Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.031 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    MISEL SV. KARLA DE FOUCAULDA

    »IMEJTE GLOBOKO VERO, KI JI NI NIČ NEMOGOČE, ZATO OB NJEJ SKRB,
    NEVARNOST IN STRAH IZGUBIJO SVOJO MOČ.«

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  2. Miro says:

    »KADAR PA TI MOLIŠ, POJDI V SVOJO SOBO, ZAPRI VRATA IN MÔLI K SVOJEMU OČETU, KI JE NA SKRIVNEM. IN TVOJ OČE, KI VIDI NA SKRIVNEM, TI BO POVRNIL« – MILOŠČINA, MOLITEV IN POST SO TRIJE IZRAZI LJUBEZNI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 6,1-6.16-18)

    O MILOŠČINI

    »Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Tako bo tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.«

    O MOLITVI

    »In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.«

    O POSTU

    »Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+6%2C1-6.16-18&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Današnji evangelij se zdi skoraj zavajajoč. Zakaj? Zdi se, da je bistveno, da se pri miloščini, molitvi in postu skrijemo pred svetom in hkrati pričakujemo plačilo nebeškega Očeta. Jezus sicer daje konkretne primere in spodbude, a bistvo ni v tem ali se skrijemo ali ne. Vprašanje, ki ga Jezus v tem govoru načenja je, kaj nas pri naših dejanjih vodi. Ali nas vodi videz ali ostajamo pri srcu? Ali smo ves čas pred Bogom, ali se postavljamo pred ljudi. Jezus ne prenese hinavščine, lepega videza in pokvarjenega srca. Poglejmo, o čem pravzaprav govorijo miloščina, molitev in post in zakaj je takšen problem, če se pri tem razkazujemo in čakamo na božje plačilo.

    Miloščina, molitev in post so trije izrazi ljubezni. Miloščina, naj bi odražala našo ljubezen do bližnjega, molitev ljubezen do Boga in post ljubezen do samega sebe. Seveda se vse tri lahko nanašajo tudi na druge, a v prvi vrsti se mora ta ljubezen uresničiti v cilju, ki mu je posebej posvečena. In če je to vprašanje ljubezni, potem se moramo vprašati, kdaj doseže ta ljubezen resničen cilj?

    Kdaj je ljubezen do bližnjega pristna? Ljubezen se uresniči, ko izhaja iz globoke želje in resničnega prizadevanja, da bi drugega videli in odgovorili na njegovo stisko. Jezus nas ne nagovarja, naj dajemo več, ampak naj se vprašamo, s kakšnim namenom, s kakšnim srcem dajemo. Ali nas res skrbi za bližnjega, ali je drugi sredstvo tolažbe oz. ne bodi ga treba, ki mu moramo nekaj dati, da smo človeški?

    Jezus opozarja na ozadja naših dejanj. Naj jih prečistimo, zato se moramo ustaviti ob naših najglobljih vzgibih. Ali jih poznamo? Ali se ustavljamo ob čustvenih vzgibih naših odnosov? Ali jih preverjamo v luči evangelija? Ali se zadovoljimo z lepim videzom? Postni čas je čas prečiščevanja naše ljubezni.

    Molitev naj bi bila srečanje z Bogom, torej je v prvi vrsti odraz naše ljubezni do Njega. Naše molitve so lahko čudovite, polne lepih besed in obredov. A so podobne raznim našim srečanjem, praznovanjem in pogovorom, v katerih se bolj skrivamo kot razkrivamo. Cilj molitve je srečati Boga. Še več, ob srečanju z njim, prevzeti njegovo voljo za svojo, se mu popolnoma podrediti.

    Post je čas, da se še bolj zavzeto lotimo razlaščanja svojih želja in pričakovanj ter dovolimo, da Bog spregovori. Ni mogoče srečati Boga, če smo polni sebe. Izprazniti se, dovoliti, da Bog vstopi v naše življenje oz. da mi vstopimo v življenje Boga, to je temeljni namen molitve in bistvo ljubezni do Boga.

    Tretje dejanje postnega časa je post sam. Odpoved naj bi nas prečiščevala vsega, kar ni v nas božjega. Zato je najbolj nesprejemljivo, če se v postu oziramo po tem ali nas drugi vidijo ali ne. Samo post, ki je usmerjen v prečiščevanje našega notranjega sveta, je pravi post. Srečanje z nami samimi se bo zgodilo, ko se bomo v postnih vajah osvobajali vseh navezanosti na zunanji svet, ki nas oddaljujejo od čudovite božje podobe v nas.

    Prečistimo svojo ljubezen do bližnjega, ko razmišljamo o ‘miloščini’ in jo dajemo. Očistimo se praznih molitev, ko stopamo pred Gospoda. Naj znova zasijemo kot božji otroci.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  3. Hvala says:

    POTRPLJENJE JE SPREMLJEVALEC MODROSTI, BREZ VZTRAJANJA NE DOSEŽEŠ NIČESAR VELIKEGA, NAJMOČNEJŠE DUŠE SO IZŠLE IZ TRPLJENJA (Aleteia).

    Koliko kdo moli, kdaj in kako pa ve samo BOG.

    • Hvala says:

      Od Boga ne more nihče nikdar ničesar izsiliti, pred Boga moramo priti odkrito in moliti spontano z vsem srcem.

      • Miro says:

        Tako je. O tem smo že velikokrat pisali. Ponovno hvala za vašo spodbudno misel. Molimo ponižno, iskreno in vztrajno za vse, ki na tem portalu prosijo za molitev. Pridi, Sveti Duh! Bogu hvala za vse, kar nam podarja na priprošnjo Preblažene Device Marije, svetega Jožefa in vseh svetnikov.

        BOŽJE USMILJENJE, STUDENEC BOLNIM IN TRPEČIM, ZAUPAMO VATE!

  4. Miro says:

    JEZUS VRATA SVETOSTI

    Milost je beseda, ki jo uporabljamo za opis trenutka, ko je naša duša deležna sodelovanja z Bogom. Vemo tudi, da je svetost ključna lastnost Boga, ki jo posreduje tudi drugim bitjem, zaradi česar so del njegovega stvarstva. Milost je sodelovanje v Božji svetosti, ki nam jo nakloni, ko vredno prejmemo zakramente.

    Da je oseba v stanju milosti, pomeni, da Bog v njej prebiva, da je posvečena. Če Bog biva v osebi, jo preoblikuje. Milost nas prenavlja in preoblikuje. To se izvrši po Svetem Duhu, ko se milost vtisne v našo dušo. Tako se po dejanju Svetega Duha v nas naseli Bog.

    Še več, po zakramentih, še posebej po svetem krstu in evharistiji, se spremenimo v Božje otroke, prejmemo dostojanstvo Božjega otroštva, kar je nedvomno drzna trditev.

    Po drugi strani si upamo reči, v soglasju s Cerkvijo, da vsi ljudje prejemajo luč in milost, ki izhaja iz Jezusa. Njegovi milostni darovi pomagajo vsemu človeštvu vseh časov in vseh ver.

    Milost se ne sme razumeti kot nekaj neobičajnega in namenjenega le kristjanom. S katoliško cerkvijo verujemo, da delovanje Svetega Duha seže do vseh ljudi, ne glede na raso in prepričanje.

    V okoliščinah vsakdanjega življenja, bolezni, poslovnega neuspeha, finančnih težavah, izgubi bližnjega, nas ob branju evangelija Sveti Duh vabi, da odkrijemo luč in milost, ki nam je na dosegu.

    Kot sad Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja je postalo življenje vseh ljudi in vseh časov, življenje vsakega izmed nas, odprto za delovanje Duha. Sveti Duh nas želi popeljati k svetosti ali po milosti, ki jo prejmemo vsi po Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju ali po zakramentih, ki jih prejemamo kot kristjani.

    Jezus je človeško življenje odprl Božji milosti. Odprl je naše življenje sodelovanju z življenjem Boga, svetosti.

    Res je tudi, da smo kot osebe svobodni in da Bog našo svobodo spoštuje, zato je možno, da se za luč in milost, ki nam jo daje Sveti Duh, ne zmenimo. V vsakem primeru, naj jo človek sprejme ali ignorira, obstaja pot, po kateri se Božja svetost udejanja v človeku.

    Treba je po eni strani ločevati: med Kristusovo lučjo in milostjo, ki se razdaja vsem in ki služi, da se nekdo približa k Jezusu, ne glede na vero in na to, če jo ima. Čeprav se ne osvobodijo greha, se pripravljajo na zedinjenje z Jezusom. In po drugi strani med posvečujočo milostjo, ki se prejme pri krstu in drugih zakramentih, ki nas posvečuje, pobožanstvi in naredi sodelujoče v Božji svetosti.

    Luč in milost, ki se podeljuje vsem, ne odrešuje od greha. Rešitev od greha, ki je pogoj za prejem posvečujoče milosti, prihaja, ko Jezusovo trpljenje in smrt svobodno sprejmemo po zakramentih. Več o tem v naslednjih oznanilih.

    Rafael Arias Villalta

    Povzeto po: https://zupnija.trnovo.info/jezus-vrata-svetosti/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  5. Hvala says:

    Tudi ostale prosilne prosim za odpuščanje, če ste vzeli moje pisanje kot prisiljevanje K Bogu!

    Vse dobro vsem želim!

    • Miro says:

      Ga. Hvala, ne vidim večjega problema. Potrebno pa je, da že večkrat omenjene stvari s skupnimi močmi še izboljšamo v prid ljudi v stiski. Bistveno je, da se čim bolj povežemo v molitvah za trpeče, Cerkev, za mir na svetu, za spreobrnjenje grešnikov, za nove duhovne poklice itd. K temu nas spodbujajo klici Device Marije: Molite, molite, molite … Poslušajmo njena naročila in se po tem v življenju zvesto ravnajmo. To seveda velja za vse nas, vključno z mano, ki pišem te vrstice.

      Vse dobro tudi vam v Gospodu!

      Z molitvijo začnimo že zdaj:

      POD TVOJE VARSTVO PRIBEŽIMO

      Pod tvoje varstvo pribežimo,
      o sveta božja Porodnica,
      ne zavrzi naših prošenj
      v naših potrebah,
      temveč reši nas
      vselej vseh nevarnosti,
      o častitljiva in blagoslovljena Devica,
      naša gospa, naša srednica,
      naša besednica!
      S svojim Sinom nas spravi,
      svojemu Sinu nas priporoči,
      svojemu Sinu nas izroči!

      Presveto Srce Jezusovo usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!

  6. Miro says:

    Ker je glede potrebnosti duhovnega spremljanja še precej nepoznavanja, ponovno spomnimo na:

    DUHOVNO SPREMLJANJE JE OSEBNA DUHOVNA POMOČ KRISTJANU. UDEJANJA SE ZNOTRAJ DUHOVNEGA POGOVORA MED DUHOVNIM SPREMLJEVALCEM IN SPREMLJANCEM, KI ŽELI RAZVIJATI GLOBLJI OSEBNI ODNOS Z BOGOM ZNOTRAJ RAZLIČNIH SKUPNOSTI, V KATERIH ŽELI ŽIVETI IN DELOVATI V DUHU EVANGELIJA.

    NAMEN DUHOVNEGA SPREMLJANJA

    Človek je poklican, da sodeluje z Božjim delovanjem in da vedno bolj celostno sprejme in živi odrešenje. Ko dopusti, da ga povsem prežme Sveti Duh in Očetova ljubezen, more postati ljubeča daritev svetu, tako da v vsem razodeva Božjo ljubezen in moč Svetega Duha. Za takšno duhovno življenje ne zadostuje le razumsko spoznanje Boga, tudi ne voluntaristična vztrajnost, ki je pogosto podobna trmoglavosti, prav tako pa tudi ne sentimentalna navdušenost. Graditev takšne duhovnosti, takšnega celovitega odnosa s troedinim Bogom je pogosto zelo dolgotrajen proces, pot mnogih padcev in vstajanj, pot velikega petka in sobote, ki edina more pripeljati do velikonočnega vstajenja in popolne duhovne preobrazbe. In prav takšna duhovnost potrebuje pomoč duhovnega spremljanja.

    Duhovnost, ki se ne omejuje zgolj na etično-moralno življenje, temveč odpira človeka za življenje v Svetem Duhu in iz njega ter mu pomaga živeti življenje novega človeka po krstu, tj. resnično bivanjsko zraščenost s Kristusovo smrtjo in vstajenjem, omogoča prav razumeti duhovno spremljanje in ga tudi sprejeti. V tej luči je duhovno spremljanje izkustvo duhovne pomoči, ki se uresničuje v medosebnem odnosu med duhovnim spremljevalcem in spremljancem v duhovnem pogovoru, katere bližnji cilj je razločevanje Božje volje, ki omogoča spremljancu človeško in duhovno zorenje, da bi dosegel polno zrelost v Kristusu.

    Duhovni spremljevalec torej pomaga hoditi spremljancu po poti razločevanja, poti razbiranja čutenj in misli, da bi lahko prepoznal, kako in na kakšen način mu govori Bog, kateri vzgibi in misli prihajajo od Duha in kateri ne. Brez te modrosti razločevanja notranjih duhovnih vzgibov pravzaprav ne more vedeti, katerim vzgibom naj da prednost. Prav tako pa je nemogoče, da bi izpolnjeval Božjo voljo, če se ne nauči, kako živeti z Bogom, mu prisluhniti in prepoznati njegovo govorico, ki jo Bog rabi samo zanj.

    Duhovno spremljanje ni niti psihološka pomoč niti preprosto klepetanje z duhovnim spremljevalcem, temveč srečanje treh, pri čemer ima Sveti Duh odločilno vlogo. Zato je potrebno pred duhovnim pogovorom moliti, da bi se zavedli te njegove navzočnosti in da bi to srečanje izročili povsem njegovemu vodstvu. Če nimamo te gotovosti, da on deluje po duhovnem spremljanju, potem je pravzaprav čas srečanja zapravljanje časa. Sveti Duh je dar. Zanj mora prositi tako spremljevalec kot spremljanec. Prav po molitvi za navzočnost in vodstvo Svetega Duha v duhovnem pogovoru ter zase in za duhovnega spremljevalca, postaja duhovno spremljanje resnični dar, ki nam je dan za našo človeško in duhovno rast.

    VSEBINA DUHOVNEGA POGOVORA

    Na kratko bi lahko rekli, da so osnovna vsebina duhovnega pogovora ali dialoga pretekla in sedanja duhovna izkustva. Duhovni pogovor najprej preveri pretekla duhovna izkustva, nato ozavesti sedanja izkustva, da bi potem ob vsem tem našel smer življenja v prihodnosti.Mnogi želijo natančno vedeti, katere teme se morajo vključiti v duhovni pogovor. O tem je zelo težko govoriti, kajti vanj je vključen ves človek, vse njegovo konkretno življenje, torej vse, kar vpliva na njegovo duhovno življenje in rast le-tega.
    Duhovni pogovor vključuje vso osebno življenje, ne samo molitveno, da bi mogli vse to upoštevati in razčleniti v luči naše vedno bolj pozorne in jasne hoje za Kristusom ter bi mogli tako vedno bolj človeško in duhovno zoreti in nekoč doseči polnost življenja v troedinem Bogu. Duhovni spremljevalec je še posebej pozoren na vzgibe tolažbe in potrtosti, ki jih spremljanec čuti v sebi v času molitve in v vsakdanjem življenju, kajti le-ti na poseben način razkrivajo, kako Bog deluje v njem in ga vodi.

    KAJ SE ZAHTEVA PRI DUHOVNEM SPREMLJANJU?

    Najpomembnejše je, da smo iskreni in konkretni: duhovni pogovor ne sme biti nekakšno teoretiziranje, izmenjava idej, lepih misli temveč mora izhajati iz konkretnega življenja in biti vanj usmerjen. V današnjem času sta navzoči predvsem dve nevarnosti:

    – ne dopustimo, da nam kdo pomaga (»Jaz grem in bom videl; če se mi bo zdelo dobro, bom sprejel, če pa ne, pa ne bom!«)

    – pričakujemo, da nas bodo drugi nadomestili, se odločili namesto nas (»Hočem vse! Kar mi bo rekel, bom storil! Upam, da mi bo rekel, kaj naj storim!«)

    KAJ SE PRIČAKUJE OD SPREMLJANCA?

    –Vsaj nekaj resnosti: vztrajna volja spremljanca, da bi rasel, da bi šel naprej …

    – Odprtost in iskrenost: kdor želi, da bi bil spremljan, mora biti zelo odprt in odkrit.

    – Zaupanje v duhovnega spremljanca in navzočnost Svetega Duha: pripravljenost, da prisluhne tudi »nadležnim« stvarem, ki ji jih razkriva Duh po duhovnem spremljevalcu.

    – Ponižnost: samo kdor je ponižen, more prositi in sprejeti duhovno pomoč spremljevalca. Duhovni spremljevalec išče skupaj z spremljancem, ga posluša, zanj moli, mu pomaga soočiti se z njegovimi težavami, odkriti in razločevati Božjo voljo, mu razkriva navzočnost Svetega Duha v njegovem vsakdanjem življenju, v njegovih vzgibih tolažbe in potrtosti ter različnih občutkih, ga vodi k Jezusu itd. Če duhovno vodstvo ne daje nobenih sadov, je gotovo napačno zasnovano in je najbolje, da se prekine.

    Prispevek p. Ivana Platovnjaka DJ

    Povzeto po: https://duhovnoizpopolnjevanje.si/2020/08/11/duhovno-spremljanje/

  7. Miro says:

    CERKEV, TEMPELJ SVETEGA DUHA

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Katekizem katoliške Cerkve:

    797 “Kar je naš duh, to je naša duša, za naše ude, to je Sveti Duh za Kristusove ude, za Kristusovo telo, ki je Cerkev” (sv. Avguštin, serm. 267,4). “Ta Kristusov Duh kot nevidno počelo povezuje vse dele telesa tako medsebojno kakor tudi z vzvišeno glavo. Saj je ta Duh ves v glavi, ves v telesu, ves v posameznih udih” (Pij XII., okr. “Mystici corporis”: DS 3808). Po delovanju Svetega Duha je Cerkev “svetišče živega Boga” (2 Kor 6,15; prim. 1 Kor 3,16-17; Ef 2,21):

    Cerkvi sami je bil zaupan “Dar Boga samega” … Vanjo je bilo položeno občestvo s Kristusom, se pravi Sveti Duh, poroštvo netrohljivosti, potrditev naše vere in lestev našega dviganja k Bogu … Kajti kjer je Cerkev, tam je tudi božji Duh; in kjer je božji Duh, tam je Cerkev in vsa milost (sv. Irenej, haer. 3,24,1).

    Več o tem na http://www.marija.si/gradivo/kkc/iii-cerkev-tempelj-svetega-duha/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  8. Miro says:

    NEŽNOST BOŽJE LJUBEZNI

    ŽELIM URESNIČITI NEŽNOST BOŽJE LJUBEZNI. POKLICAL SEM TE PO IMENU. MOJ SI.
    VODA SKUŠNJAV TE NE BO ODPLAVILA. OGENJ GREHA TE NE BO OPEKEL. ZAPISAL SEM
    TE NA OBE DLANI. DRAG SI MI. LJUBIM TE. (PO IZ 43) OHRANITE VESELJE LJUBEČEGA
    BOGA, LJUBEČEGA JEZUSA V SVOJEM SRCU IN RAZDELITE TO VESELJE Z VSEMI, KI JIH
    SREČATE.

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  9. Miro says:

    NE MOREM IN NE ZNAM SE VESELITI SREČE BLIŽNJIH (revija Ognjišče)

    Odlomek iz pisma bralca:

    »Zavist je greh, ki gloda in razjeda, v njem ni strasti, ni užitka, ni zabave, je zgolj trpljenje in duhovna beda,« pravi pesnik Leon Oblak. Kako dobro razumem te besede! Vsak dan jih izkusim! Moj duh gnije in hkrati ječi. Moje življenje je boj, … ne boj, mesarsko klanje! Notranji boj med egoizmom in sočutjem, med žalostjo in veseljem, med nevoščljivostjo in dobrotljivostjo. Vse je krvavo. A te krvave bitke ni moč zaznati, za ta boj vemo le Bog, hudič, jaz in morda prijatelj, ki za mojim nasmeškom opazi resnico.

    Kot prvorojenca so me ves čas ujčkali; deležen sem bil neverjetne pozornosti. Že od zgodnjega otroštva sem želel biti pomemben, biti središče, ki se mu daje veliko pozornosti … (Luka)

    Celotno pismo bralca in odgovor na:
    https://revija.ognjisce.si/pisma/21502-ne-morem-in-ne-znam-se-veseliti-srece-bliznjih

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  10. Miro says:

    JEZUS UČI LJUBITI

    VEDNO BODO NESPORAZUMI; BESEDE BODO IZREČENE. VEDNO BO KDO, KI BO RAZNAŠAL
    GOVORICE, TODA JEZUS JE TU ZATO, DA NAS NAUČI, KAKO NAJ LJUBIMO.

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja