Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   21. novembra, 2021 at 18:46

   Komur so veliko zaupali, bodo od njega še več terjali. Lakomniki ne bodo videli nebeškega kraljestva. »Laže je velblodu iti skozi šivankino uho kakor bogatinu priti v nebesa« (Mr 10,25). Če imaš, ne reci revežu: pojdi, jutri ti bom dal.

   Judovski filozof Maimonides, ki je živel v dvanajstem stoletju v Španiji, je naštel osem stopenj radodarnosti.

   1. Prva stopnja je, ko daješ obotavljaje in z žalostjo.

   To je dar rok, ne srca.

   2. Druga stopnja je, ko daješ z veseljem, toda ne v sorazmerju s potrebo in trpljenjem.

   3. Tretja stopnja je, ko daš v sorazmerju s potrebo in trpljenjem, toda ne prej, preden te prosijo.

   4. Četrta stopnja je, ko daš z veseljem in sorazmerno in celo ne, da bi te morali prej prositi, toda daš v ubožčeve roke in s tem ponižaš siromaka.

   5. Peta stopnje je, da daš na tak način, da potrebni prejme miloščino in ve, od koga jo je dobil, ti pa ne veš, komu je bila podeljena.

   6. Šesta stopnje je, da prejemnik ne pozna darovalca, darovalec pa pozna prejemnika. (Tak je naš Miklavž.)

   7. Sedma stopnja je darovanje na tak način, da prejemnik ne ve za darovalca in darovalec ne za prejemnika.

   8. Osma, najodličnejša stopnja je tako dajanje, da revščino preprečimo. To je, da preventivno ustvarjamo v družbi in bližnjem take okoliščine, da revščine sploh ne bo. Amen.

   http://zupnija-sempas.rkc.si/index.php/content/display/16/pridige/20

   Odgovori
2. Hvala says:

   21. novembra, 2021 at 18:20

   JEZUS JE REKEL FAVSTINI KOWALSKI-DAJEM TI MILOST TRPLJENJA

   1357 Ko sem šla nekoč mimo skupine ljudi, sem vprašala Gospoda: »Ali so vsi v stanju
   posvečujoče milosti, ker nisem čutila tvojih bolečin.« Torej morajo biti vsi v stanju milosti,
   vendar ne zaradi tega, ker nisi čutila mojega trpljenja. Včasih ti dajem občutiti neko
   stanje duše in ti dajem milost trpljenja; to pa le zato, da te uporabim kot sredstvo za
   njihovo spreobrnjenje.
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   dodala bi, tudi za vse tiste, ki še niso prejeli spoznanja od JEZUSA; da človek mora sprejeti od Gospoda, kar mu pošlje, On JE BOG, razmišljanje, da je človek nekaj sposoben brez milosti Božje je NAPUH.

   Bog daje vse ob svojem času, ki ga je predvidel za vsako rešitev, Bog daje veselje in radost, Bog daje trpljenje in tolažbo VSE DELA V NAŠE DOBRO IN NAŠE ZVELIČANJE, BOG JE ALFA IN OMEGA, KO ZAPRE ENA VRATA NA SVETU JIH NIHČE NE ODPRE, GA NI ČLOVEKA, KO PA ODPRE VRATA, GA NI ČLOVEKA, KI BI JIH ZAPRL, vse upiranje Bogu in neposlušnost je posledica naših grehov, neposlušnost Bogu pa izzove prekletstvo.

   Odgovori
3. Hvala says:

   21. novembra, 2021 at 17:52

   FAVSTINA KOWALSKA JE REKLA: KO BI S TEM SVOJIM TRPLJENJEM REŠILA VSAJ ENEGA OTROKA PRED UMOROM

   1276 16. 9. [1937]. Danes sem tako goreče želela opraviti sveto uro pred najsvetejšim
   zakramentom, vendar je bila Božja volja drugačna. Ob osmih so se pojavile tako silovite
   bolečine, da (31) sem morala takoj v posteljo. Tri ure sem se zvijala v bolečinah, to je, do
   enajstih zvečer. Nobeno zdravilo mi ni pomagalo; kar sem zaužila, sem izbruhala. Občasno
   sem se zaradi bolečin onesvestila. Jezus mi je dal spoznati, da sem [na] tak način sodelovala
   pri njegovem umiranju na Oljski gori in da je to trpljenje sam dopustil kot zadoščenje Bogu za
   otroke, pomorjene v telesih zlih mater. Takšno trpljenje sem prestajala že trikrat, vedno se
   začenja ob osmi uri – [in traja] do enajstih zvečer. Nobeno zdravilo mi ne more olajšati teh
   bolečin. Ko se bliža enajsta ura, same popustijo in takoj zaspim; naslednjega dne se počutim
   zelo slabotna. Prvič se mi je to zgodilo, ko sem bila v zdravilišču. Zdravniki niso mogli
   ugotoviti, kaj je to; ne injekcija ne nikakršno zdravilo mi ni nič pomagalo, (32) in sama nisem
   razumela, kakšne bolečine bi to lahko bile. Povedala sem zdravniku, da še nikoli v življenju
   nisem imela podobnih bolečin; priznal je, da ne ve, za kakšne bolečine gre. Zdaj razumem,
   kakšne so te bolečine, ker mi je to dal spoznati Gospod. Ko pomislim, da bom mogoče spet
   kdaj na tak način trpela, me objame groza. Ne vem, če bom še kdaj trpela na ta način – to
   prepuščam Bogu; kar mu je všeč, naj mi pošlje, to sprejmem z ljubeznijo in vdanostjo. Ko bi s
   tem trpljenjem lahko vsaj enega otroka rešila pred umorom

   Odgovori
4. Hvala says:

   21. novembra, 2021 at 17:47

   JEZUS JE REKEL SESTRI FAVSTINI KOWALSKI : ZA REŠITEV DUŠ POTREBUJEM TVOJE TRPLJENJE

   1612 (13) + 20. 2. [1938]. Danes mi je Gospod odgovoril: Za rešitev duš potrebujem tvoje
   trpljenje. O moj Jezus, stori z menoj, kar ti ugaja. Nisem imela poguma prositi Jezusa za
   večje trpljenje, ker sem zadnjo noč tako zelo trpela, da ne bi prenesla niti kapljice več od
   tistega, kar mi je sam Gospod Jezus dal.

   1613 Skoraj vso noč sem imela tako strašne bolečine, da se mi je zdelo, kakor da bi imela
   raztrgano vse drobovje. Zaužita zdravila sem izbruhala. Ko sem se nagnila k tlom, sem se
   onesvestila in tako – z glavo na (14) tleh – nekaj časa ostala. Ko se mi je vrnila zavest, sem
   opazila, da sem z vsem telesom pritisnila obraz in glavo. Ležala sem v izbruhanem in sem
   mislila, da bo to že konec. Ljubljena mati prednica in sestra Tarcyzja393sta me reševali, kakor
   sta mogli. Jezus je želel trpljenje, ne smrti. O moj Jezus, stori z menoj, kar ti ugaja. Samo
   moči mi daj za trpljenje. Ko me podpira tvoja moč, zdržim vse. O duše, kako vas ljubim!

   Odgovori
5. Hvala says:

   21. novembra, 2021 at 16:53

   NE POZABITE: TRPLJENJE IMA SMISEL, ROJEVA VELIKE STVARI. V TRPLJENJU NISI NIKOLI SAM, ČETUDI NEOPISLJIVO BOLI. ŽIVLJENJE JE DAR, ZA KATEREGA JE TREBA BITI HVALEŽEN (duhovnik Martin Golob)
   ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

   JEZUS JE JASEN. BLAGRUJE TISTE, KI KRIŽ PREPOZNAJO KOT POT POLNEGA ŽIVLJENJA, KI SPREJMEJO TRPLJENJE V LUČI ODREŠENJA IN LJUBEZNI.

   JEZUS PA IZREKA GORJE NAD TISTIMI, KI HOČEJO KRIŽ IZBRISATI IZ SVOJIH ŽIVLJENJ. IZBIRA JE NAŠA. ŽE STARA ZAVEZA JO POZNA, KO PRAVI: IZBERI SMRT ALI ŽIVLJENJE. http://arhiv.mirenski-grad.si/en/node/6621
   ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

   NI NAM TREBA ISKATI SREČE. ČE IMAMO LJUBEZEN DO DRUGIH, NAM BO DANA. JE NAMREČ BOŽJI DAR (Mati Terezija).
   …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
   MALODUŠNOST JE ZNAMENJE NAPUHA

   ČE SI MALODUŠEN, JE TO ZNAMENJE NAPUHA, KAR KAŽE, DA ZAUPAŠ V SVOJE LASTNE MOČI….(Mati Terezija)
   ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

   Odgovori
6. Miro says:

   21. novembra, 2021 at 15:52

   PAPEŽ FRANČIŠEK: S TEM KO SMO Z JEZUSOM, POSTAJAMO PRISTNI

   »Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja zadnje nedelje liturgičnega leta doseže višek v Jezusovi trditvi, ko pravi: »Kralj sem« (Jn 18,37). Te besede je izgovoril pred Pilatom, medtem ko je množica vpila, naj ga obsodi na smrt.« S temi besedami je papež Frančišek začel opoldanski nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 34. nedeljo med letom oziroma za slovesni praznik Kristusa Kralja vesoljstva. Danes pa je tudi svetovni dan mladih.

   P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

   On pravi, da je kralj, množica pa vpije, naj ga obsodi na smrt. Jasno nasprotje. Ključna ura je prišla. Prej Jezus ni hotel, da so mu ljudje vzklikali kot kralju. Spomnimo se tistikrat po pomnožitvi kruha in rib, ko se je umaknil, da bi sam molil (prim. Jz 6,14-15).

   Dejstvo je, da je Jezusovo kraljevo dostojanstvo precej drugačno od posvetnega. »Moje kraljestvo«, pravi Pilatu, »ni od tega sveta« (Jn 18,36). On ni prišel, da bi gospodoval, temveč da bi služil. Ne prihaja z znamenji moči, temveč z močjo znamenj. Ne nosi dragocenih oblačil, temveč je na križu brez vsega. Ravno z napisom danim na križ, je bil Jezus opredeljen kot »kralj« (prim. Jn 19,19). Njegovo kraljevo dostojanstvo je resnično onkraj človeških meril. Lahko rečemo, da ni kralj kot drugi, ampak je kralj za druge. Ponovno premislimo Kristusa pred Pilatom, ko pravi, da je kralj, ravno v trenutku, ko je množica proti Njemu, medtem ko se je takrat, ko je hodila za njim in mu vzklikala, distanciral od tega vzklikanja. Jezus tu pokaže, da je popolnoma svoboden do zemeljskega slovesa in slave. In mi, se vprašajmo, ga znamo v tem posnemati? Zmoremo obvladovati svojo težnjo, da bi nas nenehno iskali in potrjevali ali pa storimo vse, da nas drugi cenijo? V tem, kar počnemo, še zlasti v našem krščanskem prizadevanju štejejo aplavzi ali služenje?

   Jezus ne samo, da se izogiba iskanju zemeljske veličine, ampak tudi napravlja svobodno in neodvisno srce tistega, ki hodi za njim. On nas, dragi bratje in sestre osvobaja podložnosti zlu. Njegovo kraljestvo je osvobajajoče, v njem ni nič neznosnega. Jezus obravnava vsakega učenca kot prijatelja, ne kot podložnika. Kristus, čeprav je nad vsemi vladarji, ne vzpostavlja linije ločitve med samo in drugimi, saj jih želi imeti za brate in sestre, s katerimi želi podeljevati svoje veselje (prim. Jn 15,11). Kdor hodi za njim, se ne izgubi, nič ne izgubi, pridobi pa dostojanstvo. Kajti Kristus noče okoli sebe servilnosti, ampak svobodne ljudi. Sedaj pa se vprašajmo, od kod izhaja Jezusova svoboda? Odkrijemo jo, če se vrnemo k njegovi trditvi pred Pilatom: »Kralj sem. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. (Jn 18,37).

   Jezusova svoboda prihaja iz resnice. In njegova resnica nas osvobaja (prim. Jn 8,32). Toda Jezusova resnica ni ideja, nekaj odmišljenega. Jezusova resnica je resničnost, je On sam, ki napravlja v nas resnico, saj nas osvobaja pretvarjanj in lažnosti, ki jih imamo v sebi. S tem ko smo z Jezusom, postajamo pristni. Kristjanovo življenje ni neka predstava, med katero se lahko nadene najbolj pripravno masko. Kajti ko Kristus kraljuje v srcu, ga osvobaja hinavščine, zvijačnosti, dvoličnosti. Najboljši dokaz, da je Kristus naš kralj je distanca do stvari, ki onesnažujejo življenje in ga napravljajo dvoumnega, medlega in žalostnega. Ko je življenje dvoumno, je žalostno, zelo žalostno. Prav gotovo moramo vedno računati na omejitve in nezadostnosti, saj smo vsi grešniki. Toda, kadar se živi pod Jezusovim gospodovanjem, se ne postane pokvarjeni, lažni, nagnjeni k prikrivanju resnice. Se ne živi dvojnega življenja. Dobro si zapomnite: grešniki »da«, pokvarjenci »nikoli«.

   Naj nam Marija pomaga vsak dan iskati resnico Jezusa, Kralja vesoljstva, ki nas osvobaja zemeljskih sužnosti in nas uči obvladovati naše pregrehe.

   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-11/papez-francisek-s-tem-ko-smo-z-jezusom-postajamo-pristni.html

   Vsa čast in slava tebi, Kristus Kralj – zdaj in vekomaj!

   Odgovori
7. Hvala says:

   21. novembra, 2021 at 12:30

   RAZMIŠLJANJE…nadaljevanje

   Kolikokrat smo pogledali oziroma premišljevali kako je živel naša mati, JEZUSOVA MATI SVETA MARIJA.

   Kakšno je bilo njeno življenje? VEDNO JE POSLUŠALA BOGA, NI SE MU UPIRALA, NJENO ŽIVLJENJE JE BILO PREŽETO S TRPLJENJEM IN DAROVANU BOGU.

   Ko je sprejela od Boga ponudbo, da bo odrešenikova mati, se pravi, ko je rekla Bogu svoj DA, so se začele težave. V tistem času bi jo lahko ubili, ker ni bila noseča z zaročencem Jožefom, tiho je bila, NI RAZLAGALA NITI JOŽEFU, ampak je počakala, da JE BOG POSEGEL V TA DOGODEK. BOG JE POSEGEL TAKO, DA JE JOŽEFU POVEDAL, NAJ JE NE ODSLOVI.

   Potem so se prebijali skozi vsak dan s trdim delom, z vzgojo, itd…Potem je tudi Sveti Jožef umrl.

   Ko je Jezus začel z javnim delovanjem , so ji govorili celo, da ni normalen. Gledali so vse skozi duha posvetnosti.

   Ko so pričeli Jezusa zaničevati in zasledovati, da bi ga umorili, si lahko predstavljate trpljenje matere. Ko je šel na križ, ko so ga pribijali si predstavljate to njeno trpljenje? MEČ BOLEČINE JI JE RAZPARAL CELO DUŠO. Ni bežala pred trpljenjem, pa je Jezusova mati.

   Trpljenje bo ostalo, dokler bo svet obstajal. Ko pridemo v večnost je rekel Jezus, ne bo več nobene solze, vse bo On obrisal, ne žalosti ne bo, ne trpljenja, ne prekletstva!

   Odgovori
8. Hvala says:

   21. novembra, 2021 at 11:56

   MNOGI NE VEDO, KAJ SE DOGAJA V NJIHOVEM SRCU
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Mnogi kristjani živijo, ne da bi vedeli, kaj se dogaja v njihovem srcu. Zato sv. Pavel in sv. Jakob pravita: Ne verjemite vsakemu duhu, tistemu, kar čutite, ampak ga preizkušajte. Tako bomo vedeli, kaj se dogaja v našem srcu. Mnogi kristjani imajo srce kakor avtocesto in ne vedo, kdo gre in kdo se vrača, odhajajo in prihajajo, kajti ne znajo pretresti, kaj se v njih dogaja.

   Zato vam priporočam, da si vsak dan vzamete nekaj časa, preden greste v posteljo ali opoldne – kadar pač hočete, in se vprašajte: Kaj je danes šlo skozi moje srce? Kaj sem hotel narediti, misliti? Kaj je duh, ki se je pojavil v mojem srcu? Božji Duh, Božji dar, Sveti Duh, ki me vedno vodi dalje, v srečanje z Gospodom, ali pa duh sveta, ki me milo in počasi oddaljuje od Gospoda – gre za počasen, počasen, počasen zdrs.

   Prosimo za milost, da bi ostali v Gospodu in molimo k Svetemu Duhu, naj nam pomaga ostati v Gospodu in nam podeli milost razločevanja duhov, tega, kar imamo v sebi. Naj naše srce ne bo kot cesta, ampak točka srečanja med nami in Bogom.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 7.1.2020)

   http://arhiv.mirenski-grad.si/razlocevanje-med-svetim-duhom-duhom-sveta
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Res bi se morali vprašati vsak dan, KAJ GRE SKOZI NAŠE SRCE! KATERI DUH NAS VODI?

   Večkrat smo že omenjali, da hudobni suh ne bo miroval. Vsak, ki je izrekel svoj DA Bogu, JE POSTAL TARČA hudobca. Satan želi uničiti vse, kar je Božje, od Boga. Mi ljudje smo ustvarjena bitja od Boga.

   Satan ne miruje, ima izdelan načrt, kako postopno uničiti človeka. SAMI NE MOREMO NIČESAR BREZ BOŽJE MILOSTI.

   Hudobec vsiljuje svoje misli človeku, mu zastruplja pozitivne misli, seje dvom, razdor med ljudmi, v zakonu, razdor v družbi, seje na vsakem koraku strah, seje nepokorščino Bogu, predstavlja človeku napačne predstave o lagodnem življenju brez Boga, človek , ki njemu podleže nima SOČUTJA DO SOČLOVEKA, ne vidi naprej, ker ima zaveso pred očmi.

   Ranjeni ljudje, z globokimi ranami prizadevajo s svojimi ranami druge ljudi in zadajajo rane. VENDAR JE REŠITEV. JEZUSOVA ODREŠENJSKA KRI IN NJEGOVO USMILJENJE, KI JE VIŠJE OD NEBES.

   Odgovori
9. Janez says:

   21. novembra, 2021 at 10:45

   Geslo pokojnega metropolita dr. Alojzija Šuštarja in ljubljanskega nadškofa: Dei voluntatem facere (Božjo voljo spolnjevati)

   “KRISTJANI, ČE ME LJUBITE, BOSTE SPOLNJEVALI MOJE ZAPOVEDI”
   Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: 15 »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; 16 jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: 17 Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. 18 Ne bom vas zapústil sirot, prišel bom k vam. 19 Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. 20 Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. 21 Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodél.«

   Kdor sledi Jezusu, se uči ljubiti Očeta nad vse, celo nad svoje življenje. Jezus se skrajno resno izrazi, da je svoje življenje na tem svetu (npr. uspeh, slavo, moč, privilegije) treba celo ’sovražiti’, kar pomeni v danem kontekstu ’manj ljubiti kot’, oz. zaničevati v primerjavi z večnim življenjem. Saj, kdor hoče svoje življenje na tem svetu rešiti, ga bo izgubil. Tako ali drugače, prej ali slej, bomo življenje na tem svetu enkrat s smrtjo na zemlji izgubili. Ali ni veliko bolje za nas, iz vidika večnosti, če ga častno izgubimo, ko ga zavestno darujemo iz ljubezni do nekoga, kakor, če se ga v strahu zase do zadnjega obupno oklepamo in ostanemo pri tem sami kot neko zrno, ki noče umreti? V ljubezni do Očeta naj verujemo Njegovemu dobremu načrtu za dober izid naše življenjske poti, ki pa se ne konča s smrtjo, ampak pri Njem v večnosti, ker smo vendar ustvarjeni Zanj. Povabljeni smo, da trdno zaupamo Očetovemu načrtu, saj je v tem ravno naša ljubezen do Njega, da neomajno verujemo, da je njegov načrt v vsem dober, da celo najhujše stvari v našem življenju obrača na dobro vsem. In da se naučimo spolnjevati Božjo Voljo oziroma vse Božje zakone in pravila ter da ne mislimo na človeški način, ampak na Božji način.

   Vprašajmo se:”Ali je za zveličanje zadosti, če le verujemo, kar je Bog razodel, ne da bi krščansko vero tudi živeli in iz vere proizvajali dobra dela?” Odgovor se glasi: “Za zveličanje ni zadosti, če le verujemo, kar je Bog razodel, ampak smo dolžni tudi v praksi spolnjevati vse, kar nam Bog zapoveduje in nas Uči v Evangelijih.” Isto nam govori Jezus v gornjem evangeljskem odlomku, ki je del njegovega poslovilnega govora apostolom pri zadnji večerji, torej njegova oporoka. Morda smo bili pozorni, da kar dvakrat poudarja: “Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi” in “Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, me ljubi”. Po domače bi rekli: ljubezen do Boga je treba pokazati z dejanji. Tudi starši se ne zadovoljijo s tem, da jim otroci z besedami ponavljajo: “Rad te imam!” Če ne upoštevajo njihovih želja in ukazov, njihova ljubezen nima nobene življenjske vrednosti. Preskusni kamen naše ljubezni do Boga, kar je dejansko naša vera, je uresničevanje Jezusove največje zapovedi. V njej je povzet dekalog ali deset Božjih zapovedi, ki urejajo človekov odnos do Boga, Stvarnika in Očeta, in do soljudi, ki so zaradi skupnega Očeta naši pravi bratje in sestre. V obe smeri ima ta “največja zapoved” enako težo. Pobožen ljudomrznež, ki grdo ravna z ljudmi je tako od Boga bolj oddaljen, čeprav prakticira vero in moli, kot pa tisti, ki zna ustvarjati prisrčne medčloveške odnose, čeprav Boga z jezikom ne priznava; vendar vsebinsko živi po Božjih postavah, ker ljubi bližnjega. Pomembno se je odpreti delovanju Svetega Duha in pustiti Bogu, da pride k nam in ostane pri nas in v nas ter nas navdihuje, uči in vodi. Jezus obljublja apostolom in vsem svojim učencem Duha resnice. To je tista oživljajoča moč, ki v nas, če mu ne postavljamo ovir, rodi sadove krščanskega življenja, življenja po Božjih zapovedih. Apostol Pavel v svojem pismu Galačanom našteva za življenje silno dragocene “sadove Svetega Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje”. Roditi te sadove pomeni “imeti Jezusove zapovedi in jih spolnjevati” ali z drugimi besedami – ljubiti Boga. Naše krščanstvo se mora “učlovečiti”. To zahtevo je po pozornem branju evangelija spoznala in v odlokih drugega vatikanskega cerkvenega zbora izrazila Cerkev na pragu tretjega krščanskega tisočletja. Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu se začenja z razglasom: “Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih, je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev.” Za sprejem odrešenja je potrebna aktivna in dejavna vera v Boga. Vsaka vera v Jezusa ni odrešenjska (vera, ki temelji le na Jezusovih naukih in čudežnih dejanjih, vera zaradi koristi vernikov (6,14-15)). Odrešenjska vera je žrtvovanjska, razumska in bivanjsko sprejetje sporočila in osebe Jezusa do stopnje, ki spremeni človekove misli in dela v skladu z evangeljskim sporočilom, ter vodi v življenje in delovanje Božjih otrok. Pomembno je, da premislimo dejstvo, da samo vera še ni garant za naše odrešenje. Ta človeka šele odpira Jezusu, ki je izvor odrešenja in večnega življenja. In vera ki proizvaja dobra dela in zagotavlja, ljubezen, odpuščanje, dobroto, strpnost, usmiljenje, pomoč brezdomcem in ubogim, približa človeka jetusu, saj je tudi naš Odrešenik tako delal in učil druge, ko je bil na zemlji. In najvišja od vseh pa je zapoved ljubezni, je učil Jezus. Ta, ki spolnjuje Božje zapovedi, prejme resnico in luč, dokler ni v resnici poveličan in ve vse. Spoznanje resnice in odgovore na svoja največja vprašanja pa kristjani od Boga prejmemo, če smo poslušni Božjim zapovedim. Poslušnosti Bogu in ponižnosti pa se učimo vse življenje. Ni večjega zgleda poslušnosti, kot je Odrešenikov. O njem je Pavel dejal: »Čeprav je bil Božji Sin in pravi Človek, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni učenci, izvir večnega odrešenja.« Odrešenik je s popolnim življenjem, s spoštovanjem svojega svetega poslanstva nazorno udejanil in ponazoril pristno Božjo ljubezen in nam dal zgled. Nikoli ni bil ošaben, žaljiv, materialističen. Nikoli ni bil nadut zaradi ponosa. Nikoli ni bil nezvest. Vselej je bil ponižen. Vselej je pomagal in bil dober do ubogih, ponižanih in bolnih, saj je zaradi njih prišel na svet. »Zdravnika potrebujejo bolni«, je rekel Jezus. Naj bo naše prvo spreobrnjenje kot dobrih ljudi in dobrih kristjanov v tem, da si prizadevamo za vedno globljo ljubezen do Boga. Ljubezen do Boga nas vodi k temu, da bolj poslušamo njegovo besedo in živimo tako, kot nas On uči, da je prav glede na Božje zapovedi in postave. Tudi Jezus je moral spolnjevati Božjo Voljo na križu. Postavimo na temelj ljubezni naš odnos do bližnjih in dajajmo naprej drugim vse zastonj, saj smo tudi mi vse zastonj od Boga prejeli. Kolikokrat vidimo predvsem napake pri drugih, ki so jih drugi naredili, svojih napak pa ne vidimo. Zaradi teh napak druge ljudi kritiziramo, preziramo, jim obračamo hrbet, jim damo vedeti, da nimajo kaj iskati v naši bližini, v naši skupnosti, celo v cerkvi. S takim odnosom ne bomo nikomur pomagali, da se poboljša oziroma pride k Jezusu. In to tudi ni odnos, v katerem bi posnemali Jezusovo ravnanje. Zato se spreobrnimo v tem, da ne bomo ošabni, da nikogar ne bomo prezirali in poniževali, ampak bomo imeli do vsakega, spoštljiv odnos in bili dobri in usmiljeni. Marsikdo se ob krivici, ki jo je doživel, zakrkne in človeku, ki ga je prizadel, težko odpusti. V nebesih pa ne bo prostora za zamero. Dokler ne bomo zmogli odpustiti, bomo čakali pred nebeškimi vrati. Tudi Jezus nam naroča: »Odpustite in vam bo odpuščeno; s kakršno mero merite s tako se vam bo odmerilo; ves tisti dolg sem ti odpustil ali nisi tudi ti dolžan usmiliti se svojega brata; odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom…« Naj bo naše spreobrnjenje nadalje tudi v tem, da se učimo odpuščati in biti usmiljeni. Naj bo naše spreobrnjenje v tem, da nehamo skrbeti samo zase in postanemo živi udje oziroma mladike na trti Kristusovega telesa. Če bomo vsi delali tako, kot je ravnal Jezus, bomo zlahka postali živo občestvo in dajali boljši zgled in prispevali k boljšemu svetu. Biti kristjan ni samo hoditi k maši in moliti ter sprejeti Sveto Evharistijo, ampak v vsakdanjem življenju, v medsebojnih odnosih, v življenju kraja in župnije, dati sebe v službo Bogu in bližnjemu in vedno ravnati tako, kot bi na našem mestu ravnal Jezus. Vero v Boga je treba preliti v konkretna dobra dejanja in Ljubiti, kar je Božja Volja. Zato moramo poznati Kristusov Evangelij in ga vedno znova prebirati in premišljevati ob njem. Zato naj bo naše spreobrnjenje tudi v tem, da pogosto prebiramo Jezusov Evangelij in svoja ravnanja usklajujemo z Jezusovim ravnanjem in živimo tako kot je živel Odrešenik na zemlji. In začnimo takoj zdaj pri sebi, ne pri drugih. Veliko dela nas čaka za lastno preobrazbo, da se bomo poboljšali in spreobrnili, bili boljši kristjani in ljudje, spolnjevali Božjo Voljo in Hodili za Kristusom. Oboje nje potrebno zakramentalizacija in evangelizacija, ki jo je pričela v Cerkvi Prenova v Duhu. Prenova v Duhu ali Karizmatična prenova in Nova Evangelizacija je najprej in predvsem Božji dar, pravijo frančiškani. Vse je potrebno zakramentalizacija in Evangelizacija. Ne gre za kakšno izrazito specifično duhovnost, temveč le za resno razumljeno, mišljeno in živeto katoliško krščanstvo, katerega bistveni del je tudi dar Svetega Duha. Vedimo pa, da ne moremo biti dobri kristjani, če nismo obenem tudi dobri ljudje, ki smo podobni Jezusu in spolnjujemo Božjo Voljo in Evangelij.

   Vir: Razni izvlečki za premislek iz religioznih knjig in gradiv ter ljudi prispevkov raznih avtorjev na medmrežju ter lastni razmisleki in doprinosi.

   Npr. avtorji Thomas S. Monson, dr. Alojzij Šuštar, Thomas Merton, Tomaž Kempčan, sveti Frančišek, papež Frančišek et altri.

   Gospod Bog pridi k nam in nam pomagaj, da pride k nam vsem Tvoje Božje kraljestvo Miru, Ljubezni In Usmiljenja!

   Odgovori
   • Miro says:

     21. novembra, 2021 at 13:40

     Hvala za objavljena prispevka ob 10:34 in 10:45. Ob tem posredujem še prispevek NA KRATKO (iz KKC).

     DA BOMO VEDELI,KAJ PROSIMO V GOSPODOVI MOLITVI »OČE NAŠ« (SEDEM PROŠENJ), SE PRIPOROČIMO SVETEMU DUHU, NAJ NAS UVAJA V SKRIVNOSTI GLEDE BOŽJEGA KRALJESTVA, BOŽJE VOLJE, BOŽJEGA USMILJENJA … TI IN DRUGI POJMI O VEROVANJU, UPANJU IN LJUBEZNI SO ZELO PREGLEDNO PODANI V KATEKIZMU KATOLIŠKE CERKVE.

     Molimo:

     Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
     vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
     Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
     prenovil boš obličje zemlje.

     Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
     razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
     bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
     vselej radi sprejemali njegove spodbude.
     Po Kristusu našem Gospodu. Amen

     KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE NA KRATKO TAKOLE PREDSTAVI SEDEM PROŠENJ V GOSPODOVI MOLITVI »OČE NAŠ«:

     V “očenašu” imajo prve tri prošnje za predmet Očetovo slavo: posvečevanje njegovega imena, prihod božjega kraljestva in spolnjevanje božje volje. Druge štiri postavljajo predenj naše želje: te prošnje se tičejo našega življenja, da bi dobivalo hrano ali ozdravljalo od greha, ter se nanašajo na naš boj za zmago dobrega nad zlim.

     Ko prosimo “Posvečeno bodi tvoje ime”, vstopamo v božje namene, posvečevanje njegovega imena – razodetega Mojzesu, potem v Jezusu – po nas in v nas, kakor tudi v vsakem narodu in v vsakem človeku.

     Z drugo prošnjo ima Cerkev pred očmi v prvi vrsti Kristusovo vrnitev in dokončni prihod božjega kraljestva. Cerkev prosi tu tudi za rast božjega kraljestva v “današnjosti” naših življenj.

     V tretji prošnji prosimo našega Očeta, naj našo voljo zedini z voljo svojega Sina, da bi se v življenju sveta izpolnil njegov odrešenjski načrt.

     V četrti prošnji izražamo z besedami “daj nam” v občestvu s svojimi brati svoje sinovsko zaupanje v našega nebeškega Očeta. “Naš kruh” označuje zemeljsko hrano, ki je nam vsem potrebna za naš obstoj, pomeni pa tudi kruh življenja: božjo besedo in Kristusovo telo. Prejemamo ga v božjem “danes” kot nujno potrebno, (nad-)bitnostno hrano gostije božjega kraljestva, ki jo evharistija anticipira.

     Peta prošnja prosi božjega usmiljenja za naše žalitve, božjega usmiljenja, ki more prodreti v naše srce edinole tedaj, če smo znali po Kristusovem zgledu in z njegovo pomočjo odpustiti svojim sovražnikom.

     Ko rečemo “Ne vpelji nas v skušnjavo”, prosimo Boga, naj nam ne dopusti kreniti po poti, ki vodi v greh. Ta prošnja prosi za Duha razločevanja in moči; prosi za milost čuječnosti in stanovitnosti do konca.

     V zadnji prošnji, “temveč reši nas hudega”, prosi kristjan s Cerkvijo Boga, naj pokaže zmago, ki jo je Kristus že dosegel – nad “vladarjem tega sveta”, satanom, angelom, ki se osebno upira Bogu in njegovemu odrešenjskemu načrtu.

     S sklepnim “Amen” izražamo svoj “zgôdi se” glede sedmerih prošenj: “Tako naj bo.”

     KKC, št. 2857-2865

     Več o Gospodovi molitvi »Oče naš« na:
     http://www.marija.si/gradivo/kkc/

     Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

     Odgovori
10. Janez says:

    21. novembra, 2021 at 10:34

    Papež Frančišek o Božjem kraljestvu

    Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta
    Jezus je najprej odgovoril, da njegovo kraljestvo »ni od tega sveta« (v. 36). Potem pa je potrdil: »Ti praviš: Kralj sem« (v. 37). Iz vsega Jezusovega življenja je razvidno, da On nima političnih ambicij. Spomnimo se, da je bila po pomnožitvi kruha množica navdušena nad čudežem in ga je hotela razglasiti za kralja, da bi vrgla rimsko oblast in vzpostavila izraelsko kraljestvo. Toda za Jezusa je kraljestvo nekaj drugega, ki se prav gotovo ne udejanji z uporom, nasiljem in močjo orožja. Zato se je sam umaknil na goro, da bi molil (prim. Jn 6,5-15). Sedaj, ko odgovarja Pilatu, mu da vedeti, da se njegovi učenci niso bojevali in ga branili. Pravi: »Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.«

    Božje kraljestvo je utemeljeno na ljubezni
    Jezus hoče dati razumeti, da je nad politično oblastjo še ena druga veliko večja in se je ne doseže s človeškimi sredstvi. On je prišel na zemljo, da bi izvajal to oblast, ki je ljubezen in bi pričeval za resnico (prim. v. 37). Gre za božansko resnico, ki je dejansko osrednje sporočilo evangelija: »Bog je ljubezen« (1Jn 4,8) in hoče vzpostaviti na svetu svoje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru. Jezus je kralj tega kraljestva, ki se razteza vse do konca časov. Zgodovina nas uči, da so kraljestva, utemeljena na moči orožja in goljufije, krhka in prej ali slej razpadejo. Toda Božje kraljestvo pa je utemeljeno na ljubezni ter se zakorenini v srce. Božje kraljestvo se zakorenini v srce in tistemu, ki ga sprejme, podeli mir, svobodo in polnost življenja. Vsi mi hočemo mir, vsi mi hočemo svobodo, vsi mi hočemo polnost. Kako se to stori? Pusti, da se Božja ljubezen, Božje kraljestvo, Jezusova ljubezen ukorenini v tvojem srcu in imel boš mir, imel boš svobodo in imel boš polnost. Toda ne smemo pozabiti, da Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta. On bo lahko dal novi smisel našemu življenju, ki je včasih postavljeno na težko preizkušnjo tudi zaradi naših napak ter naših grehov, vendar samo pod pogojem, da ne sledimo logikam tega sveta in njegovim »kraljem«.

    Kaj je nebeško kraljestvo?
    Jezus se ne trudi, da bi to razložil. Oznanja ga od začetka svojega evangelija. ‘Nebeško kraljestvo je blizu.’ Tudi danes je blizu. Vendar ga nikoli naravnost ne pokaže, temveč posredno preko delovanja gospodarja, kralja, desetih devic… Preko prilik in primer nam pusti, da ga zaslutimo. Pokaže pa na učinke, da je nebeško kraljestvo sposobno spremeniti svet; kot kvas, ki je skrit v testu, kot majhno in ponižno gorčično seme, ki pa postane veliko kot drevo. Po dveh prilikah, o katerih želimo razmišljati, lahko razumemo, da je Božje kraljestvo navzoče v Jezusu osebno. On je skriti zaklad in dragoceni biser. Razumljivo je kmetovo in trgovčevo veselje: našla sta! To je veselje vsakega od nas, ko odkrijemo Jezusovo bližino in navzočnost v našem življenju. To je navzočnost, ki spreminja bivanje in nas odpira za potrebe bratov. To je navzočnost, ki nas vabi sprejeti vsako drugo navzočnost, tudi tisto od tujca in begunca. Je sprejemajoča navzočnost, vesela navzočnost, rodovitna navzočnost. Tako je kraljestvo v nas.

    Kako najti Božje kraljestvo?
    Vi bi me lahko vprašali; lahko bi me kdo vprašal: ‘Toda oče, kako najti Božje kraljestvo?’ Vsak od nas ima posebno pot. Vsakdo ima v življenju svojo pot. Za nekoga je srečanje z Jezusom dolgo pričakovano, želeno in iskano, kakor je predstavljeno v priliki o trgovcu, ki kroži po svetu, da bi našel nekaj vrednega. Drugim se zgodi nenadoma, skoraj po naključju, kakor v priliki o kmetu. To nas spominja, da se Bog vsekakor pusti srečati, saj je on tisti, ki se prvi želi srečati z nami in je prvi, ki išče, da bi nas srečal. Prišel je namreč, da bi bil ‘Bog z nami’. In Jezus je med nami, danes je tu. On je namreč rekel: ‘Kadar ste zbrani v mojem imenu, sem jaz med vami.’ Gospod je tukaj, je z nami, je med nami. On je, ki nas išče in se pusti najti tudi tistemu, ki ga ne išče. On je, ki nas išče in se pusti najti. Včasih se pusti najti na nenavadnih krajih in v nepričakovanih trenutkih. Ko pa najdemo Jezusa, smo očarani, prevzeti in z veseljem opustimo naš običajen, včasih pust in brezvoljen način življenja, da objamemo evangelij in se pustimo voditi novi logiki ljubezni ter ponižnemu in nesebičnemu služenju.

    Papež Frančišek

    Odgovori
    • Miro says:

      21. novembra, 2021 at 16:20

      Papež Frančišek je o Božjem kraljestvu imel še vrsto nagovorov, katere je dobro upoštevati, da bomo imeli pred seboj čim bolj celovito sliko o tem, kaj nam sporoča o Božjem kraljestvu. Omenimo tudi del nagovora, ki ga je imel pri maši na veliki četrtek 2020.

      PAPEŽ FRANČIŠEK O EVHARISTIJI, SLUŽENJU, MAZILJENJU – GOSPOD NAM PRAVI, ČE NE BOMO JEDLI NJEGOVEGA TELESA IN PILI NJEGOVE KRVI, NE BOMO VSTOPILI V NEBEŠKO KRALJESTVO!

      Papež Frančišek: »Evharistija, služenje, maziljenje. To je resničnost, ki jo danes doživljamo pri tem bogoslužju. Gospod, ki želi ostati z nami v evharistiji in mi vedno postajamo Gospodovi tabernaklji. Gospoda nosimo s seboj do te mere, kot nam on sam pravi, če ne bomo jedli njegovega telesa in pili njegove krvi, ne bomo vstopili v nebeško kraljestvo. To je skrivnost kruha in vina, da je Gospod z nami v nas, v nas, znotraj nas.

      Služenje. Ta gesta je pogoj za vstop v nebeško kraljestvo. Služiti, da, vsem. Ampak Gospod s to izmenjavo besed, ki jo je imel s Petrom, mu da razumeti, da je pogoj za vstop v Božje kraljestvo to, da mu moramo pustimo, da nam služi, da je Božji služabnik in naš služabnik. To je težko razumeti. Če ne pustim, da je Gospod moj služabnik, da me Gospod umiva, mi daje rasti, mi odpušča, ne bom vstopil v nebeško kraljestvo.

      In še duhovništvo. Danes bi želel biti blizu duhovnikom, vsem duhovnikom, od nedavno posvečenega pa vse do papeža. Vsi smo duhovniki … Gospod nas je mazil, da bi ponavzočali evharistijo, maziljeni za služenje,« je med drugim poudaril sveti oče.

      Več o nagovoru svetega očeta na:
      https://katoliska-cerkev.si/papez-francisek-med-sveto-maso-gospodove-vecerje-evharistija-sluzenje-in-maziljenje

      Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

      Odgovori