Članki za dušo

13.632 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   9. marca, 2020 at 9:53

   Izpolnjevanje Božje volje ne pomeni sebe ponižati, ampak sebe v največji meri izpolniti (Škof Turnšek, Ognjišče)

   Želja izpolniti Božjo voljo, je nadvse hvale vredna in naj bi bilo pravzaprav nekaj najbolj osnovnega, oziroma temeljnega v življenju kristjana – na svoj način pa vsakega človeka (pa naj to svoje hrepenenje tako imenuje ali ne). Ta izraz sorazmerno pogosto tudi uporabljamo, saj rečemo “naj se zgodi Božja volja”, v očenašu molimo, da bi se zgodila “Očetova volja”; ali pa pripomnimo, da je “pač bila takšna Božja volja”, ko se zgodi kaj nerazumljivega.
   Hkrati pa je prav, da se zavedamo, da je takšno izražanje tudi skrivnostno. Največ nam je o tej resničnosti razodel Jezus z učlovečenjem. Sorazmerno že zgodaj je Cerkev učila, “da ima Kristus dve naravni volji in dve naravni dejavnosti, Božjo in človeško, ki si ne nasprotujeta, ampak sodelujeta tako, da je učlovečena Beseda v pokorščini svojemu Očetu človeško hotela vse, kar je skupaj z Očetom in Svetim Duhom po Božje odločila za naše zveličanje. Kristusova človeška volja ‘je pokorna; ne upira se in ne nasprotuje, temveč se podreja njegovi Božji in vsemogočni volji’.” (KKC 475) Iz tega verskega prepričanja Cerkve lahko zaznamo, da izpolnjevanje Božje volje ne pomeni “sebe ponižati, zavreči”, ampak prav nasprotno, sebe v največji meri izpolniti. Reči, da se “človek uresniči, če izpolni svoje želje v življenju, oz. svojo voljo”, če je to mišljeno v nasprotju s tem, kar želi Bog za nas, bi pomenilo, da sebe postavljamo nad Boga in tako sebe, svoja spoznanja in odločitve postavljamo za malika. Kajti v nobenem primeru, tudi če bi tako mislil in ravnal, človek ni Bog. Ob Jezusu pa lahko zaznamo, da je mogoče človeška hrepenenja, želje in odločitve uskladiti s tem, kar je Bog pripravil za nas, ko nas je ustvaril. To zahteva določeno prečiščevanje naše notranjosti, a potem pride do tega, da resnično želimo to, kar je po Božje prav za nas, saj je vse drugo zmota, laž o človeku. Hudobni duh in zlo, ki je aktivno navzoče v svetu, nas želi zvabiti prav v takšno mišljenje in ravnanje, ki bi bilo nasprotno Božjemu hotenju.

   Vendar je vse skupaj še malo bolj zagonetno. Ko govorimo o Bogu, vedno uporabljamo analogno govorico, s katero, ko izrazimo podobnost, hkrati izrazimo še večjo nepodobnost z Bogom. Kajti o Bogu ne moremo enoznačno govoriti z našim človeškim jezikom, niti ga dokončno domisliti s svojim razumom. Lahko pa ga dovolj spoznamo, ker se nam sam razodeva kot Oseba osebi, da se lahko odločimo zanj in mu sledimo. Kaj to pomeni glede razumevanja človeške in Božje volje? Poudarimo najprej, da Bog seveda nima takšne ‘volje’, kot jo ima človek. Če je človeška volja nekaj, kar se dogaja na ravni duše v telesu, potem seveda česa takšnega ni v Bogu, ki duše in telesa nima. Zato si ne moremo dobesedno predstavljati, da moramo najprej odkriti vzorec ‘volje’ v Bogu in ga nato primerjati z našo trenutno voljo, ter jo začeti usklajevati in ‘obdelovati’, dokler ne postane kopija Božje. Bog kratko malo nima česa takšnega, kot je omejena, ustvarjena človekova volja. Zato je Cerkev stoletja modro učila, da je odgovor na katekizemsko vprašanje, “kaj je Božja volja”: “da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice”. Konkretno to pomeni, da ne iščemo Božje volje tako, da se ob konkretni stvari sprašujemo, kaj hoče Bog: npr. ali naj grem na križišču levo ali desno, naj izberem ta ali oni poklic … To bi namreč pomenilo lahko tudi zanikanje svobode, ki nam jo je Bog dal, saj bi pričakovali, da se bo Bog odločil namesto nas. Še posebej ob odločitvah, ki predpostavljajo svobodo in ljubezen, bi na tak način težko prišli do svobodne odločitve. Učenje Cerkve o Božji volji je mnogo širše in vključuje tudi človekovo svobodo in ljubezen. Vabi nas, da z voljo in z ljubeznijo usmerimo naše delovanje v tisto smer, ki vodi v ‘zveličanje’ po poti razodete ‘resnice’ o človeku. In to nas same in vse druge. Božja volja je torej, da izberemo v konkretnem primeru tisto ‘varianto’, ki bo omogočala prav to odrešenjsko dogajanje. Povejmo to s primero hoje na vrh gore. Če je ‘vrh gore’ zveličanje, je Božja volja, da se povzpnemo na ta vrh; ker pa na ta vrh vodi več poti, nekatere pa na vrh sploh ne vodijo, izpolnimo Božjo voljo takrat, ko izberemo eno izmed tistih, ki vodijo na vrh; katero pa bomo izbrali, pa nam Bog prepušča in je ne izbere namesto nas. Torej ni Božja volja, da izberemo točno določeno pot, ampak da pridemo na vrh. Seveda nam Bog lahko sugerira kakšno izmed poti, ki bi bila najprimernejša za nas, kot lahko pot svetujemo tudi ljudje drug drugemu; a izpolnimo Božjo voljo tudi, če pridemo na vrh po kateri drugi.

   Še en vidik iskanja Božje volje je pomemben. Najdemo jo lahko vedno le v občestvu in samo občestvo Cerkve nam jo lahko potrdi. Posameznik se lahko tudi zmoti pri presoji, kaj je zanj Božja volja. Nevarno je reči: “Spoznal sem, da je to Božja volja zame.” In potem za vsako ceno, brez preverjanja v skupnosti Cerkve, trmasto pri tem vztrajati. Ob tem lahko hitro svojo samovoljo utemeljujemo v Bogu in jo predstavljamo kot ‘Božjo voljo’. Način, kako prihajamo do čim večje jasnosti glede Božje volje je razločevanje duhov. K tej veščini, ki se je v verski vzgoji in samovzgoji moramo naučiti, pogosto spodbuja papež Frančišek v svojem učenju. Dobro se je te veščine kar najbolje naučiti.

   TURNŠEK, Marjan, škof (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str 90-92.

   Addendum:
   Kaj je Božja volja glede mojega življenja v Svetem Pismu, kjer nam govori Bog?

   V Svetem pismu nam Bog odgovarja
   Bog hoče, da spoznamo Njega, se z njim zbližamo, nato pa ga ljubimo in mu služimo z vso dušo in z vsem svojim srcem. (Matej 22:37, 38; Jakob 4:8) Kaj pomeni izpolnjevati Božjo voljo? To se lahko naučimo iz Jezusovega življenja in njegovih naukov. (Janez 7:16, 17) Jezus ni samo govoril o Božji volji – po njej je tudi živel. Gospod Tvoja in ne moja Volja naj se spolni, je rekel Očetu. Pravzaprav je rekel, da njegov cilj v življenju ni, »da bi delal svojo voljo, temveč voljo« tistega, ki ga je poslal. (Janez 6:38)

   Ali potrebujemo posebno znamenje, videnje ali klic, da bi vedeli, kaj je Božja volja glede mene?
   Ne, saj Božje sporočilo za človeštvo najdemo v Svetem pismu. V njem je zapisano vse, kar vsakdo od nas potrebuje, da bi bil »popolnoma usposobljen za vsako dobro delo«. (2. Timoteju 3:16, 17) Bog hoče, da med drugim uporabljamo Sveto pismo in svoj »razum«, da bi izvedeli, kakšna je Božja volja glede nas. (Rimljanom 12:1, 2; Efežanom 5:17)

   Ali res lahko izpolnjujem Božjo voljo?
   Seveda, saj v Svetem pismu piše: »Božje zapovedi pa niso pretežke za nas.« (1. Janezovo 5:3, Zaživi: Sveto pismo – celotna Nova zaveza) To ne pomeni, da je Božje zapovedi vedno lahko izpolnjevati. Toda koristi, ki jih boste imeli od tega, bodo odtehtale vloženi trud. Jezus je celo rekel: »Srečni tisti, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo!« (Luka 11:28)

   »Brez Vere je nemogoče biti Bogu po volji,« piše v Svetem pismu. (Hebrejcem 11:6) Vredno je omeniti, da je bil Abraham po tem, ko »je veroval v Boga«, imenovan »Božji prijatelj«. (Jakob 2:23) Tudi Jezus Kristus je poudaril, kako pomembno je verovati v Boga, če želimo biti deležni Božjega blagoslova. (Janez 14:1) Kako si torej lahko pridobimo vero, ki jo Bog išče v ljudeh, s katerimi želimo biti prijatelj? Začnemo lahko tako, da redno molimo k Bogu za navdih in podučitev Svetega Duha in preučujemo Božjo Besedo, Sveto pismo, kjer nam govori Bog, da se spovemo in očistimo svojo dušo, se udeležimo svete maše, ljubimo in odpuščamo, izkazujemo usmiljenje kot Samaritani in delamo dobra dela in služimio bližnjim. S preučevanjem si bomo pridobili »točnejše spoznanje njegove volje« in tako ugotovili, kako bi mu lahko »v vsem ugajali in spolnjevali Božjo Voljo, ki ni v nasprotju z Božjimi Nauki in Svetim pismom«. Bolj ko bomo molili k Bogu, Boga in ljudi ljubili in bolj ko bomo spoznavali Boga in v življenju udejanjali to, kar se bomo naučili o Božjih naukih in pravičnih Božjih zahtevah, močnejša bo naša vera vanj in vedno bolj nam bo blizu, če bomo sponjevali Božjo Voljo in živeli kot je živel Kristus. (Kološanom 1:9, 10)

   Verjemem, da je tema o Božji Volji obširna in bogoslovno zelo zahtevna, zato je prav, da bi se oglasili in kaj napisali tudi drugi verniki in bogoslovci z več teološke izobrazbe. Sveti Duh razsvetli nas in poduči nas, da bomo vedeli kaj je Božja Volja za nas in kaj je prav in kaj ne v Božjih Očeh prosim. Brez Boga ni nič. Z Njim pa premoremo vse. Amen. Janez

   Odgovori
   • hvala says:

     9. marca, 2020 at 20:31

     Poseben vpliv Božje milosti je imela oz. je prejela sveta Favstina Kowalska , ki je imela osnovno šolsko izobrazbo, oz, še te ne končane.

     “Njeni spisi vsebujejo čudovit nauk, vendar, ko jih beremo se je treba zavedati, da BOG govori filozofom v jeziku filozofov, preprostim ljudem pa v jeziku preprostih ljudi–toda samo tem razodeva resnice, ki ostanejo zakrite modrim in razumnim tega sveta”, je povedala sestra Speranzo, ki je v kraju Colle Valenza, zasnovala svetišče Amore Misericordioso( Iz dnevnika Favstine Kowalske).

     Salomon je prosil Boga naj mu da, da bo znal vladati ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim. Prosil je za razumnost. Gospod Bog mu je rekel:”Ker si prosil za to in si nisi prosil dolgega življenja, ne bogastva in ne smrti svojih sovražnikov, ampak si prosil za razumnost za pravo razsojanje, glej bom storil po tvoji besedi”.
     In Bog je Salomonu dal modrost in ni mu bilo enakega pred njim in ne za njim. Pa tudi tisto je prejel kar ni prosil.
     Bogastvo in slavo, da mu ni bilo enakega pod nebom.

     Bog je Modrost edina, največja,Njemu ni enakega, zato Ga prosimo za ta dar, da bomo lahko pravilno živeli in spoznali edini pravi cilj v življenju.

     Odgovori
2. Janez says:

   9. marca, 2020 at 9:46

   Papež Frančišek: Mati Terezija je bila vse življenje velikodušna delivka Božjega usmiljenja
   »Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod?« (Mdr 9,13). To vprašanje iz Knjige modrosti, ki smo ga slišali v prvem berilu, nam prikaže naše življenje kot skrivnost, katere ključ za razumevanje ni v naši lasti. Protagonista zgodovine sta vedno dva: z ene strani Bog, z druge pa ljudje. Naša naloga je, da zaznamo Božji klic in potem sprejmemo njegovo voljo. Toda, da bi jo sprejeli brez oklevanja, se vprašajmo: kakšna je Božja volja?« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo na Trgu sv. Petra potem, ko je Terezijo iz Kalkute razglasil za sveto.
   V istem modrostnem odlomku najdemo odgovor: »Ljudje so poučeni o tem, kaj ti je po volji (Mdr 9,18). Da bi preverili Božji klic, se moramo vprašati in razumeti, kaj mu je všeč. Preroki tolikokrat oznanjajo, kaj je všeč Gospodu. Njihovo besedilo najde posrečeno sintezo v izrazu: »Usmiljenja hočem in ne daritve« (Oz 6,6; Mt 9,13). Bogu je všeč vsako delo usmiljenja, saj v bratih, ki jim pomagamo, prepoznamo obličje Boga, ki ga nihče ne more videti (prim. Jn 1,18). Vselej, kadar se sklonimo k potrebam bratov, damo jesti in piti Jezusu; oblečemo, podpiramo in obiskujemo Božjega Sina (prim. Mt 25,40). S tem smo se konkretno dotaknili Kristusovega mesa.
   Poklicani smo torej, da v oprijemljivo govorico prevedemo to, kar kličemo v molitvi in izpovedujemo v veri. Dobrota nima alternative. Vsi, ki vstopijo v službo bratov – pa čeprav se tega ne zavedajo –, ljubijo Boga (prim. 1 Jn 3,16-18; Jak 2,14-18). Vendar pa krščansko življenje ni zgolj pomoč, ki jo nudimo v trenutku potrebe. Ko bi bilo tako, bi bilo to seveda lépo čutenje človeške solidarnosti, ki prinese neposredno olajšanje, bilo pa bi jalovo, ker bi bilo brez korenin. Zavzetost, ki jo zahteva Gospod, je – nasprotno – poklicanost za dejavno ljubezen, s katero vsak Kristusov učenec postavi v njegovo službo vse svoje življenje, da bi vsak dan rasel v ljubezni.
   V evangeliju smo slišali, da »so z Jezusom potovale velike množice« (Lk 14,25). Danes te »velike množice« predstavlja širni svet prostovoljstva, ki se je zbral tukaj ob jubileju usmiljenja. Vi ste tista množica, ki hodi za Učiteljem in ki njegovo oprijemljivo ljubezen do vsakega človeka dela vidno. Ponavljam vam besede apostola Pavla: »Tvoja dejavna ljubezen me je navdala z velikim veseljem in s tolažbo, o brat, kajti po tebi so se srca svetih odpočila« (Flm 7). Koliko src potolažijo prostovoljci! Koliko rok podprejo; koliko solza obrišejo; koliko ljubezni je izlite v skrito, ponižno in nesebično služenje! Tako hvalevredno služenje ponudi glas veri in izrazi usmiljenje Očeta, ki se tako približa tistim, ki so v potrebi.
   Hoditi za Jezusom je resna in obenem vesela naloga. Zahteva korenite odločitve in pogum, da prepoznamo božanskega Učitelja v najbolj ubogem in škartiranem od življenja in da stopimo v njegovo službo. Zato prostovoljci, ki služijo najbolj odrinjenim in potrebnim iz ljubezni do Jezusa, ne pričakujejo nobene zahvale in nobene usluge, ampak se temu odpovedujejo, ker so našli pravo ljubezen. Vsak od nas lahko reče, kakor mi je Gospod prišel naproti in se sklonil k meni v trenutku, ko sem ga potreboval, tako grem tudi jaz naproti Njemu in se sklanjam k tistim, ki so izgubili vero ali pa živijo, kot da Boga ne bi bilo, k mladim brez vrednot in idealov, k družinam v krizi, k bolnikom in jetnikom, k beguncem in pregnancem, k šibkim in izpostavljenim v telesu in duhu, k mladoletnikom, prepuščenim sebi, pa tudi k zapuščenim starostnikom. Kjerkoli se roka steguje po pomoč, da bi se človek postavil na noge, tam moramo biti navzoči, tam mora biti navzoča Cerkev, ki podpira in daje upanje. To govorim z živim spomniom na Gospodovo roko, ki se je stegnila k meni, ko sem ležal na zemlji.
   Mati Terezija je bila vse življenje velikodušna delivka Božjega usmiljenja, saj je bila vsem na voljo, tako da je sprejemala in branila človeško življenje, tudi nerojeno, zapuščeno in zavrženo. Zavzela se je za obrambo življenja, ko je nenehno oznanjala, da je »tisti, ki še ni rojen, najšibkejši, najmanjši, najbolj potreben usmiljenja.« Sklanjala se je nad umirajoče, ki so jih pustili umirati na robu ceste, in jim priznavala dostojanstvo, ki jim ga je dal Bog; njegov glas je dala slišati mogočnikom tega sveta, da bi priznali svojo krivdo za kriminalno revščino, ki so jo ustvarili oni sami. Usmiljenje je bilo zanjo »sol«, ki daje okus vsakemu njenemu delu, in »luč«, ki je razsvetljevala temo tistih, ki niso imeli več niti solza, da bi objokovali svojo revščino in trpljenje.
   Njeno poslanstvo na obrobjih mest in na obrobjih življenja ostaja v naših dneh kot zgovorno pričevanje Božje bližine najrevnejših med revnimi. Danes izročam to vidno podobo žene in redovnice vsemu svetu prostovoljstva: ona naj bo vaš zgled svetosti! Mislim, da bomo imeli težave reči ji sveta Terezija, saj je tako blizu nam, da jo bomo še naprej spontano klicali Mati Terezija. Ta neutrudna delavka usmiljenja naj nam pomaga, da bomo vedno bolj razumeli, da je edino merilo za naše ravnanje zastonjska ljubezen, osvobojena vsake ideologije in vsake vezi, ki se razliva na vse, ne glede na jezik, kulturo, raso ali vero. Mati Terezija je rada rekla: »Morda ne govorim njihovega jezika, lahko pa se nasmehnem.« Nosímo v srcu njen nasmeh in ga dajmo vsem, ki jih srečamo. Tako bomo odprli obzorja veselja in upanja tolikim ljudem, ki so izgubili zaupanje in potrebujejo razumevanje in nežnost.

   Papež Frančišek

   Mati Terezija ni imela časa za nič drugega kot za molitev, evharistijo, pomoč in služenje ubogim v Kalkuti in izgorevanju za bolne in uboge, vse v večjo Božjo Čast in Slavo, zaradi Ljubezni do Boga in Ljudi. Ni imela časa za kritiziranje in filozofiranje kljub vsem nasprotovanjem nekaterih ter križem in težavam tudi zato, ker je sledila iz Ljubezni in Usmiljenja Samaritanskemu poslanstvu in Jezusovim besedam: “Pojdi in služi ubogim”. Gandhi je rekel, da če bi verjeli in delali tako kot Jezus Kristus, v Indiji ne bi bilo budistov in Hindujcev. Mati Terezija je tiho in z neskončno Ljubeznijo dejavno pomagala ubogim in v Indiji mnogim drugovercem pokazala, da iz Ljubezni do Boga in Ljudi uresničuje Jezusov Evangelij. Amen. Janez

   Odgovori
3. Janez says:

   9. marca, 2020 at 9:36

   BOG ME NE OBSOJA NIKOLI!
   Želji, da bi bil zvest načelom in zadanim ciljem, da bi v polnosti izpolnjeval Božjo voljo, sta v meni vedno bolj prisotni, hkrati pa me realnost vedno bolj pritiska k tlom, kjer se moram soočiti s spoznanjem, da me bodo notranji boji spremljali, dokler bom živ.
   Tako moj »idealizem« velikokrat pade na izpitu, ko se soočim s svojo nemočjo in s svojo slabotnostjo, ko že mislim, da sem kaj dosegel, pa mi »zmanjka tal pod nogami« in se znajdem v globoki luknji razočaranja ves »popraskan« od svoje slabotnosti, in medtem ko si ližem rane, vpijem s Petrom: »Gospod, reši me!« (Mt 14,30) In me reši. Pošlje mi Jacquesa Philippe-a, po katerem mi pove: »Nujni pogoj za notranji mir je to, kar imenujemo dobrohotnost!« (Išči mir in mu sledi, Založba Emanuel, str. 23) Potem mi govori o »trajni naravnanosti« človeka, ki se je odločil, da bo bolj kot vse ljubil Boga in bo iskreno želel vselej dajati prednost Božji volji pred svojo … In prav ta misel je bila in je zame osvobajajoča in odrešilna. Bog dobro ve, da nisem in ne morem biti popoln (vsaj na tej strani večnosti ne). Bog pozna moje srce in ve, da si nad vse želim, da bi mu bil všeč: »Zakaj on pozna našo sestavo, spominja se, da smo prah.« (Ps 103,14) Po apostolu Pavlu je celo zapisal: »Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni.« (Rim 7,18) In če Bog ve, da sem prah, in če ve, da hoteti je v moji moči, delati pa ne, potem me on sprejema takšnega, kakršen sem, in me ljubi takšnega, kakršen sem. Kako osvobajajoče in odrešujoče!

   Bog me ne obsoja nikoli!
   Kaj se zgodi, ko sem nezvest svojim idealom in svojim mnogoterim obljubam (samemu sebi, Bogu, ženi, sodelavcem …)? Bog me ne obsoja! Kaj se zgodi, če nisem vedno nasmejan in dobre volje, čeprav vem, da drugi prav to od mene pričakujejo? Bog me ne obsoja! Kaj se zgodi, če zjutraj ne vstanem ob uri, kot sem upal, da bom, ali pa je upala moja žena? Bog me ne obsoja! Kaj se zgodi, ko tolikokrat ne morem zadržati kritične besede ali navala jeze, ki se v meni sproži, ko je moje pričakovanje neuresničeno? Bog me ne obsoja! Kaj se zgodi, ko se razočaran zaprem v svoj svet in mislim, da se je ves svet zgrnil name – kaj se takrat dogaja v meni in kaj si takrat želim? Takrat si nikakor ne želim, da bi me kdo obtoževal ali obsojal. Pa se prav to dogaja. Apostol Janez nas poučuje v Razodetju: »Zakaj vržen je bil obtoževalec naših bratov, ki jih je dan in noč obtoževal pred našim Bogom.« (Raz 12,10) V resnici se ne obsojam in ne pomilujem sam – še najmanj me obsoja Bog – , pač pa me obsoja in obtožuje »obtoževalec«. In kdo je ta obtoževalec? To je »veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet« (Raz 12,9). Njemu ni všeč, da se jaz počutim dobro, da se počutim ljubljenega in sprejetega, da sem miren, vesel in zadovoljen … Njemu ni všeč, da sem srečen in izpolnjen. Ni mu všeč, da me moj Bog tako ljubi, da je dal zame svojega edinorojenega Sina (Jn 3,16) … Zato si izmišlja vedno nove zvijače in mi nastavlja zanke, v katere me želi ujeti … In na žalost se mu jaz v svoji nemoči in brezbrižnosti dam ujeti in zapeljati – padem v temo greha … Začnem se ozirati po napakah drugih in kmalu pozabim, da imam tudi svoje. Največkrat in najraje se mi to zgodi v odnosu do meni najljubše in najbližje osebe – do moje žene. Zakaj? Kako je to mogoče? Zakaj me včasih na njej vse moti? Zakaj me včasih vsaka njena beseda (ne le izrečena, tudi neizrečena) zaboli in se nanjo odzovem z napadom? Pravijo, da je napad najboljša obramba. Je to res tudi v tem primeru? Prepričan sem, da ni. Jezus je na križu, ko je trpel največje bolečine in ponižanje, rekel: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 24,34) Kako si želim, da bi mi Bog dal spoznati »njegova pota« (njegovo voljo za moje življenje – mojo osebno poklicanost v čas in prostor in bi to poklicanost v polnosti živel – pravijo, da je v tem resnična sreča in resnična svoboda), njegovo ljubezen, odpuščanje, mir in veselje. Saj zame je moj osebni Bog vir veselja, miru, pravičnosti, ljubezni … In prav po tem hrepeni moje srce. In če mu dovolim, da me do skrajnih kotičkov srca presvetli s svojo prisotnostjo in z lučjo svoje Besede (Sveto pismo), vem, da sem na pravi Poti. Sicer pa vem, da Bog ve, iz »česa me je naredil« (da sem prah in da se v prah spet povrnem), in ve, da brez Njega ne morem ničesar storiti (Jn 15,5). Zato sem mu še bolj hvaležen, da me opogumlja po besedah Jacquesa Philippe-a, da je zadovoljen z mojo dobrohotnostjo. Verjamem, da bom v tem zavedanju našel še več moči za dobra dela, še več poguma za pričevanje o njegovi zvestobi in ljubezni, še več navdušenja nad dejstvom, da je moj Bog živ in da me nikoli ne bo zapustil, da On ostaja zvest, četudi sem jaz nezvest (2 Tim 2,13).

   Avtor: Dani Siter, 23. julija 2015 najdeno na medmrežju.

   Odgovori
4. Janez says:

   9. marca, 2020 at 9:16

   Naša pot proti svetosti je nenehen boj. Za ta boj imamo na razpolago močna orožja, ki nam jih daje Gospod: vero, ki se izraža v molitvi, premišljevanje Božje Besede, obhajanje svete maše, češčenje Najsvetejšega, zakramentalno spravo, dela dejavne ljubezni, skupnostno življenje, misijonarsko prizadevanje.

   (papež Frančišek, GE 162)

   Odgovori
   • hvala says:

     9. marca, 2020 at 12:11

     Res je , naša pot je nenehni boj, zato prosimo Gospoda, naj nam pomaga in uravnava naša klecava kolena, da bomo vsi skupaj nekoč pri Njem.

     Sveti Duh naj nas uvede v spoznanje resnice o Bogu in svetu in v resnico o nas samih, kot reče Vojtech Kodet v Devetdnevnica k Svetemu Duhu.

     Božje usmiljenje, ki si višje od nebes, vate zaupamo!

     Odgovori
5. hvala says:

   8. marca, 2020 at 16:38

   PRINCE DEREK- KNJIGA- POT DO RESNIČNEGA ODNOSA Z BOGOM-(Iz odlomka Zakonska zaveza)

   BOG NAS JE USTVARIL Z UPRAVIČENO ŽELJO PO NJEM, TODA NEKATERI IZMED NAS HOČEJO IZPOLNITI TO ŽELJO PO BOGU NA NEZAKONIT NAČIN.

   JANEZOV EVANGELIJ 10,9-11-“JAZ SEM VRATA. KDOR STOPI SKOZME, SE BO REŠIL, HODIL BO NOTER IN VEN IN BO NAŠEL PAŠO. TAT PRIHAJA…………….

   ČE HOČETE VSTALEGA JEZUSA KOT SVOJEGA PASTIRJA, MORATE ITI SKOZI VRATA, KI JE KRIŽANI JEZUS. NOBENA DRUGA POT NE OBSTAJA. JEZUS JE REKEL, DA VELIKO LJUDI, TATOVI IN ROPARJI- SKUŠAJO PLEZATI PO KAKŠNI DRUGI POTI. TI LJUDJE KRADEJO. ZAHTEVATI HOČEJO BLAGOSLOVE IN PRESKRBO, KI JIM NE PRIPADATA.

   TO POJASNJUJE KLAVRNO STANJE MNOGIH LJUDI V NAŠIH CERKVAH DANES. ŽELIJO ODNOS Z BOGOM. MORDA SI CELO LASTIJO TAKŠEN ODNOS. A VENDAR NJIHOVA ŽELJA NI IZPOLNJENA. NJIHOVA ZAHTEVA NI UPRAVIČENA.

   VZROK ZA TO JE, DA SE NISO NIKOLI RESNO , BREZ PRIDRŽKOV OSEBNO PREDALI BOGU PO KRISTUSU, KI JE EDINI TEMELJ, NA PODLAGI ČIGAR JIH BO JEZUS SPREJEL V ODNOS, KI SI GA ŽELIJO.

   TAKŠNI LJUDJE SO SE MORDA RESNIČNO “ODLOČILI” NA EVANGELIZACIJSKEM SHODU. MORDA SO V CERKVI STOPILI NAPREJ IN POZDRAVILI PASTIRJA. MORDA SO CELO OPRAVILI VERSKI OBRED, PREJELI KRST ALI BIRMO.

   TODA VSA TA DEJANJA- IN MNOGO DRUGIH, KI JIH JE PREVEČ, DA BI JIH TUKAJ NAŠTEVALI- NIČ NE POMAGAJO, ČE NE PRIPELJEJO LJUDI V ŽIVLJENJA POLN , PREDAN ODNOS Z BOGOM.

   BREZ TEGA NE MORE BITI RESNIČNE INTIMNOSTI Z BOGOM. BOG SE NE PREDA TISTIM, KI SE NISO PREDALI, NE SPREJEMA OBVEZNOSTI DO TISTIH, KI SE NISO OBVEZALI.

   ZA TISTE PA, KI SO PRIPRAVLJENI STOPITI V TAKŠNO ZAVEZANO PREDANOST BOGU, JE NAGRADA VELIKA. TO LEPO IZRAŽAJO BESEDE , KI JIH JE JEZUS SPREGOVORIL OČETU V JANEZOVEM EVANGELIJU (17,3):

   “VEČNO ŽIVLJENJE PA JE V TEM, DA SPOZNAVAJO TEBE, EDINEGA RESNIČNEGA BOGA, IN NJEGA , KI SI GA POSLAL, JEZUSA KRISTUSA. ”

   TO JE DEJANSKO POSLEDNJI CILJ VSEGA ŽIVLJENJA- SPOZNATI ENEGA PRAVEGA BOGA. IZ TEGA SPOZNANJA PRIHAJA VEČNO ŽIVLJENJE, BOŽJE ŽIVLJENJE, ŽIVLJENJE SAMEGA BOGA, KI GA BOG DAJE V DELEŽ VERUJOČEMU.

   IN SPET, TOVRSTNO SPOZNANJE NI SAMO INTELEKTUALNO. TO NI SAMO TEOLOGIJA ALI NAUK. NI SPOZNANJE O BOGU. V RESNICI JE SPOZNANJE BOGA SAMEGA. ; NEPOSREDNO IN INTIMNO SPOZNAVANJE BOGA , SPOZNAVANJE BOGA, SPOZNAVANJE BOGA KOT OSEBE. TO JE ODNOS OSEBE Z OSEBO. JE DUHOVNO ZEDINJENJE.

   ZA DUŠO, KI JE RESNIČNO ŽEJNA, LAHKO OBSTAJA EN SAM VIR DOKONČNE ZADOVOLJITVE: TO JE SAM BOG.

   DA BI SE USTAVILI PRI MANJ KOT JE RESNIČNA ZVEZA Z BOGOM, BI POMENILO, DA SMO ZGREŠILI RESNIČNI NAMEN ŽIVLJENJA. POMENI, DA OSTANEMO ZA ZMERAJ FRUSTRIRANI, ZA ZMERAJ NEIZPOLNJENI.

   V IZAIJU 1,22 JE BOG UPORNIŠKEMU, ODPADLEMU IZRAELU REKEL: “TVOJE SREBRO SE JE SPREVRGLO V ŽLINDRO, TVOJE VINO JE ZMEŠANO Z VODO”.

   ISTO BI BILO MOGOČE REČI O ŠTEVILNIH KRŠČANSKIH SKUPNOSTIH DANES. IZGUBILE SO SVOJO ČISTOST, SVOJ RESNIČNI ZNAČAJ, RAZREDČUJEMO, RAZVODENIMO, ZNIŽUJEMO STANDARDE. NAŠE SREBRO NIMA VEČ SVOJE VREDNOSTI, NAŠE VINO NIMA VEČ SVOJEGA OKUSA.

   V TAKŠNEM DUHOVNEMU OZRAČJU MORE BITI ČLOVEK PRECEJ MOČNEGA ZNAČAJA, DA SE DA SE ODLOČI ZA NIČ MANJ KOT ZA NAJBOLJŠE , KAR IMA BOG ZANJ.

   TAK ČLOVEK MORA BITI PRIPRAVLJEN REČI: “DRUGI LAHKO DELAJO , KAKOR JIM JE VŠEČ, JAZ PA BOM DELAL NA BOŽJI NAČIN. HOČEM RESNIČEN, ODNOS Z BOGOM. HOČEM ZAKON , KI DELUJE, HOČEM DOM, KI POVELIČUJE BOGA, IN OTROKE, KI RASTEJO SREČNO IN VARNO”!

   “DA , TE STVARI HOČEM—IN PRIPRAVLJEN SEM PLAČATI CENO!”

   BOG JE PRECEJ JASNO POVEDAL, KAJ JE CENA: : JE ZAVEZNA PREDANOST_____________ NA NAVPIČNI RAVNI S SAMIM BOGOM, NA VODORAVNI RAVNI Z NAŠIM ŽIVLJENJSKIM SOPOTNIKOM ( + )

   NARAVNA POT, KAKO SE BOSTE IZROČILI BOGU JE Z MOLITVIJO, TAKO IZRAZITE, KAJ JE V VAŠEM SRCU.

   KO SE BOSTE IZROČILI, BO VAŠ GLAVNI CILJ, DA GOJITE SVOJ NOVI ODNOS Z BOGOM.

   JEZUS IMA ZDAJ POPOLN NADZOR NAD VAŠIM ŽIVLJENJEM.

   KO BERETE SVOJE SVETO PISMO, VAM BO GOVORIL BOG, KO MOLITE BOSTE VI GOVORILI BOGU.(Prepis- Prince Derek))

   Odgovori
6. Miro says:

   8. marca, 2020 at 15:29

   SVETO OBHAJILO NI BILO POSTAVLJENO ZATO, DA BI NAGRAJEVALO VRLINE, AMPAK ZATO, DA BI JIH ROJEVALO IN MNOŽILO! (Jean Bouvet)

   Kot je lani v enem od nagovorov dejal papež Frančišek, sprejmimo čudovit Gospodov dar – sveto evharistijo, s hvaležnostjo, ne pasivno, iz navade. Ne smemo se navaditi evharistije in iti obhajati se, kakor iz navade, ne! Vsakič, ko se približamo oltarju, da bi prejeli evharistijo, moramo obnoviti naš »amen« Kristusovemu telesu. Ko duhovnik reče »Kristusovo telo«, mi rečemo: »Amen«. Naj bo to »amen«, ki prihaja iz srca, iz prepričanja. Jezus je, Jezus nas je zveličal in Jezus je, ki prihaja dati mi moč za življenje. Jezus je, živi Jezus. Ne navadimo se, vsakič naj bo, kot bi bilo prvo obhajil, je poudaril sveti oče.

   – Jezus se preko evharistije
   spušča iz nebes do tebe
   in po isti poti moraš iti ti,
   da se boš dvignil z zemlje v nebesa.
   (Wilhelm Mühs)

   – Ni se mogoče hraniti s tem mesom življenja
   in hrati doživljati občutke smrti.
   (Frančišek Saleški)

   – Obhajilo ni bilo postavljeno zato,
   da bi nagrajevalo vrline,
   ampak zato, da bi jih rojevalo
   in množilo.
   (Jean Bouvet)

   – Kaj more koristiti Kristusu, če je
   njegova miza pokrita z zlatimi posodami,
   on sam pa umira od lakote v ubogih?
   (Janez Zlatousti)

   – Evharistija je skrivnost.
   Toda brez evharistije bi se skrivnosti vere
   pomnožile in bi jih bilo brez števila.
   (Piere Duvalier)

   – Evharistija nam daje Božjo energijo
   in nam predlaga model življenja
   občestva v Cerkvi.
   (Piero Coda)

   – Vse stvarstvo ima v sebi
   evharistični potencial,
   saj je namenjeno temu, da je privzeto v
   Gospodovo evharistijo, v njegovo veliko
   noč, ki je navzoča v oltarni daritvi.
   (Janez Pavel II.)

   – V oltarnem zakramentu je dana duhovna
   milost, v duši je na novo vzpostavljena
   izgubljena vrlina in vrača se nedolžnost,
   ki jo je umazal greh.
   (Hoja za Kristusom)

   Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Janez says:

   8. marca, 2020 at 12:14

   MODRE MISLI DALAJLAME, KI NAM LAHKO SPREMENIJO ŽIVLJENJE
   Dalajlama velja za človeka modrosti, ljubezni in sočutja do ljudi. Znanje, ki ga prenaša na druge, spreminja njihovo življenje. Će boste veliko razmišljali o njegovih mislih, boste kmalu spoznali prijeten občutek, ki bo preplavil vaše telo. Vsekakor mu ne pravijo Dalajlama brez razloga, saj v dobesednem prevodu pomeni ocean modrost. ker je resnično človek, ki mu skromnost in dobrota predstavljata temelj v življenju. Njegove misli veljajo za najmodrejše na svetu, zato boste z razmišljanjem o njih korenito spremenili svojo dosedanjo miselnost zahodnjaškega sveta, ki je usmerjen predvsem na pohlep po materialnih dobrinah, zavisti in tekmovalnosti. Dalajlama je duhovni vodja Tibetancev, človek, ki znan po imenu Tenzin Gyatso. Njegove misli so rezultat dolgoročnih življenjih izkušenj in veliko vloženega dela pri duhovnem razvoju človeka. Lepoto mnogokrat ne spoznano, ker prihaja od znotraj, zato je potrebna modrost, ki krepi moralno življenje in nas uči, kako spoznati ljudi takšne, kakršni so v resnici.

   50 modrih misli Dalajlame
   1. “Odprto srce je odprt um.”
   2. “Nikoli ne moremo doseči miru v zunanjem svetu dokler ne dosežemo miru v nas samih.”
   3. “Cilj ni, da si boljši kot drugi človek, ampak kot nekdanji/prejšnji jaz.”
   4. “Ljubezen in sočutje so nujnost, ne luksuz. Brez njih človeštvo ne more preživeti.”
   5. “Žlica ne more okusiti hrane, ki jo nosi. Podobno, neumen človek ne more razumeti modrosti pametnega človeka, tudi če se druži z njim.”
   6. “Korenine vsega dobrega ležijo v tleh hvaležnosti.”
   7. “Tišina je včasih najboljši odgovor.”
   8. “Pravi junak je tisti, ki obvlada svojo lastno jezo in sovraštvo.”
   9. “V naši borbi za svobodo, je resnica edino orožje, ki ga imamo.”
   10. “Pravila poznaj dobro, da jih boš lahko učinkovito prelomil.”
   11. “Izberi, da boš optimističen, bolje se počutiš.”
   12. “Naš prvotni namen v tem življenju je pomagati drugim. In če jim ne moreš pomagati, jim vsaj škodi ne.”
   13. “Končni vir sreče ni denar in moč, ampak toplo srce”
   14. “To je moja preprosta vera. Ni potrebe po templjih. Ni potrebe po zapleteni filozofiji. Moj um, Moje lastno srce je vaš tempelj. Moja filozofija je preprosto dobrota.”
   15. “Če je problem rešljiv, če je situacija takšna, da lahko kaj storite pri tem, potem ni razloga za skrb. Če ni rešljiv, potem ni pomoči v zaskrbljenosti. V nobenem primeru ni koristi pri kakršnikoli zaskrbljenosti.”
   16. “Ocenite vaš uspeh po tem, čemu ste se morali odreči v zameno, da ste ga dobili.”
   17. “Zelo redko se zgodi oziroma je skoraj nemogoče, da je lahko dogodek negativen z vseh vidikov.”
   18. “Deli svoje znanje, to je način, da se doseže nesmrtnost.”
   19. “Ljudje izberejo različne poti za iskanje zadovoljstva in sreče. Samo zato, ker niso na vaši poti, ne pomeni, da so se izgubili.”
   20. “Celoten namen vere je olajšati ljubezen in sočutje, potrpljenje, strpnost, skromnost in odpuščanje.”
   21. “Če lahko gojite pravi odnos, so vaši sovražniki najboljši duhovni učitelji, ker vam njihova prisotnost zagotavlja priložnost, da okrepite in razvijete toleranco, potrpežljivost in razumevanje.”
   22. “Samo razvoj sočutja in razumevanja za druge nam lahko prinese umirjenost in veselje, ki jih vsi iščemo.”
   23. “Upoštevajte, da velika ljubezen in veliki dosežki vključujejo veliko tveganje.”
   24. “Poskusimo prepoznati dragoceno naravo vsakega dneva.”
   25. Ko ugotovite, da ste naredili napako, takoj ukrepajte, da jo popravite.
   26. “Vse trpljenje je povzročena zaradi nevednosti. Ljudje naložijo bolečine drugim zaradi sebičnega prizadevanja za svojo srečo ali zadovoljstvo.”
   27. “Svetovni mir se mora razviti iz notranjega miru. Mir ni samo odsotnost nasilja. Mir, jaz mislim, je manifestacija človeškega sočutja.”
   28. Sočutje ni verska dejavnost, to je človeško delo, to ni razkošje, to je bistvenega pomena za lasten mir in duševno stabilnost, je bistvenega pomena za preživetje ljudi.
   29. “Bodite prijazni, kadarkoli je to mogoče. Vedno je mogoče.”
   30. “Namen vseh glavnih verskih običajev ni zgraditi velike templje zunaj, ampak ustvariti templje dobrote in sočutja v notranjosti, v naših srcih.”
   31. “Daj tistim ki jih imaš rad krila za letenje, korenine, da se vrnejo in razloge, da ostanejo.”
   32. “Zapomnite si, da je najboljša zveza tista v kateri vaše ljubezen do drug drugega presega potrebo po drug drugemu.”
   33. “Če želite, da so drugi srečni, vadite sočutje. Če vi želite biti srečni, vadite sočutje. ”
   34. “Včasih nekdo naredi dinamičen vtis s tem, da nekaj reče, in včasih nekdo naredi izjemen vtis s tem, da molči.
   35. “Čeprav se morda ne boste mogli vedno izogniti težkim situacijam, lahko spremenite obseg do katerega lahko trpite s tem, da izberete, kako se odzovete na situacijo.”
   36. “Lahko živimo brez religije in meditacije, vendar ne moremo preživeti brez človeške naklonjenosti.”
   37. “Tematika sočutja sploh ni verska dejavnost. Pomembno je vedeti, da je človeška dejavnost, je vprašanje človeškega preživetja.”
   38. “Moja vera je zelo preprosta. Moja vera je ljubeznivost do vsega Stvarstva.”
   39. “Ljubezen in sočutje sta pravi veri zame. Toda, za razvoj tega, ne potrebujemo verjeti v nobeno vero.”
   40. “Dejanja nekoga drugega ne smejo določiti vašega odziva.”
   41. “Ljubezen je odsotnost sodbe.”
   42. “Največja nevšečnost je, da obstaja velik potencial, da delaš dobro, tako za sebe kot za druge.”
   43. “Če mislite, da ste premajhni, da bi naredili spremembe, poskusite spati s komarjem.”
   44. “Sočutje naravno ustvarja pozitivno vzdušje, in kot rezultat se počutite mirno in zadovoljno.”
   45. “Jeza je največji uničevalec vašega lastnega duševnega miru.”
   46. “Naša starodavna izkušnja na vsaki točki potrjuje , da je vse povezano med seboj, vse je neločljivo.”
   47. “Način, da spremenite misli drugih, je z naklonjenostjo, in ne z jezo.”
   48. “Namesto, da bi se spraševali ZAKAJ se to dogaja vam, razmislite zakaj se to dogaja VAM.”
   49. “Discipliniran um vodi v srečo, in nediscipliniran um vodi v trpljenje.”
   50. “V praksi tolerantnosti, je sovražnik nekoga najboljši učitelj.”

   Dalajlama

   Odgovori
8. Janez says:

   8. marca, 2020 at 12:05

   II./1. Življenjske modrosti Dalajlame ali zgraditi moramo mir v sebi
   “Izkušnje so me naučile, da je mir, notranji mir, glavna poteza pristne sreče. S tem ne mislim kakšnega občutka odmaknjenosti. Prav tako ne govorim o odsotnosti občutkov. Nasprotno, mir, ki ga želim opisati, izvira iz zanimanja za druge in vključuje veliko mero tenkočutnosti in sočutja.” (Dalajlama).
   Mir se začne v našem umu in v našem srcu. Njegova osnova je negovanje pozitivnih čustev, kot so ljubezen, spoštovanje in strpnost.
   Živeti bi morali kot bratje in sestre, svetu pa bi morali vladati ljubezen, sočutje in mir. Mir v umu in srcu posameznika vpliva na mir in srečo naše družine, soseske, mesta, države, sveta. Če skrbimo za dobro drugih, v našem življenju ni prostora za prevare, laži, izsiljevanje, izkoriščanje, uničevanje.
   Pozitivna čustva nas namreč zbližujejo in nas delajo samozavestne, medtem ko nas negativna čustva oddaljujejo od drugih. Zato je pozitivna čustva treba gojiti zavestno.
   Začeti moramo pri sebi, najprej razumeti in potem delovati – pomesti pred svojim pragom, tako bo vsak od nas prispeval k ustvarjanju nebes na Zemlji, kar bi moral biti cilj vseh nas.

   Večino težav, s katerimi se danes sooča svet, smo ustvarili sami, zato jih lahko tudi sam rešimo. Za to smo odgovorni vsi kot posamezniki. Religijski voditelji lahko molijo k Bogu, a le to brez sprememb srca in naših ravnanj ter sočutja nin strpnosti ne bo pomagalo. Zgraditi moramo mir v sebi, mir v družini in iz tega mir v skupnosti. To so misli, ki jih je ves čas poudarja Dalajlama, eden največjih moralnih avtoritet današnjega časa, ki že od leta 1959 živi v izgnanstvu v Indiji. Dalajlama navdihuje s svojim zgledom radostnega bivanja, z iskrivo duhovitostjo, izžarevanjem notranjega miru in s svojim neizmernim prizadevanjem po vzpostavitvi moralnih in etičnih temeljev v družbi.

   II/2. Vzgajati duševni mir
   Tako kot fizično telo potrebuje našo pozornost in skrb, da je zdravo in nam služi, tako naš um potrebuje pozitivna čustva, da je miren, srečen, zdrav.
   “Sreča ni nič drugega kot stanje umirjenega uma,” odgovarja Dalajlama na vprašanje kako ohraniti duševni mir?.
   Skrbeti moramo ne samo za naše materialno blagostanje, temveč tudi za naš čustveni mir.
   “Mlade dame trošijo veliko denarja za ličila in kozmetiko, čeprav so nekatere videti prav grozno. Recimo, ko si ustnice našminkajo v modro. Toda v zunanjem svetu ni prave lepote. Pomembna je notranja lepota.”
   Pravilno čustvovanje, razmišljanje in delovanje se odražajo na našem telesnem in duševnem zdravju. Um vlada vsem celicam telesa, zato se negativen odnos do sebe in okolice na zdravju odraža v obliki bolezni. Škodljiva čustva torej pogubno vplivajo na naše duševno in telesno zdravje, zato moramo nujno negovati pozitivna čustva, kot so ljubezen, spoštovanje in strpnost.
   Tako vzgajamo svoj notranji duševni mir. Človek, ki neguje ljubezen in iskreno skrbi za druge, ki je sočuten do soljudi in se počuti odgovornega do njih, zmanjšuje negativna čustva in krepi pozitivna, s tem pa posledično tudi svoje zdravje, samozaupanje in samozavest.
   Ljudje imamo na voljo inteligenco in znanje, da škodljiva čustva, kot so strah, ljubosumje, jeza, užaljenost preobrazimo v pozitivna. Analitična sposobnost našega uma nam omogoča razmišljati in razumeti, treba pa je tudi razlikovati med škodljivimi in zdravimi čustvi in seveda delovati. Ni dovolj le razumeti stvari in si jih želeti spremeniti. S težavami se je treba soočiti.
   “Mir se začenja v vašem srcu. Tega vam ne bodo zagotovili niti politični voditelji niti verski poglavarji, temveč vsak od vas sam v svojem lastnem življenju. In iz vas se bo razširil na vso družino in iz več družin v širšo skupnost. In ko bo na tisoče takšnih družin, bo to pripeljalo do velikih sprememb.”

   II/3 Ohraniti življenjski optimizem je nujno potrebno
   Vsi ljudje smo bratje in sestre. Čustveno, telesno in umsko smo isti. Imamo enak potencial za dobro in slabo. Kljub temu živimo v času, ko se prepad med bogatimi in revnimi poglablja in vodi v vedno večjo krizo globalne narave.
   Zaradi pomanjkanja moralnih vrednot, to je vrednot srca, ki se jih ne da kupiti z denarjem, trenutno živimo v enodimenzionalnem svetu, kjer se vse vrti okrog denarja, kjer je njegova moč zasenčila moč resnice. Kljub različnim težavam pa človek nikoli ne sme izgubiti upanja, temveč mora vedno ostati optimističen.
   “Človeštvo kljub vsemu postaja zrelejše, človeško mišljenje se izboljšuje. Zato ostajam optimist, kljub težavam. Tudi vi, bratje in sestre, morate ohraniti optimizem, upanje, samozavest,” poudarja Dalajlama, ki je za svojo politiko nenasilnega upora leta 1989 prejel Nobelovo nagrado za mir.
   V drugi polovici 20. stoletja je človeštvo po njegovih besedah že doseglo določen napredek. Ljudje smo začeli zavračati vojne, vse bolj se zavedamo okoljskih problemov, znanost in duhovnost, ki sta v prvi polovici minulega stoletja veljali za povsem nezdružljivi, se vse bolj približujeta druga drugi, več je tudi razumevanja med religijami.
   “Sedem milijard nas je z različnimi religijami, verujoči in neverujoči. Najti moramo medsebojni odnos, ki bo univerzalen. To je ključni problem človeštva, ki se srečuje z velikimi problemi zaradi pomanjkanja moralnih principov in etike. Ne glede na to, kako inteligenten je posameznik, je njegov razvoj odvisen od preostale skupnosti. In naša lastna prihodnost je odvisna od vseh sedmih milijard ljudi na planetu. Temu ne moremo ubežati.”
   Najti moramo način, da se približamo drug drugemu. Tudi nevernim. Prišel je čas, da končno presežemo koncept ločenosti, da pojem ‘mi in oni’ spremenimo v velik ‘mi’.
   Kajti vsi ljudje na svetu smo med seboj povezani in soodvisni. Ne moremo preživeti, če vsak misli le nase. Vsak prebivalec sveta je član ‘nas’, zato naj bo 21. stoletje stoletje dialoga in medsebojne solidarnosti namesto ekstremnega individualizma, ki smo mu priča zdaj.

   II/4 Graditi univerzalno etiko srca
   Moderna etika torej ne more temeljiti na religijskem delovanju, temveč je treba spodbujati univerzalno, sekularno etiko, ki spoštuje tako verujoče kot neverujoče. Gre za etiko, ki temelji na širini srca, na pomembnosti poštenja, odprtosti in harmonije. Šele ko mislite tudi na druga bitja, na povezanost celotnega planeta, lahko svoj inteligenco uporabite smiselno.
   Ljudje smo socialne živali, zato je za nas harmonija zelo pomembna. Tudi čebele in mravlje, ki ne poznajo ustave in policije, si pomagajo in delujejo usklajeno.
   K tej novi etiki lahko po mnenju tibetanskega vodje veliko prispevajo ženske s svojim osebnim prizadevanjem.
   Ženske so namreč po svoji naravi veliko bolj občutljive do dugih bitij, premorejo več altruizma in sočutja, zato je pomembno, da ozavestijo in sprejmejo to svojo vlogo in odgovornost, tudi v javnem življenju.
   Ženske so tiste, ki lahko okrepijo čut za medsebojno solidarnost pri reševanju težav, ki so zaradi naše soodvisnosti vedno naše skupne težave. Velika odgovornost pa stoji tudi na mladih generacijah.
   “Moja generacija pripada preteklosti, nova generacija pa ste mladi, ki morate zgraditi stoletje sočutja in harmonije. Pomembni sta le dve stvari, srce in zdrav razum, ki morata naš skupni trud pripeljati do cilja. Vi mladi ste tisti, ki resnično pripadate 21. stoletju. Vi lahko spremenite svet. A to je mogoče le z vizijo in dejanji, s pravo vizijo in pravimi dejanji.”

   II/5 Niz 10 nasvetov Dalajlame za pot do sreče
   1. Če bi radi prenašali svoje znanje, moramo najprej prenehati škoditi drugim.
   Tako se tudi obvarujemo pred težavami, saj s povzročanjem trpljenja drugim najbolj škodimo samim sebi. Če vam je težko pomagati drugim, se poskusite obnašati kot inteligentni egoist. Pomoč drugim ustvarja pozitivne odnose in ugodne okoliščine, ki bodo na koncu koristile tudi vam.
   2. Vsaj enkrat letno obiščite kraj, ki ga ne poznate.
   Le zakaj? Spoznavanje novih krajev in ljudi bogati življenje. Lepih trenutkov se spominjamo vse življenje.
   3. Izguba službe je lahko dobra priložnost za spremembo.
   Ko ljudje izgubijo službo, se počutijo brez volje, kot bi bili ohromljeni. Pogostokrat si mislijo: Situacija je brezupna, kaj naj vendarle naredim? Spet drugi ljudje pa izgubo službe doživljajo kot dobro priložnost za spremembe. Vse skupaj vzamejo kot izziv. To je pozitivni pristop, ki pa seveda ni tako zelo lahek.
   4. Če imamo nekoga radi, se veselimo njegovega uspeha.
   Tudi če do določenih ljudi ne gojite pretiranega spoštovanja, se morate veseliti njihovih uspehov – če ti koristijo celotni skupnosti. Za uspeh so velikokrat potrebni napori in talenti veliko ljudi.
   5. Za trajno srečo je treba izkusiti, da je tudi trpljenje del življenja.
   Po budističnih pojmovanjih trpljenje nikoli ne vodi v pesimizem ali obup. Z njegovo pomočjo prepoznamo dejanske vzroke za svojo nesrečo.
   6. Zlasti če ne pripadate nobeni religiji, si recite, da se nesreča, ki vas doleti (naj bo še tako strašna), ne dogaja le vam.
   Tudi če ne verjamete v prav nič, poskusite najti luč nad bolečo točko, ki blaži bolečino, in začutili boste pravo olajšanje.
   7. Če ste soočeni s težavami, poskusite vse, kar je v vaši moči, da jih premagate.
   Če pa so težave nepremagljive, pomislite na lastna dejanja v tem ali prejšnjem življenju, ki so povzročila, da te težave nikakor ne izginejo. To vam bo prineslo nekaj miru in spokojnosti. Drugače se vam bodo skrbi, trpljenje in bolečina zdeli nesmiselni.
   8. Če se boste urili v dobrih stvareh, prijaz¬nosti in toleranci, boste našli tudi več miru.
   Ni vam treba kupiti novega pohištva za stanovanje ali se preseliti v novo stanovanje. Vaš sosed je sicer lahko zelo glasen ali pa težak, toda vse dokler sta vaš lasten duh in srce mirna, vas tudi takšni sosedje ne bodo prav nič motili. Če se na splošno hitro razdražite, ne boste prav srečni niti, ko vas obiščejo vaši prijatelji. Če ste mirni in sproščeni, vas ne zmoti niti najmanjša malenkost.
   9. V prehrani, oblačenju in bivanjskih pogojih bodite zmerni.
   Življenje posameznega človeka je omejeno, enako pa velja tudi za količino tistega, kar lahko imamo v lasti. Zato je bolje, da ste zadovoljni že od samega začetka.
   10. Trajna sreča se skriva v duhovnem razvoju!
   Obstajata dve poti do iskanja vzrokov sreče. Prva je zunanja. Boljše stanovanje, boljša obleka in boljši prijatelji. Druga pot se skriva v duhovnem razvoju, ki prinaša notranjo srečo. Trajno srečo prinaša le druga pot!

   Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi in ko imaš nekoga rad!
   Tone Pavček

   Odgovori
9. Janez says:

   8. marca, 2020 at 11:55

   AUCH DU BIST EIN ENGEL FUER MICH ali PRIHAJA SPET VIGRED V DEŽELO K NAM
   Ali veš prijatelj, kam bežijo angeli, ko izgubijo svoja krila?
   Ko svetlo noč zapusti sijaj in ko nova jutra solze so žalostnih ljudi umila?
   Daj jim vendar človek ponovno svoja krila, daj jim nova krila svojih sanj in domišljije,
   pojdi tja, kjer valovi sreče in dobrote so doma,
   kjer je obilo dobrote in upanja;
   prinesi jim spet radost, upanje in strpnost,
   naj nam vsem spet hvaležno melodija Bogu v Čast v srcu veselo zaigra.
   Kadar vstaja sonce, prebuja se nov dan,
   vedi, ko nekdo te ljubi, odpira svojo toplo dlan.
   In ko človek išče radost, srečo, mir srca,
   je samo ljubezen, ki lahko osreči ga.
   O, daj Gospod, moj Stvarnik ljubezni polno mi srce,
   glej, zaman je drugo materialno, ker le skrb, nemir preveva me.

   Rad bi ponesel radost in dobroto v življenje vsem ljudem,
   z njima prosim podeli mi Gospod veselje in spodbudi ter opogumi me.
   Podari mi Božji Mir in Molitev k Tebi, ki z Ljubeznijo in Vero do Boga napolni mi srce.
   Kakor jutra rosa, ki ob soncu zgine in več je ni,
   kakor vrt pomladni na novo v naši vasi na Pancah oživi,
   človek se spreminja, ko Ljubezen v njem spet oživi,
   mrak postaja sonce, v njem veselje in upanje se spet zbudi,
   vedre in radostne, polne miline so človeške spet oči,
   v njih sledu nobene žalosti več ni,
   ker žalost so odnesli tja daleč, naši dobri Sveti angeli;
   in vedi, če si v srcu dober, si ta angel zame tudi ti.

   Ni slajših misli, kot je lep pogled na pomladne dolge, svetle, tople dni,
   ko zelenijo listi, poganja cvetje, zaslišiš spet otroški smeh in zaslišiš v gozdu ptic veselo petje;
   juhuhu, prihaja vigred spet in dušo objame sto radosti,
   vse je lepo, vse me veseli, kar v vigredi zeleni ino cveti,
   kot drobna impresija, ki v duši ostaja večno in nikdar ne zbledi!
   Prelep je Božji Svet, nam vsem si ga podaril iz Ljubezni Bog Ti.
   Vemo, da brez Tebe Gospod se na svetu nič ne zgodi.
   prosimo podari nam Vero, Dobroto, Ljubezen in Usmiljenje, ki naj večno živi.
   Obvaruj nas bolezni, problemov inn težkih stvari,
   naj Vse Ustvarjeno in Živo v Vesolju in na Zemlji naj Vedno hvaležno poje Ti.

   Janez AKA Dichter Hansi

   Smisel življenja je v tem, da se vzpostavi Božje kraljestvo na Zemlji, to je v tem, da egoistično, sovraštva polno, nasilno in nerazumno življenje polno razlik in egoizma mpogočnežev nadomesti življenje ljubezni, usmiljenja, odpuščanja, bratstva, svobode in razuma tako, kot nas uči Jezus Učenik in Odrešenik. Čeprav se morda zdi, da nasilje prevladuje, je resnica ta, da bolj kot je sila Božje Dobrote, Usmiljenja in Ljubezni učinkovita, bolj je tiha in subtilna ter Odrešujoča za vse ljudi. In največja Božja zapoved in najmočnejša sila na svetu je po Jezusovem Nauku ljubezen. Sojeni bomo kolikom smo Ljubili. Amen.

   Odgovori
10. Miro says:

    8. marca, 2020 at 10:49

    CARLO ACUTIS: »EVHARISTIJA JE MOJA AVTOCESTA V NEBESA!« V FOTOGALERIJI (ALETEIA) SI LAHKO PREBERETE ŠE NEKAJ NJEGOVIH MISLI, PRESENETLJIVO GLOBOKIH ZA NJEGOVO ROSNO MLADOST!

    Po zapisu na spletni strani Aleteia, je bil Carlo Acutis, častitljivi božji služabnik, najstnik našega časa, ki je vse svoje moči zastavil za en sam cilj: nebesa. Dosegel jih je po hudi bolezni po zgolj 15 letih življenja. Še danes vsemu svetu sporoča, da je bila evharistija zanj hrana in smisel življenja in da je po njej možno priti v nebesa. V mnogih je njegovo delo in življenje prebudilo vero in jih spodbudilo v novo življenje.

    Pri sedmih letih je bil Carlo duhovno tako zrel, da je s posebnim dovoljenjem pristopil k prvemu svetemu obhajilu. Od takrat dalje je sveto mašo obiskoval vsak dan, prav tako je vsak dan prejemal tudi obhajilo. Pred mašo ali po njej je nekaj trenutkov posvetil češčenju Najsvetejšega. Zaradi mamine službe so kot družina veliko potovali. Mama Antonia še danes z nasmeškom pripoveduje, kako je morala izbirati hotele blizu cerkva, da bi lahko Carlo vsak dan obiskal sveto mašo. Duhovnik, pri katerem se je Carlo redno tedensko spovedoval, pripoveduje, kako je iz tedna v teden …

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2019/10/27/obhajilo-avtocesta-v-nebesa

    Kako moliti, delati in ljubiti, skratka živeti v moči svete Evharistije? Gospod Jezus nam na zelo jasno govori: »Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24).

    Slavimo Gospoda, zahvaljujmo se mu in ga prosimo: Slava tebi, Jezus, ti si resnični Kruh življenja, Živa voda, prava Trta … Hvala ti za dar svete Evharistije. Ponižno Te prosim za luč in moč, da bi se odpovedal sebi, vzel svoj križ in hodil za Teboj, ki si pot, resnica in življenje. Naj po Tvoji milosti živim v moči svete Evharistije!

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zauapamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori