Članki za dušo

13.660 Responses to Članki za dušo

1. hvala says:

   24. marca, 2020 at 14:47

   NAJ ZMAGUJE VERA ZAUPANJA (3o. dan junijskih vrtnic 2019)

   POMANJKANJE NEZAUPANJA JE NEHVALEŽNOST- MORDA NEZAVEDNA -PRAV GOTOVO PA JE POMANJKANJE PREPROSTOSTI.

   SVETNIKI NISO TAKO ŽIVELI. BODITE OTROCI, ZAUPLJIVI, ŽIVITE ZAUPANJE: TO JE GLAVNI TEMELJ MOČI IN VITALNOSTI.

   NIČ VAS NE BO USTAVILO. NE GODRNJAJTE VEDNO NAD SVOJIMI BEDAMI, NAJ VAS TO NE ZADUŠI -UPORABITE JIH TUDI ZA SLAVO . VEDNO NAS BODO SPREMLJALE MAJHNE SLABOSTI-POMANJKLJIVOSTI, NAPAKE………..
   VRZITE JIH V PREPAD NJEGOVEGA SRCA. JEZUS BO IZ TEGA NAREDIL MOTIV, DA VAM DA VEČ MOČI.

   ALI VESTE, KAJ JE ODREŠENIK VPRAŠAL SV. HIERONIMA?. “HIERONIM, HIERONIM, NEKAJ MI DAJ.””

   “TODA GOSPOD, ALI TI NISEM ŽE VSEGA DAL?” “PRIPADA TI MOJE ŽIVLJENJE, PREDAL SEM TI SVOJE DOBRINE; VZEMI VSE GOSPOD- MOJE MOČI, MOJO LJUBEZEN, VSE JE ZATE.”

   “KAJ TOREJ ŽELIŠ GOSPOD?” “HIERONIM , DAJ MI SVOJE GREHE”, ….

   DAJTE MU TUDI VI SVOJE GREHE IN MU RECITE: “GLEJ, UČITELJ, VZEMI…., PRIDI TVOJE KRALJESTVO.

   POZABITE TOREJ SAMI SEBE, DA BI MOGLI MISLITI NANJ.. “UKVARJAJ SE Z MENOJ-PRAVI JEZUS SVOJEMU IZBRANCU- IN JAZ SE BOM UKVARJAL S TEBOJ”.

   MNOGI PRAVIJO NAŠEMU GOSPODU;” POGLEJ TO ZADEVO IN TO DRUGO IN POTEM, KO SO JIH VZNEMIRILE NJIHOVE MAJHNE ZADEVE , PROSIJO: “PRIDI TVOJE KRALJESTVO”.

   NE, AMPAK ZAČNITE TAKO: “PRIDI TVOJE KRALJESTVO , KRALJESTVO TVOJE LJUBEZNI!” IN OB TEM BO ON REKEL: “NA TO IN NA ONO ZADEVO BOM MISLIL JAZ.

   IMEJTE TAKŠNO GOREČNOST, OD KATERE BOSTE ŽIVELI, BREZ OSEBNIH ZASKRBLJENOSTI.
   RAZŠIRITE SVOJA SRCA IN VSTOPITE V VELIKO CERKVENO SPOROČILO JEZUSOVEGA SRCA.

   DUŠA SE TAKO NE BO ZADUŠILA, AMPAK BO VSE ČRPALA IZ TEGA SRCA, KAR POMENI-IZ IZVIRA USMILJENE LJUBEZNI.

   KAKO BREZSKRBNO ŽIVIMO, ČE SE RES IZROČIMO JEZUSOVEMU SRCU!.

   MNOGI MISLIJO, DA SE JE TEŽKO REŠITI, VENDAR SE NAM , PO MOJEM MNENJU, ZATEM NI LAHKO IZGUBITI; KER BI BILO TREBA POBEGNITI IZ TESNEGA OBJEMA JEZUSOVE LJUBEZNI…. (prepis- pater Tomaž Podobnik DJ).

   Odgovori
2. hvala says:

   24. marca, 2020 at 13:24

   TO JE TRENUTEK V TVOJEM ŽIVLJENJU, KO SE MORAŠ NAUČITI IZPUSTITI IZ ROK: SVOJE LJUBLJENE, SVOJE IMETJE
   NADZOR.

   DA BI TO ZMOGLA, MORAŠ POČIVATI V MOJI NAVZOČNOSTI, KAJTI OB MENI SI CELOVITA.

   VZEMI SI ČAS IN SE SONČI V SVETLOBI MOJE LJUBEZNI. BOLJ, KO SE BOŠ SPROSTILA, BOLJ SE BO TVOJA ČVRSTO STISNJENA DLAN ZAČELA ODPIRATI.

   TAKO MI BOŠ DOVOLILA, DA JAZ POSKRBIM ZA TO, KAR TI NAJVEČ POMENI.

   ČE SE ZAVEŠ MOJE NAVZOČNOSTI, SE LAHKO POČUTIŠ VARNO TUDI SREDI NAJBOLJ DRAMATIČNIH SPREMEMB.

   TA, KI TE NIKDAR NE ZAPUSTI, JE TUDI TA, KI SE NIKDAR NE SPREMINJA; JAZ SEM ISTI VČERAJ, DANES IN NA VEKE.

   VSE , KAR PREPUSTIŠ MOJI SKRBI , ŠE NAPREJ PUŠČAM V TVOJI ROKI IN OSTAJA TVOJE. V TEM JE TVOJA VARNOST, KI TI JE NIHČE IN NIČ NE MORE VZETI. (Prepis Vrtnice Jezusovega in Marijinega Srca), Ps 89,15, Heb 13,8, Iz 41,13

   Odgovori
   • Miro says:

     24. marca, 2020 at 15:21

     Vrsta odličnih duhovnih poudarkov, zelo koristnih za naše duhovno življenje! Ljudje se v življenju zelo oklepamo svoje poti, to je poti po našem načrtu. Svoje poti nočemo izročiti Gospodu in hoditi tako kot nas On želi voditi. Menimo, da bomo veliko izgubili (to nam dostikrat prišepetava hudi duh), kar pa ni res. Če se Gospodu popolnoma izročimo, bomo po Njegovi milosti kljub zahtevni poti veliko pridobivali, tako za svoje odrešenje kot tudi za odrešenje bližnjih. Rešitev je v Božji besedi: »Izroči svojo pot Gospodu, zaupaj vanj, in on bo storil« (Ps 37,5).

     Odgovori
3. Miro says:

   24. marca, 2020 at 11:17

   USMILJENI JEZUS: »SVET NI TAKO MOČAN, KAKOR JE VIDETI; NJEGOVA MOČ JE STROGO OMEJENA!«

   Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, govori pa jih tudi nam, ljudem sedanjega časa:

   »Poslušaj, moja hči, čeprav so vsa dela, ki so nastala po moji volji, podvržena velikemu trpljenju, pa le razmisli, če je bilo katero izmed njih podvrženo večjemu trpljenju kakor moje neposredno delo, delo odrešenja. Ne smeš se preveč vznemirjati zaradi nasprotovanj. Svet ni tako močan, kakor je videti; njegova moč je strogo omejena. Vedi, moja hči, kadar je tvoja duša napolnjena z žarom moje čiste ljubezni, tedaj se razblinijo vse težave kot megla pred sončnimi žarki, in se bojijo nadlegovati tako dušo, vsi nasprotniki se bojijo spopadati se z njo, ker čutijo, da je ta duša močnejša kakor ves svet.«
   (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 1643).

   Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Janez says:

   24. marca, 2020 at 10:35

   Radio Ognjišče: Nagovor škofa dr. Petra Štumpfa za Radio Murski val na 4. postno nedeljo 23. 3. 2020

   VIDEO: Siv avto z utripajočimi lučmi: Škof Peter Štumpf z Najsvetejšim blagoslavljal župnije in ves narod
   Škof Peter Štumpf v teh časih ne sedi križem rok, ampak z vso vero v Božjo pomoč, stopa med ljudi, seveda v skladu z vsemi ukrepi. Tako se je tudi na včerajšnjo nedeljo z Najsvetejšim popeljal po svoji škofiji in molil za slovenski narod in ves svet, ki je na preizkušnji. Svojo pot pa je, da bi bili z njim povezani tudi verniki, prenašal v živo preko svojega Facebook profila.

   Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci Murskega vala!

   Nekatere od vas poznam, drugih pa ne. Na naših poteh smo se že srečali ali pa tudi ne. Z nekaterimi po cerkvah ali ob raznih priložnostih, z drugimi bežno ali pa v takšnih ali drugačnih zgodbah – mnogokrat tudi po medijih. Od radia Murski val sem bil naprošen, da skupaj z vami podelim kakšno misel. Nekateri me poslušate kot škofa drugi kot nekoga, ki pač živi kot vsi drugi v Soboti. Te dni pa si tudi jaz skupaj z vami delim osamo v svojem bivališču, bolj ali manj izoliran od vseh. Če si vajen, je biti sam v svojem bivanjskem prostoru, še kar dobro. Nekaj delaš, nikomur nisi v napoto, imaš svoj dnevni red. Če nisi vajen, ni lepo. Sam sebi si v breme in iz dneva v dan je težje. Kot pravijo, še skregati se ne moreš z nikomer. Nihče pa ne ve, kako dolgo bo ta osama trajala. Tisti, ki imate družino in vas je več, sicer čutite večjo varnost. Če pa do zdaj niste bili navajeni biti skupaj, se pač sedaj morate navajati. Drugače ne gre.

   Dejstvo je, da nam je novi koronavirus zelo hudo spremenil življenje. In to nenadoma. V nekaj dneh. Vse se je naenkrat ustavilo. Vedno bolj pa tudi občutimo, da se vse bolj tudi spreminja. Strah pred možnostjo okužbe je zelo mučen. Poskušamo ga odganjati tudi tako, da gremo v naravo. Mnogi se posvečate delu doma po vrtovih ali na vaših njivah, ali se zaposlujete z drugimi opravili. To je dobro, oziroma več kot dobro. To je celo nujno, saj življenje mora na svoj način iti naprej. Ne sme se zaustaviti. Vendar pa se vsi moramo vprašati, kam bo to življenje, če nam bo seveda dano še vsaj nekaj zdravja in končno preživetja, sploh šlo. Nihče namreč ne more reči, da bo vnaprej vse tako, kot je do sedaj bilo. Kdo je prvi odgovoril na našo izolacijo? Samo nekaj dni nas ni zunaj, pa je narava že zelo drugačna. Manj je odmetavanja, zato je tudi manj smeti. Celo po nekaterih rekah in potokih se pojavljajo ribe, kjer jih prej že dolgo ni bilo. Narava si je dobesedno oddahnila od naše odsotnosti. Ne zamerite, da grobo parafraziram, narava že vleče profit od koronavirusa, saj ima mir pred nami in zato se počasi obnavlja. Zanimivo bo, ko bodo strokovnjaki morali objavljati rezultate o tem, kako si je vsa narava vsaj nekoliko oddahnila in opomogla prav zato, ker ves svet mora sedaj mirovati.

   Ob grozečem koronavirusu boleče in zelo trpeče spoznavamo, da nismo gospodarji nikogar in ničesar. Tukaj smo, kjer pač smo, ne zaradi usode, temveč zaradi poslanstva. In to poslanstvo ni slučaj. Je povsem namensko. Nihče ni bil rojen kar tako. Tudi če se za koga zdi, da je bil rojen slučajno ali celo po nesreči. Temu ni tako. Vsak ima poslanstvo odgovornosti zase in za druge. Vsak je rojen z ljubezni. Če nekateri ne iz ljubezni staršev, pa so tudi ti rojeni iz ljubezni Tistega, ki daje življenje. Verujoči ga spoznavamo kot živo osebo, ki je vsepričujoča, vsedelujoča, vsemogočna, predvsem pa vsakega ljubeča. Ta oseba je večna in neskončna. Nima svojega začetka in nima svojega konca. Kličemo jo s preprostim imenom: Bog. V gorečem grmu se je Mojzesu razodel z imenom, ki vse pove, kdo je Bog: »Jaz sem, ki sem«. Bog je sam v sebi popolno sožitje, popolno ravnovesje, popolna edinost. On je popolna Ljubezen, zato v Njem ni nič nedorečenega. V Njem je vse urejeno, složno in zato neskončno. Bog ne podira sožitja, zato ničesar ne uničuje. Vse, kar je ustvaril, vzdržuje v bivanju. Bog ne more iti mimo zakonov narave, ker drugače bi vse uničil. Ko ljudje ne vemo, zakaj smo rojeni, in da je odgovornost do sebe in drugih naše prvo poslanstvo, pričnemo kršiti vse zakone – tiste iz narave, kakor tudi tiste, ki si jih samo postavljamo. Bog nas pri tem ne zaustavlja, ker spoštuje našo svobodo. Tudi katoličani v teh dneh mnogo molimo k Bogu. Ker sedaj ne moremo v cerkve, mnogi sledite obhajanju svete maše po radiu, televiziji in drugih digitalnih sredstvih. Sedaj je to edini možni način, da se tako z našimi duhovniki pri sveti maši, ki je Kristusova nekrvava daritev na križu, Bogu zahvaljujemo za vse prejete moči in pomoči, ki jih od Njega prejemamo.

   K nebeški Materi Mariji pa molimo tudi rožni venec, litanije in druge molitve. Marija je namreč kot Mati Jezusa Kristusa znamenje popolnega sožitja med človeštvom in Bogom. Mater Marijo močno skrbi, kaj in kako je sedaj z nami in kako bo z nami tudi v prihodnosti. Zato pri Bogu močno posreduje za našo rešitev. Mati Marija še nikdar ni nikogar zavrgla v njegovi priprošnji k Bogu.
   Vsi močno občutimo, da je Bog vsemu svetu ponudil postno pokoro. Ne kot kazen, temveč kot možnost za streznitev in končno kot možnost za obnovitev sožitja med nami, Bogom in naravo. Čutimo, da se to sožitje že obnavlja in krepi vse do skrajne in herojske požrtvovalnosti. Prav posebno znamenje tega sožitja so naši zdravstveni delavci, zdravniki, medicinske sestre, delavci v laboratorijih, ordinacijah, v domovih za ostarele, delujoči v proizvodnji in v javnih službah, naši duhovniki in župani, ki so za zajezitev epidemije odločno in pravilno ukrepali po župnijah in občinah, Civilna zaščita in druge humanitarne organizacije, predvsem pa seveda vlada, ki si s svojim Kriznim štabom na vso moč prizadeva vzpostaviti učinkovite mehanizme zajezitve epidemije in reševanja ljudi. V imenu soboške katoliške škofije, kakor tudi v svojem imenu se vsem iz srca zahvaljujem. Za vse molim k Bogu za pomoč in rešitev. Nebeško Mater Marija pa prosim, naj nas obvaruje vsega hudega.

   Vir: Slovenska škofovska konferenca

   Sveta Mati Terezija je šla z sestrami med uboge, gobave in bolne v Kalkuti, ne glede na vse bolezni in nevarnosti, saj jo je vodil Sveti Duh in Ljubezen do Boga in Ljudi v stiskah. Lepo je, da ohranjajo naši duhovniki povezavo z verniki v teh težkih časih preizkušenj, ko nas ogroža bolezen in koronaviorus. Gesta murskosoboškega škofa dr. Petra Štumpfa pa je zelo lep primer, kako je prav, da nismo brez duhovnikov in duhovne oskrbe. Veliko duhovnikov vsak dan po medmrežju obhaja sveto mašo in moli za vse nas k Bogu. Moli9mo tudi mi verniki, da se nas Bog Usmili in Odreši. Amen. Janez

   Odgovori
5. Janez says:

   24. marca, 2020 at 9:54

   KAKO LAHKO PREMAGAMO GREH V NAŠEM KRŠČANSKEM ŽIVLJENJU ?
   Sveto pismo govori o sledečih virih, katere uporabimo, da premagamo naše grešenje in nehamo žaliti Boga:

   (1) Sveti Duh – Eden izmed darov, ki nam jih je (svoji cerkvi) podaril Bog, da bi bili zmagoslavni v krščanskem življenju, je Sveti Duh. Bog odseva dejanja mesa in sadov Duha v Galačanom 5:16-25. V tem odstavku smo poklicani, da hodimo v Duhu. »Vsi verni že posedujejo Svetega Duha, ampak ta odstavek nam pravi, da moramo hoditi v Duhu in se predajati Njegovem nadzoru. To pomeni, raje izbrati »usnjen čevelj«, po nasvetu Svetega Duha, kot, da bi sledili mesu. Sprememba, ki jo lahko naredi Sveti Duh v vernikovem življenju je prikazana v življenju Petra, kateri, preden je bil napolnjen s Svetim Duhom, trikrat izda Jezusa, in to po tem, ko je rekel, da bo sledil Kristusu v smrt. Potem, ko je bil napolnjen s Svetim Duhom, je javno in močno pred Judi spregovoril na binkoštni praznik o Jezusu. Praznik binkošti obhajamo 50 dni po veliki noči in je praznik prihoda Svetega Duha, ker je na ta dan po svetopisemskem sporočilu nad zbrane učence in Božjo mater Marijo prišel Sveti Duh (prim. Apd 2,1–11; Jn 20,19–23). Sveti Duh je začetnik in počelo vsake evangelizacije, je prvenstveni nosilec veselega oznanila v svet in prehiteva človeško oznanjevanje evangelija. Papež Pavel VI. (1963–1978) je izpostavil vlogo Svetega Duha kot glavnega dejavnika evangelizacije, zato mora Cerkev bolj premišljevati naravo, vlogo in način delovanja Svetega Duha v današnji družbi in evangelizaciji. Hoditi v Duhu pomeni, da ne poskušamo »postaviti pokrov« na nasvete Svetega Duha (»potlačiti Duha«, kot je omenjeno v 1 Tesaloničanim 5:19) ampak hrepenimo, da bi bili napolnjeni s Svetim Duhom (Efežanom 5:18-21). Kako je nekdo napolnjen s Svetim Duhom? Kot prvo, je to Božja izbira in prav tako je bilo v Stari Zavezi. Izbral je nekaj posameznikov in določene incidente v Stari Zavezi in jih napolnil s Duhom, da bodo dokončali nalogo, ki si jo je zadal (1 Mz 41:38; 2 Mz 31:3; 4 Mz 24:2; Samuel 10:10;…). Verjamem, da obstaja dokaz v Efežanih 5:18-21 in Kološanih 3:16, da Bog napolni tiste, ki sebe napolnjujejo z Božjo besedo, kot je dokazano v teh verzih. Torej, to nas pripelje, do našega naslednjega vira, kjer nam govori Bog v Svetem pismu.

   (2) Božja beseda, Sveto pismo – 2 Timotej 3:16-17 pravi, da nam je Bog dal svojo besedo, da nas opremi za vsako dobro delo. Uči nas, kako živeti in v kaj verjeti, razkriva nam, kdaj smo izbrali napačno pot, pomaga nam nazaj na pravo pot in pomaga, da ostanemo na njej. Kot Heb. 4:12 govori: je živo in močno in je sposobno predreti v naša srca, do najglobjih problemov, ki jih po človeško ni možno premagati. Pisec psalmov, govori o njegovem življenju – spreminjanje moči v Psalmu 119:9, 11,105 in v ostalih verzih. Joshui je bilo rečeno, da se skriva ključ s katerim bo premagal sovražnike v tem, da ne pozabi tega vira in da meditira na njem noč in dan, da ga lahko opazuje. To je storil, čeprav mu je Bog ukazal, da to ne kaže nobenega smisla, ampak to je bil ključ do Njegove zmage za Obljubljeno Deželo. Ta vir je preprosto eden izmed tistih, ki jih obravnavamo v vsakdanjiku. Kot simbol temu, nosimo svoje Biblije v cerkev, ali dnevno preberemo kakšno poglavje, ne uspe nam pa si ga zapomniti in meditirati, da bi našliprošnjo v našem življenju, priznali grehe, ki jih razkriva, poveličevati Boga za darila, ki nam jih je dal. Pogosto smo anoreksični ali bulimični, ko pride do biblije. Ali je sprejmemo samo toliko, da nas duhovno obdrži pri življenju ali pa preobsežno in nikoli ne meditiramo z njo, da bi pridobili dovolj duhovne hrane od nje. Pomembno je, da ste vajeni vsakodnevno preučevati Božje besede v pomenljivem smislu in da si zapomnete odstavke, s čimer spodbudite, da vam to postane navada. Priporočam, da pričnete s pisanjem dnevnika, (lahko na računalniku, če tipkate hitreje ko t pišete) ali pa v zvezek… Naj vam pride v navado, da ne prenehate z Besedami, dokler nekaj ne pridobite z njimi. Pogosto snemam molitve Bogu, ko ga prosim, da mi pomaga se spremeniti v področjih o katerih mi je svetoval. Sveto pismo je orodje, ki ga uporablja Sveti Duh v naših in ostalih življenjih (Efežanom 6:17), je zaščitni oklep, ki nam ga Bog podarja, da stanovitno bojujemo naše duhovne bitke (Efežanom 6:12-18)! Prosimo Svetega Duha za Vodstvo in Navdih.

   (3) Molitev – To je še en pomemben vir, ki nam ga je podaril Bog. Ponovno, to je vir, pri katerem kristjani uporabljajo le ustnice. Imamo molitvene sestanke, čas molitve…, ampak ne znamo pravilno moliti, kot nam prva Cerkev daje zglede (Apostolska dela 3:1; 4:31; 6:4; 13:1-3,…) Pavel dostikrat omeni, kako je molil za tiste, katerim je služil. Mi pa, tudi ko smo sami, ne uporabljamo tega vira, ki nam je na voljo. Ampak Bog nam je podaril prelepe obljube, ki se tičejo molitve (Matej 7:7-11; Luka 18:1-8; Janez 6:23-27; Janez 5:14-15…) In še enkrat, Pavel vključi to v svoj odstavek, ko se je pripravljal na duhovno bitko (Efežanom 6:18)! Kako pomembno je? Če se obrnete spet na Petra, imate Kristusove besede njemu v Vrtu Gethsemane, pred Petrovim zanikanjem. Tam, ko Jezus moli, Peter spi. Jazus ga zbudi in mu reče: »Glej in moli, da ne padeš v skušnjavo: Duh je voljan ampak telo je šibko« (Matej 26:41). Vi, kot Peter, želite storiti kar je prav ampak ne najdete moči. Slediti moramo Božjem svarilu, da moramo iskati, trkati in prositi… in On nam bo dal moč, ki jo potrebujemo. (Matej 7:7f.). Za to pa moramo storiti malo več, kot le premikati ustnice med molitvijo. Ne moremo pa trditi, da je samo molitev vsemogočna oziroma magična, ker ni, saj je le naš Bog vsemogočen, ki lahko sliši in usliši naše prošnje in molitve ali oam tudi ne. Molitev nas v pogovoru z Bogom preprosto seznanja z našimi možnostmi in omejitvami in Božjo neizčrpno moč in Božje Usmiljenje, kjer smo uslišani tisti ki verujemo v Boga in za tiste prošnje, ki so skladne z Božjim Načrtom in Božjo Voljo. Obrnimo se k Njemu za to Usmiljenje, Ljubezen, Moč in navdih Svetega Duha, da delamo kar on hoče od nas in ne kar mi hočemo (1 Janez 5:14-15). Molimo iskreno, goreče iz srca in ponižno ter tako, da nam bo molitev pomagala k temu, da bomo boljši kristjani in boljši ljudje. Naj nam molitev pomaga k Usmiljenjuu, Dobroti, Ljubezni, Dobroti in Pomoči drugim, da bomo podobnio Jezusu.

   (4) Cerkev – Zadnji vir in tisti, ki jo ignoriramo. Ko je Jezus poslal svoje učence ven, jih je poslal dva po dva (Matej 10:1). Ko beremo o misijonarskih popotovanjih v Apostolskih delih, niso šli ven posamezno ampak v skupini dveh ali več misijonarjev, ki so šli v tuje dežele med neverne pogane. Jezus je rekel, da kjer sta dva ali trije združeni v Njegovem imenu, je On tam v njihovi sredini. (Matej 18:20). Narekuje nam, da ne opustimo zbiranje v skupine, kot je bilo v navadi nekaterih, ampak, da se spodbujamo k ljubezni in dobrim dejanjem. (Hebrejcem 10:24-25). Govori nam, da priznamo svoje napake drugim (Jakob 5:16). V modrijanski literaturi Stare zaveze, nam je podano, da železo brusi železo, zato človek brusi svojega bližnjega. (Pregovori 27:17). »Tričlena vez ni lahko zlomljiva« Moč je v številkah (Pridigar 4:11-12).

   Nekateri ljudje, ki jih poznam, so našli brate ali sestre v Kristusu (če ste ženska), ki se družijo preko telefona ali osebno in si delijo izkušnje pri krščanski hoji, kako so se bojevali… in se zaobljubijo k molitvi drug za drugega in prevzemajo odgovornost za sprejemanje Božje besede v njihova razmerja in medsebojne odnose, da bomo izžarevali Kristusa v našem žiuvljenju. Včasih pride sprememba hitro, včasih pod drugimi pogoji pa počasneje. Bog nam je obljubil, če bomo uporabljali Njegove vire, nam bo prinesel dobre spremembe v naša življenja in nam uslišal naše molitve in prošnje, v kolikor Verujemo v Jezusa in so molitve v spolnjevanju Božje Volje. Vztrajajmo pri tem, da je Bog zvest svojim obljubam!

   Bog nam dovoljuje, da se sami svobodno odločamo, vendar pričakuje, da bomo spolnjevali Božjo Voljo in Verovali v Jezusa ter živeli kot Jezus. Edina odločitev, katero Bog ne želi, da jo sprejemamo je, da grešimo in nasprotujemo njegovi volji in tako žalimo Boga, ki je Ljubezen. Bog želi, da sprejemamo odločitve, ki so v skladu z njegovo voljo. Torej, kako veš, kakšna je Božja volja zate? Če hodiš tesno z Gospodom in resnično hrepeniš po njegovi volji za tvoje življenje – bo Bog položil njegove želje v tvoje srce. Ključ vsega je, želeti si Božjo voljo in ne svojo. „Razveseljuj se v GOSPODU, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce.” (Psalm 37:4). Če Sveto pismo ne govori proti in če lahko resnično koristi tvoji duhovnosti – potem ti Sveto pismo dovoljuje, da se sam odločaš in da poslušaš svoje srce. Človek marsikaj, kar se mu dogaja ne zna razložiti/razumeti, saj razmišlja po človeško in ne po Božje. Prosimo Svetega Duha za navdih in razsvetljenje in Vodstvo, da bomo vedeli kaj je prav in kaj ne.

   Medmrežje Gotquestions et altro

   Božje Usmiljenje, Božja Ljubezen, Božja Dobrota Vate Zaupamo.
   Gospod pridi in ostani z Nami vse dni,
   da bomo spolnjevali Božjo Voljo in Živeli kot Jezus naš Odrešenik.
   Prosim odreši nas bolezni in koronavirusa in nam pomagaj, da se spreobrnemo.
   Tvoja Božja Volja naj se zgodi, da se spolni Božji Načrt za vse nas.
   Amen.

   V teh zahtevnih časih, ko razsaja koronavirusin ne moremom v Cerkev k sveti maši, lahko poskrbimo za svojo duhovno oskrbo tako, da gledamo oddaje po televizij in na medmrežju, da molimo, beremo Sveto pismo in drugo versko duhovno literaturo. Ne smemo pa se zapustiti in se prepustiti lenobi in dvom0m in apatiji. Kristjani imamo Boga, zato imamo veliko razlogov za optimizem, Vero, Upanje, Zaupanje v Božje Usmiljenje in Božjo Dobroto. Na medmrežju lahko vsak dan spremljamo prenose Svete maše na internetu in pšoslušamo Božjo Besedo. Zaupajmo v Boga in molimo, da nas odreši vseh preizkušenj in koronavirusa. Vse pride in vse mine; tudi to bo minilo. Vendar po koronavirusu nil ne bo več tako, kot je bilo. Spreobrnimo se in prosimo Boga odpuščanja in prosimo ga, da nas Odreši. Amen. Janez

   Odgovori
6. Miro says:

   24. marca, 2020 at 9:49

   SENCA KRIŽA, NA KATEREM JE DOZOREL OKUSNI SAD EVHARISTIJE, NUDI TOLAŽBO PRED VROČICO POŽELENJA!

   Kako je Cerkev deležna evharistične daritve? V evharistiji postane Kristusova daritev tudi daritev udov njegovega telesa. Življenje vernikov, njihovo poveličevanje, njihovo trpljenje, njihova molitev in njihovo delo: vse to je zedinjeno s Kristusovim hvaljenjem, trpljenjem, molitvijo in delom. Kot daritev se evharistija daruje tudi za vse žive in rajne, v odpuščanje grehov vseh ljudi in za to, da si izprosimo od Boga duhovnih in časnih dobrin. Tudi nebeška Cerkev je združena s Kristusovo daritvijo (vir: Kompendij KKC).

   Pridi, Sveti Duh, in nas razsvetli, da se bomo z verujočim srcem poglabljali v globoke skrivnosti svete Evharistije in z ljubeznijo živeli v njeni moči!

   – Evharistija udejanja Jezusovo navzočnost v
   zgodovini s pomočjo znamenj kruha in vina.
   (Gianni del Bufalo)

   – Senca križa, na katerem je dozorel
   okusni sad evharistije,
   nudi tolažbo pred vročico poželenja.
   (Albert Veliki)

   – Udeležba v evharistiji nujno vključuje
   altruistični življenjski slog v družbi,
   ki je enak Jazusovemu javnemu darovanju
   samega sebe na križu.
   (Philip J. Rosato)

   – Vem, da me na tem oltarju
   ljubiš z isto ljubeznijo, s katero si me ljubil,
   ko se je tvoje Božje življenje med toliko
   grenkobami použilo na križu!
   (Alfonz Marija Ligvorij)

   Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
7. hvala says:

   23. marca, 2020 at 20:58

   KLIČI ME IN TI BOM ODGOVORIL; POVEDAL TI BOM VELIKE IN NEDOUMLJIVE REČI, KI JIH NISI POZNAL (Jeremija 33, 3).

   GLEJTE, KAJ PRAVI GOSPOD!

   ČE NJEMU POPOLNOMA ZAUPAMO IN ČE ŽELIMO S SVETIM DUHOM POTOVATI V GLOBINE , NE SMEMO ŽE VNAPREJ POSTAVLJATI MEJA NJEGOVEMU DELOVANJU IN SE ŽE VNAPREJ ODLOČITI, KATERI VIDIK NAŠEGA ŽIVLJENJA BO LAHKO RAZSVETLIL ALI KAJ MU BOMO DOVOLILI IZVRŠITI V SEBI. PRIDRŽKI V MISLIH IN ZAPRTOST ONEMOGOČAJO SVETEMU DUHU VSTOP V GLOBINE NAŠEGA BITJA.

   ČE BOGU PUSTIMO, SE NAM BO RAZODEL IN NAS RAZSVETLIL.

   OD ZAČETKA, KO SPUŠČAMO VAJETI POČASI IZ SVOJIH ROK V NJEGOVE, ŠE MOGOČE OBČUTIMO NEKI STRAH, KER JE PAČ ČLOVEK SLABOTEN IN ŽELI DRŽATI NADZOR NAD SVOJIM ŽIVLJENJEM.

   TO PA NI DOBRO. ČE HOČEMO OZ. ŽELIMO, DA GOSPOD PREVZAME KRMILO NAŠE ŽIVLJENJSKE LADJE , POTEM JE TREBA GOSPODU TO PUSTITI IN SE NE OZIRATI NAZAJ IN S SVOJIMI ROKAMI IN SVOJIM RAZUMOM PREVZEMATI KRMILO.

   GOSPOD VAM BO ODKRIL PRAVO RESNICO O VAS, O LJUDEH IN O SVETU. BOSTE VIDELI, KAKO TO JE.

   V SVETEM DUHU SE SOOČAMO Z LAŽMI, KI JIH DRUGI IZREČEJO O NAS, Z ZAMISLIJO , KI JO IMAMO O SEBI IN O SVOJEM ŽIVLJENJU, Z DVOMOM, KI NAS MUČI, S HINAVŠČINO IN DVOLIČNOSTJO.

   SVETI DUH VAM BO POKAZAL POT, VAM RAZODEL RESNICO IN VAS RAZSVETLIL. ČE IMATE ŽIVLJENJSKO VPRAŠANJE, VAS NEKAJ MUČI, STE V NEGOTOVOSTI, PROSITE IN BOSTE PREJELI ODGOVOR. MORATE PA BITI VZTRAJNI IN PROSITI IN MOLITI ZA SVETEGA DUHA.

   ČE BOSTE PROSILI OZ. ČE BOSTE ŽELELI, VAS BO GOSPOD OSVOBODIL NADZORA NAD ŽIVLJENJEM.
   AMPAK SE MORATE POPOLNOMA ODPOVEDATI SVOJI VOLJI IN DOPUSTITI V CELOTI NJEGOV NADZOR NAD VAŠIM ŽIVLJENJEM. GLEDALI BOSTE ŽIVLJENJE Z DUHOVNIMI OČMI, SVETI DUH VAS BO VODIL.

   FAVSTINA KOWALSKA SE JE VSA PREDALA JEZUSU, ZATO JE TUDI REKLA:” ZDAJ MI ŽE RAZODEVAŠ, KAJ ZAKRIVA ZASTOR. ”
   DA SE GOSPOD RAZODEVA , JE POTREBNA POPOLNA POSLUŠNOST NJEMU, MU DOPUSTITI, DA IZNIČI NAŠO ČLOVEŠKO VOLJO, BITI PONIŽEN IN IMETI POTRPLJENJE.

   Odgovori
8. Janez says:

   23. marca, 2020 at 19:57

   Ali je včasih Božja volja tudi lekcija za kristjane, da smo bolni in trpimo zaradi greha?

   Svetopisemska doktrina o Božji suverenosti pravi, da je Bog vsemogočen nad vsem. Ima popoln nadzor nad vsem – preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo – in nič se ne zgodi, kar bi bilo izven njegovega nadzora. Bog neposredno povzroči ali pasivno dopusti vse, kar se zgodi. A dopustiti, da se nekaj zgodi, in povzročiti, da se nekaj zgodi, sta dve različni stvari. Na primer, Bog je povzročil stvaritev popolnega, brezgrešnega Adama in Eve, potem pa dopustil, da sta se mu uprla. Imela sta svobodno voljo. Ni povzročil, da sta grešila, in zagotovo bi ju lahko ustavil, ampak se je odločil, da ju ne bo, in sicer za svoj namen, da uresniči svoj popolni, skriti sklep. To uporništvo je prineslo vse vrste zla, zla, ki ga ni povzročil Bog, ampak je dopustil, da obstaja. Bolezen je manifestacija dveh širših vrst zla – moralnega in naravnega. Moralno zlo je človekova nečloveškost do človeka. Naravno zlo je sestavljeno iz stvari, kot so naravne nesreče in telesna bolezen. Samo zlo je izkrivljenost ali pokvarjenost nečesa, kar je bilo prvotno dobro, a je zdaj pokvarjeno. V primeru bolezni je bolezen stanje, kjer je pokvarjeno dobro zdravje človeka. Grška beseda za zlo, poneros, pravzaprav namiguje na zlonamernost, nekaj, kar kvari dobro in zdravo stanje stvari.

   Ko je Adam grešil, je kot glava celotnega človeštva obsodil vse človeštvo na posledice tega greha, izmed katerih je ena bolezen. Pismo Rimljanom 8,20–22 pravi: »Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« Bog – tisti, »ki je podvrgel« stvarstvo ničevosti, ki je sledila padcu, metodično dosega svoj načrt, da bo sčasoma osvobodil svoje stvarstvo iz suženjstva greha, tako kot osvobaja tiste, ki jih rešuje iz suženjstva po Kristusu.

   Do tega dne pa Bog uporablja bolezen in druga zla, da uresniči svoj suvereni namen, da se poveliča in da poveliča svoje sveto ime. Včasih čudežno ozdravi bolezen. Jezus je šel skozi Izrael in ozdravljal različne bolezni (Evangelij po Mateju 4,23) in celo obudil Lazarja od mrtvih, potem ko je zaradi bolezni umrl. Drugič Bog uporabi bolezen kot vzgojno metodo ali kot sodbo proti grehu. Bog je Kralja Uzíja udaril z gobavostjo (Druga kroniška knjiga 26,19–20). Nebukadnezarja je Bog prignal v norost, dokler ni razumel, da »Najvišji po svoji volji ravna s prebivalci zemlje« (gl. Daniel 4). Herod je bil udarjen in so ga razjedli črvi, ker si je prilastil Božje veličastvo (Apostolska dela 12,21–23). Obstaja celo vsaj en primer, ko je Bog dopustil bolezen – slepoto – ne kot kazen za greh, ampak da razodene sebe in svoja mogočna dela skozi to slepoto (Evangelij po Janezu 9,1–3).

   Ko bolezen pride, morda ni rezultat Božjega neposrednega posredovanja v našem življenju, ampak je morda rezultat učinkov življenja v padlem svetu ali tega, da imamo padla telesa ali slabo zdravje ali da sprejemamo slabe odločitve o življenjskem slogu. In čeprav obstajajo svetopisemski kazalci, da Bog želi, da smo na splošno zdravi (Tretje Janezovo pismo 1,2), Bog dopusti vse bolezni za svoje namene, naj jih razumemo ali ne. Bolezen je zagotovo rezultat človekovega padca v greh, ampak Bog ima nadzor nad vsem in res določa, do kam lahko gre zlo. Tako kot je omejil hudiča v Jobovih preizkušnjah, ko mu ni dovolil, da prestopi določene omejitve, Bog tudi omejuje bolezen v našem življenju za svoje dobro. Več kot petdesetkrat v Svetem pismu nam pove, da je vsemogočen, in čudovito je videti, kako se njegova suverenost združi z odločitvami, ki jih sprejmemo (slabimi in dobrimi), da uresničuje svoj popolni načrt v življenju svojega ljudstva (Pismo Rimljanom 8,28–30). Kristjanom, ki so bolni, je v tolažbo spoznanje, da se lahko odločijo, da bodo slavili Boga v svojem trpljenju, čeprav morda ne bodo vedeli, zakaj je Bog to dopustil, dokler ne bodo stali v njegovi prisotnosti v večnosti. Takrat bomo dobili odgovore na vsa vprašanja, ali pa, če smo bolj natančni, nam bo vseeno za vprašanja.

   Bog nam dovoljuje, da se sami svobodno odločamo. Edina odločitev, katero Bog ne želi, da jo sprejemamo je, da grešimo in nasprotujemo njegovi volji. Bog želi, da sprejemamo odločitve, ki so v skladu z njegovo voljo. Torej, kako veš, kakšna je Božja volja zate? Če hodiš tesno z Gospodom in resnično hrepeniš po njegovi volji za tvoje življenje – bo Bog položil njegove želje v tvoje srce. Ključ vsega je, želeti si Božjo voljo in ne svojo. „Razveseljuj se v GOSPODU, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce.” (Psalm 37:4). Če Sveto pismo ne govori proti in če lahko resnično koristi tvoji duhovnosti – potem ti Sveto pismo dovoljuje, da se sam odločaš in da poslušaš svoje srce. Človek marsikaj, kar se mu dogaja ne zna razložiti/razumeti, saj razmišlja po človeško in ne po Božje.

   Medmrežje Gotquestions et altro

   Verjamem, da s človeško pametjo marsikaj ni mogoče razložiti, sploha pa ne bogoslovne zadeve, za katere nsii dovolj strokovno podkovan. Prispevek želi podati le razmislek, ki bo ga bolj šolani bogoslovci obširneje naredili. Molimom in prosim Boga da se nas Usmili in nam pomaga, da se bodo vse preizkušnje glede bolezni koronavirusa razrešile po Božjem Usmiljenju in Dobroti. Amen. Janez

   Odgovori
9. Janez says:

   23. marca, 2020 at 19:18

   Poskus razmišljanja ali in zakaj nas Bog danes preizkuša tako, da nas z lekcijami vzgaja in hoče da se spreobrnemo?!

   Kdaj, zakaj in kako nas Gospod Bog vzgaja, kadar grešimo?
   Božja vzgoja je življenjsko dejstvo, za katerega se kristjani pogosto ne menijo. Pogosto se pritožujemo nad okoliščinami svojega življenja, ne da bi spoznali, da so to posledice našega lastnega greha in so del Gospodove ljubeče, milostne vzgoje, ki smo je zaradi tega greha deležni. Ta vase zaverovana nevednost lahko prispeva k temu, da se v življenju verujočega utrdi ponavljajoč se greh, ki za seboj potegne še več vzgoje.

   Božje vzgoje ne smemo zamenjevati z brezčutnim kaznovanjem. Božja vzgoja je izraz Božje ljubezni do verujočih in njegovega posvečujočega dela, s katerim Bog vse nas pripelje k svetosti. »Ne zametuj, sin moj, GOSPODOVE vzgoje, njegov opomin naj ti ne bo nadležen. Kajti kogar GOSPOD ljubi, ga opominja in mu hoče dobro kakor oče sinu.« (Pregovori 3,11–12; glej tudi Pismo Hebrejcem 12,5–11.) Bog uporablja preizkuse, preizkušnje in različne druge težavne okoliščine, da bi svojega samovoljnega otroka skesanega pripeljal nazaj k sebi. Cilj Božje vzgoje je zoreča vera in poglabljajoč se odnos (Jakobovo pismo 1,2–4), s tem ko Bog uničuje oblast posameznih grehov nad nami. Gospodova vzgoja v našem življenju deluje v naše dobro in v njegovo slavo. Bog želi, da živimo v svetosti in v svojem življenju odražamo novo naravo, ki nam jo je dal: »Kot otroci poslušnosti se ne prilagajajte prejšnjim željam, ki ste jih imeli v svoji nevednosti, marveč bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti, kakor je svet tisti, ki vas je poklical, saj je pisano: Bodite sveti, ker sem jaz svet.« (Prvo Petrovo pismo 1,14–16)

   Ali je Bog ustvaril zlo? Zakaj se nekatere preizkušnje in hudobija dogajajo dobrim ljudem?
   Sprva se morda zdi, da če je Bog ustvaril vse, kar obstaja, potemtakem je moralo tudi zlo biti ustvarjeno od Boga. Zlo samo zase pa ni “reč” kot recimo kamen ali elektrika. Ne moreš imeti skodelice zla. Zlo samo zase ne obstaja, ker je v bistvu odsotnost dobrega. Luknje, na primer, so resnične, obstajajo, ampak le v nečem drugem. Odsotnosti zemlje lahko rečemo luknja, ampak ker le ta ne more biti ločena od zemlje same, le ta v bistvu ne obstaja. Ko je Bog vse ustvaril, je bilo torej vse stvarstvo dobro. Ena izmed dobrih stvari, ki jih je Bog ustvaril, so bila bitja, ki so imela svobodo, da si izberejo dobro. Za to, da bi lahko imela ta bitja resnično možnost izbire, je Bog moral dovoliti, da je obstajala tudi odsotnost dobrega. Bog je torej ustvaril svobodne ljudi in angele, ki so imeli svobodo, da so se odločili za dobro ali pa so dobro zavrnili (kar bi lahko imenovali slabo ali zlo). Ko obstaja slaba vez med dvemi dobrimi rečmi, mi to okličemo kot slabo ali zlo, a na koncu koncev ta zla vez ne postane “reč”, ki jo je Bog po nujnosti ustvaril.

   Morda bo pomagala slednja ilustracija. Če oseba reče: “Ali mraz obstaja?” bi lahko bil odgovor pritrdilen. Odgovor bi bil sicer napačen. Mraz namreč ne obstaja. Mraz je odsotnost toplote. Na podoben način tema ne obstaja, je namreč odsotnost luči. Zlo je zatorej odsotnost dobrega, ali morda drugače, zlo je odsotnost od Boga. Bog ni ustvaril zlega, pač pa je dovolil, da obstaja odsotnost dobrega. Bog ni ustvaril zlega, ampak ga dovoljuje. Če bi bil Bog ne dovolil možnosti zla (kot odsotnosti dobrega), potem bi oboji, človeštvo in angeli, služili Bogu iz obveznosti, prisile, ne pa izbire iz Ljubezni do Boga. Bog ni želel “robotov”, ki preprosto delajo tisto, kar on želi, ker jih je tako “programiral.” Bog je dovolil možnost zla zato, da bi imeli resnično svobodno voljo, da se svobodno odločimo, če mu želimo služiti ali pač ne. To je naša prosta odločitev, za kar obstajajo posledice.

   Kot omejena človeška ustvarjena bitja nikoli ne moremo v resnici razumeti neomejenega večnega Boga (Rimljanom 11,33–34). Časoma mislimo, da razumemo zakaj Bog nekaj dela, nakar kasneje ugotovimo, da je v bistvu delal nekaj povsem drugega, kot smo najprej menili. Bog gleda na stvari iz svete, večne perspektive. Bog ima za vse Božji Načrt. Mi, kot ljudje, pa na stvari gledamo iz tuzemeljske, človeške, grešne in časovno omejene perspektive in pameti. Zakaj je Bog postavil človeka na zemljo, ko je vedel, da bosta Adam in Eva gotovo grešila, in zatorej prinesla zlo, smrt in trpljenje za vse človeštvo? Zakaj nas preprosto ni ustvaril in nas pustil v Nebesih, kjer bi gotovo bili popolni in bi ne trpeli? Ta vprašanja ne morejo biti ustrezno odgovorjena na tej strani stvarnosti. Lahko pa vemo, da karkoli Bog naredi, je sveto in popolno in bo na koncu Njemu v Čast in Slavo. Bog je dovolil možnost zlega za to, da bi nam lahko dal resnično svobodno izbiro, če si želimo biti ob njem in ga slaviti ali ne. Bog ni ustvaril zla, ampak ga je dovolil. Ko bi ga ne bil dovolil, bi ga mi slavili in častili pod prisilo zaradi obveznosti in obligacije, ne pa zaradi naše lastne izbire. Bog nas Ljubi in nam odpušča, ko se skesamo in ga prosimo Odpuščanja pod pogojem, da verujemo v Kristusa. Veseli se in dovoli nam, da se vrnemo kot izgubljeni Sin/Božji Otroci nazaj k Očetu, ko se pokesamo in ko nam odpusti.

   Zakaj je Bog satanu in demonom ter prvemu človeku dovolil grešiti in delati hudobijo?
   Bog je tako angelom kot človeku suvereno naložil odgovornost, da so mu poslušni. V Svetem pismu je o uporu satana in padlih angelov le malo jasnih in konkretnih podrobnosti. Videti pa je, da se je satan – najverjetneje najpomembnejši izmed vseh angelov (Ezekiel 28,12–18) – Bogu uprl v prizadevanju, da bi bog postal on sam. Satan (Lucifer) ni hotel častiti ali ubogati Boga; hotel je biti Bog (Izaija 14,12–14). Razodetje 12,4 je mogoče razumeti kot prispodobo: ko se je satan uprl, se je tretjina angelov postavila na njegovo stran; s tem so postali padli angeli – demoni. Satan in angeli so bili, enako kot Adam in Eva, dolžni ubogati Boga. Angeli so morali izbrati med eno in drugo stranjo. Bog namreč nobenega izmed njih ni silil ali spodbujal h grehu. Satan in padli angeli so torej grešili namerno, po lastni volji. Zato so si upravičeno prislužili večno Božjo jezo v ognjenem jezeru. Odločitev angelov, da bodo sledili satanu, namesto da bi ostali zvesti Bogu, je nepreklicna (v tem se njihova situacija razlikuje od človekove). Satan in padli angeli so Boga poznali v vsem njegovem Veličastvu. A kljub temu popolnemu spoznanju so se Bogu uprli; to je bilo dejanje skrajnega zla in hudobije. Bog zato satanu in drugim padlim angelom ne naklanja milosti spreobrnjenja. V Svetem pismu ni nobenega namiga, da bi imeli padli angeli kakršnokoli priložnost za spreobrnitev in prejem odpuščanja. Nič tudi ne nakazuje, da bi bili preostali zvesti angeli zmožni grešiti. Angeli, ki ostanejo zvesti Bogu, so imenovani »izvoljeni angeli« (Prvo pismo Timoteju 5,21). Bog jih v svoji suvereni modrosti ohranja v tem stanju zvestega, poslušnega služenja. Zakaj je torej Bog angelom že na samem začetku sploh omogočil izbiro, ko pa je vnaprej poznal izid? Bog je vedel, da se bo tretjinahudobnih angelov uprla in bodo obsojeni na prekletstvo večnega ognja. Bog je vedel tudi, da bo satan upor nadaljeval in začel h grehu napeljevati človeka. Zakaj je torej Bog tako odredil? Na to vprašanje Sveto pismo ne odgovarja izrecno. Enako bi se lahko vprašali skoraj o vseh zlih dejanjih: zakaj Bog dopušča to ali ono? In tako smo se spet znašli pri vprašanju Božje suverene oblasti nad stvarstvom, pri čemer s čkloveško pametjo nič ne razumemo. Celo če česa ne razumemo povsem – karkoli Bog odredi, je popolno. V popolnem načrtu popolnega Boga je bila torej predvidena pojavitev greha. Naše misli namreč niso Božje misli in naše poti niso Božje poti, kot nas Bog spominja v Izaiju 55,8–9. Navsezadnje niti ni potrebno – niti možno – da bi povsem razumeli vse, kar odloči Bog v svoji popolni modrosti in čistosti. Pač pa je povsem razumljiva naša nuja, da se spreobrnemo od greha in upora proti Bogu ter da verujemo v evangelij Jezusa Kristusa, saj lahko le tako prejmemo Božje odpuščanje in se z Bogom spravimo. Človek marsikaj, kar se mu dogaja ne zna razložiti/razumeti, saj razmišlja po človeško in ne po Božje. Bog izvaja Božji Načrt in Svojo Božjo Voljo, ki nam marsikdaj ni razumljiva. Molimo in živimo pravično tako kot je rživel Odrešenik Jezus in zaupajmo Gospodu. Spokorimno se in prosimo odpuščanja, da nas Bog odreši vseh težkih preizkušenj bolezni koronavirusa. Vse kar se dogaja se dagaja z Božjim Načrtom in božjo Voljo.

   Medmrežje Gotquestions et altro

   Odgovori
   • Janez says:

     23. marca, 2020 at 19:27

     Gornje razmišljanje je nastalo zaradi včerajšnjega prispevka prispevka g. Administratorja, ki mi je dal ful misliti. Brez Božje Volje se nič ne zgodi. Bog pa že ve zakaj, ker je Popoln in Vsemogočen. Tu je citat iz prispevka spodaj od včeraj. Je neko razmišljanje, da bi probali razumeti zakaj se nam koronavirus dogaja. Razmislek nima ambicije da bi vse razložil. Še zdaj mnogokaj ne razumem tudi sam.

     »Povzročitelj vsega tega je Satan!« Zaprepadeni škofje in kardinali so molčali. Papež pa je dodal: »Toda zapomnite si, da je tudi satan orodje v Božjih načrtih!«

     Bog Oče Vsemogočni in Ljubeči, prosim Usmili se nas Božjih Otrok, ki smo grešili in Te Žalili. Odreši nas vseh Preizkušenj in Bolezni Koronavirusa. Amen. Janez

     Odgovori
10. Miro says:

    23. marca, 2020 at 18:58

    TRI DRŽE PO SV. PAVLU: STALNO VESELJE, VZTRAJNA MOLITEV IN NENEHNO ZAHVALJEVANJE!

    BOŽJA BESEDA: »Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas« (1Tes 5, 16-18).

    V hudem kriznem času, ko se zaradi širjenja novega virusa koronavirusa pri ljudeh pojavljajo občutki tesnobe, strahu, negotovosti, je dobro, da se skrbno poglabljamo v nagovore papeža Frančiška. V enem od njih je proti koncu leta 2017 izpostavil tri drže po sv. Pavlu. Poudarki svetega očeta so nam lahko v močno spodbudo še zlasti v sedanjih kritičnih razmerah!

    Stalno veselje
    Prva drža je stalno veselje: »Zmeraj se veselite« (1Tes 5,16), kot pravi sv. Pavel. To pomeni ostati vedno v veselju, tudi takrat, ko stvari ne gredo po naših željah. To je namreč tisto globoko veselje, tisti mir, ki je tudi tisto notranje veselje. Bridkosti, težave in trpljenje so prisotni v življenju vsakega, kar vsi dobro poznamo in včasih se nam zdi resničnost, ki nas obdaja negostoljubna in suha, podobna puščavi, v kateri je odmeval glas Janeza Krstnika, kakor nas je spomnil današnji evangelij (prim. Jn 1,23). Ravno Krstnikove besede razodevajo, da je naše veselje utemeljeno na gotovosti, da je puščava poseljena: »Med vami pa stoji on, ki ga ne poznate« (Jn 1,26). Gre za Jezusa, ki kot poslani od Očeta prihaja, kakor poudari Izaija, »da oznani veselo vest ubogim, da obveže strte v srcu, da okliče jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev, da oznani leto Gospodove milosti« (Iz 61,1-2). Te besede, ki jih je Jezus naobrnil nase v nazareški shodnici (prim. Lk 4,16-19), pojasnijo njegovo poslanstvo na svetu, ki je v osvoboditvi od greha ter od osebne in družbene sužnosti, ki jo (greh) povzroča. Na zemljo je prišel, da bi ljudem povrnil dostojanstvo ter svobodo Božjih otrok. To lahko stori samo On in da v tem veselje.

    Vztrajna molitev
    Veselje, značilno za pričakovanje Mesija, je utemeljeno na vztrajni molitvi. To je ta druga drža. Sv. Pavel pravi: »Neprenehoma molíte« (1Tes 5,17. Po molitvi lahko vstopimo v stabilen odnos z Bogom, ki je vir pravega veselja. Kristjanovo veselje ni na prodaj, ga ni možno kupiti, saj izhaja iz vere ter iz srečanja z Jezusom Kristusom, ki je razlog naše sreče. Bolj ko smo zakoreninjeni v Kristusa, smo mu blizu, toliko bolj imamo v sebi notranjo vedrino, pa čeprav sredi vsakodnevnih nasprotovanj. Zaradi tega kristjan, ki je srečal Jezusa, ne more biti prerok nesreče, temveč pričevalec in glasnik veselja, ki ga je potrebno podeliti z drugimi, torej nalezljivo veselje, ki napravlja našo življenjsko pot lažjo.

    Nenehno zahvaljevanje
    Tretja drža, ki jo je nakazal Pavel (1Tes 5,18) pa je nenehno zahvaljevanje, torej hvaležna ljubezen do Boga. On je namreč z nami zelo velikodušen, mi pa smo povabljeni, da smo vedno hvaležni za njegove dobrine, za njegovo usmiljeno ljubezen, za njegovo potrpežljivost in dobroto, s tem da živimo v nenehnem zahvaljevanju, je poudaril papež Frančišek.

    (vir: Radio Vatikan, 2017)

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

    Odgovori