Članki za dušo

15.031 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   17. junija, 2022 at 20:10

   V NOVEM VLOGU MARTIN GOLOB RAZMIŠLJA O PROCESIJAH

   »Danes sem še kar malo, ali pa precej, pod vtisom telovega, praznika Svetega Rešnjega telesa in krvi. Imeli smo lepo procesijo. Ta je simbol nas, vernikov, Cerkve, ki potuje skozi čase in rodove. Ključna je skupnost – le drug z drugim lahko delamo velike in lepe stvari, razodevamo Boga.

   Naša vera ni stvar individualizma, je občestvo. Jezus pa je na sredi med nami. Vsak zase in še posebej brez njega ne bomo prišli daleč. Jezus nas drži skupaj. Procesija pa ima še tretji pomemben element? Katerega? Povem v vlogu. Namig: naša vera ni prepričevanje, ampak pričevanje,« poudarja župnik Martin Golob.

   O Martinovem razmišljanju več v vlogu na:
   https://si.aleteia.org/2022/06/17/z-martinom-golobom-na-procesiji/

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   17. junija, 2022 at 20:00

   PAPEŽ O TEOLOGIJI, KI JE V SLUŽBI ŽIVE VERE: IMEJMO V MISLIH POVEZANOST MED VERO IN ŽIVLJENJEM

   Ob 150. obletnici revije Katoliška šola so se s papežem Frančiškom srečali formatorji in predstojniki nadškofijskega semenišča v Milanu, v okviru katerega revija tudi izhaja. Sveti oče je v govoru, ki ga je sicer izročil v branje, poudaril, da je teologija v službi žive vere Cerkve, izpostavil pa tudi pomen teologije, ki je sposobna formirati strokovnjake za človečnost in bližino.

   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-06/papez-o-teologiji-ki-je-v-sluzbi-zive-vere-imejmo-v-mislih-pov.html

   Odgovori
3. Miro says:

   17. junija, 2022 at 19:56

   »KJER JE TVOJ ZAKLAD, TAM BO TUDI TVOJE SRCE«

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 6,19-23)

   »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce. Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo temačno vse tvoje telo. Če je namreč luč, ki je v tebi, tema, kako velika je tema!«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+6%2C19-23&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Znan je Jezusov izrek: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce«. Srce, ki si želi … Toda, vsi mi imamo kakšno željo? Ubogi tisti ljudje, ki nimajo nobene želje! Željo, iti naprej, proti obzorju. Za nas kristjane je to obzorje srečanje z Jezusom, srečanje ravno z Njim, ki je naše življenje, naše veselje, tisti, ki nas osrečuje.

   Postavil bom dve vprašanji. Prvo je: vsi vi, ali imate srce, ki si želi? Poskusite odgovoriti v tišini vašega srca. Imaš srce, ki si želi, ali pa imaš zaprto srce, zaspano srce, omrtvičeno srce za stvari življenja? Želja, iti naprej na srečanje z Jezusom … Drugo vprašanje: kje je tvoj zaklad, tisti, ki si ga želiš? Jezus nam je rekel: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« in jaz vas vprašam: »Kje je tvoj zaklad? Katera resničnost je zate najpomembnejša, najbolj dragocena, resničnost, ki kakor magnet privlači moje srce? Kaj privlači tvoje srce? Lahko rečem, da je to Božja ljubezen, ki je hotenje delati dobro drugim, živeti za Gospoda in za naše brate? Lahko to rečem? Vsak naj si v svojem srcu odgovori.

   Kdo bi mi lahko rekel: ‘Jaz sem eden od tistih, ki imamo delo, družino in zame je najpomembnejša resničnost to, da gre naprej z družino, z delom…’ Seveda, res je, pomembno je, toda, katera je tista moč, ki drži skupaj družino? Ljubezen je tista, in kdo seje ljubezen v naše srce? Bog. Božja ljubezen. In ravno Božja ljubezen je tista, ki daje smisel majhnim vsakodnevnim prizadevanjem in ki tudi pomaga pri soočanju z velikimi preizkušnjami. Resničen človekov zaklad je to, da gremo v življenju naprej z ljubeznijo, s tisto ljubeznijo, ki jo je Gospod posejal v srce, z Božjo ljubeznijo. In to je resničen zaklad.

   Toda Božja ljubezen, kaj je to? Ni nekaj nedoločenega, neko splošno čustvo. Božja ljubezen ima ime in obličje: Jezus Kristus. Božja ljubezen se pokaže v Jezusu. Je ljubezen, ki da vrednost in lepoto vsemu ostalemu, torej družini, delu, študiju, prijateljstvu, umetnosti, vsaki človeški dejavnosti. Daje pa tudi smisel negativnim izkušnjam, saj nam ta ljubezen omogoči iti preko teh izkušenj, iti preko, da ne ostanemo sužnji zla, omogoča nam iti čez ter nam vedno odpira upanje. Poglejte, Božja ljubezen nas v Jezusu vedno odpira za upanje, za obzorje upanja, za končno obzorje našega romanja. V tem tudi napori in padci najdejo svoj smisel. Tudi naši grehi najdejo smisel v Božji ljubezni, saj nam ta Božja ljubezen v Jezusu Kristusu vedno odpušča. Tako nas ljubi, da nam vedno odpušča.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
4. Miro says:

   17. junija, 2022 at 8:14

   NESKONČNO ZVESTA LJUBEZEN

   NE BOJ SE. BOG TE LJUBI IN HOČE, DA SE LJUBIMO MED SEBOJ, KOT NAS ON LJUBI.
   UBOGI IN SLABOTNI SMO, A ON NAS LJUBI Z NESKONČNO ZVESTO LJUBEZNIJO.

   Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   17. junija, 2022 at 8:12

   CERKEV JE ENA, SVETA, KATOLIŠKA IN APOSTOLSKA

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Katekizem katoliške Cerkve:

   811 “To je edina Kristusova Cerkev, katero v veroizpovedi priznavamo kot eno, sveto, katoliško in apostolsko” (C 8). Ti štirje med seboj neločljivo povezani pridevki (prim. DS 2888) označujejo bistvene poteze Cerkve in njenega poslanstva. Cerkev jih nima sama iz sebe; Kristus je tisti, ki po Svetem Duhu daje svoji Cerkvi, da je ena, sveta, katoliška in apostolska; in on je tudi tisti, ki jo kliče, naj uresničuje vsako od teh lastnosti.

   812 Samo vera more prepoznati, da ima Cerkev te lastnosti iz svojega božjega izvora. Njihova zgodovinska javljanja so znaki (notae), ki tudi jasno govorijo človeškemu razumu. Cerkev je, kakor pravi 1. vatikanski koncil, “zaradi svoje … svetosti, vesoljne edinosti in nepremagljive trdnosti že sama po sebi velik in stalen nagib verovnosti ter neovrgljivo pričevanje, da ima božje poslanstvo” (DS 3013).

   http://www.marija.si/gradivo/kkc/3-odstavek-cerkev-je-ena-sveta-katoliska/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Miro says:

   17. junija, 2022 at 8:10

   TIŠINA, VELIKA UČITELJICA

   Tišina ima svoje življenje. Ni samo tisto življenje, ki je okoli besed in v ozadju podob in dogodkov. Tišina je sam temelj vse resničnosti. Čisto bitje je tisto, iz česar prihaja vse drugo in h kateremu se vse stvari vračajo. Tišina je kot resničnost najbližja zaveznica Boga.

   Ko se s tišino povežemo kot z živo, prvotno prisotnostjo, potem lahko vidimo vse druge stvari in jih globoko izkusimo. Tišina ni le odsotnost, ampak prvinska navzočnost. Tišina obkroža vsak »vem« s ponižnim in potrpežljivim »ne vem.« Ščiti avtonomijo in dostojanstvo dogodkov, oseb, živali in vsega ustvarjenega.

   Najti moramo način, da se vrnemo na ta kraj notranje tišine, da živimo in bivamo v njem. Zunanja tišina brez notranje pomeni zelo malo. Vse drugo se zdi veliko bolj jasno, ko se pojavi ali izhaja iz tišine. Brez tišine resnično ne doživimo svojih izkušenj. Tu smo, toda nismo v globini. Imamo veliko izkušenj, vendar te nimajo moči, da bi nas spremenile, nas prebudile ali nam podelile veselje in mir, ki ga svet ne more dati, kot pravi Jezus (Jn 14,27).

   Brez določene stopnje notranje in celo zunanje tišine nikoli ne živimo, nikoli ne okusimo trenutka. Nasprotje kontemplacije ni akcija, ampak reakcija. Počakati moramo na čisto dejanje, ki izhaja iz globoke tišine.

   https://www.duhovno-spremljanje.si/2020/tisina-velika-uciteljica/

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   16. junija, 2022 at 16:58

   SAMOUMEVNO JE IZŽAREVATI NJEGOVO LJUBEZEN

   KRISTJAN JE TABERNAKELJ ŽIVEGA BOGA. ON ME JE USTVARIL. ON ME JE
   IZBRAL. ON BIVA V MENI, KER ME JE ŽELEL. SEDAJ KO VESTE, KAKO ZELO VAS
   BOG LJUBI, JE SAMO PO SEBI UMEVNO, DA PREŽIVITE OSTALI DEL ŽIVLJENJA
   TAKO, DA IZŽAREVATE TO LJUBEZEN.

   Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Miro says:

   16. junija, 2022 at 16:54

   DOPUSTITE BOGU, DA ON BOJUJE VAŠE BITKE

   Piše: James George

   Pogosto se nam zdi, da še nismo izbojevali ene bitke, ko se že začne druga, ali pa, da se naše preizkušnje kar vrstijo. Včasih ugotovimo, kaj se dogaja, ne pa vedno.

   Vsak dan se kdo od naših znancev ali kar mi sami znajdemo v takem položaju. Izzivi in preizkušnje so resnični. Tudi če smo trenutno v mirnejšem obdobju, je le vprašanje časa, kdaj se bomo spet znašli v bitki.

   Pravi izziv ni v boju, ampak v tem, da prepoznamo, kdo je pravi sovražnik. Včasih se namreč bojujemo z Bogom, namesto da bi mu zaupali in prepustili, da se On bojuje za nas proti pravemu sovražniku naših duš – hudiču.

   OPUSTIMO BOJ Z BOGOM IN MU DOPUSTIMO, DA SE ON BOJUJE ZA NAS

   Slišal sem govoriti ljudi, da ne potrebujejo Boga. Na koncu so zapravili vse svoje življenje, da bi to dokazali.

   Poznam tudi vernike, ki imajo kljub veri težave s tem, da Bogu prepustijo nadzor v lastnem boju. Bogu preprečujejo, da bi deloval, ker hočejo sami reševati stvari.

   Nato spremenijo svoje mišljenje in krivijo Boga, ker jim ni pomagal ali ker jim ni prišel pravočasno na pomoč. V resnici je Bog z njimi vso preizkušnjo, toda njihove misli, dejanja in izjave Bogu preprečujejo, da bi deloval.

   Več o tem na: https://operando.org/dopustite-bogu-da-on-bojuje-vase-bitke/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
9. Miro says:

   16. junija, 2022 at 12:57

   SVETO REŠNJE TELO IN KRI – »TO DELAJTE« – JEZUS ZAPOVE, DA BI PONAVLJALI NJEGOVO DEJANJE, PREKO KATEREGA NAM JE PODARIL SVOJE TELO IN SVOJO KRI, KO JE VZEL KRUH, SE ZAHVALIL, GA RAZLOMIL, TER PRAV TAKO TUDI KELIH

   BERILO IZ 1. PISMA APOSTOLA PAVLA KORINČANOM (1 Kor 11,23-26)

   Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin.« Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 9,11-17)

   Ko so množice to izvedele, so šle za njim. Sprejel jih je in jim govoril o Božjem kraljestvu ter ozdravljal vse, ki so bili potrebni ozdravljenja. Medtem se je dan začel nagibati. Pristopili so dvanajsteri in mu rekli: »Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke, da prenoči in si najde živeža; tukaj smo na pustem kraju.« Dejal jim je: »Dajte jim vi jesti!« Oni pa so rekli: »Nimamo več kot pet hlebov in dve ribi, razen če gremo in kupimo hrano za vse to ljudstvo.« Bilo pa je okoli pet tisoč mož. Dejal je svojim učencem: »Posedite jih v skupinah približno po petdeset.« Storili so tako in vse posedli. Tedaj je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil in dajal učencem, da so jih delili med množico. Vsi so jedli in se nasitili. Pobrali so, kar jim je ostalo, in tega je bilo za dvanajst košar koščkov.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+9%2C11-17&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Pridi in poglej, Ervin Mozetič)

   Pavlova pripoved o ustanovitvi evharistije je najstarejše pričevanje o Kristusovih besedah med zadnjo večerjo. ‘To delajte’: Jezus zapove, da bi ponavljali njegovo dejanje, preko katerega nam je podaril svoje Telo in svojo Kri, ko je vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil, ter prav tako tudi kelih. To dejanje je prispelo do nas. Pomeni ‘delati’ evharistijo, katere glavna oseba je vedno Jezus, vendar pa se udejanja preko naših ubogih rok, maziljenih s Svetim Duhom.

   ‘To delajte.’ Jezus je svojim učencem že pred tem naročil, da bi ‘delali’ tisto, kar je bilo v njegovem duhu že jasno, in sicer v poslušnosti Očetovi volji. V odlomku iz Lukovega evangelija smo slišali, kako jim je pred utrujeno in lačno množico dejal: ‘Dajte jim vi jesti’. V resnici je Jezus tisti, ki blagoslovi in razlomi hlebe ter nasiti vse tiste ljudi, toda pet hlebov in dve ribi so ponudili učenci, in Jezus je hotel prav to: da bi, namesto da bi množico odpustili, dali na razpolago tisto malo, kar so imeli. Tako vidimo še eno dejanje: kosi kruha, ki so ga razlomile svete in častitljive roke Gospoda, so bili dani v uboge roke učencev, ki so kruh razdelili ljudem. Tudi to pomeni ‘delati’ z Jezusom, dati jesti skupaj z Njim.

   Jezus dobro ve, kaj storiti, vendar želi v to vključiti tudi svoje učence, želi jih vzgajati. Drža učencev je povsem človeška. Iščejo realno rešitev, ki ne bo povzročila preveč težav: ‘Odpusti množico’, pravijo, ‘naj vsak poskrbi zase, kakor more, saj si itak že veliko storil za njih; pridigal si jim, ozdravil bolnike…, odpusti množico’.

   Jezusova drža pa je povsem drugačna, saj izhaja iz njegove povezanosti z Očetom ter iz sočutja do ljudi, … saj čuti naše težave, naše slabosti, naše potrebe… Jezus popolnoma zaupa nebeškemu Očetu, ve, da je Njemu vse mogoče. Zato reče učencem, naj posedejo ljudi v skupinah po petdeset, kar ni naključno; saj to pomeni, da niso več množica, temveč skupnost, ki jo s kruhom hrani Bog. Potem vzame te hlebe in ribi, se ozre v nebo, jih blagoslovi, kar zelo jasno kaže na evharistijo, jih razlomi in začne dajati učencem, učenci pa delijo naprej… in kruha ter rib ne zmanjka! Poglejte čudež: ki pa je bolj v razdelitvi kot pomnožitvi, saj jo vodi vera in molitev. Vsi so jedli in je še ostalo. To je znamenje Jezusa, Božjega kruha za človeštvo.

   Učenci so sicer videli, vendar niso povsem dobro razumeli sporočilo. Bili so, kakor tudi množica, navdušeni zaradi uspeha. Ponovno so šli za človeško logiko in ne Božjo, ki je logika služenja, ljubezni, vere. Praznik Rešnjega Telesa in Krvi nas poziva, da se spreobrnemo k veri v Previdnost, da delimo z drugimi to malo, kar smo in kar imamo ter da se nikoli ne zapremo sami vase.

   Jasno je, da ta čudež ne želi nasititi lakote samo enega dne, ampak je znamenje tistega, kar ima Kristus namen izpolniti za odrešenje celotnega človeštva, ko podari svoje meso in svojo kri. Pa vendar je vedno treba iti preko teh dveh majhnih dejanj: ponuditi tistih nekaj hlebov in rib, ki jih imamo; sprejeti razlomljeni kruh iz Jezusovih rok in ga razdeliti vsem.

   Pomnožitev kruha izvira iz Jezusovih besed učencem: ‘Vi sami jim dajte…’ Učenci razdelijo tisto malo, kar imajo. Ravno tistih nekaj hlebov in rib v Gospodovih rokah nasiti vso množico. V Cerkvi in tudi v družbi, je ključna beseda, ki se je ne smemo bati, solidarnost; dati na razpolago Bogu to, kar imamo, naše male zmožnosti, kajti samo v razdeljevanju, v podarjanju, bo naše življenje rodovitno, rodilo bo sadove… Ta večer nam Gospod ponovno razdeljuje kruh, ki je njegovo telo, on sam se podarja. In tudi mi doživljamo solidarnost Boga s človekom; solidarnost, ki se nikoli ne izčrpa; solidarnost, ki nas vedno osupne. Bog nam postane bližnji, v žrtvi križa se poniža in vstopi v temo smrti, da bi nam dal svoje življenje, ki premaga zlo, egoizem in smrt. Jezus se nam tudi ta večer daje v evharistiji, z nami deli isto pot, postane hrana, ki podpira naše življenje tudi v trenutkih, ko pot postane težka in ovire upočasnjujejo naše korake. V evharistiji nas Gospod spodbuja, da hodimo po njegovi poti služenja, razdeljevanja, poklanjanja. Tisto malo, kar imamo, tisto malo, kar smo, če razdelimo, bo postalo bogastvo, kajti moč Boga, ki je ljubezen, vstopa v našo revščino in jo spreminja.

   Prosimo našo Mater Marijo, naj nam pomaga pri tej spreobrnitvi, da bomo resnično in bolj hodili za tistim Jezusom, ki ga častimo v evharistiji. Tako bodi.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Miro says:

    16. junija, 2022 at 7:38

    NA PRAZNIK SV. REŠNJEGA TELESA IN KRVI OBHAJAMO JEZUSOVO NAVZOČNOST V ZAKRAMENTU SV. REŠNJEGA TELESA IN KRVI – EVHARISTIJE, KI JE SREDIŠČE KRŠČANSKE VERE IN ZAKRAMENTALNEGA ŽIVLJENJA VERNIH

    Na praznik sv. Rešnjega telesa in krvi (obhajamo ga v četrtek drugi teden po prazniku binkoštih) so ponekod v navadi različne oblike procesij, s čimer verniki tudi navzven pokažejo svojo vero. Praznik je zapovedan, zato se katoličani ta dan udeležijo bogoslužja.

    EVHARISTIJA JE NAJPREJ ZAKRAMENT BOŽJE LJUBEZNI DO LJUDI

    Izraz evharistija prihaja iz grškega glagola eucharistein, ki pomeni zahvaljevati se. Evharistija je primarni zakrament predvsem zato, ker je pri drugih zakramentih prisotno deleženje pri neki Kristusovi kreposti, pri evharistiji pa je vsebovan Kristus sam, učlovečena Beseda, glavni avtor zakramentov. Sama v sebi je evharistija najprej zakrament Božje ljubezni do ljudi, kot jo označuje tridentinski koncil. Nato je zakrament edinosti Cerkve, saj se z evharistijo izrazi in hkrati uresničuje edinost Božjega ljudstva. Z drugim vatikanskim koncilom bi lahko sintetizirali, da je Kristus pri zadnji večerji zaupal svoji Cerkvi “spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave” (B 47).

    OBHAJANJE EVHARISTIJE RAZPOZNAVNO ZNAMENJE KRISTJANOV

    Za zakrament evharistije so se v zgodovini Cerkve izoblikovali različni vidiki in različna imena. Jezus je pri zadnji večerji z učenci, pri kateri je kruh spremenil v svoje telo ter vino v svojo kri, postavil zakrament evharistije, njegovo obhajanje pa je od začetkov krščanstva razpoznavno znamenje kristjanov. Postavitve zakramenta evharistije se spominjamo pri vsaki maši, posebej tedaj, ko duhovnik izreka posvetilne besede nad kruhom in vinom. Kristjani verujemo, da kruh po prebistvenju (transsubstanciaciji) postane Jezusovo telo, vino pa Jezusova kri.

    Posvečene hostije se hranijo v ciborijih, eno hostijo pa v običajno umetniško izdelani monštranci. Namen hranjenja posvečenih hostij je dejstvo Jezusove trajne navzočnosti v zakramentalni obliki kot tudi možnost za češčenje. Duhovniki monštranco izpostavljajo v češčenje za posebne priložnosti, ob veliki noči in prazniku sv. Rešnjega telesa in krvi pa so v navadi tudi procesije, ki potekajo po cerkvah in/ali v bližnji okolici. Za praznik sv. Rešnjega telesa in krvi je marsikje v navadi postavljanje začasnih kapelic ali oltarjev, mimo katerih poteka sprevod. Duhovnika z monštranco poleg bogoslužnih sodelavcev spremljajo verniki in s tem izrazijo zunanjo versko pripadnost.

    EVHARISTIJA – POLNOST IN VRH UVAJANJA V KRŠČANSTVO

    Zakrament evharistije skupaj s krstom in birmo sodi med zakramente uvajanja v krščanstvo. Otroci, ki so redno vključeni v proces kateheze, ki poteka v župnijah, v Cerkvi na Slovenskem k prvemu obhajilu pristopijo na koncu tretjega razreda. Evharistija pomeni tako polnost in vrh uvajanja v krščanstvo.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/praznik-sv-resnjega-telesa-in-krvi

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori