Članki za dušo

15.037 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   13. januarja, 2022 at 10:10

   Dodatek: skrajšane misli patra Marka Ivana Rupnika v premislek
   Tlačiti in siliti človeka nekritično v neke kalupe in formule duhovnosti ni duhovno. Potrebna je Milost in Dobrota, da postanejo plodna tla in da se odpre duša in srce človeka za Boga. NIČ NE GRE NA SILO. Bog je Usmiljenje in Dobrota, ki časka in vabi Človeka k Sebi. Posebno takrat je prenagljeno, ko nima temelja v Božji Milosti in v Živi Stvarnosti, ko to ni Božja Volja in Božji Načrt in ko človek še ni zrel in pripravljen, vendar hoče preseči trenutno stanje. Vse dozori in takrat je pravi čas, ki ga bo blagoslovil Gospod. Ker bo človeku, ki ga nagovarjajo neki človeški kalupi in formule, le s težavo pomagalo k boljšemu in pristnejšemu življenju. Duhovno življenje, ki je Notranja Resničnost, po Božji Milosti in Usmiljenju je namreč Življenje prav zato, ker izhaja iz Njega in se dotika po Božji Volji človeka kot Žive Osebe. Zato naj si vedno prizadevam, da bi poslušal in ohranjal srce in dušo v ponižni Bogaboječi Drži, v molitveni prošnji in v Učljivem položaju in prositi Boga Milosti, da bi slišal in uresničeval vedno znova NJEGOVO RESNICO in da bi se SRCE VEDNO UČILO PRAVIČNOSTI, DOBROTE IN LJUBEZNI, ki je najvišja Božja Zapoved. Predvsem pa dajmo kristjani zgled Pravičnega Življenja po Jezusovih Naukih tako, da bomo pomgali k utrditvi in širjenju
   krščanske Vere, ko bomo vse kar govorimo in Verujemo ter molimo tudi Živeli!

   Božja Pomoč in Usmiljenje Ostani Vedno z Nami Vsemi!

   Odgovori
2. Janez says:

   13. januarja, 2022 at 10:02

   Sveti oče papež Frančišek: IZKAZANO NAM JE BILO USMILJENJE, POSTANIMO USMILJENI

   Sveti oče je v pridigi o Usmiljenju spregovoril o tem, kako so učenci, ki so od Jezusa prejeli usmiljenje, tudi sami postali usmiljeni. Povabil je, naj isto storimo tudi mi ter dopustimo, da nas MIR, ODPUŠČANJE in RANE Usmiljenega Jezusa obudijo v življenje.
   Sporočila sestra Leonida Zamuda SL – Vatikan

   Vstali Jezus se večkrat prikaže učencem. Potrpežljivo tolaži njihova potrta srca. Po svojem vstajenju tako Jezus udejanja »vstajenje učencev«. In oni potem, ko jih Jezus ponovno dvigne, spremenijo življenje. Pred tem jih mnoge Gospodove besede in zgledi niso mogli preoblikovati. Zdaj, na veliko noč, se dogodi nekaj novega. In zgodi se v znamenju usmiljenja. Jezus jih ponovno dvigne z usmiljenjem. In oni, ki so prejeli usmiljenje, postanejo usmiljeni. Zelo težko je biti usmiljen, če se nekdo ne zaveda, da je prejel usmiljenje.

   1. Usmiljenje prejmejo predvsem preko treh darov: najprej jim Jezus podari mir, nato Duha, na koncu rane. Na začetku jim podari mir. Učenci so bili zaskrbljeni. Zaprli so se v hišo iz strahu, ker so se bali, da bi jih aretirali in bi končali tako kot Učitelj. Vendar pa niso bili zaprti samo v hiši, ampak so bili zaprti tudi v svojih krivdah. Zapustili in zatajili so Jezusa. Čutili so se nesposobne, za nobeno rabo, zgrešene. Jezus pride in jim dvakrat ponovi: »Mir vam bodi!« Ne prinese miru, ki odvzame zunanje težave, ampak mir, ki vlije zaupanje znotraj. Ne zunanji mir, ampak mir srca. Pravi: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn 20,21) Kot da bi rekel: »Pošiljam vas, ker verjamem v vas.« Tisti potrti učenci se spravijo s samimi seboj. Jezusov mir stori, da preidejo od krivde k poslanstvu. Jezusov mir namreč vzbudi poslanstvo. Ni brezskrbnost, ni lagodnost, je izstopiti iz sebe. Jezusov mir osvobaja zaprtosti, ki hromijo, pretrga verige, ki zasužnjujejo srce. In učenci čutijo, da so prejeli usmiljenje: čutijo, da jih Bog ne obsoja, jih ne ponižuje, ampak verjame vanje. Da, v nas verjame bolj kot mi verjamemo sami vase. »Ljubi nas bolj kot mi ljubimo same sebe.« (prim. J. H. Newman, Meditations and Devotions, III,12,2). Za Boga ni nihče zgrešen, nihče nekoristen, nihče izključen. Jezus danes ponovno ponavlja: »Mir tebi, ki si dragocen v mojih očeh. Mir tebi, ki si pomemben zame. Mir tebi, ki imaš poslanstvo in za katerega je Oče pripravil Božji Načrt, da Spolnjuješ Božjo Voljo. Nihče ga ne more opraviti namesto tebe, ker si v Božjih očeh edinstven. Si nenadomestljiv. In jaz verjamem vate.«

   Nadalje Jezus učencem podeli usmiljenje s tem, da jim podeli Svetega Duha. Podari jim ga v odpuščanje grehov (prim. v. 22-23). Učenci so bili krivi, pobegnili so in zapustili Učitelja. In greh muči, zlo ima svojo ceno. Naš greh, pravi Psalm (prim. 51,5) je vedno pred nami. Sami ga ne moremo izbrisati. Le Bog ga odstrani, le On s svojim usmiljenjem stori, da izstopimo iz svoje najgloblje bede. Kakor tisti učenci, moramo dopustiti, da nam odpusti in reči iz srca: »Odpusti Gospod«. Odpreti srce, da nam je lahko odpuščeno. Odpuščanje v Svetem Duhu je velikonočni dar, da bi notranje vstali. Prosimo za milost, da bi ga sprejeli, da bi objeli zakrament odpuščanja. In da bi razumeli, da v središču spovedi nismo mi s svojimi grehi, ampak Bog s svojim usmiljenjem. Ne spovemo se zato, da bi se zrušili, ampak da bi bili ponovno dvignjeni. To zelo potrebujemo, vsi. To potrebujemo tako kot majhni otroci, ki jih mora očka vsakič, ko padejo, ponovno dvigniti. Tudi mi pogosto pademo. In Očetova roka je pripravljena, da nas postavi na noge, da lahko gremo naprej. Ta gotova in zanesljiva roka je spoved. Je zakrament, ki nas ponovno dvigne, ki nas ne pusti na tleh, da bi jokali na trdih podih naših padcev. Gre za zakrament vstajenja, je čisto usmiljenje. Tisti, ki sprejema spovedi ljudi, mora dati čutiti sladkost usmiljenja. To je pot tistih, ki sprejemajo spovedi ljudi, da dajo čutiti sladkost Božjega usmiljenja, ki vse odpušča. Bog vse odpušča.

   Po miru, ki ponovno usposobi, in odpuščanju, ki ponovno dvigne, je tukaj tretji dar, s katerim Jezus izkaže usmiljenje učencem: On jim podari rane. Po tistih ranah smo ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24; Iz 53,5). Vendar pa kako nas lahko rana ozdravi? Z usmiljenjem. V tistih ranah se, kakor Tomaž, z roko dotaknemo, da nas Bog ljubi do konca, da je naše rane storil za svoje, da je na svojem telesu nosil naše slabosti. Rane so odprti kanali med Njim in nami, ki razlivajo usmiljenje na našo bedo. Rane so poti, ki nam jih je Bog na široko odprl, da bi vstopili v njegovo nežnost ter z roko otipali, kdo je On. In da ne bi več dvomili o njegovem usmiljenju. Ko častimo, poljubimo njegove rane, odkrijemo, da je vsaka naša slabost sprejeta v njegovo nežnost. To se zgodi pri vsaki maši, kjer nam Jezus podari svoje ranjeno in vstalo telo. Dotaknemo se Ga in On se dotakne našega življenja. In stori, da se v nas spustijo nebesa. Njegove blesteče rane razparajo temo, ki jo nosimo v sebi. In mi, kakor Tomaž, najdemo Boga, odkrijemo ga v notranjosti in blizu, ter mu ganjeni rečemo: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28) Vse se začne tukaj, iz milosti, da nam je bilo izkazano usmiljenje. Tukaj se začne krščanska pot. Če pa se opiramo na svoje sposobnosti, na učinkovitost naših struktur in naših načrtov, ne bomo prišli daleč. Le če sprejmemo Božjo ljubezen, bomo lahko dali svetu kaj novega.

   2. Tako so storili učenci: ker jim je bilo izkazano usmiljenje, so postali usmiljeni. To vidimo v prvem berilu. Apostolska dela pripovedujejo, da »nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, ampak jim je bilo vse skupno.« (4,2) Ne gre za komunizem, ampak za neokrnjeno krščanstvo. In to je toliko bolj presenetljivo, če pomislimo, da so se ti tisti učenci malo prej prepirali glede nagrad in časti, o tem, kdo med njimi je največji (prim. Mr 10,37; Lk 22,24). Zdaj si delijo vse, imajo »eno srce in eno dušo« (prim. Apd 4,32). Kako so se lahko tako spremenili? V drugem so videli isto usmiljenje, ki je preoblikovalo njihovo življenje. Odkrili so, da jim je skupno Jezusovo poslanstvo, odpuščanje in Telo. Podelitev zemeljskih dobrin se je zdela naravna posledica. Besedilo nato pravi, da »nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.« (v. 34) Njihovi strahovi so se razblinili, ko so se dotaknili Gospodovih ran, sedaj se ne bojijo zdraviti ran pomoči potrebnih. Ker tam vidijo Jezusa. Ker je tam Jezus, torej v ranah pomoči potrebnih.

   Sestra, brat, ali želiš dokaz za to, da se je Bog dotaknil tvojega življenja? Preveri, če se sklanjaš nad rane drugih. Danes je dan, v katerem se je potrebno vprašati: »Ali sem jaz, ki sem tolikokrat prejel mir od Boga, njegovo odpuščanje, njegovo usmiljenje, usmiljen z drugimi? Ali jaz, ki sem se tolikokrat hranil z Jezusovim Telesom, naredim kaj, da bi nasitil tistega, ki je reven?« Delujmo in pomagajmo ljudem in naredimo tudi mi kaj DOBREGA. Ne ostanimo brezbrižni. Ne živimo polovičarske vere, ki le VSE PREJEMA OD BOGA, vendar NIČ NE DAJE DRUGIM NAPREJ, ki sprejme dar, vendar pa se ne podarja. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte nas Uči Jezus. Izkazano nam je bilo Usmiljenje, postanimo Usmiljeni. Prejeli smo Božje Milosti, talente in Božjo Dobroto, da jih darujemo zastonj drugim naprej. Saj če se ljubezen konča pri nas samih, se vera posuši v nerodovitno intimnost. Brez del usmiljenja umre (prim. Jak 2,17). Bratje in sestre, dopustimo, da nas mir, odpuščanje in rane usmiljenega Jezusa obudijo v življenje. In prosimo za milost, da bi postali priče usmiljenja. Le tako bo vera živa. In življenje bo poenoteno. Le tako bomo oznanjali Božji evangelij, ki je evangelij usmiljenja.

   Papež Frančišek, nedelja, 11. april 2021

   Božje Usmiljenje in Dobrota, Vate Zaupamo!

   Odgovori
3. Miro says:

   13. januarja, 2022 at 8:49

   ČUDOVITE ZGODBE O POSVOJITVAH, KI SO SPREMENILE ŽIVLJENJE MNOGIH DRUŽIN (Aleteia)

   V Sloveniji je vsako leto od 30 do 50 posvojitev. Parov, ki pri nas želijo posvojiti otroka, je okoli 550, zato narašča število posvojitev iz tujine.

   Če se na eni strani ženska ali par sprašuje, kako bo zaradi najrazličnejših stisk poskrbel za otroka, ki ju je presenetil z nenačrtovano nosečnostjo, na drugi strani veliko parov že več let hrepeni po otroku. Združita se dva različna svetova, ki na prvo mesto postavljata željo po čim lepšem življenju za otroka.

   Na portalu Aleteie so predstavili nekaj pričevanj iz Slovenije, še več zgodb o posvojitvah pa so našli v tujini. Naj se vas dotaknejo še enkrat, so zapisali.

   Več o tem na:
   https://si.aleteia.org/2021/11/09/cudovite-zgodbe-o-posvojitvah-ki-so-spremenile-zivljenje-mnogih-druzin/

   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   13. januarja, 2022 at 8:40

   IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE NE POMENI SEBE PONIŽATI, AMPAK SEBE V NAJVEČJI MERI IZPOLNITI (Ognjišče)

   VPRAŠANJE BRALCA:

   Prosim za obširnejši odgovor, kaj pomeni za kristjane izpolnjevanje Božje volje? Nimam dovolj verske izobrazbe, pa želim več zvedeti in me vaš odgovor zelo zanima. Sem pa doslej zasledil nekaj misli o tem. Izpolnjevanje Božje volje od nas zahteva določeno mero ponižnosti, kar pomeni, da se moramo odreči lastnim željam in lastni volji, da bi sledili in izpolnjevali Božjo voljo. Pomeni, da večjih življenjskih odločitev ne sprejemamo na podlagi osebnih izbir in občutij ter intuicije, temveč po preudarni molitvi k Njemu, prošnji za navdih Svetega Duha in temeljiti presoji z Božjim vodstvom, tako da vse, kar premoremo, prinesemo pred Boga in izpolnjujemo Njegovo in ne naše, človeške volje. In On bo blagoslovil vse, za kar se odločamo in kar delamo. Če si namreč z vsemi močmi prizadevamo, da bi svojo voljo združili z Božjo, bomo odkrili mir, ki nam ga nihče ne bo mogel odvzeti. Toda kako to uskladiti z življenjem? Ali pomeni izpolnjevanje Božje volje sebe ponižati, zavreči? Ali se ne človek uresniči, če izpolni svoje želje v življenju, oz. svojo voljo? Zame pa izpolnjevanje Božje volje pomeni ljubezen, usmiljenje, samaritanska pomoč ubogim, sočutje, ki vodi k pravičnosti, odpuščanje in življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih za druge ljudi. (Žan)

   ODGOVOR DR. MARJANA TURNŠKA:

   Želja izpolniti Božjo voljo, je nadvse hvale vredna in naj bi bilo pravzaprav nekaj najbolj osnovnega, oziroma temeljnega v življenju kristjana – na svoj način pa vsakega človeka (pa naj to svoje hrepenenje tako imenuje ali ne). Ta izraz sorazmerno pogosto tudi uporabljamo, saj rečemo “naj se zgodi Božja volja”, v očenašu molimo, da bi se zgodila “Očetova volja”; ali pa pripomnimo, da je “pač bila takšna Božja volja”, ko se zgodi kaj nerazumljivega.

   Hkrati pa je prav, da se zavedamo, da je takšno izražanje tudi skrivnostno. Največ nam je o tej resničnosti razodel Jezus z učlovečenjem. Sorazmerno že zgodaj je Cerkev učila, “da ima Kristus dve naravni volji in dve naravni dejavnosti, Božjo in človeško, ki si ne nasprotujeta, ampak sodelujeta tako, da je učlovečena Beseda v pokorščini svojemu Očetu človeško hotela vse, kar je skupaj z Očetom in Svetim Duhom po Božje odločila za naše zveličanje. Kristusova človeška volja ‘je pokorna; ne upira se in ne nasprotuje, temveč se podreja njegovi Božji in vsemogočni volji’.” (KKC 475) Iz tega verskega prepričanja Cerkve lahko zaznamo, da izpolnjevanje Božje volje ne pomeni “sebe ponižati, zavreči”, ampak prav nasprotno, sebe v največji meri izpolniti. Reči, da se “človek uresniči, če izpolni svoje želje v življenju, oz. svojo voljo”, če je to mišljeno v nasprotju s tem, kar želi Bog za nas, bi pomenilo, da sebe postavljamo nad Boga in tako sebe, svoja spoznanja in odločitve postavljamo za malika. Kajti v nobenem primeru, tudi če bi tako mislil in ravnal, človek ni Bog. Ob Jezusu pa lahko zaznamo, da je mogoče človeška hrepenenja, želje in odločitve uskladiti s tem, kar je Bog pripravil za nas, ko nas je ustvaril. To zahteva določeno prečiščevanje naše notranjosti, a potem pride do tega, da resnično želimo to, kar je po Božje prav za nas, saj je vse drugo zmota, laž o človeku. Hudobni duh in zlo, ki je aktivno navzoče v svetu, nas želi zvabiti prav v takšno mišljenje in ravnanje, ki bi bilo nasprotno Božjemu hotenju.
   Vendar je vse skupaj še malo bolj zagonetno. Ko govorimo o Bogu, vedno uporabljamo analogno govorico, s katero, ko izrazimo podobnost, hkrati izrazimo še večjo nepodobnost z Bogom. Kajti o Bogu ne moremo enoznačno govoriti z našim človeškim jezikom, niti ga dokončno domisliti s svojim razumom. Lahko pa ga dovolj spoznamo, ker se nam sam razodeva kot Oseba osebi, da se lahko odločimo zanj in mu sledimo.

   Kaj to pomeni glede razumevanja človeške in Božje volje? Poudarimo najprej, da Bog seveda nima takšne ‘volje’, kot jo ima človek. Če je človeška volja nekaj, kar se dogaja na ravni duše v telesu, potem seveda česa takšnega ni v Bogu, ki duše in telesa nima. Zato si ne moremo dobesedno predstavljati, da moramo najprej odkriti vzorec ‘volje’ v Bogu in ga nato primerjati z našo trenutno voljo, ter jo začeti usklajevati in ‘obdelovati’, dokler ne postane kopija Božje. Bog kratko malo nima česa takšnega, kot je omejena, ustvarjena človekova volja. Zato je Cerkev stoletja modro učila, da je odgovor na katekizemsko vprašanje, “kaj je Božja volja”: “da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice”.

   Konkretno to pomeni, da ne iščemo Božje volje tako, da se ob konkretni stvari sprašujemo, kaj hoče Bog: npr. ali naj grem na križišču levo ali desno, naj izberem ta ali oni poklic … To bi namreč pomenilo lahko tudi zanikanje svobode, ki nam jo je Bog dal, saj bi pričakovali, da se bo Bog odločil namesto nas. Še posebej ob odločitvah, ki predpostavljajo svobodo in ljubezen, bi na tak način težko prišli do svobodne odločitve. Učenje Cerkve o Božji volji je mnogo širše in vključuje tudi človekovo svobodo in ljubezen. Vabi nas, da z voljo in z ljubeznijo usmerimo naše delovanje v tisto smer, ki vodi v ‘zveličanje’ po poti razodete ‘resnice’ o človeku. In to nas same in vse druge. Božja volja je torej, da izberemo v konkretnem primeru tisto ‘varianto’, ki bo omogočala prav to odrešenjsko dogajanje. Povejmo to s primero hoje na vrh gore. Če je ‘vrh gore’ zveličanje, je Božja volja, da se povzpnemo na ta vrh; ker pa na ta vrh vodi več poti, nekatere pa na vrh sploh ne vodijo, izpolnimo Božjo voljo takrat, ko izberemo eno izmed tistih, ki vodijo na vrh; katero pa bomo izbrali, pa nam Bog prepušča in je ne izbere namesto nas. Torej ni Božja volja, da izberemo točno določeno pot, ampak da pridemo na vrh. Seveda nam Bog lahko sugerira kakšno izmed poti, ki bi bila najprimernejša za nas, kot lahko pot svetujemo tudi ljudje drug drugemu; a izpolnimo Božjo voljo tudi, če pridemo na vrh po kateri drugi.

   Še en vidik iskanja Božje volje je pomemben. Najdemo jo lahko vedno le v občestvu in samo občestvo Cerkve nam jo lahko potrdi. Posameznik se lahko tudi zmoti pri presoji, kaj je zanj Božja volja. Nevarno je reči: “Spoznal sem, da je to Božja volja zame.” In potem za vsako ceno, brez preverjanja v skupnosti Cerkve, trmasto pri tem vztrajati. Ob tem lahko hitro svojo samovoljo utemeljujemo v Bogu in jo predstavljamo kot ‘Božjo voljo’.

   Način, kako prihajamo do čim večje jasnosti glede Božje volje je razločevanje duhov. K tej veščini, ki se je v verski vzgoji in samovzgoji moramo naučiti, pogosto spodbuja papež Frančišek v svojem učenju. Dobro se je te veščine kar najbolje naučiti.

   Povzeto po: TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str 90-92.

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Janez says:

     13. januarja, 2022 at 10:07

     To vprašanje sem zastavil Ognjišču in dobil dober strokovno in versko ustrezen odgovor. Mislim da morajo duhovniki tako in z podučevanjem vernikov več prispevati k našemu vedenju in znanju, saj so za to vsestransko usposobljeni. Zato radi molimo k Bogu tudi mi verniki za vse naše duhovnike, da bodo zvesto služili Bogu in ljudem, pripomogli k utrditvi in širjenju krščanske Vere med ljudmi ter oznanjali Jezusove Nauke. Imamo pravico in dolžnost več vedeti o naši Veri!

     MOLITEV ZA VSE NAŠE DUHOVNIKE
     Vsemogočni Bog,
     Glej nevreden grešnik stojim pred Teboj.
     Prosim Te za vse naše duhovnike,
     ki si jih poklical v duhovniško službo.
     Vzel si jih izmed nas
     in jih naredil po Svoji Milosti za oznanjevalce Evangelija
     ter za delilce vseh Božjih skrivnosti v zakramentih in Božji Besedi.
     Prosim Utrjuj Njihovo Vero,
     da bodo vse to kar Oznanjajo vernikom tudi sami Živeli!
     Prosim Pomagaj in Navdihuj Jih, da bodo stanovitno Oznanjali Jezusove Nauke!
     Prosim Blagoslavljaj vse Njihovo Delo in Molitev
     in jih Varuj pred hudobijo ter malodušjem.
     Prosim Pomagaj jim, da bodo radi opravljali dušnopastirsko delo za ljudi.
     Pošlji Svetega Duha in jih napolni z Veseljem do Poklica.
     Daj jim Zaupanje v Večno Plačilo pri Tebi.
     Hvala Ti Gospod,
     Ki Živiš in Kraljuješ Vekomaj.
     Amen.

     Družina, Mali Molitvenik, 1997.

     Odgovori
5. Janez says:

   12. januarja, 2022 at 22:57

   Pater Anselm Grün – Ena od bolezni današnjega časa je, da smo družba gledalcev (povzetek zanimivih misli)

   Prvi osrednji Misijonski nagovor pripada patru Anselmu Grünu. » Samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim,« je v pogovoru za naš radio Ognjišče, ki smo ga posneli že januarja, povedal pater.

   Doživljam, da mnogi mladi v življenju rajši ostajajo gledalci, bojijo se življenje oblikovati, ga tvegati in vzrok za to, da nimajo poguma, da bi tvegali življenje, je pogosto v tem, da so do sebe preveč zahtevni, vse mora biti popolno, vse moram dobro znati, in potem si ne upajo začeti. Zame je ena od bolezni današnjega časa, da smo družba gledalcev, da ljudje vedno ostajajo gledalci. Zame je pomembno mesto v Svetem pismu v 3. poglavju Markovega evangelija, ko je Jezus ozdravil človeka s posušeno roko. To je zame podoba človeka, ki so noče opeči prstov, ki se vedno potegne nazaj in se prilagodi ter si ne upa živeti. Jezus pa mu reče: Stopi v sredo, soočiti se moraš z življenjem, in stegni roko, vzemi življenje v svoje roke! To je zelo pomembno, naše življenje ne bo uspelo, če se ga ne bomo sami lotili.

   Drugo je ljubezen. To ni le čustvo, ni le ljubezen do bližnjega, ljubezen je tudi moč, ki je v nas, božanska Moč. Evangelist Janez pravi: Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu. Na dnu naše duše je izvir ljubezni, iz tega izvira moramo delati in potem bo iz našega delovanja izhajal tudi blagoslov. Smisel. Če nimam smisla, tudi nimam energije. Terapevt Viktor Frankl pravi, da imamo danes veliko, od česar živimo, veliko stvari, in premalo, za kar živimo. In samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim.

   Upanje je zame ena najvažnejših krščanski kreposti, vera, upanje, ljubezen. Latinci pravijo: Dum spiro, spero, dokler diham, upam. Upanje bistveno spada k življenju, brez upanja ni nobene moči. Filozof Ernst Bloch pravi, da je človeško ravnanje dragoceno le takrat, ko ga zaznamuje upanje in ko posreduje upanje. Upanje je zame zelo pomembna krepost. Pravimo, da upanje umre zadnje, kar pa tudi pomeni, da če nimam upanja, je tukaj smrt. Upanje oživlja in kristjani imamo nalogo, da v tej družbi gojimo upanje. V Prvem Petrovem pismu beremo: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.« Očitno so ljudje v prvem stoletju čutili, da imajo kristjani drugačno upanje, in to jih je očaralo. To bi bila tudi naša naloga v našem svetu in družbi, da zanetimo iskro upanja.

   Veselje je tudi čustvo, ki razširja srce. Veselja ne morem ukazati, vendar takrat, ko je življenje izpolnjeno, ko vidim smisel v svojem življenju, je moj odziv veselje.

   Dandanašnji, tako se zdi, je vedno več strahu in depresije, ki je posledica strahu pred življenjem samim. Kot da smo z odstranitvijo misli na smrt odstranili neločljivi del življenja …
   Strah pred življenjem ima dva vidika: na eni strani je strah, da življenja ne obvladam, da nisem dovolj dober, potem človek sploh ne začne, strah ga hromi, strah pokaže, da imamo pretirana merila, pretirane podobe, da mora biti človek vedno popoln, vedno dobro razpoložen, in hkrati čutim, da teh podob ne morem izpolniti. Drugi vidik pa je strah pred smrtjo, ki vodi v strah pred življenjem. Švicarski terapevt Jung je nekoč rekel, da ostane sredi življenja živ tisti, ki je pripravljen umreti. Lahko bi rekli: Če vsak dan mislim na smrt, me ni več strah. Živim v tem trenutku, vem, da je življenje omejeno, vendar živim v celoti v tem trenutku. Veliko ljudi pa odriva misel na smrt in potem jih je strah, da je življenja konec, da ni imelo nobenega smisla, da so bili samo koščki. Kristjani verujemo, da tudi življenje v koščkih s smrtjo postane celo, Bog ga naredi celega.

   Psihologi pravijo, da je bolezen našega časa brezodnosnost: nimamo odnosa do sebe, nimamo odnosa do ljudi, nimamo odnosa do narave in nimamo odnosa do Boga.
   »Ljubezen je najlepši dar, ki ga je Bog skril v naše srce.« Tako ste zapisali v knjižico »O čudežu Ljubezni«. O ljubezni se danes veliko govori, toda ko pogovor nanese na Ljubezen, ki se daruje, večinoma naletimo na odgovor, kot ga je slišal že apostol Pavel: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« (Apd 17, 32). Je darovanje za drugega res tako tuje današnjemu človeku? Psihologi pravijo, da je bolezen našega časa brezodnosnost: nimamo odnosa do sebe, nimamo odnosa do ljudi, nimamo odnosa do narave in nimamo odnosa do Boga. Sposobnost za odnose pa je eden bistvenih izzivov za človekovo zdravje. Ljudje hrepenijo po tem, da bi zaupali, da bili ljubljeni in da bi lahko sami ljubili, a tudi tedaj jih je pogosto strah: če imam nekoga rad in se mu približam, bo spoznal moje senčne strani, jaz pa bi bil rad na zunaj videti popoln in nosil popolno masko. Zato se bojim nekomu približati, saj bi ta potem lahko videl tudi moje šibkosti in napake. To je spet povezano s pretiranimi pričakovanji do ljubezni, da ljubezen samo osrečuje. K ljubezni spada tudi resnica, in samo ko sprejmem resnico in zaupam, da jo bo tudi drugi, ko me ni strah, da bo drugi spoznal resnico, šele tedaj lahko res ljubim, se približam drugemu in prenesem srečo ljubeče bližine.

   »Depresivni človek hrepeni po tem, da bi bilo v njegovi duši spet svetlo.« Tudi to je stavek iz ene vaših knjig. (Ti si moj angel, op.) Toda včasih se zdi, da ljudje zavračajo prav tisto edino luč, ki edina lahko prežene temo. Ali morda tudi zato, ker se jim ne znamo približati?

   Depresija pomeni, da se v duši stemni. Nekateri se želijo znebiti depresije z jemanjem zdravil. To je lahko v pomoč, prava pomoč pa je vera. Vera ne pomeni, da je Bog čarovnik, ki s čarovnijo odstrani mojo depresijo, temveč da se tedaj, ko svojo depresijo, svojo praznino in temo postavim pred Boga in si predstavljam, da Njegova luč in ljubezen lije vanjo, depresija lahko spremeni. To pa pomeni, da se srečam z Bogom in da se srečam s svojo lastno resnico. In ko že govorimo o depresiji, kaj je smisel depresij? Depresije pokažejo, da imam pretirana pričakovanja do življenja, da mislim, da bi moral biti vedno zdrav, vedno vesel, da hočem biti popoln. Neki psiholog pravi, da je depresija klic duše na pomoč, proti pretiranim samopodobam, da bi morali biti vedno popolni, vedno uspešni, vedno pozitivni. Tako je depresija povabilo, da se poslovimo od teh podob in hkrati pustimo, da našo têmo zalije Božja ljubezen in Božja svetloba.

   V vaši knjigi »Kraljica in divja ženska« govorite tudi o tem, kako družba povsem napačno poveličuje določena stališča in drže. To poveličevanje sodobnih praks bi lahko verjetno razširili kar na celotno družbo, ki nas skoraj sili v drže, ki človeku v temelju niso lastne. Navidezna osvobojenost in začetna sreča pa se prej ko slej razblini in človeka nato pričaka praznina, v kateri ostane sam.
   Kako obuditi smisel bivanja pri notranje ranjenih?

   Hildegard von Bingen pravi, da je umetnost življenja v tem, da rane spremenimo v bisere. Pri človeku, ki je bil zelo ranjen v otroštvu, je prvi korak, da si te rane ogledam, zaznam njegovo bolečino, hkrati pa prepoznam to ranjenost kot priložnost, da se podam na pot, da postanem bolj občutljiv za druge ljudi, priložnost, da postanem bolj živ, bolj občutljiv, rane me naredijo občutljivega za druge ljudi. Grki pravijo, da samo ranjen zdravnik lahko pozdravi. Mi pa si svojih ranjenosti ne dovolimo, hočemo jih pokriti, vendar od tega cel človek zboli. Samo če so rane odkrite, če se spremenijo v bisere, ima človek lahko spet upanje za svoje življenje. V naši cerkvi imamo veliko podobo Križanega in njegove rane so zlate. To je lepa prispodoba, rane bolijo, vendar kažejo tudi zlati sij moje duše, notranje zlato, in če na rane gledam tako, sem spravljen sam s seboj in čutim: Da, moje življenje je s tem postalo bolj živo in tudi za druge.

   To, kar je za nas najtežje, je odnos do nas samih. Kako živeti zdrav odnos do sebe, kako najti pravo ravnovesje med »cenim se« in »ostajam ponižen«? Kako se »pravilno« obnašati do nas samih?
   Po eni strani moram biti hvaležen za darove, ki mi jih je dal Bog. In vsak človek je prejel od Boga darove. Ne bi pa se smel primerjati z drugimi ljudmi, kajti če se primerjam, se bom vedno počutil manjvreden. Zato je pomembno, da si dopuščam oboje: da sem hvaležen za sposobnosti, hkrati pa sem ponižen in sprejemam svoje šibkosti. Potem me ne bo strah, da bodo drugi odkrili moje šibkosti, te smejo obstajati, priznavam jih. Latinska beseda za ponižnost je humílitas, povezana z besedo humus (= zemlja, prst), kar pravzaprav pomeni, da stojim z obema nogama na tleh in sem dovolj pogumen, da se spustim v globine svoje duše in tam zaznam tudi temo in šibkost. Če človek v sebi poveže oba pola, hvaležnost in ponižnost, se lahko veseli svojih sposobnosti in tega, kar mu uspe, tega, da je njegovo življenje rodovitno, ne da bi postal ošaben in se postavljal nad druge.

   Skrivnost biti kristjan je, da smemo sami postati blagoslov za druge
   Greh je prinesel razkol med Boga in človeka. In človek živi v tem razkolu od Abrahama naprej. Sveto pismo je zgodba, kako se človek spet uči živeti z Bogom, kako naj Ga ne doživlja več kot sebi nasprotnega. Kako naj to temeljno resnico povemo ljudem, ki so izgubili vsakršno povezavo z vero? Tudi ljudje, ki ne verujejo, se pogosto počutijo krive, krive, da so druge prizadeli, na primer v partnerstvu, v zakonu, krive, ker so na primer v otroštvu storili kaj napačnega. Občutki krivde bistveno spadajo k človeku. Seveda jih lahko obravnavamo terapevtsko in psihološko, toda vera je pomembna pomoč za zaupanje: Bog mi odpustí mojo krivdo, to pomeni, da smem spet živeti z mirno vestjo. Občutki krivde vodijo v slabo vest, slaba vest pa vzbudi v naši notranjosti notranjega sodnika, ki nas neprestano obtožuje. Tega sodnika imajo tudi ljudje, ki ne verujejo. Vera je pač pomembna pomoč: Bog me brezpogojno ljubi in sprejema, in če bi bil kriv, postavim svojo krivdo predenj in zaupam, da mi jo odpusti.

   Pater Anselm Grün: Radio Ognjišče dne 29.03.2020

   Odgovori
6. Miro says:

   12. januarja, 2022 at 20:34

   MISEL SVETNIKA

   »ČE ZARADI SLUŽBE UBOGIM OPUSTITE MOLITEV, NE BODITE VZNEMIRJENI IN
   NE MISLITE, DA STE GREŠILI. SAJ NE ZANEMARIMO BOGA, ČE SE ZARADI NJEGA
   OD NJEGA ODDALJIMO, KO NAMREČ ENO BOŽJE DELO OPUSTIMO, DA DRUGO
   PODOBNO IZVRŠIMO.« (sv. Vincencij Pavelski)

   Sv. Vincencij Pavelski, prosi za nas!

   Odgovori
7. Janez says:

   12. januarja, 2022 at 18:46

   POSLEDNJI BODO PRVI IN PRVI POSLEDNJI Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 20,1-16)

   Povabilo Gospoda se za vse ljudi vseskozi nadaljuje. Danes stopa na poti in vabi v svoj vinograd zastonjske ljubezni, vabi v nenehno občestvo z Njim, kjer je vse, kar je Njegovo, tudi naše. Bog odhaja na ulice in išče človeka, da bi ga ponovno poklical v Odnos s seboj. Išče ga zgodaj zjutraj, ob devetih, ob poldne, ob treh in ob petih popoldne. Simbolno to pomeni vedno! Bog od prvega padca naprej ni nehal klicati in iskati človeka, ki poseda na trgih in ulicah, izgubljen in brez Očeta. Človek od greha naprej ne ve več, kaj pomeni biti sin, ne ve, kaj pomeni “biti najet” oziroma poklican. Klic je tisti milostni trenutek, ki se zgodi, ko Gospod vstopi v življenje posameznika in ga povabi v odnos širšega občestva. Konkretno in neizbrisno se je to zgodilo pri krstu, ker se pa radi izgubljamo in odhajamo v staro, Bog sam ne odneha prihajati na naše poti in v naše misli, četudi so te daleč od Njegovih in klicati nazaj v lepoto novega. Delavci v vinogradu simbolno predstavljajo ljudi, ki so že vstopili v Kristusovo Telo. In vendar ne pomeni, da so tisti, ki so “znotraj” tudi zares spoznali Očeta. Zakaj bi sicer godrnjali?

   Ti delavci, ki jih gospodar v priliki prve najame, imajo držo starejšega sina iz druge Jezusove prilike. So v tem, kar je Očetovega in vendar ne prepoznajo Očeta. Zanje ostaja gospodar, oni pa tisti, ki si morajo ljubezen prislužiti in se izkazati. V taki logiki je še kako pomemben vsak denarij, še bolj pa je pomembno ali je so-služabnik prejel več kakor jaz. Misel starega človeka, ki je daleč pod mislijo Boga, kakor beremo v prvem berilu. In Oče vnovič na zadnjih in izgubljenih, ki so najdlje posedali brez Očeta, pokaže, da je logika Ljubezni drugačna. On namreč hodi in kliče. In kdorkoli vstopi, vstopi v njegovo polnost, kjer si ni potrebno kupovati, ampak le sprejeti držo obdarovanih sinov in hčera.

   Ponovno nekaj, kar sodobnega človeka vznemirja, saj v tem ni štetja, ampak le veselje nad lastno obdarovanostjo, posledično pa tudi nad obdarovanostjo tistega, ki ga ta Ljubezen najde. Četudi šele ob “koncu dneva”. Kjer Nekdo daje, ni več prvega in zadnjega, ampak je samo obdarovani. Še več, prvi je ravno tisti, ki uspe dati sebe nazaj, na zadnje mesto in tako pripravi prostor milosti, ki je ne gre prehitevati ali celo ukazovati. Prvo in zadnje mesto v Božji misli tako vedno sovpadata. Pavel pravi: “Življenje je zame Kristus.” Ko človek to okusi, se preprosto hoče manjšati, da bi On rastel (prim. Jn 3,30). Nenazadnje pa je tudi pomembno izpostaviti dejstvo, da Gospod spoštuje čas čakanja in iskanja. Tisto celodnevno posedanje v odsotnosti Očeta, tisto dolgo in mučno čakanje, ko človek ne ve, kam spada in kje je njegovo mesto, Gospod ovrednoti tako zelo, da ga izenači s tistimi, ki so cel dan smeli delati v Njegovem vinogradu. Obojni so namreč prenašali težo dneva in vročino, tisti “zadnji” morda težjo kakor “najdeni”.

   Zato bodo poslednji prvi in prvi poslednji. Vsakemu od nas je potrebno nenehno spreobračanje iz logike naših misli in naših poti posameznika, ki rešuje sebe, v logiko Boga, njegovih misli in poti, ki vedno rešujejo drugega in zato vključujejo daritev sebe. Tu pa odpade štetje in kupovanje naklonjenosti, ostane pa polnost veselja nad Očetovim zagotovilom ljubezni: “Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.”(Lk 15, 31). Če se tega zavemo, se lahko tudi mi, skupaj z Očetom v polnosti veselimo vsega, kar milost dela v življenju drugega: “Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden” (Lk 15, 31).

   Na Tvojo Besedo, avtorica prispevka Anja Kastelic

   Božjo Dobroto, Usmiljenje in Ljubezen bom Vedno Opeval in se Veselil ter Slavil Boga za vse kar pride!

   Odgovori
8. Miro says:

   12. januarja, 2022 at 17:28

   JEZUS OZDRAVI SIMONOVO TAŠČO – DANAŠNJI EVANGELIJ SE ZAČNE Z OZDRAVLJENJEM SIMONOVE TAŠČE, KI JE BILA VROČIČNA, KMALU PA SE JE RAZŠIRILO DO TE MERE, DA SE JE »VSE MESTO ZBRALO PRED VRATI«

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 1,29-39)

   Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali.

   Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+1%2C29-39&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Današnji evangelij se začne z ozdravljenjem Simonove tašče, ki je bila vročična, kmalu pa se je razširilo do te mere, da se je “vse mesto zbralo pred vrati”. To pa zato, ker Jezus ozdravlja ljudi na več načinov.

   NAJPREJ OZDRAVI NAŠA TELESA

   Ko je Simonova tašča zbolela, pravi Sveto pismo, “so mu brž povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil.”

   Vedno je enako: nekdo zboli, to povemo Jezusu, on priskoči na pomoč.

   Ta proces deluje tudi v življenju naših dragih. Ko zbolijo, “mu brž povejte”. Prijel jih bo za roko.

   OZDRAVI NAŠ UM

   “K njemu so prinašali vse bolnike in obsedene,” piše v evangeliju. Kmalu je ”oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone”.

   Evangelij jasno razlikuje med boleznijo in obsedenostjo. Za prvo je potrebno zdravilo, za drugo pa eksorcizem. Jezus skozi ves evangelij počne oboje. Danes se potreba po eksorcizmu nenehno povečuje.

   OZDRAVI VSE S STRTIM SRCEM

   Jezus v nekem trenutku prekine z ozdravljanjem ljudi in izganjanjem demonov ter reče svojim učencem: “Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.” Srečati si želi čim več ljudi in jim oznaniti veselo novico. Zakaj? Ker se ljudje brez Boga počutijo kakor Job, ki v 7. poglavju pravi: “Odmerjeni so mi meseci, polni gorja, dodeljene so mi noči, polne trpljenja. Kadar grem spat, mislim, kdaj bom vstal, kadar vzamem za mero večer, naveličan prehitevam čas do mraka.”

   Življenje, ki ga opisuje, je življenje bolnika. In je obenem življenje, kakršnega imamo brez Boga. Toda Bog “ozdravlja potrte v srcu”, kot pravi Psalm 147. Z Bogom ima življenje vse, kar potrebuje v duhovnem smislu: pomen, namen in tolažbo.

   OZDRAVI NAŠO PLAHOST

   Bog pa ne ozdravlja le naših potrtih src; ozdravlja tudi naša zaskrbljena in vase zaprta srca. Sveti Pavel to jasno izreče v znamenitih besedah iz prvega pisma Korinčanom: “Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!”

   Biti kristjan pomeni precejšnjo spodbudo za plahe ljudi. Pomislite na novinca v razredu: počuti se izgubljeno in osamljeno. Nihče ga ne pozna in večini ni do tega, da bi se družili z njim. Za plahe pa je novi učenec zlata priložnost: oni razumejo novinca, se mu znajo približati in mu pomagati.

   Če je torej Jezus resnično želel pokazati svetu, kako najti srečo, in to je bil njegov namen, potem je na svetu veliko “novincev”, ki se jim plahi ljudje lahko približajo. Pravzaprav je to naša dolžnost.

   BOG OZDRAVLJA PREK NAS

   Bog je ustvaril svet, v katerem se novinci brez pomoči na novi šoli ne znajdejo. Ustvaril je tudi svet, v katerem lahko ozdravimo le s pomočjo nekoga.

   To velja za bolne, katerih priprošnjiki jih približajo Bogu, in velja tudi za tiste brez Boga. Brez nas Ga ne bodo nikoli našli. On pa od njih pričakuje, da Ga bodo našli.

   “Če namreč oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če evangelija na bi oznanjal!” pravi sveti Pavel.

   Gorje nam, če Bog ne bo ozdravljal tistih, ki to potrebujejo.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Miro says:

   12. januarja, 2022 at 15:12

   PAPEŽ PRI KATEHEZI: TUDI DANES JE VELIKO IZKORIŠČANIH DELAVCEV BREZ DOSTOJANSTVA

   Sveti oče je pri katehezi govoril o delu in delavcih, izhajajoč pri tem iz življenja svetega Jožefa, ki je bil tesar, in pri katerem se je tesarske obrti učil tudi Jezus. (zapis: Andreja Červek)

   Kateheza med splošno avdienco, 12. januarja 2022, je bila posvečena svetemu Jožefu kot tesarju. Papež je izpostavil, da delo ne pomeni samo poskrbeti za preživetje. Je tudi prostor, v katerem izražamo sebe, kjer se čutimo koristne in se učimo konkretnosti, ki pomaga duhovnemu življenju, da ne postane spiritualizem. Žal pa je delo pogosto talec družbene nepravičnosti in namesto da bi bilo sredstvo humanizacije, postane eksistencialno obrobje.

   Frančišek je opozoril na mnoge težke situacije v svetu dela in zaposlitve, s katerimi se soočajo številni ljudje, ki so pri delu na različne načine izkoriščani ali pa ga sploh ne dobijo. Kot je dejal, se moramo vprašati, kaj lahko storimo, da bi povrnili vrednost delu, da bi se ga osvobodilo logike golega dobička in bi ga lahko doživljali kot človekovo temeljno pravico in dolžnost.
   Svetopisemski odlomek: Mt 13,54-55.57

   [Jezus] je prišel v svoj domači kraj in jih učil v njihovi shodnici, tako da so strmeli in govorili: »Od kod temu ta modrost in ta mogočna dela? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija? […] In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je rekel: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju in v svoji hiši.«

   Celotna kateheza svetega očeta na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-01/papez-francisek-kateheza-sv-jozef-delavci-izkoriscanje-dostojans.html

   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas Boga!

   Odgovori
10. Miro says:

    12. januarja, 2022 at 15:05

    TO SO ZELO DOBRE ALTERNATIVE UMETNI OPLODITVI (Aleteia)

    VSAK ŠESTI PAR SE SREČUJE S TEŽAVAMI Z ZANOSITVIJO

    Številni pari se po enem letu rednih spolnih odnosov, ki niso pripeljali do zanositve, obrnejo na ginekologa, ta pa jih običajno napoti na postopek umetne oploditve (IVF).

    Katere so naravne metode zdravljenja neplodnosti in težav z zanositvijo? V čem je problem postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo?

    Več o tem na:
    https://si.aleteia.org/2019/11/26/to-so-zelo-dobre-alternative-umetni-oploditvi/

    Božje usmiljenje, ki si nas iz niča poklicalo v življenje, zaupamo vate!

    Odgovori