprej. In poznala sta vse judovske postave le Ljubila nista, kot je rekel o njih Jezus. Dostikrat je boljša pomoč, beseda utehe, ljubezen in objem tistega, ki je žalosten, osamljen in obtežen. Jezus že ve, zakaj je rekel, da zdravnika potrebujejo bolni in ne zdravi.In Bog je tam, kjer se ljudje imajo radi, si pomagajo in spolnjujejo Njegovo voljo ter prispevajo k prihodu Nebeškega kraljestvo k nam na Zemlji. Bodimo podobni Jezusu in spolnujujmo Božjo Voljo in Nauke Evangelija. Ko ljubimo Bližnje kakor samega sebe, tedaj Ljubimo tudi Boga. Ljubezen do Boga in do Bližnjih je najvišja Božja Zapoved. Amen.

    Janez

    ADDENDUM
    Poglej ven, kjer pojejo ptice, kjer so ljudje, poglej morje, oblake, gozd, naravo, reko, zvezde in luno, sonce na nebu. Vse to sem ustvaril zate moj Otrok, ker Te Ljubim. Zakaj bi iskal Boga le tako, da bi bral o Njem v knjigah, govoril o Njem, razmišljal o Njem če je že tu ob meni in čaka name, da ga bom zagledal v soljudeh, Naravi, živalih in Stvarstvu, ki s Njegov Dar Človeku? Je Moj Neskončno Dobri in Usmiljeni Oče, ki čaka na svoje Otroka, da pride k Njemu. Pusti svoje razgovore, misli in knjige pridi k Meni, čakam Te moj Dragi Otrok. Praviš, da se nisi vseh grehov spomnil in spovedal ? Ljubim Te moj Otrok in kot Dobri Oče sem že vse pozabil in te vabim, da prideš po Poti k Meni v Objem. Kdor namreč ljubi pozabi in odpusti. Jaz sem Usmiljeni in Ljubeči Bog ki Ljubi in Odpušča svojim otrokom. Pridi k meni grešni n trpeči č,lovek, odpustil sem Ti, obrisal bom Tvoje solze in te potolažil, saj sem Tvoj Oče. Rad Te imam Človek tudi ko grešiš in me žališ in zavračaš Mojo Ljubezen. Vabim te človek, da prideš nazaj k Meni v Očetovski Objem in si mi v Veselje, ker hočeš da živiš po Božji Volji in Jezusovem Evangeliju.

  10. Hvala says:

    ČE BI IMELI VERO KAKOR GORČIČNO ZRNO (Mt 17,20)

    Vsi poznamo preproste, ponižne ljudi, ki imajo močno vero ter resnično premikajo gore! Pomislimo na mame in očete, ki se soočajo z zelo težkimi situacijami ali na bolnike, tudi težko bolne, ki prenašajo vedrino na tiste, ki jih obiščejo. Te osebe se, ravno zaradi njihove vere, ne bahajo s tem, kar delajo; nasprotno, kakor zahteva Jezus v evangeliju, pravijo: ‘Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti’. Veliko jih je tudi med nami, ki imajo to močno, ponižno vero. In to dobro dene!

    Pomislimo na številne misijonarje, može in žene, ki so zaradi tega, da so prinesli evangelij, premagali številne ovire ter resnično za to dali življenje, kakor tudi pravi sveti Pavel Timoteju: ‘Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda. Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč’. Toda to se tiče vseh. Vsak od nas v svojem vsakodnevnem življenju, lahko pričuje z Božjo močjo, z močjo vere za Kristusa. Tudi majčkena vera, ki jo imamo je močna in s to močjo je potrebno pričevati za Jezusa Kristusa. Bodimo kristjani z življenjem, z našim pričevanjem.

    In kako naj zajemamo to moč? Zajemamo jo v molitvi od Boga. Molitev je dihanje vere. Zaupljivega odnosa, odnosa ljubezni pa ni brez pogovora. Molitev je torej pogovor duše z Bogom.

    Neugledno zrno, gorčično zrno, ki mora strohneti, pa predstavlja pot Boga v ta svet in pot njegovega delovanja. Majhno, drobno in neugledno. Takšno je Božje življenje v samem začetku. Takšno je tudi življenje njegovih služabnikov. Če hočemo resnično srečati tega otroka, božje dete, se moramo učiti majhnosti zrna, prenašati neuglednost spreminjanja in preobrazbe v novo podobo, ter biti potrpežljivi v pričakovanju, da obrodimo sad.

    Pred nami se takoj zariše skušnjava velikih in močnih, ljudi hitrih korakov in uspeha. Skušnjava preteklega in današnjega Babilona. Radi bi zgodbe o uspehu! To poznamo vsi. Vse bolj privlači pot uspeha kot neuspeha, ugleda kot zavrženosti itd. Le če se vedno znova ustavimo, pustimo prostor Božji logiki, v globini vemo, da je pot novega življenja pot umiranja sebi, ki tih in v počasnem koraku rojeva božje sadove.

    Gorčično zrno, je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci. Tako naj raste tudi naša vera.

    Želim vam vztrajanja na poti Besede, ki daje življenje. Potrpežljivega spreminjanja in notranje moči, da bi poganjali sad. Dajali življenje svetu in mu bili luč.

    https://portal.pridi.com/2021/08/03/sobota-7-avgust-ce-bi-imeli-vero-kakor-gorcicno-zrno/

  11. Miro says:

    USMILJENJE IN GREH – PREJEM GOSPODOVEGA USMILJENJA ZAHTEVA OD NAS PRIZNANJE NAŠIH GREHOV

    Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga, da se bomo lahko pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in v Katekizem katoliške Cerkve. Slednji nas na temeljih Božje besede uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Molimo:
    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen

    Poglobimo se v naslednje besedilo KKC:

    1847 “Bog nas je ustvaril brez nas, ni nas pa hotel zveličati brez nas” (sv. Avguštin). Prejem njegovega usmiljenja zahteva od nas priznanje naših grehov. “Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnica ne živi v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti” (1 Jn 1,8-9).

    Več o tem na:
    http://www.marija.si/gradivo/kkc/i-usmiljenje-in-greh/

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

  12. Hvala says:

    STRAH JE VSTOPNO MESTO ZA UJETNIŠTVO IN ZVEZANOST.

    ČE BI SATANU USPELO NAGNATI STRAH V NAŠA SRCA, BI SI Z VSAKO NEGATIVNOSTJO , KI BI SE ZGODILA, GRADIL V ČLOVEKU SVOJE POČIVALIŠČE.

    A JEZUS JE BIL JASEN: “stopi za menoj , satan!” (Mr 16,23) (Iz knjige -Osvobojen – Neal Lozano)
    _________________________________________________________________________________________

    Zadnjič smo razmišljali, da zaradi strahu , se odvija zlo v življenju človeka. Zaradi strahu dela človek greh proti Življenju in vse ostalo izvira iz strahu.

    ZARADI STRAHU NASTANE TA HUDA ZVEZANOST ČLOVEKA- REŠITEV PA GOSPODOVO USMILJENJE -OSVOBODITEV TEGA UJETNIŠTVA.

    • Hvala says:

      V ŽIVLJENJU SE SREČUJEMO Z NEŠTETIMI OBLIKAMI ZLA: RANAMI, ZAVRNITVAMI, PREVARAMI, SMRTJO.
      ————————————————————————————————————————————————-

      ZATO PROSIMO JEZUSA, DA NAS OBJAME S SVOJIM USMILJENJEM! BOŽJE USMILJENJE, KI SI VIŠJE OD NEBES, VATE ZAUPAMO!

  13. Janez says:

    Kaj je greh proti Svetemu Duhu in kaj je duša in vest? Ognjišče dr. Turnšek
    Vprašanje za Ognjišče: Prvo: slišimo, da se vsi grehi lahko odpustijo, razen grehi proti Svetemu Duhu. Kateri so ti grehi? Drugo pa je povezano z dušo in vestjo. Kaj je pravzaprav duša? Ali je to isto kot vest? Zakaj nekateri živijo tako, kot bi ne imeli duše in prav tako ne vesti? Bralec Ognjišča

    Odpuščanje naših grehov, ki je sad Jezusove velikonočne daritve za nas vse, je nezaslužen in zastonjski dar ljubezni Svete Trojice. Kot ljubezni in nobenega izraza ljubezni ne moremo zaslužiti ali izsiliti, še manj prisiliti, tako tudi odpuščanja grehov ne. Zato je v osnovi treba reči, da ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi mogel ali hotel odpustiti. Zopet pa je prav jasno povedati, da ni tako majhnega greha, da bi ga Bog mogel odpustil človeku mimo njegove želje in privolitve. Če torej kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja, da bi s svojo očiščujočo in odrešujočo ljubeznijo mogel vstopiti v njegovo resničnost greha in jo s tem izničiti; njega pa sprejeti nazaj v občestvo kot oče izgubljenega sina. Greh proti Svetemu Duhu imenujemo pravzaprav prav takšno zakrknjeno stanje človekovega srca, ki zavrača delovanje Svetega Duha v svoji notranjosti. Sveti Duh je namreč Božja ljubezen, ki se ‘pretaka’ med Očetom in Sinom in želi v ta krogotok Božjega življenja vključiti tudi grešnega človeka, ki je z grehom ali povsem prekinil svojo povezavo z njim ali pa jo močno okrnil. KDOR JE BOGU NEDOSTOPNO ZAKRKNJEN IN NEDOSTOPEN TAKO, DA BOGA NITI NE PRIZNA, DA JE BOG, IN SE KOT GREŠNI ČLOVEK SAM POSTAVI NA NJEGOVO MESTO ALI POSTAVI TJA KAKŠNO DRUGO STVAR, TA GREŠI PROTI SVETEMU DUHU!. ČE SE TO STANJE SPREMENI, PA BOG LAHKO VSTOPI VANJ IN MU NAKLONI SVOJO OČIŠČUJOČO IN ODPUŠČAJOČO MILOSTNO BOŽJO NAVZOČNOST IN ODPUŠČAJOČO LJUBEZEN! Takrat pa ta greh do Svetega Duha ni več neodpustljiv, ker človek ni več zakrknjen in nedostopen do Boga, KER GA JE SPREJEL IN VANJ VERUJE!

    In še nekaj misli glede duše in vesti. Po svetopisemskem razodetju je človek oseba, ki je ustvarjena po Božji podobi in je telesno-duhovna resničnost. In duša je tisto duhovno počelo v človeku, zaradi katerega postane materialno telo človeško in deležno dostojanstva Božje podobe. Duhovna duša ne nastane iz spolnih celic obeh staršev, kot to velja za telo, ampak jo Bog iz ljubezni neposredno ustvari in je zato neumrljiva. To po današnjem splošnem prepričanju Bog stori sočasno s spočetjem in od takrat naprej novo bitje ostane človek za vso večnost. Človek kot oseba je zaradi obdarovanosti z duhovno in neumrljivo dušo, ki je neločljivo povezana z njegovo telesno komponento, z razumom in s svobodno voljo naravnana na Boga in poklicana z dušo in telesom k večni blaženosti v nebesih; torej v neposredno občestvo s Sveto Trojico in v njej z vsemi odrešenimi.

    Če kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja.
    Prav to, da smo telesno-duhovna bitja, da smo torej tudi duša, nam omogoča, da nosimo v sebi poseben ‘Božji glas’, ki ga imenujemo VEST. Človek je namreč sposoben, če ni ovir, v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo; in to mimo svojih subjektivnih ali celo egoističnih interesov. Pri tem razločevanju so v vest vključene tudi druge človekove sposobnosti, zlasti sodba razuma in intuitivni vpogled. S tem je človek sposoben dojemati nravno (etično – moralno) vrednost dejanj in tudi sprejemati odgovornost zanje.

    Kadar smo pripravljeni kot razumna bitja poslušati ta notranji glas, vest, moremo ‘slišati’ Boga, ki nam govori. Pravilno oblikovana vest soglaša s tem, kar je v skladu z razumom in z razodeto Božjo postavo. In k dostojanstvu človeka spada, da more in sme ravnati po takšni vesti. Nihče bi ga ne smel siliti v kaj drugega. Po stanju, ki sledi izvirnemu grehu, pridemo do pravilne in resnicoljubne vesti s pomočjo vzgoje, s čim globljim poznavanjem Božje besede in učenja Cerkve. Zelo pomembna je pri tem tudi molitev ter pogovor z modrimi ljudmi. Vsakodnevno pravilno izpraševanje vesti ali pregled dneva skupaj s Svetim Duhom, gotovo pri oblikovanju vesti zelo koristi, saj jo ohranja občutljivo in pravilno naravnano. Zaradi osebnih razlogov ali vplivov od ‘zunaj’ se vest pri svojih sodbah more tudi motiti. Če oseba za to stanje nima osebne krivde, se ji slaba dejanja, ki sledijo takšni vesti, ne prištevajo kot krivda; seveda pa zlo vseeno povzročijo in niso dobra. Kolikor je pa sama hote pripomogla k tej ‘zameglitvi’ vesti, pa nosi tudi sorazmerno odgovornost za dejanja, ki ji sledijo. Če v takšnem zatemnelem stanju vesti vztrajamo, lahko pride do ‘kosmate’ vesti, torej vesti, ki ni več občutljiva in kot ‘dobro’ sprejema tudi sicer očitno slaba dejanja. Lahko pa se razvije tudi ‘preobčutljiva’ vest; ta pa napak presoja slabost dejanj in jim pripisuje večjo slabost, kot jo v resnici nosijo v sebi.

    Človek je sposoben v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo.
    Zakaj nekateri živijo, kot da ne bi imeli duše niti vesti, je vprašanje, na katerega je težko direktno odgovoriti, saj ima verjetno vsak primer svojo lastno zgodovino in razvoj, ki bi ga bilo treba poznati, da bi lahko presodili bolj konkretno. A splošno lahko rečemo, da na oblikovanje vesti vpliva marsikaj: tako notranje stvari v človeku (intelektualne, čustvene in duhovne sposobnosti; razne notranje rane, ki so posledica lastnih ali tujih dejanj) kot zunanji vplivi (zlasti vplivi okolice, javnega mnenja, družbene norme, krogi prijateljev, kdaj tudi poklic … in še marsikaj). Vendar pa lahko verjamemo in upamo, da noben človek ni tako odtujen samemu sebi, da z lastnim prizadevanjem, s pomočjo drugih in z Božjo milostjo ne bi mogel svoje vesti spet ‘prebuditi’ in se zavesti, da ni samo golo biološko telo, ampak da ima tudi duhovno dušo, ki ga dela drugačnega od prav vsega drugega ustvarjenega. Torej je skrb za negovanje svoje notranjosti izredno pomembna skrb človeka zase in seveda tudi pomembna soodgovornost za oblikovanje notranjosti drugih. Na duhovni ravni smo namreč med seboj povezani in vplivamo drug na drugega v dobrem in slabem; hočemo ali nočemo. Naj nam tudi Božje usmiljenje in Božja Milostna Ljubezen pomaga, da bomo drug na drugega vplivali predvsem v DOBREM IN Z LJUBEZNIJO TER USMILJENIM ODPUŠČANJEM!.

    Upokojeni mariborski nadškof dr. TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2016).

    Efežanom 1, 7: V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti.

    Addendum:
    Po Jezusovem nauku so lahko vsi grehi ljudem odpuščeni. (Matej 12,31). To je posebno in veselo sporočilo za vse nas grešne ljudi in kristjane. Ne glede na to, kakšen greh si naredil, če se iskreno spokoriš, prideš k Bogu in ga prosiš za odpuščanje, ti bo odpustil. Jezus pričakuje vsakega človeka z razširjenimi rokami. Kristusova kri lahko očisti vsak greh.Prosimo Boga za Odpuščanje in tudi mi odpuščajmo drugim dolžnikom!

    Neodpustljivi greh ni nikakršen posamezni greh ali kakšna druga oblika greha. Neodpustljivi greh je stanje, stopnja grešnosti, ki nastane v človekovem življenju. Torej to ni neko posamezno delo, ampak stalno, trajno UPIRANJE Svetemu Duhu. Neodpustljivi greh je uporno zavračanje vabil Božje ljubezni, ki jih Jezus pošilja človeškemu srcu, in navodil Svetega Duha; to je stanje, v katerem Sveti Duh ne more več prodreti do ZAKRKNJENEGA človekovega srca, ki ga odklanja. Vendar Bog vedno čaka človeka, da se VRNE K NJEMU NAZAJ V OBJEM! Ker nam Odpušča in nas Ljubi kot Dobri in Usmiljeni Oče!

  14. Miro says:

    DOGODEK DANAŠNJEGA EVANGELIJA NAM PREDSTAVI JEZUSA V HIŠI ENEGA OD PRVAKOV MED FARIZEJI, KO POZORNO SPREMLJA POVABLJENE NA KOSILO, KAKO SE TRUDIJO IZBIRATI PRVA MESTA – PRINAŠAJMO SVETU ZAVEST, DA NAS BOG LJUBI IN DA SMO POVABLJENI, DA LJUBIMO! VZTRAJAJMO V TEJ ZAVESTI! VESELIMO SE, DA JE BOG Z NAMI, NAJ BODO TEGA VESELJA DELEŽNI TUDI DRUGI, NAJ PO NAS ČUTIJO, DA JIH LJUBI BOG!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 14,1.7-11)

    Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+14%2C1.7-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Dogodek današnjega evangelija nam predstavi Jezusa v hiši enega od prvakov med farizeji, ko pozorno spremlja povabljene na kosilo, kako se trudijo izbirati prva mesta. To je prizor, ki smo ga že večkrat videli, iskanje boljših mest tudi s komolčarstvom. Medtem ko je gledal ta prizor, je povedal dve kratki priliki, s katerima je dal dve pojasnili: eno je glede mest, drugo pa glede povračila.

    Prva primera je postavljena na poročno gostijo. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto. S tem priporočilom Jezus ni hotel dati pravil obnašanja, temveč lekcijo o vrednosti ponižnosti. Zgodovina uči, da so ošabnost, komolčarstvo, nečimrnost, bahavost vzrok za številna zla. In Jezus nam razloži potrebnost izbire zadnjega mesta, iskanja majhnosti ter neopaznosti. Ponižnost. Ko se postavimo pred Boga s to razsežnostjo ponižnosti, nas Bog poviša, se skloni k nam in nas dvigne k sebi; ‘kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan’.

    Jezusove besede poudarijo popolnoma drugačni in nasprotni drži. Držo tistega, ki izbira svoje mesto in držo tistega, ki prepusti Bogu, da mu ga odkaže in od njega pričakuje povračilo. Ne pozabimo tega, da Bog plača veliko več kot ljudje! On nam da veliko lepše mesto, kot nam ga dajo ljudje! Mesto, ki nam ga da Bog, je blizu njegovega srca in povračilo je večno življenje. ‘In blagor tebi… povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih’.

    Ko danes govori Jezus o tem, kako naj se obnašamo na gostijah, se ustavimo ob tem, kako On nas vabi k skupni mizi in kako stopa med nas. Najprej je preprosto z nami, da nismo sami. V izredni pozornosti in veselem sočutju nikogar ne spregleda, vsakega sprašuje: »Kako si? Kaj te skrbi?« Vsak od nas mu je pomemben, vsakega ljubi, ga ima rad kot svojega otroka, kot svojega sina, svojo hčer. Verjamete: Vsak od nas je resnično njegov ljubljeni otrok. Tako zelo smo mu pomembni, da je za nas vedno znova pripravljen trpeti. Vse naredi za nas, samo da bi bili srečni. Ljubi nas, da bi se čutili ljubljene. Ne izloča nikogar, da bi doživljali veselje nad sprejetostjo. Potrpi z nami in nam odpušča, da bi tudi sami sebi lahko odpustili.

    Z nami pa je tudi tako, da ga mi prinašamo drugim, da smo mi njegove priče, da po nas prihaja med druge. Kako pomembno je danes, da bi drugi ob nas čutili, da je Bog med nami! Torej, ko čutimo, kako ljubeč je z nami, naj nas to žene, da Njegovo ljubezen prinašamo drugim! Med nami naj ne vlada prezir in izločanje. Povsod bodimo Jezusove priče, priče njegove ljubezni! Ne delimo ljudi okrog nas na dobre in hudobne, lepe in grde, pametne in neumne. V vseh odkrivajmo božjo ljubezen in ljubimo vse. Vztrajno si prizadevajmo videti v bližnjem božjo podobo. Naj bo po nas Bog z drugimi, naj ga začutijo v naši pozornosti, naši ljubezni, našem veselju!

    Prinašajmo svetu zavest, da nas Bog ljubi in da smo povabljeni, da ljubimo! Vztrajajmo v tej zavesti! Veselimo se, da je Bog z nami, naj bodo tega veselja deležni tudi drugi, naj po nas čutijo, da jih ljubi Bog.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  15. Hvala says:

    RAZMIŠLJANJE……

    Ljudje veliko govorimo o ljubezni . V Svetem pismu je definicija ljubezni naslednja: “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.” (1 Kor 13,4-7).

    Smo kdaj razmišljali ali imamo besedo ljubezen samo na jeziku in v mislih, v DEJANJIH PA JE MOGOČE NI!

    ČLOVEK NE MORE DATI NEKOMU NEKAJ ČESAR NIMA. TAKO TUDI LJUBEZNI NE MORE DATI DRUGIM, ČE JE NIMA.

    Iz raznih ran, ki jih človek nosi od mladosti in še celo pred pred rojstvom, pa te rane niso ozdravljene, nam lahko pomaga naš ZDRAVNIK JEZUS KRISTUS IN MATI MARIJA. Edina, ki ima PRAVO MATERINSKO LJUBEZEN JE MARIJA, ZATO JO LAHKO DA NAM, LAHKO NAS NAPOLNI S PRAVO MATERINSKO LJUBEZNIJO. Zemeljske matere imamo samo človeško ljubezen, nekatere več, druge manj, odvisno koliko katera sodeluje z Bogom.

    SAMO MARIJA IMA PRAVO MATERINSKO LJUBEZEN!

    DA PA PREJMEMO OZDRAVLJENJE RAN IN OSVOBODITEV od žalosti, krivice, strahu, travm, sovraštva, napuha, kompleksov, odvisnosti itd. pa je potrebno KESATI SE SVOJIH GREHOV, ODPUSTITI LJUDEM, ODPOVEDATI SE TISTEMU KAR JE RANILO ČLOVEKA IN VSEMU ZLU, PREVZETI OBLAST IN SPREJETI BLAGOSLOV.

    Jezus nam je dal oblast za odnose. Oblast , ki jo ima človek , ne pripada človeku. PRIPADA TISTEMU, KI MU JO JE DAL. Oblast v duhovnem svetu imamo le v edinosti z JEZUSOM KRISTUSOM IN V NJEGOVEM IMENU. Prevzeti oblast nad zlemi duhovi. To je tako, da kadar mislimo, da je na delu sovražnik, imamo OBLAST, DA MU UKAŽEMO NAJ ODIDE. Živeti je potrebno kot JEZUSOV UČENEC, KAJTI LE TAKO SE BO VEČALA RAST V SVOBODO.

    OSVOBODITEV OD NAVEZANOSTI IN NOTRANJE OZDRAVLJENJE RAN JE PROCES, JE ČUDOVITO DELO SVETEGA DUHA.
    JEZUS VODI ČLOVEKA S SVOJIM SVETIM DUHOM PO POTI OZDRAVLJENJA IN OSVOBODITVE.

    Tu ne gre tako, kot si zamislimo, da bomo pritisnili na gumb in bo osvoboditev in ozdravljenje v hipu nastalo. Lahko traja veliko let, odvisno od človeških dejanj, ki so bila storjena, ran, pripravljenosti sodelovanja z Bogom, molitve , pravega kesanja itd….

    Nekatere ljudi pa bo Bog osvobodil šele na Onem svetu.

    KAJ JE PRAVO KESANJE?

    Ko gremo k spovedi, povemo svoje grehe in molimo kesanje. KAKŠNA JE TA MOLITEV? ALI PRIHAJA RES IZ GLOBINE SRCA Z SOLZAMI IN PREŽETA Z VSO BOLEČINO, ALI PA SO SAMO IZREČENE BESEDE Z USTI.

    KAKO SE SPOVEDUJEMO? Pred spovedjo prosimo Svetega Duha, da nam pomaga, da bomo povedali svoje grehe.

    Vendar za pravo kesanje in obžalovanje vseh svojih dejanj in grehov je POTREBNO MOLITI, PROSITI GOSPODA, DA NAM ON PODARI RES PRAVO KESANJE. To lahko da samo JEZUS. Če bomo samo s svojo človeško gorečnostjo obžalovali, ne bo pravega kesanja. VSE KAR NI OBŽALOVANO NA TEM SVETU, BO POTREBNO PRAVIČNOSTI ODSLUŽITI NA ONEM SVETU.

    Razmislimo tudi o tem, če se mi sploh zavedamo svojih grehov. KAKO NAJ JAZ VEM ZA VSE SVOJE GREHE, ČE MI GOSPOD TEGA NE POKAŽE? S človeškim razumom in računanjem, pa res ne zmoremo in ne vemo, kaj moramo povedati in obžalovati.

    Omenila sem že, DA JE POTREBNO MOLITI IN GOSPODA PROSITI VZTRAJNO, DA NAJ POKAŽE TEMINE NAŠIH SRC.

    Poskusite to delati, pa vam bo Gospod pokazal skrite stvari, za katere vi sploh ne veste in je potrebno to povedati pri spovedi. MOGOČE BOSTE ZELO ŠOKIRANI! Ko Gospod posveti s svoj lučjo v vse kote naših SRC, bo razkrito marsikaj. To zelo poudarjam, da si je potrebno zapomniti!!!.

    POSEBEJ BI PA ŠE POUDARILA, DA SPREJMITE JEZUSOVO ODPUŠČANJE GREHOV. POVEJTE MU, DA SPREJEMATE NJEGOVO ODPUŠČANJE GREHOV.

    Če ne sprejmete odpuščanja grehov, to pomeni, da vam še napuh tega ne dovoljuje.

    Po vseh teh fazah pa sledi SPREJEM BLAGOSLOVOV V JEZUSOVEM IMENU.

    Najprej je potrebno JEZUSA PROSITI ZA BLAGOSLOV. Jezus želi, da blagoslovi svoje ljudstvo.

    • Miro says:

      BOŽJA BESEDA O BLAGOSLOVU IN MILOSTI

      »GOSPOD NAJ TE BLAGOSLOVI IN TE VARUJE.
      GOSPOD NAJ DA SIJATI SVOJE OBLIČJE NAD TABO
      IN NAJ TI BO MILOSTLJIV. GOSPOD NAJ DVIGNE
      SVOJE OBLIČJE NADTE IN TI PODELI MIR.«
      (4 Mz 6,24-26)

      Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  16. Miro says:

    BLAGOR MU, KDOR ZNA DAROVE NEBEŠKEGA OČETA SPREMENITI V RAZODETJE PRAVICE IN V LJUBEZEN DO BLIŽNJEGA (Bernhard Haring)

    – Bog ni ustvaril pekla. Človek, ki malikuje sam sebe, nosi pekel v sebi po meri svoje hudobije in ošabnosti.

    – Božje zapovedi niso samovolja, temveč ljubeče navodilo ali svarilo. Prva tabla zaveze kaže pot pravega odnosa do Boga, druga tabla varuje medčloveški obstoj pred neredom.

    – Kdor ima humor, se smehlja, ker ve, da je v življenju in v zgodovini vse resno, toda nič zares tragično, vse je pomembno, toda nič nepopravljivo.

    – Jezus je za nas predvsem nenasilni, trpeči božji hlapec in je tako pot miru.

    – Blagor mu, kdor zna darove nebeškega Očeta spremeniti v razodetje pravice in v ljubezen do bližnjega.

    Misli Bernharda Haringa, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  17. Janez says:

    Radio Ognjišče Pater dr. Karel Gržan: Obvarujmo se pred pandemijo strahu! 28.03.2020, 17:13

    »Ne bojte se!« je ena izmed najpogosteje izraženih misli v Svetem pismu. Z duhovnikom in patrom dr. Karlom Gržanom smo ob evangelijskem odlomku Jezus pomiri vihar (Mr 4,35-41) na Radiu Ognjišče razmišljali, kako v časih preizkušnje, kakršen je tudi sedanji, v sebi krepiti mir, zaupanje, spokojnost misli in čutenj.

    »Človek je krhko bitje, včasih se nam zdi kaj brezupno, ko se utapljamo, ko nam voda sega do grla. Zelo nevarna je nadutost, jaz sem močan, vse zmorem. Si močan, če pridobivaš duhovne moči. Tako kot telo potrebuje hrano za moč, tako potrebujemo tudi hrano za svojo srčnost. Pomembno je, kako stabilizirati sebe v najgloblji srčiki lastne biti, hvaležni moramo biti, da imamo vero, da se znamo prebujati v zaznavi Boga, da znamo stabilizirati notranjo vzvalovanost,« je dejal dr. Karel Gržan in spodbudil, da uporabljamo orodja umiritve: molitev rožnega venca, litanije, teizejske speve … Večkrat rečemo, da so bili naši predniki pobožni, toda oni so se po Bogu reševali, imeli so duhovni red, molili zjutraj, opoldne in zvečer.»Ta duhovna orodja so narejena po meri človeka, tudi na vrtu uporabljam orodja, ki so nam jih pustili predniki, motiko, da razrahljamo zemljo, z molitvijo pa razrahljamo tisto, kar nas dela utrujene. V kriznih časih je to treba »ponucat«, pravi pater Karel Gržan.

    Vsak človek ima tudi stopnjo občutljivosti
    V odlomku o viharju na jezeru valovi prestrašenost, zbeganost. Trenutki, ki jih živimo sedaj, so podobni, zato se je po besedah Karla Gržana v tem trenutku pomembno obvarovati ne samo pandemije virusa, ampak tudi strahu. Treba je iskati in najti načine, kako sami sebe prebujati v spokojnost, zaupanje, v tisto pričakovanje, da se bodo stvari uredile. Misli nas lahko speljejo v čisto tesnobo, strah. Vsak človek ima ne le stopnjo bolečine, ampak tudi stopnjo občutljivosti. Če nekdo, ki je prestrašen, gleda samo to, kar ga straši, res lahko to v njem prebudi vihar groze, v katerem je resnično samo še to, da se utapljamo, da bo vsega konec, tako kot so doživljali apostoli. Vse se zdi preveč oddaljeno, nič ni več trdnega, ni nobene opore, gotovosti, zdaj je to virus, ampak to razmišljanje, prestrašenost zaradi bolezni, se lahko zgodi večkrat, kajti veliko stvari lahko vzvalovi naše počutje. Ko te nekaj prestraši, samo še bolj gledaš v tisto, kar starši, zato je zelo pomembno vaditi pozornost, dobiti napotila, kako iz teh strahov, ki dejansko stanje samo slabšajo. Duhovnik se je navezal na svojo osebno izkušnjo: »V preteklem letu sem doživljal negotovost, ko sem zbolel in nisem vedel, ali je zelo težka bolezen ali ne. K sreči je bil potem izvid dober, toda v tistem letu čakanja so se pojavili tudi simptomi, značilni za težko bolezen, saj me je bilo strah. Tudi zdaj lahko kdo samo kihne, ima vročino in že pomisli, da je okužen. Zato je pomembno, kako se v teh težkih časih svetliti, če se sam ne bi znal umirjati, bi bila situacija težja, nekdo ti mora pomagati. Danes sem neki gospe rekel, naj se ustavi, saj brska samo po podatkih, koliko je že bolnih, umrlih. Svojo pozornost usmerjajmo v tisto, kar nam bo dalo moči.« Zjutraj grem najprej v kapelo, moja prva molitev je O Gospa moja – molitev je zelo dolga, ker ne izročim le sebe, ampak izročim v sveto tudi tiste, ki ste pomembni v mojem življenju, tudi vse vas … Zdaj so časi, ko je potrebno ohraniti trdno vero, hkrati pa upoštevati tudi vsa navodila, ki so nam dana, saj je odgovornost na vsakem posamezniku. »Napotila je potrebno vzeti zelo zares, to kar rečjo, tega se moramo držati. Bog je postavil zakonitosti v naravo in jo je treba upoštevati, milost predpostavlja naravo. Če kdo ne stavi na modrost, je tudi kaznovan, so sankcije, ki morajo strezniti človeka,« je poudaril dr. Karel Gržan in svojo misel slikovito opisal tudi z zgodbo o utapljajočem se človeku, ki je čakal na rešitev Boga, a ker ni šel v čoln, ki mu ga je Bog poslal po ljudeh, je utonil.

    Ali Bog spi?
    Mnogo ljudje se v dani situaciji epidemije in preizkušenj sprašuje, ali Bog spi, zakaj nam ne pomaga. Karel Gržan se ob tem spet naveže na evangeljski odlomek in pojasni: » Apostoli nam kažejo, kako moramo ravnati, ko se nam zdi, kakor da Bog spi. Ampak on ne spi, mi smo v zaznavi do njega zadremali, otopeli, preveč spravljeni na površje, v površnost, premalo v duhovno prebujenost zaznave njegove bližine. Kako se buditi? Apostoli so začeli klicati Boga z njegovim imenom: Jezus, a ti je malo mar, usmili se nas. To je zame tista pomembna molitev, ko izrečeš ime Boga, gospod Jezus Kristus, usmili se me. Sam to pogosto molim, ko zaznam, da bi me misel lahko zamorila, ko se v meni prebuja tesnobnost, nelagodnost, takrat začnem moliti to molitev oziroma samega sebe prebujati v zaznavo Božje prisotnosti in imenovati Boga z njegovim imenom: Gospod Jezus Kristus, usmili se me, objemi me, umiri me, daj da zaznam tvojo bližino. Večkrat se pošalim, da če kličeš Jankota in Metko, ne prime, »prime« pa, če kličeš Jezusa, v tebi se prebudi umiritev.«

    Izročajmo vse naše preizkušnje, probleme, težave in bolezni v Božje roke, človeška moč je omejena
    Ko nam je lepo, se zgubimo, postanemo površni, nekoč, ko so bili težji časi, so ljudje vedno imeli določen čas, zjutraj, opoldne, zvečer, ko so se prebudili v zaznavo Božje prisotnosti, da so pridobili duhovni mir, notranjo moč, svetlo, sveto zaznavnost, s katero so potem lažje gledali optimistično z zaupanjem v čas in prostor. V obdobjih, ko je kriza, ko je nekaj v zraku, je zelo pomembno, da se ne prepustimo viharnosti, da se znamo stabilizirati, da se znamo vedno znova prebujati, ampak za to moramo imeti red. Ko nam je lepo, ko niso krizni časi, pa se spomniš na Boga in pomoliš, zdaj pa je potreben red – kot ga moramo imeti, če jemljemo zdravila. Drugače nas prestrašenost spodnese in nas odnese, potem smo samo še v paniki, v tesnobi in ko te enkrat nosi strah, negotovost, potem se težko ustaviš, zato moraš imet točke stabilnosti.

    »Zjutraj grem najprej v kapelo, moja prva molitev je O Gospa moja – molitev je zelo dolga, ker ne izročim le sebe, ampak izročim v sveto tudi tiste, ki ste pomembni v mojem življenju, tudi vse vas … Če nosiš sam vse ljudi, ki jih imaš rad, te to lahko utopi, zamori, preobremeni, zato je potrebno za tiste, ki te bi skrbelo, dati ven iz sebe v sveto. Ko izročiš samega sebe, se izjemno razbremeniš. Zelo se mi smilijo ljudje, ki morajo sami nositi tolike v svojih skrbeh in jih ne znajo izročati v sveto. Če pomislim nase, si preprosto ne znam predstavljati, kakšne cirkuse bi zganjal, kakšne strahove, kako bi obremenjeval, kako bi ob vseh poročilih še sam dodatno temnil misli in počutje, če ne bi tega izročanja opravil ne samo zjutraj, ampak tudi opoldne in zvečer. Temeljna je molitev izročanja, po Mariji k Jezusu. Potem človek mirno zaspi, ker tisti, ki so v tvojem srcu, duši, dragoceni, so izročeni v tisto varstvo, ki jih najbolj lahko doseže. Naše človeška moč je omejena,« spomni pater Karel Gržan.

    Bog hoče našo pristnost v Veri in Molitvi, ne pobožnost pravi pater Gržan
    Mnogi so v teh dneh osamljeni, strah jih je. Pater Karel Gržan pravi, da strahu ne smemo zapreti vase, ker bo rovaril in strašil v nas, v naših misli, strah je treba dati na svetlo in tam izgubi moč. Toda pomembna je povezanost z Bogom, pomembno je duhovno ravnovesje, ki stabilizira tudi naše čustveno ravnovesje in povezanost z ljudmi dobre volje. »Povezanost s svetim Bogom in ljudmi dobre volje ti da moč, da lažje sprejemaš realnost, ki jo moramo sprejeti, da ne zaidemo v paranojo. To ne pomeni, da bližnjim ne izrazimo, kaj čutimo, toda pred tem molimo, se umirajmo, poskrbimo za duhovni red, potem pa je svojo doživljajsko resničnost mogoče izražati tudi svojim najbližjim,« svetuje dr. Karel Gržan: »Apostoli so rekli, mi se utapljamo, tebi pa ni mar. Pred Bogom so bili iskreni, to spodbuja tudi nas, da smo pred Njim iskreni. Bog hoče našo pristnost, ne pobožnost, do konca izrazimo čutenja: »Boga ne bomo utopili s svojimi bremeni, tam se bodo bremena utopila in mi bomo ostali na površju. Tudi če je očitek, mu ga izročimo.«

    Dr. Karel Gržan dal na Radiu Ognjišče veliko konkretnih spodbud, da bomo lažje preživeli te čase preizkušnje, zato pogumno iz dneva v dan, kajti: »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah« (1 Jn 4,18).

    https://radio.ognjisce.si/sl/224/oddaje/31296/dr-karel-grzan-obvarujmo-se-pred-pandemijo-strahu.htm

    Addendum
    Pater Gržan: Vesel sem za papeža Frančiška, ki govori jezik sožitja, spoštljivosti; ki se ne postavlja nad druge, ker se zaveda, da moramo skupaj graditi boljši svet. To pa je mogoče le v medsebojnem spoštovanju in dopolnjevanju. Raznolikost bogati, le skupne cilje človečnosti moramo ozavestiti. V krščanstvu govorimo, da je Bog Svete trojice – raznolikost v enosti Ljubezni. Pomembna je ponižna spoštljivost tudi v odnosu do stvarstva. Vse, kar je ustvarjeno, nosi globinski pečat svete Enosti, ki se izraža v raznolikosti. Sv. Frančišek Asiški pravi, da smo z vsem ustvarjenim bratje in sestre.

    Karel Gržan (1958) je duhovnik in doktor literarnih ved. Širši javnosti je postal znan leta 1997, ko je na Razborju pod Lisco ustanovil don Pierinovo komuno za dekleta. Ljudje ga poznajo po številnih literarnih delih, ljudskih igrah in tudi arheološkem delu, nedavno pa je zaslovel s političnoekonomskimi besedili s pomenljivimi naslovi, kot so Vstanimo v suženjstvo zakleti ali 95 tez, pribitih na vrata svetišča neoliberalnega kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma. To besedilo je napisal letos, ob 500. obletnici reformacije. Biva na samotni domačiji nad Lučami skupaj s kobilo Kapro. Tja se je pred leti umaknil po možganski kapi. Veliko lepega in optimističnega zna povedati pater Gržan, kar zelo potrebujemo za duhovno in versko spodbudo v teh časih vseh preizkušenj in problemov, ki nas tarejo, da bomo vztrajali v Veri in Zaupanju v Božjo Dobroto in Usmiljenje! Če je Bog z Nami, kdo je Proti Nam?!

  18. Miro says:

    V BOŽJE KRALJESTVO SE PRIDE Z NAPOROM (Aleteia)

    LJUDJE IMAMO RADI BLIŽNJICE, KAKRŠNEKOLI BLIŽNJICE, RADI IMAMO, DA NEKAJ NAREDIMO ČIM PREJ IN S ČIM MANJŠIM NAPOROM. OD NEKDAJ JE BILO TAKO Z VSAKO STVARJO. ČE POGLEDAMO NA SPLOŠNO, S TEM NI PRAV NIČ NAROBE, AMPAK …

    Temu našemu nagnjenju se imamo zahvaliti, da smo to, kar smo danes. Navsezadnje je prav ta neke vrste “lenoba” gonilo našega napredka. Danes se recimo vozimo z avtomobili, ker se nekomu pred časom ni več ljubilo hoditi oziroma ker je hotel nekam priti hitreje in udobneje kakor peš ali s konjem.

    Vendar se pri človeku rado zgodi, da svoje ravnanje pri nekaterih stvareh kar prenaša na druge, tudi tiste, pri katerih je potrebna drugačna logika. Pri načelu bližnjice problem nastopi v stvareh, pri katerih je proces pomembnejši od rezultata samega, tako je recimo pri vzgoji, tako je tudi pri učenju, posebno pa pri odnosih itd.

    Tam logika, pri kateri izbiramo lažjo pot, sicer hipno prinese manj napora, vendar dolgoročno napravi veliko škode. Zato so naporni tisti otroci, ki jih utišamo tako, da jim v roke damo telefon, kar je sicer trenutno izredno elegantna rešitev, vendar ni dobra ne zanje ne za njihove starše.

    TEŽJE JE PRAVILNEJE

    Kratek premislek o lastni preteklosti nam bo zato povedal enake stvari, kot nam jih sporoča Jezus: da so večinoma v življenju pravilnejše stvari, ki so težje. In da je zato v “življenje” (kar pomeni “rešiti se” ali “Božje kraljestvo” mogoče priti le preko težkih, napornejših stvari, torej skozi “ozka vrata” (Lk 13,24), če uporabimo Jezusov izraz.

    Jezus je pri tem neizprosen, predstavljam si, da zato, ker je to preprosto resnica, o kateri se ne da debatirati. Nihče od nas ne bo zlahka prišel v Božje kraljestvo, ker je očitno napor za razvoj in rast človeka pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled. Vanj torej gremo lahko samo skozi “ozka vrata”, nekaj moramo zapustiti, da bi se stisnili skoznje, in ta ožina za vsakogar pomeni nekaj težkega (“Prizadevajte si”, potrudite se, Lk 13,24), ni pa to nujno isto kot za koga drugega.

    KAKŠNA SO MERILA?

    Merila, kako vstopiti v Božje kraljestvo – torej kako postati svet – so pač za vsakogar drugačna, ker se mora vsakdo za življenje osvoboditi prav tistega, kar samo njemu preprečuje stopiti skozi “ozka vrata”. Za koga to pomeni živeti v zakonu, za drugega živeti celibat, za nekoga to pomeni vztrajati vse življenje v zvestobi evangeliju, za drugega pa truditi se, da se spreobrneš trenutek pred smrtjo.

    In dobro je to vedeti, dobro, da se zavedamo, da za vsakogar obstajajo kakšna “ozka vrata”, saj je življenje (ali nebesa, če hočete) primerno samo za tistega, ki ni prepričan, da je dovolj dober.

    https://si.aleteia.org/2019/09/02/v-bozje-kraljestvo-se-pride-z-naporom/

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

  19. Hvala says:

    Človek po svoji naravi z vso silo beži pred trpljenjem, toda z ravno tako hitrostjo beži trpljenje za človekom, celo hitreje, da ga dohiti. Ni mogoče pobegniti.

    https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/375-danijel-halas-1908-1945

    • Miro says:

      Res je. O tem jasno in glasno govori življenje božjega služabnika Danijela Halasa. Hvala za posredovanje tega pričevanjskega prispevka. Pogosto se priporočajmo Svetemu Duhu, da bi se v veri in zaupanju mogli poglabljati v odrešenjsko logiko svetega križa. Pridi, Sveti Duh!

  20. Miro says:

    ZAKAJ GOVORITI O HUDEM DUHU IN GREHU? – O HUDEM DUHU IN GREHU NE SMEMO GOVORITI, DA BI MU DELALI »REKLAMO«, AMPAK DA SPREGOVORIMO O BOŽJI LJUBEZNI IN DARU ODREŠENJA (Aleteia)

    Nova zaveza na več mestih poroča, da se bije boj med dobrim in zlim, ko želi hudi duh – satan, zase pridobiti ljudi, že odkar je v raju prelisičil prvega človeka, da je storil, kot je hudič predlagal.

    Vendar v tem boju nismo sami, ampak imamo podporo živega in pravega Boga, ki celo svojemu Sinu ni prizanesel: evangeliji poročajo, da je tudi Jezusa v puščavi preizkušal satan in ga hotel odvrniti od njegovega odrešenjskega poslanstva.

    V teologiji je to vprašanje obrobno, saj se moramo osredotočati na Jezusa in njegovo oznanilo, po drugi strani pa danes vlada množica različnih podob o vplivu hudega duha in poplava napačnih idej in predstav, ki zmedejo celo katoličane.

    O delovanju hudega duha in o tem, kako se ga ubraniti, več na:
    https://si.aleteia.org/2021/10/10/zakaj-govoriti-o-hudem-duhu-in-grehu/

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  21. Janez says:

    Nas Bog res vpeljuje v skušnjavo? Ognjišče
    Pišem vam glede molitve očenaš. Molimo: “ne vpelji nas v skušnjavo …”. To je težko razumeti in prav zato so o tem razpravljali razni teologi v prejšnjih stoletjih. Mi smo to prošnjo iz molitve prevedli iz latinščine: ne nos inducas (inducere – vpeljati) in tentationem. Ker pa je naš Bog neskončna dobrota, ljubezen in usmiljenje, mislim, da je napaka nastala v prevodih iz aramejščine v latinščino. Španci so ta prevod popravili in molijo skupaj z našim priljubljenim papežem Frančiškom: “y nos dejes caer en la tentación”, to se pravi: ne dopusti, da pademo v skušnjavo. Ni to bolj smiselno? Bogdan

    Iz vašega besedila je očitno, da poznate vsaj nekatere romanske jezike, in bo zato tokrat odgovor malce bolj strokoven, za kar se tistim, ki vas ta način odgovarjanja ne zanima, opravičujem. Četudi smo mi, kot trdite, prevedli očenaš iz latinščine (vulgate), ima standardni prevod Svetega pisma (2006) enak prevod očenaša (“in ne vpelji nas v skušnjavo”), prevod jeruzalemske (katoliške) izdaje Svetega pisma (2010) pa se glasi “in ne vpelji nas v preizkušnjo” (Mt 6,13). Oba omenjena slovenska prevoda sta iz grščine (skušnjava = peirasmós/n/) in ne iz latinščine (skušnjava = tentatio/nem/), čeprav je seveda Jezus učil učence moliti v aramejščini. To pomeni, da je že prevajalec očenaša v grščino imel težave pri iskanju najboljšega izraza, saj je že na prvi pogled ta prošnja zelo nenavadna, saj Bog ne more človeka vpeljevati v skušnjavo in tega tudi Jezus ni mogel učiti svoje učence. Gre namreč za očiten semitizem, kot razlagajo strokovni raziskovalci besedila očenaša, in za prevod navedene prošnje očenaša pravijo: Antični semit ni razlikoval med neposredno vzročnostjo (Bog me preizkuša, me vpelje v skušnjavo) in posredno vzročnostjo (Bog dopušča, da sem skušan). Mi, ki razlikujemo med neposrednim vzrokom in posrednim vzrokom ali dopuščanjem, bi morda raje rekli Bogu: »Ne dopusti, da smo skušani.« Toda mi ne prosimo preprosto, da ne bi bili skušani (se pravi nedovzetni za skušnjave – ta nesmisel bi zanikal vsak pomen življenju, ki je že samo po sebi preizkušnja, polno ‘skušnjav’), ampak prosimo, da naj takrat, ko smo z Božjim dopuščanjem skušani, in torej postavljeni na preizkušnjo ali v skušnjavo, ne popustimo, naj ne pademo v zlo, naj ne storimo greha.

    Kaj pa je pravzaprav skušnjava? Skušnjava (latinski temptatio, tentatio ali v grškem besedilu evangelija peirasmós) ima v aramejščini dvojni pomen: nravstvena preizkušnja in povabilo k zlu. Ob tem se takoj pojavi vprašanje: ali nas Bog more zapeljati v skušnjavo, tako da moramo moliti, naj tega ne stori? Ali nas Bog more vabiti v zlo? Očitno ne.

    To trdi preprosta zdrava pamet, v svojem pismu pa to potrjuje tudi apostol Jakob: »Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo (skušnjavo = tentatio/nem/, peirasmós/n/), kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo. Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: ‘Bog me skuša.’ Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar. Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja« (Jak 1,12-15). K Jakobovemu besedilu dodajmo še Janezovo misel o lastnem poželenju mesa, poželenju oči in napuhu življenja (prim. 1 Jn 2,16), ki človeka vleče in zavaja. Ta tri poželenja nekako vključujejo vse človekove skušnjave, ki navadno prihajajo od znotraj, iz človekove ranjene narave, dednosti, njegovih osebnih ran in življenjskih neuspehov. »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,21-22). Seveda pa so skušnjave lahko povzročene tudi od zunaj, kar vemo za Jezusa, ki ga je trikrat skušal hudobni duh in ga je Jezus zavrnil (prim. Lk 4,1-13). Sveto pismo uči, da je tudi Jezus bil “preizkušan v vsem, vendar brez greha” (Hebr 4. 15, prim 7,26, 9, 14. Jn 8,46, 2 Kor 5,21; 1 Jn 3,5). Celo apostol Peter je skušal Jezusa, ko je ta napovedal svojo smrt, in Jezus ga je zavrnil in mu rekel ‘satan’ (Mt 16,23), kar pomeni zapeljivec, skušnjavec.

    Iz Jakobovega pisma in drugih svetopisemskih navedkov je jasno, da vsebuje izraz ‘skušnjava’ v Svetem pismu dva pomena: tako “zavajanje v zlo, v greh” kakor tudi “nravstveno preizkušnjo”. Naša poželjivost – ali preplet naših neurejenih teženj, ki jih stalno nosimo v sebi – kot pravi sveti Jakob, nas zavaja v zlo, nikoli pa nas v zlo ne zavaja Bog, kajti od Boga izhaja samo dobro. On je absolutno dobro! Toda Bog more – z dobrim namenom – dopustiti, da smo preizkušani, to je postavljeni na preizkušnjo. Kaj je vreden človek, ki ni preizkušan? V preizkušnji se lahko povzpne do bitja, ki samo soustvarja svojo večno usodo. Preizkušnja je pravzaprav tkivo našega življenja. Od tod njegova veličina in velikanska odgovornost!

    Morda vam je znano, da je v zadnjih letih tudi pri nas bilo kar nekaj predlogov, da bi spremenili slovenski prevod omenjene vrstice v očenašu, predvsem ob pripravi novega misala, nove mašne knjige, na koncu pa je obveljal dosedanji prevod. Za nas molivce je najbolj pomembno, da vemo, da ima beseda skušnjava dve plati, dve vsebini. Ena se nam kaže kot povabilo k zlu, druga pa je predvsem preizkušnja naše ljubezni; k prvi nas Bog ne more vpeljevati, druga, in ta je mišljena v očenašu, pa pomeni Božje zaupanje v nas, da smo se, kljub preizkušnjam (skušnjavam) in prav zaradi njih sposobni odločati za ljubezen do Boga, bližnjega in samega sebe. In prav za to pravilno odločitev, to zmago v skušnjavah prosimo v očenašu. Očeta prosimo, da bi nas obvaroval padca v skušnjavi.

    Odgovor pripravil Vinko Škafar, Ognjišče (2015)

  22. Janez says:

    Papež Frančišek: UMETNOST OČIŠČEVANJA SRCA – KRATEK UVOD V RAZLOČEVANJE DUHOV

    Bodimo pozorni in preizkusimo, kakšne misli nas včasih prevevajo in kako nas nagovarjajo. Niso vse besede in nagovori od Boga. Življenje človeka je sestavljeno iz nenehnega odločanja. So situacije, ko se je treba odločati za bolj ali manj koristne stvari ali tudi ko se moramo pravilni odločati med dobrim in zlim in da prepoznamo kakšni hudovi nas nagovarjajo. A so situacije, ko je treba izbrati nemudoma. A nič ni hudega, če so to manj koristne stvari. Pogosto pa se moramo odločati in izbirati med dobrim in zlom. Slaba misel je pri tem stalna nevarnost. Papež Frančišek zelo poudarja, da je nujno, da znamo razločevati duhove; razločevati, ali nam neka Dobra stvar pomaga ostati v Gospodu ali pa nas hudobni duh od njega oddaljuje. Zato bomo na kratko nekaj misli posvetili prav tej temi – duhovnemu razločevanju med Dobrimi in Hudobnimi Duhovi, ki nas nagovarjajo. Naše srce ima vedno želje, hotenja, misli, zato je pomembno, da razločujemo, od kod prihajajo, ali od Gospoda ali od hudega, ali nas približujejo Gospodu ali pa nas od njega oddaljujejo. Kristjan mora bdeti nad svojim srcem, da bi razlikoval to, kar prihaja od Boga, od tistega, kar prihaja od lažnih prerokov. Papež Frančišek večkrat poudarja, da je Jezusova pot, pot služenja in ponižnost in nanjo smo poklicani vsi kristjani. Zato je za kristjana še kako pomembno, da stalno preverja, ali je na tej poti. Pomembno je, da duhovno preizkušamo. »Dajte na preizkus duhove, da bi preskušali, ali zares prihajajo od Boga, kajti na svet je prišlo veliko lažnih prerokov. Zato je nujna MOLITEV, ČUJEČNOST IN BUDNOST. Kristjan je moški ali ženska, ki zna bdeti nad svojim srcem in paziti, da smo kritični do vzgibov, misli in diuhove, ki nas nagovarjajo. In velikokrat se naše srce, z mnogimi stvarmi, ki pridejo in grejo, zdi kot mestna tržnica: v njem najdeš vse. Vse kar je ljubeznivo, dobro, milostno, usmiljeno in kar pripomore k Dobremu in kar nas približuje Bogu je Dobra Stvar. Ker Bog je Ljubezen in Usmiljenje. In Bog nam holče le dobro in nas ne bo preizkušal s hudobijo.

    ZATO JE TREBA PREIZKUŠATI, KAJ JE OD GOSPODA IN KAJ NI, DA BI OSTALI V GOSPODU!« nas spodbuja papež Frančišek. Kaj je torej kriterij za razumevanje, ali neka stvar prihaja od Kristusa ali pa od antikrista? Po besedah papeža Frančiška ima sv. Janez jasen in preprost odgovor: »Vsak duh, ki prizna, da je Jezus Kristus prišel v mesu, je od Boga; noben duh, ki Jezusa ne priznava, pa ni od Boga. To je duh antikrista.« Da je Beseda prišla v mesu, pomeni priznati pot Jezusa Kristusa, priznati, da se je on, čeprav je bil Bog, ponižal vse do smrti na križu. »To je pot Jezusa Kristusa: ponižnost, čisto ponižanje. Če te neka misel, neka želja vodi na to pot ponižnosti, ponižanja, služenja drugim, je od Jezusa. A če te vodi na pot nadutosti, nečimrnosti, ošabnosti, na pot abstraktne misli, potem ni od Jezusa.« Pomislimo na Jezusove skušnjave v puščavi. Vsi trije predlogi, ki jih je hudič dal Jezusu, so predlogi, ki so ga hoteli oddaljiti od poti služenja, ponižnosti, ponižanja, ljubezni. Na vse tri skušnjave Jezus odgovori z ne: ‘Ne, to ni moja pot.’Pomembno je, da premislimo, kaj je v našem srcu, kaj mislimo in čutimo, kaj želimo, da pretresemo duhove. Ali preizkušam to, kar mislim, kar hočem, kar želim, ali pa vse sprejmem. Velikokrat je naše srce kot cesta, po kateri gre vse. In to je treba preizkušati. Ali vedno izberem stvari, ki prihajajo od Boga? Poznam tiste, ki prihajajo od Boga? Poznam pravi kriterij za razločevanje svojih misli in želja? Papež je povabil, naj ne pozabimo, da je kriterij učlovečenje Besede. »Beseda je prišla v mesu: to je Jezus Kristus! Jezus Kristus, ki je postal človek, Bog je postal človek, ponižal se je iz ljubezni, da bi služil vsem nam.« Apostol Janez nam daje to milost, da spoznamo, kaj se dogaja v našem srcu, in imamo modrost razločevanja tistega, kar prihaja od Boga, in tistega, kar ne prihaja od Boga.
    Papež Frančišek (povzetek)

    Addendum (Janez Poljanšek):
    Namen razločevanja duhov ni zgolj teoretičen. Razlikovanje tega, od kod izvirajo in kam peljejo notranji vzgibi, ima zelo praktičen namen: “sprejeti dobre in zavrniti slabe” (Dv 313). Razločevanje je metoda iskanja: ne daje vnaprejšnjih odgovorov, ampak vrednoti položaj, da se tukaj in zdaj odločim,čemu dati prednost v določenem dejanju. Da bi deloval človeško, moram najprej začutiti to, kar me vzgiba, da podzavest ne bo zadušila zavesti. Potem moram spoznati, od kod vzgibi izvirajo in kam peljejo, v dobro ali slabo, da me ne prevara laž. Končno moram dobre vzgibe sprejeti, slabe pa zavrniti, da ne bom suženj slabega. Namen razločevanja, čutenja in prepoznavanja, je sprejetje tega, kar je od Boga in zavrnitev tega, kar prihaja od sovražnika. To je vaja svobode, po kateri postajamo ljudje. Ignacij Lojolski se je učil razločevati duhove, ko se je srečeval s temi problemi. Dar razločevanja je dobil po Božji milosti in mnogem opazovanju. Njegova pravila v knjižici Duhovnih vaj (skrajšano Dv) so podana v obliki kratkih nasvetov, ki spominjajo na “apoftegme (izreke)” Cerkvenih očetov in Učiteljev. Običajno je naše notranje življenje mešanica nasprotnih si čustev in občutij. Dokler jih ne znamo razlikovati, duhovno ne obstajamo. Razlikovati eno stvar od druge pomeni, da postajamo osebe, sposobne človeških, svobodnih in odgovornih dejanj. Brez razločevanja človek ne deluje, ampak ga razni vzgibi in impulzi mečejo sem in tja. Star judovski rek pravi: “Ne dajaj otroku daril, dokler še ne loči med kamnom in orehom!” Kaj razločujemo? Človek ne deluje gnan od razuma, ampak od ljubezni. Ženejo ga globoke želje, ki obljubljajo srečo. Naj se zaveda ali ne, človeka določa to, kar bolj “čuti” in ga privlači. Pomembno je vedeti, da ima njegovo čutenje lahko tri različne izvire: njegov naravni jaz, Boga in sovražnika. Vsak ga vleče v svojo smer. Tako Bog kot sovražnik vstopata v človekovo naravno čutenje in ga pritegujeta, prvi v svobodo, drugi v suženjstvo. Da bo naše delovanje kar najbolj zavestno, svobodno in človeško, se moramo naučiti razlikovati, od kod izvirajo in kam peljejo različna čutenja. Notranji nevidni vzgibi določajo zunanja in vidna dejanja. Vsako človekovo dejanje se rodi iz notranjega vzgiba, ki ga vleče bolj v eno kot v drugo smer.

    Razločevanje duhov mi pomaga razumeti, kaj naj dobrega storim tukaj in zdaj. Tega mi ne pove nobena postava. V vsaki odločitvi prihaja do napetosti med različnimi vrednotami in ni jasno, kaj storiti. Stvar je še bolj zapletena v času velikih sprememb, kot je sedanji, v katerem to, kar se je včeraj zdelo sprejemljivo, danes pohujšuje, npr. suženjstvo, rasizem, nacionalizem, zapostavljanje žensk, časna moč Cerkve, vojne, nemiri, bolezni koronavirus… Nasprotno, kar je še včeraj pohujševalo, je lahko danes ali bo jutri popolnoma sprejemljivo. Namen razločevanja ni zgolj teoretičen. Razlikovanje tega, od kod izvirajo in kam peljejo notranji vzgibi, ima zelo praktičen namen: “sprejeti dobre in zavrniti slabe” (Ignacijeve Duhovne Vaje ali Dv 313). Razločevanje je metoda iskanja: ne daje vnaprejšnjih odgovorov, ampak vrednoti položaj, da se tukaj in zdaj odločim, čemu dati prednost v določenem dejanju. Da bi deloval človeško, moram najprej začutiti to, kar me vzgiba, da podzavest ne bo zadušila zavesti. Potem moram spoznati, od kod vzgibi izvirajo in kam peljejo, v dobro ali slabo, da me ne prevara laž. Končno moram dobre vzgibe sprejeti, slabe pa zavrniti, da ne bom suženj slabega. Namen razločevanja, čutenja in prepoznavanja, je sprejetje tega, kar je od Boga in zavrnitev tega, kar prihaja od sovražnika. To je vaja svobode, po kateri postajamo ljudje. Bodimo pozorni in budni ter pazimo, kakšni duhovi nas nagovarjajo!

    Povzetek in skrajšano po patru Janezu Poljanšku o Razločevanju Duhov et altro

    Pri nas obstajata v slovenščini npr. Razločevanje duhov in preudarna ljubezen po sv. Ignaciju Lojolskem : doktorska naloga patra Viljema Lovšeta iz Radelj ob Dravi na Koroškem in Duhovne Vaje po Ignaciju Lojolskem od patra Janeza Poljanška o Razločevanju Duhov.

  23. Hvala says:

    RAZMIŠLJANJE…..
    :::::::::::::::::::::::::::::::::
    ČE BI KRISTJANI RESNIČNO ŽIVELI KOT UČI JEZUS-PO NJEGOVI BESEDI, NE BI BILO V MEDSEBOJNIH ODNOSIH TAKŠEN NERED, PORUŠENA HARMONIJA SKUPNEGA ŽIVLJENJA, NE BI BILO UŽALJENOSTI, AMPAK VESELJE V PRISTNEM OPOMINJANJU IN STRMENJE , DA BI BILI NAŠI ODNOSI V TEM KRATKEM ŽIVLJENJU NA ZEMLJI ČIMBOLJŠI.

    DA JE STANJE GLEDE TEGA V DRUŽBI ZELO PORAZNO, LAHKO VIDIMO VSAK DAN.

    Celo otroke se je začelo zavijati v “vato”, ne dopuščamo, da bi si izmenjali mnenja, vse hočemo urediti tako, da se bo prikrilo čim več, nič več odkritih besed, kajti tihota je dobrodošla. Ja, tihota je VELIKA KREPOST, ČE JO ČLOVEK UPORABLJA OB PRAVEM ČASU IN V PRAVI NAMEN, DA NE SEJE S SVOJIM JEZIKOM GREHA, KI PRIHAJA IZ SRCA.

    V medsebojnih odnosih v družini, v službi in v celi družbi pa morajo vladati pristni pogovori, odkriti, ne v ” vato zaviti” in s pentljo hinavščine okrašeni. Vsak lahko pove svoje mišljenje ISKRENO, brez žaljenja drugega, pove mišljenje V DUHU RESNICE IN V DUHU MEDSEBOJNE LJUBEZNI DRUG DO DRUGEGA, čeprav je razlika v veri, v narodnosti, v bogastvu itd….

    Nekateri ljudje pa so vseeno zelo veseli opominjanja drugih ljudi. TO SO PONAVADI PONAVADI LJUDJE, KI IMAJO VELIKO LJUBEZEN DO BOGA IN S TEM TUDI DO LJUDI, KI ŽELIJO SPOZNATI MNJENJE IN OPOZORILA DRUGEGA, KAJTI ČE SPOŠTUJEJO BOGA BODO SPOŠTOVALI TUDI ČLOVEKA, KI GA JE BOG USTVARIL, IN LJUDJE, KI SO MOGOČE ŽE V ŽIVLJENJU SPOZNALI, DA JIH JE ENO SVARILO NEKOGA REŠILO ŽIVLJENJSKIH BRODOLOMOM.

  24. Hvala says:

    GREŠI, PRISTOPI, POSVARI

    JEZUS OBLJUBLJA ZEDINJENJE, ČE BO PRED TEM OPOMINJANJE. SLEDNJEGA BREZ PRVEGA NI, A PRAV TU SE ZAPLETE. PRVEGA SPLOH NE POZNAMO OZ. NE RAZUMEMO.

    BRATA JE TREBA KLICATI K SPREOBRNITVI

    KRISTJAN SVARI IN OPOMINE SPREJEMA

    BODIMO VZTRAJNI V OPOMINJANJU IN SPREJEMANJU OPOMINOV

    TOREJ NAŠI ODNOSI MORAJO TEŽITI ZA TEM, DA SMO SI BLIZU, DA PRISTOPAMO DRUG K DRUGEMU IN SI POVEMO, KAJ SI MISLIMO. IGNORANCA NI KRŠČANSKA! ZAČENJA SE S POZDRAVLJANJEM, NADALJUJE Z ZAVZETIM POGOVOROM. TRETJI KORAK KRISTJANA JE, DA BLJIŽNJEGA POSVARI IN SVARILO TUDI SPREJEMA. TU NI PROSTORA ZA IZMIKANJE, HINAVŠČINO IN PRETVARJANJE. PRAV TAKO NI NA MESTU UŽALJENOST, ČE NAS JE NEKDO POSVARIL.

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar.

    Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in, kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,15-20)

    Greši, pristopi, posvari …

    Jezus v današnjem evangeliju začenja s povabilom k opominjanju in končuje z obljubo: »Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih.« Cilj torej ni opominjanje, ampak zedinjenje, ki bo prinesla čudovito uslišanje s strani nebeškega Očeta. Priznam, da se mi pred tridesetimi leti niti sanjalo ni, da je zediniti se, postajati eno z bližnjimi tako težko. Danes mogoče razumem globlje, zakaj je tako. Jezus obljublja zedinjenje, če bo pred tem opominjanje. Slednjega brez prvega ni, a prav tu se zaplete. Prvega sploh ne poznamo oz. ne razumemo.

    V enem samem stavku, ki ga je Jezus povedal svojim učencem je kup tujk, neznanih in neuporabnih besed. Kdo le še kaj razume? V povabilu: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári …« najdem tri danes nepoznane besede: prva je greši, druga je pojdi in tretja posvari. Kaj sploh pomeni grešiti? Ali to pomeni, da nekdo npr. loputa z vrati in nas moti? Ali to pomeni, da nam ne uresniči naših želja? Ali grešiti pomeni, da drugi ne sprejema naših predlogov? Ne, grešiti pomeni, da nekdo dela nekaj narobe. Ampak, saj je narobe, če nekdo loputa z vrati, ne uresničuje naših želja ipd. To je tisto, kar nam ne ugaja, ni pa nujno narobe. Kaj pomeni, da je narobe? Da ni v skladu z božjo, ne našo voljo. In kako naj bi to prepoznavali? Vsekakor ne tako, da smo merilo mi sami, ampak Bog, ki ga prepoznavamo po Božji besedi in po odgovornih odnosih z drugimi, ko nam Bog govori tudi po bližnjih.

    Torej je prva naloga, preden lahko izpolnimo Jezusovo naročilo: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári …«, da spoznavamo, kaj je greh. Kristjan je lahko zvest Jezusov učenec le, če živi iz Božje besede. Torej vzeti je potrebno za res Božjo besedo, jo redno premišljevati in se po njej ravnati. Božja beseda je temeljno merilo za to, kaj je prav in kaj ne. V oporo so nam moralna načela, nauk Cerkve, božje zapovedi, glavni grehi ipd.

    Naslednja tujka je: pojdi! ‘Pojdi’ v smislu pristopi do tistega, ki greši zoper tebe. Težava za mnoge je že, da bi odzdravili, kaj šele, da bi pozdravili. Lahko si predstavljamo, da je od odzdraviti, do pozdraviti dolga pot. A kako dolga je šele, da bi takšen človek pristopil! Namesto pojdi, smo osvojili: pošlji. Pošlji drugega nekam in ne meni se zanj, če ne sodi v tvoj elitni klub. Če pa se vtika vanj, ga dvakrat pošlji. In vendar Jezus pravi: Če tvoj brat greši zoper tebe pojdi,« in nadaljuje: »in ga posvari!«

    Tretja tujka: posvariti. Kdo si upa drugemu soliti pamet? Mar ni popolnoma jasno, da se v današnji družbi tega ne gremo! Spoštujemo drugačnost in če koga posvariš, je jasno, da boš označen za netolerantnega, nesramnega in arogantnega. Drugi si misli: S kakšno pravico mi soliš pamet.

    Dragi bratje in sestre, kaj naj storimo ob današnji Božji besedi. Tako tuje in nerazumljivo zveni za današnji čas. Greha ne prepoznamo. Greši drugi, ki nam gre na živce. Ko nam gre na živce, vemo, da ima za to pravico, zato se od njega umaknemo. Torej ne moremo iti do njega, ampak gremo stran ali ga nekam pošljemo. In kaj naj z besedo ‘posvari’. Ta je od vseh še najbolj nesodobna. Kaj pa tebe briga, kje sem jaz! Če se z menoj ne strinjaš, raje ne govori!

    In vendar je Jezus naročil svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi.« Šele potem sledi: »Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar.«

    Poklicani smo biti med seboj bratje in sestre, ne pogani in cestninarji. Kristjan je lahko le tisti, ki razmišlja o grehu in se ga varuje. Pa ne samo to, ampak je glede greha pozoren tudi na bližnjega in k njemu pristopa z odgovornostjo zanj. Torej naši odnosi morajo težiti za tem, da smo si blizu, da pristopamo drug k drugemu in si povemo, kaj si mislimo. Ignoranca ni krščanska! Začenja se s pozdravljanjem, nadaljuje z zavzetim pogovorom. Tretji korak kristjana je, da bližnjega posvari in svarilo tudi sprejema. Tu ni prostora za izmikanje, hinavščino in pretvarjanje. Prav tako ni na mestu užaljenost, če nas je nekdo posvaril. Kristjan svari in opomine sprejema.

    Preprost stavek s tremi pomembnimi besedami, naj nam postane jasna domača naloga. Tri besede torej: greši, pristopi, posvari. Bodimo vztrajni v opominjanju in v sprejemanju opominov. Potem bomo deležni tudi skupne molitve, ki bo prinašala čudovite sadove.

    http://arhiv.mirenski-grad.si/n23-gresi-pristopi-posvari

  25. Hvala says:

    O PONIŽNOSTI IN GREHU

    DANES NI RAVNO MODERNO GOVORITI O PONIŽNOSTI IN O GREHU

    BESEDO GREH PA CELO DUHOVNIKI RADI ZAMENJAJO Z BESEDO NAPAKA

    PONIŽNOST JE GLOBOKA NOTRANJA MOČ

    KAJ PRAVI JEZUS O PONIŽNOSTI?

    Poglejmo, kaj o njej pravi Jezus: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. … Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,25-30)

    ALI JE RES BOLJE, DA SE NE RAZJEZIMO, DA GLADIMO IN UGAJAMO?

    ČE POGLEDAMO NA PODROČJE ZDRAVSTVA, VIDIMO, DA JE V PORASTU POJAV DEPRESIJE. MAR SE TO NE DOGAJA MED DRUGIM ZATO, KER V SEBI TLAČIMO JEZO IN NIČESAR NE IZRAZIMO IN POSLEDIČNO NE UREDIMO. LE UGAJAMO IN PADAMO V OBUP, KER SI NE MOREMO POVEDATI TISTEGA, KAR BI RADI, KER MORAMO VEDNO IZPASTI LEPI itd… Ali pa preprosto zato, ker ne moremo sprejeti sveta takega, kakršen je.

    KAJ JE PRAVZAPRAV EDEN NAJVEČJIH GREHOV? KAJ PRAVI JEZUS?

    Kristjani smo navajeni, da si sprašujemo vest bolj ali manj v duhu zapovedi in prepovedi. Ko pa pogledamo v Jezusove prilike, nas najbrž preseneti, da večnega pogubljenja oz. najstrožje kazni ne prinašajo grehi, ki jih imamo običajno v glavi: umor, prešuštvo, huda kraja ipd. Poglejmo tri prilike, v katerih Jezus govori o grehih, ki prinašajo večno smrt. To so prilike:

    O bogatašu in ubogem Lazarju,
    O poslednji sodbi ter
    Prilika o talentih( Mirenski grad)

    http://arhiv.mirenski-grad.si/o-poniznosti-o-grehu-misijonski-nagovor-na-ro-2017
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    Članek si v celoti lahko preberete v prilogi. Sama se popolnoma strinjam s patrom Petrom, ki pravi , da tudi porast depresije narašča narašča, ker si ne povemo vsega, hočemo biti uglajeni. SAMA PRAVIM TEMU, DA GOVORIMO KOT BI NEKOMU SAMO “ROŽICE SADILI”. NAJ SLIŠI SAMO TISTO, KAR NEKDO ŽELI SLIŠATI! KAKO ZGREŠENO!

    Iz svojih primerov, ki jih doživljam v življenju v pogovoru z ljudmi vam lahko napišem, KAKO SE OBNAŠAJO LJUDJE IN KAJ NAREDIJO, KO IZ UST NE PRIDE BESEDA, KI JO ŽELIJO SLIŠATI. KAKO ŽALOSTNO! ZA MENE OSEBNO TO NI NIKAKRŠNI POGOVOR, NITI DIALOG, ŠE MANJ PA KAJ KORISTNEGA IZ TAKIH POGOVOROV ODNESTI. KAJ JE KORISTNEGA, ČE GOVORIŠ SAMO TISTO, KAR NASPROTNIKU UGAJA? NIČ, SAMO HINAVŠĆINA!

    SAMA SEM POVEDALA IN ŠE POVEM, DA NE BOM GOVORILA SAMO TISTO, KAR NEKDO NA DRUGI STRANI PRIČAKUJE, HINAVŠČINE NE MARAM IN JE GREH. ČLOVEK MORA POSLUŠATI NASPROTNIKA TUDI ČE MU NI SAM KOT OSEBA VŠEČ, ALI MU NJEGOV GOVOR NI POVOLJI. SAMO NA TAK NAČIN BOMO RAZVIJALI BOLJ PRISTNE MEDSEBOJNE ODNOSE.

    Kaj ljudje mislijo ali pričakujejo ni pomembno, VEDNO JE POTREBNO UPOŠTEVATI JEZUSA, KAJ ON GOVORI O ZADEVI! KAJ ON ZAPOVEDUJE. TO PA VEMO KAJ JE ZAPOVEDAL. BREZ SVARILA NI MOGOČE ŽIVETI PRISTNO IN POŠTENO, KER JE TO TUDI DUHOVNO DELO.

  26. Miro says:

    JEZUS V DANAŠNJEM EVANGELIJU SPRAŠUJE FARIZEJE ALI JE DOVOLJENO OZDRAVLJATI V SOBOTO ALI NE, PA MU NISO ODGOVORILI. TEDAJ JE PRIJEL BOLNIKA ZA ROKO IN GA OZDRAVIL – DANAŠNJI EVANGELIJ GLEDAM V LUČI JEZUSOVE TEMELJNE ŽIVLJENJSKE USMERJENOSTI. PRIŠEL JE MED NAS IN RAZMIŠLJAL SAMO ENO: KAKO LJUDEM PRINESTI POLNO ŽIVLJENJE – JEZUS NAS UČI POT, KI JE POPOLNOMA NASPROTNA POTI UČITELJEV POSTAVE. IN TA POT, OD LJUBEZNI DO PRAVIČNOSTI, VODI K BOGU!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 14,1-6)

    Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. In glej, pred njim se je znašel neki človek, ki je imel vodenico. Jezus je nagovoril učitelje postave in farizeje: »Ali je dovoljeno v soboto zdraviti ali ne?« Oni pa so molčali. In prijel je bolnika, ga ozdravil in odslovil. Njim pa je rekel: »Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj, na sobotni dan, potegnil ven?« In na to mu niso mogli odgovoriti.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+14%2C1-6&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Jezus v današnjem evangeliju sprašuje farizeje ali je dovoljeno ozdravljati v soboto ali ne, pa mu niso odgovorili. Tedaj je prijel bolnika za roko in ga ozdravil. Farizeji so, postavljeni pred to resnico, molčali, potem pa so ga obrekovali … in iskali, kako bi ga ujeli v past. Jezus je takšne ljudi grajal, saj so bili tako navezani na postavo, da so pozabili na pravičnost ter so celo odrekali pomoč ostarelim staršem in to opravičevali s tem, da so vse dali templju v dar. Toda, kaj je pomembnejše, četrta zapoved ali tempelj?

    Ta pot življenja, navezanega na postavo, jih je vodila proč od ljubezni in pravičnosti. Skrbeli so za postavo, zanemarjali pa pravičnost. Skrbeli so za postavo, zanemarjali pa ljubezen. Bili so zgled. Jezus pa je za takšne ljudi imel eno samo besedo: hinavci. To so ljudje zapiranja, ljudje, ki so bili tako navezani na postavo – na črko postave, ne na postavo, ker postava je ljubezen, torej na črko postave, da so vedno zapirali vrata upanja, ljubezni, odrešenja… To so ljudje, ki so znali samo zapirati.

    Sobotni počitek, kakorkoli je že bil upravičen in dober, je lahko služil kot opravičilo za brezbrižnost do reveža. Če se v soboto ne dela, naj bo revež kjer koli, smo izpolnili božjo postavo in v miru lahko odidemo na svoje domove. Tako nas danes lahko nedeljska maša, zakonska skupina, dar za uboge ipd. opravičijo za vse neumnosti, ki jih počnemo v naših odnosih. Nekaj molitvic, maša, dar pa smo naredili vse.

    Današnji evangelij gledam v luči Jezusove temeljne življenjske usmerjenosti. Prišel je med nas in razmišljal samo eno: kako ljudem prinesti polno življenje. Želel je videti človeka, mu pomagati, pomagati, da bo osebno rastel in da bo videl drugega. Zato ne razmišlja drugega kot, kako človeka prebuditi v življenje. Ko vidi lačne jih želi nahraniti, ko vidi bolne, jim želi prinesti zdravje, ko vidi ujete v pravila, zapovedi in prepovedi jih želi osvoboditi. Logično, bi rekli, a žal se v nekih okoliščinah tako zdrava logika, tako samoumevna dejanja ljubezni lahko obrnejo proti človeku. Tako je bil Jezus označen za upornika in sebičneža, za prevaranta itd. Nagrada za njegovo ljubezen je bila križ.

    Jezus nas uči pot, ki je popolnoma nasprotna poti učiteljev postave. In ta pot, od ljubezni do pravičnosti, vodi k Bogu. Nasprotno pa tista druga pot navezanosti na postavo, na črko postave, vodi v zaprtost, v sebičnost.

    Iz majhnih Jezusovih dejanj lahko razumemo pot ljubezni do polnega spoznanja in do razločevanja. Jezus nas prime za roko ter nas ozdravi. Jezus se približa. Bližina je zagotovilo, da hodimo po pravi poti. Bližina je namreč pot, ki jo je Bog izbral, da bi nas odrešil. Naj nam ta zgled Jezusove bližine, od ljubezni do modrosti postave, pomagajo, da nikoli ne zdrsnemo v hinavščino. Naj nas Gospod reši tega!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  27. Hvala says:

    RAZMIŠLJANJE O IZBIRI POTI V ŽIVLJENJU……

    JEZUS JE REKEL: 13 »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej (Mt 13,7).

    Večkrat sem že pisala, da Jezus pravi- NE BEŽATI PRED TRPLJENJEM. Ozka je pot, ki je tudi posuta s trnjem, ki vodi v zveličanje, široka pot pa v pogubo.

    S ŠIROKO POTJO JE DEJANSKO NAZNAČENO LAGODNO ŽIVLJENJE, BEŽANJE PRED TRPLJENJEM. Sami izbiramo!.

    KAJ JE NAJVEČJI PROBLEM DA IZBEREMO NAPAČNO POT. NAJVEČJI PROBLEM JE STRAH. STRAH PRED LJUDMI, PRED SITUACIJAMI! STRAH PRIPELJE ČLOVEKA DO KATASTROFE!

    Pa razmišljajmo!

    Ker nas je strah vsakega trpljenja, tudi trpljenja v boleznih, bi hoteli na eleganten način z izgovori zbežati OD TEGA TRPLJENJA z uvedbo evtanazije.

    Brali smo o grozotah dejanj proti življenju. Nekateri ljudje so se odločili za splav otroka samo ZARADI STRAHU. Dejansko so hoteli zbežati pred trpljenjem. ​

    SVETO PISMO PRAVI: 25 Strah pred človekom nastavlja zanko,
    kdor pa zaupa v Gospoda, bo obvarovan (Prg 29,25). STRAH NASTAVLJA MREŽO V KATERO PADE ČLOVEK, VEN PA GA POTEGNE LAHKO SAMO BOG.

    Večkrat sem že omenila zgodbo duhovnika Cirila Čuša, ko je oče 14x razbil glavo. Zakaj to omenjam? To omenjam zato, ker je iz tega primera zelo nazorno razvidno, katero pot je izbrala njihova družina. IMELI SO NA VOLJO DVE POTI, KOT VSAK ČLOVEK, ŠIROKO IN OZKO, POLNO TRNJA, SPREJELI SO TRPLJENJE, NISO BEŽALI IN ZBEŽALI OD NJEGA. GOSPOD JE VEDNO ZVEST V SVOJIH OBLJUBAH, KDOR V NJEGA ZAUPA, NI OSTRAMOČEN.

    Lahko ne bi sprejeli leta trpljenja, ampak bi vzeli POSVETNO ODLOČITEV V SVOJE ROKE, MIMO GOSPODA. ZADIHALI BI HITRO S PLJUČI, IMELI BI VSAK SVOJ MIR, LAHKO BI ZAHTEVALI, DA OČETA ODPELJEJO itd…Ogromno posvetnih odločitev, ki pa peljejo mimo tega, kar zapoveduje Jezus.

    Jezus daje moč, da človek vzdrži v situaciji v kateri se nahaja. Da ostane tam, kamor ga je Bog postavil.

    Poglejmo še naslednji primer. ČE BI SVETA MONIKA BILA STRAHOPETNA IN PANIČNA IN BI SE BALA TRPLJENJA, NE BI VZTRAJALA V MOLITVI SKORAJ 20 LET.

    Lahko bi rekla; zakaj bi pa trpela in molila, saj rešitve ni nobene, celo poslabšalo se je stanje po 15. letih. Odmaknila se bom, da tega ne gledam , itd… Tudi ona je imela več možnosti, ampak JE VZTRAJALA NA OZKI POTI, POSUTI S TRNJEM LETA IN LETA. IN GOSPOD JE VSE TRPLJENJE BOGATO POPLAČAL.

    JEZUS NE REČE, BEŽITE OD TRPLJENJA, IZBERITE LAGODNO ŠIROKO POT; NE NE REČE TEGA, KER TUDI SAM TEGA NI NAREDIL. KAJ BI BILO, ČE BI ZBEŽAL PRED TRPLJENJEM IN BI REKEL: NE BOM TRPEL ZA VAŠE GREHE?

    Kaj vse človek ne naredi zaradi strahu?!

    ZARADI STRAHU PRED LJUDMI ČLOVEK ZATAJI TUDI BOGA. CANKAR JE IMEL STRAH PRED SOŠOLCI, SRAMOVAL SE JE SVOJE MATERE ZARADI OBLEKE. Kakšno kesanje je potem imel do konca življenja. STRAH UNIČI ŽIVLJENJE, JE POGUBA ČLOVEKA! ZARADI STRAHU PRED TRPLJENJEM SE ČLOVEK ODLOČI ZA ŠIROKO POT IN ZMAGA JE IZGUBLJENA!

    Strah je prisoten vsepovsod. Strah v službi, strah pred sosedi, kaj bodo rekli, če grejo v Cerkev itd… . ČLOVEK NAREDI NAJVEČ GREHA SAMO ZARADI STRAHU IN ZLO SE RAZŠIRJA KOT KUGA.

    STRAH, SKRBI JE POTREBNO IZROČITI GOSPODU, KER JE ON EDINI , KI LAHKO ČLOVEKA OSVOBODI OZDRAVI.

    VELIKO LJUDI GOVORI, DA JIH BOG NE USLIŠI V MOLITVAH. Nekateri nekaj časa prosijo, molijo, potem je pa njihove vztrajnosti konec.

    Jezus je rekel: Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; toda kdor bo vztrajal do konca, bo rešen.

    PREGANJANJA IN NASPROTOVANJA PRIDEJO. Človek ve, če je na pravi poti že po tem, kadar mu drugi nasprotujejo. Jezus je rekel: Gorje človeku o katerem bodo vse lepo in prav govorili!

    • Miro says:

      Zelo potrebna tema. O teh “stvareh” je dobro večkrat razmišljati in tudi moliti. Morda se nas v nekem trenutku – po Božji milosti – vendarle dotaknejo globoko v srcu. Veliko kristjanov razmišlja o tako imenovanem krščanstvu brez križa in tudi išče čim bolj lagodne življenjske poti brez križa (miselnost New Agea). Vendar je takšna pot v luči Jezusovega življenja, trpljenja, smrti na križu in vstajenja od mrtvih popolna utopija. Križ je osrednja skrivnost pristnega krščanskega življenja, seveda v tesni povezavi z vstajenjem. Gospod Jezus nas je odrešil prav s svojim Križem in tudi nas vodi in odrešuje po tej kraljevski poti kot so jo poimenovali svetniki.

  28. Miro says:

    BOŽJA BESEDA NAM GOVORI O PONIŽNOSTI

    Prevzetnost tvojega srca te je zapeljala –
    njega, ki prebiva v skalnatih votlinah,
    ki ima visoko svoj sedež,
    ki pravi v svojem srcu:
    »Kdo me bo potegnil na zemljo?«
    Čeprav bi se vzdignil kakor orel,
    čeprav bi postavil svoje gnezdo med zvezde,
    bi te od tam potegnil dol (Abdija 1,3-4).

    Slava tebi, Gospod Jezus, Ti si neizmerno veličastvo Božje besede! Prosimo Te, poživi v naših srcih duha ponižnosti in skromnosti, po veličastnem vzoru Tvojega Presvetega Srca in s pomočjo naše nebeške Matere Marije – v moči Svetega Duha.

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

  29. Miro says:

    V SRCU OBHAJANJA EVHARISTIJE STA KRUH IN VINO, KI V MOČI KRISTUSOVIH BESED IN V MOČI KLICANJA SVETEGA DUHA POSTANETA KRISTUSOVO TELO IN KRI!

    Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga, da se bomo lahko pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in v Katekizem katoliške Cerkve. Slednji nas na temeljih Božje besede uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka. Molimo: Pridi, Sveti Duh!

    Poglobimo se v naslednje besedilo KKC:

    1333 V srcu obhajanja evharistije sta kruh in vino, ki v moči Kristusovih besed in v moči klicanja Svetega Duha postaneta Kristusovo telo in kri. Zvesta Gospodovemu naročilu dela Cerkev še naprej do njegovega prihoda v slavi v njegov spomin to, kar je on storil tisti večer pred svojim trpljenjem: Jezus “je vzel kruh …” in “je vzel kelih z vinom …” Ko znamenji kruha in vina na skrivnosten način postaneta Kristusovo telo in kri, še naprej tudi naznačujeta, da je stvarstvo nekaj dobrega. Tako se ob pripravljanju darov (darovanju) zahvaljujemo Stvarniku za kruh in vino (prim. Ps 104,13-15), sad “dela človeških rok”, a najprej “sad zemlje” in “sad trte”, darova Stvarnika. Cerkev vidi v kretnji Melkizedeka, kralja in duhovnika, ki “je prinesel kruha in vina” (1 Mz 14,18), predpodobo svoje lastne daritve (prim. RiM, Prva evharistična molitev).

    Več o tem na:
    http://www.marija.si/gradivo/kkc/iii-evharistija-v-odresenjskem-nacrtu/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  30. Janez says:

    Peter Žakelj Mirenski grad, samostan lazaristov: Kdo pojde v nebeško kraljestvo? Zelo podučna pridiga gospoda Petra!

    Lažni preroki in hiša na skali
    »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. Veliko mi jih bo reklo tisti dan: ›Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?‹ In takrat jim bom naznanil: ›Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!‹« »Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali. Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik.« Mt 7,21-27

    Kdo pojde v nebeško kraljestvo?
    S čim Jezus začenja priliko v Evangeliju? Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹. Od vas pričakujem, da izpolnite voljo mojega Očeta. Kaj naj bi pomenilo reči: ›Gospod, Gospod,‹? Moledovati in prositi ga. Častiti ga in se mu prilizovati. MOLITI Z MNOGIMI BESEDAMI? No, to nam je verjetno poznano. SAMO BESEDE V MOLITVAH NE ZADOŠČAJO. Kaj še potem Jezus pravi? Da bodo mnogi prišli ob sodbi k njemu in mu rekli: ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del? In on jih bo nagnal. Kako? Če je prej grajal tiste, ki samo govorijo. Zakaj graja tudi tiste, ki veliko delajo: prerokujejo, izganjajo in ozdravljajo. Saj je to nasprotje prvega. NE LE BESEDE, AMPAK DEJANJA. Kaj mu spet ni prav? Zdi se, kot da je Jezus ta dan vstal slabe volje in mu ni prav nič prav. Niti češčenje in prošnje, niti dejanja. Kaj bi rad?

    Nadaljuje z znano prispodobo o možu, ki zida hišo na skalo. Ta, ki besede posluša in jih izpolni, ta je tisti, ki pride v nebeško kraljestvo. A kakšen mož bi to bil: ne tisti, ki veliko moli in prosi, niti tisti, ki veliko dela. Kdo je ta mož? Če pomislimo v čem je razlika med gradnjo pametnega in nespametnega moža opazimo, da je razlika samo v temelju. Ni vprašanje gradnje, oblike in velikosti zgradbe. Temeljno vprašanje torej ni, kakšno hišo bo mož sezidal, niti kako jo bo zidal, ampak kam jo bo postavil. Kaj je temelj te hiše? Temelj naj bo Jezus in njegov zgled. To naj bo temelj besed in dejanj. In kaj je temelj Jezusovega življenja, njegovih besed in dejanj? Ljubezen! Ljubezen do sebe, bližnjega in do Boga. To naj bi bil temelj tudi naših dejanj. Smo tik pred postnim časom, zato je današnji evangelij lahko povabilo, da premislimo, na čem sloni naše življenje. Ali je to res ljubezen, ljubezen do sebe, bližnjega in do Boga.

    Torej kako se odraža moja ljubezen do sebe? Ko Jezus graja množico besed, lahko graja nas, kadar hitimo v molitev in prošnjo, naj nam Gospod pomaga, pa se nam ne da ustaviti in premisliti, kaj se nam pravzaprav sploh dogaja. Ali se sploh hočemo srečati sami s seboj? Ali zaupam, da bo temelj, na katerem stojim – Bog sam, poskrbel, da me srečanje s seboj ne bo razsulo? Ali prikrojujem resnico tako, da sem ravno pravšnji za druge in zase. Ustaviti se in srečati s seboj! To je prvi post, prvi postanek na pravem temelju – Kristusu. Kako se odraža moja ljubezen do bližnjega? Ko se ne morem umiriti pri sebi, me mogoče žene v navidezno skrb za drugega. Vse bi naredili, samo da bi se ne ustavili. Vse bi naredili, počeli bi tisoč in eno stvar za drugega, samo da se ne bi bilo potrebno srečati z drugim. Vse bi naredili, da bi iztisnili kanček priznanja. Bog nam bo dal priznanje, če se bomo umirili v sebi in v njem. Če bo naš post naravnan k temelju. Bog ti si tu, povej mi, kaj naj storim. Naj ne delam nič več in nič manj, kot mi naroča Gospod. Da pa bi ga slišal, se moram ustaviti. In ko vidiš stisko bližnjega, najprej premisli, kaj od tebe pričakuje Gospod. Mogoče molitev zanj, tiha podpora, skrit dar … Kako se odraža moja ljubezen do Boga? Skrita je v prejšnjih ljubeznih. Zaupam mu, da skrbi zame in da mi prav naroča, ko mi naroča, naj se ustavim. Ljubezen je v zaupanju, da ima Bog prav ter v izpolnjevanju njegovih naročil. Naj se zgodi, kar ti hočeš, ne kakor ugaja meni. Kar naročaš je prav, je dobro zame in za druge. Ljubezen do Boga ni v mnogih pomembnih dejanjih, ampak v tem, da vsa, tudi najmanjša dejanja vodi Bog in da jih vodi prav.

    Da bi našli temelj, prečistili naše molitve ali pa jih poživili, prečistili naša dejanja ali pa jih pomnožili, se bomo morali v postnem času srečevati pred Gospodom – molitev, odpoved in dobra dela. Vendar ne zato, da bi pomirili našo vest, ampak da bi izpolnili tisto, kar nam naroča Gospod – da bi se našli, da bi postavili trden temelj našemu življenju, da bi postavili nov temelj našemu delovanju.

    s. Slavica Lesjak – dodatek
    »Če pomislimo v čem je razlika med gradnjo pametnega in nespametnega moža opazimo, da je razlika samo v temelju… Temelj naj bo Jezus in njegov zgled… In kaj je temelj Jezusovega življenja, njegovih besed in dejanj? Ljubezen! Ljubezen do sebe, bližnjega in do Boga. To naj bi bil temelj tudi naših dejanj.«

    Ob poslušanju Jezusovega evangelija me je tokrat najbolj nagovorilo to, da Jezus v priliki o pametnem in nespametnem človeku ne postavlja v nasprotje tistega, ki božjo besedo posluša in tistega, ki je ne posluša, ampak tistega, ki jo posluša in po njej živi in tistega, ki jo posluša, pa po njej ne živi. Nič ne pomaga klicati »Gospod, Gospod!«, pa ne delati tega, kar pravi. In kaj pravi? Prav to, kar si ti, Peter, v pridigi tako lepo razvil: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, nad vse, svojega bližnjega pa kakor samega sebe… Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.«

    Ja, ves obstoj naše duhovne zgradbe je odvisen od temelja. Kolikokrat zgradimo »duhovnost« na pesku naših notranjih ran, razočaranj, zamer, ljubosumja, sovraštva, včasih prave sprevrženosti… Ne srečamo se s seboj in se zatečemo v »pobožnost«, da bi z njo zakrili svojo resnično podobo, ki nam samim ni všeč in si še toliko manj želimo, da bi jo videli drugi… Pa pride prva nevihta in se vsa duhovna zgradba sesuje. Ne moremo se načuditi, kako je to mogoče. Na vso moč hitimo odstraniti podrtijo in kar se da hitro postavimo novo hišico – še malo lepše »okinčano«, kot je bila prejšnja. Pa, glejga zlomka, privrši prvi vihar in spet je vse na tleh. In se jezimo na druge, ki nimajo nobene obzirnosti do nas in ne vedo, da se z nami ne sme tako trdo ravnati, ker smo pač bolj nežna bitja; jezimo se na Boga, ker nič ne poskrbi za svoje, pa toliko molimo, vsak dan smo pri maši, ne zamudimo nobenega duhovnega seminarja… Potem se pa nekako potolažimo, da kogar Bog ljubi, ga pač tepe in se spet lotimo odstranjevati podrtijo in graditi znova… Samo ljubezen, ki najprej koplje navznoter, lahko potem varno gradi tudi navzven, pa ne zaradi svojih moči, ampak zato, ker ji temelj, ki je postavljen na Skali – Kristusu, daje trdnost.

    http://www.mirenski-grad.si/kdo-pojde-v-nebesko-kraljestvo

  31. Janez says:

    Povzetek po Aleteia: Zelo preprosto je izpostavljati napake drugih ljudi, veliko težje pa je priznati lastne pomanjkljivosti

    V dobi srditih besednih spopadov na družbenih omrežjih in v družbi, v politiki in v svetu se je zelo preprosto posmehovati pomanjkljivostim in napakam drugih ljudi jih poniževati, dajatin v nič njihova mnenja in razmisleke, ker se čutimo superiorni in večvredni!. Včasih nas mika, da bi tudi mi kristjani posredovali in nekoga popravili, ga podučili da govori neumnosti, saj so njegove napake na ogled vsemu svetu. Čeprav je bratski popravek včasih potreben in upravičen, bo veliko bolje, če se bomo na tovrstne skušnjave pogosteje odzvali s tišino. Da se ne bomo odzivali in kritizirali ljudi, ki mislijo drugače kot mi. In bodimo strpni in sočutni ter potrudimo se, da ne bomo nikogar nič opozarjali in/ali popravljali ter kritizirali in pametovali!. Razen, če bomo morda vprašani, kaj menimo. Pa še takrat je prav, da smo blagi in strpni ter razumevajoči. In da se ne spuščamo v polemike in kritiziramo druge, ki drugače neke stvari čutijo, vidijo, mislijo, razumejo in dojemajo. Tako bi tudi mi želeli, da naše omanjkljivosti in napake obravnavajo drugi. Bodimo razumevajočii in strpni, sočutni in dobri, ker vsi smo Božji Otroci, ki izhajamo iz Enega Vira, ki je naš Bog Stvarnik in Nebeški Oče!

    Tišina je ključ do kreposti
    V mnogih primerih bi naš odziv povzročil več škode kot koristi, posebej če se odzivamo zelo spontano in nepremišljeno in želimo nekoga popraviti, ko so naša čustva še povsem razburkana. Sv. Janez od Križa je v svojem delu Živi plamen ljubezni zapisal, da je tišina pogosto ključ do kreposti. Neupoštevanje človekovih pomanjkljivosti, tišina in nenehno sporazumevanje z Bogom bodo odpravili velike pomanjkljivosti naše duše, ki bo tako postala polna kreposti.

    To je v skladu z Jezusovimi besedami o sodbi drugih ljudi. S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: “Pusti, da vzamem iver iz tvojega očesa,” če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata. (Mt 7,2–5).

    Najprej počistimo pred svojim pragom
    Z drugimi besedami: ko vidimo pomanjkljivosti drugih, bi se morali najprej odzvati tako, da se zazremo vase in ugotovimo, ali je v našem življenju kaj takšnega, kar bi morali spremeniti sami pri sebi. Svet bomo najlažje spremenili, če bomo najprej dopustili, da Bog preobrazi nas in naše življenje. Imamo vsak pri sebi kar dovolj dela, saj imamo veliko pomanjkljivosti in grehov. Navsezadnje smo na koncu najbolj odgovorni za svojo dušo, ne pa za iskanje in izpostavljanje napak drugih ljudi. In nič ne bo pomagalo ljudem, kakšen položaj so imeli, koliko denarja so imeli, koliko raznih položajev v družbi in podjetjih so imeli, koliko duhovnikov in škofov so poznali, ker Bog bo vprašal koliko so ljubili, odpuščali, pomagali, koliko so dobrega storili in koliko so služili drugim tako, da so izrabili vse talente in darove Nebeškega Očeta delati dobro in graditi Nebeško kraljestvo med nami vsemi! Boga bo zanimalo tudi, ali smo ljudem pomagali, ko so bili, goli, bosi, lačni, bolni, v ječah, obnemogli, ranjeni in pretepeni v protestih in vojnih spopadih ter ali smo jim pomagali kot Usmiljeni drugorazredni Samaritan! Bodimo podobni Jezusu in sledimo Njegovim Naukom Evangelija v Življenju in Spolnjevali Božjo Voljo! Pokažimo kot kristjani sebi, sobratom in vsem drugim zgled pravičnega in poobožnega življenja. Prispevajmo k Boljšemu Svetu, kjer je res prisotna Dobrota, Strpnost in Usmiljenje, ki temelji na naši Iskreni Veri v Boga!

  32. Miro says:

    V DANAŠNJEM EVANGELIJU ZVEMO, DA JE JEZUS NOČ PREBEDEL V MOLITVI IN NATO IZBRAL DVANAJSTERE. ČE HOČEMO PRITI NA JASNO, POTEM MORAMO NUJNO POGLEDATI, KAJ PRAVZAPRAV JE MOLITEV ZA JEZUSA; KAJ JE DUŠA (BISTVO) MOLITVE, KAJ JE NJENA TEMELJNA RESNIČNOST?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,12-16)

    Tiste dni je šel na goro molit in vso noč je prebedel v molitvi k Bogu. Ko se je zdanilo, je poklical k sebi svoje učence in si jih je izmed njih izbral dvanajst, katere je imenoval tudi apostole: Simona, ki ga je imenoval tudi Peter, njegovega brata Andreja, Jakoba, Janeza, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, Alfejevega sina, Simona s priimkom Gorečnik, Juda, Jakobovega sina, in Juda Iškarijota, ki je postal izdajalec.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+6%2C12-16&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    V današnjem evangeliju zvemo, da je Jezus noč prebedel v molitvi in nato izbral dvanajstere.

    Če hočemo priti na jasno, potem moramo nujno pogledati, kaj pravzaprav je molitev za Jezusa; kaj je duša (bistvo) molitve, kaj je njena temeljna resničnost?

    Najprej je bistvo molitve ljubezen. Ko govorimo o molitvi mi prihajajo na misel te besede: Ljubim? Torej molim. Sem ljubljen? Torej nekdo moli zame! Napredujem v ljubezni? Torej napredujem v molitvi. Če ne ljubim, nisem na poti molitve. Po teh poudarkih lahko razumemo, zakaj je Jezus celo noč prebedel v molitvi preden je izbral apostole.

    Jezus je molitev označil kot ljubezen (izraz ljubezni), ko nam je predstavil vzorec, način, molitve Očenaša. Gre za 7 prošenj, 6 povabil k ljubezni. Ena sama prošnja zveni mogoče na zunaj malo egoistično: »daj nam danes naš vsakdanji kruh«. Vendar če to prošnjo razumemo v kontekstu celotne molitve, tu ni prostora za egoizem. Gre namreč za prošnjo po vsakodnevni pomoči (spremstvu), da bi opravili delo, za katerega smo na svetu.

    Jezusova molitev je bila ljubezen – najintimnejša molitev ljubezni, ki se je kadarkoli razlegla po zemlji.

    Molitev pa je lahko tudi vprašanje, kesanje, zahvala. Da, celo vprašanje je lahko molitev – vendar pravo vprašanje: npr. »Zakaj me imaš tako neizmerno rad, Oče?«

    Logična posledica molitve ljubezni je, da mora molitev biti vedno taka, da bo temeljila na resnici, iskrenosti, prosojnosti! Bog, ki je resnica, ne podpira megljenja. Pred Boga stopaj tak kot si – nenarejeno! Z vsakim imenom apostola, ki ga je Jezus izbral stopa pred nas iskrenost, prosojnost, jasnost!

    Velikega pomena je, da molitev začenjamo z ponižnim srcem. Prva in zadnja razsežnost molitve je: molitev, zavita v ponižnost, ima veliko možnosti da postane prava ljubezen.

    Jezus nas s samim dejanjem molitve uči, kaj je potrebno za zdravo molitev! Imeti mora ljubezen – ljubiti Boga z vso svojo dušo in vsem svojim srcem … Molitev poslušanja je že uresničena ljubezen. Vendar vsako poslušanje kliče po odgovoru – in odgovoriti na neko poslušanje je nekaj čisto normalnega – Ljubezen torej kliče po tem, da ji odgovorimo. Dobra molitev naj bi torej vedno vsebovala te tri razsežnosti: pozornost, molitev poslušanja in molitev srca. Zaradi vsega tega lahko razumemo, da je Jezus ljubil svoje apostole, ker so odgovorili na ljubezen! Pa mi? Bomo odgovorili na tak način?

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  33. Hvala says:

    SVETA FAVSTINA JE REKLA:

    515 Zvečer, ko sem se sprehajala po vrtu in molila rožni venec, sem prišla do pokopališča;186
    odprla sem vrata in začela moliti ter sem v notranjosti vprašala duše: »Gotovo ste zelo
    srečne?« Zaslišala sem besede: »Srečne smo toliko, kolikor smo izpolnile Božjo voljo.«
    Sledila je tišina kot prej. Šla sem vase in dolgo premišljevala, kako izpolnjujem Božjo voljo
    in kako uporabljam od Boga podarjeni čas. (Dn 515).

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Res je, zamisliti bi se morali, KOLIKO MI V RESNICI IZPOLNJUJEMO BOŽJO VOLJO. Ali pa govorimo, da jo izpolnjujemo, živimo in delamo pa drugače- to je, da IZPOLNJUJEMO SVOJO VOLJO?!

    IZPOLNJEVATI BOŽJO VOLJO ZAHTEVA NAPOR IN SMRT NA KRIŽU. SMRT NA KRIŽU POMENI, DA KRIŽAMO SVOJE ČLOVEŠKE STRASTI, SVOJ EGO, NAPUH itd…TO JE TEŽKO. VSAKO KRIŽANJE JE ZELO, ZELO BOLEČE, KAJTI ODPOVEDASTI SE JE POTREBNO SVOJI VOLJI.

    Mene zelo spominja na izpolnjevanje BOŽJE VOLJE pričevanje , ki ga je opisal duhovnik Ciril Čuš- (priložila sem njegovo pričevanje, ko mu je oče 14x razbil glavo in je razmišljal o umoru in samomoru). Ponovno prilagam Cirilovo pričevanje.

    https://si.aleteia.org/2018/04/08/oce-ga-je-tepel-in-mu-14-krat-prebil-glavo-a-ciril-je-zmogel-vse-odpustiti/

    Ko razmišljamo o tem njihovem življenju, človeka res zajame sočutje ob tolikšnem trpljenju . VENDAR IZ VSEGA TEGA VIDIM, KAKO JE BOG VSESKOZI DELOVAL IN PODELJEVAL MILOSTI VSEM ČLANOM, DA SO IZDRŽLI, DA JE NJIHOVO TRPLJENJE OBRODILO BOGATE SADOVE ZA VSE.

    Že zadnjič sem omenila, da bi vsi člani te družine ne samo Ciril lahko izbrali DRUGO POT-NE TAKO OZKO IN POLNO TRNJEV, KOT JO KAŽE JEZUS, AMPAK BOLJ LAGODNO. Mogoče ločitev zakonske zveze, odmik od doma itd…..

    VENDAR, KER JE GOSPOD IMEL SVOJ NAČRT PRI TEJ DRUŽINI-POSEBEN NAČRT, JE TUDI USPOSOBIL TO DRUŽINO, DA SO VZDRŽALI V TRPLJENJU, KI JE OBRODILO BOGATE SADOVE.

    TO SE PRAVI, DA SO IZPOLNJEVALI BOŽJO VOLJO-NE PA SVOJO. ČE BI IZPOLNJEVALI SVOJO VOLJO, NE BI SPREJELI TO DOLOČENO POT TRPLJENJA.

    IZ TEGA VIDIMO, DA VSAKO IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE ZAHTEVA, DA ČLOVEK HODI PO TRNOVI POTI SKOZI OZKA VRATA. POTREBNO SE JE POKORAVATI SVETEMU DUHU, NE PA ZAHTEVATI MU KAZATI POT, PO KATERI BI MI RADI HODILI.

    Če berete življenjepise svetnikov boste opazili , kako so to izrecno poudarjali. HODILI SO PO TRNOVI POTI, SAMO DA BODO IZPOLNILI NAČRT JEZUSA.

    Ker sami ne moremo ničesar brez Božje milosti, ne more izpolnjevati Božje volje, ČE SE GOSPODU NE IZROČIMO, ČE NE PROSIMO, DA SE NAŠA VOLJA ZDRUŽI Z NJEGOVO IN ČE NE PROSIMO, DA POKAŽE KAKŠNA JE NJEGOVA VOLJA OZ. NJEGOV NAČRT ZA NAS.

    Večkrat sem že omenila, kako nekateri ljudje želijo, da bodo delali čim več del, takšnih in drugačnih-domača opravila, obrt, dobra dela drugim itd. itd. POTEM PA REČEJO, DA SO “IZGORELI”. ZAKAJ SO “IZGORELI”. ALI JE JEZUS MOGOČE NAROČIL, DA JE POTREBNO SE GNATI OD JUTRA DO VEČERA Z DELI, TAKŠNIMI IN DRUGAČNIMI, DA POTEM DOL PADEŠ?

    TEGA JEZUS NI NAROČIL, CELO USTAVLJA LJUDI OD TEGA, DA SPOZNAJO, DA TO NI PRAV. PRAV PA NI ZATO, KAJTI BOG NE ŽENE ČLOVEKA DA DOL PADE, AMPAK MU NAROČA, NAJ NJEMU IZROČI SVOJE DELO, SKRBI, DA BO ON ORGANIZIRAL PO SVOJEM NAČRTU, DA BO ČLOVEK Z NJIM SODELOVAL. ZAKAJ DELATI PO SVOJI VOLJI? PRI BOGU NI “IZGORELOSTI,” ČE SE IZROČIMO NJEGOVI VOLJI, DELAMO KOT ON NAROČA IN POMAGA. BOG NI BOG NEREDA , AMPAK BOG REDA IN HARMONIJE.

    Veliko ljudi je pričalo, kako so živeli “TAKO, DA SO DELALI PO SVOJEM NAČRTU” in so ugotovili, da če jih ne bi Bog ustavil. bi lahko predčasno umrli.

    Ko si nalagamo sami dela, brez Božje vednosti in Njegove volje, pride do propada. KAKO VEŠ ČLOVEK, ČE JE TISTO KAR DELAŠ BOGU VŠEČ, ČE GA NISI VPRAŠAL?

    Velikokrat smo že rekli, da ima BOG ZA VSAKEGA ČLOVEKA NAČRT, ZA VSAKEGA DRUGAČNO POT, KER SMO VSI UNIKATI IN BOG TUDI VSAKEGA USPOSOBI ZA NJEGOVO NALOGO V SVETU.

    Mravlja ima tudi svojo nalogo, ki jo mora opraviti na zemlji, slon tudi in vse ostale živali in tudi rastline. Ne bo mravlja rekla da bi rada opravljala delo, ki ga opravlja slon! Kako bi to izgledalo?

    Vijolica tudi ne bo rekla, da bi bila rada trobentica, ker pač to ne more biti.
    Če dejansko razmislimo, se mi večkrat obnašamo nepravilno, ne sledimo JEZUSOVEMU NAČRTU.

    Beseda, KI JO JAZ OSEBNO NE SLIŠIM RADA, AMPAK JO SPREJEMAM, KER SMO VSI LJUDJE GREŠNIKI IN ZELO SLABOTNI JE, ČE NEKDO REČE: NIMAM ČASA!

    KAJ VSE ZAJEMA TA BESEDA-“NIMAM ČASA.” Zajema opravičeno stanje in neupravičeno stanje.
    Danes bi poudarila NEOPRAVIČENO STANJE. Tu jaz osebno dajem vse izgovore, ki jih nekomu poveš, ampak IMAJO VSI TI IZGOVORI NAMEN, DA NE ŽELIŠ SODELOVATI Z DOLOČENO OSEBO IZ SVOJIH DOLOČENIH RAZLOGOV. Teh razlogov je lahko ogromno:
    – ne želimo imeti kontaktov z osebo, ker nam je zoprna, ker ji je mogoče potrebno pomagati, ker ni “po naših merilih” itd…skratka ogromno razlogov, KI PA JIH STRNEMO V ENO SAMO BESEDO”-NIMAM ČASA”.

    JEZUSOVIH BESED NE JEMLJEMO RESNO, KER GLEDAMO IN PRESOJAMO S ČLOVEŠKEGA VIDIKA.

    Ko so ljudje JEZUSA prosili naj pride ozdravit tega in tega -ALI JE MOGOČE GOVORIL KOT MI:”VEŠ KAJ, DANES NIMAM ČASA, SEDAJ GREM Z UČENCI JEST, POTEM GREM TAM IN TAM, MOGOČE PRIDEM JUTRI, DA TE OZDRAVIM? VIDITE, ČE BI MI POSLUŠALI JEZUSOVE BESEDE, BI TUDI V DRUŽBI DRUGAČE RAVNALI IN SE DRUGAČE OBNAŠALI DO DRUGIH, MEDSEBOJNI ODNOSU V DRUŽINI IN V SVETU BI SE IZBOLJŠALI!

  34. Hvala says:

    12 CITATOV O SVETEM OBHAJILU
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    https://si.aleteia.org/slideshow/12-citatov-o-svetem-obhajilu/

    • Miro says:

      Izjemno močni citati, ki jih svetnikom in svetnicam navdihuje sam SVETI DUH, da lahko le z nekaj besedami izrazijo sicer neizmerno bogastvo svetega obhajila. Seveda kolikor je to na tem svetu sploh mogoče izraziti z revnimi človeškimi besedami, saj skrivnosti svete evharistije neizmerno presegajo človekovo razumevanje, dojemanje. Nekaj se sicer izrazi, neizmerno več pa ostaja neizrečeno!

      Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  35. Hvala says:

    MOJA DOŽIVETJA Z DUŠAMI V VICAH ( Marija Simma-nadaljevanje )
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Pogovor Frenka Muzeka z Marijo Simmo -kako so jo duše prosile, da obišče sorodnike, da bi predale svoja sporočila in naročila:

    Frenk Muzek je vprašal Marijo Simmo: DUŠE, KI SO PRIŠLE K VAM IZ KRAJA OČIŠČEVANJA, SO VAS POGOSTO TUDI PROSILE, DA BI OBISKALI IN PREDALI DOLOČENA SPOROČILA NJIHOVIM ŠE ŽIVEČIM SVOJCEM. KAKO STE NAŠLI SVOJCE IN KAJ STE VEČINOMA PRENAŠALI SVOJCEM?

    Odgovorila je takole: Ja, to se je dogajalo že na začetku, v četrtem in petem letu, da so mi duše dale naloge. Povedale so, kdo so, povedale so ime, leto in mesec, ko so umrle, in potem naj bi njihovim svojcem to in to sporočila.

    Pogosto sem morala SPOROČATI, NAJ NEPOŠTENO PRIDOBLJENE DOBRINE VRNEJO. Prvikrat, ko mi je bilo to naročeno, sem si rekla: Kako naj grem k tem ljudem, SAJ MI TAKO IN TAKO NE BODO VERJELI!

    Potem sem rekla našemu župniku, ki je dejal, da bomo TO IZPELJALI ČISTO PREPROSTO. “Pisal bom na pristojni župnijski urad, če vsi podatki, ki si jih dobila, držijo, in če držijo, naj potem tamkajšnji ŽUPNIK TO SPOROČI SVOJCEM. ”

    IN ZMERAJ JE PRIŠEL ODGOVOR, DA VSE NATANČNO DRŽI. IN POTEM SO SVOJCI TUDI SAMI PRIŠLI K MENI.

    Denimo, nekega dne sem že na hodniku slišala , kako si nekdo prigovarja. Odprla sem vrata in zagledala ČLOVEKA, KI ME JE S PREZIROM VPRAŠAL:”KJE JE TISTA, KI SANJA, DA VIDI DUŠE IZ VIC?”
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
    “Samo vstopite, ” sem ga povabila, ( je rekla Marija Simma). “TU NE GRE ZA OSEBO, KI BI SANJALA, DA VIDI DUŠE”.

    Takoj je začel naravnost govoriti , zakaj je prišel. “ALI SE VAM JE PRIKAZAL ……………….(gospod ta in ta)?”

    Človek, ki je bil na obisku , je bil eden izmed sorodnikov, KI SEM JIM NA ŽELJO UMRLEGA GOSPODA MORALA SPOROČITI, DA POVRNEJO NEPRAVIČNO PRIDOBLJENO IMETJE, KI SI GA JE POKOJNI PREJ PRIDOBIL. Ko sem pritrdilno odgovorila na njegovo vprašanje , (je rekla Marija Simma), JE ZAČEL GODRNJATI, DA TO NE MORE BITI RES, DA JE TO SAMO IZSILJEVANJE DENARJA IN PREVARA.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
    “PA KAKŠNO NEPRAVIČNO PRIDOBLJENO IMETJE MORAMO VRNITI?”, JE želel vedeti konkretno.

    Marija Simma je odgovorila: “TEG A JAZ NE VEM. DOBILA SEM SAMO NALOGO, DA OBVESTIM VAŠO DRUŽINO , DA MORATE POVRNITI NEPOŠTENO PRIDOBLJENO IMETJE. KAJ TO JE, TO PA MORATE VI VEDETI. “On je že tedaj to zelo dobro vedel. Iz pogovora z njim sem hitro ugotovila, da je v krščanski veri zelo reven.

    Besno je napadal papeža, Cerkev in vero. Mirno sem mu stvari razložila (pravi Simma), in se je umiril in rekel: NISEM IMEL ZAUPANJA V NOBENEGA DUHOVNIKA, TODA SEDAJ MORAM SPET VEROVATI V BOGA , KER VI NISTE MOGLI VEDETI, DA PRI NAS POSEDUJEMO NEPOŠTENO PRIDOBLJENO IMETJE. NITI NEKATERI ČLANE NAŠE DRUŽINE TEGA NE VEDO. ”

    KO BI VEČ TRPEL IN DELAL IN SE TRUDIL ZA VEČNE DOBRINE, BI BILO VELIKO BOLJE, je zaključil.

  36. Miro says:

    MNOGI CERKVI OČITAJO, DA SE PREVEČ UKVARJA Z IGRAMI MOČI, KAR POVZROČA SUŠO NA PODROČJU DEJAVNE LJUBEZNI DO BLIŽNJEGA – POGOVOR S CELJSKIM IN NOVOMEŠKIM ŠKOFOM V ODDAJI SVETO IN SVET

    V sredo, 20. oktobra 2021, sta bila celjski škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž in novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje gosta v oddaji Sveto in svet.

    Začetek oddaje je bil v znamenju triletnega sinodalnega obdobja, ki smo ga 17. oktobra začeli na ravni krajevnih Cerkva. Novomeški škof dr. Saje je najprej razložil pomen sinodalnosti, ki je v skupni hoji na poti duhovnosti in omogoča razumevanje najširšega pogleda na Cerkev tudi od zunaj. Celjski škof dr. Matjaž vidi izhodišče procesa v pogledu na našo identiteto, ki temelji na krstni milosti iz katere moramo črpati občestveno dinamiko in premisliti kaj jo ovira in kaj jo izgrajuje. V pogovoru so se sogovorniki dotaknili tudi novih pastoralnih pristopov v obdobju pandemije, vloge laikov v Cerkvi ter vprašanja zaščite otrok, mladoletnih in ranljivih odraslih.

    Pogovor z novima škofoma Maksimiljanom Matjažem in Andrejem Sajetom na:
    https://katoliska-cerkev.si/celjski-in-novomeski-skof-v-oddaji-sveto-in-svet

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!

  37. Miro says:

    ZA MAMO 11 OTROK JE BILA PREPROSTA MOLITEV K MARIJI ŽIVLJENJSKO VODILO – NJENO DRUŽINSKO ŽIVLJENJE JE BILO VSAK DAN POLNO VESELJA IN ŽRTEV

    Amparo Portilla Crespo se je rodila 26. maja 1925 v španski Valenciji. Bila je najstarejša izmed štirih otrok, sama pa je imela 11 otrok. V svoji domovini je bila vodja apostolskega dela. Skupaj z možem Friderikom Romerom je razvijala in pomagala izvajati programe za družine v župnijah, šolah in drugih institucijah po Španiji.

    Leta 1937, ko je divjala španska državljanska vojna, so zaprli in usmrtili Amparinega očeta. Stara je bila le 12 let in za njeno mlado življenje je ta izguba pomenila travmatično izkušnjo.

    Potrebno moč za to, da je prestala to težko obdobje, je črpala iz svoje globoke vere in posebne ljubezni do Device Marije. Ko se je končala državljanska vojna, je Amparo spet začela hoditi v šolo in pridobila vsa potrebna znanja za katehistinjo.

    O življenju častitljive Božje služabnice Amparo več na:
    https://si.aleteia.org/2021/10/17/za-mamo-11-otrok-je-bila-ta-preprosta-molitev-k-mariji-zivljenjsko-vodilo/

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih zaupamo vate!

  38. Miro says:

    NA ANGELOV POZDRAV JE MARIJA HOTELA PREPROSTO POVEDATI: GOSPOD, TU SEM. VSE STORIM, KAR ŽELIŠ. ŽELIM TI POMAGATI PRI TVOJIH NAČRTIH (Miha Žužek)

    – Veseli smo, ker je Bog do nas tako dober, usmiljen, odrešilno razpoložen. A pravico do veselja si dobimo samo tako, da smo še mi podobni Bogu: dobri, usmiljeni, odrešilno razpoloženi.

    – Pred človekom se moram zastrmeti v skrivnost osebnosti. Vsakdo mi je milost. Vsakdo me v čem presega, je večji od mene. Zlasti če skozenj seva Bog, ki se izničuje.

    – Zdaj šele razumem, kaj bi ti rad od nas, Gospod: ne želiš si naših darov, le kaj naj bi ti prinesli! Hrepeniš pa, da bi se nam dal, da bi te sprejeli.

    – So moje besede morilne ali zdravilne, rušilne ali odrešilne? Polne in jedre kot kleno zrnje, ali prazne in mrtve kot pleve? Začinjene z dobroto ali zastrupljene s sovraštvom?

    – Na angelov pozdrav je Marija hotela preprosto povedati: Gospod, tu sem. Vse storim, kar želiš. Želim ti pomagati pri tvojih načrtih.

    – Jezus je imel v sebi vse tako imenovane moške in ženske prvine. Saj sta moški in ženska samo dve upodobitvi istega izvirnika – Boga samega, polnosti vsega lepega, dobrega, občudovanja vrednega.

    Misli Mihe Žužka, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  39. Hvala says:

    POSLUŠAJMO SAMI SEBE KAKO GOVORIMO: ČE REČEMO : JAZ TEGA NE MOREM, S TEM REČEM PRAVZAPRAV, DA SEM ATEIST, ZATO KER RAČUNAM SAMO NASE.

    Marija nam je garant, da lahko človek sodeluje z Bogom na tak popoln način. Že to da rečem: jaz pa tega ne morem, s tem rečem pravzaprav, da sem ateist, zato ker računam samo nase. Če pa rečem: jaz tega ne morem, Bog ti v meni pa to zmoreš, tvoja milost v meni pa to zmore, potem pa sem vernik, potem pa sem Marija. Samo pomislite malo koliko imate vi priložnosti vsak dan, da v situacije prinesete tako miselnost, da sebi in drug drugemu pomagate, in tistim, ki živijo okrog vas, pomagate, da tako razmišljajo, da ne rečejo: saj ne gre več, jaz tega več ne zmorem, vse mi je dol padlo, in koliko tega govorimo. Ne, Božja milost v meni, pravi Pavel, zmore vse. In tistim, ki Boga ljubijo vse pripomore k dobremu. Tudi tisto hudo. Vidite to so spodbude, to so tiste stvari, tisti kamenčki, ki bi jih pastirčki naj imeli vedno v svoji malhi, kot je imel David tiste tri kamne ali pet ali koliko jih je vzel. s katerimi je premagal Goljata. Ampak to je figura, to je podoba, Goljat je zlo v tem svetu. Mi pa smo lahko v tej vlogi, ki ga premagujemo.

    Odlomek iz nagovora nadškofa
    Marjana Turnška v Stični 23.9.2017

  40. Hvala says:

    Devetdnevnica v čast Brezmadežni
    2016
    Besedila za vsak dan so vzeta iz knjige sv. Ludvik M. Grignon de Montfort, Popolna
    podaritev samega sebe Kristusu po Mariji.
    Na koncu je dodano povabilo k osebnemu razmišljanju.

    HUDOBNI DUH VSEPOVSOD NAGAJA IN ZAVAJA ČLOVEKA NA VSAKEM KORAKU , ZATO SO TUDI OPOZORILA O NAPAČNEM ČEŠČENJU DEVICE MARIJE.

    ZNAČILNOSTI NAPAČNEGA ČEŠČENJE DEVICE MARIJE I.

    Obstajajo napačne pobožnosti do svete Device, ki jih ima marsikdo za prave. Hudobni duh je kakor
    ponarejevalec ter preverjen in preizkušen goljuf ogoljufal in pogubil že veliko duš z lažno pobožnostjo
    do presvete Device. In to satansko izkušnjo vsak dan vnovič uporablja zato, da bi pogubil še mnoge
    druge, ko jih pozibava in uspava v grehu pod pretvezo nekaj slabo opravljenih molitvic in zunanjih vaj,
    ki jih tem ljudem navdihuje. Ponarejevalec denarja običajno ponareja samo zlati in srebrni denar in le
    zelo poredkoma denar iz kake druge kovine, ker se to ne splača. Tako tudi hudobni duh ne ponareja
    toliko drugih pobožnosti kakor pobožnosti do Jezusa in Marije, pobožnosti do svetega Rešnjega telesa
    in do svete Device, saj sta ti dve med pobožnostmi to, kar sta zlato in srebro med kovinami.
    Poznam sedem vrst napačnih častilcev in napačnih oblik češčenja svete Device. To so: kritikastrski
    (ošabni) častilci, ozkosrčni častilci, pozunanjeni častilci, predrzni častilci, nestanovitni častilci, hinavski
    častilci, koristolovski častilci.

    OŠABNI ČASTILCI:

    Ošabni so običajno oholi učenjaki, svobodomisleci in samozadostneži, ki v osnovi sicer čutijo nekaj
    pobožnosti do presvete Device, pa vendar kritizirajo skoraj vse oblike češčenja, s katerimi preprosti
    ljudje preprosto in sveto časte svojo predobro Mater. Oni dvomijo o vseh čudežih in dogodkih, o katerih
    poročajo verodostojni pisci ali letopisi verskih redov in ki pričajo o usmiljenju in veliki moči presvete
    Device. Le z muko gledajo preproste in ponižne osebe na kolenih pred oltarjem ali podobo presvete
    Device, včasih tudi na vogalu kake ulice, kjer molijo k Bogu. Obtožujejo jih celo malikovalstva, kakor da
    bi po božje častili les ali kamen. Zase pravijo, da ne ljubijo zunanjih pobožnosti in tudi niso tako omejeni,
    da bi verovali vsem zgodbam ali zgodbicam v zvezi s sveto Devico. Če jim govoriš o čudovitih hvalnicah,
    ki so jih zložili Mariji v čast cerkveni očetje, tedaj poreko, da so ti govorili v vlogi govornikov, s
    pretiravanjem ali pa napačno razlagajo njihove besede.
    Takih napačnih častilcev, ošabnežev in posvetnjakov se moramo zelo bati, ker povzročajo neizmerno
    škodo češčenju presvete Device in pod pretvezo odstranjevanja zlorab oddaljujejo ljudi od češčenja
    Božje Matere. (št. 90-93)
    Kar velja skoraj za vsako stvar na svetu, velja tudi za češčenje Device Marije. Stvar, ki je v osnovi
    dobra lahko uporabljamo ali vršimo na pravilen način, kakor je ustvarjena ali zamišljena, ali pa
    na napačen način – torej jo zlorabimo. Ošabnost ali napuh velja za največji greh, za greh naših
    prastaršev. Ni čudno, da se prav ta greh hoče infiltrirati v vsako stvar, tudi v našo marijansko
    pobožnost. Spet so v prednosti ljudje, ki se zavedajo lastne krhkosti. Jezusu je s tem zvezi
    vzkliknil: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel
    pa otročičem« (Mt 11,25). Prosimo Gospoda, da nam na priprošnjo in po zgledu Device Marije
    da ponižno in preprosto srce, da bi znali sprejeti marijansko duhovnost v vsej njeni preprostosti
    in ljudskosti.

    OZKOSRČNI ČASTILCI :

    Ozkosrčni častilci se boje, da Sina ne bodo častili, če časte Mater, da bodo poniževali sina, če povišujejo
    Mater. Kar trpeti ne morejo hvalnic, s katerimi so jo po pravici slavili cerkveni očetje, in le težko
    prenašajo, da je več ljudi na kolenih pred Marijinim oltarjem kakor pred tabernakljem, kakor da bi si to
    nasprotovalo in bi tisti, ki molijo k sveti Devici, ne molili po njej Jezusa Kristusa! Ti ljudje nočejo slišati,
    da se tolikokrat govori o Božji Materi in da se tolikokrat zatekamo k njej.
    Naj naštejem nekaj njihovih krilatic: Čemu toliko rožnih vencev, bratovščin in zunanjih pobožnosti do
    Marije? Ali se ne kaže v tem veliko nevednosti? S tem izpostavljamo našo vero posmehu. Govorimo
    raje o češčenju Jezusa Kristusa, zatekajmo se k Jezusu Kristusu, ki je naš edini srednik. Oznanjajmo
    Jezusa Kristusa, to je zanesljiva pobožnost!
    V nekem oziru je to res. Toda če gledamo na njihovo dejansko ravnanje, ki izhaja iz teh trditev, potem
    vidimo, da skušajo pod pretvezo nečesa boljšega zavreti češčenje svete Device. To pa je nekaj zelo
    nevarnega, je pretanjena past hudobnega duha. Nikoli namreč ne častimo Jezusa Kristusa bolj kakor
    tedaj, ko bolj častimo sveto Devico, saj jo častimo zato, da bi popolneje častili Jezusa Kristusa. Mi
    hodimo k njej kot k poti, ki nas vodi k našemu končnemu cilju – ki je Jezus Kristus.
    Sveti Duh blagruje po sveti Cerkvi najprej presveto Devico in nato Jezusa Kristusa: blagoslovljena si
    med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus. In to ne morda zaradi tega, kakor da bi bila
    Marija bolj vzvišena od Jezusa ali njemu enaka. To bi bilo nedopustljivo krivoverstvo. Sveti Duh blagruje
    Marijo le zato poprej, ker je potrebno, če hočemo na najpopolnejši način častiti Jezusa Kristusa, da prej
    poveličujemo njegovo Mater. Kličimo torej z vsemi pravimi častilci presvete Device njenim napačnim,
    pretaknovestnim častilcem.

    PPOZUNANJENI ČASTILCI:

    Pozunanjeni častilci so tisti, katerih vse češčenje Marije obstoji samo v nekaterih zunanjih opravilih. Ti
    uživajo samo v zunanjih pobožnostih do presvete Device, ker nimajo notranjega duha. V naglici zmolijo
    sila rožnih vencev, so navzoči, ne da bi pazili, pri več svetih mašah, se udeležujejo procesij z mrzlim
    srcem, se vpišejo v vse bratovščine, ne da bi postali kaj boljši, ne da bi krotili svoje strasti in posnemali
    kreposti presvete Device. Ljubijo samo čustveno plat češčenja, a ne dojemajo bistva. Če ne občutijo pri
    svojih pobožnih vajah ničesar čustvenega, menijo, da ne počenjajo nič koristnega; zmedejo se zaradi
    tega in vse opustijo; ali pa te pobožnosti opravljajo, kadar jim pride na pamet. Veliko je takih
    pozunanjenih častilcev na svetu; in ti najhuje kritizirajo tiste, ki jim je bistveno notranje češčenje, ne
    da bi seveda zanemarjali čednostno zunanjost, ki vedno spremlja pravo pobožnost.

    NESTANOVITNI ČASTILCI:

    Nestanovitni častilci častijo sveto Devico v presledkih in kadar jih prime. Zdaj so goreči zdaj mlačni, zdaj
    se zde pripravljeni storiti v njeni službi vse, kmalu nato pa že nimajo več istega razpoloženja. V začetku
    se bodo oklenili vseh pobožnosti do Marije in se vpisali v vse njene bratovščine, potem pa se ne bodo
    držali njihovih pravil. Spreminjajo se kakor luna in Marija jih položi pod svoje noge kakor lunin krajec,
    ker so vrtljivi in niso vredni, da bi spadali med služabnike Device verne, za katere je značilna zvestoba
    in stanovitnost. Bolje je namreč, da se ne preoblagamo s tolikerimi molitvami in pobožnimi vajami, pač
    pa tisto malo, za kar se zavzemamo, opravljamo z ljubeznijo in zvesto, kljub nasprotovanju sveta,
    hudobnega duha in mesenosti.

    HINAVSKI ČASTILCI:

    Med lažnimi častilci svete Device so tudi hinavci, ki zakrivajo svoje grehe in slabe navade s plaščem
    Device verne z namenom, da bi veljali v očeh ljudi za to, kar niso.

    KORISTOLOVSKI ČASTILCI:

    Koristolovski častilci se zatekajo k sveti Devici, da bi na primer dobili pravdo, se izognili nevarnosti,
    ozdraveli od bolezni ali v drugi podobni stiski, sicer pa bi nanjo pozabili. Vsi ti so napačni Marijini častilci
    in zato tudi niso všeč ne Bogu ne njegovi sveti Materi. (št. 96.101-103)

    PREDRZNI ČASTILCI:

    Predrzni častilci so grešniki, ki so vdani strastem ali ljubitelji tega sveta, ki pod lepim imenom kristjanov
    ali Marijinih častilcev skrivajo napuh ali lakomnost, nečistost ali pijanstvo, jezo ali preklinjanje,
    obrekovanje ali krivičnost itd. Mirno spijo v svojih razvadah, ne da bi se trudili za poboljšanje, češ da
    so častilci svete Device. Obetajo si, da jim bo Bog odpustil in ne bodo umrli brez spovedi in ne bodo
    pogubljeni, ker molijo rožni venec, se postijo ob sobotah, so v bratovščini sv. rožnega venca ali
    škapulirja ali v Marijini kongregaciji in nosijo to ali ono svetinjico Matere Božje itd.
    Če jim rečeš, da je njihova pobožnost hudičevo slepilo ali samo nevarna predrznost, ki jih je zmožna
    pogubiti, tega ne verjamejo. Pravijo, da je Bog dober in usmiljen ter nas ni ustvaril zato, da bi nas
    pogubil; da ga ni človeka, ki bi ne grešil; da ne bodo umrli brez spovedi; da pošten »grešil sem« ob
    smrtni uri zadostuje; pa še, da so častilci svete Device itd. V potrdilo tega pridejo na dan s kakimi
    zgodbicami, kako so ljudje, ki so umrli v smrtnem grehu po usmiljenju Device zadobili od Boga ob smrti
    kesanje in odpuščanje svojih grehov ter bili tako rešeni. Zato tudi oni upajo, da bodo prejeli isto milost.
    Ni bolj obsodbe vredne stvari v krščanstvu kakor taka hudičeva predrznost. Ali moremo namreč
    resnično reči, da ljubimo in častimo presveto Devico, če s svojimi grehi tako ranimo, prebadamo,
    križamo in neusmiljeno žalimo njenega Sina Jezusa Kristusa? Če bi se Marija ravnala tako, da bi s svojim
    usmiljenjem reševala take ljudi, bi podpirala greh ter pomagala križati in žaliti svojega sina. Kdo pa bi
    si drznil misliti kaj takega?

    ZA PRAVO MARIJINO ČEŠČENJE JE TREBA VSAJ NASLEDNJE:

    Prvič: imeti trdno voljo varovati se vsaj vsakega smrtnega greha, ki žali prav tako Mater kakor Sina.
    Drugič: resno se truditi, da se ogibljemo sploh vsakega greha.
    Tretjič: postati član marijanskih bratovščin, moliti rožni venec ali druge molitve, postiti se ob sobotah
    itd.

    Pristno češčenje Device Marije I.
    Razkrili in obsodili smo napačne oblike češčenja svete Device. Sedaj na kratko poglejmo, v čem je
    pristno češčenje, ki je: 1. notranje; 2. prisrčno; 3. sveto; 4. stanovitno; 5. nesebično.
    Notranje:
    Pravo češčenje presvete Device je notranje, se pravi, prihaja iz duha in iz srca, iz spoštovanja, ki ga
    gojimo do presvete Device, iz vzvišenega pojmovanja, ki smo si ga izoblikovali o njeni veličini, in iz
    ljubezni, s katero jo ljubimo.
    Prisrčno:
    Prava pobožnost je prisrčna, to je, polna zaupanja v sveto Devico, podobno kakor otrok zaupa v svojo
    dobro mater. Ta pobožnost stori, da se človek zateka k Mariji v vseh telesnih in duhovnih potrebah z
    veliko preprostostjo, predanostjo in nežnostjo. Svojo dobro Mater prosi za pomoč ob vsakem času,
    povsod in v vseh stvareh. Če človeka tarejo dvomi, prosi Marijo razsvetljenja; če zaide, jo prosi
    naravnanja na pravo pot. V skušnjavah jo prosi podpore. V malodušju jo prosi za pogum. V zgrešenih
    zbeganostih vesti za osvoboditev. V križih, težavah in ovirah življenja jo prosi za tolažbo. Skratka, v vseh
    telesnih in duhovnih težavah je Marija duši redno pribežališče; in ni se treba bati, da bi duša s tem
    nadlegovala to dobro Mater ali bila nevšečna Jezusu.
    Sveto:
    Pravo češčenje Marije je sveto. Navaja namreč dušo, naj se ogiblje greha in posnema kreposti presvete
    Device, posebno njeno globoko ponižnost, njeno živo vero, popolno pokorščino, neprestano molitev,
    vsestransko samozatajevanje, božansko čistost, gorečo ljubezen, junaško potrpežljivost, angelsko
    blagost in nebeško modrost. To je deset poglavitnih kreposti presvete Device. (št. 105-108

    http://semenisce.si/wp-content/uploads/Devetdnevnica_2016.pdf

  41. Miro says:

    PRESVETA DEVICA MARIJA NAM NENEHNO NAROČA: MOLITE, MOLITE, MOLITE! Z MOČNO VERO IN TRDNIM ZAUPANJEM IZROČIMO SEBE IN NAŠE BLIŽNJE PRESVETI DEVICI MARIJI – SREDNICI VSEH MILOSTI. VARNO IN ZANESLJIVO NAS VODI K NAŠEMU ODREŠENIKU JEZUSU KRISTUSU. TOREJ: PO MARIJI K JEZUSU!

    V branje in premišljevanje zelo priporočam odlično knjigo z naslovom Posvetitev Mariji za popolno predanost Jezusu Kristusu (po svetem Ludviku M. Grignon de Montfort). “O, kako srečen je človek, ki je vse dal Mariji, ki se ves zaupa Mariji ter se v vsem in za vse izgubi v njej!” je zapisal omenjeni svetnik.

    Molimo:
    Pod tvoje varstvo pribežimo,
    o sveta božja Porodnica,
    ne zavrzi naših prošenj
    v naših potrebah,
    temveč reši nas
    vselej vseh nevarnosti,
    o častitljiva in blagoslovljena Devica,
    naša gospa, naša srednica,
    naša besednica!
    S svojim Sinom nas spravi,
    svojemu Sinu nas priporoči,
    svojemu Sinu nas izroči!

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
    Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

  42. Hvala says:

    O DOGAJANJU PO SVETU IN V DOMOVINI MI JE PRIŠLO NA MISEL, DA NAPIŠEM , KAR STA NAPISALA FRANCOSKA JEZUITA /Jean_Baptiste Saint-Jure in CLaude La Colombiere/ V KNJIGI BOŽJA PREVIDNOST:

    KO BI VIDELI VSE, KAR VIDI ODREŠENIK, BI ZANESLJIVO HOTELI VSE, KAR HOČE; S SOLZAMI BI GA PROSILI ZA TEGOBE, KI JIH SKUŠAMO ODVRNITI S SVOJIMI ZAOBLJUBAMI IN MOLITVAMI.

    ZATO VSEM NAM Z BESEDAMI ZEBEDEJEVIH OTROK PRAVI: SLEPI LJUDJE, VAŠA NEVEDNOST MI ZBUJA USMILJENJE, NE VESTE KAJ ZAHTEVATE, PREPUSTITE MI, DA UREJAM VAŠE KORISTI, VODIM VAŠE PREMOŽENJE; KAJ POTREBUJETE, VEM BOLJE KOT VI; DA SEM SE DOSLEJ OZIRAL NA VAŠA ČUSTVA IN ŽELJE, BI BILI ŽE IZGUBLJENI BREZ SREDSTEV.

    DA SE IZPOLNI BOŽJA VOLJA JE NUJNO IN DA SE NE ZGODI NIČ, ČESAR NE UKAŽE BOG, PA GLEDE NAS NE MORE UKAZATI NIČESAR, KAR NAM NE BI BILO V PRID.

  43. Miro says:

    SVETI DUH JE “ŽIVA VODA”, KI V SRCU MOLIVCA “ŽUBORI V VEČNO ŽIVLJENJE” (Jn 4,14). ON SAM NAS UČI SPREJEMATI GA PRI SAMEM IZVIRU: KRISTUSU. V KRŠČANSKEM ŽIVLJENJU SO RAZNI IZVIRI, KJER NAS PRIČAKUJE KRISTUS, DA NAS NAPOJI S SVETIM DUHOM!

    Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga, da se bomo lahko pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in v Katekizem katoliške Cerkve. Slednji nas na temeljih Božje besede uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Molimo:
    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen

    Poglobimo se v naslednje besedilo KKC:

    2652 Sveti Duh je “živa voda”, ki v srcu molivca “žubori v večno življenje” (Jn 4,14). On sam nas uči sprejemati ga pri samem izviru: Kristusu. Torej so v krščanskem življenju razni izviri, kjer nas pričakuje Kristus, da nas napoji s Svetim Duhom:

    Božja beseda

    2653 Cerkev “vse v Kristusa verujoče … močno in na poseben način spodbuja, naj si s pogostnim branjem Svetega pisma pridobijo ‘vzvišeno spoznanje Jezusa Kristusa’ (Flp 3,8) … Branje Svetega pisma pa mora spremljati molitev, da to branje postane pogovor med Bogom in človekom; kajti ‘njega nagovarjamo, kadar molimo; njega poslušamo, kadar beremo božje izreke’ “ (sv. Ambrož).

    2654 Ko duhovni očetje razlagajo Mt 7,7, takole povzemajo razpoloženje srca, ki ga v molitvi nahranja božja beseda: “Iščite v branju in našli boste, ko boste premišljevali; trkajte v molitvi in odprlo se vam bo s kontemplacijo” (prim. Gvigij Kartuzijan).

    O izvirih molitve več na:
    http://www.marija.si/gradivo/kkc/1-clen-pri-izvirih-molitve/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  44. Hvala says:

    SRČNO MOLITE TO MOČNO MOLITEV SV. GERTRUDE ZA DUŠE V VICAH
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    Izročilo pravi, da bo veliko duš poletelo proti nebesom, če bomo s srčno vdanostjo izgovarjali to molitev
    Sveta Gertruda Velika je bila mistikinja iz 13. stoletja, ki so se ji videnja začela, ko je bila stara 25 let, ko je živela v skupnosti benediktink. Med temi videnji je bil tudi bežen vpogled v vice.

    Duhovno delo usmiljenja
    Cerkev nas uči, da je molitev za duše vernih rajnih duhovno delo usmiljenja, saj v njej Boga prosimo, naj očisti duše pokojnih “z ognjem svoje ljubezni” in naj jih končno odvede v nebesa.

    Med enim svojih videnj je Gertruda od Jezusa prejela molitev za duše v vicah. Verniki pobožno verjamemo, da sme ob srčnem izgovarjanju te molitve vice zapustiti kar tisoč duš.

    Tu objavljamo to močno molitev, ki zaupa v neizmerno Božje usmiljenje, kakršno se je razlilo na nas na Kalvariji:

    Večni Oče, darujem ti predragoceno Kri tvojega Sina Jezusa, združeno z vsemi svetimi mašami, ki jih danes darujejo po vsem svetu, za uboge duše v vicah, za vse grešnike po svetu, za vse grešnike v vesoljni Cerkvi ter tiste v moji hiši in v moji družini. Amen.
    ——————————————————————————————————————————————————–
    https://si.aleteia.org/2020/11/01/srcno-molite-to-mocno-molitev-sv-gertrude-za-duse-v-vicah/

  45. Hvala says:

    V knjigi -MOJA DOŽIVETJA Z DUŠAMI V VICAH, napisala Marija Simma, po rodu iz Avstrije, pri kateri je bil na obisku tudi Frenk Muzek leta 2002, ( ki vodi pogovore tudi na TV EXODUS), opisuje Marija Simma doživetja, ko so jo obiskovale duše v vicah in prosile za molitev oz. izrazile želje.

    Frenk Muzek je med drugimi vprašanji vprašal Marijo Simmo, ki je imela je karizmo- Božje dovoljenje za občevanje z dušami v vicah) naslednje: KAJ VEDO DUŠE V VICAH O NAS, KI ŠE ŽIVIMO NA ZEMLJI?
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Odgovorila je takole: O svojcih vedo vse. Vedo pa tudi, kaj se dogaja oz. se bo zgodilo v svetu. Natančno tudi vedo, kdo gre z njimi na njihovem pogrebu. Vedo, ali kaj moli ali pa samo stopa zraven. Vse to natančno vedo. Potem, ali se je udeležil svete maše zanje, ali je denimo odšel iz cerkve takoj po darovanju, ali je sodeloval tudi pri spreminjanju oz. žrtvenem delu svete maše, ki dušam v vicah največ koristi. Več se pomaga s pobožnim sodelovanjem pri mašni daritvi, kakor pa pokojnega spremljati na pokopališče, ker se tja pogosto gre le zato, DA NAS LJUDJE VIDIJO, kar duši pokojnega malo koristi. Duše v vicah vedo tudi za vse, kar se o njih govori, saj so nam zelo blizu.

    http://klicbozjeljubezni.blogspot.com/2012/05/intervju-z-marijo-simma.html

    TUDI SVETNICO FAVSTINO KOWALSKO SO OBISKOVALE DUŠE IN PROSILE ZA POMOČ:
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    21 Konec postulata [29. 4. 1926]. – Predstojnici22 sta me poslali v Krakov v noviciat.
    Nepopisno veselje je navdajalo mojo dušo. Ko smo prišle v noviciat,23 je umirala sestra …
    24
    Po nekaj dneh je sestra… prišla k meni in mi naročila, naj grem k učiteljici novink25 in ji povem, naj prosi njenega spovednika, duhovnika Rosponda,26 da zanjo daruje sveto mašo in
    zmoli tri kratke molitve. Prvi trenutek sem obljubila, a naslednjega dne sem se premislila.
    Raje ne bi šla, ker sem podvomila, ali je bilo to res ali pa so bile le (8) sanje. Zato nisem šla.
    Naslednjo noč se je isto ponovilo še bolj izrazito in nisem več dvomila. Zjutraj sem se kljub
    vsemu odločila, da učiteljici novink tega ne povem. Povedala ji bom šele, ko jo bom čez dan
    videla. Takoj nato sva se [s pokojno sestro] srečali na hodniku. Očitala mi je, [ker] nisem
    takoj odšla, in moja duša se je zelo vznemirila. Takoj sem odšla k učiteljici novink in ji
    povedala vse, kar se je zgodilo. Mati je zagotovila, da bo vse uredila. V trenutku je v moji
    duši zavladal mir, in tretji dan je prišla tista sestra in mi dejala: »Bog povrni.«(Dn 21).

    58 + Neko noč je prišla k meni ena od naših sester, ki je umrla pred dvema mesecema. Bila je
    v prvem koru. Zagledala sem jo v strašnem stanju, vso v plamenih, z bolestno spačenim
    obrazom. To je trajalo kratek čas in je izginila. Presunil me je strah, ker nisem vedela, ali trpi
    v vicah ali v peklu. Kljub temu sem podvojila svoje molitve zanjo. Naslednjo noč je ponovno
    prišla, a zagledala sem jo v še bolj žalostnem stanju, v hujšem ognju, na njenem obrazu se je
    odražal obup. Zelo sem se začudila, da sem jo po molitvah, ki sem jih zanjo darovala,
    zagledala v tako strašnem stanju. Vprašala sem jo: »Ti moje molitve niso nič pomagale?«
    Odgovorila mi je, da ji moja molitev ni nič pomagala in da ji tudi ne bo. Vprašala sem jo: »Ti
    tudi molitve, ki jih je zate darovala vsa skupnost, niso nič pomagale?« Odgovorila mi je, da
    ne. Te molitve so pomagale drugim dušam. Dejala sem ji: »Če vam moje molitve nič ne
    pomagajo, potem, prosim, ne prihajajte več.« Takoj je izginila. A nisem prenehala moliti. Čez
    nekaj časa je spet prišla ponoči k meni, vendar že v drugačnem stanju. Ni bila več v plamenih
    kakor prej in njen obraz je žarel, oči so ji sijale od veselja. Povedala mi je, da imam resnično
    ljubezen do bližnjega, da so moje molitve pomagale mnogim dušam. Spodbujala me je, naj ne
    preneham moliti za trpeče duše v vicah; ona ne bo več dolgo v vicah. Božje sodbe so res
    nenavadne. Dn 58).

    518 (210) + Ko sem pred dnevom vernih duš v somraku odšla na pokopališče, je bil vhod
    zaprt. Nekoliko sem odprla vrata in rekla: »Če kaj želite, duše, vam bom rada ugodila, kolikor
    mi to pravila dovoljujejo.« Tedaj sem zaslišala besede: »Spolni Božjo voljo. Me smo toliko
    srečne, kolikor smo spolnile Božjo voljo.«
    519 Zvečer so te duše prišle in me prosile za molitev. Veliko sem zanje molila. Ko se je
    zvečer procesija vračala s pokopališča, sem zagledala veliko množico duš, kako skupaj z nami
    stopajo v kapelo in skupaj z nami molijo. Veliko sem molila, ker sem za to imela dovoljenje
    svojih predstojnic.188
    520 Ponoči me je spet obiskala neka duša, ki sem jo nekoč že videla. Vendar me ni prosila za
    molitev, ampak mi je očitala, da sem bila nekoč zelo ošabna in prazna ter da se zdaj tako
    razdajam za druge, čeprav imam še neke druge napake. Odgovorila sem: »Da, bila sem zelo
    ošabna in prazna, toda spovedala sem se že in se spokorila za svoje neumnosti. Zdaj pa
    zaupam v dobroto svojega Boga, in če sedaj še padem, je to nehote, nikoli namerno, nikoli s
    premislekom, tudi v najmanjši stvari ne.« Duša pa mi je kljub temu začela očitati, zakaj ne
    priznavam njene veličine, tako kot ji jo vsi dajejo za njena velika dejanja; zakaj je le jaz ne
    častim. Tedaj sem spoznala, da je to bil satan, in sem rekla: »Samo Bogu pripada čast, izgini,
    satan!« Takoj se je ta duša zrušila v strašen, nepojmljiv in [ne]popisen prepad. Tej ubogi duši
    pa sem rekla, da bom o tem seznanila vso Cerkev.

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    ZAKAJ SEDAJ TO PIŠEM?

    Bliža se dan spomina na mrtve.

    Ljudje, ki smo polni slabosti in brez Božje milosti ne moremo ničesar, smo vse preveč nagnjeni na zunanjost. GLEDAMO, DA BO VSE POLNO UMETNIH LEPIH ROŽ, DA BOMO V LEPIH OBLEKAH, DA BOMO ŠLI NA POKOPALIŠČE OB DOLOČENI URI, DA NAS BODO GLEDALI LJUDJE itd…

    Grobovi naj bodo v spomin na rajne očiščeni, ne pa da NAM BO GLAVNA NALOGA NA DAN MRTVIH. POMEMBNO JE , DA BOMO MOLILI ZA POKOJNE, DAROVALI ZA SVETE MAŠE, DAROVALI ODPUSTKE IN TRPLJENJE ZA NJIH, KAJTI LE TAKO JIM LAHKO POMAGAMO.

    Hočem poudariti, da se REŠIMO NEPOTREBNEGA BALASTA V NAŠIH ŽIVLJENJIH, PROSIMO GOSPODA, DA NAS OSVOBODI VSEH NEPOTREBNIH VEZI, KI NAS VEŽEJO, DA NE MOREMO SVOBODNO HODITI ZA GOSPODOM IN POMAGATI ŽIVIM IN MRTVIM. NE IMEJMO MALIKOV!

  46. Miro says:

    PAPEŽEVA KATEHEZA NAMENJENA SADOVOM SVETEGA DUHA: SAMO DUH SPREMINJA NAŠE SRCE – ČE IZGUBIMO NIT DUHOVNEGA ŽIVLJENJA, ČE NAS PESTI TISOČE PROBLEMOV IN MISLI, SPREJMIMO PAVLOV NASVET: POSTAVIMO SE PRED KRISTUSA KRIŽANEGA, ZAČNIMO ZNOVA PRI NJEM. VZEMIMO V ROKE KRIŽ, TESNO GA STISNIMO K SRCU. ALI PA SE USTAVIMO V ADORACIJI EVHARISTIJE, KJER JE JEZUS KRUH, KI SE LOMI ZA NAS, VSTALI KRIŽANI, MOČ BOGA, KI SVOJO LJUBEZEN ZLIVA V NAŠA SRCA!

    Papež je med današnjo splošno avdienco, ki je potekala v vatikanski dvorani Pavla VI., govoril o sadovih Svetega Duha. Lepote vere v Jezusa Kristusa ni mogoče razumeti na podlagi mnogih zapovedi. Sveti Duh je ta, ki spreminja naše srce, ne naša dela. Ljubezen, mir in veselje so poteze, po katerih prepoznamo osebo, ki jo naseljuje Sveti Duh. (prispevek pripravila: Andreja Červek, Vatikan)

    V središču kateheze med današnjo splošno avdienco so bili sadovi Svetega Duha, o katerih govori apostol Pavel v Pismu Galačanom. Svari jih pred vernostjo, ki sloni samo na izpolnjevanju predpisov, ter spomni na središče njihove vere, kar je Gospodova smrt in vstajenje. Papež Frančišek je izpostavil, da je ta apostolov nauk velik izziv tudi za naše skupnosti. Včasih imajo tisti, ki se približajo Cerkvi, občutek, da se soočajo z gosto množico zapovedi in navodil. Lepote vere v Jezusa Kristusa pa ni mogoče razumeti na podlagi prevelikega števila zapovedi in moralnega pogleda, saj se s tem lahko pozabi na prvotno rodovitnost ljubezni, ki se hrani z molitvijo in z radostnim pričevanjem. Življenja Duha, ki se izraža v zakramentih, prav tako ne more dušiti birokracija. Papež je povabil, naj preberemo Pavlov seznam o sadovih Duha ter ga primerjamo s svojim življenjem.
    Svetopisemski odlomek: Gal 5,22-24

    »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred.«

    KATEHEZA: SADOVI SVETEGA DUHA

    Pridiganje svetega Pavla je v celoti osredotočeno na Jezusa in njegovo velikonočno skrivnost. Apostol se namreč predstavlja kot oznanjevalec Kristusa in to Kristusa Križanega (prim. 1 Kor 2,2). Galačane, ki so v skušnjavi, da bi svojo vernost postavili na izpolnjevanje predpisov in izročil, spomni na središče zveličanja in vere: Gospodovo smrt in vstajenje. To stori tako, da pred njih postavi resničnost Jezusovega križa. Takole piše: »Kdo vas je uročil, ko je bil prav vašim očem prikazan Jezus Kristus, in sicer križani?« (Gal 3,1). Kdo vas je uročil, da ste se oddaljili od Kristusa Križanega? Za Galačane je to težki trenutek.

    Tudi danes mnogi iščejo versko varnost namesto živega in pravega Boga, osredotočajo se na obrede in zapovedi, namesto da bi z vsem svojim bitjem sprejeli Boga ljubezni. To je skušnjava novih fundamentalistov, tistih, za katere se zdi, da jih je strah iti po poti naprej, zato gredo nazaj, da bi se čutili bolj varne. Iščejo varnost Boga in ne Boga varnosti. Zato Pavel poziva Galačane, naj se vrnejo k bistvenemu, k Bogu, ki nam daje življenje v križanem Kristusu. O tem pričuje v prvi osebi: »Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,19b-20). Proti koncu pisma pa pravi: »Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Gal 6,14).

    Če izgubimo nit duhovnega življenja, če nas pesti tisoče problemov in misli, sprejmimo Pavlov nasvet: postavimo se pred Kristusa Križanega, začnimo znova pri Njem. Vzemimo v roke križ, tesno ga stisnimo k srcu. Ali pa se ustavimo v adoraciji evharistije, kjer je Jezus Kruh, ki se lomi za nas, Vstali Križani, moč Boga, ki svojo ljubezen zliva v naša srca.

    Več o katehezi svetega očeta na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-10/papezeva-kateheza-namenjena-sadovom-svetega-duha-samo-duh-sprem.html

    Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!

  47. Miro says:

    ČE ČAKAŠ, DA BOŠ STORIL DOBRO DELO JUTRI, MORDA TA “JUTRI” NE BO NIKDAR PRIŠEL IN ZNAŠEL SE BOŠ V VEČNOSTI PRAZNIH ROK (Franc Sodja)

    – Sestavni del moje večerne molitve mora biti misel na smrt. Bolje povedano: misel na vstop v večnost. Takrat ne bo važno, kaj sem imel, kaj sem bil. Važno bo samo eno: ali sem z ljubeznijo vzel vsak svoj dan in ga v ljubezni preživel, ali sem napolnil svoj čas z dobrimi deli, sem notranje bogat?

    – V votlini svet ljubezni se smehlja, / Otrok ročice hrepeneče širi / kot hotel bi jih spet krog sveta, / da srca razviharjena umiri.

    – Če čakaš, da boš storil dobro delo jutri, morda ta “jutri” ne bo nikdar prišel in znašel se boš v večnosti praznih rok.

    – Gotovo: odrešiti je treba celega človeka, tudi v njegovem družbenem življenju, a pravo odrešenje je le notranje odrešenje.

    – Zame je pomembno: dajal bom odgovor Bogu za vsako svojo besedo, za vsako svoje dejanje. Mislim, da bo lažje dajati odgovor Bogu kot nepoštenim ljudem.

    – Tudi rožni venec ima le to poslanstvo, da vedno trdneje verujem in vedno bolj postajam človek upanja, predvsem pa vedno bolj zares ljubim.

    Misli Franca Sodje, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  48. Hvala says:

    KAKO NAJ VEM, ALI IZPOLNJUJEM BOŽJO VOLJO?
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Med osebami, ki iščejo nasvet ali pomoč, je 90 odstotkov takšnih, ki se sprašujejo, ali izpolnjujejo Božjo voljo in kaj Bog od njih želi.

    Že vprašanje je zapleteno, kaj šele razmišljanje o odgovoru. Stvarnost, ki nas obdaja, je večplastna in pogosto prežeta s trpljenjem, tako da med mnogimi težkimi situacijami ni lahko razbrati Božje volje v našem življenju.

    Toliko težje je mladim, ker se vprašanje nenehno pojavlja. Radi bi vedeli, kakšna je Božja volja v zvezi z odnosom z osebo, s katero naj bi se poročili oziroma ali se sploh bodo poročili. Zanima jih, kakšno delo si Bog od njih želi, ali morda hoče, da bi živeli v skupnosti …

    Prvi nasvet je:

    Ne išči odgovora pri Bogu samo zato, da bi v njem našel svojo notranjo željo. Še bolj jasno povedano: ne išči odgovora pri Bogu za svoje trenutno življenjsko stanje. Od Boga ne pričakuj odgovora v zvezi s svojim trpljenjem, kajti ti mu skušaš uiti, namesto da bi se iz njega kaj naučil.

    Nesmiselno je hoditi za Bogom in od njega zahtevati odgovore na svoje želje, saj tvoje želje v Božjih očeh morda nimajo prednosti.

    Kaj moram potem storiti, če ne smem iskati Boga, da bi odgovoril na moje želje?

    Začeti moraš iskati Boga, da boš v Njem našel vse potrebne odgovore.

    Velika razlika je, ali iščemo Boga z željo, da bi odgovoril na naše želje, ali če ga iščemo zato, da bi nam On dal odgovore, ki jih potrebujemo. Ko razumemo to razliko, lahko nehamo “manipulirati” z Bogom in ga iskati zato, da bi nam On nekaj dal, ampak ga začnemo iskati zaradi tega, kar Bog je.

    o Boga iščemo iz srca in brez vmešavanja naših želja, se prečisti tudi naš odnos z Njim.

    Počasi nehamo iskati odgovore in rešitve za naše težave, ker se osredotočimo na Boga in na to, kaj On pomeni v našem življenju.

    Takrat vsi potrebni koraki v življenju postanejo jasnejši. In čeprav se to ne zgodi že v naslednjem koraku, še naprej slediš Bogu in v naslednjih korakih bodo odločitve postale jasnejše in lažje.

    Kako priti do tega? Prek molitve. Predana in zvesta molitev je pot do Boga, ki naj jo zaznamujeta bolj vztrajnost in stanovitnost kot neka volja do molitve.

    Drugi nasvet:

    Ne čakaj na željo po molitvi. Ne čakaj, da ti bo srce polno želje po tem, da bi se v molitvi srečal z Bogom. Marsikdo na ta način ne bi nikoli molil.

    Moli, ko nimaš nobene želje. Moli, ko si utrujen. Moli, ko ti po glavi roji kup skrbi. Moli, ko si bolan. Moli, ko delaš. Moli, ko voziš. Moli, ko si žalosten. Moli, čeprav si osamljen. Moli, čeprav imaš občutek, da te Bog ne sliši. Moli, moli, moli.

    Vztrajnost v molitvi ti da dar, da postaneš del Božjega načrta in volje.

    Naj se ti te besede usedejo v srce in prenovijo tvoje razumevanje Boga in naj te pri tem vodi in spremlja Sveti Duh.

    “Od vsake slabe poti odvračam svoje noge, da bi izpolnjeval tvojo besedo.” (Ps 119, 101).

    https://si.aleteia.org/2018/03/15/si-tam-kjer-te-bog-hoce/

  49. Miro says:

    BOŽJE KRALJESTVO JE ZAGOTOVO VELIKA SILA, NAJVEČJA, KAR JIH JE, A NE PO KRITERIJIH SVETA. ZATO SE ZDI, DA NIMA NIKOLI ABSOLUTNE VEČINE. JE KAKOR KVAS, KI SE ZAMESI V MOKO: NA VIDEZ IZGINE, A JE RAVNO TISTI, KI OMOGOČA VZHAJATI TESTU (glej Mt 13,33). ALI PA JE KAKOR GORČIČNO ZRNO, TAKO MAJHNO, SKORAJ NEVIDNO, KI PA V SEBI NOSI RUŠILNO SILO NARAVE. A KO ENKRAT ZRASTE, POSTANE NAJVEČJE DREVO NA VRTU (glej Mt 13,31-32).

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 13,18-21)

    Tedaj je govoril: »Čému je podobno Božje kraljestvo in čému naj ga primerjam? Podobno je gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svojem vrtu. Zrastlo je in se razvilo v drevo in ptice neba so gnezdile na njegovih vejah.« In spet je rekel: »Čému naj primerjam Božje kraljestvo? Podobno je kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+13%2C18-21&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Ko molimo Očenaš, se pri drugem vzkliku na Boga obrnemo z besedami »pridi k nam tvoje kraljestvo« (Mt 6,10). Ta želja izvira iz samega Kristusovega srca, ki je svoje oznanjevanje v Galileji začel z besedami: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Gre za veselo oznanilo. Te besede nikakor niso grožnja, nasprotno, so veselo oznanilo, sporočilo radosti. Jezus noče prisiliti ljudi, naj se spreobrnejo, s širjenjem strahu pred skorajšnjo Božjo sodbo ali občutka krivde za storjeno zlo. Jezus preprosto oznanja. Vsak je poklican, da veruje v evangelij. In Jezus oznanja ravno to čudovito stvar, to milost: Bog, Oče, nas ljubi, blizu nam je in nas uči, kako hoditi po poti svetosti. Božje kraljestvo je zagotovo velika sila, največja, kar jih je, a ne po kriterijih sveta. Zato se zdi, da nima nikoli absolutne večine. Je kakor kvas, ki se zamesi v moko: na videz izgine, a je ravno tisti, ki omogoča vzhajati testu (glej Mt 13,33). Ali pa je kakor gorčično zrno, tako majhno, skoraj nevidno, ki pa v sebi nosi rušilno silo narave. A ko enkrat zraste, postane največje drevo na vrtu (glej Mt 13,31-32).

    V tej »usodi« Božjega kraljestva lahko slutimo potek Jezusovega življenja: tudi On je bil za svoje sodobnike slabotno znamenje, skorajda neznan dogodek za uradne zgodovinarje tistega časa. Sam sebe je imenoval »pšenično zrno«, ki umre v zemlji, a ki samo tako lahko obrodi obilo sadu (glej Jn 12,24). Simbol semena je zgovoren: kmet ga vrže v zemljo (zdi se kakor pokop), potem pa »spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako« (Mr 4,27). Seme, ki klije, je prej Božje delo kot pa delo človeka, ki ga je posejal (glej Mr 4,27). Bog je vedno pred nami, vedno nas preseneti. Zahvaljujoč Njemu imamo po noči velikega petka zarjo vstajenja, ki lahko ves svet osvetli z upanjem.

    Prošnjo »Pridi k nam tvoje kraljestvo« poklanjajmo tudi drugim: ‘Pridi k nam tvoje kraljestvo.’ Raztrosimo to besedo med svoje grehe in svoje neuspehe. Poklonimo jo osebam, ki jih je življenje porazilo in upognilo; tistemu, ki je okušal več sovraštva kot ljubezni, ki je živel nekoristne dni, ne da bi razumel zakaj. Podarimo jo tistim, ki so se borili za pravičnost, vsem mučencem zgodovine; tistemu, ki je prepričan, da se je boril zastonj in da v tem svetu vedno prevladuje zlo. Slišali bomo, da nam molitev Očenaša odgovarja. Stotič bo ponovil besede upanja, iste, s katerimi je Duh zapečatil Sveto pismo: ‘Da, pridem kmalu.’ To je Gospodov odgovor: ‘Pridem kmalu.’ In Gospodova Cerkev odgovarja: ‘Amen, pridi, Gospod Jezus!’ (glej Raz 22,20). Reči »Pridi k nam tvoje kraljestvo« pomeni reči »Pridi, Gospod Jezus«. In Jezus odgovarja: »Pridem kmalu«. Jezus prihaja na svoj način, vsak dan, in v to moramo zaupati.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  50. Hvala says:

    Krščansko življenje mineva med trpljenjem in težavami sedanjosti ter upanjem na prihodnjo slavo. To je pričakovanje razodetja Božjega načrta v ljudeh in svetu. Čeprav se zdijo razmere težke, se bom v poslušnosti Božji besedi odpiral upanju in iskal pot za uresničenje Božjega načrta. Gospod, hvala, da mi siješ s svojo velikonočno slavo in upanjem, ki nikoli ne razočara (Primož Krečič)

  51. Hvala says:

    Ciril Čuš
    MOLITEV IN POGLOBLJENO
    PREMIŠLJEVANJE O EVHARISTIJI
    Virtualno združeni pred Najsvetejšim pri Kraljici miru na Kureščku

    ZAKRAMENT EVHARISTIJE 3. del
    Pripravila: Cvetka Ajd

    V reviji Prenova -maj 2021 si lahko preberete članek duhovnika Cirila Čuša o Evharistiji in pa nadaljevanja o Evharistiji- piše Cvetka Ajd v letošnjih številkah revije

    https://drive.google.com/file/d/1PSTqB3tg70XrxLfPI9fl7V_oND3pqXje/view
    http://prenova.rkc.si/index.php/drustvo-prenova-v-duhu/publikacije-drustva/zadnja

  52. Hvala says:

    NASVETI SVETEGA DUHA: ” ŽIVI SEDANJOST

    “IŠČI CELOTO ”

    »POSTAVI BOGA PRED SVOJ JAZ”

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Prvi nasvet Svetega Duha je: »Živi sedanjost.« Sedanjost, ne preteklosti ali prihodnosti. Paraklit poudarja primat sedanjosti, nasproti skušnjavi, da bi se pustili ohromiti grenkobam in nostalgiji po preteklosti ali da bi se osredotočili na negotovosti jutrišnjega dne in pustili, da bi nas preganjali strahovi pred prihodnostjo. Duh nas spominja na milost sedanjosti. Ni boljšega časa za nas: zdaj, tam, kjer smo, je edinstven in neponovljiv trenutek za to, da delamo dobro, da iz življenja naredimo dar. Živimo sedanjost!

    »Išči celoto«……………

    https://mirenski-grad.si/sl/duhovna-ponudba/papezevi-nagovori-in-spodbude/nasveti-svetega-duha-zivi-sedanjost-isci-celoto-postavi-boga-pred-svoj-jaz/

    • Miro says:

      Najlepša hvala za pričujoči prispevek. Začnimo na novo že zdaj, molimo z besedami sv. Avguština:

      Pridi v mene, Sveti Duh,
      Duh modrosti:
      podari mi notranje oči in ušesa,
      da me ne bodo vezala
      na materialne stvari,
      ampak vedno iskala duhovno realnost.
      Pridi v mene, Sveti Duh,
      Duh ljubezni: dolivaj vedno več
      prave ljubezni v moje srce.
      Pridi v mene, Sveti Duh,
      Duh resnice: dovoli mi,
      da dosežem spoznanje resnice
      v vsej njeni polnosti.
      Pridi v mene, Sveti Duh,
      živa voda, ki priteka iz gore
      za večno življenje:
      daj mi milost, da pridem k tebi
      občudovat obraz Očeta
      v življenje in radost brez konca.
      Amen.

      Slavljen bodi Sveti Duh, Duh Očeta in Sina!

  53. Miro says:

    KAJ POMENI GOSPODOVO NAROČILO, DANO NA PREDVEČER NJEGOVEGA TRPLJENJA: »TO DELAJTE V MOJ SPOMIN«

    Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga, da se bomo lahko pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in v Katekizem katoliške Cerkve. Slednji nas na temeljih Božje besede uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Molimo:

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen

    1359 Evharistija, zakrament našega odrešenja, ki ga je izvršil Kristus na križu, je tudi hvalna daritev v zahvalo za delo stvarjenja. V evharistični daritvi je prek Kristusove smrti in vstajenja ponudeno Očetu celotno od Boga ljubljeno stvarsto. Po Kristusu more Cerkev darovati hvalno daritev v zahvalo za vse, kar je Bog storil dobrega, lepega in pravilnega pravičnega v stvarstvu in v človeštvu.

    Več o tem na:
    http://www.marija.si/gradivo/kkc/v-zakramentalna-daritev/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  54. Miro says:

    PRISLUHNITI MELODIJI, KI JO BOG SKLADA V ŽIVLJENJU IN POLEG UŠES, ODPRETI TUDI SRCA – TAKO SE JE GLASILA PAPEŽEVA SPODBUDA ROMARJEM IZ NEMČIJE

    »Petje združuje,« je dejal Frančišek in se tako navezal na pesem, ki so mu jo romarji zapeli na začetku srečanja. »V zboru ni nihče sam. Pomembno je poslušati druge. To pripravljenost za poslušanje želim tudi za Cerkev. Tega se ponovno učimo v sinodalnem procesu.«

    Več o tem dogodku na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-10/papez-francisek-poslusati-melodijo-ki-jo-je-bog-sestavil-v-nas.html

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  55. Miro says:

    KAJ POMENI LJUBITI LJUDI (Jean Vanier)

    – Veste, da je rodovitnost najbolj pomembno vprašanje današnjega časa? Ko je človek poln upanja, si želi dati življenje. Če nimaš upanja, ne moreš dati življenja.

    – Izredno je to: ko damo življenje za druge, postanemo sami bolj živi. In prav za to je prišel na svet Jezus, da bi mi imeli življenje v izobilju in da bi bili zelo srečni ljudje. Božje veselje je sad tega, da svoje življenje darujemo za druge.

    – Skrivnost Jezusovega odnosa do Marije je v tem, da je bil majhen, da je potreboval mater, ker je potreboval njeno ljubezen. In zato je mogla biti ob križu.

    – Preveč je ljudi, ki umirajo osamljeni … Če skupnost postane mlačna, bodo ljudje umrli od žeje. Če ne obrodi sadov, bodo ubogi umrli od lakote.

    – Ljubiti ljudi pomeni priznati njihove darove in jim jih pomagati razvijati; pomeni sprejeti njihove rane in biti z njimi potrpežljiv in sočuten.

    Misli Jeana Vaniera, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  56. Hvala says:

    DA NE IŠČEMU MIRU PRI LJUDEH (Hoja za Kristusom-Tomaža Kempčana)
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………
    Sin, ako iščeš miru pri kakem človeku, ker s teboj enako misli in živi, boš nestanoviten in zamotan.

    Človek je toliko bližje Bogu, kolikor dalje je od vsake pozemeljske tolažbe.

    Kdor pa sebi pripisuje kaj dobrega, brani božji milosti k sebi, ker išče milost Svetega Duha vedno le ponižno srce .

    ZOPER NIČEMURNO IN POSVETNO UČENOST
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    Sin, ne meni se mnogo za lepe in tankoumne besede ljudi.

    Ni namreč božje kraljestvo v besedi, ampak v moči (1 Kor 4,20).

    Poslušaj moje besede, ki vnemajo srce in razsvetljujejo um, obujajo kes in donašajo mnogo tolažbe.

    Nikoli zato ne prebiraj knjig, da bi se zdel bolj učen in moder.

    Jaz sem, ki učim ljudi učenosti in dajem majhnim jasnejše spoznanje, kakor ga morejo dati ljudje.

    KOGAR JAZ UČIM, TA BO HITRO MODER IN VELIK BO NJEGOV DUHOVNI NAPREDEK

    Gornje njim , ki radovedno izprašujejo ljudi po vseh mogočih rečeh, a jim je poti, kako se k meni pride, tako malo mar.!

  57. Miro says:

    »NAJPOMEMBNEJŠI RAZLOG ZA PONOVNO ODKRITJE IN POŽIVITEV MOLITVE ROŽNEGA VENCA JE POKLICANOST VSEH K SVETOSTI« (sv. Janez Pavel II.)

    Oktober je na poseben način posvečen Mariji, kraljici svetega rožnega venca. V tem mesecu (pred dnevi smo že obhajali rožnovensko nedeljo in praznik rožnovenske Matere Božje) nas Cerkev še prav posebej spodbuja in vabi, da po družinah, skupnostih ali posamezno vsak dan molimo rožni venec ali vsaj kakšno desetko.

    Nastanek rožnega venca

    Sveti rožni venec ali preprosto rožni venec, ki ga poznamo danes, se imenuje tudi dominikanski rožni venec. Prvi približek rožnega venca naj bi nastal že v prvih stoletjih Cerkve, ko so puščavski očetje uporabljali posebno vrvico z vozli, da so lahko sledili, kolikokrat so zmolili Gospodovo molitev.

    Leta 1214 naj bi se po izročilu svetemu Dominiku prikazala Devica Marija in mu izročila rožni venec. Tako naj bi Marijo začeli častiti kot kraljico rožnega venca, čeprav o samem prikazovanju ni nobenih podatkov ali zapisov in naj bi se to izročilo pojavilo mnogo pozneje. Kljub temu pa so dominikanci zaslužni za razširitev molitve rožnega venca, od koder tudi ime dominikanski rožni venec.

    Več o molitvi rožnega venca na:
    https://si.aleteia.org/2021/10/09/kako-lahko-vsak-dan-premisljujemo-o-jezusovem-zivljenju/

    Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

  58. Miro says:

    DANES JE PRAV, DA PONOVIMO BARTIMAJEVO PROŠNJO: GOSPOD, DAJ DA SPREGLEDAM. DA NE BI ŽIVEL V LASTNIH ILUZIJAH IN V NAMIŠLJENEM SVETU. TO KAR IMENUJEMO TOLERANCA, JE POGOSTO IZGOVOR ZA NEDEJAVNOST IN EGOIZEM. ALI NI SAMOPREVARA, ČE MISLIMO, DA DRUGIH NE POTREBUJEMO?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 10,46-52)

    Prišli so v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Današnji evangeljski odlomek je zelo živ in razgiban. Bartimáj je človek, ki ne zapravi priložnosti. Slišal je, da prihaja Jezus, dojel, da je to njegova življenjska priložnost, in je nemudoma ukrepal. Tukaj že najdemo prvi pomemben nauk. Jezus še vedno prihaja. Potrudimo se, da njegov prihod ne bo zaman.

    Današnji evangelij se na videz zaključi kot kakšna pravljica: Slepi je lahko zopet videl in kot nekaj samoumevnega odšel za Jezusom. Toda zgodba, ki nam jo opisuje evangelist Marko, ni tako preprosta. Gre za eno od dveh ozdravljenj slepega, ki se zgodita med Jezusovo zadnjo potjo v Jeruzalem. Na začetku te poti, Jezus ozdravi slepega iz Betsajde in malo pred prihodom v Jeruzalem pri Jerihi sreča slepega Bartimaja, o katerem je govora danes.

    Obe ozdravljenji sta predvsem namenjeni kot poduk Jezusovim učencem. Očitno je, da jim niti Jezusove besede in dejanja, niti njegove mnoge napovedi o skorajšnjem trpljenju še niso odprle oči, da bi razumeli, kaj jim hoče povedati.

    Slepega iz Betsajde so drugi privedli k Jezusu, da bi ga ozdravil. Njegovo ozdravljenje se zgodi v dveh korakih. Najprej vidi le nejasno, kasneje pa v celoti.

    Slepi Bartimaj je očitno že prej slišal pripovedovati o Jezusu. Zato, ko zazna, da je blizu, začne na ves glas klicati na pomoč z vzklikom: »Jezus, Davidov sin!« To je slišati kot praklic vsega človeštva po Božjem usmiljenju in odrešenju. Kaj naj bi si drugega slepi želel, kot to, da bi videl? Zato na Jezusov poziv takoj priteče k njemu. »Pojdi, tvoja vera te je rešila«, je Jezusov odgovor na njegovo klicanje na pomoč. Zato ne pomišlja niti za trenutek, ampak – gre za Jezusom.

    Obe ozdravitvi slepega naj bi odprle oči Jezusovim učencem. Gre za pouk tistim, ki sicer telesno dobro vidijo, ne vidijo pa v bistva. Z ozdravitvijo slepega iz Betsajde hoče Jezus povedati učencem: Če hoče človek videti in razumeti, mora dopustiti, da mu pomagajo drugi. Dobro videti more samo človek, ki zna najprej dobro razločevati. Slepi Bartimaj pa poučuje učence – in vse nas – da je videti treba tudi hoteti. Uči nas tudi o veri, ki si ne pusti zapreti ust.

    Človek mora tudi hoteti, da bi videl, smo rekli. Oči so organ sprejemanja, pa tudi kontrolni organ. Za nekatere kar edini tak organ, ko pravijo: Verjamem samo, kar vidim. Toda srce ima včasih razloge, ki jih ni mogoče zaznati z razumom. Vendar slepe vere ni. Vera odpira oči in daje človeku sposobnost jasnega razločevanja. Jezusu verovati pomeni slediti mu z odprtimi očmi in ga posnemati v usmiljenju in reševanju.

    Današnja pripoved o ozdravitvi Bartimaja je za nas resnični evangelij – veselo sporočilo. Jezusovo šolanje svojih učencev je njegovo poučevanje tudi nas. Nihče drug nas ne more naučiti prave umetnosti razločevanja in nas usposobiti za pogumno odločitev, da se napotimo za njim.

    V svetem pismu so besede »videti« ali »biti slep« soznačnice za »verovati« ali »ne verovati«. Ko Jezus govori o slepih vodnikih, s tem ne misli na telesno slepoto, ampak na nezmožnost nekaterih, da bi videli v bistvo stvari in s tem na neusposobljenost, da bi druge vodili. Če oči nočejo videti, ne pomaga nobena svetloba ne očala, pravi pregovor.

    Tovrstno slepoto danes lahko mirne duše razglasimo za pandemijo. Ta ljudi zavaja, da ves čas živijo v nekakšnih virtualnem, namišljenem svetu. Gre za svetove, ki ne obstajajo, vendar so ljudje prepričani, da so. Mnogi ljudje radi živijo v iluzijah in samoprevarah, kajti resnični svet je zanje pretežek, zato bežijo pred njim.

    Danes je prav, da ponovimo Bartimajevo prošnjo: Gospod, daj da spregledam. Da ne bi živel v lastnih iluzijah in v namišljenem svetu. To kar imenujemo toleranca, je pogosto izgovor za nedejavnost in egoizem. Ali ni samoprevara, če mislimo, da drugih ne potrebujemo?

    Gospod naj nam odpre oči, da bi spoznali veličino in pomen vere za naše življenje! Pomaga naj nam z darom razločevanja slabega od dobrega. Pomaga naj nam potešiti lakoto sodobnega človeka po Božji besedi.

    Ko je Bartimaj zopet videl, je takoj sledil Jezusu. Ta mu je ne le vrnil vid, ampak tudi pokazal na moč vere: Ta ga je rešila! »Pojdi!«, mu pravi Jezus. Vera v Jezusa, človeka spravi v gibanje, v spreminjanje dosedanjega stanja. Sprememba tega, pa omogoča, da človek vidi jasneje in zanesljiveje.

    Danes si zaželimo, da bi se rešili vsakovrstne slepote. Naša vera naj nas reši. Nato pojdimo za Jezusom!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  59. Miro says:

    MISIJONSKA NEDELJA 2021 – »NE MOREVA, DA NE BI GOVORILA O TEM, KAR SVA VIDELA IN SLIŠALA« (APD 4,20)

    Geslo letošnje Misijonske nedelje, 24. oktobra, je vzeto iz Apostolskih del in se glasi: »Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala« (Apd 4,20). Te besede sta izgovorila apostola Peter in Janez, ko sta se morala zagovarjati pred vélikim zborom (prim. Apd 4,1-22). In to samo zato, ker sta v templju oznanjala, da je odrešitev samo v Jezusu Kristusu (prim. Apd 3,11-26).

    https://katoliska-cerkev.si/misijonska-nedelja-2021

  60. Miro says:

    »KAR ME JE NAJBOLJ GANILO IN SPODBUJALO, JE BILO BRANJE SVETEGA PISMA, KI SEM GA ZMEROM LJUBIL. NEKATERA MESTA SO NAPRAVILA NAME TAKO MOČAN VTIS, DA SE MI JE ZDELO, KOT DA MI JE NEZNANI GLAS HKRATI GOVORIL NA UHO VSE TISTO, KAR SEM RAVNO BRAL.« (sv. Anton Marija Claret)

    V tej ljubezni do božje besede je treba iskati začetke svetniške poti moža, ki se ga danes spominja Cerkev.

    Več o njegovem življenju in delu na:
    https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/1323-anton-marija-claret-1807-1870

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. Anton Marija Claret, prosi za nas!

  61. Miro says:

    VESELO OZNANILO JE, DA BOG ŠE VEDNO LJUBI SVET PREKO TEBE. TI SI BOŽJE VESELO OZNANILO … MI MORAMO IZŽAREVATI BOŽJO LJUBEZEN! (sv. Mati Terezija)

    – Raje vidim, da delate napake iz dobrote, kot pa čudeže brez dobrote. Pogosto je dovolj ena beseda, en pogled, eno nepremišljeno dejanje – in tema napolni srce človeka, ki ga ljubimo.

    – Bog je tako ljubil svet, da nam je dal svojega Sina – prvi veliki dar. Čeprav bogat, je postal ubog zame in zate. Povsem se nam je dal. Pa to še ni bilo dovolj. Želel nam je dati nekaj več: možnost, da bi se mi dali Njemu.

    – Sad tišine je molitev. Sad molitve je vera. Sad vere je ljubezen. Sad ljubezni je služenje.

    – Veselo oznanilo je, da Bog še vedno ljubi svet preko tebe. Ti si božje veselo oznanilo. Ti si božja ljubezen v delovanju. Vsak trenutek prihaja kdo v stik z nami; ljudje morajo postati drugačni in boljši, ker nas srečujejo. Mi moramo izžarevati božjo ljubezen.

    Misli sv. Matere Terezije, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  62. Hvala says:

    TRPLJENJE

    Naše lastno trpljenje nam pogosto onemogoča, da bi vstopili v svet trpljenja drugih ljudi. Za nas bo velikokrat zdravilno, da pokažemo sočutje z drugimi. Sočutja ne moremo doseči, ne da bi ‘stopili’ v trpljenje drugih. Drugega ne moremo tolažiti, če ne stopimo v njegovo trpljenje in sami nismo okusili trpljenja na lastni koži. Če sami nismo nikoli jokali, ne moremo brisati solz drugih. Če sami nismo bili nikoli v temi, ne moremo drugim pokazati poti iz nje.
    Rane drugih nam morejo pomagati, da ozdravimo naše lastne. V tem duhu lahko razumemo besede iz pisma apostola Petra: »Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni« (1 Pt 2,24). Kristus je moral biti ranjen, da razume naše rane. Bil je ranjen, da bi mi lahko ozdraveli.

    Na smrt se je treba pripraviti … na dolgo zadnje potovanje … zato moramo biti čuječi … vsak človek razmišlja o svoji prihodnosti. Mora si postavljati vprašanja: “Kaj potem?” Tudi vprašanje o zadnjem ‘potem’. Človek, ki si tega vprašanja ne bi postavljal in ne iskal odgovorov nanj, bi osiromašil svoje življenje. Človekov odnos do življenja je v veliki meri odvisno od tega, kakšen je njegov odnos do«zadnjega potem«.

    pripravlja Marko Čuk-Ognjišče

  63. Miro says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK: GOSPODA, KI NAM LAHKO DA VSE, PROSIMO VSE, KAKOR BARTIMAJ – BARTIMAJ NE UPORABLJA VELIKO BESED. IZREČE BISTVENO TER ZAUPA BOŽJI LJUBEZNI, KI LAHKO STORI, DA VZCVETI NJEGOVO ŽIVLJENJE, KO NAPRAVI TO, KAR JE LJUDEM NEMOGOČE – MARIJA, MOLEČA DEVICA, NAJ NAS UČI OBRAČATI SE NA BOGA Z VSEM SRCEM IN V ZAUPANJU, DA ON POZORNO PRISLUHNE NAŠI MOLITVI

    »Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja pripoveduje o Jezusu, ki je, ko je zapuščal Jeriho, povrnil vid Bartimaju, slepemu človeku, ki je beračil ob poti (prim. Mr 10,46-52).« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 30. nedeljo med letom.

    Gre za pomembno srečanje. Zadnje pred Gospodovim vhodom v Jeruzalem za veliko noč. Bartimaj je izgubil vid, ne pa glasu. Saj je, ko je slišal, da gre mimo Jezus, začel kričati: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« (v. 47). In vpije, to vpije. Učencem in množici je bilo njegovo kričanje v nadlego in zato so ga grajali, naj bo tiho. On pa je še močneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« (v. 48). Jezus je slišal in se takoj ustavil. Bog vedno prisluhne vpitju reveža in ga prav nič ne vznemirja Bartimajev glas, ampak nasprotno je opazil, da je poln vere, vere, ki se ne boji vztrajati in trkati na Božje srce, ne glede na nerazumevanje in grajanje. In od tu izvira čudež, saj mu je Jezus rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« (v. 52).

    Več o nagovoru svetega očeta na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-10/papez-francisek-gospoda-ki-nam-lahko-da-vse-prosimo-vse-kako.html

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  64. Miro says:

    POSLANSTVO KRISTUSA IN SVETEGA DUHA SE DOVRŠUJE V CERKVI, KRISTUSOVEM TELESU IN SVETIŠČU SVETEGA DUHA

    Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga, da se bomo lahko pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in v Katekizem katoliške Cerkve. Slednji nas na temeljih Božje besede uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Molimo:

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen

    737 Poslanstvo Kristusa in Svetega Duha se dovršuje v Cerkvi, Kristusovem telesu in svetišču Svetega Duha. To skupno poslanstvo poslej pridružuje Kristusove vernike njegovemu občestvu z Očetom v Svetem Duhu: Duh pripravlja ljudi, jih prehiteva s svojo milostjo, da bi jih pritegnil h Kristusu. Razodeva jim vstalega Gospoda, jih spominja na njegovo besedo in jim odpira duha za razumevanje njegove smrti in vstajenja. Ponavzočuje jim Kristusovo skrivnost, na najodličnejši način v evharistiji, da bi jih spravil, jih pritegnil v občestvo z Bogom, da bi jim dal obroditi “veliko sadu” (Jn 15,5.8.16).

    Več o tem na:
    http://www.marija.si/gradivo/kkc/v-duh-in-cerkev-v-poslednjih-casih/

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  65. Hvala says:

    SVETNICA FAVSTINA KOWALSKA JE REKLA:

    V trpljenju ne iščem pomoči pri ustvarjenih bitjih, ampak mi je Bog vse, čeprav se mi
    včasih zdi, kot da me Gospod ne sliši. Takrat se oborožim s potrpežljivostjo in molkom kakor
    golobica, ki se ne pritožuje in ne žaluje, ko ji vzamejo mladiče. Želim vzleteti do samega
    sonca, ne maram bivati v megli. Ne bom odnehala, ker sem se oprla nate – ti, moja moč (Dn 209).
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ljudje smo ustvarjeni od Boga kot unikati, ne kopije. Vsak ima svoje značilnosti, svoje želje do hrane, odnos do ljudi, nekateri strmijo za dolgimi pogovori z ljudmi, nekateri se odmaknejo v samoto, itd……

    Mene osebno ne potolažijo samo človeške besede, zanesem se na Božjo tolažbo, ki pride, kadar Bog želi.

  66. Miro says:

    ČUDOVITA PREMOČ SRCA: NA ZEMLJI BOGA NE MOREMO DO KRAJA SPOZNATI, LAHKO PA GA Z VSEMI MOČMI LJUBIMO (Raoul Follereau)

    – Najbolj gotovo, kar vemo tu doli na tem našem svetu, je to: ljudje nas potrebujejo.

    – Vsako zrno ljubezni, ki smo ga zasejali, bo prej ali slej vzcvetelo.

    – V svojih majhnih srcih ustvarite veliko poletje; bodite pripravljeni umreti za bratstvo med ljudmi. Glasno kričite svetu svoj sen, kajti živeti pomeni boriti se.

    – Čudovita premoč srca: na zemlji Boga ne moremo do kraja spoznati, lahko pa ga z vsemi močmi ljubimo.

    – Veliko znati, a ne znati ljubiti, je nič, včasih celo slabše kot nič.

    – Ni dovolj krščanstva v naših srcih ali pa je neko krščanstvo, ki je na poti izgubilo svojo pričevanjsko silo in je postalo le neki nadomestek krščanstva.

    – Ljubiti ne pomeni darovati, ampak z nekom deliti.

    – Najbolj se bojijo smrti tisti, ki sploh nikdar niso živeli.

    Misli Raoula Follereauja, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  67. Hvala says:

    KDO SMO MI, DA BI ZAPIRALI VRATA SVETEMU DUHU?

    SVETI DUH VEJE, KJER HOČE. TODA ENA NAJPOGOSTEJŠIH SKUŠNJAV VERNIKA JE, DA MU PREGRADI POT IN GA PREUSMERI V DOLOČENO SMER. TA SKUŠNJAVA NI BILA TUJA NITI OB ZAČETKIH CERKVE.

    KO NAM GOSPOD POKAŽE POT, KDO SMO MI, DA BI REKLI:”NE GOSPOD, TO NI PAMETNO!

    KRISTJANI MORAMO PROSITI GOSPODA ZA MILOST POSLUŠNOSTI SVETEMU DUHU

    ODLOČITVE SVETEGA DUHA SO NEPOJMLJIVE

    BOG TUDI DANES VODENJE CERKVE PUŠČA V ROKAH SVETEGA DUHA

    SVETI DUH CERKEV VODI S SVOJIMI DAROVI

    http://arhiv.mirenski-grad.si/kdo-smo-mi-da-bi-zapirali-vrata-svetemu-duhu

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Tudi danes zapiramo ljudje vrata- pot Svetemu Duhu. Namesto, da prosimo za vodenje Svetega Duha in za pokorščino Svetemu duhu, raje delamo GREHE: GREH GODRNJANJA, NEZADOVOLJSTVA, itd.. To so zelo težki grehi.

    Poglejmo najprej vsak pri sebi. SE STRINJAMO Z ODLOČITVIJO BOGA , Z VODSTVOM SVETEGA DUHA, ALI PA PONUJAMO VSAK DAN SVOJE NEUMESNE REŠITVE IN KOMENTARJE.

    KDO SMO MI LJUDJE, DA KAR NAPREJ GODRNJAMO ČEZ ODLOČITVE JEZUSA? TO POČNEMO ZATO, KER GLEDAMO NA ZADEVE, DOGODKE, itd .s svojimi človeškimi očmi.

    ČE BOMO PROSILI GOSPODA, DA NAM NAJ DA POGLEDATI S SVOJIMI OČMI, BO DRUGAČE.

    Marsikaj v življenju res ne razumemo, ZATO GODRNJAMO, ZAKAJ SE JE MORALO TO ZGODITI.

    TAKO SE NAJPREJ POKAŽE-NEZAUPANJE V BOGA

    • Hvala says:

      POGLEJMO ABRAHAMA! S človeško razumnostjo in pametjo res ne moremo RAZUMETI, KAR JE BOG ZAHTEVAL OD NJEGA, TO SE LAHKO ZGODI SAMO V TRDNI VERI!

      1 Mz 12,1-4 : Gospod je rekel Abramu: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal. 2 Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov.
      3 Blagoslovil bom tiste, ki te bodo blagoslavljali, in preklel tiste, ki te bodo preklinjali, in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje.«
      4 Abram je šel, kakor mu je naročil Gospod, in Lot je šel z njim. Ko je Abram odšel iz Harána, je bil star petinsedemdeset let.

      Pojdi iz svoje dežele …: Božji ukaz, ki pomeni začetek odrešenjske zgodovine. Najverjetneje je Abraham potoval v Harán in dalje v Kánaan v prvi polovici 2. tisočletja pr. Kr.,

      NO, SEDEDAJ SI PREDSTVAVLJAMO, KAKO SE JE POČUTIL ABRAHAM, KO MU JE GOSPOD NAROČIL NAJ GRE IZ SVOJE DEŽELA, OD SVOJEGA DOMA PRI PETINSEDEMDESETIH LETIH? KAJ BI MI POČELI OB TAKEM NAROČILU? VERJETNO SO SE MU VSI OKOLIŠKI LJUDJE POSMEHOVALI, DA SE MU JE ZMEŠALO.

      POTEM MU JE GOSPOD OBLJUBIL, DA BO IMEL SINA S ŽENO SARO. MINEVALA SO LETA IN LETA IN LETA, SIN SE MU PA NI RODIL.

      KO SE JE RODIL,POTEM PA JE BOG UKAZAL NAJ GA DARUJE NJEMU NA GORI, KI MU JO BO POKAZAL.

      Abraham daruje Izaka

      1 Po teh dogodkih je Bog preizkušal Abrahama. Rekel mu je: »Abraham!« Rekel je: »Tukaj sem.« 2 Pa je rekel: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Moríja! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!« 3 Abraham je vstal zgodaj zjutraj, osedlal osla, vzel s seboj dva hlapca in svojega sina Izaka. Nacepil je drv za žgalno daritev, potem pa je vstal in odšel proti kraju, o katerem mu je govoril Bog. 4 Tretji dan je povzdignil oči in od daleč zagledal kraj. 5 Rekel je hlapcema: »Ostanita tukaj z oslom, jaz in deček pa greva tjakaj, da pomoliva. Potem se vrneva k vama.«
      6 Abraham je vzel drva za žgalno daritev in jih naložil svojemu sinu Izaku, v svojo roko pa je vzel ogenj in nož. In šla sta oba skupaj (1 Mz 22,1-6

      Bog preveri Abrahama v njegovi veri in ta mu je pripravljen darovati največji dar in upanje, svojega edinega sina, ki ga je imel rad bolj kot vse. Ni mu bilo treba darovati sina, ker je Bog hotel videti le njegovo vero.

      ZATO PONAVLJAM PONOVNO-NE GLEJMO S ČLOVEŠKIMI OČMI IN NE RAZMIŠLJAJMO S SVOJIM RAZUMOM, GOSPOD ŽELI NAŠE ZAUPANJE. VERA SE ZAČNE TAM, KJER SE KONČA ČLOVEŠKI RAZUM!

  68. Hvala says:

    18. dan: TEMA V DUŠI

    VERA JE DAR OD BOGA. BOG JO DAJE, LAHKO PA JO TUDI VZAME. LUCIJA JE BILA DELEŽNA ŠTEVILNIH MILOSTI, VIDELA JE TOLIKO ČUDOVITIH ZNAMENJ IN RAZODETIJ, DA JO BOG LJUBI. PA VENDAR JE BOG DOPUSTIL, DA SE JE TUDI ONA BORILA Z DVOMI IN NEVERO.
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::.

    Po drugem videnju nebeške Gospe, so se otroci odpravili v Fatimo. Ljudje, ki so bili ob videnju z njimi, so veselo pripovedovali o vsem kar so videli in doživeli. Lucijine matere pa to še vedno ni potolažilo. Skrbelo jo je, da je vedno več ljudi zapeljanih v prevaro. Odločena je bila, da se mora vsa zadeva čim prej končati.

    S tem prepričanjem je šla do župnika. Ta ji je svetoval, naj ne pretepa hčere in naj je ne straši. Predlagal je, naj otroke pripelje v župnišče, kjer jih bo sam že zasačil pri laži, če so res lažnivci.

    Še isti dan je mati Marija Rosa rekla svoji hčeri: “Jutri greva k prvi maši. Potem boš šla v župnišče h gospodu župniku. On naj te prisili, da priznaš resnico, naj bo karkoli; naj te kaznuje, naj naredi s tabo kar hoče … Ni pomembno kako te bo prisilil, da le priznaš, da si lagala, pa bom zadovoljna.”

    Lucija se je prestrašila. Na njeno presenečenje jo je župnik mirno in ljubeznivo spraševal o dogodkih. Tudi Jacinto in Frančiška je izprašal. Na podlagi vsega kar je izvedel, pa je zaključil, da otroci sicer ne lažejo, da pa sam zelo dvomi, da je bilo razodetje nebeško. Zelo verjetno se mu je zdelo, da gre za Satanovo prevaro.

    Te besede so Lucijo zelo prizadele. Materino nasprotovanje in župnikov dvom sta v njeni duši povzročila veliko zbeganost. Spomnila se je, da hudi duh povzroča nemir in nered. In res ni bilo več veselja in miru v domači družini, odkar so se ji začeli dogajati vsi ti nenavadni dogodki. O svoji tesnobi je potožila Frančišku in Jacinti, onadva pa sta ji odločno zatrjevala: “Ni Satan, ni! Pravijo, da je Satan zelo grd in da je pod zemljo, v peklu; tista Gospa pa je tako lepa! In videli smo jo, kako je šla gor v nebesa.”

    Lucija se je v njuni družbi nekoliko opogumila, a strah je ostal. Temo v njeni duši so povečale še čudne sanje. V njih je Lucija videla hudiča, ki se ji je smejal, ker jo je prevaral. Zgrabil jo je in jo hotel zvleči v pekel. Začela je vpiti in tako glasno klicati Marijo, da je prebudila mamo.

    Stiska je bila za desetletno deklico prevelika. Bližal se je 13. julij, Lucija pa je vsa zbegana takole razmišljala: “/…/ če je hudič, čemu naj ga grem gledat? Če me bodo vprašali, zakaj ne grem, bom odgovorila, da se bojim, da se morda prikazuje hudič, in da zato ne grem. Jacinta in Frančišek naj naredita kar hočeta, jaz pa se nikoli ne vrnem v Irijsko globel.”

    *

    Vera je dar od Boga. Bog jo daje, lahko pa jo tudi vzame. Lucija je bila deležna številnih milosti, videla je toliko čudovitih znamenj in razodetij, da jo Bog ljubi. Pa vendar je Bog dopustil, da se je tudi ona borila z dvomi in nevero. Prosi Gospoda, naj ti v lepih in težkih trenutkih pomaga ohraniti vero.

    http://arhiv.mirenski-grad.si/en/node/3990

  69. Miro says:

    PAPEŽ: DA SMO VSI BRATJE, NI NEURESNIČLJIVA UTOPIJA – TO SO MOŽNE SANJE

    Med srečanjem s člani fundacije Centesimus Annus pro Pontifice je Frančišek dejal, da družbeni nauk Cerkve prispeva k viziji sveta, ki je nasprotna individualistični viziji, saj temelji na medsebojni povezanosti oseb in ima za cilj skupno dobro. Biti bratje ni neka iluzija, temveč so sanje, ki so enake sanjam troedinega Boga.

    Papež je sprejel v avdienco člane fundacije Centesimus Annus pro Pontifice, ki so se udeležili mednarodnega simpozija na temo »Solidarnost, sodelovanje in odgovornost. Protiutež za zoperstavljanje nepravičnosti, neenakosti in izključevanju«. Dogodek je potekal 21. in 22. oktobra v Vatikanu ter se sklenil z današnjim srečanjem s svetim očetom.

    Več o tem dogodku na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-10/papez-srecanje-fundacija-centesimus-annus-pro-pontifice.html

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  70. Miro says:

    JEZUSU SO NEKATERI PRIPOVEDOVALI O GALILEJCIH IN O ONIH, KI JIH JE UBIL STOLP V SÍLOI. OČITNO JE V NJIHOVEM PRIPOVEDOVANJU ZAČUTIL NEKAJ, KAR GA JE IZZVALO. KAJ? DRŽA PRIPOVEDOVALCEV – EVANGELJSKI ODLOMEK PA GOVORI ŠE O SKRBNEM VINOGRADNIKU, KI VIDI, DA SMOKVA NE OBRODI, A MU JE ŠKODA ZAVREČI MLADO DREVO …

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 13,1-9)

    Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«

    Prilika o nerodovitni smokvi

    In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovoril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+13%2C1-9&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Jezusu so nekateri pripovedovali o Galilejcih in o onih, ki jih je ubil stolp v Síloi. Očitno je v njihovem pripovedovanju začutil nekaj, kar ga je izzvalo. Kaj? Drža pripovedovalcev.

    Mislim, da je drža nas kristjanov pogosto takšna: zaupamo vase, da smo pravični, in zaničujemo druge ali pa se sprenevedamo, da greha okrog nas in v nas sploh ne vidimo. Zdi se, da tudi odgovora nimamo na to, kako naj gledamo na tiste, ki so vsaj na videz slabši od nas.

    Uporaben odgovor najdem v priliki o talentih. Gospodar je razdelil talente: »Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval « (Mt 25,15). Gospodar je ob vrnitvi vesel tako prvega, ki je s petimi talenti pridobil pet drugih kot tudi drugega, ki je z dvema pridobil dva. Nezadovoljen je le s tretjim, ki ni naredil nič.

    Ob pogledu na ljudi okrog sebe in ob misli nase, se mi zastavlja vprašanje: Ali vem, koliko talentov sem prejel in koliko sem jih že pridobil? Ali vem, koliko talentov so prejeli drugi in koliko so jih pridobili? Odgovor zame je preprost: Ne! Nikakor ne morem vedeti ne zase, ne za druge. Slutim lahko, da sem len in bi moral narediti več. Mogoče pa sem grozljivo len in sem glede na talente naredil strašansko malo! Kdo ima odgovor zame in za druge? Samo Bog.

    Vsako postavljanje nad drugega je v tej luči zame čisto brezpredmetno. Jasno je le to, da mi nič ni jasno. Ta prilika mi pomaga, da se lahko oddaljujem od presojanja drugih, se ne postavljam nadnje in ne sodim.

    Zaključek evangeljskega odlomka pa govori še o skrbnem vinogradniku, ki vidi, da smokva ne obrodi, a mu je škoda zavreči mlado drevo. V sebi ohranja upanje, da bo vendarle prihodnje leto rodilo. Prilika nakazuje, da bo prihodnje leto v svojem sočutju in dobroti svoje upanje obnovil. To je podoba našega usmiljenega Očeta, ki se za razliko od nas, ne spotika nad nerodovitnostjo bližnjih, ampak naredi vse, da bi vendarle nekega dne obrodili.

    Lepa spodbuda za naš čas. Ko opazimo, da naš bližnji ni rodoviten, naredimo vse, da ga ne bomo obsojali in gledali z viška. Lotimo se okopavanja, vendar z vso nežnostjo, da ne poškodujemo tistega, kar je že tako ali tako ranjeno. Mogoče bo zaradi naše ljubezni in sočutja vendarle zaživel.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  71. Hvala says:

    NEKATERIM, KI SO ZAUPALI VASE …
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
    Evangelij se začenja z žalostnim uvodom, ki pravi: »Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je (Jezus) povedal tole priliko ….« Jezus je govoril tistim, ki so se postavljali nad druge. A žalost ni le v tem poniževanju in norem napuhu farizejev in pismoukov. Največja žalost je v tem, da so ti isti, ki so zaupali vase in poniževali druge, obsodili Jezusa, da je napuhnjen in da se dela Boga. Če samemu božjemu sinu ni uspelo prepričati farizejev, da vidijo narobe, da se postavljajo na mesto Boga in drugih ljudi, da pa podpirajo lažno pomembnost farizejev in pismoukov, kako naj danes uspe kdo prav videti in prav razločiti, kaj je napuh in kaj ponižnost!?

    MI PA SMO POLNI FARIZEJSKE MOLITVE, VSEGA SO KRIVI MEDIJI…………………….
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Mi pa smo polni farizejske molitve, ki se v Cerkvi na Slovenskem od neodvisnosti sem odraža v tem, da ves čas govorimo, kako so drugi grdi in hudobni. Vsega so krivi mediji. Nobene napake ne priznamo: ne spolnih zlorab, ne finančnih polomov, ne političnih škandalov. Za vse so drugi krivi in mi? Znotraj sebe tekmujemo, se ponižujemo, se pretvarjamo in lažemo, da je vse v redu. Mi smo dobri! Nemogoča je mladina, nemogoča je šola, nemogoča je družba. Mi smo vedno v redu! Prišli smo celo tako daleč, da se v Cerkvi na slovenskem duhovščina sprašuje, kaj je sedanjim papežem, ki tako kritično govori o duhovnikih, ki kritizira zlaganost v Cerkvi, ki kritizira napuh škofov itd.

    http://arhiv.mirenski-grad.si/n30-nekaterim-ki-so-zaupali-vase

  72. Hvala says:

    MOLIMO VEDNO ZA VSE IN VSAKOGAR

    MOLITEV NAM POMAGA LJUBITI DRUGE KLJUB NJIHOVIM NAPAKAM IN NJIHOVIM GREHOM

    KO JE NEKA MOLITEV USKLAJENA Z JEZUSOVIM SRCEM, DOSEŽE ČUDEŽE

    Človek je kakor piš vetra, kakor travna bilka (prim. Ps 144,4; 103,15). Filozof Pascal je zapisal: »Ni treba, da se celotno vesolje oboroži, da bi ga potolklo; en hlap, ena vodna kaplja je dovolj, da ga ubije.« Slabotna bitja smo, a vemo moliti: to je največje dostojanstvo in tudi naša trdnjava. Pogum. Moliti v vsakem trenutku, v vsaki situaciji, kajti Gospod je blizu. In ko je neka molitev usklajena z Jezusovim srcem, doseže čudeže.

    https://mirenski-grad.si/sl/duhovna-ponudba/papezevi-nagovori-in-spodbude/kateheza-molitev-v-vsakdanjem-zivljenju/

    • Hvala says:

      Gospod je MOČNO POSVETIL V TEMNE KOTE VSAKOGAR IN V VSA PODROČJA.

      Bomo vendar spregledali kako nebogljena bitja smo, od danes do jutri, ki sami nismo sposobni ničesar brez Gospodove milosti!? VSE JE MILOST.

      Doklej bomo še ŽIVELI S SVOJIM NAPUHOM. IZROČIMO GA VSI JEZUSU, V NJEGOVO USMILJENO SRCE, PROSIMO GA DA NE BOMO FARIZEJSKO MOLILI, SE IMELI ZA VEČVREDNE OD DRUGIH IN KAZALI S PRSTOM NA DRUGE. KDOR KAŽE S PRSTOM NA DRUGE, JE TA PRST USMERJEN V NJEGA SAMEGA.

  73. Hvala says:

    MOLITEV ZA OSVOBODITEV PO METODI N. LOZANA – LJ IN NM
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje.

    Jer, 29,11

    imate v sebi globoko žalost, ki vas spremlja že leta;
    vas je strah; ste obupani;
    ste doživeli hude krivice, pa ne zmorete odpustiti;
    dvomite, da ima vaše življenje smisel;
    imate težave z zasvojenostjo;
    vas obvladujeta jeza ali sovraštvo;
    s težavo obvladujete sebičnost, napuh, zavist, zagrenjenost;
    se borite s strahovi, travmami, kompleksi, dvomi, fobijami, fiksnimi idejami;
    vas obvladujejo misli kot: ne razumejo me, ne cenijo me, to si zaslužim…

    VSE TO SO OVIRE ZA SREČNO IN SVOBODNO ŽIVLJENJE!
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Mnogi kristjani se vedno znova borijo z istim grehom, nekateri so ujeti v razne odvisnosti, zato iščejo nasvete pri terapevtih, se spovedujejo, a čeprav postavijo Boga v središče svojega življenja, se še vedno počutijo zvezane, ujete in nemočne. Radi bi bili svobodni, pa jim ne uspe. Nekateri se sprašujejo, ali so morda pod vplivom hudobnih duhov. Molitev za osvoboditev je poseben način molitve, ki kristjanu pomaga, da se notranje osvobodi in zapre vrata vplivom hudobnega duha. Osredotočena je na človeka, da z močjo evangelija in Božje milosti postane svoboden. Osvoboditev od navezanosti je proces, je čudovito delo Svetega Duha, ki ga posameznik nadaljuje sam z Božjo pomočjo, potem ko se je že udeležil molitve in spoznal moč osvoboditve po metodi petih ključev: kesanje, odpuščanje, odpoved, oblast in blagoslov.

    Avtor Neal Lozano v knjigi OSVOBOJEN pojasni, zakaj se je treba osvoboditi duhov, ki nam preprečujejo, da bi živeli v polnosti z Bogom, ljudmi in s samim seboj. Da bi lažje razumeli proces osvoboditve, je knjigo treba prebrati, preden gremo k molitvi za osvoboditev. Molitev poteka individualno v navzočnosti molivca in priprošnjika in traja približno eno uro. V njej se z uporabo petih ključev z Jezusovo oblastjo osvobodimo napuha, sebičnosti, arogance, večvrednosti, objestnosti, hinavščine, zagledanosti v svoj prav, samovšečnosti, sovraštva, nesprejemanja, zavisti, maščevalnosti, besa, zagrenjenosti, neodpuščanja, strahov, travm, fiksnih idej, kompleksov, fobij, slabih miselnih vzorcev bolezni in drugih negativnih vplivov, ki človeka držijo v oblasti notranje zvezanosti in nesvobode.

    Molitev za osvoboditev poteka po metodi petih ključev:

    1. KESANJE
    2. ODPUŠČANJE
    3. ODPOVED
    4. OBLAST
    5. BLAGOSLOV

    http://prenova.rkc.si/index.php/dejavnosti/molitev-za-ozdravljenje-in-osvobojenje/molitev-za-osvoboditev-po-metodi-n-lozana

  74. Hvala says:

    GOSPODA SLAVIMO Z VSEM SVOJIM BITJEM, KER SMO CELOVITA BITJA IN KER TAKO NAROČA SVETO PISMO

    SLAVILNA MOLITEV JE PO SPLOŠNEM MNENJU BIBLICISTOV PRVA MOLITEV SVETEGA PISMA, PRED ZAHVALNO IN PROSILNO, IN TO NE LE V PSALMIH

    SVETI AVGUŠTIN, KI JE ŠE POSEBEJ SPODBUJAL DVIGOVANJE ROK, PRAVI, DA SO NEBESA ENO SAMO LJUBEZENSKO SLAVLJENJE BOGA, PA SE MORAMO NA TO PRIPRAVLJATI IN “VADITI” ŽE NA ZEMLJI, SAJ JE SLAVILNA MOLITEV PREDOKUS NEBES (RAZLAGA PSALMOV 148,1).

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ko nekdo pride prvič v Prenovo in gleda ljudi, ki slavijo Gospoda, morda tudi pomisli in reče, DA TI LJUDJE NISO NORMALNI, DA SO KOT DROGIRANI, kot je to rekel DUHOVNIK CIRIL ČUŠ, KO JE PRIČ VSTOPIL V PRENOVO. Takole pravi:

    “Vsi so tam z dvignjenimi rokami slavili Boga. Zdelo se mi je, da so na drogah, da niso normalni. Tega res nisem bil navajen.” Odločil se je, da nikoli več ne stopi v cerkev, saj so bili ti ljudje “čisto nenormalni”.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
    Poglejmo , kako je Sveti David slavil in plesal okoli skrinje in tudi drugim naročal.

    SKRINJO PRINESEJO V JERUZALEM (1 kRN 15)

    David, Izraelovi starešine in poveljniki tisočnij so torej šli, da bi z veseljem prenesli skrinjo Gospodove zaveze iz Obéd Edómove hiše. 26 Bog je pomagal levitom, ki so nosili skrinjo Gospodove zaveze, zato so darovali sedem juncev in sedem ovnov. 27 David je bil ogrnjen s plaščem iz bisusa, prav tako vsi leviti, ki so nosili skrinjo, in pevci ter Kenanjá, glavni pevovodja. David je imel na sebi tudi platnen efód. 28 Tako je ves Izrael prenesel skrinjo Gospodove zaveze z radostnim vzklikanjem in s trobljenjem na rog, s trobentami in cimbalami, z brenkanjem na harfe in citre.
    29 Ko je prišla skrinja Gospodove zaveze v Davidovo mesto, je Savlova hči Mihála gledala skoz okno in videla kralja Davida, kako raja in skače, in ga je zaničevala v srcu.

    SKRINJO POSTAVIJO V ŠOTOR (1 Krn 16)

    Prinesli so torej Božjo skrinjo in jo postavili sredi šotora, ki ga je David razpel zanjo. Nato so darovali pred Bogom žgalne in mirovne daritve. 2 Ko je David dokončal darovanje žgalnih in mirovnih daritev, je blagoslovil ljudstvo v Gospodovem imenu. 3 Nato je razdelil vsem Izraelcem, možem in ženam, vsakemu hleb kruha, kos mesa in kolač iz suhega grozdja.
    4 Potem je postavil nekaj levitov za službo pri Gospodovi skrinji, da so Gospoda, Izraelovega Boga, hvalili, se mu zahvaljevali in ga slavili, 5 in sicer Asáfa kot načelnika in Zeharjája kot drugega za njim, Jeiéla, Šemiramóta, Jehiéla, Matitjája, Eliába, Benajája, Obéd Edóma in Jeiéla z glasbili, s harfami in citrami; Asáf je igral na cimbale, 6 duhovnika Benajá in Jahaziél pa sta stalno trobila na trobento pred Božjo skrinjo zaveze.

    Gospoda lahko slavimo tudi S TRPLJENJEM, tako je napisala tudi Favstina Kowalska. Rekla je, da je Gospod želel, da ga slavi tudi s trpljenjem.

  75. Miro says:

    DANES GODUJE SV. JANEZ PAVEL II. – »PREVZELA ME JE NJEGOVA DUHOVNOST, ZA KATERO JE BILA ZNAČILNA PREDVSEM INTENZIVNOST NJEGOVE MOLITVE, GLOBOKA UKORENINJENOST V OBHAJANJU SVETE EVHARISTIJE. VSI SMO POZNALI NJEGOVO VELIKO LJUBEZEN DO BOŽJE MATERE. DA JE BIL JANEZ PAVEL II. SVETNIK, MI JE V LETIH SODELOVANJA Z NJIM POSTAJALO VSE BOLJ JASNO …« (misel iz pričevanja zaslužnega papeža Benedikta XVI.)

    Poljski vatikanist Wlodzimierz Redzioch v svoji knjigi Ob Janezu Pavlu II., posvečeni kanonizaciji papeža bl. Janeza Pavla II., na prvem mestu navaja pričevanje zaslužnega papeža Benedikta XVI., ki je bil kot prefekt Kongregacije za verski nauk triindvajset let njegov najtesnejši sodelavec. Ta je med drugim omenil tudi naslednje: »Ko me je leta 1981 poklical v Rim za prefekta Kongregacije za verski nauk, sem spoznal njegovo temeljito teološko izobrazbo, občudoval njegovo odprtost za učenje. Prevzela me je njegova duhovnost, za katero je bila značilna predvsem intenzivnost njegove molitve, globoka ukoreninjenost v obhajanju svete evharistije. Vsi smo poznali njegovo veliko ljubezen do Božje Matere. Da je bil Janez Pavel II. svetnik, mi je v letih sodelovanja z njim postajalo vse bolj jasno. Posebej moramo seveda imeti pred očmi njegov močan odnos z Bogom, njegovo zatopljenost v občestvo z Gospodom. Od tod je izvirala njegova vedrina sredi velikih naporov in njegov pogum, s katerim je izpolnjeval svoje naloge v res težavnem času …«

    Več o življenju in delu sv. Janeza Pavla II. na:
    https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/priloga/1891-svetnik-janez-pavel-ii

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. Janez Pavel II., prosi za nas!

  76. Miro says:

    V DANAŠNJEM EVANGELJSKEM ODLOMKU JEZUS MNOŽICAM IN ISTOČASNO VSEM NAM PRAVI: »OBLIČJE ZEMLJE IN NEBA ZNATE PRESOJATI, KAKO DA NE ZNATE PRESOJATI TEGA ČASA?« – ZAVEDATI SE JE POTREBNO IN PREMISLITI, KAJ SE DOGAJA V MENI. NOTRANJI BOJ SE VEDNO ODVIJA MED MILOSTJO IN GREHOM, MED GOSPODOM, KI NAS HOČE REŠITI IN POTEGNITI VEN IZ NEKE SKUŠNJAVE, TER HUDIM DUHOM, KI NAS VEDNO RUŠI, DA BI NAS PREMAGAL!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 12,54-59)

    Tudi množicam je govoril: »Kadar vidite, da se na zahodu dviga oblak, takoj pravite: ›Dež prihaja,‹ in tako se zgodi. Kadar pa piha jug, pravite: ›Vročina bo,‹ in je res. Hinavci! Obličje zemlje in neba znate presojati, kako da ne znate presojati tega časa? Zakaj tudi sami od sebe ne presojate, kaj je prav? Kadar greš s svojim nasprotnikom k oblastniku, med potjo stôri vse, da se pobotaš z njim in te ne privleče pred sodnika. Sodnik te bo izročil pazniku, paznik pa vrgel v ječo. Povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+12%2C54-59&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    V današnjem evangeljskem odlomku Jezus množicam in istočasno vsem nam pravi: ‘Obličje zemlje in neba znate presojati, kako da ne znate presojati tega časa?’ Mi kristjani smo velikokrat prezaposleni z mnogimi stvarmi, tudi dobrimi. Tako zelo, da niti ne opazimo, kaj se dogaja znotraj tebe? Kdo te k temu navdihuje? Kdo te vodi, da to počneš? Običajno je naše življenje kakor življenjska cesta. Hodimo po cesti življenja in medtem ko hodimo po njej, gledamo samo tiste stvari, ki nas zanimajo, ostalih pa ne pogledamo.

    Zavedati se je potrebno in premisliti, kaj se dogaja v meni. Notranji boj se vedno odvija med milostjo in grehom, med Gospodom, ki nas hoče rešiti in potegniti ven iz neke skušnjave, ter hudim duhom, ki nas vedno ruši, da bi nas premagal. Povabim vas, naj se vsak med nami vpraša: Ali sem človek ceste, ki odide in pride, ne da bi se zavedal, kaj se dogaja? In: Ali naše odločitve prihajajo od Gospoda ali pa nam jih narekuje naš egoizem in prihajajo od hudiča?

    Pomembno je vedeti, kaj se dogaja v nas. Pomembno je živeti nekoliko ‘znotraj sebe’ in ne dopustiti, da naša duša postane neka cesta, kjer vsi hodijo. In kako to storimo? Preden končaš dan, vzemi si dve ali tri minute in se vprašaj: ‘Kaj se je danes pomembnega zgodilo v meni? Ah, ja, tam sem malo čutil sovraštvo, tam sem obrekoval, naredil sem dobro delo … Kdo ti je pomagal delati te stvari, tako dobre kot slabe?’ Zastavimo si ta vprašanja, da bomo vedeli, kaj se dogaja v nas. Včasih s to klepetavo dušo, ki jo vsi imamo, vemo, kaj se dogaja v četrti, kaj se dogaja v sosedovi hiši, a ne vemo, kaj se dogaja znotraj nas.

    Apostol Pavel govori o svojem neprestanem notranjem boju med željo, da bi delal dobro, in nezmožnostjo, da bi jo uresničil. Gre za dejansko in pravo vojno, ki se odvija v nas.

    Nekdo bi se lahko vprašal, ali Pavel s tem, ko dela hudo, ki ga noče, ni morda v peklu, ali ni poraženec. Pa vendar je svetnik, kajti tudi svetniki čutijo v sebi to vojno. To je pravilo za vse, ta vojna vsakega dne. To je boj med dobrim in hudim, med dobrim, ki nam ga navdihuje Sveti Duh, naj ga delamo, in hudim, h kateremu nas navdihuje hudobni duh. To je boj. Je boj vseh nas. Če bi kdo med nami rekel: ‘Ampak jaz tega ne čutim, sem blažen, živim mirno, v miru, ne čutim tega …’, bi mu odgovoril: ‘Ti nisi blažen, ti ne razumeš, kaj se dogaja.’

    V tem vsakodnevnem boju danes zmagamo v eni bitki, jutri pa bo druga in pojutrišnjem spet druga, vse do konca. Spomnimo se na mučence, ki so se morali boriti vse do konca, da bi ohranili vero. Isto je pri svetnikih. Obstajajo izredni trenutki boja, a prav tako običajni trenutki vsakega dne.

    Jezus mi pravi, naj sam presojam, kaj je prav. Zato se vprašaj: Dovolim Duhu, da bi mi spregovoril po moji vesti, da ne bi hodil vštric s trendi časa, temveč sledil Božjemu navdihu?

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, iz izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  77. Hvala says:

    NEZAUPANJE V BOGA

    Tudi v Cerkvi lahko uspeva ljuljka nezaupanja, še posebej, ko gre za krizo vere ter za propad različnih projektov ter pobud. Vendar nikoli ne pozabimo, da rezultati setve niso odvisni od naših sposobnosti, ampak so odvisni od Božjega delovanja. Na nas je, da z ljubeznijo, prizadevnostjo in potrpežljivostjo sejemo. Toda moč semena je božanska. To razloži Jezus v drugi današnji priliki. Sejalec poseje seme in potem se ne zaveda, kako obrodi sad, saj seme raste samo od sebe, podnevi in ponoči, ko on to najmanj pričakuje (prim. vv. 26-29). Z Bogom je tudi na najbolj suhih tleh vedno upanje za nove kalčke.

    https://mirenski-grad.si/sl/duhovna-ponudba/papezevi-nagovori-in-spodbude/dobro-vedno-raste-na-ponizen-skrit-in-pogosto-neviden-nacin/

    • Hvala says:

      Razmišljam , kako se človek žene , prav mrzlično počnejo to nekateri, samo da bi dobili uspeh, da bi imeli polno vsega, da ne bi bi bilo pomanjkanja……itd…. Ja , sejemo seme z ljubeznijo, potrebno je delati in se truditi, vendar KAKŠNA BO PA ŽETEV PA JE ODVISNO VSE OD TEGA, KOLIKO ZAUPAMO BOGU IN KOLIKO MU DOPUSTIMO DA DELUJE NA NAŠI NJIVI-V NAŠEM ŽIVLJENJU. KOLIKO MI DOPUŠČAMO, DA GOSPOD POSEŽE, DA BO PRIDELEK OBILEN, ali pa s svojim napuhom uničujemo rast, s svojim napuhom govorimo, da sami vse zmoremo in vlečemo vajeti nadzora nad življenjem sami, namesto, da bi jih izročili Bogu. PSALM 127, lepo pove-ČE GOSPOD NE ZIDA HIŠE, SE ZAMAN TRUDIJO Z NJO NJENI GRADITELJI ……………………………………………………..

      PSALM 127 (126)

      Vse je odvisno od Božjega blagoslova

      1 Salomonova stopniška pesem.
      Če Gospod ne zida hiše,
      se zaman trudijo z njo njeni graditelji;
      če Gospod ne varuje mesta,
      zaman bedi tisti, ki straži.

      2 Zaman je, da vstajate zgodaj,
      da hodite pozno počivat,
      da jeste kruh bridkosti,
      saj ga svojemu prijatelju daje v spanju.

  78. Miro says:

    JEZUS: »ŽGEJO ME PLAMENI USMILJENJA, ŽELIM JIH IZLIVATI NA ČLOVEŠKE DUŠE« (Dn 1074)

    Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, nagovarjajo tudi nas:

    – Žgejo me plameni usmiljenja, želim jih izlivati na človeške duše. O kakšno bolečino mi povzročajo, če jih nočejo sprejeti (1074).

    – Moja hči, ko sem bil pred Herodom, sem ti izprosil milost, da bi se znala dvigniti nad človeško zaničevanje in bi zvesto hodila po mojih sledeh. Molči, ko nočejo priznati tvoje resnice, kajti takrat najbolj prepričljivo govoriš 1164).

    – Duhovniki in redovniki so mi dali moč, da sem vzdržal v bridkem trpljenju (1212).

    – Pobožni in zvesti verniki so me tolažili na križevem potu; bili so kaplja tolažbe v morju bridkosti (1214).

    – V svojem bridkem trpljenju sem mislil tudi na pogane in na tiste, ki me še ne poznajo, in njihova prihodnja gorečnost je tolažila moje Srce (1216).

    – Krotki in ponižni verniki in otročiči so najbolj podobni mojemu Srcu; tolažili so me v bridkem smrtnem trpljenju (1220).

    – Verniki, ki posebej častijo in slavijo moje usmiljenje, so najbolj občutili moje trpljenje in so najgloblje razumeli mojega duha (1224).

    – Naj potoki moje krvi pogasijo ogenj dušam, ki so v ječi vic (1226).

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

  79. Hvala says:

    TRPLJENJE
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Tudi Svetnica Favstina se je Jezusu pritoževala , kako je neki dan njena duša okušala veliko muk. Človeško gledano -trpljenje bi človek najraje izbrisal, da ne bi slišal o njem, nikar ga doživljal. TRPLJENJU BI SE radi vsi zemljani izognili.

    Trpljenje je človeku nerazumljivo, dokler gleda samo z vidika osebnega doživljanja na tem svetu, če pa gleda na VEČNOST IN KORISTI, KI JIH TRPLJENJE enega človeka lahko PRINESE ZA CEL SVET, pa je drugače.

    Vemo, da je Favstina vsaki dan sodelovala z Jezusom, rekel ji je celo, da ji v hipu lahko ustvari nov svet itd….vendar pozorno preberite, kako so njene stiske ostale, čeprav se je pritožila Jezusu.

    Pozorno preberite, katero milost ji je JEZUS IZPROSIL, KO JE BIL PRED HERODOM……
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::.

    1161 Danes je moja duša okušala tako veliko muk, da sem se začela Gospodu Jezusu
    pritoževati: »Jezus, kako me moreš pustiti samo? Sama niti koraka ne napravim. Sam se
    skrivaš in spovednika si mi vzel; saj vendar veš, Jezus, da jaz sama od sebe ničesar več ne
    morem kot samo zapraviti tvoje milosti. Jezus, uredi okoliščine tako, da se bo oče Andrasz
    vrnil.« – Vendar so stiske ostale.

    1162 Prišlo mi je na misel, da bi odšla h kakšnemu duhovniku in mu povedala o svojih stiskah
    in raznih navdihih, da bi me od njih odvezal. To misel sem povedala celo materi prednici.
    Mati mi je odgovorila: »Verjamem, sestra, da vam je težko, toda trenutno zares ne poznam
    takega duhovnika, ki bi vam odgovoril. Kmalu se bo pater vrnil, a zdaj se, sestra, vsega
    izpovejte pred Gospodom Jezusom.«

    1163 Ko sem prišla h Gospodu na kratek pogovor, sem v duši zaslišala glas: Moja [hči], ne
    dam ti milosti, da bi kje drugje izpovedala svojo notranjost; čeprav bi se izpovedala,
    temu duhovniku ne bom dal milosti, da bi te mogel razumeti. Sedaj mi ugaja, da sama
    sebe potrpežljivo prenašaš. (45) Moja hči, ni moja volja, da bi vsem pripovedovala o
    darovih, ki sem ti jih podelil. Izročil sem te v varstvo prijatelja mojega Srca in pod
    njegovim vodstvom se bo razvijala tvoja duša. Njemu sem dal luč za spoznanje mojega
    življenja v tvoji duši.

    1164 Moja hči, ko sem bil pred Herodom, sem ti izprosil milost, da bi se znala dvigniti
    nad človeško zaničevanje in bi zvesto hodila po mojih sledeh. Molči, ko nočejo priznati
    tvoje resnice, kajti takrat najbolj prepričljivo govoriš.

  80. Miro says:

    »PRIŠEL SEM, DA VRŽEM OGENJ NA ZEMLJO, IN KAKO ŽELIM, DA BI SE ŽE RAZPLAMTEL!«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 12,49-53)

    »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni. Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+12%2C49-53&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    … da prinesem razdeljenost, ne mir. Kako lahko razumemo ta ogenj in to razdeljenost? Jezus želi, da v nas razvname gorečo ljubezen, ki se v polnosti uresniči, ko se izniči. Ni večje ljubezni, kot je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje, pravi Jezus. Gre za zavzeto življenje v resnici, ki ne pozna kompromisov.

    O kakšnem ognju Jezus govori, lahko vidimo, če pogledamo le nekatere svetnike. Najprej seveda Marijo. Marijino življenje je eno samo izpolnjevanje Božje volje. Priganja jo ogenj ljubezni do Boga in vsega človeštva. Ni ji odveč zamenjati vsako zgrešeno predstavo posebej, da izpolni božji načrt do potankosti. Bog ji prekriža vse načrte: zaroko, rojstvo, vzgojo, predstavo o odrešeniku in še in še.

    Sv. Maksimiljan Kolbe – Žar božjega ognja mu ni dal spati. Zavzeto je spodbujal ljudi k češčenju, molitvi in ljubezni do bližnjega. Kljub brezboštvu, ki se je širilo, ni odnehal. Ko je pristal v celici Auschwitcha, je prostovoljno zamenjal družinskega očeta in dal življenje namesto njega.

    Sv. Lovrenc, ki je dal življenje za Kristusa in Cerkev. Ker se ni odpovedal veri, ker ni zatajili samega sebe in svojih bližnjih je živ umiral na žaru, na katerem so ga spekli.

    To so zgledi ljudi, ki so razumeli, kaj pomeni Jezusova želja: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!

    Naj kot primer navedem tudi to, kako je mlad duhovnik spraševal Mater Terezijo za podporo in nasvet, kako naj živi svoje duhovništvo. Kako ga je le ta pograjala, ker je molil sicer vestno pa ne dosti več, kot je bilo zapovedano: ‘Sin moj, to ni dovolj! Ni dovolj, ker se ljubezen ne da skrčiti na obvezni minimum; ljubezen zahteva maksimum!’

    Jezus torej govori o tem, da vrže ogenj na zemljo. Hoče več, hoče polno življenje, zavzeto v delu za druge, da izgori za bližnje in za Boga. Da postanemo podobni njemu. Kaj pa je naša realnost?

    – Mladi bi delali le tisto, kar jim ugaja. Še več. Odveč se je npr. potruditi, da bi pojedli dober jagodni sladoled, ki jim ga ponudi gostitelj. Zakaj? Ker ni po njihovem okusu.

    – Mladi bi se sicer poročili, potem pa pridejo na vrsto otroci. Mamice so nesrečne, ker jim je Bog dal otroke, sedaj pa je potrebno zanje skrbeti.

    – Starši, ki naj bi bili zgled mladini so naveličani drug drugega. Zakonski odnos je le breme, ker zahteva usklajevanje in odrekanje.

    – Starejši bi radi užili vse, česar še niso uspeli in jim je vsaka starostna ovira breme.

    – Duhovniki in sestre se sprašujejo o plačah in položajih, ter padajo v odvisnosti.

    Takšna slika, ki hvala Bogu ne zajame čisto vseh, je pa stvarnost, resno postavlja pred mene pomisleke, ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji? Vera mora biti tisto več, o čemer nam pričajo svetniki. Tisto več pa se začenja, ko nam je najprej jasno, da moramo najprej izpolniti vsaj minimum. In žal danes po večini niti tega ne izpolnjujemo. Ne moremo govoriti o vernikih, če prav takoj ne preklopimo na nekaj osnovnih zahtev:

    – Mladina se mora vaditi v odpovedi in jo živeti.

    – Matere morajo priti do tega, do so z veseljem matere.

    – S starši se ne moremo vse življenje pregovarjati, ali bodo z veseljem skupaj ali ne.

    – Starejšim starost ne more biti krivica in samo breme.

    – Duhovniki in redovnice ne moremo biti sami sebi namen.

    Zase in za vse prosim Boga, da bi zmogli vsak dan goreti v ljubezni za druge, prinašati luč svetu in biti priče božje ljubezni in ne spotika zaradi popolnoma ne evangeljskih drž, razdeljenosti in razprtij.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  81. Hvala says:

    OČE GA JE TEPEL IN MU 14-KRAT PREBIL GLAVO, A CIRIL JE ZMOGEL VSE ODPUSTITI
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Zgodbo duhovnika Cirila Čuša, ki je duhovnik v Žetalah v Sloveniji, sem že priložila, pa jo bom ponovno v razmislek tudi tistim, ki še tega niso mogoče brali.

    Če boste pozorno brali, boste lahko s pomočjo Svetega Duha ugotovili, kako Bog resnično vodi vse dogodke.

    V družini alkoholika trpijo vsi, tudi sam odvisnik, mogoče še bolj kot ostali.

    KAJ JE NAJBOLJ ZNAČILNO V CIRILOVI ŽIVLJENJSKI ZGODBI? Bili so strašno težki časi, tudi misli na samomor in celo umor.

    Vendar, če pogledamo, kako je BOG DAJAL CIRILU MILOSTI, DA JE VZTRAJAL IN CELA DRUŽINA JE VZTRAJALA LETA IN LETA. SAMO NA TA NAČIN SO SE POKAZALI ČUDOVITI BISERI IZ TE ZGODBE, SADOVI V NJIHOVIH ŽIVLJENJIH SO VELIKI.

    JEZUS JE REKEL, ČE ZRNO NE UMRJE, NE OBRODI SADU.

    V Cirilovi družini je bilo dejansko potrebno UMRETI-UMRETI SAMIM SEBI, SKUPAJ Z JEZUSOM NA KRIŽU, DA SO VIDNI BOGATI SADOVI. ŽIVLJENJE IMA POLN SMISEL V TEJ ZGODBI.

    Ciril in njegova družina bi lahko izbrali DRUGO POT, ENOSTAVNO, ZA TA SVET HITRO REŠLJIVO, Z NE PREVELIKIM TRPLJENJEM. CIRIL IN NJEGOVA DRUŽINA BI SE LAHKO IZOGNILI JEZUSOVEMU NAČRTU, ZAKAJ NE? VSAK IMA MOŽNOST IZBIRE !

    Vendar to ne gre tako enostavno. GOSPOD JE IMEL NAČRT, DA IZ TE ODVISNOSTI IN TRPLJENJA NAREDI ČUDOVITI BISER, KRONA TEGA PA JE , DA JE CIRIL, KI NI VEROVAL POSTAL CELO DUHOVNIK. VIDITE GOSPODOV NAČRT.

    Karkoli bi ljudje s svoji svetovanji in komentarji govorili in svetovali, bi se slišalo po vsej verjetnosti drugače, kot pa je imel Gospod načrt. Vemo kakšne so človeške izbire rešitve, na katere se gleda SAMO Z ČLOVEŠKIMI OČMI. ZAMISLIMO SE V TO TEŽKO ZGODBO, KJER BOMO LAHKO VIDELI. KAKO SE VSAKA IZREČENA JEZUSOVA BESEDA URESNIČI V ŽIVLJENJU ČLOVEKA OZ LJUDI, ČE SE ZANESEJO NANJ. JEZUS JE REKEL: “KDOR VAME ZAUPA NE BO OSREMOČEN. ”

    V tej zgodbi se vidi, KAKO MOČ IMA ODPUŠČANJE ČLOVEKU.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Na nedeljo Božjega usmiljenja predstavljamo pretresljivo življenjsko zgodbo, ki je dokaz, da ima odpuščanje neverjetno moč
    Duhovnik Ciril Čuš, župnik v obmejni župniji Žetale, prihaja iz tradicionalne katoliške družine, ima še dva brata in dve sestri, prvorojenka pa je umrla že v otroških letih. Živeli so zelo skromno. Delali so na kmetiji in živeli ob kruhu, mleku, vodi.

    Padec in začetek alkoholizma
    Oče je začel delati kot zidar, a je padel z višine 5 metrov in bil mesec dni v komi. Padec je močno vplival nanj.

    Takrat so se začele težave z alkoholom, postal je zelo agresiven. Med sedmim in desetim letom je Cirilu 14-krat prebil glavo s topim predmetom. “Pri 10 letih sem moral v najhujši vročini nositi kapo, da drugi niso videli ran na glavi,” se spominja.

    Ko je bil oče trezen, je bil čudovit človek, svoje otroke je veliko naučil. Ko pa se je napil, je bilo bolje, da nikogar ni bilo v bližini.

    Ciril je moral večkrat zbežati skozi okno, prespati na skednju. Strah ga je bilo iti spat, ker je imel nočne more. Težko se je učil, šolo je komaj zdeloval.

    Kam bi pobegnil?
    “Pri 10 letih sem izgubil smisel življenja, želel sem narediti samomor, vendar me je nekaj zadržalo.”
    Pri 12 letih ni več dobil denarja za osnovno šolo, zato je začel delati na državnem posestvu – nabiral je jagode, višnje, jabolka, gobe, kostanj. Pri 14 letih je želel pobegniti od doma, ker ni več videl smisla življenja, a ni imel kam iti. “Velikokrat sem bil tepen, karkoli sem naredil, ni bilo v redu, vedno me je bilo strah očeta.”

    Po srednji šoli se je zaposlil in se preselil v neko staro hišo v Račah. “Moji prijatelji so bile takrat podgane in miši. Ampak od ponedeljka do petka sem imel mir, doma pa je bil pekel.” Imel je čas in zašel je tudi v knjižnico. Tam se je v njegovih rokah znašlo Sveto pismo, začel ga je prebirati. “Božja beseda me je iz dneva v dan bolj pritegnila.”

    Zavrženost
    Ciril v cerkev ni več zahajal. “Bil sem zelo zaprt, žalosten, izogibal sem se ljudi. Čutil sem zavrženost, nesprejetost, to me je spremljalo in me zaznamovalo.”

    Iz radovednosti je šel v Medžugorje, a se ga to ni posebej dotaknilo, opravil pa je dobro spoved. Ko se je vrnil, je čutil mir, a zgodilo se ni nič posebnega.

    Dragoceno spoznanje
    Neke nedelje ga je obiskal sopotnik iz Medžugorja. Peljal ga je na molitveno skupino Prenove v Duhu. “Vsi so tam z dvignjenimi rokami slavili Boga. Zdelo se mi je, da so na drogah, da niso normalni. Tega res nisem bil navajen.” Odločil se je, da nikoli več ne stopi v cerkev, saj so bili ti ljudje “čisto nenormalni”.

    A prijatelj ga je peljal znova in ker je bilo zunaj mrzlo, mu ni preostalo drugega, kot da vstopi v cerkev. Takrat pa je tam pričevala neka žena, ki jo je mož pretepal in jo varal, a mu je popolnoma odpustila.

    “Takrat sem prvič v življenju spoznal svojo največjo težavo – to je neodpuščanje svojemu očetu. Celo tako jezen sem bil, da sem razmišljal o tem, kako bi očeta ubil.”

    Prvi rožni venec
    To pričevanje se ga je tako globoko dotaknilo, da se je vsak teden vračal na duhovno skupino. Ko so zanj molili, je jokal kot otrok, njegove rane pa so se začele ozdravljati. Duhovnik mu je za to, da bi zmogel odpustiti, predlagal molitev. Vsak dan je za očeta zmolil rožni venec. V tem času je oče sicer odšel na zdravljenje, a ni šlo nič na bolje. Postajal je še bolj agresiven.

    Sveta obljuba
    “Želel sem si, da bi Bog nekaj naredil v mojem življenju. V tem sem videl edino rešilno bilko za svoje življenje.” Rožni venec je molil pred križem, na kolenih. Opisuje, da je bilo zelo težko in je vztrajal le zaradi obljube Bogu, da bo molil, dokler ne bo odpustil.

    “Ta obljuba je bila zame sveta. Bal sem se, da bi jo kdaj prekršil. Milijonkrat mi je bilo zelo težko. Nobene spremembe nisem videl. Brez smisla se mi je zdelo. Molitve nisem maral, raje bi šel gledat televizijo ali v diskoteko.” A vse to je bil odmik od njegovih težav, je pozneje ugotovil.

    Dva rožna venca
    Po letu in pol molitve je spoznal, da ni dovolj, da le moli, ampak da mora očetu povedati, da mu odpušča. “Boril sem se s sabo, prepiral sem se z Bogom, da ne morem odpustiti. A po enem mesecu je prišla milost, da sem stopil do očeta in mu dal roko.”

    Kljub temu spremembe ni bilo, ni bilo obojestranskega odpuščanja. Zato se je Ciril znašel v duhovni krizi. A od takrat ni molil le enega, ampak dva rožna venca na dan.

    Premagal strah
    Tretje leto molitve je spoznal, da mora očetu povedati tudi, da ga ima rad. Temu se je najprej upiral, nato pa je prosil Gospoda, da ozdravi njegovo srce vsakega pomanjkanja ljubezni do očeta. “Moja vera je tako rasla. Nisem imel ne poguma ne milosti, da bi takoj stopil do očeta. V moji glavi se je neprestano odvijalo, kako je oče grdo ravnal z mano.”

    A prišla je milost in znova je stopil do očeta. Povedal mu je, da je bil jezen nanj. Opravičil se mu je za vse. Dejal mu je tudi, da je on njegov edini oče in da ga ima rad.

    Najhujša preizkušnja
    “Takrat pa se je zgodilo najhujše trpljenje v mojem življenju. Oče je vzel nož in rekel: ‘Ubijem te kot svinjo!’ Pobegnil sem v sobo, oče pa je odšel v garažo po motorno žago, da me ubije. Prvič v življenju sem se postavil pred križ na steni in se začel zahvaljevati Gospodu: Jezus, hvala, da si mi dal takega očeta, da je alkoholik, hvala, da sem ničvreden.” Ušel je skozi okno.
    Trije rožni venci
    Od takrat ga očetova beseda ni več prizadela. Odpuščanja pa še vedno ni bilo. Začel je moliti tri rožne vence na dan. Oče je šel četrtič na zdravljenje, a je po nekaj urah pobegnil. Spet je hotel s sekiro nad družino.

    Pri molitvi, ko je že devet mesecev molil po tri rožne vence, so znova prišle misli: Tvoja ljubezen ni bila v dejanju. “Takrat sem vedel, da moram svojega očeta objeti.” V tistem času je oče popil liter žganja na dan, včasih se sploh ni več vračal domov. Drugič je imel cirozo jeter, bljuval je kri, psihiatri so rekli, da se mora sam odločiti, zdravniki pa, da ima morda še mesec dni življenja.

    Moč odpuščanja
    “Prosil sem, da bi mu odpustil, preden umre. Nekega dne sem po molitvi šel očetu naproti, ko se je vračal iz gozda. Vedno me je bilo strah, takrat pa sem čutil mir. Dal sem mu roko, pogledal sem ga v oči, povedal sem mu, da mu odpuščam, da mi je žal za vse, da ga imam rad. Prijel sem ga za glavo, ga naslonil na svoje prsi. Prvič v življenju sem ga objel.”
    Od tistega trenutka je oče prenehal piti, mir se je vrnil v družino. “Odprle so se mu oči in hotel je vse popraviti. Otroci smo prvič videli, kako se oče in mama objameta – jokali smo od sreče. Tudi otrokom je povedal, da nas ima rad.” Živel je še 16 let.

    Po odpuščanju mir in veselje
    “Ko sem odpustil, sem bil srečen, vesel. To živo srečanje z Gospodom je močnejše od vsakega sovraštva, prekletstva, trpljenja, od vsake najtežje stiske,” je prepričan Ciril. Tudi moliti ni prenehal.

    Državni prvak v kikboksu
    V srednji šoli je začel trenirati karate. Postal je državni prvak v kikboksu in trener kungfuja. Vse to je počel, ker ga je oče zaničeval in se je želel dokazati, po drugi strani pa zato, da bi se lahko branil. “To je pravzaprav iskanje samega sebe. Iskanje priznanja, da nekaj si. Vedno sem bil zavržen. Besedo zavržen sem 34 let nosil v sebi.”

    “Bil sem odvisnik od borilnih veščin. Postal sem državni prvak, sprejeli so me. V diskoteki sem delal kot redar. Hodil sem v šolo za telesnega stražarja. Napuh je bil v meni.”

    “Če me danes kdo zavrže, je to njegova težava. To ni več moja težava.”

    Duhovništvo? To ni zame.
    Cirilova pot pa je šla še dlje. Čeprav si je vedno želel veliko družino in jo je z dekletom, ki ga je več let imel, tudi načrtoval, je začutil, da to ni njegova pot. A tudi pot duhovništva se mu je zdela popolnoma neprimerna, saj je srednjo šolo le s težavo dokončal.

    Ko ga je Gospod klical, se je upiral in od Njega zahteval konkretna znamenja, da ga res kliče na pot duhovništva. Prejel jih je in se odločil.

    A še med študijem je velikokrat doživljal stiske, ker se mu je zdelo, da ne zmore. Ni se čutil sposobnega, da bi postal duhovnik. Toda klic je bil močnejši od vseh teh borb.

    Danes lahko pričuje
    Danes ve, da je moral iti po tej poti trpljenja, da bi lahko razumel ljudi, ki so na takih preizkušnjah. Njim lahko pričuje s svojim življenjem. Veliko tudi potuje po vsem svetu in pričuje o svoji izkušnji odpuščanja.

    “Če ne odpustimo, naredimo zapornico Božjemu blagoslovu, da Bog v nas ne more delovati. Odpuščanje pomeni, da se odnos do drugega znova vzpostavi. To pa je velik Božji dar.”
    “A vsak ima svojo pot. Jezus bo dal milost, ko bo videl, da je to potrebno. Včasih traja dolgo. Če bi meni Jezus dal milost po dveh tednih, bi morda postal isti stari človek. Po treh letih pa me je molitev veselila. Ko je prišlo odpuščanje, nisem nehal moliti,” še pravi žetalski župnik.

    https://si.aleteia.org/2018/04/08/oce-ga-je-tepel-in-mu-14-krat-prebil-glavo-a-ciril-je-zmogel-vse-odpustiti/

    • Hvala says:

      Krščanstvo, posebej katoliško krščanstvo, pozna vrednoto trpljenja. Trpljenje nas uči o nas samih in se nam pomaga spoznavati, kaj je resnično vredno v življenju. Kako bi lahko spoštovali veselje, če ne bi bilo trpljenja? Pomaga nam, da bližje prirastemo k Bogu, kakor je njegovi Sin Jezus trpel zaradi tega, kar je bil, tako moramo mi trpeti za to, kar smo, njegovi učenci. Ni lahko biti Kristjan v svetu, ki nasprotuje sporočilu evangelija.

      Vsak izmed nas mora nositi enega ali več križev. Mnogi križe nosimo sami in tiho prenašamo, kar nas doleti, garamo in trpimo brez olajšanja in vztrajamo v osamljeni trdnjavi bridkosti in bolečine. Če nam bolečino povzročajo drugi ljudje zaradi svoje zlobe ali krutosti ali pa so to rane, ki si jih sami povzročamo – mnogi od nas poznamo križ. Včasih v tem trpljenju rastemo in zaradi njega postajamo boljši.
      Jezus si je naložil svoj križ. Kako ti nosiš svojega na svoji drugi postaji križevega pota? (Križev pot alkoholika)

      • Miro says:

        V molitvi se vsak dan ponižno priporočajmo Svetemu Duhu, da nas bo uvajal v globoke skrivnosti Božje besede in nam pomagal živeti v Njegovi moči.

        BOŽJA BESEDA: »V RESNICI JE NOSIL NAŠE BOLEZNI, NALOŽIL SI JE NAŠE BOLEČINE, MI PA SMO GA IMELI ZA ZADETEGA, UDARJENEGA OD BOGA IN PONIŽANEGA.« (Iz 53,4)

        Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  82. Hvala says:

    KRIŽEV POT ALKOHOLIKA – (Paul S.) Na Brezjah so od leta 2011 vsako prvo soboto v postu romanja alkoholikov in vseh, ki trpijo zaradi alkohola in drugih odvisnosti. Pred sveto mašo molimo križev pot, ki vsebuje premišljevanje o trpljenju alkoholika.

    http://www.marija.si/duhovnost/krizev-pot/krizev-pot-alkoholika-ps/

  83. Miro says:

    ALKOHOL JE SKRIVAL POD ŠTOROM, PO ZDRAVLJENJU PA JE SPOZNAL, DA JE »TUDI VODA KAR DOBRA«.

    Človek, ki je užival alkohol več kot 20 let, se odloči za zdravljenje. Kje dobi moč za to? Ta korak je po letih trpljenja in manipulacij uspel Petru Senekoviču. Danes je prijeten Mariborčan že 24 let brez kapljice in uživa vsak trenutek življenja z ženo, otrokoma in vnukoma. Kako se je dvignil iz brezna in zaživel novo življenje, je pričeval v oddaji Srečanja z Marjano Debevec.

    Odlomek iz njegovega pričevanja (Radio Ognjišče)

    V pijanem stanju ni nikoli razmišljal, kam gre, pomembno mu je bilo le, da ima mir s svojo kapljico. Pijačo je skrival pod štorom, kamor je hodil »na požirek ali dva«, avto je vozil tudi pijan. Če ni bilo denarja za pijačo, se je že v gostilni našlo »par hrabrih, ki te k temu spodbujajo«. »To je groza alkoholika, ko ne razmišlja in je izgubljen, zapit in bolan.« Kljub vsemu meni, da so mu k odločitvi pomagali Božja pomoč, obisk španskega romarskega svetišča Montserat in prošnja k Mariji, nekega dne vsa zbrana družina in klic svaka. Dva dni kasneje je pristal na Pohorskem dvoru, kjer je potekalo zdravljenje. »To so svari, ki so se dogajale in je v določenih trenutkih le posijalo sonce, da sem se znal obrniti v pravo smer. Danes sem zelo srečen, kljub vsem grozotam. Se splača. Skočil sem na zadnji vagon vlaka in za to sem hvaležen.«

    Celotno pričevanje Petra Senekoviča na:
    https://radio.ognjisce.si/sl/236/oddaje/32976/alkohol-je-skrival-pod-storom-po-zdravljenju-pa-je-spoznal-da-je-tudi-voda-kar-dobra.htm

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  84. Miro says:

    GODUJE SV. URŠULA, ZAVETNICA KATOLIŠKIH ŽENSKIH ŠOL IN ZAVODOV

    Zgodba o sveti Uršuli je povezana z legendo, ki izvira iz desetega stoletja, vendar ima zgodovinsko jedro. Gre za skupino devic, ki so umrle kot mučenke, najbrž med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana (285–313), in sicer v današnjem Kölnu.

    Sveta Uršula je zavetnica katoliških ženskih šol in zavodov, kajti sv. Angela Merici je za zavetnico redovne družbe, ki jo je ustanovila leta 1535, izbrala sveto Uršulo, zato se članice družbe imenujejo uršulinke. Sv. Uršuli je pri nas posvečeno 12 cerkva.

    https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/432-svetniski-domovi/19802-sv-ursula-21-oktober

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. Uršula, prosi za nas!

  85. Miro says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK: KAJ PRAVI JEZUS O SPONTANOSTI IN SVOBODI OTROK?

    Med splošno avdienco se je papežu Frančišku približal deček s posebnimi potrebami in se za trenutek usedel na sedež ob njem. In ravno temu nepredvidenemu dogodku je sveti oče namenil prve besede, preden je začel katehezo.

    Te dni govorimo o svobodi vere in poslušamo Pismo Galačanom. A na misel mi je prišlo, kaj je Jezus rekel o spontanosti in svobodi otrok, ko se je ta otrok svobodno približal in se gibal, kot da bi bil doma,« je dejal papež in spomnil, da nam Jezus pravi: »Tudi vi, če ne postanete kot otroci, ne boste prišli v nebeško kraljestvo.«

    »Pogum, da se približamo Gospodu, da smo odprti za Gospoda, da se ga ne bojimo: zahvaljujem se temu otroku za lekcijo, ki jo je dal nam vsem. Naj mu Gospod pomaga v njegovi omejenosti in rasti, ker je dal to pričevanje, ki je prišlo iz njegovega srca. Otroci nimajo samodejnega prevajalnika iz srca v življenje: srce gre naprej,« je še dejal sveti oče.

    Glej priloženi video:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-10/papez-kaj-pravi-jezus-o-spontanosti-in-svobodi-otrok.html

  86. Miro says:

    VSAKO JUTRO MORAMO POVZDIGNITI SKODELICO SVOJEGA ŽIVLJENJA, DA SPREJEMAMO, DA PROSIMO, DA DAJEMO NAZAJ (Dag Hammarskjoeld)

    – Več velja iz vsega srca storiti dobroto enemu človeškemu bitju kakor žrtvovati se za človeštvo.

    – Daj nam duha čistosti, da te bomo videli; duha ponižnosti, da te bomo slišali; duha ljubezni, da ti bomo služili; duha vere, da te bomo živeli.

    – Ohrani me v svoji ljubezni, kakor hočeš, da bi tudi drugi ostali v moji ljubezni. O, da bi bilo vse v mojem bitju tebi v čast!

    – Vsak dan je kot celo življenje. Vsako jutro moramo povzdigniti skodelico svojega življenja, da sprejemamo, da prosimo, da dajemo nazaj.

    – Prevzeti moramo odgovornost za svoj neuspeh, ne gre pa nam čast za uspeh. Človekova svoboda je svoboda, da Boga izda. Da nas Bog ljubi, je prav gotovo – odgovor pa je prostovoljen.

    – Ne meri višine gore, dokler ne dosežeš njenega vrha. Tam boš videl, kako nizka je.

    Misli Daga Hammarskjoelda, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  87. Hvala says:

    KO EDEN OD ZAKONCEV NE VERUJE
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    KAKO NAJ SE BOG DOTAKNE MOŽEVEGA SRCA PO ŽENI, GA PRITEGNE K SEBI, KO PA NJENO OBNAŠANJE NI SKLADNO Z NJEGOVO VOLJO?
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    ČE ŽELI ŽENA OSVOJITI SRCE ZA GOSPODA IN OBRNJENO, SE MORA NUJNO PODREDITI BOŽJI BESEDI, BREZ ISKANJA IZGOVOROV.

    KAJ BOŽJA BESEDA NAROČA VERNIM ŽENAM ?

    DOBRA MOLČITEV JE TISTA, KI SPREMINJA NAJPREJ ŽENO
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    “Žene, bodite podrejene svojim možem. Tako bodo tisti, ki niso pokorni besedi [Božji besedi], pridobljeni že po vedênju [obnašanju] svojih žena, brez besede, ker bodo opazovali vaše strahospoštljivo [spoštljivo, bogaboječe], čisto življenje. Vaš okras naj bo … skriti človek srca v nepropadljivosti krotkega in tihega duha, ki je dragocen v Božjih očeh.” (1 Pt 3,1-4)

    Prva naloga žene je podrejenost svojim možem. Tu se predpostavljajo dobronamerni, dobrosrčni možje. Poslušnost žene možu, ki temelji na zaupanju v njegovo dobronamernost, je za moža “duševna hrana”.

    Mnoge, ki jim vera ogromno pomeni, se na vse pretege trudijo, da bi pridobile moževo srce za Kristusa. Molijo za njegovo spreobrnjenje, vabijo ga k sveti maši, na večerno predavanje, duhovni seminar, zakonsko skupino … Obenem pa ga obsojajo, se imajo za boljše od njega, pretirano se jezijo nad njegovimi slabostmi, mu pametujejo, ga pogosto obtožujejo, kritizirajo (tudi pred drugimi), podcenjujejo … in v tem ne vidijo nič slabega.

    Tovrstno obnašanje seveda nasprotuje zgornjim in mnogim drugim besedam Boga. Zato tudi njihove molitve ne bodo obrodile želenih sadov. Takšno obnašanje namreč ovira njihovo uslišanje. Kako naj se Bog dotakne moževega srca po ženi, ga pritegne k sebi, ko pa njeno obnašanje ni skladno z njegovo voljo?
    Mnoge žene žal ravnajo nasprotno, zato kljub dolgoletnim molitvam ni sprememb. Preveč govorijo Bogu in premalo ga poslušajo. Preveč se ukvarjajo s spreobračanjem drugih in premalo z lastnim. Ne vedo, da je dobra molitev tista, ki spreminja najprej njih. Ženina naloga je tudi, da si prizadeva za “nepropadljivost krotkega in tihega duha” v odnosu do moža. Ne trdimo, da bi žene morale prenehati govoriti s svojimi možmi, ampak da, tiste gostobesedne, omejijo svoje besede. Večino mož silno privlačijo krotke, nežne, tihe, spoštljive žene. Po njih Bog osvaja njihova srca in jih spreminja.

    https://si.aleteia.org/2020/04/26/ko-eden-od-zakoncev-ne-veruje/

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ja, vedno je potrebno najprej začeti iskati napake pri sebi. Obtoževanje zakonca prinaša sam razdor. Kdo pa je sploh popoln in brez greha? Nekje sem brala, da smo po spovedi približno 15 minut v milosti, potem pa začnemo spet grešiti.

    Zakaj potem obtožujemo druge?

    Jaz osebno nimam rada dolgoveznega govorjenja, brezplodnega, ki dviguje jezo. Tišina in mir je včasih dobrodošla. Res je, da smo različni, klepetavo brezplodno govorjenje, ne prinaša uspehov, kvečjemu jezo. Žene naj bi bile krotke, ponižne, umirjenega duha, v tem je čar spreobrnjenja zakonca, NE PA DOLGOVEZNO PRIDIGANJE KAJ BI KDO MORAL NAREDITI PA NI.

    Če nekdo nekaj ni naredil, naj naredi drugi , zakaj je potrebno razprava o tem ? itd…

    Svetniki so zelo dobro poznali -ZAKON MOLČEČNOSTI. MANJ KLEPETAŠ, MANJ GREHA NAREDIŠ, IZOGIBATI SE DRUŽBE, V KATERI SE OPRAVLJA, OGOVARJA , POSMEHUJE itd..PA TUDI DOMA NAJ NE BO SLUHA O TAKEM GOVORJENJU.

  88. Miro says:

    GOSPOD JEZUS: »TUDI VI BODITE PRIPRAVLJENI« – USTAVI SE ZA TRENUTEK, KRISTJAN! KAM HITIŠ? UPOČASNI KORAK! IZSTOPI ZA TRENUTEK IZ DIVJEGA RITMA … USTAVI SE IN SE VPRAŠAJ: KJE SEM? KAM GRE MOJE ŽIVLJENJE, KATERO SMER SEM UBRAL, KAM ME TO PELJE? – RAVNO ČAS EPIDEMIJE JE ČAS, KO SI POVABLJEN, DA STOPIŠ VASE IN SI SKUPAJ Z GOSPODOM ZASTAVIŠ VPRAŠANJA, KI SE TIČEJO TVOJEGA BISTVA, KAMOR PA LE REDKOKDAJ USMERIMO POZORNOST

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 12,39-48)

    »Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«

    Peter je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?« Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil. Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel na dan, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki. Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+12%2C39-48&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    BOŽJA BESEDA (Ervin Mozetič)

    Prvo, kar mi pade na misel ob vzkliku današnjega evangelija, ki govori o tem, kako naj bomo pripravljeni je naslednje povabilo: Ustavi se za trenutek, kristjan! Kam hitiš? Upočasni korak! Izstopi za trenutek iz divjega ritma in malo zadihaj, zapusti za trenutek ta začarani krog, kjer se zdi, da se vsak dan ponavljajo iste stvari: vožnja, delo, vožnja, domača opravila, nakupi, vožnja, študij … Ustavi se in se vprašaj: Kje sem? Kam gre moje življenje, katero smer sem ubral, kam me to pelje?

    Verjetno že dolgo nisi storil česa podobnega, a ravno čas epidemije je čas, ko si povabljen, da stopiš vase in si skupaj z Gospodom zastaviš vprašanja, ki se tičejo tvojega bistva, kamor pa le redkokdaj usmerimo pozornost. Da ne bo preveč improvizirano vse skupaj, si lahko pomagamo z naslednjimi tremi točkami:

    1. Če je cilj jasen, če vemo, kaj nas čaka na koncu, potem je tudi sedanjost bolj jasna in smisel življenja bolj na dosegu rok. Ob koncu časov bo šlo za sodbo, podobno kot ob koncu našega življenja, kot pravi sv. Janez od Križa: »Na večer našega življenja bomo sojeni o naši ljubezni«. Pred Bogom ni vseeno, kaj počnemo in naša dejanja niso brez posledic, v tem je smisel Božje pravičnosti: če ne drugje, bomo Božjo pravičnost konkretno občutili in spoznali ravno v trenutku sodbe. A Božja pravičnost ni taka kot je naša, Božja pravičnost je usmiljena in Božje usmiljenje pravično. To je pravzaprav razlog, zakaj se Božje sodbe ne smemo bati. Z zaupanjem in s spominom na Njegovo usmiljeno ljubezen se pripravljamo na Njegov prihod, na Njegovo končno sodbo.

    2. Božji sin je prišel med nas, da nam prinese odrešenje, da nas spravi z Bogom in med seboj, da nas reši temin greha in smrti, ki vladajo nad svetom. Jezus je namreč prišel, da bi imeli življenje v izobilju, da bi nam pokazal, da je Bog oseba in ne ideja, da bi dojeli, kako velika je Božja ljubezen do nas; postal je človek, da bi nas popeljal k Bogu Očetu, da bi tako tudi mi postali Božji. Povabljeni smo, da poskušamo najti tudi naš odgovor na vprašanje: Gospod, zakaj prihajaš med nas, v moje življenje, v mojo družino? Katerega dela, ki je morda še v temini, se skušaš dotakniti in vdihniti vanj svoje življenje? Kaj mi skušaš povedati s svojo prisotnostjo, kam skušaš DANES s svojo roko usmeriti moje življenje? To so vsekakor vprašanja, na katera ne dobimo odgovora od danes na jutri.

    3. Ni prav, da bi sedaj naslovili na Gospoda vsa ta vprašanja, ob tem pa bi križem rok čakali na Njegov odgovor. Ob tem, ko z Gospodom vzpostavimo dialog, smo hkrati poklicani, da privzamemo posebno držo, namreč držo ČUJEČNOSTI. Na kakšen način? Kaj pomeni konkretno ta čuječa drža? Gre v prvi vrsti za SKRB: čuječ je tisti človek, ki skrbi in se zanima za vse, tako za osebe kot za stvari. Gre za držo, ki se ne zadovolji s površinskostjo, ampak hoče priti stvarem do dna, skuša dojeti globlji smisel tudi še tako enostavnega dogodka ali predmeta. Gre za vabilo k temu, da smo pozorni na vsako besedo, ki jo izrečemo, na vsako še tako preprosto gesto, ki jo storimo. Gre za boj proti poplitvenju. Čuječ kristjan se zanima za vse, nič mu ni tuje, rad poprime tudi po zadevah, kamor drugi nočejo niti pogledati.

    Vprašanje pa je: O čem se pogovarjamo pri mizi doma, v službi? Kolikokrat gremo resnično v globino, kolikokrat resnično obogatimo drugega, ki je poleg mene? Večkrat se zalotim, kako npr. govor teče zgolj o vremenu, bližnjega, ki z menoj živi že več let, pa v bistvu skorajda ne poznam. V tem času smo povabljeni, da pokažemo zanimanje za vse, kar nas obdaja, tudi za najpreprostejše stvari in dejanja, saj ravno preko njih dan za dnem oblikujemo naše življenje. Pri Bogu ni nič postranskega pomena! Ravno preko malih stvari nam Bog sporoča kaj pomembnega, tako kot je to storil s svojim rojstvom: Mesija so pričakovali v bogati kraljevi palači, a rodil se je v »ničvredni« betlehemski votlini, kjer ni bilo nobenih žarometov. Če bomo pozorni na vsako podrobnost, bomo morda tudi mi dobili od Boga kakšen odgovor na zgornja vprašanja. Če bomo pozorni na majhnost, bo morda čas, ki ga živimo znosnejši čas … Blagoslovljen koronski čas želim!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

    • Hvala says:

      Ja, res je, o čem se pogovarjamo doma, ali pa v službi?. Velikokrat je brezvezno besedičenje namesto poglobljenega sočutnega pogovora. Sočutje se pa lahko pokaže do nekoga tudi z molkom , če oseba na drugi strani tako želi, ali pa je po karakterju takšna, da ni blebetava ali pa velika govornica, oz. ne želi govoriti.

      V delovnih kolektivih je dobro, da so mešani kolektivi, seveda tam, kjer narava dela to dovoljuje, da so zaposlene ženske in moški. Nekako moramo biti ravnovesje, naravna harmonija, drugače je tudi težje izvajati delovni proces.

      Gospod je v tem obdobju, ki teče že drugo leto v svetu, POSVETIL S SVOJO LUČJO V RAZNE KOTIČKE IN KOTE DRUŽBE, ZAČENŠI V OSNOVNI CELICI VSAKE DRUŽBE, TO JE DRUŽINI, DO MESTA, DRŽAVE IN CELEGA SVETA. NA POVRŠJE PRIHAJAJO ZADEVE, KI SO BILE SKRITE, NEZNANE, NAS NISO ZANIMALE, SE NISMO UKVARJALI Z NJIMI, JIH CELO NISMO POZNALI. ZATO PA JE GOSPODOVO USMILJENJE RES NESKOČNO!

  89. Miro says:

    KATEHEZA: NI SVOBODE BREZ LJUBEZNI. SVOBODNI SMO V SLUŽENJU

    SVOBODA, SLUŽENJE DRUG DRUGEMU IN DEJAVNA LJUBEZEN SO BILI POUDARKI KATEHEZE PAPEŽA FRANČIŠKA MED DOPOLDANSKO SPLOŠNO AVDIENCO. NAŠA SVOBODA SE ROJEVA IZ BOŽJE LJUBEZNI IN RASTE V DEJAVNI LJUBEZNI, JE POUDARIL IN POSVARIL PRED POJMOVANJEM SVOBODE, KI SLEDI VZGIBU »KAR JAZ HOČEM IN KAR JE MENI VŠEČ«.

    Ni svobode brez ljubezni, je izpostavil papež Frančišek med splošno avdienco, 20. oktobra, ki je ponovno potekala v vatikanski dvorani Pavla VI. Nadaljeval je razlago pisma apostola Pavla Galačanom in pri katehezi govoril o svobodi, ki se uresničuje v dejavni ljubezni. Kot je poudaril, svoboda ne pomeni slediti svoji volji in sebičnim nagibom, početi to, kar je všeč meni. Resnična svoboda pomeni služiti drug drugemu, kot izpostavi apostol Pavel v svojem Pismu Galačanom. Gre za služenje po ljubezni. Ni namreč svobode brez ljubezni, ki nas vodi k revežem. Papež je izpostavil, da je še posebej v današnjem času pomembno odkriti družbeno razsežnost svobode, ki sledi skupnemu dobremu in ne lastnim interesom.

    Celotna kateheza svetega očeta na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-10/kateheza-ni-svobode-brez-ljubezni-svobodni-smo-v-sluzenju.html

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  90. Hvala says:

    ZASKRBLJENOST
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    DUH ZASKRBLJENOSTI JE NEKRŠČANSKEGA, POGANSKEGA IZVORA (Mt 6,30-32, Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni? 31 Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ 32 Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete.

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    ZASKRBLJENOST JE ZNAMENJE NEZAUPANJA, ZNAMENJE, DA HOČEMO BITI SAMI
    GOSPODARJI SVOJEGA ŽIVLJENJA IN O VSEM ODLOČATI V NJEM
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    ZASKRBLJENOST JE TUDI ZNAMENJE STRAHU, DA ČE NE BOM SAM POSKRBEL, BOM PROPADEL

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    JEZUS SODI O ZASKRBLJENOSTI-KO NAS SVARI PRED ZASKRBLJENOSTJO IN PRAVI,
    DA SO NEVERNIKI PRETIRANO ZASKRBLJENI
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    ZASKRBLJENOST JE GREH, KER GRE ZA NAGNJENOST NAŠEGA SRCA, KI NI ZAKORENINJENO V BOŽJEM KRALJESTVU ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    ČE NAS PREŽEMA IN VODI DUH ZASKRBLJENOSTI, POMENI, DA NIMAMO VERE IN SMO PRAVZAPRAV MALODUŠNI.
    SKRBI NAS, KER NE VERUJEMO, DA SKRBI ZA NAS BOG, NAŠ OČE.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    ZASKRBLJENOST JE POTREBNO ZAVRAČATI ZA VSAKO CENO
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    KAJ NAM SVETO PISMO GOVORI O NEVERNIH IN MALODUŠNIH? -: Toda strahopetci in neverniki, pokvarjenci in ubijalci, nečistniki in čarovniki, malikovalci in vsi lažnivci bodo dobili svoj delež v jezeru gorečega žvepla. To je druga smrt.« (Raz 21,8).
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    V celoti članek lahko preberete v Reviji Prenova-Oktober 2020

    Tudi sama sem močno zaznala to Jezusovo naročilo in opozorilo. Potrebno je IZPOLNITI BOŽJO ZAHTEVO GLEDE TEGA NAROČILA.

  91. Miro says:

    »BOG MI JE ŽELEL DATI IZKUŠNJO, DA NI BISTVO V AKTIVIZMU, AMPAK JE DOVOLJ, DA SEM« – »PREDNOSTI SE NAM V ŽIVLJENJU SPREMINJAJO, BISTVENO JE, KAKO TE PREDNOSTI IŠČEMO, KAM NAS BOG SEDAJ KLIČE, KAJ JE SEDAJ BOLJ POMEMBNO« (Alenka Oblak, pogovor za Aleteio)

    Alenka Oblak samo sebe opisuje kot gostiteljico. Gostiteljico, ki sprejema ljudi, jih povezuje in v varnem okolju vodi k odkrivanju svojih potencialov ter novih uvidov. Po izobrazbi mag. znanosti s področja antropologije in socialna pedagoginja svojo poklicno pot nadaljuje tam, kjer jo je začela kot prostovoljka. Med ljudmi.

    A ne tako, da jim predava, raje ustvarja okolje, v katerem se ljudje začnejo pogovarjati in skupaj odkrivati, kaj si res želijo. Podpira njihovo iskanje, ne prihaja z odgovori. Tudi sama se ves čas uči. Od tega, kako lahko živi kot dobra kristjanka, žena, ženska in kot nekdo, ki je poklican, da podpira druge, do sobivanja z naravo in ne nazadnje rokovanja s svojo novo tablico za risanje.

    Več o pogovoru z zanimivo sogovornico na:
    https://si.aleteia.org/2021/10/20/bog-mi-je-zelel-dati-izkusnjo-da-ni-bistvo-v-aktivizmu-ampak-je-dovolj-da-sem/

  92. Hvala says:

    IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE-HODITI PO POTI NAŠE USODE
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Velikokrat smo govori že o IZPOLNJEVANJU BOŽJE VOLJE. KAJ TO POMENI? KAKO TO DOSEČI?

    NAJPREJ JE POTREBNO BOGU UZROČITI ŽIVLJENJE, MOLITI , DA NAM GOSPOD POKAŽE KAJ JE NJEGOVA VOLJA ZA NAS, ZA VSAKEGA POSAMEZNIKA POSEBEJ, KER SMO UNIKATI IN PA MOLITI, DA SE NAŠA ČLOVEŠKA VOLJA ZDRUŽI Z GOSPODOVO.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    V Svetem Pismu beremo o mnogih možeh in pa ženah, KI JIH JE BOG IZBRAL VNAPREJ ZA DOLOČENO DELO ALI SLUŽBO, PA SO ZAVRNILI NJEGOV NAČRT.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    POGLEJMO PRIMER SAVLA, KI GA JE BOG ZAVRGEL, KER NI UBOGAL GOSPODA, NI MU BIL POSLUŠEN.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    Bog je Savla izbral, da bi Izrael izpeljal iz suženjstva Filistejcev. Savla je preobrazil Božji dotik v njegovem življenju (1 Sam 10,9).
    Savla je Bog izbral, vodil ga je SVETI DUH, BILO MU JE USOJENO, DA VODI IZRAEL, BOG JE BIL Z NJIM.

    KO PA JE POSTAL KRALJ, JE ŠLO VSE NAVZDOL-RAZPAD. NAMESTO, DA BI SE GA V ZGODOVINI SPOMINJALI, DA JE IZPELJAL FILISTEJCE IZ SUŽENJSTVA, JE SPREMENIL SVOJO USODO.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    KAJ JE NAREDIL SAVEL, DA NI POSLUŠAL BOŽJE NAROČILO, DA GA JE BOG ZAVRGEL? NI VEČ IZPOLJNEVAL BOŽJE VOLJE, NI UPOŠTEVAL BOŽJEGA NAČRTA.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    POSLUŠNOST BOGU JE POTREBNO VZETI ZELO RESNO, NEPOSLUŠNOST BOGU IZZOVE PREKLETSTVO.

    ——————————————————————————————————————————————————-

    POGLEJMO, KAJ SE JE ZGODILO:

    VOJNA Z AMALEČANI! (1 Sam 15, 1-26)
    15
    1 Samuel je rekel Savlu: »Gospod me je poslal, da te mazilim za kralja čez njegovo ljudstvo, za kralja čez Izraela. Poslušaj zdaj glas Gospodovih besed! 2 Tako govori Gospod nad vojskami: ›Kaznoval bom, kar je storil Amálek Izraelu, ko se mu je postavil na pot, ko je šel iz Egipta. 3 Zdaj torej pojdi in udari Amáleka! Pokončajte z zakletvijo vse, kar je njegovega! Ne prizanašaj mu, temveč usmrti moža in ženo, otroka in dojenčka, vola in ovco, kamelo in osla!‹«
    4 Savel je sklical ljudstvo in ga pregledal v Telaímu. Bilo je dvesto tisoč pešcev in deset tisoč mož iz Juda. 5 Savel je prišel do amalečanskega mesta in prežal v globeli. 6 Kenéjcem pa je rekel: »Pojdite, umaknite se, odidite od Amalečanov, da vas ne pridružim njim. Saj ste izkazali milost vsem Izraelovim sinovom, ko so šli iz Egipta.« In Kenéjci so se umaknili od Amalečanov.
    7 Savel je pobijal Amalečane od Havíle do tam, kjer prideš v Šur, ki je pred Egiptom. 8 Amalečanskega kralja Agága je ujel živega, vse ljudstvo pa je z zakletvijo pokončal z ostrim mečem. 9 Prizanesel pa je Savel z ljudstvom Agágu in najboljši drobnici in govedu, pitancem in jagnjetom, sploh vsemu najboljšemu. Tega niso hoteli pokončati z zakletvijo. Kar koli od imetja pa je bilo ničvrednega in zanič, to so pokončali z zakletvijo.
    Bog zavrže Savla
    10 Tedaj se je Samuelu zgodila Gospodova beseda: 11 »Žal mi je, da sem postavil Savla za kralja, kajti odvrnil se je od mene in ni izpolnil mojih besed.« Samuel se je razvnel in je vso noč klical h Gospodu. 12 Zjutraj je Samuel zgodaj vstal, da bi se srečal s Savlom. Sporočili so Samuelu: »Savel je prišel v Karmel in glej, postavil si je spomenik. Potem se je obrnil, šel naprej in dospel v Gilgál.«
    13 Ko je Samuel prišel k Savlu, mu je Savel rekel: »Blagoslovljen bodi od Gospoda! Izpolnil sem Gospodovo besedo.« 14 Samuel pa je rekel: »Kaj pa je potem to meketanje drobnice v mojih ušesih in mukanje goveda, ki ga slišim?« 15 Savel je rekel: »Od Amalečanov so jih pripeljali. Ljudstvo je prizaneslo najboljši drobnici in govedu, da bi jih darovalo Gospodu, tvojemu Bogu. Preostalo pa smo z zakletvijo pokončali.« 16 Samuel je rekel Savlu: »Nehaj! Povedal ti bom, kaj mi je nocoj Gospod govoril.« Rekel mu je: »Govori!«
    17 Samuel je rekel: »Ali nisi, čeprav si majhen v svojih očeh, postal poglavar Izraelovih rodov? Gospod te je mazilil za kralja nad Izraelom. 18 Gospod te je poslal na pot in rekel: ›Pojdi in z zakletvijo pokončaj grešnike Amalečane ter se bojuj z njimi, dokler jih ne pokončaš!‹ 19 Zakaj torej nisi poslušal Gospodovega glasu, ampak si se lotil plena in storil húdo v Gospodovih očeh?« 20 Savel je rekel Samuelu: »Saj sem poslušal Gospodov glas in šel na pot, kamor me je Gospod poslal. Pripeljal sem amalečanskega kralja Agága, Amáleka pa sem pokončal z zakletvijo. 21 Ljudstvo pa je vzelo od plena drobnice in goveda, kar je bilo najboljšega za zakletev, da bi darovalo Gospodu, tvojemu Bogu, v Gilgálu.« 22 Samuel pa je rekel:
    »So žgalne in klavne daritve Gospodu všeč
    bolj kakor poslušnost Gospodovemu glasu?
    Glej, poslušnost je boljša od klavne daritve,
    pokorščina boljša od maščobe ovnov.
    23 Zakaj upor je kakor greh vraževanja,
    samovolja kakor zlo malikovanja.
    Ker si zavrgel Gospodovo besedo,
    te je zavrgel kot kralja.«
    24 Savel je rekel Samuelu: »Grešil sem, ker sem prestopil Gospodov ukaz in tvoje besede, kajti bal sem se ljudstva in poslušal njegov glas. 25 Zdaj pa, prosim, nôsi mojo krivdo in se vrni z menoj, da se bom poklonil Gospodu!« 26 Samuel pa je rekel Savlu: »Ne bom se vrnil s teboj, kajti zavrgel si Gospodovo besedo in Gospod je zavrgel tebe, da ne boš kralj nad Izraelom.«
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    POTREBNO JE MOLITI IN PROSITI, DA NAM BO GOSPOD POKAZAL KAJ ŽELI OD NAS IN TUDI IZPOLNITI TOČNO TAKO KOT NAROČA, NE SPREMINJATI USODE.

  93. Miro says:

    JEZUS, NAJ TE VEDNO LJUBIM, NE S ČLOVEŠKIMI OČMI, TEMVEČ Z OČMI DUHA, KI GLEDAJO DRUGAČE KAKOR TELESNE OČI! (sv. John Henry Newman)

    – Bog nas vodi po nenavadnih potih. Vemo, da hoče našo srečo; mi pa ne vemo, kaj je naša sreča, niti ne za pot do nje … Njemu se moramo prepustiti.

    – Prava in resnična sreča ni v tem, da nekaj veš, občutiš ali raziskuješ, temveč da ljubiš, upaš, se veseliš, občuduješ, častiš in moliš.

    – Jezus, naj Te vedno ljubim, ne s človeškimi očmi, temveč z očmi duha, ki gledajo drugače kakor telesne oči!

    – Varuj me svojeglavega mišljenja, ki ni pravilno, če me oddaljuje od tebe! Daj mi dar razločevanja resnice od zmote v duhovnih vprašanjih.

    – Vsakdo je poklican, da naredi nekaj ali da postane nekdo, za kar ni poklican nihče drug.

    – Tudi najboljši ljudje so nezanesljivi. Veliki so, drugič spet majhni. Trdno stoje, nato pa padejo. Taka je človeška krepost.

    – Bog ni s tistimi, ki se ustavljajo, ampak s tistimi, ki korakajo in živijo.

    Misli sv. Johna Henryja Newmana, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  94. Miro says:

    ZGODBA O TRGOVCU, KI JE V NAROČENI RAZISKAVI O ZASEBNEM ŽIVLJENJU IGRALKE V BISTVU ODKRIL RESNICO O SEBI – VČASIH ZVEMO VELIKO O SEBI OB POMOČI DRUGIH!

    Uspešen mlad prekupčevalec z mesom se je zaljubil v prijazno in prikupno igralko. Pogosto se je srečal z njo in želel se je z njo poročiti. Toda preden ji je to predlagal, je kot previden človek naročil pri privatni agenciji raziskavo o zasebnem življenju igralke in o njeni dejavnosti. Mislil si je: »Imam pravico, da se zavarujem pred morebitno nesrečo v zakonu.« Trgovec je agenciji seveda naročil, naj ne razkrije, kdo je raziskavo naročil.

    V dogovorjenem roku je prejel poročilo. V njem je pisalo, da ima igralka popolnoma neomadeževano preteklost in taka je tudi njena sedanjost. Tudi prijatelji, s katerimi se druži, so na dobrem glasu. »Edina senca,« je pisalo v poročilu, »se je pojavila v zadnjem času: pogosto jo videvajo v družbi mladega trgovca, ki se ukvarja s sumljivimi posli in ima čudna življenjska načela.«

    »Spoznaj samega sebe,« so govorili že stari. Včasih zvemo veliko o sebi ob pomoči drugih. To je lahko za nas spodbuda, da se začnemo ukvarjati tudi s samim seboj, ne samo z drugimi.

    Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

  95. Miro says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK: BOLNIKA POSTAVITI PRED BOLEZEN IN SPOZNATI NJEGOVO ŽIVLJENJE

    Papež Frančišek je sprejel v avdienco člane fundacije univerzitetne poliklinike Campus Bio-Medico. Izpostavil je, da je bolnika treba postaviti pred bolezen. Katoliške zdravstvene ustanove pa morajo z dejanji pričevati, da ne obstajajo nevredna življenja ali življenja, ki se jih lahko odvrže, ker ne ustrezajo načelu koristi ali zahtevam dobička.

    Sveti oče je med drugim poudaril tudi naslednje: »Vsaka zdravstvena struktura, še posebej krščanskega izvora, bi morala biti kraj, kjer se prakticira skrb za osebe in kjer je mogoče reči: Tukaj ne vidiš samo zdravnikov in bolnikov, ampak osebe, ki se sprejemajo in si pomagajo, tukaj se z roko dotakneš terapije človeškega dostojanstva.«

    Več o tem na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-10/papez-francisek-campus-bio-medico-srecanje-bolnik-pred-boleznijo.html

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim zaupamo vate!

  96. Miro says:

    SVETI PAVEL OD KRIŽA: USTANOVITELJ PASIJONISTOV – SAM SE JE ZELO POKORIL, OD DRUGIH PA TAKO STROGEGA ŽIVLJENJA NI ZAHTEVAL

    Rodil se je leta 1694 v družini trgovca Danei v Piemontu v Italiji kot drugi izmed šestnajstih otrok. Pri krstu so mu dali ime Pavel Frančišek. Že kot najstnik je kazal veliko zanimanje za molitev in cerkveno življenje. Dolgo je opazoval Kristusovo trpljenje (pasijon), veliko časa je preživel v češčenju Najsvetejšega in leta 1713 doživel »milostni poseg«, zaradi katerega se je odrekel ugodni poroki in ponujeni dediščini.

    Pri šestindvajsetih letih je imel navdih za ustanovitev bodoče misijonske skupnosti pasijonistov in v videnju dobil jasne predstave o svoji redovni obleki (dolg črn plašč, na njem pa na prsih izvezeno belo srce s križem in napisom »trpljenje Jezusa Kristusa«). Umaknil se je v samoto. Kasneje se mu je pridružil njegov rodni brat.

    Ustanovil je red Jezusovih ubožcev, ki se je kasneje preimenoval v red pasijonistov, in ki je bil s strani papeža potrjen leta 1741. Pavel si je tedaj izbral redovno ime Pavel od Križa. Pasijonisti poleg običajnih redovniških zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine naredijo še četrto; to je da bodo premišljevali predvsem Kristusovo trpljenje in oznanjali njegov pomen.

    Sv. Pavel od Križa je postal eden najboljših pridigarjev svojega časa; že samo njegovo življenje je bilo najprepričljivejša pridiga. Sam se je zelo pokoril, od drugih pa tako strogega življenja ni zahteval. Samozatajevanja se je učil od sv. Janeza od Križa in sv. Terezije Avilske. Leta 1771 je nastala ženska redovna veja. Umrl je 18. oktobra 1775 v samostanu sv. Janeza in Pavla v Rimu.

    Od sv. Pavla od Križa je ohranjenih več kot 200 pisem, pa tudi številni duhovni spisi in njegova redovna pravila. Red je danes razširjen zlasti v Severni Ameriki.

    Umetniki ga najpogosteje upodabljajo v črnem habitu njegove redovne skupnosti pasijonistov s knjigo, križem, rožnim vencem, lobanjo ali orodji Kristusovega trpljenja.

    Povzeto po portalu: Pridi in poglej

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. Pavel od Križa, prosi za nas!

  97. Miro says:

    MARSIKDO VIDI V KRŠČANSTVU IN UČENJU CERKVE ZGOLJ KOPICO ZAPOVEDI IN PREPOVEDI … VEDNO SAMO ZAHTEVE, KAJ MORAŠ, ČESA NE SMEŠ! – JEZUS POSTAVLJA PRED NAS ČISTO DRUGAČNO PODOBO. GOVORI O MIRU, SPROŠČENOSTI, NEVEZANOSTI, SVOBODI – BOGA NE SMEMO LJUDEM VSILJEVATI. BOŽJA LJUBEZEN IN SKRB STA POVABILO VSAKEMU IZMED NAS, DA PUSTIMO BOGU, DA JE DEL NAŠEGA ŽIVLJENJA!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 10,1-9)

    Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recite najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+10%2C1-9&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Marsikdo vidi v krščanstvu in učenju Cerkve zgolj kopico zapovedi in prepovedi, ki neprijetno posegajo v sproščeno vsakdanjost, človeka utesnjujejo. Vedno samo zahteve, kaj moraš, česa ne smeš!

    Jezus postavlja pred nas čisto drugačno podobo. Govori o miru, sproščenosti, nevezanosti, svobodi.

    Poglejmo, kako Gospod pošilja na delo svoje učence: Ničesar ne jemljite na pot, ne palice, ne torbe ne kruha ne denarja, tudi ne imejte dveh oblek.

    Razločno poudarja: ne zanašajte se na svoje pripomočke, na svoje reči, nikakor ne gradite na oblastnosti! Zakaj take zahteve? – ker sicer ne bodo mogli biti pričevalci, nosilci resničnega miru – ker ne bodo mogli sesti skupaj s preprostimi ljudmi za preprosto mizo – ker beseda približalo se je vam je božje kraljestvo ne bo verodostojna.

    Kolikor se kot posamezniki ali kot skupnost, Cerkev, pustimo omrežiti z materialnimi dobrinami ali z oblastjo, toliko bolj smo v skušnjavi, da bi sklepali kompromise, da bi bili preračunljivi, da bi vedno popuščali. Oznanjali bi besedo, ki nikogar tudi v njegovih slabih namenih in dejanjih ne bi vznemirjala.

    Gospod ve, kaj bodo z njim storili jeruzalemski mogočniki, kljub temu se ne odpove svobodi svoje besede in delovanja, še več, to priporoči tudi učencem. Jezus pa svoje apostole očitno pošilja na pot praktično brez vsega. Ker jih hoče naučiti, da je on tisti, ki je “šef projekta”. Da bo on poskrbel še za večje stvari, kot je recimo, da bo prevladalo njegovo Kraljestvo – in kaj potem ne bi poskrbel za svoje poslance?

    To je zelo zgovorna spodbuda za Cerkev danes, ki se hoče odpravljati na isto pot apostolov.

    Boga ne smemo ljudem vsiljevati. Božja ljubezen in skrb sta povabilo vsakemu izmed nas, da pustimo Bogu, da je del našega življenja. Jezusovi učenci naj gredo naprej, če niso sprejeti. Sovražnost se lahko nalepi nate kot prah na noge in zatre nadaljno rast. V molitvi lahko opustimo zamero, bolečino, antipatijo. Kadar molimo, vedno obstaja bodočnost, upanje in svoboda.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  98. Hvala says:

    USMILJENJA NE MOREMO PREJETI, ČE SAMI NISMO USMILJENI

    SAMO KO SE PREPOZNAMO UBOGE IN GREŠNE PRED BOGOM TER SE PREDEN POSTAVIMO KOT UBOGI, SMO SPOSOBNI OD BOGA SPREJETI USMILJENO LJUBEZEN, S KATERO LAHKO NATO LJUBIM SVOJE BRATE
    ———————————————————————————————————————————————————

    Najhuje ni grešiti, najhuje je dvomiti o usmiljenju. Da bi se o tem prepričali, je dovolj, če primerjamo Judežev obup s Petrovimi solzami potem, ko sta Jezusa oba izdala. Prvi se je obesil, drugi je postal velik svetnik, ki ga vsi dobro poznamo.

    Ne moremo sprejeti usmiljenja, če sami nismo usmiljeni. “Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo,” rečemo v očenašu. “Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!” (Lk 6,36), poudarja Jezus v priliki o neusmiljenem dolžniku (Mt 18,23-35), ki je trdega srca, kakršni smo mi vsi, ko nočemo odpustiti svojim bratom, medtem ko Bog nam odpušča.

    USMILJENJE JE ZVESTA DOBROTA IN SOČUTJE

    Usmiljenje nas razoroži. Namesto, da bi v nas vzbudilo obsodbo ali da bi v naša usta položilo besedo zavračanja, odpre naše srce, da začutimo stisko svojih bratov. “Bogu lahko darujemo le skozi veličastvo”, je rekla Martha Robin. Usmiljenje lahko izrazimo le tako, da ga vsakodnevno živimo tam, kjer smo.

    Usmiljenje ni le odpuščanje, je tudi zvesta dobrota, sočutje, ki človeka gleda v globini njegove biti, v vsakršni stiski: greha, lakote, žeje, osamljenosti, obupa, odvzema prostosti, telesne bolečine, družbenega propada.

    Usmiljenje živimo le takrat, kadar se z drugim združimo v njegovi bedi
    Dela usmiljenja niso “dobra dela” v strogem pomenu besede. Vsi smo nagnjeni k temu, da bližnjemu pomagamo z vidika naše kreposti, predanosti, družbenega položaja, našega gmotnega stanja. Vendar v tem primeru ne gre za usmiljenje. Usmiljenje živimo le, če se bližnjemu pridružimo v njegovi bedi, kar za slehernega izmed nas pomeni, da sprejmemo lastno bedo.

    Samo ko se prepoznamo uboge in grešne pred Bogom ter se predenj postavimo kot ubogi, smo sposobni od Boga sprejeti usmiljeno ljubezen, s katero lahko nato ljubim svoje brate. Ne gre za neko “duhovno uboštvo”, pri katerem bi zanikali lastne sposobnosti in bogastvo: gre za to, da se zavedam, da si nisem ničesar zaslužil, da mi je bilo vse darovano zastonj ter da sem v svojem bistvu “malček”, ki vse dolguje svojemu Očetu.

    https://si.aleteia.org/2021/04/11/kako-naj-bomo-v-vsakdanjem-zivljenju-zares-usmiljeni/
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    Če se zares prepoznamo, da smo ubogi grešniki, lahko sprejmemo od Boga usmiljeno ljubezen, s katero imamo sočutje do sočloveka.

    Koliko nerazumevanja, nasprotovanja, obsojanja, obtoževanja itd…vidimo danes povsod po svetu. Nestrpnosti do drugače mislečih, do tujcev itd….Kako si človek lasti pravico do obtoževanja kdo je opravičen pomoči in kdo ne?

    Vidimo lahko polno obložene hladilnike in mize, tople sobe in pitna voda, topla voda, ne vem koliko raznih kuhinjskih pripomočkov, kozmetičnih dodatkov in popravkov itd…..sedenje v lepih foteljih, nekdo pa nima skorje kruha. Če nekdo ne vidi človeka in nima sočutja do drugih, ampak zgražanje naj se globoko zamisli, da ne vemo kaj bo jutri, kako bo z nami. Kako bi se počutili, če bi od polnih hladilnikov in toplih postelj ostali čez noč na cesti, pa ne bi dobili pomoči od nikogar? KAKO BI SE POČUTILI SEDAJ SPRAŠUJEM?!

  99. Hvala says:

    UPRIMO SE PRIŠEPETAVANJU HUDOBCA-SKUŠNJAVAM!
    —————————————————————————-
    Ravno danes sem prejela misli- tako kot napisal g. Miro-NE IŠČIMO MRZLIČNO REŠITVE SVOJIH TEŽAV PO NAŠIH PRIČAKOVANJIH IN NE BRSKAJMO PRETIRANO O TEŽAVAH IN PROBLEMIH. TEŽAVE IN PROBLEMO SO BILI, SO IN BODO. TO JE REALNO ŽIVLJENJE!

    Sedaj bom nekaj malega opisala iz svojih lastnih izkušenj in trpljenja.

    Jezus je prišel na svet, da je služil ljudem in nam pokazal, kako moramo služiti mi drugim. Egoizem, napuh, nezaupanje v Boga, nevero, strahove je potrebno izročati Jezusu pri Sveti daritvi. Sami se ne bomo znebili egoizma, strahu itd…vse je Gospodova milost. Zato ves čas govorim, da je potrebno imeti z JEZUSOM OSEBNI ODNOS, SODELOVATI Z NJIM , SE POGOVARJATI, PROSITI ITD..SKRATKA VSAK DAN ŽIVETI-RES ŽIVETI Z NJIM.

    Če ima nekdo nekoga rad, želiš biti z njim neprestano.

    Hotela sem povedati še nekaj drugega. Za izhode iz svojih problemov in stisk ljudje velikokrat iščemo REŠITVE PO NAŠEM ČLOVEŠKEM RAZMIŠLJANJU, PO PONUDBI SVETA, PO RAZNIH NASVETIH. VENDAR JE POTREBNO ZELO PAZITI PRI TEM, DA VIDIMO IN POČAKAMO NA GOSPODOVO REŠITEV, DA DEJANSKO DOPUSTIMO, DA NAS ON S SVOJO ROKO PRIPELJE IN ODPELJE DO REŠITVE.

    Moram povedati, da je to zelo težko na začetku hoje z Gospodom.

    Ker sami ne moremo ničesar je potrebno prositi Nebeškega Očeta, da nam pomaga po JEZUSU: recimo: Izročam Ti vse, Oče , verjamem, da boš poskrbel v prihodnosti za vse, kar potrebujem za dušo in telo.

    Če kdo ne more verovati da BOG OBSTAJA, na prosi, da SE MU RAZODENE, itd….

    Če s svojimi mislimi in dejanji neprestano skrbimo in sami iščemo rešitve je to zato, ker NAS JE STRAH TEGA, KAR NAM POVZROČA TRPLJENJE, ZATO NIMAMO STRAHU PRED LEPIMI IN VESELIMI DOGODKI , NITI NE PRED TISTIM, KAR Z LAHKOTO OBVLADAMO.

    Duh zaskrbljenosti je nasproten zaupanju v Boga. Duh zaskrbljenosti se poveže z nevero in ga je potrebno premagovati. Ta duh nam tudi preprečuje, da bi prejeli blagoslove. TOREJ JE KORENINA PROBLEMA STRAH.

    Skrbi je potrebno odložiti Jezusu, tako je On naročil, On skrbi za nas, On ve KAJ POTREBUJEMO IN KDAJ. PROBLEM JE SAMO V NAS, KER NAS JE STRAH TRPLJENJA IN IŠČEMO LAGODNE, LAHKE TAKOJŠNE REŠITVE STISK. GOSPOD PA ŽELI, DA SE POPOLNOMA OPREMO NA NJEGA. TO NAM TUDI KAŽE, SAMO MI V TEM STRAHU TEGA NE VIDIMO.

    VČASIH JE POTREBNO SKUPAJ Z JEZUSOM V MOLITVI DOLGA LETA VZTRAJATI V UPORU PROTI ZALEZOVANJU HUDOVCA, KI KAŽE REŠITVE PO ČLOVEŠKO IN TAKOJ.

    Moram povedati, da tudi sama še sedaj včasih doživim take skušnjave , da bi sama po svojih mislih reševala problem ali stisko, če se mi dozdeva, da Gospod miruje, da ničesar ne ukrene. VENDAR SE MOĆNO UPREM TEMU IN PROSIM JEZUSA, DA BOVA SKUPAJ PREMAGOVALA VSE IN DA MI BO ON KAZAL REŠITVE PO NJEGOVO NA MOJI POTI.

    To je resnično, čez določeno obdobje boste opazili, KAKO BOG REŠUJE PROBLEME IN STISKE, ČE MU DOVOLITE, ČE GA NE IZSILJUJETE IN TEKATE SAMI ZA REŠITVAMI, KER SE BOJITE TRPLJENJA . ALI MISLITE, DA GOSPOD NE VE, KDAJ IN KAJ MI NAJBOLJ POTREBUJEMO, KAJ JE ZA NAS DOBRO, KDAJ BO POSLAL REŠITEV itd.? SAJ JE VENDAR BOG.

    Želim vam vsem, da v svoji hoji z Jezusom pustite, da vas pelje On do rešitve, četudi bo težko vzdržati, želim da resnično že na tem svetu doživite KAKO IZGLEDA KO JEZUS PELJE ČLOVEKA DO REŠITEV IZ STISK.

    RESNIČNO TEGA JEZUSOVEGA DELOVANJA SE NE DA OPISATI S ČLOVEŠKIMI BESEDAMI!
    KAJ ČLOVEK DOŽIVLJA, KI MU ZAUPA?

    • Miro says:

      Ga. Hvala, najlepša hvala za te in druge opogumljajoče besede na tej spletni strani. Vaše duhovne spodbude k življenju v Gospodovi moči so večkrat predstavljene s kakšnega novega vidika, v luči Svetega Duha, ki se je razodel in se še razodeva, tudi v vašem življenju. Naj vaše duhovne izkušnje, ki jih velikodušno delite z nami, obrodijo sadove v srcih tistih ljudi, ki so pripravljeni sprejemati čudovito resnico o življenju in trpljenju našega Gospoda Jezusa in tudi živeti v Njegovi moči. Ni pa ta Resnica samo prijetna, za udobno “čehljanje ušes”, ampak nas na življenski poti, prej ali slej, tudi močno zaboli, saj se mora vsak človek nekoč soočiti s trpljenjem, z Golgoto, z resnico o Gospodovem Križu, ki nosi vse naše križe. Na srečo pa končne besede nima trpljenje, ampak Gospodovo vstajenje od mrtvih. ALELUJA je globoko veselje v človekovem srcu, ker je naš Gospod resnično vstal od mrtvih in nas odrešil za večno srečo v Bogu!

      Slava tebi, Jezus, zdaj in vekomaj. Amen.

  100. Miro says:

    »BOŽJA BESEDA JE NAMREČ ŽIVA IN DEJAVNA, OSTREJŠA KAKOR VSAK DVOREZEN MEČ IN ZAREŽE DO LOČITVE DUŠE IN DUHA, SKLEPOV IN MOZGA TER PRESOJA VZGIBE IN MISLI SRCA.« (Heb 4,12)

    Namesto, da pretirano razpravljamo o življenjskih težavah in mrzlično iščemo rešitve po meri naših pričakovanj, po nasvetu svete Cerkve in svetnikov poživimo predvsem vero in zaupanje v živo Božjo besedo, katera nam prinaša odrešenje in večno življenje – vse v moči Svetega Duha! Odrešenik Jezus Kristus, Preblažena Devica Marija in mnogi svetniki nas po Materi Cerkvi nenehno vabijo k odrešenjskim studencem svetih zakramentov, katerih nenehno utripajoče Srce (v vsakem trenutku, povsod po svetu!) je obhajanje svete Evharistije. Prosimo Gospoda Jezusa za veliko milost, da bi od Boga prejeto usmiljenje mogli podarjati bližnjim v stiski.

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja