Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   8. decembra, 2021 at 18:55

   Slavje današnjega praznika je posvečeno BREZMADEŽNI DEVICI MARIJI (o pomenu čudovitega praznika več v objavah ob 9:08 in 18:41). Devica Marija je polna bogastva Božje milosti. Da bomo na naši življenski poti deležni potrebnih milosti, se priporočimo Marijini mogočni priprošnji pri Odrešeniku Jezusu. Molimo eno izmed najlepših molitev, posvečenih v čast Mariji, Morski zvezdi, ki je ljuba Božja Mati, vseh devic Devica in Nebeška vrata.

   ZDRAVA, MORSKA ZVEZDA

   Zdrava, Morska zvezda,
   ljuba Božja Mati,
   vseh devic Devica
   in Nebeška vrata.
   Ave – te pozdravlja
   Gabriel, nadangel,
   srečno drugo Evo,
   ki nam mir prinašaš.
   Ti jetnike reši,
   slepim vid povrni,
   zlo od nas odvrni,
   z dobrim nas obdari.
   Mater se izkaži,
   tvoje Božje dete
   naj po tebi usliši
   naše srčne želje.
   O, Devica sveta,
   blaga vsa in čista,
   vseh nas grehov reši,
   čistost v nas obnovi.
   Naj kot ti živimo,
   varno pot nam kaži,
   da se s tvojim Sinom
   v raju veselimo.
   Čast Bogu Očetu,
   Kristusu Gospodu
   in enako Duhu
   Svetemu na veke.
   Amen.

   O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

   Odgovori
2. Hvala says:

   8. decembra, 2021 at 18:42

   KORONSKA KRIZA-KAJ NAJ STORI JEZUSOV UČENEC?

   OBRISI MALIKOV V TEM ČASU

   KAJ MORE STORITI PRAVIČNI?

   Potrebna je jasna zavest, da je Bog še vedno Bog. Še vedno je na prestolu. Še vedno vlada narodom. Še več: on sam je nad to krizo, kakor koli jo razumemo, on jo je dopustil, za vsem tem ima tudi on svoj načrt, čeprav ta zaenkrat morda še ni razviden. »Kar koli se ti zgodi, to sprejmi kot nekaj dobrega, saj veš, da se nič ne pripeti brez Boga«, nas tolaži in spodbuja zgodnjekrščanski spis (Didahe 3,10). Torej: poskrbeti moramo, da smo trdno zasidrani v njegovi zgodbi, v evangeliju, ki se razrašča po vsem svetu in katerega nosilci smo. V evangeliju, ki je Božja moč (Rim 1,16) in ki razglaša nastop nove oblasti, naznanja pravi in resnično veliki »reset« vsega človeškega v Kristusu! V tej dobri novici moramo biti ukoreninjeni tudi in še posebej v takšnih vojnih, kriznih časih.

   Šele na osnovi te jasne zavesti se lahko Kristusova skupnost v teh razmerah posveti pravi posredniški molitvi, ki je njena prva kraljevsko-duhovniška služba pred Vladarjem vladarjev, Zdravnikom zdravnikov, Sodnikom sodnikov, Resničnim, ki je resnica sáma. To je torej prvi odgovor na vprašanje: »Kaj more storiti pravični?« Z gotovostjo in pogumno zaupnostjo naj prihaja pod prestol milosti in posreduje za svet, ki se je znašel v kaosu. Za to je poklican. Za to je postavljen od začetka stvarjenja.

   »Gospod preizkuša pravičnega in krivičnega.«

   Psalm 11,5
   To velja tudi v tej krizi: Bog preizkuša človeštvo – prepušča ga lastnim nagnjenjem, da človek sam boleče izkusi, kaj si želi, kaj je v resnici njegov »bog«. Maliki razkrivajo svoj pravi, morilski, zločinski obraz. Sicer je še prezgodaj za končno razsodbo (ta pripada izključno Bogu), vendar lahko v tem vojnem metežu že zdaj brez težav prepoznamo obrise vsaj dveh malikov. Prvi je malik znanosti in tehnologije. V resnici gre za lažno znanost, za znanost kot ideologijo, ki je pozabila na svoje znanstvene meje in se povzdignila nad vse ter prevzela vlogo, ki jo je imela v družbah nekoč religija. Ob boku ji stoji tehnologija, tudi medicinska tehnologija, kot nova odrešiteljica človeštva. Nasprotovanje temu maliku moramo Jezusovi učenci vsekakor pozdraviti. Drugi malik pa je mamljivost lažne duhovnosti, ki se utaplja v takšnih ali drugačnih videnjih in fantastičnih teorijah, ki slepi ljudi z lažnimi duhovi, prividi in strašenjem. Ta malik povzroča občutke ogroženosti, paniko, bes, otemnjenost razuma in agresijo. Nasprotovanje temu moramo Jezusovi učenci prav tako pozdraviti. Torej imamo stični točki z obema stranema. In proti obema.

   Toda še enkrat: »Gospod je v svojem svetem templju.«

   Kristus, ki mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji (Mt 28,18), je v svojem svetem templju. Je v posameznikih in skupnostih, ki so mu popolnoma posvečene. Ki vejo in popolnoma zaupajo, da je on odrešenik sveta (Jn 4,42). Se pravi je rešitelj tudi te krizne situacije. Pri njem je rešitev. Pri njem je upanje, pot naprej, izhod iz te krize in iz vseh kriz. Celo iz smrti in pekla samega (Raz 1,18). Z nepreklicnim vstajenjem od mrtvih ga je Oče že potrdil za vladarja, za Božjega Sina v moči (Rim 1,4). To, kar je v resnici kritično, je odnos vsakega človeka do njega. Torej: ne smemo pozabiti, kaj je prva, najpomembnejša kriza. Informacijska vojna okrog koronavirusa ni nepomembna, vendar je in mora ostati nekaj drugotnega, če hočemo biti in ostati Jezusovi učenci. On, vladar zgodovine, v in za vsem tem opravlja svoje delo. Kakšni so njegovi nameni, nam v podrobnostih morda še ni jasno, vemo pa, kaj je in ostaja njegov glavni namen: da se ljudje rešijo malikov, lažnih podob božanskega, in se zatečejo k živemu Bogu v Jezusu. On je bogat zaklad življenja in nenazadnje tudi ozdravljenja. Če nam Jezusova ljubezen in njegov dar, »pravo, polno življenje, ki ne mine«, res kaj pomenita, potem smo tudi v teh razmerah lahko mirni in polni poguma.

   Naša glavna naloga torej je in ostaja vezana na izvrševanje Kristusove popolne oblasti v tem svetu: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,18–19). Tako – z delanjem učencev in ustvarjanjem njihovih skupnosti – prihaja Božje kraljestvo v tem času. Tako se uresničuje Božja pravičnost. Tam je »pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17). Tam je »Gospod v svojem svetem templju«. Prinašanje dobre novice o Kristusovi ljubezni je hkrati najvišje dejanje ljubezni do bližnjega, še posebej v tem temnem času, ki vpije po odrešitvi.

   To sta torej drugi in tretji odgovor na vprašanje: »Kaj more storiti pravični?« Z vsemi sredstvi in ob vsaki priložnosti naj oznanja Resnico z veliko začetnico, evangelij o Kristusu, ki je umrl in vstal od mrtvih za vse. In gradi naj skupnosti, ki jih vodi Duh Vstalega, kjer je Božje kraljestvo že otipljivo navzoče v tem svetu.

   V luči tega poslanstva moramo v pričujoči vojni obe strani soočiti z malikovalskimi težnjami, ki so prisotne na obeh straneh, ter po drugi strani potrjevati njihovo kritiko. S tem že prehajamo k naši drugi nalogi, ki sicer ni tako pomembna kot prva, vendar se ji ne smemo povsem izogniti, če želimo aktivno delovati v temnem svetu, v katerega nas pošilja Kristus, in želimo biti razumevajoči, razumni, pravični, odgovorni, skrbni in ljubeči do ljudi, ki jih srečujemo. Vztrajati moramo v nelagodnem položaju, ki sicer ni nevtralen, vendar pa vidi skozi agende, poenostavitve in manipulacije ene in druge strani. Zavezani moramo biti tudi resnici z malo začetnico, resnici trenutne komplicirane družbene situacije, do katere ni lahke poti in ki je v nekaterih pogledih izmuzljiva. Po svojih močeh in v pravi meri jo moramo skušati dojeti, paziti se moramo lahkovernosti in poenostavljenih odgovorov z ene in druge strani ter biti pripravljeni ponižno spremeniti svoje poglede, če nova očitna dejstva pokažejo tako. Nasprotovati moramo demoniziranju posameznikov na eni ali drugi strani. V vsem tem se kaže človeška krhkost, zmotljivost, umrljivost, ki ji je namenjeno Kristusovo usmiljenje in ozdravljenje in vstajenje. S krotkostjo moramo sprejemati drugače misleče in posebej ljubosumno braniti enost Kristusovega telesa. Izstopiti moramo iz »pravil igre«, ki nam jih narekujejo vojne strategije ene ali druge strani. Posebej moramo izpostaviti dobre zglede posameznikov ali virov novic, ki ne pristajajo na preproste ideološke delitve, ampak tudi sami vztrajajo v iskreni, nelagodni negotovosti glede nekaterih vprašanj ter v samokritiki. Še enkrat: to ne pomeni, da smo nevtralni. Prepričan sem, da se bo ob svojem času pokazalo, da ima skeptična stran prav vsaj na nekaterih »bojiščih«. V vmesnem času pa smo poklicani, da si pridobimo čimbolj zanesljive informacije, dobro podprte z dejstvi in uravnotežene, ob ponižnem zavedanju, da je situacija kompleksna.

   Vseeno pa moramo paziti, da nas ukvarjanje s komplicirano resnico koronske krize ne potegne vase. Ravno v tem je nelagodnost položaja, v katerem moramo vztrajati. Ostati moramo v stiku s svetom, ne smemo pa dopustiti, da nas zmeda odvrne od naše glavne naloge oziroma da omaje našo vero, upanje in ljubezen ter veselje in pogum. »Vi ste luč sveta« (Mt 5,14), nam pravi Jezus. Če vidimo, da je povsod okrog tema, je še toliko bolj pomembno, da naša luč sveti brez vsakih ovir. Prav v tem času krize in negotovosti se namreč mnogi, ki so bili prej popolnoma otopeli za resnico, sprašujejo o temeljnih življenjskih vprašanjih. Iščejo upanje, iščejo pravi smisel. Sprašujejo se, kako bi morala pravzaprav izgledati prava človeška družba. Iz lastnih izkušenj vem, da so mnogi zdaj bolj odprti za evangelij, kot so bili kdaj prej. In ali ni ustanavljanje preprostih skupnosti, v središču katerih je Kristus in kjer se ljudje zares lahko povežejo in z ljubeznijo služijo drug drugemu – ali nastajanje in množenje takšnih iskrenih občestev ni pravi božanski odgovor na družbeno stisko in kaos, ki smo mu priča? Kaj pa če je to ena od tistih stvari, ki jih Gospodar zgodovine dela v in za vsem tem burnim dogajanjem? Ne na kateri, temveč na čigavi strani bi se radi znašli po koncu tega spopada?

   »Na krivične bo dal deževati zanke, ogenj, žveplo in hudo nevihto, to je delež njihove čaše. Zakaj Gospod je pravičen, ljubi pravičnost, iskreni bodo gledali njegovo obličje.«

   Psalm 11,6–7

   https://matjazcrnivec.wordpress.com/2021/11/14/koronska-kriza-kaj-naj-stori-jezusov-ucenec/#more-2118

   Odgovori
3. Miro says:

   8. decembra, 2021 at 18:41

   BREZMADEŽNO SPOČETJE DEVICE MARIJE

   VSEBINO DANAŠNJEGA SLOVESNEGA PRAZNIKA RAZLAGA MAŠNI HVALOSPEV, V KATEREM CERKEV POJE BOGU ZAHVALO S TEMI BESEDAMI: »DEVICO MARIJO SI OBVAROVAL VSAKEGA MADEŽA IZVIRNEGA GREHA IN OBDARIL S POLNOSTJO SVOJE MILOSTI. TAKO SI PRIPRAVIL VREDNO MATER SVOJEMU SINU TER V NJEJ NAZNAČIL ZAČETEK CERKVE, NJEGOVE SVETE IN BREZMADEŽNE NEVESTE.«

   Resnica o Marijinem brezmadežnem spočetju – o tem, da je bila od prvega trenutka svojega zemeljskega bivanja (to je od spočetja) obvarovana slehernega madeža izvirnega greha – je božje ljudstvo v Cerkvi priznavalo od vsega začetka, izoblikovala pa se je postopoma. Papež Pij IX. je povzel to stoletno vero, ko je 8. decembra 1854 razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju. To besedilo se glasi: »Da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu – to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.«

   Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom. Spomin na dan, ko je sveta Ana spočela preblaženo devico Marijo, Jezusovo mater, so v vzhodni Cerkvi obhajali že v 8. stoletju. Na Zahodu se je praznik pojavil v 9. stoletju in sicer najprej na jugu Italije. Od tam se je praznovanje širilo po drugih deželah Evrope, hitreje v drugi polovici 13. stoletja po zaslugi blaženega Janeza Dunsa Scota, ki je jasno učil, da je Bog Marijo “z ozirom na Kristusovo zasluženje tako rekoč prestregel, da niti za trenutek ni bila potegnjena v prepad greha, ampak je bila že v prvem trenutku obdarjena z nadnaravno svetostjo”.

   Praznik Marijinega brezmadežnega spočetja se v vesoljni Cerkvi obhaja od leta 1708, ko ga je zaukazal papež Klemen XI. Datum je bil določen z ozirom na 8. september, ko obhajamo spomin rojstva Device Marije – med obema praznikoma je devet mesecev.

   V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že mnogo prej kakor v Rimu. Najstarejša priča za to je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludovik Schonleben, je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje nad 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju …« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela … v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo«. To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858. To resnico so v srcih vernih ljudi, mladih deklet in fantov, gojile Marijine kongregacije ali družbe, ki so blagodejno pospeševale duhovno rast po vseh župnijah na Slovenskem.

   Povzeto po: https://revija.ognjisce.si/svetnik-za-vsak-dan/1489-brezmadezno-spocetje-device-marije

   O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

   Odgovori
4. Hvala says:

   8. decembra, 2021 at 17:59

   POSLUŠNOST

   KDOR JE POSLUŠEN BOŽJIM BESEDAM, V NJIH SPREJEMA BOGA SAMEGA , NJEGOVO PODARJENJE, IZTEKANJE NAVZVEN

   akaj je poslušnost Bogu tako pomembna, da je celo izenačena z ljubeznijo do njega? “Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi” (Jn 14,15.21.23; 15,10.14). Kako sta lahko poslušnost in ljubezen eno in isto? Ali ni poslušnost nekaj precej bolj hladnega, formalnega, tudi prisilnega?

   Poslušnost je z ljubeznijo izenačena zato, ker nam Bog prek svoje besede posreduje, izliva, podarja samega sebe. Njegovi ukazi so stvariteljski ukazi, ko jih poslušamo, jih čuvamo, se jih držimo in jih udejanjamo, dejansko nastaja nova resničnost, Božje kraljestvo, novo stvarjenje. Kdor je poslušen Božjim besedam, v njih sprejema Boga samega, njegovo podarjanje, iztekanje navzven. “Beseda je bila Bog” (Jn 1,1). In je. Ker ga ljubi, ga sprejema, in ker ga sprejema, ga ljubi. Vse veliko Kristusovo delo odrešenja na križu ima za cilj to, da se odstranijo vse ovire za človeško poslušnost. Odstranjen je greh, ki je odtujenost in sovražnost Bogu, zavračanje Boga-v-podarjanju-samega-sebe prek svoje besede. Novi človek, ustvarjen skladno s podobo Božjega Sina, z veseljem upošteva in dela vse, kar mu govori Oče (Ps 40,9).

   https://matjazcrnivec.wordpress.com/category/jezusovi-ucenci/

   Odgovori
5. Miro says:

   8. decembra, 2021 at 9:08

   SLOVESNI PRAZNIK BREZMADEŽNEGA SPOČETJA DEVICE MARIJE

   Katoliška cerkev 8. decembra praznuje slovesni praznik brezmadežnega spočetja device Marije.

   Marija je bila spočeta po naravni poti, kakor vsak drug otrok. Zaradi posebne naloge v zgodovini odrešenja, saj je bila izbrana, da postane Božja Mati, pa je bila po nauku Cerkve obvarovana madeža izvirnega greha in je bila vse od spočetja deležna posvečujoče milosti. To tudi izraža besedna zveza brezmadežno spočetje.

   POMEN PRAZNIKA

   Nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju namreč pravi, da je bila Marija, ki je bila pred vsemi veki določena za mati Božjega Sina Jezusa Kristusa, ravno zaradi te svoje naloge vnaprej predvidena za svetost in čistost. Bog je zaradi Jezusovega rojstva vnaprej odel Marijo s svojo milostjo, da je bila od samega začetka svojega bivanja čista in brez madeža. Vse to se je zgodilo že takrat, ko sta jo spočela njena starša sv. Joahim in sv. Ana. Zato pravimo, da je bila Marija brez madeža spočeta, oziroma da je Brezmadežno Spočetje (Lurd). Marija je bila torej obvarovana vsakega greha in še prav posebej izvirnega greha, s katerim smo ljudje ranjeni in zaradi njega nagnjeni k slabemu.

   Božja Mati, spočeta brez madeža izvirnega greha, je za človeštvo ideal in vzor, hkrati pa tudi porok upanja in priprošnjica pri Bogu. Praznik spominja na Marijino edinstveno mesto v Cerkvi in vabi, da bi se po njenem zgledu in priprošnji tudi kristjani trudili za svetost kot globinsko prijateljstvo z Bogom. Marija je bila že ob spočetju in vse življenje v stanju posvečujoče milosti, se pravi brez greha. Kristjan ta dar prejme z zakramentom krsta, ki mu izbriše izvirni greh, mu da posvečujočo milost in ga vključi v občestvo Cerkve. Posvečujoča milost pa se mu obnovi pri vsaki iskreni spovedi, ko mu Bog izbriše grehe, tako da lahko na novo zaživi odrešeno življenje.

   Več o slovesnem prazniku brezmadežnega spočetja device Marije na:
   https://katoliska-cerkev.si/slovesni-praznik-brezmadeznega-spocetja-device-marije

   O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

   Odgovori
6. Hvala says:

   8. decembra, 2021 at 7:06

   ENO Z JEZUSOM

   V človeku, ki veruje evangeliju, evangelij sam postane močna in delujoča Božja beseda, ki v njem dejansko vzpostavlja resničnost, o kateri govori. Po veri, zgolj po veri, brez vsakršnih človeških zaslug, kot utrpevanje Boga. Tak človek je zgolj v moči Božje besede s Kristusom eno, je v Kristusu in Kristus je v njem.

   V tako razumljenem in apliciranem evangeliju gre torej za resnično združitev človeka z Bogom, torej za mistiko v pravem pomenu besede. Poleg tega se ta združitev dogaja na skrivnosten način, ker človeka v vsakem pogledu presega in je onkraj njegovega umevanja ali nadzora. Ključni človekov odziv – za razliko od mnogih drugih mistik – je zgolj poslušna vera, ki sprejema razodetje Kristusa in žívi Božji besedi dopušča, da opravi svoje kirurško delo na jazu verujočega.

   https://matjazcrnivec.wordpress.com/teksti/eno-z-jezusom/

   Odgovori
7. Miro says:

   7. decembra, 2021 at 18:10

   JEZUS JE CENIL IZGUBLJENE IN MAJHNE – KDO BI TVEGAL IZGUBO 99-IH OVAC ZAVOLJO ENE? VEČNA JEZUSOVA TEMA JE BILO RAZUMEVANJE DO MAJHNIH IN IZGUBLJENIH, ZATO IŠČE TUDI TEBE IN MENE!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 18,12-14)

   »Kaj se vam zdi? Če ima neki človek sto ovc in ena od njih zaide, ali ne bo pustil devetindevetdesetih v gorovju in šel iskat tisto, ki je zašla? In če se mu posreči, da jo najde, resnično, povem vam, se je veseli bolj kakor devetindevetdesetih, ki niso zašle. Tako tudi ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da bi se pogubil kateri od teh malih.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+18%2C12-14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Hoditi za Jezusom ni neka ideja, ampak pomeni biti nenehno doma. Ta dom je Cerkev, kamor Kristus vedno privede nazaj, tudi tiste, ki so se oddaljili.

   Jezus je nadvse skrbel za šibke in majhne. Tu nam je prikazan med otroci, ki so imeli v družbi le majhno veljavo. Izgubljena ovca je povsem okupirala dobrega pastirja; do te mere, da je riskiral izgubo ostalih in tako svojega lastnega preživetja. Podobno je s cerkvijo – morala bi skrbeti za tiste, za katere nihče noče. Kako preprosto se to sliši, a kako težko je to izpeljati.

   Jezus je cenil izgubljene in majhne – kdo bi tvegal izgubo 99-ih ovac zavoljo ene? Večna Jezusova tema je bilo razumevanje do majhnih in izgubljenih. Zato išče tudi tebe in mene.

   Jezus ni čarovnik, vrač, zdravilec, ki pride, ozdravi in gre. Vsakogar vrne nazaj na njegovo mesto, kar je čudovito Gospodovo dejanje. Jezus nas vedno pripelje nazaj domov, nikoli nas ne pusti same na poti. V evangeliju najdemo polno teh dejanj: Lazarjevo obujenje; življenje, podarjeno Jairjevi hčerki ali vdovinemu sinu; pa tudi izgubljena ovca, ki jo pripelje nazaj v stajo; ali žena, ki izgubi in ponovno najde drahmo.

   Kajti Jezus ni prišel iz nebes sam, je Sin nekega ljudstva. Jezus je obljuba, dana ljudstvu, in njegova identiteta je tudi pripadnost tistemu ljudstvu, ki od Abrahama dalje hodi nasproti obljubi. Ta Jezusova dejanja pa nas učijo, da nas vsaka ozdravitev, vsako odpuščanje vedno pripelje nazaj k našemu ljudstvu, ki je Cerkev. Jezus vedno odpusti in njegova dejanja postanejo tudi revolucionarna ali nerazložljiva, kadar njegovo odpuščanje doseže koga, ki se je preveč oddaljil, kot na primer cestninar Matej ali njegov kolega Zahej. Poleg tega Jezusa ni mogoče razumeti brez Božjega ljudstva. Ljubiti Kristusa brez Cerkve je absurdno; enako poslušati Kristusa, ne pa Cerkve, ali hoditi za Kristusom na robu Cerkve. Papež Pavel VI. je poudarjal, da sta Kristus in Cerkev združena. Vsakič, ko Kristus pokliče neko osebo, jo pripelje v Cerkev.

   Ta dejanja Jezusove velike nežnosti nam dajejo razumeti, da naš nauk, ali če rečemo naša hoja za Kristusom, ni neka ideja, ampak pomeni biti nenehno doma. Če nekdo odide zdoma zaradi greha, zmote, je rešitev, vrniti se z Jezusom nazaj domov v Cerkev. To so dejanja nežnosti. Enega po enega nas tako Gospod kliče v svoje ljudstvo, znotraj svoje družine, k naši materi, sveti Cerkvi.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

   Odgovori
8. Hvala says:

   7. decembra, 2021 at 16:04

   https://matjazcrnivec.wordpress.com/prevodi/miller17/

   Nedavno sem govoril z brezdomcem v pralnici, ki je rekel, da če zvedemo krščansko duhovnost na matematiko, oskrunimo sveto. Mislil sem, da je to zelo lepo in tolažilno, ker nikdar nisem bil dober v matematiki. Mnogi od naših poskusov, da bi razumeli krščansko vero, jo le poplitvijo. Nič bolj ne morem razumeti celote Boga, kot lahko palačinka, ki sem si jo naredil za zajtrk, razume mojo kompleksnost. Tisto malo, kar lahko razumemo, zrno peska, ki ga je naš um zmožen razumeti, tiste ideje, kot so Bog je dober, Bog čuti, Bog ljubi, Bog vse ve, so dovolj, da ohranja naša srca v vztrajanju pri njegovem veličanstvu in drugačnosti za vedno.

   Odgovori
9. Miro says:

   7. decembra, 2021 at 12:43

   ŽELITE BITI VELIKI? NAPRAVITE SE MAJHNE! (sv. John Henry Newman)

   – Kdor se trudi, da bi bil poslušen Bogu, nedvomno pridobiva vsaj spoznanje o samem sebi – to pa je prvi in najvažnejši korak na poti do spoznavanja Boga.

   – Ko greš po svojih opravkih, se potrudi, da boš z Bogom v srcu združen in vedno v navzočnosti Jezusa Kristusa, ki je tvoj prijatelj in Odrešenik.

   – Gospod, vem, da ne boš zapustil tistih, ki te iščejo, niti ne boš razočaral tistih, ki vate zaupajo.

   – Želite biti veliki? Napravite se majhne! Med ponižanjem samega sebe in resničnim napredovanjem je neka skrivnostna zveza.

   – O Bog, naj z vsakim novim letom lepše / mi vsako lepo čustvo v prsih zacveti, / zaneti vsako novo leto svojo mi ljubezen, / da v stalen plamen zažari!

   – Vera je skrivnostna posredovalka, po kateri prejmemo božje darove, ki jih sicer ne bi mogli biti deležni – po besedi Svetega pisma: “Trdno veruj; vse je mogoče tistemu, ki veruje!”

   Misli sv. Johna Henryja Newmana, izbor iz Ognjišča

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Hvala says:

    7. decembra, 2021 at 11:49

    NE SODITE SVOJIH BRATOV
    14
    1 Slabotnega v veri sprejemajte medse, ne da bi presojali njegove pomisleke. 2 Nekdo je prepričan, da sme jesti vse; drugi, ki je slaboten, pa jé samo sočivje. 3 Kdor jé, naj ne zaničuje tistega, ki ne jé; kdor pa ne jé, naj ne sodi tistega, ki jé, saj ga je Bog sprejel. 4 Kdo si ti, da sodiš tujega služabnika? Naj stoji ali pade, to je stvar njegovega gospodarja. Vendar pa bo stal, saj je Gospod dovolj močan, da ga postavi. 5 Nekdo razločuje med dnevom in dnevom, drugemu pa so vsi dnevi enaki; vsak naj doseže polno prepričanje v svojem umu. 6 Kdor upošteva dneve, naj jih upošteva za Gospoda. Pa tudi kdor jé, jé za Gospoda, saj je zato hvaležen Bogu. Tudi kdor ne jé, se zdrži jedi za Gospoda in je prav tako hvaležen Bogu. 7 Kajti nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. 8 Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. 9 Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim. 10 In ti, zakaj sodiš svojega brata? Ali pa ti, zakaj zaničuješ svojega brata? Saj bomo vendar vsi stopili pred Božji sodni stol. 11 Kajti pisano je:
    Kakor jaz živim, pravi Gospod, se bo pred mano upognilo vsako koleno
    in vsak jezik bo slavil Boga.
    12 Potemtakem bo vsak izmed nas dajal Bogu račun o sebi.
    Ne bodite v spotiko bratom
    13 Zato nehajmo soditi drug drugega. Rajši pazíte na to, da ne boste bratu v spotiko ali v pohujšanje. 14 Vem in sem prepričan v Gospodu Jezusu, da ni nič sámo na sebi nečisto; a če kdo misli, da je kaj nečisto, je zanj nečisto. 15 Če je torej tvoj brat užaloščen zaradi tega, kar ješ, ne ravnaš več v skladu z ljubeznijo. Nikar ne pogubljaj s svojo jedjo človeka, za katerega je Kristus umrl! 16 Naj se torej nikakor ne jemlje čast dobrini, ki vam je dana. 17 Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu. 18 Kdor namreč v tem služi Kristusu, je všeč Bogu in spoštovan pri ljudeh. 19 Prizadevajmo si torej za to, kar je v prid míru in medsebojnemu izgrajevanju. 20 Nikar ne razdiraj Božjega dela zaradi jedi! Vse stvari so sicer čiste, vendar pa je slabo za človeka, če z jedjo koga pohujšuje. 21 Zato je dobro ne jesti mesa niti piti vina niti delati kar koli, ob čemer se utegne tvoj brat pohujšati. 22 Vero, ki jo imaš, ohrani zase pred Bogom. Blagor tistemu, ki ne obsoja sam sebe v tem, za kar se je odločil. 23 Kdor pa jé v dvomu, je obsojen, če jé, ker tega ne dela iz vere. Kar koli pa ne izvira iz vere, je greh. (Rim 14)

    Odgovori