Članki za dušo

13.632 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   4. aprila, 2020 at 18:53

   GOSPODA PROSIMO, MOLIMO, MU GOVORIMO, TOČIMO SOLZE ZA SVOJA USLIŠANJA, SEDAJ PA VPRAŠAJMO ŠE NJEGA, KAJ PA ON ŽELI OD NAS. RECIMO MU: “KAJ NAJ STORIM SEDAJ JEZUS ZA TEBE?, KAJ ŽELIŠ OD MENE, KAKŠNA JE TVOJA VOLJA ZA MENE, ITD……………………???

   JEZUS BO VESEL , ZAHVALJUJMO SE MU, SLAVIMO NEGOVO DOBROTO, LJUBEZEN IN USMILJENJE!

   Odgovori
2. Hvala says:

   4. aprila, 2020 at 18:45

   JEZUS JE REKEL FAVSTINI KOWALSKI : MOJA HČI, DANES BOŠ BRALA DEVETNAJSTO POGLAVJE EVANGELIJA PO SVETEM JANEZU, IN NE BERI GA SAMO Z USTNICAMI, AMPAK S SRCEM…. (Dn 1765).

   FAVSTINA PRAVI: MED BRANJEM JE BILA MOJA DUŠA DO DNA NAPOLNJENA Z GLOBOKIM OBŽALOVANJEM. SPOZNALA SEM VSO NEHVALEŽNOST USTVARJENIH BITIJ DO STVARNIKA; SVOJEGA GOSPODA SEM PROSILA, DA BI ME OBVAROVAL ZASLEPLJENOSTI UMA. (Dn 1766).

   Berimo s srcem Gospodovo trpljenje, ki ga je prestajal za vse nas!

   Odgovori
3. Miro says:

   4. aprila, 2020 at 16:13

   »KDOR HOČE PRITI K BOGU, MORA VELIKO MOLITI IN PREBIRATI DUHOVNE KNJIGE. VSAK NAPREDEK V DOBREM JE SAD MOLITVE IN BOGOLJUBNEGA BRANJA« (sv. Izidor Seviljski)

   Edini pravi smisel našega življenja je v tem, da slavimo Boga in mu zvesto služimo, zato pa potrebujemo Božjo pomoč in naše sodelovanje z njo. Oboje naj nam pomaga izprositi od Boga tudi sveti Izidor, škof in cerkveni učitelj, katerega god danes obhajamo. Najprej pa priznajmo, da v delu za Božjo slavo včasih premalo storimo, in to iz srca obžalujmo (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

   http://svetniki.org/sveti-izidor-seviljski-skof-in-cerkveni-ucitelj

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
   Sv. Izidor Seviljski, prosi za nas!

   Odgovori
4. Miro says:

   4. aprila, 2020 at 12:10

   EVHARISTIJA JE PRIŽGANI OGENJ, VIR SVOBODE!

   Pridi Sveti Duh in nas razsvetli, da bomo prav umevali naslednje besede življenja, saj nas usmerjajo k vrelcem žive Božje besede. Daj, Gospod, da bomo zvesto živeli v moči svete Evharistije in od Tebe prejeto usmiljenje podarjali bližnjim!

   -Evharistija udejanja Jezusovo navzočnost v
   zgodovini s pomočjo znamenj kruha in vina.
   (Gianni del Bufalo)

   -Senca križa, na katerem je dozorel
   okusni sad evharistije,
   nudi tolažbo pred vročico poželenja.
   (Albert Veliki)

   -Udeležba v evharistiji nujno vključuje
   altruistični življenjski slog v družbi,
   ki je enak Jezusovemu javnemu darovanju
   samega sebe na križu.
   (Philip J. Rosato)

   -Vem, da me na tem oltarju
   ljubiš z isto ljubeznijo, s katero si me ljubil,
   ko se je tvoje Božje življenje med toliko
   grenkobami použilo na križu!
   (Alfonz Marija Ligvorij)

   -Kakor tvorijo en sam kruh
   številna žitna zrna, ko so združena, zmleta
   in zgnetena skupaj, tako je, kot vemo,
   naša mnogoterost, združena v Kristusu,
   ki je nebeški kruh, eno samo telo.
   (Ciprijan iz Kartagine)

   -Evharistija je prižgani ogenj, vir svobode.
   (Giuseppe Codicè)

   -Če se evharistično obhajanje ne izraža
   v vzajemnem izkazovanju pomoči
   med tistimi, ki se je udeležujejo,
   manjka ena od bistvenih prvin
   evharističnega občestva.
   (Italijanska škofovska konferenca)

   -Kakor sta hrana in človek, ki se z njo hrani,
   ena sama stvar, tako se človek, ki se hrani z
   njim, popolnoma preoblikuje vanj in
   postane podoben Bogu.
   (Bernardin Sienski)

   Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Janez says:

   4. aprila, 2020 at 11:38

   Nova zapoved usmiljenja

   Jezus oznanja novo zapoved ljubezni zato, ker je sam uresničil Božje obljube. On sam je nova zaveza (Lk 22,20). V Jezusu ti in jaz postaneva nova stvar (2 Kor 5,17), ki je pod vodstvom novega Duha (Rim 7,6) in živi novo življenje (Rim 6,4).

   Zakaj je torej Jezusova zapoved ljubezni »nova zapoved«? Najprej zaradi korenin, iz katerih izvira. Jezusova ljubezen izvira iz njegove domačnosti življenja, volje in čutenja z Očetom. Novo ljubezen, ki nama jo ukazuje, lahko živiva le, če sva deležna Jezusove zaupnosti in domačnosti z Očetom. Pečat te ljubezni je umivanje nog učencem. S tem Jezus razdeli z njimi svojo skrivnost zaupnosti z Očetom. Te skrivnosti ne more dojeti nihče, razen tisti, ki jo uspejo zaslutiti v lepoti Sinovega obličja. Jezus si je opasal brisačo okoli ledij. To je podoba ponižnosti. Ponižnost je oblačilo Boga. Ponižnost naju vabi v skrivnost Božje naklonjenosti, ki naju doseže v najbolj skriti notranjosti, kjer se lahko vsak izmed nas nauči Božje govorice. Ponižnost kaže moč Svetega Duha, ki nama ga je Jezus izročil s križa.

   Nova ljubezen, ki jo midva lahko živiva in iz nje zajemava, je sprejemanje delovanja Svetega Duha v svojem srcu. To nama omogoča, da delava dobro in iz pravih razlogov. Le na tak način sva lahko vredna Božjih skrivnosti. Posebno poslanstvo Svetega Duha je namreč ustvarjanje bratskih in sestrskih odnosov med nami. Tretja evharistična molitev povzame prav to dejstvo, ko pravi: »in nam, ki se hranimo s Sinovim telesom in krvjo, podari polnost Svetega Duha, da postanemo v Kristusu eno samo telo in en duh«.

   Končno ljubezen kaže tudi na svoj cilj. Njen cilj je, da se razodene Božje kraljestvo v vsej svoji lepoti in sijaju, za vsa srca, za ves svet in vse čase. Božje kraljestvo je namreč razdelitev Božje ljubezni, da bi je bili v Kristusu vsi deležni, vsi ljudje vseh časov. Evangeljski odlomek postavlja novost zapovedi ljubezni v Božjo slavo, ki se kaže v Jezusu, ko samega sebe podari tebi in meni. Novost te ljubezni je tudi v tem, da svetu kaže, da učenci pripadajo vstalemu Gospodu. Če gledava na križ, dojameva, da je Božja slava v resnici sijaj ljubezni, ki je bila dana ljudem. V imenu te ljubezni apostoli lahko vzklikajo: potrebno je iti skozi mnoge preizkušnje, da vstopimo v Božje kraljestvo. Preizkušnje so priložnost za napor, da bi ostali zvesti ljubezni. Ljubezen se namreč pred nasprotovanji in žalostjo ne umakne. Značilna zanjo je ponižna domačnost in zaupnost z vstalim Gospodom, ki ga poznamo in nas je osvojil.

   Pred ljudmi pa je ljubezen znamenje pripadnosti, ki kaže in privlači. Kaže močno izkustvo vere v Kristusa, tako močno, da nama omogoča živeti iz njegove ljubezni in da si tudi drugi zaželijo, da bi zaživeli iz novosti njegove ljubezni. Naj Gospod tudi tebi in meni podari polnost Svetega Duha, da bova lahko z njim enega srca in enega duha, da bo sijaj Jezusove ljubezni očaral srca vseh ljudi. Tako kot pravi Izak Sirski: »Božja ljubezen se ne širi, ne da bi se mi tega zavedali. Ne more zaživeti v nas samo na podlagi poznavanja Svetega pisma, kakor nihče ne more ljubiti Boga, če si za to sam prizadeva … Boga ni mogoče ljubiti na podlagi postave ali zapovedi, čeprav je oboje sam dal, kajti postava ustvarja strah in ne ljubezni. Vse dokler ne bova v osebnem izkustvu spoznala Božje veličine, se ne bova mogla približati čudovitemu okusu ljubezni. Kajti kdor ni pil vina, ne bo postal vinjen v moči govorjenja o vinu, in kdor ni sprejel vase spoznanja Božje veličine, ne more živeti iz Božje ljubezni.«

   p. Vili Lovše

   Odgovori
6. Janez says:

   4. aprila, 2020 at 11:37

   Bodimo Čuječi zaradi Božje Usmiljene obljube do nas
   Jezus naju s pomočjo prilik spodbuja k čuječnosti in skrbnosti. S tem nama pove veliko več, kot sva ti in jaz pripravljena verjeti. Dobrine so začasne in nestalne. Takšno je tudi naše življenje. Začasno in nestalno. Ali torej biti čuječ in buden pomeni, da svoje in naše začasnosti in nestalnosti nikdar ne izgubim iz zavesti? Ali pa čuječnost pomeni s strahom pričakovati prihod gospodarja, ki bo vsekakor prišel in bo svoje služabnike glede na njihovo vedenje nagradil ali kaznoval? Ne eno ne drugo ni evangeljsko.
   Evangeljska čuječnost je povezana z nečim drugim. Temelji na izkustvu vere. Temelji na življenju iz Božje obljube, ki se je dotaknila srca. Ni na prvem mestu napor naše čuječnosti, ampak zaznavanje, da je Bog zvest svoji zavezi z vsakim izmed nas.
   Čuječnost je mogoča samo zaradi Božjega kraljestva, ki je prišlo k nam. Ti in jaz sva lahko čuječa zato, ker nama je Bog blizu. V Jezusu se je Božja bližina do tebe in mene dopolnila in se nenehno dopolnjuje. On nama daje čutiti Božjo brezpogojno zavezo. V Njegovi bližini je vir moči za najino čuječnost. On postane zaklad tvojega in mojega srca. V njem se osredotočijo Božje obljube in naša hrepenenja. Čuječnost je napor in prizadevanje, da se srce ne oddalji od resnice, od Njega, ki jo zaznavava.
   Čuječnost ponazori evangeljska prilika o pričakovanju gospodarja, ki se vrača s svatbe in svojim strežnikom postreže. Podoba ni prav nič običajna. Na zemlji namreč ni gospodarja, ki bi stregel svojim služabnikom. Očitno je, da Jezus s priliko namiguje na svoje umivanje nog učencem med zadnjo večerjo. Naš Oče je sklenil, da nam da samega sebe in vse. Oče nama želi absolutno dobro. To je pokazal v Jezusu. Zato sva midva lahko čuječa in imava moč za vsak apostolski napor. Če nisva nikdar začutila Božje dobrohotnosti do sebe in drugih se ne bova mogla nikakor osvoboditi skrbi in beganja za dobrinami, ki jih potrebujeva za življenje. Svojega nestalnega življenja nikakor ne bova mogla z gotovostjo živeti. Če nisva zaznala Božje absolutne dobrohotnosti do sebe in drugih, se ne bova mogla upreti uporabi bratov in sester za lastne sebične namene, s katerimi hočeva zapolniti praznino nestalnosti, ki naju razjeda. Zato vse Sveto pismo in celotno izročilo Cerkve ves čas kliče: Ne pozabite, bodite pozorni, bodite budni, čujte!
   V tem duhu dobi svoj poseben pomen še ena podrobnost iz evangelija. Zdi se, da se vse prilike o čuječnosti nanašajo na poslednje čase, ko se bo gospodar vrnil in noben izgovor ne bo več pomagal. V resnici pa ne gre za čas. Ne gre za večni čas po tem zgodovinskem času. Prilika govori o razsežnosti večnega časa, ki gre skozi naš zgodovinski čas in ga lahko živiva že danes. To pomeni, da je gospodar, ki prihaja, podoba razodetja, ki se zate in zame uresničuje v trenutku, ko se sredi vsakdanjega življenja odpreva skrivnosti Božjega kraljestva. Ne gre za to, da si danes z določenim načinom življenja tukaj zasluživa, da bova šla jutri tja gor. Božje kraljestvo je že tu. Lahko se razodene v vsakem trenutku našega vsakdanjega življenja. To nama želi Jezus povedati s tem, ko pravi, da gospodar streže svojim služabnikom. On se vsak hip lahko razodene tvojemu ali mojemu srcu in nama pokaže Božjo absolutno dobrohotnost do slehernega človeka. Če mu dovoliva to že danes in tukaj, korenito spremeni horizont najinega življenja. Postajava sposobna skupnosti.
   p. Vili Lovše

   Odgovori
7. Hvala says:

   3. aprila, 2020 at 20:23

   JEZUS NA VRTU GETSEMANI (mT 25,36-46)

   Silvano Fausti, Skupnost bere Matejev evangelij

   ..TEDAJ JE JEZUS PRIŠEL Z NJIMI NA KRAJ, KI SE IMENUJE GETSEMANI – Getsemani pomeni stiskalnica, (hebr. ali aram. gat-šemani, kar pomeni stiskalnica za olive). TU BO STISKAN ON, V KATEREM ZEMLJA OBRODI SVOJ SAD (Ps 67,7).

   …SEDITE TUKAJ , MEDTEM KO STOPIM TJA, DA BOM MOLIL. ………………

   UČENCI SO BLIZU IN DALEČ OD NJEGA: ONI SO TUKAJ , SEDIJO; ON JE TAM, Z OBLIČJEM NA TLEH.
   BLIZU SO SI IN DALEČ, KOT KDOR SPI IN MOLI, KDOR ZAPRE OČI IN KDOR BEDI V NOČI, KDOR SE ZAPRE VASE IN KDOR SE OBRNE NA OČETA, KDOR JE JETNIK MESA IN KDOR IMA MOČ DUHA, KDOR OSTAJA SUŽENJ LASTNIH STRAHOV IN KDOR IZPOLNJUJE OČETOVO VOLJO. JEZUS V TEM PRIZORU V SEBI IZVRŠI PREHOD IZ PRVEGA V DRUGO STANJE: JE NOVI ADAM, KI ZNOVA PRIPELJE STAREGA V NJEGOVO STISKO SINOVSKO DOSTOJANSTVO.
   V NJEGOVEM MESU JE VSAKEMU GREŠNEMU MESU POVRNJENA OČETOVA SLAVA.

   …PETER IN OBA ZEBEDEJEVA SINOVA………………

   TE PRIČE NJEGOVEGA SPREMENJENJA SO SEDAJ TUDI PRIČE IZMALIČENJA. TAKRAT JE V JEZUSOVI ČLOVEŠKOSTI ZASIJALA BOŽANSKOST , SEDAJ BOŽANSKOST PUSTI PRESEVATI NJEGOVO ČLOVEČNOST.

   …ZAČEL SE JE ŽALOSTITI IN TREPETATI…………….

   KO JE STOPIL V VRT, SE JE ZAČEL ŽALOSTITI IN TREPETATI.
   ZA JEZUSOVO DUŠEVNO STISKO UPORABLJA MATEJ BESEDO (gr. ademonein), KI IZRAŽA TAKŠNO STOPNJO ŽALOSTI, ZDRUŽENO S STRAHOM IN TREPETOM, DA PREBUJA GNUS NAD ŽIVLJENJEM. TO JE DUŠEVNA STISKA, KI JO ČLOVEK PRESTAJA, TIK PREDEN SEŽE PO LASTNEM ŽIVLJENJU. TRPLJENJE V VRTU JE BILA NJEGOVA DUŠEVNA SMRT.
   ŽALOST IN STISKA STA DEDIŠČINA ČLOVEKA, KI SE JE ODDALJIL OD OČETA IN JE IZGUBIL SVOJE SINOVSTVO.
   TO JE OBČUTEK, DA PRIHAJAŠ IZ NIČA IN SE VRAČAŠ V NIČ: POGREZANJE V PRAZNINO BREZ DNA.
   JEZUS JE PRED SVOJO SMRTJO: NASILNO IN KRIVIČNO, SMRTJO GREŠNIKA IN PREKLETEGA, ZAPUŠČEN OD LJUDI IN BOGA.

   …DO SMRTI…………..
   SMRT JE BOLJ ZNOSNA KOT TA BREZDAJNA STISKA. LAŽJE SI JE ZADATI SMRT, KOT PITI TA KELIH , SAD NAŠEGA GREHA. ZAPUSTITI BOGA JE RESNIČEN ČLOVEKOV SAMOMOR, KI SMO GA VSI NAREDILI.

   ….OSTANITE TUKAJ IN BEDITE Z MENOJ………………….
   JEZUS NAS POZIVA, NAJ OSTANEMO TU, KJER SMO IN NE BI HOTELI BITI. TU JE TUDI ON , DA BI NAM ODPRL OČI ZA TO, KDO SMO MI ZA BOGA IN KDO JE BOG ZA NAS. V TEJ NOČI NISMO SAMI: ON JE Z NAMI IN MI Z NJIM.

   ….PADEL NA OBRAZ IN MOLIL……………..
   JEZUS LEŽI V MOLITVI, Z OBRAZOM NA TLEH. PONOČI SE SPI ALI MOLI. NI DRUGIH MOŽNOSTI: ALI POSNEMAMO SMRT S SPANJEM -KI GA LAHKO ZAMENJAJO RAZNA OMAMLJANJA IN RAZBURLJIVOSTI-ALI PA SE POVEŽEMO Z ŽIVLJENJEM.

   …..MOJ OČE………….
   BOGA IMENUJEJO” MOJ OČE”. TO JE EDINI RAZLOG NJEGOVEGA ŽIVLJENJA, ZDAJ ŽE NASIČENO S SMRTJO. NAMESTO, DA BI SE JEZUS VDAL ALI STORIL SAMOMOR, SE OBRNE K IZVIRU ŽIVE VODE, KI SMO GA VSI ZAPUSTILI.

   …..ČE JE MOGOČE…………….
   MOGOČE SE JE IZOGNITI TEMU KELIHU, KI SMO GA PRIPRAVILI MI, A GA LE ON, SIN, MORE PITI. TODA ON NE BI BIL SIN IN MI NE BI BILI NJEGOVI BRATJE.

   …NAJ GRE TA KELIH MIMO MENE……………….
   VSAK ČLOVEK HOČE KELIH , PREPOLN RADOSTI, A SI S SVOJIMI HUDOBIJAMI PRIPRAVI KUPO, POLNO JEZE.
   JEZUS NOČE TRPETI, NI MAZOHIST !HOTENO TRPLJENJE JE VSELEJ SPREVRŽENO. ON HOČE SAMO LJUBITI. SAMO ZA NAS BO PIL NAŠ GRENKI KELIH.

   …VENDAR NE, KAKOR JAZ HOČEM, AMPAK KAKOR TI……………..
   PRAVI ČLOVEKOV BOJ JE MED NJEGOVO VOLJO IN VOLJO BOGA, KI GA IMA ZA “SOVRAŽNIKA”, ANTAGONISTA. TO JE BISTVO GREHA, KI NAS JE PRIVEDEL DO TEGA, DA SMO ZAVRNILI BOGA.
   KLJUB TEMU, DA JEZUS DOŽIVLJA TA BOJ, PO GREHU SKUPEN VSEM, REČE: NE, KAKOR JAZ HOČEM, AMPAK, KAKOR TI.PRVI JE, KI IZPOLNI OČETOVO VOLJO IN SE VRNE V NJEGOV BLAGOSLOV.
   VENDAR TO VSEBUJE NEKO AGONIJO: SMRT LASTNEGA JAZA, KI OMOGOČI, DA SE RAZPRE LASTNA RESNICA SINA.

   …UGOTOVIL , DA SPIJO…………
   V TEJ DUŠEVNI STISKI, BI MU BILI UČENCI EDINI OPORA, ZATO SE JE VRNIL K NJIM, A JIH JE NAŠEL , DA SO SPALI. KER JE PRI NJIH ISKAL TOLAŽBO, JE MORAL BITI NOTRANJE BREZ MOČI. LE KAJ LAHKO STORI ČLOVEK VPRIČO NOČI, RAZEN TEGA , DA ZAPRE OČI?
   V ČOLN JE JEZUS SPAL IN JE BILO UČENCE STRAH (8,23), SEDAJ JE ON V STISKI IN ONI SPIJO.

   …ENO URO NISTE MOGLI OSTATI BUDNI………….
   JEZUS NAS KLIČE, NAJ BEDIMO VSAJ ENO URO, DA BI VIDELI, ” DA SE JE PRIBLIŽALA URA.” PO NJEGOVI NOČI JE PREMAGANA NOČ. SIN SE IZROČI V ROKE OČETA ŽIVLJENJA IN V ROKE BRATOV, KI MU ZADAJAJO SMRT. IN MI GREŠNIKI, SMO ZDRUŽENI Z NJIM IN Z OČETOM.

   …BEDITE IN MOLITE, DA NE PRIDETE V SKUŠNJAVO…………..
   SKUŠNJAVA JE TO, DA BI DRŽALI OČI ZAPRTE V NOČI, NAMESTO, DA BI JIH ODPRLI ZA SINOVO LUČ. TO JE SKUŠNJAVA NEZAUPANJA IN OBUPA, KI JO JE MOGOČE PREMAGATI SAMO V MOLITVI.

   …DUH JE SICER VOLJAN , A MESO JE SLABOTNO…………….
   VSAK ČLOVEK OBSTAJA, KER JE OD OČETA LJUBLJEN: IMA SVOJEGA DUHA SINA, KI JE VEDNO VOLJAN. TODA, ČE OSTAJAMO ZAPRTI SAMI VASE, OSTANEMO V PASTI LASTNE KRHKOSTI, PLEN SVOJE OMEJENOSTI.

   ……SPET DRUGIČ JE ŠEL IN JE MOLIL……………
   ŠE V DRUGO SE JE JEZUS VRNIL V MOLITEV. GLEDE NA PRVO JE NAPREDEK. TAM JE VIDEL, DA NI MOGOČE, DA NE BI PIL TEGA KELIHA, KI GA NI HOTEL. ZDAJ JE VIDEL, DA NI MOGOČE IN REČE OČETU: “NAJ SE ZGODI TVOJA VOLJA” ! JEZUS JE SIN , KI JE NA ZEMLJI IZPOLNIL VOLJO OČETA, KI JE V NEBESIH: LJUBI BRATE IN JIM PONUJA SVOJO SOLIDARNOST SINA.
   MED PRVO IN DRUGO MOLITVIJO JE BOJ UPIRANJA IN PREDAJE.

   ….KO SE JE VRNIL JE SPET VIDEL, DA SPIJO……………
   POMEMBNO JE, DA SE JEZUS VRNE K NAM, ČEPRAV NAS NAJDE V SPANJU.

   ..SPET ODŠEL IN TRETJIČ MOLIL………………
   TO JE MOLITEV, KI SE NE UTRUDI IN VZDRŽI VSAKO PREIZKUŠNJO. MOLI KOT PREJ, DA BI OKREPIL SVOJO ODLOČITEV.

   …ZDAJ SPITE IN POČIVAJTE…………………….
   TRETJIČ SE VRNE OD OČETA IN K BRATOM. ČE JE PREJ GOVORIL: “BEDITE, REČE SEDAJ: “SPITE!”KDOR JE ZA TRENUTEK UGLEDAL SINA V “TEJ NOČ”, LAHKO SPI V MIRU.

   …PRIBLIŽALA SE JE URA…………………….
   TO JE URA ODREŠENJA, V KATERI SE VSAK ADAM VRNE, DA JE S SINOM. V NAŠE ROKE GREŠNIKOV JE IZROČEN SIN, KI NAS IZROČI OČETU.

   …VSTANIMO, POJDIMO……………….
   BESEDE NISO NASPROTI S TEM, KAR JE PRAVKAR REKEL:”ZDAJ SPITE IN POČIVAJTE”!V NAŠEM SPANJU OZ. UMIRANJU JE ZDAJ “NEKO VSTAJENJE” V NOVO ŽIVLJENJE IN NAŠ “POČITEK” JE HOJA PROTI LUČI SEDMEGA DNE.

   ….TISTI, KI ME JE IZROČIL, SE JE PRIBLIŽAL……………..
   PRIŠLO JE BOŽJE KRALJESTVO NA ZEMLJI: SIN, KI IZPOLNJUJE OČETOVO VOLJO, SE IZROČI V NAŠE ROKE. NAŠE NAJVEČJE ZLO-USMRTITEV SINA, POSTANE URA NAJVEČJEGA DOBREGA. BOG NAM DA SVOJE ŽIVLJENJE.

   Odgovori
8. Miro says:

   3. aprila, 2020 at 11:43

   USMILJENI JEZUS: »DOKLER JE ČAS, NAJ SE ZATEKAJO K IZVIRU MOJEGA USMILJENJA, NAJ SE OKORIŠČAJO S KRVJO IN VODO, KI JE PRIVRELA ZANJE!«

   Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, govori pa jih tudi nam, ljudem sedanjega časa (Dnevnik sv. Favstine Kowalske):

   »O kako velike milosti bom delil osebam, ki bodo molile ta rožni venec; za molivce tega rožnega venca se zgane notranjost mojega usmiljenja. Zapiši te besede, moja hči, oznanjaj svetu moje usmiljenje, naj vse človeštvo spozna moje brezmejno usmiljenje. To je znamenje za poslednje čase, za njimi pride dan pravičnosti. Dokler je še čas, naj se zatekajo k izviru mojega usmiljenja, naj se okoriščajo s krvjo in vodo, ki je privrela zanje« (št. 848).

   »Duše propadajo kljub mojemu bridkemu trpljenju. Dajem jim poslednjo možnost rešitve, to je praznik mojega usmiljenja. Če ne bodo slavile mojega usmiljenja, bodo pogubljene vekomaj. Zaupnica mojega usmiljenja, piši, oznanjaj ljudem to moje veliko usmiljenje, ker je blizu strašni dan moje pravičnosti« (št. 965).

   »Ničesar ne bom odklonil duši, ki jo pripelješ k izviru mojega usmiljenja. Vsak dan boš po mojem bridkem trpljenju prosila mojega Očeta milosti za te duše« (št. 1209).

   Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Janez says:

   3. aprila, 2020 at 11:15

   Jezus je Zdravilo proti strahu
   V veliko pomoč nam bo ustrezna, torej dovolj velika doza Psalma 91. Običajno to zdravilo predpisujejo trikrat dnevno. Vsaj zjutraj, opoldne in zvečer pred spanjem naj bi recitirali ali v tišini prebrali vseh 16 verzov Psalma 91. Bolj kot se boste v besede poglobili, bolj učinkovito bo zdravilo. Aktivna učinkovina zdravila je Jezus, negativnih stranskih učinkov pa tudi pri predoziranju ne zaznavajo.

   Psalm 91
   Tisti, ki stanuje v zavetju Najvišjega,
   ki prenočuje v senci Mogočnega,
   pravi Gospodu: “Moje zatočišče in moja trdnjava,
   moj Bog, ki vanj zaupam.”
   Zares, on te bo rešil iz ptičarjeve zanke,
   pred pogubno kugo.
   S svojimi krili te pokrije,
   pod njegove peruti se zatečeš;
   ščit in oklep sta njegova zvestoba.
   Ne boš se bal nočne strahote,
   ne puščice, ki leti podnevi,
   tudi ne kuge, ki hodi v temi,
   ne žela, ki pustoši opoldne.
   Naj jih pade tisoč na tvoji strani,
   deset tisoč na tvoji desnici,
   tebi se to ne bo približalo.
   Samo s svojimi očmi boš gledal,
   pa boš videl plačilo krivičnikov.
   Zares, ti, Gospodu, si moje zatočišče,
   Najvišjega si postavil za svoje prebivališče;
   ne bo te zadela nesreča,
   udarec se ne bo približal tvojemu šotoru.
   Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal,
   naj te varujejo na vseh tvojih potih.
   Na rokah te bodo nosili,
   da z nogo ne zadeneš ob kamen.
   Čez leva in gada boš stopal,
   poteptal boš mladega leva in morsko pošast.
   Ker mi je vdan, ga hočem osvoboditi,
   branil ga bom, ker spoznava moje ime.
   Kliče me, pa ga uslišim,
   z njim sem, ko je v stiski,
   rešim ga in mu izkažem čast.
   Z dolgostjo dni ga nasitim,
   pokazal mu bom svoje rešenje.

   Obenem molimo in se spokorimo, ker nam Bog hoče s koronavirusom veliko povedati. Ljubi nas, vendar smo grešili in si prislužili lekcijo spokornosti ter zahtevo, da se spreobrnemo. Postati moramo bolj podobni Jezusu, spoštovati Božjo Voljo in živeti po Jezusovih Naukih Evangelija. Gospod Usmili se nas grešnikov, odpusti nam naše grehe in podari nam Božji Mir in Odrešitev od vseh boleznim in preizkušenj zaradi koronavirusa. Amen.

   Odgovori
10. Janez says:

    3. aprila, 2020 at 11:07

    Papeška akademija za življenje
    Nota papeške akademije za življenje o izrednem stanju zaradi covida-19 z naslovom: Pandemija in človeško bratstvo. V tem smislu Papeška akademija za življenje, ki v svojem institucionalnem poslanstvu spodbuja in podpira zavezništvo med znanostjo in etiko pri iskanju najboljšega možnega humanizma, želi prispevati svoje razmišljanje. Vnaprej zastavljen namen je postaviti nekatere značilne elemente tega položaja znotraj prenovljenega duha, ki mora gojiti družabnost in skrb za osebo.

    PANDEMIJA IN SVETOVNO BRATSTVO: Nota o izrednem stanju zaradi covida-19 objavljena 30. marca 2020

    Celotno človeštvo je na preizkušnji. Pandemija covida-19 nas postavlja v dramatične težave brez primere in svetovnega obsega: dan za dnem raste njena moč destabilizacije našega življenjskega programa. Prodornost grožnje postavlja pod vprašaj očitnost dejstev, ki smo jih v našem sistemu imeli za samoumevna. Boleče doživljamo protislovje, ki si ga nikoli nismo predstavljali: da bi preživeli bolezen, se moramo osamiti drugi od drugih, a če se bomo morali naučiti živeti izolirani drug od drugega, bomo lahko ugotovili, kako bistveno je živeti z drugimi za naše življenje. Sredi naše tehnološke in menedžerske evforije smo se znašli družbeno in tehnično nepripravljeni na širjenje okužbe: s težavo smo prepoznali in sprejeli njen vpliv. In sedaj nas skrbi že samo to, kako zaustaviti njeno širjenje. Prav takšno nepripravljenost – da ne rečemo določen odpor – srečujemo v zvezi s priznavanjem naše fizične, kulturne in politične ranljivosti vpričo pojava, če upoštevamo bivanjsko destabilizacijo, ki jo povzroča. Ta destabilizacija je zunaj dosega znanosti in tehnike zdravstvenih naprav. Krivično bi bilo – in zmotno – če bi to odgovornost naprtili znanstvenikom in tehnikom. Istočasno pa je zanesljivo res, da sta globlji pogled in večja odgovornost za razmišljajoč prispevek k smislu in vrednotam humanizma enako nujna kot iskanje zdravila in cepiva. Ne samo to. Uresničevanje te globine in odgovornosti ustvarja okolje povezanosti in enotnosti, zavezništva in bratstva zaradi naše skupne človečnosti, kar nikakor ne izničuje prispevka mož in žena znanosti in vodenja, pač pa močno podpira in jasni njihovo nalogo. Njihova predanost – ki že sedaj zasluži upravičeno in čustveno hvaležnost vseh – mora iz vsega iziti okrepljena in ovrednotena. V tem smislu Papeška akademija za življenje, ki v svojem institucionalnem poslanstvu spodbuja in podpira zavezništvo med znanostjo in etiko pri iskanju najboljšega možnega humanizma, želi prispevati svoje razmišljanje. Vnaprej zastavljen namen je postaviti nekatere značilne elemente tega položaja znotraj prenovljenega duha, ki mora gojiti družabnost in skrb za osebo. Izredne okoliščine, ki danes izzivajo bratstvo humana communitas, se bodo morale na koncu spremeniti v priložnost, da bo ta duh humanizma mogel v rednih razmerah informirati institucionalno kulturo: znotraj posameznih ljudstev, v zbornosti vezi med ljudstvi.

    Solidarni v ranljivosti in omejenosti
    Pandemija najprej z nepričakovano ostrino osvetljuje negotovost, ki zaznamuje naše človeško stanje. V nekaterih predelih sveta je negotovost individualne in kolektivne eksistence vsakdanja izkušnja zaradi revščine, ki ne omogoča vsem dostopa do oskrbe, čeprav je na voljo, ali do zadostne količine hrane, ki je na svetovni ravni tudi ne manjka. V drugih predelih je napredek znanosti in tehnike področja negotovosti postopoma zmanjšal, dokler nam ni ustvaril utvare, da smo neranljivi ali da lahko za vse najdemo tehnično rešitev. Kljub vsem naporom pa pandemije, ki poteka, nismo mogli nadzorovati niti v gospodarsko in tehnološko bolj razvitih družbah, kjer je premagala zmožnosti laboratorijev in zdravstvenih ustanov. Naše optimistične napovedi o znanstveni in tehnološki moči, s katero razpolagamo, so nam morda ustvarile predstavo, da bomo sposobni preprečiti širjenje globalne epidemije teh razsežnosti, in jo spreminjale v vedno bolj oddaljeno predpostavko. Priznati moramo, da ni tako. Danes nas celo vodi misel, da se skupaj z izrednimi viri zaščite in oskrbe, ki jih kopiči naš napredek, razvijajo tudi stranski učinki krhkosti sistema, ki jih nismo dovolj nadzorovali. Vsekakor je travmatično razvidno, da nismo gospodarji svoje usode. Pa tudi znanost kaže svoje meje. Tega smo se že zavedali: njeni rezultati so vedno delni, bodisi zato, ker se – zaradi udobja ali zaradi notranjih razlogov – osredotoča na nekatere vidike resničnosti, druge pa pušča zunaj, bodisi zaradi samega statuta svojih teorij, ki pa so zasilne in začasne. V negotovosti, ki smo jo doživeli vpričo covid-19, smo z novo jasnostjo doumeli postopnost in zapletenost, ki se zahtevata od znanstvenega vedenja z zahtevami njegove metode in preverjanja. Tudi negotovost in meje našega znanja se kažejo globalne, stvarne in skupne: ni resničnih dokazov, ki bi podpirali domišljavost civilizacij in vladarstev, ki se imajo za boljša in so se sposobna izogniti preverjanju. Z roko lahko otipamo, kako tesno smo vsi povezani: še več, v svoji izpostavljenosti ranljivosti smo med seboj bolj odvisni kot v svojih učinkovitih napravah. Okužba se širi z veliko hitrostjo iz ene države v drugo; kar se zgodi enemu, postane odločilno za vse. Zaradi te povezanosti je še bolj neposredno očitno to, kar smo še vedeli, ne da bi za to ustrezno prevzeli odgovornost: tako v dobrem kot v slabem posledice naših dejanj vedno padejo tudi na druge. Nobenega posamičnega dejanja ni, ki bi ne imel družbenih posledic: velja za posamezne ljudi kakor za posamezne skupnosti, družbe in ljudstva. Nepremišljeno ali neprevidno obnašanje, ki na videz zadeva zgolj nas same, postane grožnja za vse, ki so bili izpostavljeni tveganju okužbe, morda celo ne da bi prizadel tistega, ki je to povzročil. Na ta način odkrijemo, kako je varnost enega odvisna od varnosti vseh.
    Izbruhi epidemij so gotovo stalnica v človeški zgodovini. Ne moremo pa si prikrivati značilnosti današnje grožnje, ki kaže, da zna zelo dobro prilagoditi svojo prodornost našemu današnjemu načinu življenja in obiti njegove zaščite. Upoštevati moramo učinke našega razvojnega modela, z izkoriščanjem gozdnih področij, ki so bila doslej nedotaknjena, kjer se nahajajo mikroorganizmi, ki so človeškemu imunskemu sistemu neznani, z mrežo povezav ter s hitrim in prostranim transportom. Verjetno bomo našli rešitev za to, kar nas napada sedaj. A to bomo morali storiti ob zavedanju, da ta vrsta grožnje dolgoročno zbira svojo sistemsko zmogljivost. Drugič, koristno bo, če se bomo s problemom spoprijeli z najboljšimi znanstvenimi in organizacijskimi viri, ki jih imamo: ogibati se bomo morali ideološkega poudarjanja nekega modela družbe, v katerem sovpadata rešitev in zdravje. Ne da bi ju imeli za poraz znanosti in tehnike – seveda nas bo moral vedno navduševati njun napredek, istočasno pa bomo morali ponižno živeti z njunimi omejitvami – sta bolezen in smrt globoka rana naših najdražjih in najglobljih čustev: kar pa nas ne sme prisiliti, da bi zapustili pravičnost teh čustev in prelomili te čustvene vezi. Celo kadar moramo sprejeti svojo nemoč, da bi dovršili ljubezen, ki jo nosita v sebi. Če je naše življenje vedno umrljivo, imamo upanje, da skrivnost ljubezni, v kateri prebiva, ni umrljiva.

    Od dejanske medsebojne povezanosti k hoteni solidarnosti
    Še nikdar nismo bili tako poklicani, da se začnemo zavedati te vzajemnosti, ki je v temelju našega življenja. Zavedati se, da je vsako življenje skupno življenje, življenje drugi za druge in življenje prihaja od drugih. Viri neke skupnosti, ki človeškega življenja noče imeti samo za biološko dejstvo, so dragocena dobrina, ki odgovorno spremlja tudi vse potrebne dejavnosti za preskrbljenost. Morda smo nepremišljeno izničili to dediščino, katerega bogastvo se pokaže v trenutkih kakor je ta, ko smo hudo podcenjevali dobrine odnosov, ki jih je sposobna deliti in razdeliti v trenutkih, v katerih so čustvene vezi in skupnostni duh postavljeni na trdno preizkušnjo ravno zaradi temeljnih potreb zaščite biološkega življenja. Dva dokaj dvomljiva načina razmišljanja, ki pa sta vendarle postala zdrava pamet in oporni točki, kadar govorimo o svobodi in pravicah, sta danes postavljena pod vprašaj. Prvi je: »Moja svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda drugega.« Pravilo, ki je že samo po sebi nevarno dvoumno in neprimerno za razumevanje resnične izkušnje in ni naključje, da ga uveljavljajo tisti, ki se dejansko nahajajo v položaju moči: naše svobode se stalno prepletajo in prekrivajo, v dobrem in v slabem. Namesto tega se bomo morali naučiti, da bomo sodelovali zaradi skupnega dobrega in premagovali težnje, ki jih lahko goji tudi epidemija: da bi v drugem videli »kužno« grožnjo, do katere je potrebno zavzeti razdaljo, in sovražnika, pred katerim se je treba zavarovati. Drugi: »Moje življenje je odvisno zgolj in izključno od mene.« Ni tako. Mi smo del človeštva in človeštvo je del nas: sprejeti moramo to odvisnost in ceniti odgovornost, ki nas napravlja udeležence in protagonisti. Nobene pravice ni, ki na drugi strani ne bi imela ustrezajoče dolžnosti: sožitje svobodnih in enakih je izborno etična tema, ne tehnična. Poklicani smo torej, da z novimi in globokimi čustvi priznamo, da smo zaupni drug drugemu. Kot nikdar prej se danes odnos skrbi za drugega predstavlja kot temeljni vzorec našega človeškega sobivanja. Sprememba dejanske odvisnosti v hoteno solidarnost ni avtomatska. Vendar pa že imamo različna znamenja tega prehoda k odgovornim dejanjem in bratskim obnašanjem. Posebno jasno to vidimo v predanosti zdravstvenih delavcev, ki velikodušno razdajajo vse svoje moči, včasih tudi ob tveganju za svoje zdravje in življenje, da bi ublažili trpljenje bolnih. Njihova strokovnost se širi daleč preko logike pogodbenih obveznosti. S tem izpričujejo, da je delo predvsem področje izražanja smisla in vrednot, ne pa damo »dejanj« ali »blaga« za izmenjavo za ceno. Toda to velja tudi za raziskovalce in znanstveniki, ki svoje sposobnosti stavijo v službo ljudi. Odločenost, da združijo moči in informacije, je omogočila hiter začetek sodelovanja med mrežami raziskovalnih središč na poskusnih protokolih, ki naj zagotovijo varnost in učinkovitost zdravil. Poleg njih ne smemo pozabiti na vse tiste žene in može, ki se vsak dan pozitivno in pogumno odločijo, da bodo varovali in gojili to bratstvo. To družinske matere in očetje, stari in mladi; to so ljudje, ki kljub objektivno težkim razmeram še naprej pošteno in vestno opravljajo svoje delo; to so tisoči prostovoljcev, ki niso prenehali svojega služenja; to so odgovorni v cerkvenih skupnostih, ki še naprej skrbijo za ljudi, ki so jim zaupani, tudi za ceno življenja, kakor kažejo zgodbe tolikih duhovnikov, ki so umrli zaradi covid-19.

    Na politični ravni nas sedanji položaj spodbuja k širšemu gledanju. V mednarodnih odnosih (pa tudi v odnosih med državami Evropske unije) je kratkovidna in iluzorna logika, ki skuša dati odgovore v smislu »nacionalnih interesov«. Brez dejanskega sodelovanja in učinkovitega usklajevanja, ki se odločno spoprimeta z neizogibnimi političnimi, trgovinskimi, ideološkimi in relacijskimi odpori, se virusi ne ustavijo. Seveda gre za zelo težke in mučne odločitve: potreben je odprt pogled in odločitve, ki ne sledijo vedno neposrednemu čutenju prebivalstva. A znotraj tako izrazito globalne dinamike odgovori, da bi bili učinkoviti, ne morejo biti omejeni znotraj lastnih ozemeljskih meja.

    Znanost, medicina in politika: socialna vez na preizkušnji
    Nedvomno bodo morale politične odločitve upoštevati znanstvena dejstva, vendar se ne bodo mogle zožiti samo na to raven. Če bi dovolili, da človeške pojave razlagamo samo na temelju kategorij empiričnih znanosti, bi to pomenilo, dajati odgovore samo na tehnični ravni. Končali bi v logiki, ki smatra biološke procese za odločilne dejavnike pri političnih odločitvah, v skladu z nevarno potjo, s katero nas je seznanila biopolitika. To tudi ni spoštljivo do razlik med kulturami, ki zdravje, bolezen, smrt in sisteme zdravljenja razlagajo tako, da jim pripisujejo pomene, ki v njihovi različnosti lahko predstavljajo bogastvo, ki ga ne smemo poenotiti po tehnično-znanstvenem razlagalnem ključu. Namesto tega je potrebna zaveza med znanostjo in humanizmom, ki ju je treba povezati in ne ločiti, še manj pa zoperstaviti. Nujne primere, kot je covid-19, premagamo predvsem s protitelesci solidarnosti. Tehnična in klinična sredstva omejevanja morajo biti vključena v obsežno in globoko iskanje skupnega dobrega, ki bo moralo nasprotovati težnjam k izbiri prednosti za privilegirane in ločevanje ranljivih glede na državljanstvo, dohodek, politiko ali starost.

    To velja sicer tudi za vse odločitve »politike zdravljenja«, vključno s tistimi, najbolj povezanimi s klinično prakso. Izredne razmere, v katerih so se znašle številne države, lahko privedejo do tega, da zdravnike prisilijo k dramatičnim in parajočim odločitvam racionalizacije omejenih virov, ki jih sočasno ni dovolj za vse. Potem ko je bilo narejeno vse, kar je mogoče na organizacijski ravni, da bi se izognili racionalizaciji, je treba na tej točki upoštevati, da odločitev ne more sloneti na različni vrednosti človeškega življenja in dostojanstva vsakega človeka, saj sta vedno enaka in neprecenljiva. Odločitev prej zadeva uporabo terapij na najboljši možni način na osnovi bolnikove potrebe, se pravi na osnovi resnosti bolezni in potrebe po zdravljenju, ter ocenjevanju kliničnih koristi, ki jih zdravljenje lahko doseže, kar zadeva prognozo. Starost ne more biti sprejeta kot edino in avtomatično merilo izbire, sicer bi lahko zapadli v diskriminatorsko držo v odnosu do starejših in krhkejših. Sicer pa je potrebno oblikovati merila, kolikor je mogoče skupna in utemeljena na argumentih, da bi se izognili samovolji in improvizaciji v izrednih razmerah, kakor nas je naučila medicina katastrof. Seveda moramo poudariti: racioniranje mora biti zadnja možnost. Iskanje kolikor je mogoče enakovrednih terapij, delitev zalog, premestitev bolnikov so alternative, ki jih je treba pozorno presoditi v logiki pravičnosti. Tudi ustvarjalnost je v neugodnih okoliščinah predlagala rešitve, ki so omogočile spoprijem s potrebami, kot uporabo enega ventilatorja za več bolnikov. V nobenem primeru ne smemo nikoli zapustiti bolnega človeka, tudi kadar ni več na voljo nobenega zdravljenja: paliativna oskrba, zdravljenje bolečine in spremljanje so zahteve, ki jih ne smemo nikoli opustiti.

    Tudi na področju javnega zdravstva nam izkušnja, ki jo doživljamo, veleva resno preverjanje, čeprav ga bomo lahko opravili šele v prihodnosti, v manj razburjenih časih. Zadeva uravnoteženost med preventivnim in terapevtskim pristopom, med medicino posameznika in kolektivno razsežnostjo (glede na tesno povezavo med osebnimi pravicami in javnim zdravjem). Gre za vprašanja, ki pripadajo globljemu problemu, ki zadeva cilje, ki si jih medicina lahko vnaprej določi, ob splošnem upoštevanju čuta za zdravje znotraj družbenega življenja z vsemi razsežnostmi, ki so zanj značilne kot sta izobrazba in skrb za okolje. Zaslutimo rodovitnost globalne perspektive bioetike, ki upošteva mnogovrstnost dimenzij, ki so v igri, in svetovni obseg problemov, in ki presega individualistično omejevalno gledanje na tematike, ki zadevajo človeško življenje, zdravje in zdravljenje. Nevarnost globalne epidemije v logiki odgovornosti zahteva oblikovanje globalnega usklajevanja zdravstvenih sistemov. Zavedati se moramo, da stopnjo neprepustnosti določa najšibkejši člen, kar zadeva hitrost diagnoze, hitrost odziva z sorazmernimi ukrepi za omejevanje, ustrezne strukture, sistem registracije in izmenjave informacij in podatkov. Potrebno je tudi, da je oblast, ki na izredne razmere lahko gleda s celostnim pogledom, sprejema odločitve in organizira komuniciranje, sprejeta kot oporna točka, da bi se izognili zmedi, ki je posledica komunikacijske nevihte, ki izbruhne zaradi negotovosti podatkov in razdrobljenosti novic.

    Obveznost varovanja šibkih: evangeljska vera na preizkušnji
    Po tem scenariju je posebno pozornost treba posvetiti tistim, ki so najbolj krhki, mislimo predvsem na starejše in prizadete. Ob enakih pogojih se smrtonosnost epidemije razlikuje glede na položaj prizadetih držav – in znotraj vsake države – glede na razpoložljive vire, kakovost in organiziranost zdravstvenega sistema, življenjske pogoje prebivalstva, sposobnost spoznanja in razumevanja značilnosti pojava in razlage informacij. Veliko bolj bodo umirali tam, kjer že v vsakdanjem življenju ljudi ni zagotovljena preprosta osnovna zdravstvena oskrba. Tudi zadnji razmislek, o večji kazni, s katero se soočajo najbolj krhki, nas spodbuja k veliki pozornosti glede tega, kako govorimo o Božjem delovanju v teh zgodovinskih okoliščinah. Trpljenja, ki ga doživlja človeštvo, ne moremo razlagati v grobem vzorcu, ki vzpostavlja ujemanje med »oškodovanim božjim veličastvom« in božjimi »svetimi povračilnimi ukrepi«. Že zgolj dejstvo, da bi bili kaznovani najšibkejši, tisti torej, ki so Njemu najbolj pri srcu in s katerimi se istoveti (Mt 25,40-45), tak pogled postavlja na laž. Poslušanje Svetega pisma in Jezusovo izpolnjevanje obljube kaže, da se biti na strani življenja, kakor nas to uči Bog, oblikuje v humanih dejanjih za drugega. Dejanjih, ki jih, kot smo videli, ne manjka v sedanjem trenutku. Vsaka oblika skrbi, vsak izraz dobrohotnosti je zmaga Vstalega. Kristjani so odgovorni, da o tem pričujejo. Vedno in za vse. V tej stiski, na primer, ne smemo pozabiti na druge nesreče, ki prizadevajo najbolj krhke kot begunce in migrante ali tista ljudstva, ki jih še naprej bičajo spopadi, vojna in lakota.

    Prosilna molitev
    Kjer evangeljska bližina naleti na fizično mejo ali na sovražno nasprotovanje, prošnja – utemeljena v Križanem – ohranja svojo nezaustavljivo in odločilno moč, tudi kadar se zdi, da ljudstvo ni na ravni Božjega blagoslova (2 Mz 32,9-13). Ta prošnji krik vernega ljudstva je prostor, kjer se lahko spoprimemo s tragično skrivnostjo smrti – strah pred njo danes zaznamuje življenje vseh nas. V Kristusovem križu si lahko zamišljamo človekovo bivanje kot veliki prehod: lupina našega bivanja je kot buba, ki pričakuje osvoboditev metulja. Sveti Pavel pravi, da vse stvarstvo živi »porodne bolečine«.

    V tej luči moramo razumeti pomen molitve. Kot prošnjo za vsakega in za vse tiste, ki so se znašli v trpljenju, ki ga je nosil tudi Jezus, ko se je solidariziral z nami, in kot trenutek, v katerem se moramo od Njega naučiti, kako naj ga živimo v zaupanju v Očeta. Ta dialog z Bogom postane tudi izvir, da lahko zaupamo tudi ljudem. Tukaj črpamo notranjo moč za sprejemanje vse svoje odgovornosti in postanemo pripravljeni na spreobrnjenje glede na to, glede na to, kaj nam stvarnost da razumeti od tega, kar omogoča bolj človeško sobivanje v našem svetu. Spomnimo se besede škofa v Bergamu, enem od najbolj prizadetih mest v Italiji, msgr. Francesca Beschija: »Naše molitve niso magični obrazci. Vera v Boga ne razrešuje naših problemov na magičen način, pač pa nam da notranjo moč za izpolnjevanje tiste obveznosti, ki smo jo vsi skupaj in vsak zase, na različne načine, poklicani živeti, na poseben način tisti, ki so poklicani zajeziti in premagati to zlo.«

    Tudi tisti, ki ne izpoveduje te vere, lahko v vsakem iz pričevanja tega svetovnega bratstva potegne sledi, ki kažejo proti najboljšemu delu človeškega stanja. Človeštvo, ki ne zapusti področja, na katerem se ljudje ljubijo in trudijo skupaj zaradi ljubezni do življenja kot strogo skupne dobrine, si pridobi hvaležnost vseh in je znamenje Božje ljubezni, ki je navzoča med nami.

    Papež Frančišek Papeška akademija za življenje dne 30. 3. 2020
    Vir: Vatican News

    Odgovori