Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.758 Responses to Članki za dušo

  1. Janez says:

    Brez Ljubezni
    DOLŽNOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI HLADNEGA.
    ODGOVORNOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI BREZOBZIRNEGA.
    PRAVIČNOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI TRDEGA.
    PRIJAZNOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI NEISKRENEGA.
    MODROST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI TRDOSRČNEGA.
    UREJENOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI MALENKOSTNEGA.
    POŠTENOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI DOMIŠLJAVEGA.
    VERA BREZ LJUBEZNI TE NAREDI PRENAPETEGA.
    ŽIVLJENJE BREZ LJUBEZNI JE NESMISELNO.
    ŽIVLJENJE V LJUBEZNI JE SREČA IN VESELJE!
    Fejstbog.

  2. Janez says:

    Bog nas ljubi neskončno bolj kakor oče in mati (pater Anton)
    Mati Terezija je povedala: “Pred nekaj meseci so našli na ulici v Melbournu moža, alkoholika, ki je živel že mnogo let v tej državi. Sestre so ga odpeljale v svoj dom. Ko je videl, kako so ravnale z njim, kako so skrbele zanj, mu je nenadoma postalo jasno: ‘Bog me ljubi.’ Zapustil je dom in se ni nikoli več vdal pijači. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom. Zopet je začel delati. Ko je dobil prvo plačo, je prišel k sestram, jim izročil denar in rekel: ‘Želim, da ste še za druge Božja ljubezen, kakor ste bile zame.’” Če se sestre matere Terezije tako odlikujejo v ljubezni, kaj naj rečemo šele o Bogu! Sveto pismo Božjo ljubezen primerja očetovi in materini ljubezni. V najlepši molitvi, ki nas jo je naučil Jezus, se obračamo na Boga z besedami: “Oče naš, ki si v nebesih” (Mt 6,9). Kristjani smo Božji otroci. To smo postali pri svetem krstu, ko smo se rodili iz vode in Svetega Duha (prim. Jn 3,5).

    Bog nas ljubi neskončno bolj kakor najboljši zemeljski oče. Jezus je rekel učencem: “Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga” (Jn 16,27). Božja ljubezen do nas je popolnoma nesebična. Bog ne more od nas ničesar pričakovati, česar že ne bi imel sam. Ljubi nas, ker nam hoče dobro. Božja ljubezen do nas je podobna tudi materini ljubezni. Kakor otrok ni s svojo ljubeznijo zaslužil materine ljubezni, tako mi s svojo ljubeznijo nismo zaslužili Božjo ljubezen. On nas vedno ljubi prvi in nas v svoji ljubezni vedno znova preseneča. Že v Stari zavezi Bog popisuje svoje ravnanje z izvoljenim ljudstvom s podobami, ki veljajo za matere: “Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, iz Egipta sem poklical svojega sina. Jaz sam sem Efraima učil hoditi, jemal sem jih na svoje lakte, pa niso spoznali, da skrbim zanje. Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jesti” (Oz 11,1–4). Seveda je Božja ljubezen neskončno bolj popolna od ljubezni še tako popolne zemeljske matere. Je popolnoma brezpogojna: “Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal” (Iz 49,15 s).

    Boga zanima vsak človek, vsaka človeška oseba, vsaka neumrljiva duša. Bog ljubi vsakega posebej. Ne zamenjuje nas med seboj. Pozna nas po imenu. Pozna našo zgodovino, stran za stranjo. V njej pozna vse vrstice in celo tisto, kar je med njimi. Z nami je na vsakem koraku, od zibelke do groba. Ljubi nas, čeprav ga mi ne ljubimo. Božje ljubezni smo deležni po delovanju Svetega Duha. Sv. Pavel uči, da “je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan” (Rim 5,5). Med sadove Svetega Duha šteje na prvem mestu ljubezen (Gal 5,22).

    Bog ljubi prav vsakega človeka
    Bog ljubi prav vsakega človeka, čeprav nas je danes na zemlji več kakor sedem milijard. Bog ljubi tudi najbolj propadle ljudi. Bog daje zemeljske dobrine krivičnim večkrat celo obilneje kakor pravičnim, ker hoče pravičnim s pomanjkanjem dobrin pomagati, da bi bolj zahrepeneli po nebeških dobrinah in bi se nanje bolje pripravili. Pravične prav zato, da bi duhovno napredovali, večkrat zadenejo težji križi kakor krivične. Bog naprej ve, da nekaterim grešnikom tudi pomanjkanje dobrin in različni križi ne bodo prinesli spreobrnjenja. Zato jim izkazuje zemeljske naklonjenosti. Tako Bog podarja svojo ljubezen vsakemu človeku, kakor je temu primerno. Ker smo končna in omejena bitja, Božjega delovanja ne razumemo. Mera Božje ljubezni ni do vsakega človeka enaka. Bog nekatere ljubi bolj kakor druge in jim daje več milosti, ker ima z njimi posebne načrte. Vsekakor gre pri Božji ljubezni za skrivnost svobodne Božje izbire, ki je ne moremo do konca doumeti. Zato bo za nas najbolje, če bomo v popolnem zaupanju vse prepustili Bogu. Mala Terezija o našem vprašanju v Povesti duše takole razmišlja: “Dolgo nisem mogla razumeti, zakaj Bog nekatere duše odlikuje z večjimi milostmi, drugim pa jih bolj pičlo odmerja. Čudila sem se, ko sem premišljevala, s kako izrednimi dokazi svoje ljubezni je Bog obsipal celo velike grešnike: svetega Pavla, svetega Avguština, sveto Magdaleno in toliko drugih, ki jih je Bog tako rekoč prisilil, da so sprejeli njegovo milost. Premišljevala sem o življenju svetnikov.

    A nisem si znala razložiti, kako to, da je Gospod nekatere duše s tako skrbnostjo varoval prav od zibeli do groba; vse, kar bi jim moglo biti v spotiko, je pred njimi odstranil s pota. Nič jim ni oviralo prostega poleta k Njemu v višine. Tudi ni dopustil, da bi bil kdaj greh zasenčil brezmadežni blesk njihove krstne nedolžnosti. Vpraševala pa sem se zopet, kako to, da umrje v poganskih deželah toliko ubogih ljudi, ne da bi bili kdaj slišali kako besedico o pravem Bogu. Jezus me je poučil o vsem tem. Opozoril me je na široko odprto knjigo narave: Vse cvetlice so mične in lepe. Krasna je kraljevska roža in prelestna je v svoji belini nežna lilija. Toda vse to ne zatemni prijetnega vonja vijolice in ljubkosti skromne marjetice. Spoznala sem, da bi naša pomlad zgubila krasoto, če bi razgrnila po svojih tratah samo bohotno žareče rože namesto preprostih cvetlic. Prav tako je tudi v živem Božjem vrtu, v kraljestvu duš. Bog si je zasadil v svojem Božjem vrtu velike svetnike, prave rože in lilije; a poleg njih si je vzgojil tudi drobcene, neznatne marjetice in vijolice. Vse pa imajo eno in isto nalogo: da razveseljujejo Božje oko, kadar zre na zemljo, podnožje svojih nog. Cvetke same pa so tem popolnejše, čim bolj radostno in vestno izpolnjujejo Božjo voljo.”

    Pater Anton, medmrežje Fejstbog.

  3. Miro says:

    PONEDELJEK, 30. MARCA: POSVETITEV SLOVENIJE PRESVETEMU SRCU JEZUSOVEMU IN BREZMADEŽNEMU SRCU MARIJINEMU!

    Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore bo v ponedeljek, 30. marca 2020, ob 21.00, po končani molitvi rožnega venca, ki jo bo prenašal Radio Ognjišče, posvetil vse verne Slovence, posebej še bolne z virusom COVID-19, zdravstveno osebje, državne voditelje in druge, ki pomagajo v času epidemije.

    Več o tem na https://katoliska-cerkev.si/posvetitev-jezusovemu-in-marijinemu-srcu

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!

  4. Miro says:

    SV. BERTOLD JE DOSEGEL VELIKO POPOLNOST IN ZGLEDNO SVETOST!

    Božja beseda: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane« (Jn 15,16).

    Današnji godovnjak sv. Bertold, redovnik, se je Bogu ves daroval ter dosegel veliko popolnost in zgledno svetost. V dobi križarskih vojn v 12. stoletju je v Sveti deželi na gori Karmel ustanovil karmeličanski red. Pripisovali so mu obilo čudežev in dar prerokovanja. Svoje svetniško življenje je dovršil leta 1195 v Sveti deželi (povzeto po knjigi Kristusove priče, Stanko Lorber).

    http://svetniki.org/blazeni-bertold-redovni-ustanovitelj

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!
    Sv. Bertold, prosi za nas!

  5. Miro says:

    MED MOSTOM IN REKO JE BOŽJE USMILJENJE« – PAPEŽ FRANČIŠEK: »BODITE VELIKODUŠNI, VEDNO DAJAJTE, DAJAJTE!«

    Božja beseda: »Bodite usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen. Ne sodite in ne boste sojeni: ne obsojajte in ne boste obsojeni; oproščajte in boste oproščeni; dajajte in se vam bo dalo: dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje. S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerilo« (Lk 6,36-38).

    Spomnimo, da je papež Frančišek marca lani v eni od homilij poudaril, da je treba posnemati Boga in hoditi pred Njegovimi očmi, če se v življenju ne želimo zmotiti. V ospredje je postavil Božje usmiljenje, ki ga naj posnemamo na tri načine: ne soditi drugih, ne obsojati in odpuščati. Vse to je seveda izjemno pomembno tudi v sedanjem kriznem času, zato je prav, da se še in še poglabljamo v papeževa globoka razmišljanja ob evangeljskih odlomkih, še zlasti v njegove spodbudne misli o Božjem usmiljenju. Nič hudega, če nekatere misli ponovno zapišemo, saj si jih tako v duhu in srcu spet osvežimo. Ne pozabimo na spodbudo svetega očeta: »Bodite velikodušni pri dajanju revnim, tistim, ki so v stiski. Dajajte mnoge stvari: dajajte nasvete, dajajte nasmehe ljudem. Vedno dajajte, dajajte.«

    Več o tem na:

    https://www.vaticannews.va/sl/papez-francisek/masa-v-sv-marti/2019-03/papez-med-jutranjo-homilijo-posnemajmo-bozje-usmiljenje.html

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  6. Janez says:

    Papež Frančišek: »Gospod, ne pusti nas na milost in nemilost viharju.« , Rim 27.03.2020
    S to prošnjo se je papež Frančišek nocoj 27. 3. 2020 obrnil k Bogu. Pred praznim trgom sv. Petra, ki je odražal stanje po svetu, je vodil molitev za konec pandemije in podelil blagoslov Urbi et Orbi, mestu in svetu, kar običajno stori le za božič in veliko noč. Gosta tema je zagospodovala nad našim življenjem. Iznenada nas je presenetil nepričakovan in divji vihar, je stanje povzel papež. Vsi smo na istem čolnu, preplašeni in izgubljeni, a hkrati vsi poklicani, da veslamo skupaj, je dejal. Po njegovih besedah je zdaj čas, da izberemo, kaj je res vredno in kaj mine, da ločimo to, kar je potrebno, od tega, kar ni. »To je čas, da naravnamo življenjsko smer proti tebi, Gospod, in proti drugim.«

    Čas je namreč, da odkrijemo tudi nove načine solidarnosti. »Gospod nas nagovarja in nas sredi našega viharja vabi, da prebudimo in poživimo solidarnost in upanje, ki sta sposobna dati trdnost, podporo in pomen tem uram, v katerih se zdi, da se vse potaplja.« Papež je svojo molitev izrekel skoraj v oglušujoči tišini, v ozadju se je slišalo le padanje dežja in občasno krik golobov. »Ko smo zdaj na razburkanem morju, te moledujemo: »Prebudi se, Gospod!« … Ne pusti nas na milost in nemilost viharju.« Papež je molil za človeštvo, strto od strahu in stiske, za bolnike in umirajoče, ki čutijo težo osamljenosti, zdravnike in zdravstvene delavce, ki so izčrpani od naporov, ter politike, ki nosijo breme odločanja. Vatikan je danes objavil tudi potek slovesnosti v velikem tednu. Papež jih bo vodil v baziliki sv. Petra brez navzočnosti ljudstva, krizmene maše na veliki četrtek ne bo, križev pot pa bo pred baziliko sv. Petra.

    Homilija papeža Frančiška v celoti (prevod br. Miran Špelič)
    »Ko se je zvečerilo« (Mr 4,35). Tako se začenja evangelij, ki smo ga slišali. Že nekaj tednov se zdi, da se je zvečerilo. Gosta tema se je zgrnila na naše trge, ulice, mesta. Zagospodovala je nad našim življenjem in napolnila vse z oglušujočo tišino in obupno praznino, ki ohromi vsako reč, ki se je dotakne; čuti se v zraku, zazna se v kretnjah, to povedo pogledi. Znašli smo se preplašeni in izgubljeni. Kot učence iz evangelija nas je iznenada presenetil nepričakovan in divji vihar. Zavedli smo se, da smo vsi na istem čolnu, vsi krhki in izgubljeni, obenem pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da skupaj veslamo, vsi potrebni vzajemne tolažbe. Na tem čolnu … smo vsi. Kakor tisti učenci, ki enoglasno govorijo in v stiski rečejo: »Utapljamo se« (38), tako smo se tudi mi zavedli, da ne moremo iti dalje vsak zase, ampak samo skupaj. Zlahka se znajdemo v tej pripovedi. Težko pa je razumeti Jezusovo držo. Medtem ko so učenci vznemirjeni in obupani, je on na krmi, na tistem delu čolna, ki se prvi potopi. In kaj počne? Kljub premetavanju mirno spi, zaupa Očetu – to je edino mesto v evangeliju, ko vidimo Jezusa spati. Ko ga potem zbudijo in umiri veter in vodovje, se obrne na učence z očitajočim tonom: »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« (40).

    Skušajmo razumeti. V čem je pomanjkanje vere pri učencih, ki se postavlja v nasprotje z Jezusovim zaupanjem? Niso nehali verovati vanj, saj ga kličejo. Vidimo pa, kako ga kličejo: »Učitelj, ti ni mar, da se utapljamo?« (38). Ti ni mar: mislijo, da se Jezus ne briga zanje, da mu zanje ni dosti mar. Med nami, v naših družinah je ena od stvari, ki najbolj boli, ko nam kdo reče: »Nič ti ni do mene!« Ta stavek zaboli in sproži vihar v srcu. Tudi Jezusa je moralo prizadeti. Nikomur namreč ni več do nas kot njemu. Ko so ga namreč poklicali, takoj reši svoje učence, ki so izgubili zaupanje. Vihar razkrinka našo ranljivost in pusti odprte tiste lažne in odvečne gotovosti, s katerimi smo si zgradili svoje agende, svoje načrte, svoje navade in svoje prioritete. Pokaže nam, kako smo pustili, da je zaspalo in bilo zapuščeno, kar hrani, podpira in daje moč našemu življenju in naši skupnosti. Vihar razkrinka vse »zavijanje v celofan« in pozabljanje tega, kar je nahranilo dušo naših narodov; razkrinka vse poskuse, da bi z navidez »odrešilnimi« navadami utišali bolečino, ker se nismo sposobni sklicevati na svoje korenine in priklicati spomin svojih prednikov, s tem pa se prikrajšamo za potrebno imunost pri zoperstavljanju neprilikam.

    Z viharjem je odpadel puder tistih stereotipov, s katerimi smo maskirali svoj »ego« v nenehni skrbi za lastno podobo; in je vnovič ostala razkrita tista (blagoslovljena) skupna pripadnost, ki se ji ne moremo odtegniti: bratska pripadnost. »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Gospod, tvoja beseda nas nocoj pretresa in zadeva vse nas. V tem našem svetu, ki ga ljubiš bolj kot mi, smo napredovali z vso hitrostjo in se čutili močne in sposobne vsega. Hlastali smo po zaslužku, pustili smo se posrkati stvarem in zmesti naglici. Nismo se ustavili pred tvojim klicanjem, nismo se ustavili vpričo vojn in planetarnih krivic, nismo prisluhnili klicu revežev in našega hudo bolnega planeta. Neustrašeno smo šli dalje misleč, da bomo vedno ostali zdravi v bolnem svetu. Ko pa smo zdaj na razburkanem morju, te moledujemo: »Prebudi se, Gospod!«

    »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Gospod, na nas se obračaš s pozivom, pozivom k veri. Ta ni toliko klic k verovanju, da ti obstajaš, ampak klic, naj pridemo k tebi in ti zaupamo. V tem postnem času odmeva tvoj nujni poziv: »Spreobrnite se! Vrnite se k meni z vsem srcem!« (Jl 2,12). Kličeš nas, naj sprejmemo ta čas preizkušnje kot čas izbire. To ni čas tvoje sodbe, ampak naše sodbe: čas, da izberemo, kaj je res vredno in kaj mine, da ločimo to, kar je potrebno, od tega, kar ni. To je čas, da naravnamo življenjsko smer proti tebi, Gospod, in proti drugim. In pogledamo lahko na toliko zglednih sopotnikov, ki so v strahu ravnali tako, da so darovali svoje življenje. To je dejavna moč Duha, ki se razliva in udejanja v pogumnih in velikodušnih dejanjih predanosti. To je življenje Duha, ki je sposobno odkupiti, ovrednotiti in pokazati, kako naše življenje tkejo in podpirajo običajni ljudje – navadno pozabljeni –, ki se ne pojavijo na naslovnicah časnikov in revij niti na zadnjih modnih pistah, ampak nedvomno pišejo danes odločilne dogodke naše zgodovine: zdravniki, bolničarji in bolničarke, zaposleni v trgovinah, čistilci, skrbniki ostarelih, prevozniki, redarji, policisti, prostovoljci, duhov¬niki, redovnice in tolikeri, res tolikeri drugi, ki so razumeli, da se nihče ne bo rešil sam. Vpričo trpljenja, kjer se meri resnična razvitost naših narodov, odkrivamo in izkušamo Jezusovo veliko¬duhovniško molitev: »… da bodo vsi eno« (Jn 17,21). Koliko ljudi vsak dan ravna potrpežljivo in vliva upanje; skrbijo, da ne sejejo panike, ampak soodgovornost. Koliko očetov, mater, dedkov in babic ter učiteljev s preprostimi in vsakdanjimi dejanji kaže našim otrokom, kako se soočiti s krizo in jo prestati, tako da prilagodimo navade, dvignemo pogled in spodbujamo molitev. Koliko ljudi moli, daruje in prosi za blagor drugih. Molitev in tiho služenje: to je naše zmagovito orožje.

    »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Začetek vere je v tem, da se zavemo, kako smo potrebni odrešenja. Nismo samo¬zadostni, sami se lahko samo potopimo; potrebujemo Gospoda, kakor so starodavni krmarji potrebovali zvezde. Povabimo Jezusa v čolne svojega življenja. Izročimo mu svoje strahove, da jih premaga. Kakor učenci bomo izkusili, da z njim na krovu ni brodoloma. Kajti to je Božja moč: obrniti v dobro vse, kar nas doleti, tudi hude reči. On prinaša vedrino v naše viharje, ker z Bogom življenje nikoli ne umre. Gospod nas sprašuje in nas sredi našega viharja vabi, naj prebudimo in poživimo solidarnost in upanje, ki sta sposobna dati trdnost, podporo in pomen tem uram, v katerih se zdi, da se vse potaplja. Gospod se prebuja, da bi prebudil in poživil našo velikonočno vero. Imamo sidro: v njegovem križu smo bili rešeni. Imamo krmilo: v njegovem križu smo bili odkupljeni. Imamo upanje: v njegovem križu smo bili ozdravljeni in objeti, da nas nič in nihče ne more ločiti od njegove odrešilne ljubezni. Sredi osame, v kateri trpimo zaradi pomanjkanja čustev in srečanj, ko izkušamo pomanjkanje tolikih reči, prisluhnimo še enkrat oznanilu, ki nas rešuje: Vstal je in živi z nami. Gospod nas poziva s svojega križa, naj najdemo življenje, ki nas pričakuje, naj gledamo k tistim, ki nas kličejo, naj okrepimo, prepoznamo in zganemo milost, ki prebiva v nas. Ne ugašajmo tlečega stenja (prim. Iz 42,3), naj se nikoli ne utrne, in pustimo, da bo prižgal upanje.

    Objeti njegov križ pomeni najti pogum, da objamemo vse neprilike sedanjega časa in za hip opustimo svoj videz vsemogočnosti in posesti, da bi dali prostor ustvarjalnosti, ki jo je edino Duh sposoben prebuditi. Pomeni najti pogum, da odpremo prostor, kjer se bodo vsi lahko čutili poklicani, in omogočimo nove oblike gostoljubja, bratstva in solidarnosti. V njegovem križu smo bili odrešeni, da sprejmemo upanje in pustimo, da prav to upanje podpira vse možne ukrepe in načine, ki nam lahko pomagajo, da varujemo in smo varni. Objeti Gospoda, da bi objeli upanje: to je moč vere, ki osvobaja od strahu in daje upanje. »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Dragi bratje in sestre, s tega kraja, ki pripoveduje o Petrovi skalnati veri, bi vas nocoj rad vse izročil Gospodu po priprošnji Marije, ki je rešitev njegovega ljudstva, morska zvezda v viharju. Iz tega stebrišča, ki objema Rim in ves svet, naj se na vas kot tolažilni objem spusti Božji blagoslov. Gospod, blagoslovi svet, daj zdravje telesom in tolažbo srcem. Naročaš nam, naj se ne bojimo. A naša vera je šibka, plašni smo. Ti pa, Gospod, nas ne pusti na milost in nemilost viharju. Ponovi spet: »Ne bojte se!« (Mt 28,5). Mi pa skupaj s Petrom »vrzimo vso svojo skrb nate, saj ti skrbiš za vas« (prim. 1 Pt 5,7).

    Radio Ognjišče Homilija Papeža Frančiška

    Preberimo hoimilijo papeža Frančiška in molimo k Bogu za odpupčanje naših grehov in spreobrnitev.

  7. Janez says:

    Radio Ognjišče: Dr. Karel Gržan: Obvarujmo se pred pandemijo strahu!

    »Ne bojte se!« je ena izmed najpogosteje izraženih misli v Svetem pismu. Z duhovnikom dr. Karlom Gržanom smo v Radiu Ognjišče ob evangelijskem odlomku Jezus pomiri vihar (Mr 4,35-41) razmišljali, kako v časih preizkušnje, kakršen je tudi sedanji, v sebi krepiti mir, zaupanje, spokojnost misli in čutenj. »Človek je krhko bitje, včasih se nam zdi kaj brezupno, ko se utapljamo, ko nam voda sega do grla. Zelo nevarna je nadutost, jaz sem močan, vse zmorem. Si močan, če pridobivaš duhovne moči. Tako kot telo potrebuje hrano za moč, tako potrebujemo tudi hrano za svojo srčnost. Pomembno je, kako stabilizirati sebe v najgloblji srčiki lastne biti, hvaležni moramo biti, da imamo vero, da se znamo prebujati v zaznavi Boga, da znamo stabilizirati notranjo vzvalovanost,« je dejal dr. Karel Gržan in spodbudil, da uporabljamo orodja umiritve: molitev rožnega venca, litanije, teizejske speve … Večkrat rečemo, da so bili naši predniki pobožni, toda oni so se po Bogu reševali, imeli so duhovni red, molili zjutraj, opoldne in zvečer. »Ta duhovna orodja so narejena po meri človeka, tudi na vrtu uporabljam orodja, ki so nam jih pustili predniki, motiko, da razrahljamo zemljo, z molitvijo pa razrahljamo tisto, kar nas dela utrujene. V kriznih časih je to treba »ponucat«, pravi Karel Gržan.

    Vsak človek ima tudi stopnjo občutljivosti

    V odlomku o viharju na jezeru valovi prestrašenost, zbeganost. Trenutki, ki jih živimo sedaj, so podobni, zato se je po besedah Karla Gržana v tem trenutku pomembno obvarovati ne samo pandemije virusa, ampak tudi strahu. Treba je iskati in najti načine, kako sami sebe prebujati v spokojnost, zaupanje, v tisto pričakovanje, da se bodo stvari uredile. Misli nas lahko speljejo v čisto tesnobo, strah. Vsak človek ima ne le stopnjo bolečine, ampak tudi stopnjo občutljivosti. Če nekdo, ki je prestrašen, gleda samo to, kar ga straši, res lahko to v njem prebudi vihar groze, v katerem je resnično samo še to, da se utapljamo, da bo vsega konec, tako kot so doživljali apostoli. Vse se zdi preveč oddaljeno, nič ni več trdnega, ni nobene opore, gotovosti, zdaj je to virus, ampak to razmišljanje, prestrašenost zaradi bolezni, se lahko zgodi večkrat, kajti veliko stvari lahko vzvalovi naše počutje. Ko te nekaj prestraši, samo še bolj gledaš v tisto, kar starši, zato je zelo pomembno vaditi pozornost, dobiti napotila, kako iz teh strahov, ki dejansko stanje samo slabšajo. Duhovnik se je navezal na svojo osebno izkušnjo: »V preteklem letu sem doživljal negotovost, ko sem zbolel in nisem vedel, ali je zelo težka bolezen ali ne. K sreči je bil potem izvid dober, toda v tistem letu čakanja so se pojavili tudi simptomi, značilni za težko bolezen, saj me je bilo strah. Tudi zdaj lahko kdo samo kihne, ima vročino in že pomisli, da je okužen. Zato je pomembno, kako se v teh težkih časih svetliti, če se sam ne bi znal umirjati, bi bila situacija težja, nekdo ti mora pomagati. Danes sem neki gospe rekel, naj se ustavi, saj brska samo po podatkih, koliko je že bolnih, umrlih. Svojo pozornost usmerjajmo v tisto, kar nam bo dalo moči.« Zjutraj grem najprej v kapelo, moja prva molitev je O Gospa moja – molitev je zelo dolga, ker ne izročim le sebe, ampak izročim v sveto tudi tiste, ki ste pomembni v mojem življenju, tudi vse vas … Zdaj so časi, ko je potrebno ohraniti trdno vero, hkrati pa upoštevati tudi vsa navodila, ki so nam dana, saj je odgovornost na vsakem posamezniku. »Napotila je potrebno vzeti zelo zares, to kar rečjo, tega se moramo držati. Bog je postavil zakonitosti v naravo in jo je treba upoštevati, milost predpostavlja naravo. Če kdo ne stavi na modrost, je tudi kaznovan, so sankcije, ki morajo strezniti človeka,« je poudaril dr. Karel Gržan in svojo misel slikovito opisal tudi z zgodbo o utapljajočem se človeku, ki je čakal na rešitev Boga, a ker ni šel v čoln, ki mu ga je Bog poslal po ljudeh, je utonil.

    Ali Bog spi?
    Mnogo ljudje se v dani situaciji sprašuje, ali Bog spi, zakaj nam ne pomaga. Karel Gržan se ob tem spet naveže na evangeljski odlomek in pojasni: » Apostoli nam kažejo, kako moramo ravnati, ko se nam zdi, kakor da Bog spi. Ampak on ne spi, mi smo v zaznavi do njega zadremali, otopeli, preveč spravljeni na površje, v površnost, premalo v duhovno prebujenost zaznave njegove bližine. Kako se buditi? Apostoli so začeli klicati Boga z njegovim imenom: Jezus, a ti je malo mar, usmili se nas. To je zame tista pomembna molitev, ko izrečeš ime Boga, gospod Jezus Kristus, usmili se me. Sam to pogosto molim, ko zaznam, da bi me misel lahko zamorila, ko se v meni prebuja tesnobnost, nelagodnost, takrat začnem moliti to molitev oziroma samega sebe prebujati v zaznavo Božje prisotnosti in imenovati Boga z njegovim imenom: Gospod Jezus Kristus, usmili se me, objemi me, umiri me, daj da zaznam tvojo bližino. Večkrat se pošalim, da če kličeš Jankota in Metko, ne prime, »prime« pa, če kličeš Jezusa, v tebi se prebudi umiritev.«

    Izročajmo v Božje roke, človeška moč je omejena
    Ko nam je lepo, se zgubimo, postanemo površni, nekoč, ko so bili težji časi, so ljudje vedno imeli določen čas, zjutraj, opoldne, zvečer, ko so se prebudili v zaznavo Božje prisotnosti, da so pridobili duhovni mir, notranjo moč, svetlo, sveto zaznavnost, s katero so potem lažje gledali optimistično z zaupanjem v čas in prostor. V obdobjih, ko je kriza, ko je nekaj v zraku, je zelo pomembno, da se ne prepustimo viharnosti, da se znamo stabilizirati, da se znamo vedno znova prebujati, ampak za to moramo imeti red. Ko nam je lepo, ko niso krizni časi, pa se spomniš na Boga in pomoliš, zdaj pa je potreben red – kot ga moramo imeti, če jemljemo zdravila. Drugače nas prestrašenost spodnese in nas odnese, potem smo samo še v paniki, v tesnobi in ko te enkrat nosi strah, negotovost, potem se težko ustaviš, zato moraš imet točke stabilnosti. »Zjutraj grem najprej v kapelo, moja prva molitev je O Gospa moja – molitev je zelo dolga, ker ne izročim le sebe, ampak izročim v sveto tudi tiste, ki ste pomembni v mojem življenju, tudi vse vas … Če nosiš sam vse ljudi, ki jih imaš rad, te to lahko utopi, zamori, preobremeni, zato je potrebno za tiste, ki te bi skrbelo, dati ven iz sebe v sveto. Ko izročiš samega sebe, se izjemno razbremeniš. Zelo se mi smilijo ljudje, ki morajo sami nositi tolike v svojih skrbeh in jih ne znajo izročati v sveto. Če pomislim nase, si preprosto ne znam predstavljati, kakšne cirkuse bi zganjal, kakšne strahove, kako bi obremenjeval, kako bi ob vseh poročilih še sam dodatno temnil misli in počutje, če ne bi tega izročanja opravil ne samo zjutraj, ampak tudi opoldne in zvečer. Temeljna je molitev izročanja, po Mariji k Jezusu. Potem človek mirno zaspi, ker tisti, ki so v tvojem srcu, duši, dragoceni, so izročeni v tisto varstvo, ki jih najbolj lahko doseže. Naše človeška moč je omejena,« spomni Karel Gržan.

    Bog hoče našo pristnost, ne pobožnost
    Mnogi so v teh dneh osamljeni, strah jih je. Karel Gržan pravi, da strahu ne smemo zapreti vase, ker bo rovaril v nas, v naših misli, strah je treba dati na svetlo in tam izgubi moč. Toda pomembna je povezanost z Bogom, pomembno je duhovno ravnovesje, ki stabilizira tudi naše čustveno ravnovesje. »Povezanost s svetim ti da moč, da lažje sprejemaš realnost, ki jo moramo sprejeti, da ne zaidemo v paranojo. To ne pomeni, da bližnjim ne izrazimo, kaj čutimo, toda pred tem molimo, se umirajmo, poskrbimo za duhovni red, potem pa je svojo doživljajsko resničnost mogoče izražati tudi svojim najbližjim,« svetuje dr. Karel Gržan: »Apostoli so rekli, mi se utapljamo, tebi pa ni mar. Pred Bogom so bili iskreni, to spodbuja tudi nas, da smo pred Njim iskreni. Bog hoče našo pristnost, ne pobožnost, do konca izrazimo čutenja: »Boga ne bomo utopili s svojimi bremeni, tam se bodo bremena utopila in mi bomo ostali na površju. Tudi če je očitek, mu ga izročimo.« V tokratni oddaji nam je dr. Karel Gržan dal veliko konkretnih spodbud, da bomo lažje preživeli te čase preizkušnje, zato pogumno iz dneva v dan, kajti: »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah« (1 Jn 4,18).

    Radio Ognjišče

  8. Janez says:

    Papež Frančišek: Pet minut vsak dan za spremembo srca

    Pet minut vsak dan za spremembo srca
    »Ustaviti se, zavedati se svojih zgrešenosti ter vedeti, da konec lahko pride vsak trenutek in ne živeti ob ponavljanju, da je Božje sočutje neskončno – s tem opravičujemo to, da lahko delamo, kar hočemo. Tako nam svetuje današnje berilo iz Sirahove knjige in spodbuja k spremembi srca in k spreobrnjenju h Gospodu.

    Obvladuj strasti
    Modrost je za vsak dan. Porodi se iz premišljevanja življenja in iz tega, da se zaustavimo in premislimo, kako smo ga preživeli. Prihaja iz poslušanja nasvetov, kakor tistih Sirahovih, ki so podobna pojasnilom, ki jih oče da sinu, dedek vnuku. Ne slédi svojemu nagonu, svoji moči, odstrani strasti iz svojega srca. Vsi imamo strasti. Toda bodi pozoren in obvladuj strasti. Primi jih za roko, saj strasti ne bodo nekaj zlega, so, če tako rečemo, ‘kri’, s katero lahko peljemo naprej toliko dobrih stvari, a če nisi sposoben obvladovati svojih strasti, te bodo one obvladovale.

    Ne odlašaj s spreobrnitvijo
    Življenje je minljivo, kot pravi psalm: ‘Včeraj sem šel mimo in sem videl človeka, danes sem se vrnil in ni ga bilo več.’ Nismo večni, ne smemo misliti, da lahko delamo vse, kar hočemo in pri tem zaupamo v neskončno Božje usmiljenje. Nikar si toliko ne upaj in drzni misliti, da boš pobegnil. ‘Do sedaj sem ušel, tudi v prihodnje bom.’ Ne, si uspel uiti, a v bodoče ne veš… Nikar ne pravi: ‘Božje sočutje je veliko, odpustil mi bo številne grehe’ in greš naprej tako, da delaš kar hočeš. Ne govori tako. Poslednji nasvet tega očeta, tega dedka je: ‘Ne obotavljaj se spreobrniti h Gospodu’, ne obotavljaj se spreobrniti, spremeniti življenje, popraviti svoje življenje, odstraniti iz sebe tisto strupeno rastlino, vsi jo imamo, odstrani jo. ‘Ne obotavljaj se spreobrniti h Gospodu in ne prelagaj iz dneva v dan, saj bo nepričakovano izbruhnila Gospodova jeza.’

    Pet minut za spremembo srca
    Ne čakaj s spreobrnitvijo in ne odlagaj s spremembo svojega življenja, da se z roko dotakneš svojih zgrešenosti in neuspehov, ki jih vsi imamo. Ne ustraši se jih, da boš bolj sposoben obvladovati to, kar te prevzema s strastjo.

    Vsak dan opravimo to majhno spraševanje vesti, da se spreobrnemo h Gospodu in si jutri prizadevamo, da se to ne bo več ponovilo. Morda se bo to bolj ali manj zgodilo, a vendar si ti uspel obvladovati in ne da tebe obvladujejo strasti, tolike stvari, ki se zgodijo, saj nihče ni gotov, kako se bo končalo njegovo življenje in kdaj ga bo konec. Teh pet minut na koncu dneva nam pomaga, nam pomaga premisliti in ne odlašati s spremembo srca in s spreobrnjenjem h Gospodu. Naj nas Gospod uči s svojo modrostjo, kako iti naprej po tej poti.«

    Papež Frančišek

  9. Miro says:

    SV. ŠTEFAN HARDING JE KOT KRISTUSOV SLUŽABNIK ČUTIL Z NJEGOVO CERKVIJO IN JI TUDI VELIKO POMAGAL!

    Sveti redovniki so vedno iskali Boga, zato so prejeli blagoslov od Gospoda in plačilo Boga, svojega Odrešenika. Eden izmed njih je bil tudi sv. Štefan Harding, ki danes goduje. Kot Kristusov služabnik je čutil z njegovo cerkvijo in tudi silno veliko pomagal pri njeni gradnji za blagor Božjega ljudstva. Bil je zelo goreč za molitev, zbranost in uboštvo. Čeravno je svetniško živel, je ob svoji smrti dejal sobratom: »S trepetom in zaskrbljenostjo grem k Bogu, kakor bi nikoli nič dobrega ne storil. Bojim se, da sem morda premalo vredno milosti uporabljal« (povzeto po knjigi Kristusove priče, Stanko Lorber).

    Sv. Štefan Harding, prosi za nas!

    http://svetniki.org/sveti-stefan-harding-cistercijanski-opat

  10. Hvala says:

    SPREOBRNITE SE!

    KO JEZUS SREČA RIBIČA SIMONA IN ANDREJA JIMA REČE: “HODITA ZA MENOJ!
    TO JE PRVI POZIV K SPREOBRNJENJU!

    KAKO PREPROSTO IN VSAKDANJE . NIČ PRETRESLJIVEGA. JEZUS HOČE Z BESEDO SPREOBRNITE SE, POVABITI K PRAVIM DEJANJEM V VSAKEM TRENUTKU.

    SIMON IN ANDREJ NISTA DELALA NIČ SLABEGA, LOVILA STA RIBE. DO TISTEGA TRENUTKA JE BILO TO NAJBRŽ PRAV.

    A BOŽJA BESEDA, KI VSTOPI V NJUNA ŽIVLJENJA, JU V TISTEM TRENUTKU POVABI DRUGAM.

    KO JU JEZUS SREČA, JU POVABI, DA PUSTITA MREŽE, KER JIMA JE BOG PRIPRAVIL DRUGAČNO DELO.
    VIDI JU GLOBLJE, KOT VIDITA ONADVA SAMEGA SEBE.

    POVABI JU NA POT RASTI, DA URESNIČITA, DA IZ SEBE IZKLEŠETA TISTO PODOBO, KI JIMA JO JE PRIPRAVIL OČE BOG.

    POUDARJAM , DA DO TISTEGA TRENUTKA, JE BIL RIBOLOV NAJBRŽ PRAVA STVAR.

    SPREOBRNJENJE, H KATEREMU NAS VSAK TRENUTEK VABI BOŽJA BESEDA, PA HOČE, DA SMO ŽIVI., DA VIDIMO, KAJ OD NAS PRIČAKUJE BOG V NASLEDNJEM TRENUTKU.

    SPREOBRNJENJE JE JEZUSOVO TEMELJNO SPOROČILO. KAJ SMO IZ NJEGA NAREDILI? NEK IZREDEN DOGODEK, KI SE V ŽIVLJENJU MOGOČE ZGODI ENKRAT. ČE SE PA RODIMO “PRIDNI”, SE TO NE ZGODI NIKOLI.

    SPREOBRAČANJE JE PROCES, KI GA V NAS USTVARJA SREČANJE Z ŽIVIM BOGOM, Z BOGOM BESEDE IN BOŽJEGA KRUHA, ODNOSOV IN ZAKRAMENTOM.

    SPREOBRAČANJE JE ODZIV NA NEPRESTANO BOŽJE KLICANJE, NAJ HODIMO ZA NJIM.

    ČE STA SIMON IN ANDREJ METALA MREŽE V MORJE, TOREJ TO NE POMENI, DA JE BILO TO DO TAKRAT SLABO.
    DO TISTEGA TRENUTKA, KO STA BILA TAM, JE MOGOČE BOG PRIČAKOVAL OD NJIJU PRAV TO. KO PA JU JE SREČAL JEZUS, JE BILO NJUNO LOVLJENJE ŽE PRETEKLOST. TEGA NISTA VEČ POTREBOVALA, TO NI BILA VEČ NJUNA ŽIVLJENJSKA NALOGA.

    BOG V VSAKDANJEM TRENUTKU KAŽE, PRI ČEMER NAJ VZTRAJAMO IN KAJ NAJ SPREMINJAMO. BOG VAS VABI NA POT, ZATO GOVORI VSAKEMU OD NAS:

    “HODI ZA MENOJ!.

    “TO NE POMENI, DA BOSTE ŽENE SEDAJ PUSTILE MOŽE IN LONCE, TER ODŠLE V NEZNANO. NE, LAHKO, DA DANES NE KLIČE K NOBENI SPREMEMBI. MOGOČE STE PRAV TAM, KJE BI MORALI BITI, MOGOČE PA NE. MOGOČE SE PREVEČ OBREMENJUJETE Z NEČIM NEPOTREBNIM, SKRBITE ZA NEKAJ, KAR NIKOMUR VEČ NE KORISTI.

    ŽIVLJENJE Z BOŽJO BESEDO JE ŽIVO ŽIVLJENJE! NI MRTVILO, NI BIVANJE V HOTELU, KOT PRAVI PAPEŽ FRANČIŠEK, NI ČAKANJE, JE USTVARJANJE, JE ŽIVOST.

    ČEPRAV JE VSAKDANJE PA VABI TUDI K TVEGANJU. RADI SMO GOTOVI, RADI VEMO, KAJ NAS ČAKA, ZATO SE OKLEPAMO STAREGA. PRI TEM POGOSTO PRESLIŠIMO BOŽJI KLIC. BOJIMO SE TUDI, DA BI SE UMAZALI. TAM KJER SMO, TISTO KAR DELAMO POZNAMO IN JE VARNO. ZAČETI Z NEČIM NOVIM NAS JE STRAH . MOGOČE SE BOMO ZMOTILI, SPOTAKNILI , UMAZALI. TAKŠEN STRAH JE OČITEN PO VEČINI NAŠIH ŽUPNIJ. NAŠE CERKVE PO ŽUPNIJAH SE SKORAJ SVETIJO, IMAJO UREJENE FASADE, UREJENE PRAZNIKE, VENDAR NI ŽIVLJENJA. ŽIVLJENJE JE OSTALO ZADAJ, TRIDESET, PETDESET ALI VEČ ZADAJ. ŽIVLJENJE NE SLEDI TEMU ČASU. MLADIH FASADE NE NAGOVARJAJO, ŽIVLJENJA PA NI. MLADI HOČEJO ŽIVLJENJE, JIM GA BOMO DALI ?

    DRUGI DEL JEZUSOVEGA OZNANILA JE: “PRIBLIŽALO SE JE NEBEŠKO KRALJESTVO. BOŽJE KRALJESTVO JE KRALJESTVO ODNOSOV V LJUBEZNI. PRIBLIŽALO SE JE, KER NAS JEZUS SAM UČI LJUBEZNI, KER JE ON LJUBEZEN SAMA.

    BOŽJA BESEDA ŽELI BIVATI MED NAMI. ŽELI HODITI Z NAMI. VABI NAS, DA JI PRISLUHNEMO, DA JO SLIŠIMO, KO NAS VSAK TRENUTEK VABI NAJ SE SPREOBRNEMO. VSAK HIP NAM GOVORI: “NEBEŠKO KRALJESTVO JE ŽE TU”.

    NAJ BO RES TU, MED NAMI PO LJUBEZNI, PO ZAVESTI, DA JE BOG Z NAMI, DA SMO POKLICANI, DA USTVARJAMO LEPŠI BOLJ BOŽJI SVET. Prepis -Mirenski Grad).
    ——————————————————————————————————————————————————

    Ne bojmo se Gospodovega klica, premaknimo se iz ” CONE UDOBJA” na pot, ki nam jo kaže Gospod. Ne preslišimo Njegovega klica in tudi ne odlašajmo, kajti mogoče nikoli več ne bo priložnosti.

    Da ne bomo preslišali Njegovega glasu je potrebno moliti in prositi za vodstvo SVETEGA DUHA , popolna predaja Gospodu- odstraniti svoj nadzor nad življenjem, prositi, da nam Gospod pokaže kaj je Njegova volja glede nas. Prositi, da pokaže, kaj želi od nas.
    Srečanje z ŽIVIM BOGOM pa opisuje tudi dr. teolog in predavatelj na fakulteti pokojni Tomislav Ivančić.

    Vsak človek ima stiske, probleme, vendar je potrebno iz tega “POGLEDATI VEN”, videti stisko in obrisati vsaj eno solzo na sočloveku. Ko bomo enkrat prišli pred Jezusa nam bo rekel: “Lajšal si mi bolečine, brisal si mi solze, ” kajti kar si naredil mojim najmanjšim , si meni naredil.
    Poslušajmo Božjo Besedo in živimo po njej.

    Sveti Anton Padovanski je nekoč pridigal pred veliko množico. Skoraj nihče ga ni hotel poslušati.
    Nenadoma so ribe pomolile glave iz morja in mu prisluhnile. Pri Gospodu ni nič nemogoče. Po legendi so se zaradi tega dogodka spreobrnili vsi prebivalci Reminija (moj komentar).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja