Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

9.842 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    SV. IGNACIJ O TEM, DA JE POTREBNA TAKO BOŽJA MILOST, KAKOR TUDI ČLOVEKOVO SODELOVANJE Z MILOSTJO

    Več o tem https://jezuiti.si/blog/2021/09/08/vzgoja-in-ignacijanska-pot-k-svetosti/

    PRIDI, SVETI DUH IN RAZSVETLI NAŠA SRCA!

  2. Miro says:

    KAKO SE JE ATEIST SPREOBRNIL V MEDŽUGORJU IN POSTAL DUHOVNIK

    25-LETNI SEBASTIEN BIERE JE V MEDŽUGORJU DOŽIVEL SPREOBRNJENJE, KO SE JE TAM ZNAŠEL ČISTO PO NAKLJUČJU. ZDAJ JE KOT DUHOVNIK ŠE VEDNO TESNO POVEZAN S TEM POMEMBNIM DUHOVNIM SREDIŠČEM

    S človeškega vidika si nihče ni mogel predstavljati, da se bo Sebastien, sramežljiv in umaknjen edinec, vzgojen v družini, ki je bila brezbrižna do verskih vprašanj, nekega dne odločil, da se bo posvetil Bogu.

    https://si.aleteia.org/2022/06/19/kako-se-je-ateist-spreobrnil-v-medzugorju-in-postal-duhovnik/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  3. Hvala says:

    DOPUSTITE BOGU, DA ON BOJUJE VAŠE BITKE

    VČASIH SE NAMREČ BOJUJEMO Z BOGOM, NAMESTO, DA BI ZAUPALI IN PREPUSTILI, DA SE ON BOJUJE ZA NAS PROTI PRAVEMU SOVRAŽNIKU NAŠIH DUŠ-HUDIČU

    SO VERNIKI, KI IMAJO KLJUB VERI TEŽAVE S TEM, DA BOGU PREPUSTIJO NADZOR V LASTNEM BOJU. BOGU PREPREČUJEJO , DA BI DELOVAL, KER HOČEJO SAMI REŠEVATI STVARI.

    NAMESTO, DA BI SE BOJEVALI PROTI HUDIČU, SE NEVEDE BOJUJEJO PROTI BOGU

    GOSPOD SE BO BOJEVAL ZA VAS, VI PA OSTANITE MIRNI
    2 Mz 14,14

    BODIMO MIRNI, KOT PRAVI PSALM 46,11-12

    https://operando.org/dopustite-bogu-da-on-bojuje-vase-bitke/
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ja, res je, tudi verni kristjani imajo velike probleme s PREPUŠČANJEM STVARI V UREJANJE BOGU. SAMI ŽELIJO VSE NAREDITI IN POSTORITI-, POSTAVLJANJE NAMESTO BOGA . To je zelo opazno danes , tako rekoč na vsakem koraku, včasih kar vre iz človeka želja, NJEGOVE PESTI SE DVIGAJO VISOKO, POZABLJA, DA JE SAMO ČLOVEK …..

    • Hvala says:

      Večkrat sem že o tem pisala. PRED BOGA JE POTREBNO STOPITI TAKŠEN KOT SI- GREŠEN ČLOVEK IN GA PROSITI, DA ON UREDI SITUACIJO, OČISTI IN IZPELJE ČLOVEKA V REŠITEV, SAM BO KAZAL POT , KAM NAJ KDO GRE IN KDAJ. ZELO VELIKO IN LEPO JE TO OBRAZLOŽENO V SVETEM PISMU.

      • Miro says:

        PRIPOROČIMO SE SVETEMU DUHU, DA BOMO NA VSE GLEDALI V BOŽJI LUČI:

        PRIDI, SVETI DUH

        Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
        vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
        Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
        prenovil boš obličje zemlje.

        Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
        razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
        bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
        vselej radi sprejemali njegove spodbude.
        Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

        BOŽJE USMILJENJE, KI SI NAM DALO PRESVETO DEVICO MARIJO ZA MATER USMILJENJA, ZAUPAMO VATE!

  4. Miro says:

    MISEL SV. JANEZA BOSKA

    »GOSPOD, POTREBUJEM VELIKO MOČI IN POGUMA. POGUMA ZA RESNICO,
    DA SE SPREJMEM TAKEGA, KOT SEM. POGUMA ZA PONIŽNOST, DA SE NE BOM
    POSTAVLJAL.«

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  5. Miro says:

    S POMOČJO SKUPNOSTI IN ŠKOFA JE PREMAGAL ODVISNOST: »POMEMBNO JE, DA NIKOLI NE POZABIM, OD KOD SEM PRIŠEL« (Aleteia)

    AITOR JE 25 LET ŽIVEL NA ULICI PRED VRATI KATEDRALE V SAN SEBASTIANU, DOKLER GA ŠKOF MED EPIDEMIJO NI VZEL K SEBI DOMOV IN GA POSLAL V SKUPNOST CENACOLO

    Aitor je otroštvo preživel v zavetiščih in pri rejniških družinah. Njegovi starši so bili namreč alkoholiki, zato so jim odvzeli skrbništvo nad njim in njegovimi osmimi brati in sestrami. Kot mlad je šel v vojsko, odslužil vojaški rok, se izučil v tesarski umetnosti in delal kot gradbenik.

    Pri 22 letih je začel živeti na ulici, krasti in redno uživati alkohol. Tako je živel več kot 25 let, spal je v centrih Karitas, hostlih, včasih pa kar pred vrati katedrale v španskem mestu San Sebastián. Nekajkrat je bil tudi v zaporu.

    Vse to se je spremenilo, ko ga je našel škof Munilla, ga povabil v svoj dom in mu pomagal, da je premagal odvisnost od alkohola.

    O tem, kako ga je škof rešil z dna, ter o moči molitve in Božje milosti, več na:
    https://si.aleteia.org/2022/06/30/s-pomocjo-skupnosti-in-skofa-je-premagal-odvisnost-pomembno-je-da-nikoli-ne-pozabim-od-kod-sem-prisel/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  6. Miro says:

    PRI PAPEŽU EKUMENSKA DELEGACIJA: SPRAVA MED KRISTJANI JE PRISPEVEK K POMIRITVI NARODOV

    S papežem Frančiškom se je sestala delegacija ekumenskega patriarhata, ki je prišla v Rim za praznik svetih Petra in Pavla. Izpostavil je, da je sprava med ločenimi kristjani nujen prispevek k pomiritvi narodov, zlasti danes, ko svet pretresa kruta in nesmiselna vojna, v kateri se veliko kristjanov bori drug proti drugemu. (po zapisu Andreje Červek)

    Delegacija ekumenskega patriarhata se je na praznik svetih Petra in Pavla udeležila slovesne svete maše v vatikanski baziliki. »Vaša prisotnost pri evharističnem bogoslužju,« je dejal papež Frančišek, »je bila razlog velikega veselja zame in za vse, saj vidno predstavlja bližino in bratsko ljubezen konstantinopelske Cerkve do Cerkve v Rimu.«

    Tradicionalna izmenjava delegacij med obema Cerkvama za praznik zavetnikov, je po papeževih besedah »otipljivo znamenje, da se je preseglo čas oddaljenosti in brezbrižnosti, ko se je mislilo, da so ločitve nepopravljive. Danes, hvala Bogu, v poslušnosti volji našega Gospoda Jezusa Kristusa in pod vodstvom Svetega Duha, naši Cerkvi nadaljujeta bratski in rodoviten dialog in sta na odločen in nepreklicen način zavezani poti k ponovni vzpostavitvi polnega občestva.« Pri tem je izrazil hvaležnost tistim, ki so začeli to pot. Posebej je spomnil na ekumenskega patriarha Atenagoro (pred nekaj dnevi je minilo 50 let od njegove smrti) in ga imenoval »modrega in pogumnega pastirja«, ki ostaja vir navdiha. Govoril je: »Cerkve sestre, narodi bratje.« In ravno te besede so bile iztočnica za preostali del papeževega govora.

    Celoten nagovor na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-06/pri-papezu-ekumenska-delegacija-sprava-med-kristjani-je-prispe.html

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  7. Miro says:

    KAJ JE NAMREČ LAŽE: REČI: ›ODPUŠČENI SO TI GREHI‹ ALI REČI: ›VSTANI IN HÔDI‹?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 9,1-8)

    Stopil je v čoln, se prepeljal na drugo stran in prišel v svoje mesto. In glej, prinesli so k njemu hromega, ki je ležal na postelji. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!« In glej, nekaj pismoukov je reklo v sebi: »Ta govori bogokletno.« Jezus pa je spoznal njihove misli in dejal: »Zakaj v svojih srcih hudobno mislite? Kaj je namreč laže: reči: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je tedaj rekel hromemu, »vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« In vstal je in šel domov. Ko so množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je ljudem dal takšno oblast.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+9%2C1-8&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brazmadežno Srce Marijino, prosi za nas!

  8. Miro says:

    POPOLNOST LJUBEZNI, H KATERI SO POKLICANI VSI VERNIKI, PRINAŠA S SEBOJ ZA TISTE, KI SVOBODNO SPREJMEJO POKLICANOST K POSVEČENEMU ŽIVLJENJU, OBVEZNOST ŽIVETI ŽIVLJENJE ČISTOSTI V CELIBATU ZARADI BOŽJEGA KRALJESTVA TER ŽIVLJENJE UBOŠTVA IN POKORŠČINE

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Katekizem katoliške Cerkve:

    914 “Stan, ki ga utemeljuje spolnjevanje evangeljskih svetov, sicer ni del hierarhične zgradbe Cerkve, vendar pa neomajno spada k njenemu življenju in k njeni svetosti” (C 44).

    Evangeljski sveti, posvečeno življenje

    915 Evangeljski sveti so v svoji mnogoterosti predloženi vsakemu Kristusovemu učencu. Popolnost ljubezni, h kateri so poklicani vsi verniki, prinaša s seboj za tiste, ki svobodno sprejmejo poklicanost k posvečenemu življenju, obveznost živeti življenje čistosti v celibatu zaradi božjega kraljestva ter življenje uboštva in pokorščine. Zaobljubitev spolnjevanja teh svetov v trajnem stanu življenja, odobrenem od Cerkve, je tisto, kar je značilno za Bogu “posvečeno življenje” (prim. C 42-43; R 1).

    916 Redovniški stan se potemtakem izkazuje kot eden od načinov uresničevanja globlje segajočega posvečenja, ki se zakoreninja v krstu in človeka v celoti preda Bogu (prim. R 5). V posvečenem življenju Kristusovi verniki ob nagibanju Svetega Duha sklenejo od bliže hoditi za Kristusom, dati se nadvse ljubljenemu Bogu in, prizadevajoč si za popolno ljubezen v službi božjega kraljestva, označevati in naznanjati v Cerkvi veličastvo prihodnjega sveta (prim. ZCP, kan. 573).

    Več o tem na http://www.marija.si/gradivo/kkc/iii-posveceno-zivljenje/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  9. Miro says:

    »BOG, ČE SI ME POKLICAL, POMAGAJ MI, DA BOM NALOGO TUDI IZPOLNIL«

    O LEPOTI DUHOVNIŠKEGA POKLICA S ŠKOFOM ANDREJEM GLAVANOM, ŽUPNIKOM BOŠTJANOM GORIŠKOM IN NOVOMAŠNIKOM JANEZOM MEGLENOM (Mojca Purger, Aleteia)

    Časi se spreminjajo, poslanstvo duhovnikov pa ostaja isto: prinašati Kristusa med ljudi. O lepoti in izzivih duhovniškega poklica pred 50 leti in danes smo se pogovarjali z zlatomašnikom, upokojenim novomeškim škofom Andrejem Glavanom, župnikom na Raki in Studencu Boštjanom Goriškom in novomašnikom novomeške škofije Janezom Meglenom.

    https://si.aleteia.org/2022/06/29/bog-ce-si-me-poklical-pomagaj-mi-da-bom-nalogo-tudi-izpolnil/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  10. Miro says:

    VSAK DAN SE PRIPOROČAJMO SVETEMU DUHU, DA BOMO LAHKO RAZPOZNAVALI …

    »IN NIKAR SE NE PRILAGAJAJTE TEMU SVETU, AMPAK SE TAKO PREOBRAŽAJTE Z OBNOVO
    SVOJEGA UMA, DA BOSTE LAHKO RAZPOZNAVALI, KAJ HOČE BOG, KAJ JE DOBRO, NJEMU
    VŠEČNO IN POPOLNO.« (Rim 12,2)

    Več svetopisemskih izrekov o posvečenju na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1345&t=5#Posve%E8enje

    MOLITEV K SVETEMU DUHU

    O Duh, ki prebujaš stvarstvo,
    preplavi svoje vernike v globino,
    izlij polnost milosti
    v srca, ki si jih ustvaril samo zase.

    Ti si tolažnik in zagovornik,
    ki ga je najvišji Oče dal otrokom,
    živi vir, ljubezen, ki vžiga,
    maziljenje, ki posvečuje in ozdravlja.

    Podeli tistim, ki te kličejo sedem darov,
    ti, prst Gospodove desnice,
    ki izpolnjuješ obljube prerokov
    in obdarjaš ustnice z novo besedo.

    Osvetli, oživi ume,
    v srca izlij voljo ljubiti,
    okrepi naše utrujene ude
    s tvojo zvesto, milo močjo.

    Poženi v beg starega sovražnika,
    hitro podeli mir z veseljem,
    tako da se bomo od tebe vodeni
    k pravemu življenju
    izognili čaru zla.

    Stori, naj prepoznamo dobrega Očeta
    v obličju njegovega Sina, ki je postal meso,
    in tebe, ki oba združuješ v ljubezni
    naj poslušamo in hvalimo ob vseh časih.
    Amen.

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brazmadežno Srce Marijino, prosi za nas!

  11. Miro says:

    MISEL SV. MATERE TEREZIJE

    »NAJBOLJŠI NAČIN, DA BOGU IN LJUDEM POKAŽETE SVOJO HVALEŽNOST, JE, DA VSE
    SPREJMETE Z VESELJEM. VESELO SRCE JE NORMALEN UČINEK SRCA, KI GORI V LJUBEZNI.«

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

  12. Hvala says:

    KAKO JE MOJZES MOLIL ZA OZDRAVLJENJE SVOJE SESTRE, KI JE POSTALA VSA GOBAVA? “O BOG, OZDRAVI JO VENDAR!”

    Mirjam in Aron očitata Mojzesu
    12
    1 Mirjam in Aron sta govorila proti Mojzesu zaradi kušíjske žene, ki jo je vzel, kajti Kušíjko je bil vzel za ženo. 2 Rekla sta: »Ali je Gospod govoril samó z Mojzesom? Mar ni govoril tudi z nama?« In Gospod je to slišal. 3 Mož Mojzes pa je bil zelo ponižen mož, bolj kot vsi ljudje na površju zemlje. 4 Nenadoma je Gospod rekel Mojzesu, Aronu in Mirjam: »Pojdite vsi trije k shodnemu šotoru!« In ti trije so odšli. 5 Gospod pa je stopil dol v oblačnem stebru in se postavil k vhodu v šotor. Nato je poklical Arona in Mirjam. Ko sta prišla, 6 je rekel: »Poslušajta vendar moje besede!
    Če je med vami Gospodov prerok,
    se mu dam spoznati v prikazni,
    v sanjah govorim z njim.
    7 Ni pa tako z mojim služabnikom Mojzesom;
    temu sem zaupal vso svojo hišo;
    8 odkrito govorim z njim od ust do ust
    in ne v ugankah
    in Gospodovo podobo sme gledati.
    Zakaj se nista bala govoriti proti mojemu služabniku Mojzesu?« 9 In Gospodova jeza se je vnela proti njima in je odšel.
    10 Ko se je oblak umaknil iznad šotora, glej, je bila Mirjam gobava, bela kakor sneg. Aron se je obrnil k Mirjam in glej, bila je gobava. 11 Tedaj je Aron rekel Mojzesu: »O moj gospod, prosim te, ne nalagaj na naju kazni za greh, ki sva ga tako nespametno zagrešila! 12 Naj vendar ne bo kakor mrtvorojeni, čigar meso je takrat, ko pride iz materinega naročja, že napol razžrto.« 13 Tedaj je Mojzes zavpil h Gospodu in rekel: »O Bog, ozdravi jo vendar!«

  13. Miro says:

    »SREBRA IN ZLATA NIMAM, DAM TI PA, KAR IMAM: V IMENU JEZUSA KRISTUSA NAZAREČANA, HÔDI!«

    1. BERILO IZ APOSTOLSKIH DEL (Apd 3,1-10)

    Peter in Janez sta šla ob deveti uri molit v tempelj. Prinesli so moža, ki je bil od rojstva hrom. Vsak dan so ga polagali pred tempeljska vrata, ki se imenujejo Lepa, da bi prosil vbogajme tiste, ki so prihajali v tempelj. Ko je mož videl, da nameravata Peter in Janez stopiti v tempelj, ju je prosil miloščine. Peter in Janez sta se zazrla vanj in Peter je rekel: »Poglej naju!« Mož ju je napeto gledal, če bo kaj dobil. Peter pa je rekel: »Srebra in zlata nimam, dam ti pa, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, hôdi!« In prijel ga je za desno roko in ga dvignil. V hipu so se mu utrdila stopala in gležnji. Skočil je pokonci, čvrsto stal in hodil. Šel je z njima v tempelj in hodil okoli, poskakoval in hvalil Boga. Vse ljudstvo je videlo, kako hodi in hvali Boga. Prepoznali so ga: bil je prav tisti, ki je navadno sedèl pri tempeljskih Lepih vratih in prosil vbogajme. In čudili so se in bili čisto iz sebe spričo tega, kar se mu je zgodilo.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Apd+3%2C1-10&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    • Miro says:

      »IZJAVLJAM VAM TOREJ, BRATJE: EVANGELIJ, KI SEM GA OZNANIL, NI PO ČLOVEKU. NIKAKOR GA NAMREČ NISEM PREJEL IN SE GA NAUČIL OD ČLOVEKA, TEMVEČ PO RAZODETJU JEZUSA KRISTUSA«

      2. BERILO IZ PISMA APOSTOLA PAVLA GALAČANOM (Gal 1,11-20)

      »Izjavljam vam torej, bratje: evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku. Nikakor ga namreč nisem prejel in se ga naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa. Slišali ste namreč, kako sem nekoč živel v judovstvu, kako sem zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti. Po svoji strastni vnemi za očetna izročila sem v judovstvu prekašal mnoge sovrstnike in rojake. Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi, pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem se odpravil v Arabijo, potlej pa sem se vrnil v Damask. Pozneje sem po treh letih šel v Jeruzalem, da bi se spoznal s Kefom, in pri njem sem ostal petnajst dni. Nobenega drugega apostola nisem videl, samo Jakoba, Gospodovega brata. Pred Bogom vam zagotavljam, da to, kar vam pišem, ni laž.«

      https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Gal+1%2C11-20&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

      • Miro says:

        »RESNIČNO, RESNIČNO, POVEM TI: KO SI BIL MLAD, SI SE OPASOVAL SAM IN SI HODIL, KAMOR SI HOTEL; KO PA SE POSTARAŠ, BOŠ RAZTEGNIL ROKE IN DRUG TE BO OPASAL IN ODVEDEL, KAMOR NOČEŠ«

        IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 21,15-19)

        Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Hrani moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalostil, ker mu je tretjič rekel: »Ali me imaš rad?« in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Hrani moje ovce! Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, da je označil, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!«

        https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+21%2C15-19&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

  14. Miro says:

    VIDEO IN FOTO: »DUHOVNIŠTVO NI KARIERNA POT«

    CERKEV V SLOVENIJI SE V TEH DNEH VESELI SEDMIH NOVOMAŠNIKOV, IN ZA VSAKEGA SMO HVALEŽNI, KAJTI BREZ EVHARISTIJE IN SVETE MAŠE CERKVE NI. OB POMANJKANJU NOVIH DUHOVNIKOV SE ZATO TOLIKO BOLJ ZAVEDAMO, DA DUHOVNIŠKI POKLIC NIMA IZVORA PRI ČLOVEKU, TEMVEČ PRI BOGU, KI KLIČE IN POŠILJA DUHOVNIKA MED LJUDI.

    V ljubljanski stolnici je nadškof Stanislav Zore tako danes posvetil tri nove duhovnike. V pridigi je izpostavil, da duhovništvo ni karierna pot, kjer bo mlad človek uresničil svoje sanje in dosegel zastavljene cilje, temveč je pot v neznano – a vedno za Kristusom.

    »Že od malih nog otroke spodbujajo, naj bodo boljši od drugih, uspešnejši od drugih, učinkovitejši od drugih; naj postanejo pomembni in bogati in naj tekmujejo z drugimi in mnoge današnje mlade ljudi močno nagovarja in pogojuje ravno tak način razmišljanja«, je dejal nadškof Zore. A na začetku priprave na duhovništvo in na duhovniški poti ne sme biti nič podobnega oz. klerikalnega. Kristus pride mimo človeka, kakor je prišel mimo Petra in Andreja, ali pa mimo Jakoba in Janeza, in ga povabi: »Hodi za menoj!« Klic ni vedno tako jasen, ni vedno tako razločen. Vsak od novomašnikov je Kristusov klic slišal na svoj način, vsak pri svojih čolnih in mrežah, vsak pri svojih sanjah in načrtih za prihodnost.

    Poslanstvo duhovnika je velikokrat postavljeno na preizkušnjo, saj je prav tako ranljiv in človeški kakor vsi drugi ljudje. Zato mora svoje življenje povsem postaviti v Kristusa in njegovo besedo, ko pravi: Brez mene ne morete storiti ničesar, je dejal Petru Čemažarju, Boštjanu Dolinšku in kapucinu bratu Juriju Slamniku.

    Povzeto po: radio.ognjisce.si

    Celoten nagovor nadškofa Stanislava Zoreta na:

    https://radio.ognjisce.si/sl/239/novice/33477/video-in-foto-duhovnistvo-ni-karierna-pot.htm

    Sv. Peter in sv. Pavel prosita za nas!

  15. Miro says:

    MAŠNIŠKO POSVEČENJE – ZAKRAMENT V TREH STOPNJAH

    JE SVETI RED ENAKO KOT MAŠNIŠKO POSVEČENJE? KAJ POMENIJO TRI STOPNJE ZAKRAMENTA SVETEGA REDA?

    Sveti red radi poimenujemo kar mašniško ali duhovniško posvečenje. Vendar ta zakrament obsega več kot to. Sveti red obsega tri stopnje: diakonsko, duhovniško in škofovsko posvečenje.

    https://si.aleteia.org/2021/06/26/masnisko-posvecenje-zakrament-v-treh-stopnjah/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  16. Miro says:

    SLOVESNI PRAZNIK APOSTOLOV SV. PETRA IN PAVLA

    V KATOLIŠKI CERKVI 29. JUNIJA PRAZNUJEMO SLOVESNI PRAZNIK APOSTOLOV SV. PETRA IN PAVLA.

    Peter je bil ribič iz Betsajde ob Genezareškem jezeru. Jezus ga je poklical, da bi bil ribič ljudi in da bi kasneje kot pastir tudi vodil Cerkev kot Božje ljudstvo. Po svetopisemskem izročilu mu je Jezus po tem, ko ga je poklical za učenca, spremenil ime v Peter: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih« (Mt 16,18–20). Zelo pomembna izkušnja v Petrovem življenju je bila ta, da je Jezusa, po tem, ko je bil le-ta prijet, kljub temu, da se je ob njem vzgajal in učil približno tri leta, trikrat zatajil. Po Jezusovem vnebohodu Peter nastopa kot voditelj apostolov in mlade Cerkve. Nekaj časa je bil škof v Antiohiji, okoli leta 42 pa je odšel v Rim. Od tam je vernikom v Mali Aziji poslal dve pismi (1 Pt in 2 Pt), življenjsko pot pa je sklenil z mučeništvom.

    Po zgodovinskih virih naj bi apostol Peter vladal do leta 67 po Kr. Več zgodnjekrščanskih spisov potrjuje, da je Peter umrl nasilne smrti v Rimu v času vladanja cesarja Nerona. Na kraju njegovega mučeništva je dal cesar Konstantin leta 350 postaviti veliko baziliko. Sedanja bazilika sv. Petra v Vatikanu je bila postavljena v letih med 1506 in 1526. Pod njenim glavnim oltarjem je gob apostola Petra, čigar nasledniki so papeži oz. rimski škofje.

    Apostol Pavel se je rodil okrog leta 10 po Kr. v Tarzu, v glavnem mestu takratne rimske province Kilikije. Po rodu je bil Jud, po očetu pa je podedoval rimsko državljanstvo. Bil je farizej in poznavalec judovstva, ki je do spreobrnjenja na poti v Damask preganjal kristjane. Apostol Pavel je ob rojstvu dobil ime Savel, po spreobrnjenju pa se je dal krstiti in ime spremenil v Pavel.

    O delovanju apostola Pavla poroča evangelist Luka v Apostolski delih. Obhodil je velik del takratne rimske države in ustanavljal cerkvene občine ter jih spodbujal s pismi. Danes poznamo štirinajst ohranjenih Pavlovih pisem, ki so po vsebini in obsegu za štirimi evangeliji najpomembnejši del Svetega pisma Nove zaveze. Podobno kot apostol Peter je tudi on umrl mučeniške smrti za časa cesarja Nerona okrog leta 67.

    Praznika obeh apostolov je Cerkev obhajala že v 4. stoletju. Najstarejši rimski koledar Furija Dionizija Filokala iz leta 354 navaja 29. junij kot praznik apostolov Petra in Pavla. Na predvečer ali na praznik apostolov Petra in Pavla slovenski škofje diakone posvečujejo v duhovnike.

    Povzeto po https://katoliska-cerkev.si/slovesni-praznik-apostolov-sv-petra-in-pavla-2015

    Sv. Peter in sv. Pavel prosita za nas!

  17. Miro says:

    BOŽJA BESEDA O VESELJU IN HVALEŽNOSTI

    »KRISTUSOVA BESEDA NAJ BOGATO PREBIVA MED VAMI. V VSEJ MODROSTI SE MED SEBOJ
    POUČUJTE IN SPODBUJAJTE. S PSALMI, HVALNICAMI IN DUHOVNIMI PESMIMI V SVOJIH SRCIH
    HVALEŽNO PREPEVAJTE BOGU.« (Kol 3,16)

    Več o veselju in hvaležnosti v Svetem pismu na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1451&t=5#Veselje+in+hvale%9Enost

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  18. Miro says:

    DELO BREZ LJUBEZNI JE NEKORISTNO

    Nikoli ne smemo misliti, da je kdorkoli od nas nenadomestljiv. Bog ima svoja pota in sredstva.
    Morda dopusti, da gre narobe vse, kar stori zelo nadarjena ali sposobna sestra. Bog gleda samo
    na njeno ljubezen. Sestra se lahko izčrpa, celo uniči s svojim delom, toda vse je brez koristi,
    dokler njeno delo ni prežeto z ljubeznijo. Bog ne potrebuje njenega dela. Bog je ne bo vprašal,
    koliko knjig je prebrala, koliko čudežev je storila, marveč jo bo vprašal, če je storila najboljše.

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  19. Miro says:

    “LAIKI IMAJO PO POSEBNI POKLICANOSTI NALOGO ISKATI BOŽJE KRALJESTVO S TEM, DA SE UKVARJAJO S ČASNIMI REČMI IN JIH UREJAJO V SKLADU Z BOŽJO VOLJO …”

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Katekizem katoliške Cerkve:

    897 “Pod imenom laiki razumemo tukaj vse vernike razen udov svetega reda in redovniškega stanu, potrjenega v Cerkvi, to se pravi vernike, ki so bili s krstom včlenjeni v Kristusa in s tem uvrščeni v božje ljudstvo. Ti verniki so s krstom na svoj način postali deležni Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe in izvršujejo svoj delež poslanstva celotnega krščanskega ljudstva v Cerkvi in v svetu” (C 31).

    POKLICANOST LAIKOV

    898 “Laiki imajo po posebni poklicanosti nalogo iskati božje kraljestvo s tem, da se ukvarjajo s časnimi rečmi in jih urejajo v skladu z božjo voljo … Naloga laikov je torej na poseben način ta, da vse časne stvarnosti, s katerimi so ozko povezani, tako osvetljujejo in usmerjajo, da se te vedno vršijo in razvijajo v skladu s Kristusom ter so v slavo Stvarniku in Odrešeniku” (C 31).

    Več o tem na http://www.marija.si/gradivo/kkc/ii-verni-laiki/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  20. Hvala says:

    KADAR SMO NEHVALEŽNI BOGU, SMO ZUNAJ BOŽJE MILOSTI!

    https://derekprince.ekaris.net/zahvaljevanje_bogu.html

  21. Hvala says:

    Nič naj te ne vznemirja,
    nič naj te ne plaši –
    vse mineva,
    Bog ostaja.
    Potrpljenje vse doseže.
    Kdor ima Boga,
    mu nič ne manjka.
    Bog edini zadostuje.

    (Terezija Ávilska)

  22. Miro says:

    HVALEŽNOST REŠUJE

    VEREN ČLOVEK JE HVALEŽEN ČLOVEK

    Vseh deset gobavcev iz evangelija je bilo očiščenih, vseh deset. Čeprav jih ni bilo nazaj, da bi se kot kulturni ljudje zahvalili, da bi se – kot so nas že majhne učili starši – znali zavedati obdarovanosti oziroma dobrote in ljubezni drugih ljudi do nas, se zaradi tega njihova gobavost še ni povrnila. Bog ni kakor ljudje, ki se maščujemo, če ne dobimo tega, kar pričakujemo od drugih.

    Vendar je pri tej zgodbi srečanja Jezusa in gobavcev res poglavitno dejstvo zapisano šele na samem koncu evangeljskega poročila. Res je, vseh deset bolnikov je bilo ozdravljenih, očiščenih, a samo eden od njih je bil tudi rešen: tisti, ki se je vrnil, tisti, ki je razumel, tisti, ki je v svoji ozdravitvi srečal Boga. Tisti, ki je bil sposoben hvaležnosti.

    Več o hvaležnosti na https://si.aleteia.org/2019/10/20/hvaleznost-resuje/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  23. Hvala says:

    Na hvaležnost ljudi se ne zanašaj. Samo Bog je dober plačnik, zato je dovolj, da on ve za tvoja dobra dela.

    (Alojzij Kozar)

  24. Miro says:

    MISEL SV. VINCENCIJA PAVELSKEGA

    »POKLIC JE BOŽJI POZIV NAM. POKLIC APOSTOLOV JE BIL BOŽJI POZIV, NAJ PO VSEM
    SVETU OZNANJAJO VERO. POKLIC REDOVNIKA IN REDOVNICE JE BOŽJI POZIV, NAJ
    SPREJMETA DOLOČENO OBLIKO ŽIVLJENJA. POKLIC ZAKONCEV JE BOŽJI POZIV, NAJ
    MU SLUŽIJO Z DRUŽINSKIM ŽIVLJENJEM IN VZGOJO OTROK.«

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  25. Hvala says:

    Nadaljevanje -Binkoštni seminar :

    P. JAMES MANJACKAL JE GOVORIL TUDI , DA SATAN LAHKO DELUJE PO RAZNIH PREDMETIH. KAJ SE JE ZGODIL P. MANJACKALU?

    P. Jamesa je pričeval tudi o Gabi, ki je njegova zvesta
    pomočnica in zelo izkušena šoferka. »Nikoli ni
    imela nezgode, razen ko je pred enajstimi leti na
    Češkem z avtom zadela v vlak. Ni bilo nič hujšega,
    le avto je bil poškodovan in odpeljali so ga na servis.
    Mehanik je v avtu našel atlantidski prstan. Začel
    sem razmišljati, kako je prišel tja. Spomnil sem se,
    da so na enem od seminarjev ljudje pustili kar nekaj
    kuvert. Ko je Gabi vozila, sem jaz te kuverte odpiral.
    Ta prstan mi je nekdo poklonil, da bi ga prodal in
    dobil denar za evangelizacijo. Kasneje mi je neka
    Poljakinja povedala, kaj ta prstan pomeni: lahko
    bi povzročil, da bi se midva z Gabi v nesreči ubila.
    Toda molila sva rožni venec. Ljudje, ki so videli
    nesrečo, so se čudili, kako sva lahko preživela. To
    vam pravim zato, da boste vedeli, da satan lahko

    deluje tudi po raznih predmetih. Odpovejte se vse-
    mu takemu. Prosite Gospoda odpuščanja, pojdite k
    spovedi in molite molitve za ozdravljenje.
    ef 4,22–24: treba je, da odložite starega človeka,

    kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna pože-
    lenja, da se prenovite v duhu svojega uma in oblečete

    novega človeka, ki je po bogu ustvarjen v pravičnosti
    in svetosti resnice.

    Res pravi povzetek karizmatične prenove je, da od-
    ložimo starega človeka, ki pomeni naše staro grešno,
    preteklo življenje.

  26. Miro says:

    PET TRENUTKOV, V KATERIH SE LAHKO ŠE POSEBEJ OBRNETE NA MARIJO

    MARIJA JE DOŽIVELA VELIKO OKOLIŠČIN, V KATERIH SE LAHKO ZNAJDEMO TUDI MI, ZATO JE NAŠA ODLIČNA PRIPROŠNJICA

    Zagotovo je naša nebeška mati Marija na zemlji storila veliko nadzemeljskih stvari, toda evangeliji poročajo le o nekaterih izmed njih, da bi nam dali namige o tem, kakšno je bilo njeno življenje.

    Na poroki v Kani jo na primer dojemamo kot vsemogočno priprošnjico, ki je Jezusa spomnila na to, da nimajo vina. Na križu je videla srce svojega sina, prebodeno s sulico, in prva združila svojo bolečino s trpljenjem našega Gospoda ter nam tako odprla nebeška vrata.

    MARIJINO VSAKDANJE ŽIVLJENJE

    Nenavadno je, da so nekatere podobe iz Marijinega življenja zelo običajne: žena obišče sestrično, da bi ji pomagala pri porodu, njen otrok se izgubi, mati spremlja svojega sina na poroki …

    Zdi se, da ne gre za epizode iz epskega romana, ampak za vsakodnevne dogodke iz življenja katerekoli družine v kateremkoli obdobju. Za temi dogodki, o katerih premišljujemo tudi med molitvijo rožnega venca, stoji ženska, ki je bila spočeta brez madeža izvirnega greha in je vsakdanje življenje doživljala bolj polno.

    Vse, česar se dotakne, spremeni v božansko. Je vzvišena kot nebesa in vsakdanja kot kruh. Evangelij in rožni venec nam ponujata premišljevanje o velikih skrivnostih Marijinega življenja: oznanjenja, utelešenja, trpljenja materinega srca, njenega vnebovzetja. Vse to so skrivnosti, o katerih nikoli ne prenehamo razmišljati.

    Tudi naša nebeška mati je živela povsem človeško, z enakimi težavami, s katerimi se sami srečujemo vsak dan.

    Le kako je ob tem ne bi prosili, naj nam pomaga, ko življenje postane težko, monotono ali žalostno, ko pa se je soočala z enakimi težavami, razočaranjem in žalostjo? Popolnoma nas razume in je kot posrednica vseh milosti in vsemogočna priprošnjica pripravljena prositi svojega Sina za naše potrebe.

    Ne glede na to, kako malenkostni se nam zdijo problemi, so zanjo pomembni. Ali ni to čudovito? Tu je pet situacij, v katerih se lahko še posebej obrnemo na Marijo.

    1. V TRENUTKIH DVOMA

    Ko razmišljamo o oznanjenju Mariji, jo največkrat vidimo v zaupanju: “Naj se mi izpolni po tvoji besedi.” Zato pozabimo, da je tudi ona dvomila.

    Po sodobnih merilih je bila Marija takrat pravzaprav še otrok. Presenetljiva novica, ki jo je povedal angel, jo je gotovo ganila v dno duše, saj ga je takoj vprašala: “Kako je to mogoče? Ne poznam moža.”

    Ko dvomimo in čutimo, da je tisto, kar Bog od nas zahteva, pretežko, pokličimo Marijo in jo prosimo, naj v nas navdihuje tisti “zgodi se”, ki ga je sama znala izreči brez upiranja.

    2. V TRENUTKIH, KO SE BOJIMO BOLEČINE

    Kaj je morala doživljati Marija, ko ji je Simeon prerokoval, da ji bo meč prebodel dušo? Nobena mati na svetu ne bi želela vedeti, da bo njen otrok žrtev takšnega dejanja. In tudi če bi Marija sprejela Očetovo voljo s popolno podložnostjo, ali ne bi bila njena duša žalostna?

    Ko nas ohromi strah, ko nas zagrabi panika ob misli, da je križ, ki nas čaka, prevelik za nas, prosimo Mater, naj nam da moč, ki jo potrebujemo.

    3. KO MISLIMO, DA SMO IZGUBILI SVOJE OTROKE

    Otroka Jezusa je izgubila in našla v templju. Zaskrbljeni starši so ga iskali pri sorodnikih in se nato vrnili v Jeruzalem, dokler ga niso našli med učenjaki. O čem je razmišljala Marija v trenutkih iskanja? Kaj je doživljala, ko ga je našla med izraelskimi starešinami? Strah, krivdo, ker ni pazila nanj?

    Vsaka mama, ki izgubi otroka, takoj pomisli: “Sem slaba mama, nisem vedela, kako skrbeti zanj.” Verjetno je tudi Marija razmišljala tako. Ko verjamemo, da so naši otroci ubrali napačno pot, ko smo v stiski, ker ne vemo, kam gredo, pokličimo Mater in jo prosimo, naj nas pomiri in vodi naše otroke, da uspešno prebrodijo težave.

    4. KO ZBOLI OSEBA, KI JO IMAMO RADI

    Simeonova prerokba se je uresničila. Vsa bolečina na svetu je padla na Marijino brezmadežno srce. Njen sin je mož bolečin, ona pa ženska žalosti. Kdo od staršev, ki vidi svojega trpečega otroka, ne prosi Boga, da bi trpel namesto njega? Marija še predobro ve, kako trpijo starši, ker je tudi sama doživela trpljenje svojega sina.

    5. KO SE SREČUJEMO S TISTIMI, KI NAS NE RAZUMEJO

    V Kani Galilejski jo vidimo zaskrbljeno zaradi poročne pojedine. Ali ni njena gesta izjemna? Le ona opazi, da nimajo več vina, zato prosi Jezusa, naj vodo spremeni v vino. Zdi se, da ji Jezus odgovori jezno, celo poimenuje jo “ženska”, kot da bi se hotel oddaljiti od nje, a ona takoj zatem reče hlapcem: “Naredite, kar vam reče.”

    Ko se srečamo z drugimi, se velikokrat zgodi, da zavrnejo našo pomoč, včasih nam celo povrnejo dobro s slabim. Čas je, da prikličemo nebeško Mater in jo prosimo, naj nam da moči, da naredimo to, kar nam bo rekel Jezus.

    Obrnimo se na Marijo v vseh težavah in jo prosimo predvsem za naše družine in za tiste, ki potrebujejo našo molitev.

    Povzeto po https://si.aleteia.org/2021/08/16/5-trenutkov-v-katerih-se-lahko-se-posebej-obrnete-na-marijo/

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

    • Miro says:

      SPOMNI SE, O PREMILA DEVICA MARIJA

      Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati,
      da bi bila ti koga zapustila,
      ki je pod tvoje varstvo pribežal,
      tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal.
      S tem zaupanjem hitimo k tebi, o devic Devica in Mati,
      k tebi prihajamo in pred teboj zdihujoči grešniki klečimo (stojimo).
      Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, naših besed,
      temveč milostno nas poslušaj in usliši. Amen.

      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!

  27. Hvala says:

    V junijski številki Revije-Prenova v Duhu je objavljen -Binkoštni seminar (3. del) -P. James Manjackal. V povzetku videoseminarja je takole izjavil O ODPUŠČANJU (primer) : ČLOVEK NI MOGEL ODPUSTITI SVOJEMU OČETU:

    Nekoč me je v marketu na Hrvaškem srečal neki moški, ki je
    bil predtem na mojem seminarju v Zagrebu. Rekel
    je, da po tistem seminarju ne more več moliti Oče
    naš. Vprašal sem ga, kaj se je zgodilo. Bil sem zelo
    žalosten, saj sem prišel v Zagreb, da bi jih za molitev

    navdušil. Pri njem pa se je zgodilo ravno nasprotno.
    Zajokal je, ko je povedal, da od stavka »odpusti nam

    naše dolge«, dalje več ne more moliti. Ne more od-
    pustiti svojemu očetu. Na seminarju je sicer posku-
    sil odpustiti, pa ni mogel. Takrat sem se odločil, da

    bom iskren, saj bo lahko spet molil Oče naš, samo
    če bo odpustil očetu. V tistem trenutku me je Sveti
    Duh nagovoril, da sem pred njim pokleknil in ga v
    imenu njegovega očeta prosil odpuščanja. Poljubil
    sem njegove noge in rekel: »Ivan, odpusti mi, jaz
    sem tvoj oče! Zagrenil sem življenje tvoji materi,
    pustil sem jo in odšel z drugo žensko. Nisem skrbel
    zate in za družino. Moj sin, odpusti mi!« Njegove
    solze so padale na mojo glavo. Bridko je zajokal in
    rekel. »Očka, odpuščam ti! Ljubim te! Vem, da si
    umrl. Vedno sem molil, da bi ti šel v pekel. Očka,
    zdaj hočem, da greš v nebesa, tako da ti ne bo treba
    delati pokore v vicah.«

    Objela sva se in takrat je rekel, da bo od zdaj naprej
    lahko molil Oče naš. Roke sva drug drugemu dala
    na ramena in skupaj molila. Prosil je še, naj darujem

    svete maše za njegovega očeta. To je resnično spre-
    obrnjenje in napolnitev s Svetim Duhom. Ivan je

    bil znova rojen. Vse to vam pripovedujem, da boste
    vedeli, kako biti dober, pošten in iskren kristjan.
    Pristni kristjani ne moremo biti, če nimamo Svetega

    Duha. Sveti Duh nam daje zavedanje greha. Ta člo-
    vek je vedel, da je v grehu, zato ni mogel klicati Boga

    za očeta. V vsaki molitvi moramo biti iskreni.
    rim 8,26–27: Prav tako tudi duh prihaja na pomoč
    naši slabosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj

    moliti, toda sam duh posreduje za nas z neizrekljivi-
    mi vzdihi. in on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje

    duha, saj duh posreduje za svete v skladu z božjo
    voljo.

    • Miro says:

      PRIDI, PRIDI SVETI DUH!

      Najlepša hvala za posredovanje povezave do spletne strani Prenove v Duhu in drugih informacij o tem močnem duhovnem toku. To nas zelo spodbuja, da se še bolj povežemo v molitvah k Svetemu Duhu. Iz srca ga slavimo z molitvami slavljenja in zahvaljevanja, pa tudi z duhovnimi in telesnimi deli usmiljenja do bližnjega – to je z močno ljubeznijo po Božji volji, ki črpa potrebne milosti iz Jezusovega Presvetega Srca.

      Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  28. Hvala says:

    Danes karizmatična gibanja in molitvene skupine
    dokaj močno slavijo Gospoda. Kolikor bolj človek
    slavi Boga, toliko bolj se dogajajo ozdravljenja in
    pravzaprav se po tem vidi, kakšni verniki smo,
    koliko imamo v sebi Svetega Duha, koliko slavimo
    Gospoda.

    Lahko rečemo, da je ozdravljenje odgovor na moli-
    tev. Moliti za druge, da ozdravijo v Jezusovem ime-
    nu, je znamenje velikega sočutja in ljubezni do njih.

    Seveda je pomembna vera osebe, ki moli, in vera
    osebe, ki prosi za molitev. Bog tudi danes po molitvi

    dela čudeže. Jezus – ljubeči Zdravnik zdravi z ljubez-
    nijo. Seveda pa je pomembno odpreti se in verovati

    Jezusovi ljubezni. Po svoji veri moremo prejeti vse
    milosti od Gospoda.
    Karizmatični duhovni tok je od Svetega Duha. Lahko
    zaneti ogenj v ljudeh. Papež je rekel, naj karizmatični
    duhovni tok obnovi Cerkev od znotraj. Prepričan
    sem, da se to lahko zgodi po čudežih in ozdravljenjih (Revija-Prenova v Duhu -junij 2022)

    https://drive.google.com/file/d/1ZVwmPaz69WxeTKK7iMglv-z_rwmDHlnU/view

  29. Miro says:

    JEZUSU SO POKORNI CELO VETROVI IN MORJE – BOG NOČE BITI AVTOMAT, KI BI DELOVAL PO NAŠIH PRAVILIH. NITI NI POKOREN SLUŽABNIK, KI BI IZPOLNJEVAL NAŠE ŽELJE. BOG JE BOG, KI KAKOR OČE VZGAJA SVOJE OTROKE. VE, DA NI ZAUPANJA, BREZ PREIZKUŠENJ. VE TUDI, DA JE ČLOVEKOVA SKUŠNJAVA PO OBVLADOVANJU VELIKA, ZATO HOČE, DA NAREDIMO VEDNO VSE, KAR MOREMO IN HKRATI POPOLNOMA ZAUPAMO!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 8,23-27)

    Ko je stopil v čoln, so šli njegovi učenci za njim. Na jezeru je nastal velik vihar, tako da so valovi pokrivali čoln; on pa je spal. Pristopili so k njemu, ga zbudili in rekli: »Gospod, reši nas! Izgubljeni smo!« Dejal jim je: »Kaj se bojite, maloverni?« Tedaj je vstal, zapretil vetrovom in jezeru in nastala je globoka tišina. Ljudje pa so se začudili in govorili: »Kakšen človek je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in jezero?«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+8%2C23-27&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Današnji evangeljski odlomek je kot nekakšen povzetek naše vere. Učenci imajo v svojem čolnu Jezusa.

    Jezus v viharju spi. Veter premetava čoln, voda jih zaliva, On pa spi, kot da se nič ne dogaja. Potem graja njihovo nevero, češ zakaj so prestrašeni. Ne gane ga vihar, ne ganejo ga valovi. Čudi se le neveri! Takšne Jezusove drže človeška pamet ne more razumeti. Zdrava kmečka ali ribiška logika učencem ne omogoča, da bi v spečem Jezusu videli Boga, ki sta mu pokorna veter in morje.

    Mar ne bi bil to lahko opis naše vere. Tudi mi si predstavljamo Boga tako, da naredi red, ko nastopi nered. Da pomaga, takrat ko smo v stiski in nam da moč, ko smo nemočni. Pa Bog res tako deluje?

    Če gledamo na naše izkušnje skozi življenje, lahko pritrdimo učencem. Tudi v našem življenju se Bog obnaša tako. Prepogosto se zdi, da spi, ko se potapljamo. Ni videti, da bi ukrepal, ko nas takšni ali drugačni valovi zalivajo. Še manj, da bi nas v paniki pomirjal. Preprosto čaka, da opazimo, da je v našem čolnu. Ko pridemo do skrajne točke svoje nevere oz. do globokega uvida, da nam ostaja samo Bog, šele takrat se zdi, da se zbudi. Potem se res lahko pomirimo in se pomirijo stvari okrog nas.

    Bog noče biti avtomat, ki bi deloval po naših pravilih. Niti ni pokoren služabnik, ki bi izpolnjeval naše želje. Bog je Bog, ki kakor Oče vzgaja svoje otroke. Ve, da ni zaupanja, brez preizkušenj. Ve tudi, da je človekova skušnjava po obvladovanju velika, zato hoče, da naredimo vedno vse, kar moremo in hkrati popolnoma zaupamo.

    Mogoče se prav v nasprotovanju božji logiki kaže, kako prav ima Bog, ko ne popušča našim pritiskom, ko noče delati po naših predstavah. Zahodni človek se je od vere oddaljil. Ne zaupa Bogu. Začel ga je popravljati na vseh področjih. Vse kar ga omejuje, je krivica. Hoče imeti svet brez omejitev, brez norm. Sam sebi hoče biti Bog.

    In kaj se dogaja, ko hočemo imeti vse v svojih rokah? Vedno bolj smo zmedeni in izčrpani, ker so naše roke premajhne. Naša moč je omejena. Pamet je prekratka. Postajamo ujetniki svojih predstav in konstruktov. Družba nam v celoti uhaja iz rok.

    Kakorkoli nas jezi, da Jezus v čolnu spi, je naša rešitev le v tem, da si vedno znova rečemo: On je z nami v čolnu. Tudi če spi, bo poskrbel. Naredimo, kar moremo in recimo, nekoristni služabniki smo, kar smo mogli smo storili. Od tu naprej, bo poskrbel On. Vemo, da nas ljubi! Vemo, da je z nami!

    V veri in zaupanju, da je Bog z nami, nam pomaga tudi, ko gledamo nazaj. Zagotovo lahko vidimo, da je že pomiril vihar in ukrotil valove. Da nam je pokazal, da nas ima rad in skrbi za nas. To zaupanje je naša vera. Daje nam edini pravi mir in resnično gotovost.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    • Miro says:

      Prosimo Gospoda za zaupanje s pomočjo molitve sv. Favstine Kowalske.

      MOLITEV ZA ZAUPANJE

      Zatekam se k tvojemu usmiljenju, ljubeznivi Bog, saj si samo ti edini dober. Čeprav je moja beda
      velika in moje pregrehe številne, zaupam tvojemu usmiljenju, ker si Bog usmiljenja. Od vekomaj
      ni bilo slišati, niti zemlja niti nebo ne pomnita, da bi bila duša, ki je zaupala v tvoje usmiljenje,
      ostala razočarana. O Bog usmiljenja, edino ti sam mi moreš odpustiti. Ti me nikoli ne zavrneš, ko
      se skesana/skesan napotim k tvojemu usmiljenemu Srcu, ki še nikogar ni zavrnilo, niti največjega
      grešnika ne. (Dn 1730)

      http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

      Božje usmiljenje, upanje tistim, ki obupavajo, zaupamo vate!
      Sv. Favstina, prosi za nas!

  30. Miro says:

    MISEL SV. PATRA PIJA

    »POZDRAVLJAM TE, O MARIJA, ZVEZDA NA NAŠI POTI, STUDENEC NAŠEGA UPANJA,
    NAJČISTEJŠI VIR VESELJA, VRATA NEBEŠKA.«

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  31. Miro says:

    KRISTUS SAM JE IZVIR SLUŽB V CERKVI. ON JIH JE USTANOVIL, ON JIM JE DAL AVTORITETO (OBLAST) IN POSLANSTVO, USMERJENOST IN NAMEN

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Katekizem katoliške Cerkve:

    ČEMU CERKVENE SLUŽBE?

    874 Kristus sam je izvir služb v Cerkvi. On jih je ustanovil, on jim je dal avtoriteto (oblast) in poslanstvo, usmerjenost in namen:

    Da bi božje ljudstvo pasel in vedno množil, je Kristus Gospod v svoji Cerkvi ustanovil različne, v dobro vsemu telesu naravnane službe. Nositelji svete oblasti namreč služijo svojim bratom, da bi vsi, ki spadajo k božjemu ljudstvu, … dospeli do zveličanja (C 18).

    875 “Kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani?” (Rim 10,14-15). Nihče, noben posameznik in nobena skupnost ne moreta sama sebi oznanjati evangelija. “Vera je iz oznanjevanja” (Rim 10,17). Nihče ne more sam sebi podeliti pooblastila in poslanstva za oznanjevanje evangelija. Od Gospoda poslani govori in deluje ne s svojo lastno avtoriteto, temveč v moči Kristusove avtoritete; govori ne kot član skupnosti, marveč njej v Kristusovem imenu. Nihče ne more sam sebi podeliti milosti, biti mora dana in ponudena. To predpostavlja služabnike (delilce) milosti, ki jih je pooblastil in usposobil Kristus. Od njega prejmejo poslanstvo in pooblastilo (“sveto oblast”, “potestas sacra”), da delujejo “in persona Christi capitis” (kot zastopniki Kristusa-glave). To službo, v kateri Kristusovi odposlanci delajo in dajejo po božjem daru to, česar ne morejo delati in dajati sami iz sebe, imenuje izročilo Cerkve “zakrament”. Cerkvena služba se podeljuje s posebnim zakramentom.

    Več o tem na http://www.marija.si/gradivo/kkc/i-hierarhicna-ureditev-cerkve/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  32. Miro says:

    JEZUSOVO SRCE, IZVIR VSEH ZAKRAMENTOV (Aleteia)

    KO BOGA IMENUJEMO GOSPODARJA NEBES IN ZEMLJE, S TEM NANJ MISLIMO TUDI KOT NA GOSPODARJA VSEGA DRUGEGA, KAR OBSTAJA

    Ko je vojak Jezusu na križu s sulico prebodel njegovo stran, sta ven pritekli kri in voda, ki simbolizirata dva bistvena zakramenta. A simbolno so tukaj zaobjeti vsi zakramenti Cerkve.

    ALFA IN OMEGA

    V knjigi Razodetjaje Jezus imenovan alfa in omega (Raz 1,8; 21,6; 22,13), ki sta prva in zadnja črka grške abecede. S tem je nakazano, da zaobjema tudi vse, kar je vmes.

    Ko Boga imenujemo gospodarja nebes in zemlje, s tem nanj mislimo tudi kot na gospodarja vsega drugega, kar obstaja. Z vodo in krvjo, ki simbolizirata zakrament krsta in evharistije, so zaobjeti tudi vsi drugi zakramenti Cerkve.

    KRST IN BIRMA

    Cerkev za krst uporablja naravno tekočo vodo. Že Janez Krstnik je krščeval v reki Jordan, tudi pozneje so apostoli krščevali ob naravnih izvirih vode. S krstom postanemo del Cerkve, ki se je skrivnostno rodila pod križem, iz Jezusove prebodene strani.

    Krst je tudi predpogoj za prejem vseh drugih zakramentov, na poseben način svete birme, ko smo potrjeni v veri, ki smo jo prejeli pri krstu.

    EVHARISTIJA

    Pri sveti maši se vino spremeni v Jezusovo kri, kruh pa v Jezusovo telo. Jezusovo telo, razlomljeno kot kruh, je na križu darovano za nas, za naše grehe. Krst in evharistija sta tako tesno povezana: kristjani se rodimo iz krstne vode in rastemo iz evharistije, ki nam daje moč za krščansko življenje v svetu, da vztrajamo v dobrem.

    SPOVED

    Tudi spoved je povezana s simboliko vode. Pri spovedi smo očiščeni grehov, naše srce je oprano v milosti Božjega odpuščanja. Mnogi svetniki so spoved primerjali s ponovnim krstom, saj smo po odpuščanju grehov v stanju milosti.
    Odsotnost spovedi pa je povezana z evharistijo, saj posameznik, ki ima na vesti težke, celo smrtne grehe, naj ne bi pristopal k obhajilu, dokler se ne spove. Spoved nas očiščuje grehov, vrača v občestvo Cerkve in odpira pot k svetemu obhajilu.

    SVETI RED

    Zaslužni papež Benedikt XVI. je dejal: “Iz Srca Božjega Sina, ki je prežeto z ljubeznijo, izvirajo vse dobrine Cerkve in na poseben način izvira poklicanost tistih ljudi, ki jih je Gospod Jezus osvojil in so pustili vse, da se po zgledu dobrega pastirja v celoti posvetijo službi krščanskemu ljudstvu.”

    Za obhajanje svete maše potrebujemo duhovnike. Slovenska beseda mašnik lepo izraža bistvo duhovniške službe: darovati sveto mašo, to najsvetejšo daritev. Brez službenega duhovništva ni mogoče obhajati evharistije.

    BOLNIŠKO MAZILJENJE

    Bolniško maziljenje krepi vernika, ga pridružuje Kristusovemu trpljenju, ki je svoj vrhunec doseglo na križu. Vernik svoje trpljenje združuje z Jezusom. Ob prejemu bolniškega maziljenja naj bi verniki prejeli tudi sveto obhajilo, ki jim daje moč za prenašanje trpljenja.

    SVETI ZAKON

    Jezusovo Srce je simbol ljubezni, s katero nas Jezus ljubi. Za nas je dal samega sebe, svoje življenje. Tudi zakonca sta povabljena, da ljubita drug drugega tako goreče, kot Jezus ljubi Cerkev, prav tako pa ljubita svoje otroke in jih vzgajata v veri.

    https://si.aleteia.org/2021/06/28/jezusovo-srce-izvir-vseh-zakramentov/

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  33. Miro says:

    MNOGO DOBREGA IN MNOGO SLABEGA

    Sv. Avguštin pravi: »Najprej napolnite sami sebe in šele potem boste sposobni dajati drugim.
    »Poznavanje samega sebe je za spoved zelo potrebno. Zaradi tega so lahko svetniki govorili, da
    so strašni hudodelci. Gledali so Boga in nato sami sebe – in so videli razliko. Zato niso bili
    presenečeni, če jih je kdo obtoževal, pa četudi po krivici … Vsaka izmed vas ima v sebi mnogo
    dobrega kakor tudi mnogo slabega. Naj se niti najmanj ne ponaša s svojim uspehom, ampak
    naj vse pripisuje Bogu.

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  34. Miro says:

    »LISICE IMAJO BRLOGE IN PTICE NEBA GNEZDA, SIN ČLOVEKOV PA NIMA, KAMOR BI GLAVO NASLONIL« – KDOR SE ODLOČI ZA JEZUSOVO POT, NE MORE IMETI NIKAKRŠNE DRUGE OBVEZE, KAKOR LE OBVEZO KRALJESTVA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 8,18-22)

    Ko je Jezus zagledal okrog sebe množico, je velel odriniti na drugo stran. Tedaj je pristopil neki pismouk in mu rekel: »Učitelj, za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekdo drug izmed njegovih učencev pa mu je rekel: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Jezus mu je dejal: »Hôdi za menoj in pústi, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+8%2C18-22&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Evangelist začenja obširno pripoved o Jezusovi poti k cilju, o poti v Jeruzalem. Slavno mesto Jeruzalem dobiva simboličen pomen kraja, v katerem se bo zaključilo delo odrešenja. Evangelist želi razvrstiti opisane dogodke iz Jezusovega življenja kot gibanje, kot vzpon v mesto svetlobe, v Jeruzalem.

    Poudarjen je Gospodov izrecni namen, da pojde tja, na kraj trpljenja.

    Trem mladeničem, ki se mu hočejo na poti pridružiti, Jezus ničesar ne prikriva ali olepšuje. Brez kakršnihkoli psiholoških trikov zariše svojo pot; težko, skoraj nemogočo pot. Zares ni udobno živeti slabši standard, kot ga imajo živali v naravi: “Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil”. Z drugimi besedami: Kdor se odloči za Jezusovo pot, ne more imeti nikakršne druge obveze, kakor le obvezo kraljestva.

    Jezus zahteva takojšnjo, popolno, brezpogojno in dokončno odločitev za izvrševanje poslanstva. Pa ne samo za učence, marveč za vse, ki hočejo iti za njim. Ljubezenska odločitev, ki jo Jezus – končno – pričakuje, je namreč vedno celostna in zato prevzame celotnega človeka.

    Sicer pa, v življenju slehernega kristjana pridejo trenutki pomembnega odločanja, v katerih ni več časa za odlašanje in ni prostora za polovičarstvo. Tako v svojem družinskem, poklicnem kot v družbenem življenju bi kristjan rad – v moči Duha – našel konkreten izraz svoje odločitve za Gospoda. Vedno znova se bo spraševal o nagibih svojega odločanja in delovanja, saj se bo na svoji življenjski poti srečeval z vedno novimi problemi.

    Odločitev za Kristusa nas torej vodi naprej in navzgor. Vendar ta gon naprej ni slep gon, marveč opredelitev v veri za pot Jezusa Kristusa. Roger Schutz ga opiše takole: “Tveganje za vsakega kristjana je v tem, da gre z Jezusom v Jeruzalem, na pot trpljenja in vstajenja; z Jezusom, ki bo do konca sveta v smrtnem boju za vsakega človeka; da na svojem telesu nosi rane Jezusa Kristusa, da bi že na zemlji na svojem telesu in svojem duhu okusil prve začetke vstajenja. Kdor se trdno odloči, da bo šel to velikonočno pot s Kristusom, ne more izbrati srednje poti. Ne more reči da in hkrati ne.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  35. Miro says:

    MISEL SV. PAVLA VI.

    »MARIJINO MATERINSKO POSLANSTVO SPODBUJA BOŽJE LJUDSTVO, DA SE Z OTROŠKIM ZAUPANJEM
    OBRAČA NANJO, KI JE VEDNO PRIPRAVLJENA, DA Z LJUBEZNIJO MATERE USLIŠUJE NJEGOVE PROŠNJE.«

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  36. Miro says:

    PAPEŽ ČLANOM NEOKATEHUMENSKE POTI: HODITI Z MOČJO DUHA IN S SABO NOSITI EVANGELIJ

    ČLANE GIBANJA NEOKATEHUMENSKA POT JE SVETI OČE SPODBUDIL K POSLUŠNOSTI DUHU IN POKORŠČINI CERKVI. POKLICANI SMO, DA HODIMO NAPREJ Z MOČJO DUHA IN NOSIMO EVANGELIJ V SVOJIH SRCIH IN ROKAH.

    Papež Frančišek se je v ponedeljek, 27. junija, srečal s člani gibanja Neokatehumenska pot. V misijone na najbolj revna in sekularizirana območja sveta je odposlal 430 družin ter jih spodbudil, naj oznanjajo Jezusa Kristusa z močjo Duha v Cerkvi in s Cerkvijo.

    Spomnil je na Jezusove besede, ko je učencem rekel, naj gredo, pričujejo in oznanjajo evangelij. »Od tistega dne naprej so apostoli, učenci in ljudje hodili naprej z isto močjo, ki jim jo je dal Jezus: to je moč, ki prihaja od Duha. “Pojdite in pridigajte. Krstite.” Vemo, da je skupnost, ki se rodi iz krsta, svobodna, da je nova Cerkev in da ji moramo dovoliti, da raste, ji pomagati, da raste. Na svoj način, s svojo kulturo … To je zgodovina evangelizacije.«

    Vsi smo enaki po veri, saj imamo isto vero. Toda vse v skladu s svojo kulturo ali kulturo kraja, kjer je bila vera oznanjena. Kot je izpostavil papež, to večkulturno bogastvo evangelija, ki izvira iz oznanjevanja Jezusa Kristusa, postane kultura, in to je delček zgodovine Cerkve: veliko kultur, a isti evangelij. »Veliko ljudstev, isti Jezus Kristus. Veliko dobre volje, isti Duh. K temu smo poklicani tudi mi: da gremo naprej z močjo Duha in nosimo evangelij v svojih srcih in rokah. Evangelij Jezusa Kristusa ni moj: je evangelij Jezusa Kristusa, ki se prilagaja različnim kulturam, a je isti. Vera raste, vera se inkulturira, a ostaja vedno ista.«

    Sveti oče se je zbranim članom gibanja Neokatehumenska pot zahvalil za »misijonarskega duha, ki je navdih za vse«. Prosil jih je, naj ostanejo poslušni Duhu in pokorni Jezusu Kristusu v njegovi Cerkvi. »Vse v Cerkvi, nič zunaj nje. To je duhovnost, ki nas mora vedno spremljati: oznanjati Jezusa Kristusa z močjo Duha v Cerkvi in s Cerkvijo. In ta, ki je vodja različnih Cerkva, je škof. Vedno hodite naprej s škofom, vedno. On je glava Cerkve.« Spodbudil jih je, naj pogumno nadaljujejo svojo pot in sklenil: »Ne pozabite na pogled Jezusa, ki je vsakega od vas poslal, da oznanja in da je pokoren Cerkvi.«

    Povzeto po:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-06/papez-neokatehumenska-pot-hoditi-z-mocjo-svetega-duha-i.html

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!

  37. Miro says:

    KAJ IMAMO, ČESAR NISMO PREJELI?

    Ponižnost ni nič drugega kakor resnica. »Kaj imamo, česar nismo prejeli?« sprašuje sv. Pavel.
    Če smo vse prejeli, kakšno zasluženje imamo? Če smo o tem prepričani, nikoli ne bomo domišljavo
    dvigali svoje glave. Če ste ponižni, se vas nič ne bo dotaknilo, niti hvala niti sramota, ker veste,
    kaj ste. Če vas sramotijo, vam to ne bo vzelo poguma. Če vas imajo za svetnika, ne boste sami sebe
    postavljali na oltar.

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  38. Miro says:

    “VERNIKI SO TISTI, KI SE S KRSTOM VČLENIJO V KRISTUSA IN POSTANEJO BOŽJE LJUDSTVO, SO ZATO NA SVOJ NAČIN DELEŽNI KRISTUSOVE DUHOVNIŠKE, PREROŠKE IN KRALJEVSKE SLUŽBE, VSAK PO SVOJI ZMOŽNOSTI PA JE POKLICAN K IZVRŠEVANJU POSLANSTVA, KI GA JE BOG ZAUPAL CERKVI, DA GA SPOLNJUJE V SVETU”

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Katekizem katoliške Cerkve:

    871 “Verniki so tisti, ki se s krstom včlenijo v Kristusa in postanejo božje ljudstvo, so zato na svoj način deležni Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe, vsak po svoji zmožnosti pa je poklican k izvrševanju poslanstva, ki ga je Bog zaupal Cerkvi, da ga spolnjuje v svetu” (ZCP, kan. 204,1; prim. C 31).

    872 “Med vsemi verniki vlada zaradi njihovega prerojenja v Kristusu resnična enakost glede dostojanstva in dejavnosti, v kateri vsi skupaj in vsak po svoji zmožnosti in nalogi sodelujejo pri graditvi Kristusovega telesa” (ZCP, kan. 208; prim. C 32).

    873 Celo razlike, ki po Gospodovi volji obstajajo med udi njegovega telesa, služijo edinosti in poslanstvu tega telesa. V Cerkvi namreč “obstaja različnost službe, a enota poslanstva. Kristus je apostolom in njihovim naslednikom poveril nalogo, da v njegovem imenu in z njegovo oblastjo učijo, posvečujejo in vodijo. Laiki, deležni Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe, pa spolnjujejo v Cerkvi in v svetu svoj delež pri poslanstvu vsega božjega ljudstva” (LA 2). Končno so “med obojimi (tj. pripadajočimi tako hierarhiji kakor laikom) verniki, ki se na svoj poseben način z zaobljubo evangeljskih svetov … posvetijo Bogu in koristijo odrešenjskemu poslanstvu Cerkve” (ZCP, kan. 207,2).

    http://www.marija.si/gradivo/kkc/4-odstavek-verniki-hierarhija/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  39. Miro says:

    MISEL SV. FRANČIŠKA ASIŠKEGA

    »BLAGOR ČLOVEKU, KI PODPIRA SVOJEGA BLIŽNJEGA V SKLADU S SVOJO SLABOSTJO
    TOLIKO, KOT BI V PODOBNEM PRIMERU SAM ŽELEL, DA BI GA BLIŽNJI PODPIRAL.«

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  40. Miro says:

    SAMARIJSKA VAS NOČE SPREJETI JEZUSA – RAD BI HODIL ZA JEZUSOM – SVOBODA IN LJUBEZEN SOVPADATA, MEDTEM KO POSLUŠNOST LASTNI SEBIČNOSTI VODI V RIVALSTVO IN SPORE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 9,51-62)

    Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal. Nato so odpotovali v drugo vas.

    Ko so potovali, mu je med potjo nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus pa mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekomu drugemu pa je rekel: »Hôdi za menoj!« A ta je dejal: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Spet drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je dejal: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+9%2C51-62&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    MISLI BENEDIKTA XVI.

    Evangelist Luka v današnjem odlomku predstavlja Jezusa, ki medtem, ko hodi po poti namenjen v Jeruzalem, sreča nekaj mož, verjetno mladih, ki mu obljubljajo, da bodo hodili za njim, kamorkoli bo šel. Do njih pa je zelo zahteven, saj jih opozarja, da ‘Sin človekov’ torej On, Mesija, nima, kamor bi ‘glavo’ položil, ali drugače rečeno, nima svojega lastnega stalnega bivališča in še, kdor izbere, da bo delal z Njim na Božji njivi, se ne more umakniti nazaj (prim. Lk 9,57-58. 61-62). Nekomu drugemu pa sam Kristus pravi: ‘Hodi za menoj’ in od njega zahteva, da popolnoma pretrga družinske vezi (prim. Lk 9,59-60). Te zahteve se zdijo morda preveč trde, vendar v resnici izražajo novost in popolno prednost za Božje kraljestvo, ki je postalo navzoče v osebi Jezusa Kristusa. Pravzaprav gre za tisto radikalnost, ki smo jo ‘dolžni’ ljubezni Boga, kateremu je Jezus prvi pokoren. Kdor se odpove vsemu, celo sebi, da bi hodil za Jezusom, vstopi v novo razsežnost svobode, ki jo sveti Pavel opredeli kot ‘hojo v Duhu’ (prim. Gal 5,16). »Kristus nas je osvobodil za svobodo«, piše apostol in razloži novo obliko svobode, ki nam jo je zadobil Kristus in ki je v »služenju drug drugemu v ljubezni« (Gal 5, 1.13). Svoboda in ljubezen sovpadata, medtem ko poslušnost lastni sebičnosti vodi v rivalstvo in spore.

    Misli Benedikta XVI., odlomek iz daljšega nagovora, hozana.si

  41. Hvala says:

    KNJIGA MODROSTI

    3 Kateri človek more spoznati Božjo voljo?
    Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod?
    14 Misli umrljivih so namreč bojazljive,
    naše sodbe nestanovitne,
    15 kajti minljivo telo tlači dušo,
    zemski šotor utesnjuje zaskrbljeni um.
    16 Komaj dojemamo, kar je na zemlji,
    težko najdemo, kar imamo v rokah.
    Kdo bo torej prišel na sled nebeškim rečem?
    17 Kdo bi spoznal tvojo voljo, ko bi ne bil ti dal modrosti,
    ko ne bi bil z višav poslal svojega svetega duha?
    18 Tako pa so zemljanom pota izravnana
    in ljudje so poučeni o tem, kaj ti je po volji,
    po modrosti so bili rešeni (Mdr 9,12-18).

    NARAVA MODROSTI

    22 V njej je namreč duh, ki je umen, svet,
    enkraten, mnogoter, pretanjen,
    gibek, razločen, neomadeževan,
    jasen, neranljiv, dobrohoten, oster,
    23 samostojen, dobrotljiv, človekoljuben,
    stanoviten, neomajen, spokojen,
    vsemogočen, vseviden,
    ki pronica skozi vse duhove,
    umne, čiste in najbolj pretanjene.
    24 Modrost se giblje hitreje kakor katero koli gibanje,
    zaradi svoje čistosti prodira in pronica skozi vse.
    25 Ona je namreč dih Božje moči,
    izžarevanje veličastva Vladarja vsega,
    zato se vanjo ne more prikrasti nič nečistega.
    26 Ona je odsev večne Luči,
    čisto ogledalo Božjega delovanja,
    podoba njegove dobrote.
    27 Čeprav je sama, zmore vse,
    ostaja v sebi, a obnavlja vse reči.
    In ko od roda do roda prehaja v svete duše,
    jih oblikuje v Božje prijatelje in preroke.

    28 Bog namreč ljubi samo tistega,
    ki prebiva z modrostjo.

    29 Sijajnejša je kakor sonce,
    vsa ozvezdja prekaša.
    Če jo primerjamo s svetlobo, jo prekaša,
    30 njo pač zamenja noč,
    modrosti pa ne premaga hudobija (Mdr 7,22-30)

  42. Hvala says:

    BOG (SVETI DUH) JE AVTOR SVETEGA PISMA. ČLOVEŠKI PISEC JE BOŽJE ORODJE.

  43. Miro says:

    POZNAVANJE SAMEGA SEBE PODARJA PONIŽNOST

    POZNAVANJE SAMEGA SEBE NAS SPRAVLJA NA KOLENA, KAR JE ZA LJUBEZEN ZELO
    POMEMBNO. SPOZNANJE BOGA NAMREČ PODARJA LJUBEZEN, SPOZNANJE NAS SAMIH
    PA PODARJA PONIŽNOST.

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    • Miro says:

      VRATA PONIŽNOSTI

      »PRIDITE K MENI, KI SEM KROTAK IN IZ SRCA PONIŽEN.« BOG JE POSTAL MAJHEN, DA BI MI LAHKO BILI VELIKI – Z RESNIČNO VELIČINO: S PONIŽNOSTJO SRCA.

      Na pročelju bazilike Jezusovega rojstva v Betlehemu je še danes mogoče opaziti sledove njenega nekdanjega vhoda, ki je bil sčasoma zmanjšan in so ostala le kak meter in pol visoka vratca. Na ta način je bil onemogočen vstop na konju in sveti kraj je bil zavarovan. Majhnost teh vrat nagovarja tudi sodobnega obiskovalca: brez besed mu sporoča, da »moramo sestopiti, iti v duhovnem smislu peš, če lahko tako rečemo, da bi mogli vstopiti skozi vrata vere in srečati Boga, ki je drugačen od naših predsodkov in našega mnenja: Bog, ki se skrije v ponižnost pravkar rojenega otroka«.

      BOŽJI SINOVI IN HČERE SMO

      V svoji drugi okrožnici nas papež Frančišek spominja na enega izmed globokih razlogov za ponižnost. Gre za preprosto in veliko resnico, ki jo morda vse preveč zlahka pozabljamo v vrvežu vsakdanjega življenja: »Nismo Bog.« Stvarjenje je v resnici izhodiščna točka našega bitja: svoj obstoj smo prejeli od Boga. Ko sprejmemo to temeljno resnico, se prepustimo preoblikovati božji milosti; tedaj spoznamo stvarnost, jo dovršujemo in jo izročamo Bogu. Ljubezen do sveta, o kateri nam govori sv. Jožefmarija, v nas spodbuja željo, da bi izboljšali tisto, kar ljubimo, tam, kjer smo, in skladno s svojimi zmožnostmi. Žarišče te ogromne naloge pa leži v ponižnosti, »ki nam pomaga hkrati spoznati našo bedo in našo veličino« – bedo, ki jo pogosto doživljamo, in veličino tega, da smo po krstu božje hčere in sinovi v Kristusu.

      Ponižnost je »krepost svetih in Boga polnih ljudi […]: kolikor bolj rastejo v pomembnosti, toliko bolj se v njih krepi zavedanje njihove ničnosti in nezmožnosti storiti karkoli brez božje milosti (prim. Jn 15,8).« Takšni so majhni otroci in takšni smo pred Bogom mi. Zato se je dobro vračati k bistvenemu: Bog me ljubi. Kadar se nekdo zaveda, da ga Bog ljubi – z Ljubeznijo, ki jo odkriva v ljubezni, katero mu izkazujejo drugi –, takrat lahko ima rad vse ljudi.

      Več o ponižnosti na: https://opusdei.org/sl-si/article/vrata-poniznosti/

      Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  44. Miro says:

    »POZNEJŠA ODLOČITEV ZA DUHOVNIŠTVO MI JE OMOGOČILA, DA RAZUMEM, KAJ POMENI DELATI ZA VSAKDANJI KRUH« (Aleteia)

    »TUDI ZDAJ HRANIM LJUDI, LE DA NA DUHOVNI NAČIN, Z BOŽJO HRANO«

    TADEJ PAGON prihaja iz župnije Tržič – Bistrica, ki je edina v Sloveniji posvečena Mariji Goretti. Poleg starejše sestre ga je v otroštvu zaznamovala tudi povezanost s starimi starši. Kot družina so zelo radi romali na Brezje, ki jim je posebej pri srcu, pa tudi na Trsat, Višarje … Pred študijem teologije se je ukvarjal z nutricistiko, ki je tudi danes njegov poklic. Še danes pa ga razveseljuje igranje orgel.

    https://si.aleteia.org/2022/06/26/poznejsa-odlocitev-za-duhovnistvo-mi-je-omogocila-da-razumem-kaj-pomeni-delati-za-vsakdanji-kruh/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  45. Miro says:

    CERKEV JE APOSTOLSKA

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Katekizem katoliške Cerkve:

    857 Cerkev se imenuje apostolska zato, ker je utemeljena na apostolih in to v trojnem pomenu:

    – bila je in ostaja trajno zgrajena “na temelju apostolov” (Ef 2,20; Raz 21,14), izvoljenih prič, ki jih je Kristus sam poslal “v misijone” (prim. Mt 28,16-20; Apd 1,8; 1 Kor 9,1; 15,7-8; Gal 1,1; itd.);

    – s pomočjo Duha, ki v njej prebiva, ohranja in naprej izroča nauk (prim. Apd 2,42), dobri zaklad, zdrave besede nauka, ki jih je slišala od apostolov (prim. 2 Tim 1,13-14);

    – še naprej jo učijo, posvečujejo in vodijo vse do Kristusove vrnitve apostoli po tistih, ki so nasledniki v njihovi pastirski službi: po zboru škofov, “kateremu stoje ob strani duhovniki, skupaj s Petrovim naslednikom in najvišjim pastirjem Cerkve” (M 5).

    Gregem tuum, Pastor aeterne, non deseris, sed per beatos Apostolos continua protectione custodis, ut iisdem rectoribus gubernetur, quos Filii tui vicarios eidem contulisti praeesse pastores – Ti si večni Pastir, ki svoje črede nikoli ne zapustiš. Po svojih svetih apostolih skrbiš zanjo in jo vedno varuješ, da tvojo Cerkev tudi zdaj vodijo pastirji, ki si jih ti izbral za namestnike tvojega Sina.

    Več o tem na http://www.marija.si/gradivo/kkc/iv-cerkev-je-apostolska/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  46. Hvala says:

    “GLEDAM PA NA TISTEGA, KI JE PONIŽEN, KI JE POTRT V DUHU IN SE TRESE PRED MOJO BESEDO” Iz 66:2)

    BOG PONIŽUJE

    ČE NAS BOG POTREBUJE, NAS BO PONIŽAL. Rečeno nam je, da Bog “ponižuje in povišuje” (1 Sam 2,7).

  47. Miro says:

    »GOSPOD, NISEM VREDEN, DA PRIDEŠ POD MOJO STREHO, AMPAK SAMO RECI BESEDO IN MOJ SLUŽABNIK BO OZDRAVLJEN« – POGLOBIMO VERO V JEZUSOVO BESEDO, KI JE MOČNEJŠA OD BOLEZNI IN ZLA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 8,5-17)

    Ko je prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.« Jezus mu je rekel: »Pridem in ga ozdravim.« Stotnik pa mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.« Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere! Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. Sinovi kraljestva pa bodo vrženi ven v najzunanjejšo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.« Stotniku pa je Jezus rekel: »Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!« In služabnik je ozdravel tisto uro.

    Ko je Jezus prišel v Petrovo hišo, je videl, da njegova tašča leži in ima vročico. Dotaknil se je njene roke in vročica jo je pustila. Vstala je in mu stregla. Ko se je zvečerilo, so privedli k njemu veliko obsedenih. Z besedo je izgnal duhove in ozdravil vse bolnike. Tako se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Izaiju: On je odvzel naše slabosti in odnesel naše bolezni.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+8%2C5-17&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    DUHOVNA MISEL

    Rimski stotnik pride k Jezusu in ga prosi, da bi mu ozdravil bolnega služabnika. Jezus mu obljubi pomoč, stotnik pa izpove, da tega ni vreden, in prizna avtoriteto njegove besede. Poglobil bom vero v Jezusovo besedo, ki je močnejša od bolezni in zla. Gospod, hvala, ker si blizu vsaki bolečini. Pomagaj mi, da bom prišel k tebi s svojo revščino in težavami, da jih boš ozdravil. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!

    • Miro says:

      MOLIMO: Gospod Jezus Kristus, Ti si božanski Zdravnik duše in telesa.
      Trdno zaupam v zdravilno in odrešenjsko moč tvoje Besede. Hvala ti za
      vse podarjene milosti po Mariji, Materi milosti. Na njeno priprošnjo Te
      ponižno prosim za luč in moč pri spolnjevanju Božje volje. Slava tebi,
      Jezus, zdaj in vekomaj. Amen.

  48. Miro says:

    NAJ DANES, KO JE SLOVESEN PRAZNIK MARIJINEGA BREZMADEŽNEGA SRCA IN DAN DRŽAVNOSTI, V NAŠIH SRCIH ŠE POSEBEJ ODMEVA NJEN MAGNIFICAT. NAJ NAM TA ČUDOVIT MARIJIN SPEV NA NAŠI ŽIVLJENJSKI POTI POMAGA, DA BOMO ŽIVELI V NJENEM DUHU: »GLEJ DEKLA SEM GOSPODOVA, ZGODI SE MI PO TVOJI BESEDI!«

    MOJA DUŠA POVELIČUJE GOSPODA (MAGNIFICAT)

    Moja duša poveličuje Gospoda,
    moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju.
    Ozrl se je na nizkost svoje dekle,
    glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.
    Velike reči mi je storil Vsemogočni,
    njegovo ime je sveto.
    Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje vsem,
    ki mu zvesto služijo.
    Dvignil je svojo močno roko,
    razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.
    Mogočne je vrgel s prestola
    in povišal je nizke.
    Lačne je napolnil z dobrotami
    in bogate je odpustil prazne.
    Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo,
    kakor je obljubil našim očetom.
    Spomnil se je svoje dobrote
    do Abrahama in vseh njegovih potomcev.
    Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu,
    kakor je bilo v začetku,
    tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen. (prim. Lk 1,46-55)

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  49. Miro says:

    25. JUNIJ – PRAZNIK DNEVA DRŽAVNOSTI

    OB DRŽAVNEM PRAZNIKU DNEVA DRŽAVNOSTI JE V SREDO, 22. JUNIJA, NOVOMEŠKI ŠKOF IN PREDSEDNIK SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE DR. ANDREJ SAJE SKUPAJ S SLOVENSKIMI ŠKOFI V STOLNI CERKVI SV. NIKOLAJA V LJUBLJANI DAROVAL MAŠO ZA DOMOVINO.

    Letos so se pri maši spomnili na 30. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem.

    Ljubljanski nadškof Stanislav Zore se je v nagovoru spomnil dogajanja pred 30 in več leti in dejal, da se moramo vedno znova zahvaljevati za ljudi, ki so bili dovolj zvesti sebi in svojemu prepričanju, da so zaznali priložnost, ki se je ustvarila v prostoru in času, obenem pa so imeli jasno vizijo in dovolj veliko srce, ki jih je vodilo pri uresničevanju poslanstva, ki jim ga je zaupalo ljudstvo na plebiscitu pol leta prej.

    Več o nagovoru nadškofa Stanislava Zoreta na:

    https://www.druzina.si/clanek/skof-dr-andrej-saje-je-daroval-maso-za-domovino

    • Miro says:

      MOLITEV ZA DOMOVINO

      Moj Oče,

      Ustvaril si to čudovito deželo, tako raznoliko, tako bogato, tako rodovitno, in mi jo namenil za moj zemeljski dom. Hvala ti za Slovenijo!

      Gospod, tako globoko, kot mi je žal za razdeljenost med nami, tako močno te prosim, da nas poenotiš in naučiš živeti drug z drugim brez sovraštva in zamer.

      Oče, živim v deželi, katere rane še vedno krvavijo. S seboj nosimo travme preteklosti, ki še vedno močno tlakujejo pot, po kateri hodimo. Prosim Te, pokaži nam, kako zaceliti te rane, da jih ne bomo prenašali v naslednje generacije. Naj iz njih zaveje Tvoj Duh in Tvoja Ljubezen, tako kot sta se prelivala iz ran Tvojega prebodenega telesa na križu.

      Prosim te za spravo med nami, za spravo z vsem, kar se je zgodilo v preteklosti in kar se dogaja danes. Potrebujemo jo, Oče, saj bomo brez nje ostali nesrečni, zagrenjeni in ločeni drug od drugega.

      Oče, prosim te za naše voditelje. Za vse naše voditelje, ne glede na njihova prepričanja, politično opredelitev, ne glede na to, ali se strinjam z njihovim delom ali ne.

      Daj mi zaupanja v tvojo modrost in previdnost, sploh kadar dvomim o poti po kateri hodimo. Vse je pod tvojim nadzorom, nimam razloga za skrbi; vse, kar naredimo dobrega, posvečuješ in plemenitiš, vse naše napake pa preobražaš in nas iz njih učiš pomembnih življenjskih lekcij. Tako je danes in tako je bilo vedno doslej.

      Gospod, prosim te za vse ljudi, ki so kadarkoli živeli na zemlji te dežele, za naše praočete in pramatere, zlasti tiste, ki so umirali nesrečni, bolni, ranjeni in prizadeti. Mnogo jih je bilo, a hvala ti zanje, saj v sadovih njihove bolečine lahko danes živimo, se počutimo varno in imamo priložnosti, ki jih oni nikoli niso imeli.

      Pošlji nam Svetega Duha, da bomo zmogli prepoznati vizijo, ki jo imaš za našo domovino. Še več, daj da jo bomo zmogli sprejeti in uresničevati – vsi skupaj, enotni, kot bratje in sestre v Tebi.

      In na koncu, Gospod, naj ta molitev za domovino doseže tudi vse bodoče rodove. Oni bodo želi, kar mi sejemo danes. Naj žanjejo blagostanje, mir, enotnost, spravo in ljubezen! Amen.

      Povzeto po: https://operando.org/molitev-za-domovino-ob-dnevu-drzavnosti/

  50. Miro says:

    MARIJINO BREZMADEŽNO SRCE

    PRAZNIK MARIJINEGA BREZMADEŽNEGA SRCA KATOLIŠKA CERKEV OBHAJA DAN PO PRAZNIKU SRCA JEZUSOVEGA

    Svetopisemski temelji za češčenje Marijinega srca

    V drugem poglavju Lukovega evangelija, ki govori o tem, kako so ob Jezusovem rojstvu betlehemski pastirji prihiteli na kraj njegovega rojstva, »našli Marijo, Jožefa in dete, v jasli položeno,« in nato povsod pripovedovali, »kar jim je bilo o tem detetu rečeno«, evangelist značilno pristavlja: »Marija pa je vse te besede hranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Ob koncu pripovedovanja o Odrešenikovi mladosti pa je nazadnje ob Jezusovem zaostanku v templju – kakor refren ob sklepu speva – še enkrat rečeno: Jezusova »mati je vse to ohranila v svojem srcu« (51). Tako nam je sv. Luka nekoliko odgrnil zaveso iznad globokega Marijinega molka: opozoril je na skrito življenje in misli njenega srca, ki so bile vse posvečene Kristusu in skrivnosti odrešenja. Sv. Janez Eudes (+ 1680 – gI. 19. avgust), ki mu dajejo naziv »oče liturgičnega češčenja Jezusovega in Marijinega Srca«, je zato sv. Luka imenoval evangelist Marijinega srca. Marijino srce je pri Luku označeno kot središče njenega dušnega in duhovnega življenja.

    Če je Marija hranila v svojem srcu vse, kar se je nanašalo na Jezusovo detinstvo in deško dobo, je razvidno, da je v svoje srce najprej sprejela spomine, vtise, opažanja, dejanja. Zato smemo reči, da sta po Lukovem gledanju tudi odgovor na angelovo oznanilo Mariji in zato tudi spev »Moja duša poveličuje« (Magnifikat) prihajala iz Marijinega »srca«, iz tistega skrivnostnega jedra Marijinega bitja, od koder izvirajo najgloblje in temeljne človekove življenjske odločitve. Sv. Janez Eudes pravi, da je Magnifikat »spev Marijinega srca«. Torej je Marijino srce izvir njene vere, globoke in čiste, ponižnosti in ljubezni, ki se je pokazala v teh okoliščinah.

    O pomenu češčenja Marijinega srca obširno na:
    http://www.marija.si/duhovnost/marijini-prazniki/marijino-brezmadezno-srce/

    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!

  51. Miro says:

    TAKO MAJHEN, TAKO KRHEK, TAKO NEBOGLJEN

    Svet je tako lačen Boga in Jezus je s svojim prihodom na svet hotel potešiti ta glad. Iz samega
    sebe je napravil kruh življenja; postal je tako majhen, tako krhek, tako nebogljen. In kakor
    da to ni bilo dovolj, je samega sebe napravil lačnega, nagega, brezdomca, tako da lahko mi
    potešimo njegovo lakoto po ljubezni – po naši človeški ljubezni, ne z nečim posebnim, ampak
    z našo človeško ljubeznijo.

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  52. Miro says:

    CERKEV JE KATOLIŠKA

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Katekizem katoliške Cerkve:

    30 Beseda “katoliški” pomeni “vesoljen” v smislu “glede na celoto” oziroma “v celoti” ali “celostno”. Cerkev je v dveh pomenih katoliška:

    Katoliška je zato, ker je v njej navzoč Kristus. “Kjer je Kristus Jezus, tam je katoliška Cerkev” (sv. Ignacij Antiohijski, Smirn. 8,2). V njej obstaja polnost Kristusovega telesa, zedinjenega s svojo glavo (prim. Ef 1,22-23), v čemer je vključeno to, da Cerkev od Kristusa prejema “polnost odrešenjskih sredstev” (M 6), ki jih je on hotel: izpovedovanje pravilne in celotne vere, neokrnjeno zakramentalno življenje in cerkveno službo, posvečeno z zakramentom sv. reda znotraj apostolskega nasledstva. V tem temeljnem pomenu je Cerkev bila katoliška že na binkoštni dan (prim. M 4) in takšna bo vedno, prav vse do dneva paruzije (Kristusovega prihoda v slavi).

    831 Cerkev je katoliška tudi zato, ker jo je Kristus poslal v misijon vesoljnemu človeškemu rodu (prim. Mt 28,19):

    Vsi ljudje so poklicani, da pripadajo novemu božjemu ljudstvu. Zaradi tega se mora to ljudstvo, ki ostane eno in edino, razširjati po vsem svetu in skozi vse čase, da se spolni sklep božje volje; kajti Bog je v začetku ustvaril eno človeško naravo in je sklenil svoje otroke, ki so se razkropili, naposled zbrati v enoto … Ta pečat vesoljnosti, ki krasi božje ljudstvo, je dar Gospoda samega; z njim katoliška Cerkev učinkovito in trajno teži za tem, da bi pod Kristusovo poglavarstvo, v edinstvu njegovega Duha, povzela vse, kar je človeškega z vsemi človeškimi dobrinami (C 13).

    Več o tem na http://www.marija.si/gradivo/kkc/iii-cerkev-je-katoliska/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate

  53. Hvala says:

    SVETOPISEMSKI CITATI, KI NAM LAHKO POMAGAJO KROTITI NAŠ JEZIK

    https://si.aleteia.org/slideshow/citati-iz-svetega-pisma-o-govorjenju/

  54. Hvala says:

    KAJ JE ZADOŠĆEVANJE IN ZAKAJ JE TO NAJBOLJŠI ODGOVOR NA ZLO?

    https://si.aleteia.org/2018/10/02/kaj-je-zadoscevanje-in-zakaj-je-to-najboljsi-odgovor-na-zlo/
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    SVETA MARIJA OPOZARJA IN NAROČA: ZADOŠČEVATI ZA SVOJE GREHE IN GREHE DRUGIH, SE POKORITI.

    Z zadoščevanjem Bogu svojo dušo in svet znova pripravimo na prejem njegove milosti.

  55. Miro says:

    SRCE JEZUSOVO – SIMBOL VEČNE BOŽJE LJUBEZNI (Aleteia)

    MESEC JUNIJ JE POSVEČEN JEZUSOVEMU SRCU – PRAZNIK JEZUSOVEGA SRCA OBHAJAMO NA DRUGI PETEK PO PRAZNIKU SVETEGA REŠNJEGA TELESA

    Tako kot je maj posvečen Mariji, je junij posvečen Jezusovemu Srcu, ko dnevno premišljujemo vrtnice.

    NASTANEK PRAZNIKA

    Praznik Srca Jezusovega izvira že iz prve dobe Cerkve, saj je bila podoba Jezusove prebodene strani že takrat precej znana. O tej tematiki sta pisala tudi že sv. Avguštin in sv. Janez Zlatousti (5. st.). Prav tako je o tem veliko pisal sv. Bernard (12. st.).

    A vendar sta se pobožnost in praznik razmahnila šele v 17. stoletju. Posebno vlogo pri tem je imela francoska redovnica sv. Marjeta Marija Alacoque, ki je imela posebna videnja, in tudi sv. Janez Eudes. Vendar je papež Pij IX. praznik Jezusovega Srca razširil na vso Cerkev šele leta 1856.

    Pozneje je papež Pij XII. ob stoletnici praznika napisal posebno okrožnico Haurietis aquas, kjer je obširno razložil teologijo in pomen češčenja Jezusovega Srca. Pavel VI. je nato izdal še pismo Nedoumljivo bogastvo Kristusovo, v katerem je spodbudil k češčenju Jezusovega Srca.

    POMEN PRAZNIKA

    Praznik Jezusovega Srca obhajamo na drugi petek po prazniku svetega Rešnjega Telesa. Nekoč je bila to osmina telovskega praznika. Kot je telovo na poseben način ponovitev velikega četrtka, je praznik Srca Jezusovega ponovitev velikega petka.

    S praznikom Jezusovega Srca se spominjamo, da je Jezus iz neskončne ljubezni do ljudi šel v smrt na križu, da bi nas rešil greha in večne smrti. Jezusovo Srce je tako simbol tiste večne Božje ljubezni, ki je napolnjevala Jezusa.

    V tem pa se skriva tudi božična skrivnost. Jezus je bil pravi Bog in pravi človek, zato je lahko zares umrl na križu in ne zgolj navidezno, kot trdijo nekateri. V Jezusu sta združeni Božja in človeška narava, ki sta obe navzoči in delujeta hkrati.
    To versko resnico imenujemo hipostatična unija (gr. hypostasis – narava) in je bila dokončno izražena na kalcedonskem koncilu, kjer je bilo rečeno, da sta obe naravi nepomešani in neločeni, da sta združeni brez pomešanja, v eni osebi Jezusa Kristusa. Jezusovo Srce tako simbolno predstavlja božjo in človeško ljubezen Kristusa do nas, po drugi strani pa tudi njegovo človeško naravo, Božji sestop do človeka.

    ZAKAJ JE TO POMEMBNO ZA KATOLIČANA?

    Praznik Jezusovega Srca je za katoličana bolj pomemben, kot si morda mislimo na prvi pogled. S praznikom Jezusovega Srca potrjujemo vero, ki jo ob nedeljah in praznikih slovesno izpovemo, da je Jezus pravi Bog od pravega Boga rojen, ne ustvarjen.

    S tem praznikom izpovedujemo vero v Jezusovo resnično Božjo naravo, kakor tudi v njegovo resnično človeško naravo. Jezusovo Srce pomeni tisto neskončno ljubezen, ki po Jezusu prihaja do človeka. V Jezusovem Srcu lahko zremo bistvo Boga, ki je ljubezen.

    Prav tako pa je s tem praznikom povezana podoba usmiljenega Jezusa, ki se je v videnju prikazal sveti Favstini Kowalski. Razodel ji je, da je njegovo Srce izvir usmiljenja in ljubezni, h kateremu se lahko ljudje zatekamo.

    Podoba, ki jo je sveta Favstina naslikala, temelji na pobožnosti do Jezusovega Srca, ki se opira na svetopisemsko poročilo evangelista Janeza, da sta, ko je vojak s sulico prebodel Jezusovo stran, ven pritekla kri in voda, ki pomenita zakrament svetega krsta in evharistije.

    Srce Jezusovo, z Besedo božjo v osebi zedinjeno – usmili se nas!

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2021/06/09/srce-jezusovo-simbol-vecne-bozje-ljubezni/

  56. Miro says:

    ČE SE SPOMNIMO …

    Če se spomnimo, da smo zjutraj držali v svojih rokah presvetega Boga, smo
    bolj pripravljeni vzdržati se vsega, kar bi utegnilo umazati njihovo čistost.
    Zato bi morali imeti globoko spoštovanje do svoje lastne osebe in do drugih;
    z vsemi bi morali ravnati z izbrano vljudnostjo; predvsem bi se morali brzdati
    pred počutnimi ali neurejenimi nagnjenji. Ko negujemo bolne in potrebne, se
    dotikamo trpečega Kristusovega telesa in ta dotik nas bo napravil junaške;
    pomagal nam bo premagati odpor.

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala
    Družina 1988

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  57. Miro says:

    SRCE JEZUSOVO, SLOVESNI PRAZNIK

    OSEM DNI PO PRAZNIKU SVETEGA REŠNJEGA TELESA IN REŠNJE KRVI OBHAJA CERKEV SLOVESNI PRAZNIK SRCA JEZUSOVEGA. LETOS JE TO 24. JUNIJA.

    PRAZNIK SKUŠA PRODRETI V GLOBINO IN NOTRANJE JEDRO KRISTUSOVE SKRIVNOSTI, V JEDRO, IZ KATEREGA PRITEKAJO VSA VELIKA DELA V NAŠE ODREŠENJE, POSEBNO ŠE KRISTUSOVA DARITEV NA KRIŽU. IN TO JE TISTA LJUBEZEN, KI JE BILA OD VEKOV SKRITA V BREZDANJIH GLOBINAH TROEDINEGA BOGA, KI PA SI JE PREVZELA NAŠO ČLOVEŠKO NARAVO IN NAS V KRISTUSU ZAČELA LJUBITI TUDI S ČLOVEŠKIM SRCEM TER DOSEGLA SVOJ VRHUNEC V KALVARIJSKI DARITVI, KO SO IZ PREBODENE KRISTUSOVE STRANI ZAČELE TEČI REKE ŽIVE VODE, KI ODSLEJ NIKDAR VEČ NE BODO USAHNILE.

    Zgodovina češčenja Jezusovega Srca se začenja z apostolom Janezom, ki se je naslonil na Jezusove prsi (prim. Jn 13, 15; 21, 20) in apostola Pavla, ki je svoje vernike imel rad v Ljubezni Jezusa Kristusa (prim. Flp 1, 8). Češčenje Jezusovega Srca so širili srednjeveški mistiki, posebno sveti Bernard, sveti Bonavetura in sveti Bernardin; v tem času so nastale priljubljene pesmi, litanije in podobe Jezusovega Srca. V 14. stoletju je ta pobožnost nekoliko pojenjala. Spet pa se je poživila v 16. in 17. stoletju, za kar ima velike zasluge Janez Eudes, ki ga je papež Pij X. Imenoval začetnika, učitelja in apostola liturgičnega češčenja Srca Jezusovega, ker je leta 1670 napisal besedilo za molitveno bogoslužje (brevir) in za mašo v čast Srcu Jezusovemu.

    Papež Leon XIII. je leta 1899 v okrožnici Annum sanctum (Sveto leto) orisal smisel češčenja Srca Jezusovega in vsebino praznika. V okrožnici je tudi napovedal, da bo za začetek 20. stoletja ves svet posvetil Srcu Jezusovemu. Odobril je tudi litanije Srca Jezusovega.

    Ob stoletnici, odkar je bil praznik Srca Jezusovega razširjen na vso katoliško Cerkev, je Pij XII. leta 1956 izdal okrožnico Zajemali boste (Haurietis aquas), kjer je podal vsestransko in globoko teologijo Srca Jezusovega.

    Pavel VI. je leta 1965 napisal okrožnico Nedoumljivo bogastvo Kristusovo. V njej je znova naglasil pomembnost Srca Jezusovega. V duhu drugega vatikanskega koncila je močno poudaril zvezo, ki jo ima to češčenje z evharistijo posebej z njenim daritvenim značajem, se pravi z mašo in obhajilom kot daritvenim obredom.

    Češčenje Srca Jezusovega se nanaša na tisto, kar je pri Kristusu in sploh pri skrivnosti odrešenja najglobljega, kar zajema iz globin njegove Božje – človeške ljubezni. Častiti Srce Jezusovo torej pomeni častiti Jezusovo osebo s posebnega vidika njegove odrešenjske ljubezni Zato je jasno, da ta pobožnost nikakor ne nasprotuje drugim zdravim pobožnostim, ki jih Cerkev priporoča, temveč jih krepi, poglablja in prešinja.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/srce-jezusovo-slovesni-praznik

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  58. Hvala says:

    ČLOVEK NE MORE PREDATI SVOJEGA ŽIVLJENJA V BOŽJE ROKE S PROŠNJO, DA SE BOŽJA VOLJA URESNIČI TOČNO TAKO IN SAMO V ENI IZBIRI. TO JE NAPAČNO (Martin Lonnebo).

    • Miro says:

      Molimo torej za spoznavanje božje volje in njeno uresničevanje v moči Svetega Duha.

      BOŽJE USMILJENJE, STUDENEC BOLNIM IN TRPEČIM, ZAUPAMO VATE!

  59. Miro says:

    SLOVESNI PRAZNIK ROJSTVA JANEZA KRSTNIKA

    V Katoliški cerkvi 24. junija praznujemo slovesni praznik rojstva Janeza Krstnika. Letos praznik izjemoma praznujemo v četrtek, 23. junija 2022, saj je 24. junija slovesni praznik Srca Jezusovega, zato se prestavi liturgično praznovanje na dan prej.

    https://katoliska-cerkev.si/slovesni-praznik-rojstva-janeza-krstnika

  60. Miro says:

    HRANA, KI ME PODPIRA

    MAŠA JE DUHOVNA HRANA, KI ME PODPIRA. BREZ NJE NE BI MOGLA VZDRŽATI NITI EN
    DAN ALI URO SVOJEGA ŽIVLJENJA. PRI MAŠI IMAMO JEZUSA POD PODOBO KRUHA,
    MEDTEM KO V SIROMAŠNIH MESTNIH ČETRTIH VIDIMO KRISTUSA IN SE GA DOTIKAMO
    V STRTIH TELESIH, V ZAPUŠČENIH OTROCIH.

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  61. Miro says:

    DOKLER BOLI, NE MOREMO ODPUSTITI

    Urša Černivec, Aleteia (2018)

    SOČUTJE, USMILJENJE IN ODPUŠČANJE NAS PELJEJO NAPREJ

    Tomaža Erzarja, izkušenega terapevta in predavatelja s Teološke fakultete ter pobudnika k narodni spravi, sem doživela kot prijetnega sogovornika, ki se veseli življenja in je spravljen s preteklostjo. Osvetlil mi je nov pogled na odpuščanje. Prej sem verjela, da moramo kristjani vsakomur odpustiti takoj. Kako pa razmišlja o odpuščanju Tomaž Erzar?

    Intervju na: https://si.aleteia.org/2018/07/09/dokler-boli-ne-moremo-odpustiti/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    • Hvala says:

      Naj dodam, da krivic, ponižanj in ostalih dogodkov v svojem življenju nobeden človek ne more rešiti, ne pozabiti, dokler Bog ne podeli te milosti- milost ODPUŠČANJA, GOSPODU JE POTREBNO IZROČITI TUDI VSE SPOMINE, VSE RANE, KI SO ODPRTE. OD KDAJ IMAMO RANE IN KATERE JE PA POTREBNO VPRAŠATI SVETEGA DUHA, KI BO ODKRIL. TO JE ZELO TRD IN DOLGI PROCES, ki zahteva popolno predanost Bogu, SKUPAJ Z JEZUSOM SE ČLOVEK BORI, ZMAGO PRIDOBI JEZUS, TO JE ZELO VAŽNO DA SE POUDARJA.

      Za vse tiste, KI NAS ZANIČUJEJO, ZMERJAJO, PLJUVAJO, itd..je potrebno MOLITI IN SE SKUPAJ Z JEZUSOM Z ROKO V ROKI BORITI PROTI ZLU!

      1 Gorje njim, ki hodijo v Egipt po pomoč,
      se zanašajo na konje,
      zaupajo v bojne vozove, ker jih je veliko,
      in v konjenike, ker so silno močni,
      ne ozirajo pa se na Svetega Izraelovega
      in ne iščejo Gospoda!
      2 A tudi on je moder, da pošlje zlo
      in ne prekliče svojih besed.
      Vzdignil se bo zoper hišo hudobnežev,
      zoper pomoč hudodelcev.
      3 Egipčani so ljudje, ne Bog,
      njihovi konji so meso, ne duh.
      Ko bo Gospod iztegnil svojo roko,
      se bo spotaknil pomočnik in padel varovanec,
      vsi skupaj bodo pokončani.

      4 Kajti tako mi je rekel Gospod:
      Kakor rjove lev ali levič nad svojim plenom,
      ko se polno pastirjev zbere proti njemu,
      pa se ne prestraši njihovega glasu
      in ne klone pred njihovim hrumenjem,
      tako se bo Gospod nad vojskami postavil
      v boj za sionsko goro in njen vrh.
      5 Kakor krilati ptiči bo Gospod nad vojskami
      branil prestolnico Jeruzalem,
      jo branil in rešil,
      jo varoval in osvobodil (Iz, 31, 1-5)

      • Miro says:

        Danes je veličasten praznik, ko se lahko v molitvi znova priporočimo Jezusovemu Srcu, nato pa v duhu te posvetitve tudi tako živimo, v sprejemanju in spolnjevanju Božje volje na mogočno priprošnjo Preblažene Device Marije.

        PRESVETO SRCE JEZUSOVO, USMILI SE NAS!

  62. Miro says:

    CERKEV JE SVETA

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Katekizem katoliške Cerkve:

    823 “O Cerkvi … verujemo, da je neuničljivo sveta. Kristus, Božji Sin, ki ga z Očetom in Svetim Duhom slavimo kot ‘edino svetega’, je namreč Cerkev vzljubil kot svojo nevesto in sam sebe dal zanjo, da bi jo posvetil; združil jo je s seboj kot svoje telo ter jo napolnil s podaritvijo Svetega Duha v božjo slavo” (C 39). Cerkev je torej “sveto božje ljudstvo” (C 12) in njeni člani se imenujejo “sveti” (prim. Raz 9,13; 1 Kor 6,1; 16,1).

    824 Cerkev, ki je zedinjena s Kristusom, je od njega posvečena; po njem in v njem postane tudi sama posvečujoča. Vse dejavnosti Cerkve imajo za svoj cilj posvečevanje ljudi v Kristusu in poveličevanje Boga (prim. B 10). V Cerkev je namreč položena “vsa polnost zveličavnih sredstev” (E 3). Cerkev je tista, v kateri “po božji milosti dosegamo svetost” (C 48).

    825 Na zemlji je Cerkev “odlikovana z resnično, čeprav nepopolno svetostjo” (C 48). V svojih udih mora popolno svetost šele doseči: “Okrepljene s tolikerimi in tako močnimi zveličavnimi sredstvi kliče Gospod vse kristjane v kakršnihkoli razmerah in v vsakem stanu, vsakterega po njegovi lastni poti, k tisti popolni svetosti, katere polnost ima Oče sam” (C 11).

    Več o tem na http://www.marija.si/gradivo/kkc/ii-cerkev-je-sveta/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  63. Miro says:

    IMETI MORAMO JEZUSA, DA BI GA DALI DRUGIM

    Cerkev … nam je zaupala veliko apostolsko nalogo, da prinašamo Kristusa v srca naših ljudi.
    Dati jim moramo Jezusa. Toda če Jezusa nimamo, ga ne moremo dati. Zaradi tega potrebujemo
    evharistijo. Res je, naš način življenja je težak. Mora biti takšen. Ne gre samo za tvarno uboštvo,
    ampak za uboštvo okolja, obdanosti s trpečimi ljudmi, s smrtjo. Samo evharistija, samo Jezus
    nam more dati veselje, da izvršujemo svojo delo s smehljajem.

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  64. Miro says:

    »VARUJTE SE LAŽNIH PREROKOV, KI PRIHAJAJO K VAM V OVČJIH OBLAČILIH, ZNOTRAJ PA SO GRABEŽLJIVI VOLKOVI« – NOBENA PRAVA, PO BOŽJI MILOSTI NAVDIHNJENA PREROKBA, NI SAMO ZA ENKRATNI PRIMER, AMPAK IMA TRAJNO VELJAVO. V ZDAJŠNJEM INDUSTRIJSKEM, ELEKTRONSKEM, JEDRSKEM VEKU SEDI ČLOVEŠTVO NA HUJŠEM SMODNIKU KOT KDAJKOLI DOSLEJ. VSE JE ODVISNO OD TEGA, ALI BO HOTELO PRISLUHNITI DANAŠNJIM PREROKOM TUDI S PREROŠKEGA STALIŠČA JE SVETO PISMO KNJIGA ZA VSE ČASE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 7,15-20)

    »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+7%2C15-20&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    V vsaki laži ali zmoti je delček resnice. Ta “delček” je ovčji kožuh, ki se volk z njim odene. Včasih zavestno, dostikrat v dobri veri. Tak volk dobi videz ovce. Jezus pravi, da ga prepoznamo po sadovih. Kjer je čut za skupnost, za pogovor in sodelovanje, za spoštovanje drugače mislečih, kjer je navzoča ljubezen, tudi do sovražnikov, tam se volka ni bati.

    So ljudje …, polni lepih in sladkih besed, a ne iz pristne dobrote in prijaznosti …, temveč iz zvite preračunljivosti.

    So ljudje “plenilci” in lovci na zaklade … Ko dobijo, kar so želeli in hoteli, le obrnejo hrbet … So ljudje, ki zadajajo mnoge bolečine, ker so nezvesti in katerih usta so polna lažnih in lažnivih obljub … in so ljudje, ki z veseljem zavajajo druge, ki jim nasedajo. Mnogo je tudi lažnih prerokov …

    Prerokbe nam gredo vedno do živega. Nikoli jih tudi ne zmanjka. Prešeren pravi, naj gredo lažnivi preroki rakom žvižgat. Svetopisemskim prerokom se pa tudi ni dobro godilo, čeprav nobeden od njih ni lagal. To so bili razumni možje z bistrim uvidom v prihodnost, dar za vse Izraelce. Ti so namreč večkrat prelomili zavezo z Bogom in začeli častiti malike. Ob neki priložnosti kar zlato tele. Bog, ki zaveze z njimi ni prelomil, je zato med njimi obujal preroke: Izaija, Jeremija, Ezekiela, Amosa.

    Značilno za svetopisemske preroke je slednje: svarilo, kaj se utegne zgoditi, če se ljudstvo ne vrne na pravo pot. Ne gre za vedeževalske trike, ampak za spoznanje in za uvid, v kakšno nesrečo drvi posameznik ali pa skupnost, če se vdaja sebičnosti, lakomnosti, lažnivosti, razvratnosti in podobnim grehom. Preroki so Izraelce po Božji dobroti reševali pred najhujšimi posledicami njihovih dejanj.

    Nobena prava, po Božji milosti navdihnjena prerokba, ni samo za enkratni primer, ampak ima trajno veljavo. V zdajšnjem industrijskem, elektronskem, jedrskem veku sedi človeštvo na hujšem smodniku kot kdajkoli doslej. Vse je odvisno od tega, ali bo hotelo prisluhniti današnjim prerokom. Tudi s preroškega stališča je Sveto pismo knjiga za vse čase.

    Gospod, danes Te prosim …, obvaruj nas volkov v ovčjih preoblekah, obvaruj nas tistih, ki imajo mrzlo srce in žive le po nekih sebi prikrojenih pravilih … Po navadi želijo biti le pomembni, imeti neke vrste oblast, vpliv, slavo, čast, ugled, moč … Obvaruj nas tudi vase zagledanih vsevednežev in ljudi brez sočutja in usmiljenja … Nekateri celo veliko govorijo o Tebi, a Te ne ljubijo … in njihova dela, njihovi odnosi do bližnjih govorijo drugače, spreobrni jih, spreobrni vse nas …, da kdaj ne bomo podobni zverem …

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  65. Miro says:

    24 UR MOLITVE IN POSTA ZA DOMOVINO (Aleteia)

    NA DAN DRŽAVNOSTI, 25. JUNIJA 2022, BOMO OBHAJALI 31. OBLETNICO SAMOSTOJNE SLOVENSKE DRŽAVE. PRED TEM PRAZNIKOM ŽELIMO ZNOVA POVEZATI V MOLITVI IN POSTU VSE SLOVENCE

    Zato spet vabimo vse Slovence – tako doma kot tudi po svetu – da se s hvaležnim spominom in s prošnjo za našo državo povežemo v 24 urah molitve in posta za domovino, Bogu skupaj izročimo našo domovino ter zanjo in njene prebivalce molimo in prosimo Božjega varstva in blagoslova, ki ga v teh časih še kako potrebujemo. Molitev bodo oblikovale različne skupine iz domovine in zamejstva ter izseljenstva.

    NAJ NAS POVEŽE MOLITEV!

    24 ur molitve in posta za domovino bo pod geslom Naj nas poveže molitev! potekalo od torka, 21. junija 2022, od 18.30 dalje do srede, 22. junija 2022, do 18.30, kar bo 24-urna molitvena priprava oz. uvod v sveto mašo za domovino, ki jo bodo v ljubljanski stolnici darovali slovenski škofje, in sicer v sredo, 22. junija 2022 ob 18.30.

    Molitev bo potekala preko spleta oziroma prek Youtube kanala Družina Media (glej na priloženi povezavi). Prav vsak se lahko pridruži v molitvi povezanemu občestvu in na ta način doda svoj kamenček v molitvenem mozaiku, ki ga bomo naši domovini znova poklonili ob njenem prazniku.

    https://si.aleteia.org/2022/06/21/24-ur-molitve-in-posta-za-domovino/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  66. Miro says:

    »MATI, DOTAKNILA SEM SE KRISTUSOVEGA TELESA«

    Dekle iz neke dežele je prišlo v Indijo, da bi se pridružilo misijonarkam ljubezni. Po našem pravilu
    morajo dekleta, ki so prišla na novo, že takoj naslednji dan v hišo za umirajoče. Temu dekletu sem rekla:
    »Med mašo si videla duhovnika, s kakšno ljubeznijo in pozornostjo se je dotikal Jezusa v hostiji. Stori
    enako, ko greš v hišo za umirajoče. Tam boš namreč našla »istega Jezusa v strtih telesih naših ubogih«.
    In sestre so odšle. Po treh urah je prišla novinka nazaj in mi pripovedovala s širokim smehljajem – nikoli
    nisem videla takšnega smehljaja: »Mati, tri ure sem se dotikala Kristusovega telesa.« Rekla sem ji:
    »Kako – kaj si storila?« Odvrnila je: »Ko smo prispele tja, so prinesli moža, ki je padel v odvodni kanal
    in je bil nekaj časa tam. Bil je pokrit z ranami in umazanijo in črvi. Očistila sem ga in vedela, da sem se
    dotikala Kristusovega telesa.«

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  67. Miro says:

    GODUJE SV. ALOJZIJ GONZAGA – ZGLED SVETOSTI MLADEGA ČLOVEKA BREZ PRIMERE

    O današnjem svetniku, na čigar god se je verna slovenska mladina nekdanje čase pripravljala s ‘šestnedeljsko pobožnostjo’, je duhovni pisatelj Franc Sodja zapisal: »Neštetokrat so ga zmaličili v ‘sladko mevžo’. Svetniki so junaki, le junaki morejo postati svetniki.« Papež Pavel VI. je sv. Alojzija v radijskem govoru ob 400-letnici njegovega rojstva označil kot “mojstrovino kulture in milosti”. Hitro je dosegel duhovno popolnost, kateri je posvetil bistrino duha in močan značaj. Bil je angel čistosti in zgled svetosti mladega človeka brez primere. Svoje življenje je doumel kot dar, ki naj ga deli bližnjemu. Janez Zore svoj dolgi življenjepis tega zavetnika mladine začenja z lepo mislijo: »Bil je otrok čudovitih milosti: ne bi pa postal svetnik, če z milostmi ne bi sodeloval.«

    https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/881-alojzij-gonzaga-umrl-1591

    Sv. Alojzij Gonzaga, prosi za nas!

  68. Miro says:

    »VSTOPÍTE SKOZI OZKA VRATA, KAJTI ŠIROKA SO VRATA IN PROSTORNA JE POT, KI VODI V POGUBO, IN VELIKO JIH JE, KI VSTOPAJO PO NJEJ« – OZKA VRATA POMENIJO, DA JE VSTOPANJE NAPORNO. KRISTUS NAS NE RAZVAJA. EVANGELJSKA POT SKOZI ŽIVLJENJE JE NAPORNA. NAPOR JE TREBA VZETI NASE. PREMAGOVATI JE TREBA LENOBO. TO SPADA K ČLOVEKOVI ŽIVLJENJSKI NALOGI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 7,6.12-14)

    »Svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam, da jih ne pomendrajo z nogami in se nato obrnejo ter vas raztrgajo. Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki. Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+7%2C6.12-14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Ozka vrata pomenijo, da je vstopanje naporno. Kristus nas ne razvaja. Evangeljska pot skozi življenje je naporna. Napor je treba vzeti nase. Premagovati je treba lenobo. To spada k človekovi življenjski nalogi.

    V svojem zdravem jedru človek odklanja lenobo in hoče vzeti nase napor.

    Duhovno lene ljudi, ki odklanjajo napor, da bi izvrševali zahteve evangelija, Jezus svari: vrata se bodo zaprla, ostali bodo zunaj. Čeprav bodo trkali, bodo ostala zaprta. Njihovo stanje bo jok in škripanje z zobmi.

    Zakaj ne bodo sprejeti? Jezus na to vprašanje odgovori s stavkom: »Pojdite proč od mene vsi, ki delate krivico.«

    Kdo so torej tisti, ki trkajo, ki prosijo, da bi vstopili v Božje kraljestvo, a se jim ne odpre? To so tisti, ki se ne odpovedo svoji krivičnosti. Sebe bodo videli »vržene ven«. V pekel.

    Ali naj Jezusovi poslušalci mislijo, da za njih ni več rešitve?

    Jezus jih z ostrimi besedami še ne zavrže, pač pa zelo resno opominja, kaj bo sledilo, če se ne bodo spreobrnili, če se ne bodo odpovedali krivičnosti, s katero mučijo druge ljudi.

    Veliki teolog H. U. von Balthasar vidi v tem evangeljskem oznanilu še posebej ost zoper tiste Jude, ki so nasprotovali sprejemanju spreobrnjencev iz poganstva v Jezusovo občestvo. Ti bodo prišli od severa in juga, od vzhoda in zahoda, da bodo s svetimi izraelskimi očaki skupaj sedli za Gospodovo mizo v Božjem kraljestvu. Nekateri Judje so bili tako ozkosrčni, da se jim je kaj takega zdelo neznosno. Toda Jezusova beseda je jasna: kdor ne privošči vstopa v Božje kraljestvo drugim, tak sam ne bo imel vstopa vanj.

    Svetopisemska misel nam daje vodilo: namesto da razkrinkavaš grešnika, raje zanj moli. Hkrati pa se moramo zavedati, da je naše spoznanje o notranjosti bližnjih majhno. Zato »Ne sodite, da ne boste sojeni; ne obsojajte, da ne boste obsojeni«.

    Ta problem pa se lahko še najbolj zaostri znotraj družine ali med sosedi. Neka žena je spoznala, da nikoli ne bo mogla spremeniti svojega moža. Toda pomisliti mora še na nekaj: kako lahko izboljša svoj odnos do njega; kako naj ponavlja odpuščanje, da bo izginila iz srca vsa grenkoba; kako torej z Božjo pomočjo ljubiti v smeri čiste nesebičnosti. Isto velja za moža, ki meni, da ne bo mogel spremeniti svoje žene.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  69. Miro says:

    EVHARISTIJA NAŠA SLAVA IN VESELJE

    SVETA MAŠA JE MOLITEV NAŠEGA DNEVA, KO DARUJEMO SAMI SEBE SKUPAJ S
    KRISTUSOM, DA BI BILI RAZLOMLJENI IN DANI NAJUBOŽNEJŠIM. EVHARISTIJA JE
    NAŠA SLAVA IN VESELJE TER SKRIVNOST NAŠE EDINOSTI S KRISTUSOM.

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  70. Miro says:

    MOLITVE K MARIJI – MARIJA JE BOGORODICA, TISTA, KI NE VSTOPA V ODREŠENJE SLUČAJNO, AMPAK JE V EVANGELIJU KOT EDEN IZMED TEMELJEV VERE

    MARIJA JE PRAV V SREDIŠČU VSAKE KRŠČANSKE DUHOVNOSTI. V ODREŠENJU NE STOJI OB STRANI, AMPAK DEJAVNO SODELUJE PRI DELU ODREŠENJA. OD VSEGA ZAČETKA JE POSLUŠNA BOGU IN SE MU V VSEM IZROČA. TO JE TEMELJ MARIJANSKE DUHOVNOSTI.

    Zato bližina Marije ni samo občutek, ki ga dobimo, ko priromamo na Brezje. To je srečanje z Božjo dobroto v najpristnejši obliki. Marijinega oltarja na Brezjah ne obiskujemo zaradi prijetnega počutja, temveč zato, ker bi tudi mi kot Marija radi živeli v srcu Cerkve, ob Jezusu Kristusu.

    Že prva stoletja so izpostavila vlogo deviške Božje Matere v veri. To ni bila samo razprava, temveč predvsem spoznavanje, da je vsak kristjan povezan z Marijo. Marija je BOGORODICA, tista, ki ne vstopa v odrešenje slučajno, ampak je v evangeliju kot eden izmed temeljev vere.

    Sveti Ciprijan pravi: “Nihče ne more imeti Boga za Očeta, če nima Cerkve za Mater”. Koliko bolj velja, da je z ljubeznijo do Boga povezana tudi ljubezen do deviške Božje Matere Marije!

    Povzeto po: marija.si/duhovnost

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  71. Miro says:

    PO USPEŠNEM ZDRAVLJENJU OD ALKOHOLIZMA JI JE DRUŽINA DEJALA: »MAMI, TO NISI BILA TI« (Aleteia)

    NAJPREJ JE ODPUSTILA SEBI, POTEM PA ZA ODPUŠČANJE PROSILA SVOJE TRI OTROKE

    V največji stiski se je zatekla k molitvi k Bogu in v njej se je spet naselil mir. Rada se je umikala v tišino. Bilo jo je strah, kako bo, ko se bo končalo zdravljenje, zato so ji ga podaljšali, da se je bolj utrdila. Med zdravljenjem je morala najprej odpustiti sebi, kajti vsega, kar je delala, ni delala zanalašč, ampak v nemoči odvisnosti od alkohola. (odlomek iz pričujočega članka)

    O tej življenjski zgodbi več na:
    https://si.aleteia.org/2022/06/21/po-uspesnem-zdravljenju-od-alkoholizma-ji-je-druzina-dejala-mami-to-nisi-bila-ti/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    • Miro says:

      Bogu hvala za čudovit primer, iz katerega nazorno izhaja, kako Gospod osvobaja, ozdravlja, odrešuje … vsakega človeka, ki se je pripravljen odpirati v srcu in skrbno sodelovati z Njegovo milostjo. Slava tebi, Jezus, zdaj in vekomaj!

  72. Miro says:

    JEZUS – ŽIVI KRUH, RAZUMEVAJOČA LJUBEZEN

    Evharistija pomeni razumevajočo ljubezen. Kristus je razumel. Razumel je, da imamo strašno lakoto
    po Bogu. Razumel je, da smo bili ustvarjeni za ljubezen. Zato je samega sebe napravil za kruh in rekel:
    »Če ne jeste mojega mesa in ne pijete moje krvi, ne morete živeti, ne morete ljubiti, ne morete služiti.«
    Jesti morate ta kruh in dobroto Kristusove ljubezni, da boste deležni njegove razumevajoče ljubezni.

    Kristus nam želi dati tudi možnost, da bi svojo ljubezen do njega izrazili v ljubečem dejanju. Samega
    sebe naredi lačnega; a ni lačen samo kruha, ampak tudi ljubezni. Samega sebe naredi nagega; a ne
    potrebuje le kosa obleke, ampak tudi razumevajoče ljubezni, dostojanstva, človeškega dostojanstva.
    Samega sebe naredi brezdomca, ki ni le brez kotička v mali sobi, ampak je potreben globoke iskrene
    ljubezni do drugega. Vse to je evharistija. To je Jezus, živi kruh, ki ga je prišel lomit s teboj in menoj.

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  73. Miro says:

    »KAJ VENDAR GLEDAŠ IVER V OČESU SVOJEGA BRATA, BRUNA V SVOJEM OČESU PA NE OPAZIŠ?« – ZAKRAMENT SPRAVE OZ. SPOVED JE BOŽJI DAR ČLOVEKU, DA LAHKO ISKRENO SPREGOVORI O SAMEMU SEBI IN NA TA NAČIN PREDA SVOJE ŽIVLJENJU V ROKE BOGU IN NJEGOVEMU USMILJENJU – VEČJA KO BO LJUBEZEN V NAŠIH SRCIH, MANJŠI BO RAZDOR MED NAMI IN MANJŠI BO RAZDOR V NAŠI DRUŽBI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 7,1-5)

    »Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+7%2C1-5&id13=1&pos=0&set=2&l=slž

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Ko srečujem ljudi, ki hodijo v parih ali v skupini, mimogrede prisluhnem njihovim pogovorom. Ne zanima me toliko vsebina, ampak bolj način pogovora. V pogovorih namreč opažam, da se velika večina ljudi pogovarja v tretji osebi. Ne pogovarjajo se o sebi, ampak o nekom, ki ga ni zraven. Tako v večini pogovorov prevladujejo zaimki »on«, »ona«, »oni«.

    Če pa se vseeno nekoliko dotaknemo vsebine pogovorov, praviloma potekajo takšni pogovori o različnih napakah, hibah ali celo grehih tretjih oseb. Navadno se pogovarjamo o naših sodelavcih, sosedih, politikih, duhovnikih, itd.

    Ljudje radi govorimo o sebi praviloma takrat, ko se želimo pred drugimi pohvaliti o naših uspehih. Vendar je to samo ena plat človeka. Človek je po naravi krhko in omejeno bitje, zato v življenju dela tudi različne napake, o katerih pa praviloma ne govori rad.

    Na ta problem je opozoril tudi Jezus z besedami: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« Jezus pove, da nima nihče pravice obsojati drugega, saj imamo sami dovolj dela s svojimi grehi.

    Zakrament sprave oz. spoved je Božji dar človeku, da lahko iskreno spregovori o samemu sebi in na ta način preda svoje življenju v roke Bogu in Njegovemu usmiljenju. Vzrok za krizo krščanstva je v veliki meri v tem, da smo v zadnjih letih in desetletjih opustili spoved ali jo jemljemo zelo površno, celo otročje. Mnogo kristjanov namreč govori, da nimajo nobenega greha in, da na ta način nimajo kaj povedati pri spovedi. Tako pa imamo pri spovedi priložnost, da pogledamo sami vase in v svoje življenje. Pri tem ne gre samo za iskanje temnih plati, ampak za celosten pogled na samega sebe. Tudi prt, ki ima madež, ima večino površine lepe, vendar smo navadno osredotočeni samo v madež, namesto, da bi znali občudovati tudi neomadeževano površino prta.

    Bistvo zakramenta sprave je resnica o samem sebi. Resnico o sebi pa lahko spoznamo samo v luči Božje besede, kar pomeni, da je branje in premišljevanje Božje besede način našega življenja. V kolikor človek ni pripravljen v resnici pogledati v globino svojega življenja in jo izročiti Bogu, je ta zakrament bolj farsa, kot pa sprejemanje Božjega usmiljenja.

    Neka gospa, ki je po več desetletjih pristopila k temu zakramentu, je Bogu izročila vse svoje življenjske padce, ki jih ni bilo malo in so bili tudi zelo težki. Nekaj časa po spovedi je srečala duhovnika, pri katerem je opravila spoved. Dejala mu je, da od takrat, ko je opravila spoved, ne more o nobenem človeku reči nič slabega, saj vidi v vsakem dobro. Prej pa je v vedno iskala nekoga, v katerega bi projicirala svoje zavoženo življenje in je zato, da bi opravičevala samo sebe, iskala slabo v drugih.

    Za Slovence je značilno, da radi govorimo o drugih predvsem slabe stvari. To pa vedno prinaša razdeljenost. Razdeljenost pa ne prihaja od Boga, ampak od njegovega nasprotnika, hudiča. Prava krščanska drža je v tem, da se ne spušča v prepire in neproduktivne debate, ampak, da v vsakem človeku, tudi v tistem, ki nam odkrito ali prikrito nasprotuje, vidi kaj dobrega. Predvsem pa se je potrebno vprašati, ali je naše življenje zares takšno, kjer drugi spoznavajo Božjo navzočnost? Prav zato, se je potrebno vedno znova ozirati v samega sebe in v t. i. črne luknje spuščati Božjo ljubezen. Večja ko bo ljubezen v naših srcih, manjši bo razdor med nami in manjši bo razdor v naši družbi.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  74. Miro says:

    CERKEV JE ENA

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Katekizem katoliške Cerkve:

    “SVETA SKRIVNOST EDINOSTI CERKVE”

    813 Cerkev je ena po svojem izvoru: “Najgloblji vzor in počelo te skrivnosti je v Trojici oseb enota enega Boga Očeta in Sina v Svetem Duhu” (E 2). Cerkev je ena po svojem ustanovitelju: “Učlovečeni Božji Sin … je namreč s svojim križem vse ljudi spravil z Bogom, znova vse zedinil v eno ljudstvo in eno telo” (CS 78,3). Cerkev je ena po svoji “duši”: “Sveti Duh, ki biva v vernikih in napolnjuje ter vodi vso Cerkev, uresničuje to čudovito občestvo vernikov in vse tako tesno združuje v Kristusu, da je on počelo edinosti Cerkve” (E 2). K bistvu Cerkve torej spada, da je ena:

    Kakšna čdovita skrivnost! Obstaja en sam Oče vsega vesoljstva, en sam Logos in tudi en sam Sveti Duh, povsod istoveten; obstaja tudi ena sama devica, ki je postala mati in jo rad imenujem Cerkev (sv. Klemen Aleksandrijski, paed. 1,6).

    814 Vendar pa ta Cerkev že od vsega začetka stopa pred nas z veliko raznoličnostjo, ki izhaja iz raznovrstnosti božjih darov in hkrati iz mnogoterosti oseb, ki te darove dobivajo. V enoti božjega ljudstva se zbirajo raznoličnosti ljudstev in kultur. Med udi Cerkve obstaja raznoličnost darov, nalog, položajev in načinov življenja; “v cerkvenem občestvu zakonito obstoje tudi delne Cerkve, ki imajo lastna izročila” (C 13). Veliko bogastvo te raznoličnosti ne nasprotuje edinosti Cerkve. Vendar pa greh in teža njegovih posledic neprestano ogrožata dar edinosti. Tudi apostol mora spodbujati, naj ohranimo “edinost duha z vezjo miru” (Ef 4,3).

    Več o tem na http://www.marija.si/gradivo/kkc/i-cerkev-je-sveta/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  75. Miro says:

    LJUBEZEN RASTE IZ NAŠE ZDRUŽITVE S KRISTUSOM

    Zelo težko je dajati Jezusa ljudem, če ga nimamo v svojih srcih. Vsi naj bi postali nosilci
    božje ljubezni. A da bi to zmogli, moramo poglobiti svoje življenje ljubezni, molitve in
    žrtvovanja. V današnji svet moramo prinašati mir, ljubezen in sočutje. Ne potrebujemo
    pušk in bomb za to delo. Potrebujemo globoko ljubezen, globoko edinost s Kristusom,
    da bi ga bili sposobni podarjati drugim. Sočutje in ljubezen morata rasti od znotraj, iz
    naše edinosti s Kristusom. In naraven sad te edinosti je ljubezen do družine, do sosedov,
    do ubogih.

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  76. Miro says:

    »NIHČE NE MORE SLUŽITI DVEMA GOSPODARJEMA« – JEZUS SPODBUJA LJUDI, KI GA POSLUŠAJO, NAJ SE OTRESEJO NEPOTREBNIH SKRBI IN NE ZAPRAVLJAJO MOČI ZA TISTO, KAR JIM NE ZAGOTAVLJA BLAGOSTANJA. BOG SAM SKRBI ZA ČLOVEKA IN ZAUPANJE V BOGA JE PRAVO BLAGOSTANJE. PRAVO BOGASTVO SE ODKRIJE V SKROMNOSTI IN PREPROSTOSTI, V ZAUPANJU V BOGA – MODROST JE V TEM, DA OSTANEMO NAVZOČI V BOGU IN VSE PODREDIMO IN IZROČIMO NJEMU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 6,24-34)

    »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu. Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one? Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec? In za obleko, kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni? Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+6%2C24-34&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Ljudje se hitro zbegamo in preusmerimo svojo pozornost od tega, k čemur smo zavezani.

    Osredotočenost na služenje Bogu pomaga človeku, da ima enega gospodarja. Če služimo dvema gospodarjema, se prej ko slej znajdemo v precepu glede tega, kako ohraniti zvestobo enemu ali drugemu. Če se je človek posvetil Bogu, potem se ne more na isti način posvetiti služenju denarja.

    Mamon oziroma denar je namreč eden največjih konkurentov Bogu, saj, vsaj na videz, človeku daje občutek varnosti in blagostanja. Posedovanje denarja človeku pravi, da je lahko neodvisen in samostojen, da se lahko zanese sam nase. Vendar ni čisto tako. Denar človeku ne more zagotoviti ničesar, saj je končno človekovo življenje v Božjih rokah.

    Jezus torej spodbuja ljudi, ki ga poslušajo, naj se otresejo nepotrebnih skrbi in ne zapravljajo moči za tisto, kar jim ne zagotavlja blagostanja. Bog sam skrbi za človeka in zaupanje v Boga je pravo blagostanje. Pravo bogastvo se odkrije v skromnosti in preprostosti, v zaupanju v Boga.

    Jezus ne kliče k brezdelju, temveč predstavlja Boga kot tistega, ki ljudi resnično hrani in oblači. Kdor ne zaupa Bogu, živi v stalni napetosti, kdor pa išče njegovo kraljestvo in njegove zakone, temu bo navrženo tudi vse drugo, kar potrebuje.

    In končno modrost, vezana na sedanjost: Vse kar je, je to, kar je tukaj in sedaj. Jutri še ne obstaja, zato ni mogoče z gotovostjo napovedati, kaj bo jutri prinesel. Če bom čakal na jutri, se mi kaj hitro lahko zgodi, da ne bom zaznal današnjega dne. Mnogi izmed nas pa živimo za jutri in tako nikoli resnično ne zaživimo. Modrost je torej v tem, da ostanemo navzoči v Bogu in vse podredimo in izročimo njemu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!!

  77. Miro says:

    MISEL BOŽJEGA SLUŽABNIKA FRIDERIKA BARAGE

    »ČE JE ČLOVEK PREPUŠČEN SAMEMU SEBI, NE MORE STORITI NIČ DOBREGA.
    ZATO KRISTJAN VEDNO IN VZTRAJNO PROSI ZA POMOČ SVETEGA DUHA, ZA
    NJEGOVO USPEŠNO VODSTVO IN ZA POMOČ V KREPOSTNEM ŽIVLJENJU.«

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  78. Miro says:

    V NOVEM VLOGU MARTIN GOLOB RAZMIŠLJA O PROCESIJAH

    »Danes sem še kar malo, ali pa precej, pod vtisom telovega, praznika Svetega Rešnjega telesa in krvi. Imeli smo lepo procesijo. Ta je simbol nas, vernikov, Cerkve, ki potuje skozi čase in rodove. Ključna je skupnost – le drug z drugim lahko delamo velike in lepe stvari, razodevamo Boga.

    Naša vera ni stvar individualizma, je občestvo. Jezus pa je na sredi med nami. Vsak zase in še posebej brez njega ne bomo prišli daleč. Jezus nas drži skupaj. Procesija pa ima še tretji pomemben element? Katerega? Povem v vlogu. Namig: naša vera ni prepričevanje, ampak pričevanje,« poudarja župnik Martin Golob.

    O Martinovem razmišljanju več v vlogu na:
    https://si.aleteia.org/2022/06/17/z-martinom-golobom-na-procesiji/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  79. Miro says:

    PAPEŽ O TEOLOGIJI, KI JE V SLUŽBI ŽIVE VERE: IMEJMO V MISLIH POVEZANOST MED VERO IN ŽIVLJENJEM

    Ob 150. obletnici revije Katoliška šola so se s papežem Frančiškom srečali formatorji in predstojniki nadškofijskega semenišča v Milanu, v okviru katerega revija tudi izhaja. Sveti oče je v govoru, ki ga je sicer izročil v branje, poudaril, da je teologija v službi žive vere Cerkve, izpostavil pa tudi pomen teologije, ki je sposobna formirati strokovnjake za človečnost in bližino.

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-06/papez-o-teologiji-ki-je-v-sluzbi-zive-vere-imejmo-v-mislih-pov.html

  80. Miro says:

    »KJER JE TVOJ ZAKLAD, TAM BO TUDI TVOJE SRCE«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 6,19-23)

    »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce. Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo temačno vse tvoje telo. Če je namreč luč, ki je v tebi, tema, kako velika je tema!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+6%2C19-23&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Znan je Jezusov izrek: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce«. Srce, ki si želi … Toda, vsi mi imamo kakšno željo? Ubogi tisti ljudje, ki nimajo nobene želje! Željo, iti naprej, proti obzorju. Za nas kristjane je to obzorje srečanje z Jezusom, srečanje ravno z Njim, ki je naše življenje, naše veselje, tisti, ki nas osrečuje.

    Postavil bom dve vprašanji. Prvo je: vsi vi, ali imate srce, ki si želi? Poskusite odgovoriti v tišini vašega srca. Imaš srce, ki si želi, ali pa imaš zaprto srce, zaspano srce, omrtvičeno srce za stvari življenja? Želja, iti naprej na srečanje z Jezusom … Drugo vprašanje: kje je tvoj zaklad, tisti, ki si ga želiš? Jezus nam je rekel: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« in jaz vas vprašam: »Kje je tvoj zaklad? Katera resničnost je zate najpomembnejša, najbolj dragocena, resničnost, ki kakor magnet privlači moje srce? Kaj privlači tvoje srce? Lahko rečem, da je to Božja ljubezen, ki je hotenje delati dobro drugim, živeti za Gospoda in za naše brate? Lahko to rečem? Vsak naj si v svojem srcu odgovori.

    Kdo bi mi lahko rekel: ‘Jaz sem eden od tistih, ki imamo delo, družino in zame je najpomembnejša resničnost to, da gre naprej z družino, z delom…’ Seveda, res je, pomembno je, toda, katera je tista moč, ki drži skupaj družino? Ljubezen je tista, in kdo seje ljubezen v naše srce? Bog. Božja ljubezen. In ravno Božja ljubezen je tista, ki daje smisel majhnim vsakodnevnim prizadevanjem in ki tudi pomaga pri soočanju z velikimi preizkušnjami. Resničen človekov zaklad je to, da gremo v življenju naprej z ljubeznijo, s tisto ljubeznijo, ki jo je Gospod posejal v srce, z Božjo ljubeznijo. In to je resničen zaklad.

    Toda Božja ljubezen, kaj je to? Ni nekaj nedoločenega, neko splošno čustvo. Božja ljubezen ima ime in obličje: Jezus Kristus. Božja ljubezen se pokaže v Jezusu. Je ljubezen, ki da vrednost in lepoto vsemu ostalemu, torej družini, delu, študiju, prijateljstvu, umetnosti, vsaki človeški dejavnosti. Daje pa tudi smisel negativnim izkušnjam, saj nam ta ljubezen omogoči iti preko teh izkušenj, iti preko, da ne ostanemo sužnji zla, omogoča nam iti čez ter nam vedno odpira upanje. Poglejte, Božja ljubezen nas v Jezusu vedno odpira za upanje, za obzorje upanja, za končno obzorje našega romanja. V tem tudi napori in padci najdejo svoj smisel. Tudi naši grehi najdejo smisel v Božji ljubezni, saj nam ta Božja ljubezen v Jezusu Kristusu vedno odpušča. Tako nas ljubi, da nam vedno odpušča.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  81. Miro says:

    NESKONČNO ZVESTA LJUBEZEN

    NE BOJ SE. BOG TE LJUBI IN HOČE, DA SE LJUBIMO MED SEBOJ, KOT NAS ON LJUBI.
    UBOGI IN SLABOTNI SMO, A ON NAS LJUBI Z NESKONČNO ZVESTO LJUBEZNIJO.

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  82. Miro says:

    CERKEV JE ENA, SVETA, KATOLIŠKA IN APOSTOLSKA

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Katekizem katoliške Cerkve:

    811 “To je edina Kristusova Cerkev, katero v veroizpovedi priznavamo kot eno, sveto, katoliško in apostolsko” (C 8). Ti štirje med seboj neločljivo povezani pridevki (prim. DS 2888) označujejo bistvene poteze Cerkve in njenega poslanstva. Cerkev jih nima sama iz sebe; Kristus je tisti, ki po Svetem Duhu daje svoji Cerkvi, da je ena, sveta, katoliška in apostolska; in on je tudi tisti, ki jo kliče, naj uresničuje vsako od teh lastnosti.

    812 Samo vera more prepoznati, da ima Cerkev te lastnosti iz svojega božjega izvora. Njihova zgodovinska javljanja so znaki (notae), ki tudi jasno govorijo človeškemu razumu. Cerkev je, kakor pravi 1. vatikanski koncil, “zaradi svoje … svetosti, vesoljne edinosti in nepremagljive trdnosti že sama po sebi velik in stalen nagib verovnosti ter neovrgljivo pričevanje, da ima božje poslanstvo” (DS 3013).

    http://www.marija.si/gradivo/kkc/3-odstavek-cerkev-je-ena-sveta-katoliska/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  83. Miro says:

    TIŠINA, VELIKA UČITELJICA

    Tišina ima svoje življenje. Ni samo tisto življenje, ki je okoli besed in v ozadju podob in dogodkov. Tišina je sam temelj vse resničnosti. Čisto bitje je tisto, iz česar prihaja vse drugo in h kateremu se vse stvari vračajo. Tišina je kot resničnost najbližja zaveznica Boga.

    Ko se s tišino povežemo kot z živo, prvotno prisotnostjo, potem lahko vidimo vse druge stvari in jih globoko izkusimo. Tišina ni le odsotnost, ampak prvinska navzočnost. Tišina obkroža vsak »vem« s ponižnim in potrpežljivim »ne vem.« Ščiti avtonomijo in dostojanstvo dogodkov, oseb, živali in vsega ustvarjenega.

    Najti moramo način, da se vrnemo na ta kraj notranje tišine, da živimo in bivamo v njem. Zunanja tišina brez notranje pomeni zelo malo. Vse drugo se zdi veliko bolj jasno, ko se pojavi ali izhaja iz tišine. Brez tišine resnično ne doživimo svojih izkušenj. Tu smo, toda nismo v globini. Imamo veliko izkušenj, vendar te nimajo moči, da bi nas spremenile, nas prebudile ali nam podelile veselje in mir, ki ga svet ne more dati, kot pravi Jezus (Jn 14,27).

    Brez določene stopnje notranje in celo zunanje tišine nikoli ne živimo, nikoli ne okusimo trenutka. Nasprotje kontemplacije ni akcija, ampak reakcija. Počakati moramo na čisto dejanje, ki izhaja iz globoke tišine.

    https://www.duhovno-spremljanje.si/2020/tisina-velika-uciteljica/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  84. Miro says:

    SAMOUMEVNO JE IZŽAREVATI NJEGOVO LJUBEZEN

    KRISTJAN JE TABERNAKELJ ŽIVEGA BOGA. ON ME JE USTVARIL. ON ME JE
    IZBRAL. ON BIVA V MENI, KER ME JE ŽELEL. SEDAJ KO VESTE, KAKO ZELO VAS
    BOG LJUBI, JE SAMO PO SEBI UMEVNO, DA PREŽIVITE OSTALI DEL ŽIVLJENJA
    TAKO, DA IZŽAREVATE TO LJUBEZEN.

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  85. Miro says:

    DOPUSTITE BOGU, DA ON BOJUJE VAŠE BITKE

    Piše: James George

    Pogosto se nam zdi, da še nismo izbojevali ene bitke, ko se že začne druga, ali pa, da se naše preizkušnje kar vrstijo. Včasih ugotovimo, kaj se dogaja, ne pa vedno.

    Vsak dan se kdo od naših znancev ali kar mi sami znajdemo v takem položaju. Izzivi in preizkušnje so resnični. Tudi če smo trenutno v mirnejšem obdobju, je le vprašanje časa, kdaj se bomo spet znašli v bitki.

    Pravi izziv ni v boju, ampak v tem, da prepoznamo, kdo je pravi sovražnik. Včasih se namreč bojujemo z Bogom, namesto da bi mu zaupali in prepustili, da se On bojuje za nas proti pravemu sovražniku naših duš – hudiču.

    OPUSTIMO BOJ Z BOGOM IN MU DOPUSTIMO, DA SE ON BOJUJE ZA NAS

    Slišal sem govoriti ljudi, da ne potrebujejo Boga. Na koncu so zapravili vse svoje življenje, da bi to dokazali.

    Poznam tudi vernike, ki imajo kljub veri težave s tem, da Bogu prepustijo nadzor v lastnem boju. Bogu preprečujejo, da bi deloval, ker hočejo sami reševati stvari.

    Nato spremenijo svoje mišljenje in krivijo Boga, ker jim ni pomagal ali ker jim ni prišel pravočasno na pomoč. V resnici je Bog z njimi vso preizkušnjo, toda njihove misli, dejanja in izjave Bogu preprečujejo, da bi deloval.

    Več o tem na: https://operando.org/dopustite-bogu-da-on-bojuje-vase-bitke/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  86. Miro says:

    SVETO REŠNJE TELO IN KRI – »TO DELAJTE« – JEZUS ZAPOVE, DA BI PONAVLJALI NJEGOVO DEJANJE, PREKO KATEREGA NAM JE PODARIL SVOJE TELO IN SVOJO KRI, KO JE VZEL KRUH, SE ZAHVALIL, GA RAZLOMIL, TER PRAV TAKO TUDI KELIH

    BERILO IZ 1. PISMA APOSTOLA PAVLA KORINČANOM (1 Kor 11,23-26)

    Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin.« Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 9,11-17)

    Ko so množice to izvedele, so šle za njim. Sprejel jih je in jim govoril o Božjem kraljestvu ter ozdravljal vse, ki so bili potrebni ozdravljenja. Medtem se je dan začel nagibati. Pristopili so dvanajsteri in mu rekli: »Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke, da prenoči in si najde živeža; tukaj smo na pustem kraju.« Dejal jim je: »Dajte jim vi jesti!« Oni pa so rekli: »Nimamo več kot pet hlebov in dve ribi, razen če gremo in kupimo hrano za vse to ljudstvo.« Bilo pa je okoli pet tisoč mož. Dejal je svojim učencem: »Posedite jih v skupinah približno po petdeset.« Storili so tako in vse posedli. Tedaj je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil in dajal učencem, da so jih delili med množico. Vsi so jedli in se nasitili. Pobrali so, kar jim je ostalo, in tega je bilo za dvanajst košar koščkov.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+9%2C11-17&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Pridi in poglej, Ervin Mozetič)

    Pavlova pripoved o ustanovitvi evharistije je najstarejše pričevanje o Kristusovih besedah med zadnjo večerjo. ‘To delajte’: Jezus zapove, da bi ponavljali njegovo dejanje, preko katerega nam je podaril svoje Telo in svojo Kri, ko je vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil, ter prav tako tudi kelih. To dejanje je prispelo do nas. Pomeni ‘delati’ evharistijo, katere glavna oseba je vedno Jezus, vendar pa se udejanja preko naših ubogih rok, maziljenih s Svetim Duhom.

    ‘To delajte.’ Jezus je svojim učencem že pred tem naročil, da bi ‘delali’ tisto, kar je bilo v njegovem duhu že jasno, in sicer v poslušnosti Očetovi volji. V odlomku iz Lukovega evangelija smo slišali, kako jim je pred utrujeno in lačno množico dejal: ‘Dajte jim vi jesti’. V resnici je Jezus tisti, ki blagoslovi in razlomi hlebe ter nasiti vse tiste ljudi, toda pet hlebov in dve ribi so ponudili učenci, in Jezus je hotel prav to: da bi, namesto da bi množico odpustili, dali na razpolago tisto malo, kar so imeli. Tako vidimo še eno dejanje: kosi kruha, ki so ga razlomile svete in častitljive roke Gospoda, so bili dani v uboge roke učencev, ki so kruh razdelili ljudem. Tudi to pomeni ‘delati’ z Jezusom, dati jesti skupaj z Njim.

    Jezus dobro ve, kaj storiti, vendar želi v to vključiti tudi svoje učence, želi jih vzgajati. Drža učencev je povsem človeška. Iščejo realno rešitev, ki ne bo povzročila preveč težav: ‘Odpusti množico’, pravijo, ‘naj vsak poskrbi zase, kakor more, saj si itak že veliko storil za njih; pridigal si jim, ozdravil bolnike…, odpusti množico’.

    Jezusova drža pa je povsem drugačna, saj izhaja iz njegove povezanosti z Očetom ter iz sočutja do ljudi, … saj čuti naše težave, naše slabosti, naše potrebe… Jezus popolnoma zaupa nebeškemu Očetu, ve, da je Njemu vse mogoče. Zato reče učencem, naj posedejo ljudi v skupinah po petdeset, kar ni naključno; saj to pomeni, da niso več množica, temveč skupnost, ki jo s kruhom hrani Bog. Potem vzame te hlebe in ribi, se ozre v nebo, jih blagoslovi, kar zelo jasno kaže na evharistijo, jih razlomi in začne dajati učencem, učenci pa delijo naprej… in kruha ter rib ne zmanjka! Poglejte čudež: ki pa je bolj v razdelitvi kot pomnožitvi, saj jo vodi vera in molitev. Vsi so jedli in je še ostalo. To je znamenje Jezusa, Božjega kruha za človeštvo.

    Učenci so sicer videli, vendar niso povsem dobro razumeli sporočilo. Bili so, kakor tudi množica, navdušeni zaradi uspeha. Ponovno so šli za človeško logiko in ne Božjo, ki je logika služenja, ljubezni, vere. Praznik Rešnjega Telesa in Krvi nas poziva, da se spreobrnemo k veri v Previdnost, da delimo z drugimi to malo, kar smo in kar imamo ter da se nikoli ne zapremo sami vase.

    Jasno je, da ta čudež ne želi nasititi lakote samo enega dne, ampak je znamenje tistega, kar ima Kristus namen izpolniti za odrešenje celotnega človeštva, ko podari svoje meso in svojo kri. Pa vendar je vedno treba iti preko teh dveh majhnih dejanj: ponuditi tistih nekaj hlebov in rib, ki jih imamo; sprejeti razlomljeni kruh iz Jezusovih rok in ga razdeliti vsem.

    Pomnožitev kruha izvira iz Jezusovih besed učencem: ‘Vi sami jim dajte…’ Učenci razdelijo tisto malo, kar imajo. Ravno tistih nekaj hlebov in rib v Gospodovih rokah nasiti vso množico. V Cerkvi in tudi v družbi, je ključna beseda, ki se je ne smemo bati, solidarnost; dati na razpolago Bogu to, kar imamo, naše male zmožnosti, kajti samo v razdeljevanju, v podarjanju, bo naše življenje rodovitno, rodilo bo sadove… Ta večer nam Gospod ponovno razdeljuje kruh, ki je njegovo telo, on sam se podarja. In tudi mi doživljamo solidarnost Boga s človekom; solidarnost, ki se nikoli ne izčrpa; solidarnost, ki nas vedno osupne. Bog nam postane bližnji, v žrtvi križa se poniža in vstopi v temo smrti, da bi nam dal svoje življenje, ki premaga zlo, egoizem in smrt. Jezus se nam tudi ta večer daje v evharistiji, z nami deli isto pot, postane hrana, ki podpira naše življenje tudi v trenutkih, ko pot postane težka in ovire upočasnjujejo naše korake. V evharistiji nas Gospod spodbuja, da hodimo po njegovi poti služenja, razdeljevanja, poklanjanja. Tisto malo, kar imamo, tisto malo, kar smo, če razdelimo, bo postalo bogastvo, kajti moč Boga, ki je ljubezen, vstopa v našo revščino in jo spreminja.

    Prosimo našo Mater Marijo, naj nam pomaga pri tej spreobrnitvi, da bomo resnično in bolj hodili za tistim Jezusom, ki ga častimo v evharistiji. Tako bodi.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  87. Miro says:

    NA PRAZNIK SV. REŠNJEGA TELESA IN KRVI OBHAJAMO JEZUSOVO NAVZOČNOST V ZAKRAMENTU SV. REŠNJEGA TELESA IN KRVI – EVHARISTIJE, KI JE SREDIŠČE KRŠČANSKE VERE IN ZAKRAMENTALNEGA ŽIVLJENJA VERNIH

    Na praznik sv. Rešnjega telesa in krvi (obhajamo ga v četrtek drugi teden po prazniku binkoštih) so ponekod v navadi različne oblike procesij, s čimer verniki tudi navzven pokažejo svojo vero. Praznik je zapovedan, zato se katoličani ta dan udeležijo bogoslužja.

    EVHARISTIJA JE NAJPREJ ZAKRAMENT BOŽJE LJUBEZNI DO LJUDI

    Izraz evharistija prihaja iz grškega glagola eucharistein, ki pomeni zahvaljevati se. Evharistija je primarni zakrament predvsem zato, ker je pri drugih zakramentih prisotno deleženje pri neki Kristusovi kreposti, pri evharistiji pa je vsebovan Kristus sam, učlovečena Beseda, glavni avtor zakramentov. Sama v sebi je evharistija najprej zakrament Božje ljubezni do ljudi, kot jo označuje tridentinski koncil. Nato je zakrament edinosti Cerkve, saj se z evharistijo izrazi in hkrati uresničuje edinost Božjega ljudstva. Z drugim vatikanskim koncilom bi lahko sintetizirali, da je Kristus pri zadnji večerji zaupal svoji Cerkvi “spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave” (B 47).

    OBHAJANJE EVHARISTIJE RAZPOZNAVNO ZNAMENJE KRISTJANOV

    Za zakrament evharistije so se v zgodovini Cerkve izoblikovali različni vidiki in različna imena. Jezus je pri zadnji večerji z učenci, pri kateri je kruh spremenil v svoje telo ter vino v svojo kri, postavil zakrament evharistije, njegovo obhajanje pa je od začetkov krščanstva razpoznavno znamenje kristjanov. Postavitve zakramenta evharistije se spominjamo pri vsaki maši, posebej tedaj, ko duhovnik izreka posvetilne besede nad kruhom in vinom. Kristjani verujemo, da kruh po prebistvenju (transsubstanciaciji) postane Jezusovo telo, vino pa Jezusova kri.

    Posvečene hostije se hranijo v ciborijih, eno hostijo pa v običajno umetniško izdelani monštranci. Namen hranjenja posvečenih hostij je dejstvo Jezusove trajne navzočnosti v zakramentalni obliki kot tudi možnost za češčenje. Duhovniki monštranco izpostavljajo v češčenje za posebne priložnosti, ob veliki noči in prazniku sv. Rešnjega telesa in krvi pa so v navadi tudi procesije, ki potekajo po cerkvah in/ali v bližnji okolici. Za praznik sv. Rešnjega telesa in krvi je marsikje v navadi postavljanje začasnih kapelic ali oltarjev, mimo katerih poteka sprevod. Duhovnika z monštranco poleg bogoslužnih sodelavcev spremljajo verniki in s tem izrazijo zunanjo versko pripadnost.

    EVHARISTIJA – POLNOST IN VRH UVAJANJA V KRŠČANSTVO

    Zakrament evharistije skupaj s krstom in birmo sodi med zakramente uvajanja v krščanstvo. Otroci, ki so redno vključeni v proces kateheze, ki poteka v župnijah, v Cerkvi na Slovenskem k prvemu obhajilu pristopijo na koncu tretjega razreda. Evharistija pomeni tako polnost in vrh uvajanja v krščanstvo.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/praznik-sv-resnjega-telesa-in-krvi

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  88. Miro says:

    MISEL SV. KARLA DE FOUCAULDA

    »IMEJTE GLOBOKO VERO, KI JI NI NIČ NEMOGOČE, ZATO OB NJEJ SKRB,
    NEVARNOST IN STRAH IZGUBIJO SVOJO MOČ.«

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  89. Miro says:

    »KADAR PA TI MOLIŠ, POJDI V SVOJO SOBO, ZAPRI VRATA IN MÔLI K SVOJEMU OČETU, KI JE NA SKRIVNEM. IN TVOJ OČE, KI VIDI NA SKRIVNEM, TI BO POVRNIL« – MILOŠČINA, MOLITEV IN POST SO TRIJE IZRAZI LJUBEZNI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 6,1-6.16-18)

    O MILOŠČINI

    »Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Tako bo tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.«

    O MOLITVI

    »In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.«

    O POSTU

    »Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+6%2C1-6.16-18&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Današnji evangelij se zdi skoraj zavajajoč. Zakaj? Zdi se, da je bistveno, da se pri miloščini, molitvi in postu skrijemo pred svetom in hkrati pričakujemo plačilo nebeškega Očeta. Jezus sicer daje konkretne primere in spodbude, a bistvo ni v tem ali se skrijemo ali ne. Vprašanje, ki ga Jezus v tem govoru načenja je, kaj nas pri naših dejanjih vodi. Ali nas vodi videz ali ostajamo pri srcu? Ali smo ves čas pred Bogom, ali se postavljamo pred ljudi. Jezus ne prenese hinavščine, lepega videza in pokvarjenega srca. Poglejmo, o čem pravzaprav govorijo miloščina, molitev in post in zakaj je takšen problem, če se pri tem razkazujemo in čakamo na božje plačilo.

    Miloščina, molitev in post so trije izrazi ljubezni. Miloščina, naj bi odražala našo ljubezen do bližnjega, molitev ljubezen do Boga in post ljubezen do samega sebe. Seveda se vse tri lahko nanašajo tudi na druge, a v prvi vrsti se mora ta ljubezen uresničiti v cilju, ki mu je posebej posvečena. In če je to vprašanje ljubezni, potem se moramo vprašati, kdaj doseže ta ljubezen resničen cilj?

    Kdaj je ljubezen do bližnjega pristna? Ljubezen se uresniči, ko izhaja iz globoke želje in resničnega prizadevanja, da bi drugega videli in odgovorili na njegovo stisko. Jezus nas ne nagovarja, naj dajemo več, ampak naj se vprašamo, s kakšnim namenom, s kakšnim srcem dajemo. Ali nas res skrbi za bližnjega, ali je drugi sredstvo tolažbe oz. ne bodi ga treba, ki mu moramo nekaj dati, da smo človeški?

    Jezus opozarja na ozadja naših dejanj. Naj jih prečistimo, zato se moramo ustaviti ob naših najglobljih vzgibih. Ali jih poznamo? Ali se ustavljamo ob čustvenih vzgibih naših odnosov? Ali jih preverjamo v luči evangelija? Ali se zadovoljimo z lepim videzom? Postni čas je čas prečiščevanja naše ljubezni.

    Molitev naj bi bila srečanje z Bogom, torej je v prvi vrsti odraz naše ljubezni do Njega. Naše molitve so lahko čudovite, polne lepih besed in obredov. A so podobne raznim našim srečanjem, praznovanjem in pogovorom, v katerih se bolj skrivamo kot razkrivamo. Cilj molitve je srečati Boga. Še več, ob srečanju z njim, prevzeti njegovo voljo za svojo, se mu popolnoma podrediti.

    Post je čas, da se še bolj zavzeto lotimo razlaščanja svojih želja in pričakovanj ter dovolimo, da Bog spregovori. Ni mogoče srečati Boga, če smo polni sebe. Izprazniti se, dovoliti, da Bog vstopi v naše življenje oz. da mi vstopimo v življenje Boga, to je temeljni namen molitve in bistvo ljubezni do Boga.

    Tretje dejanje postnega časa je post sam. Odpoved naj bi nas prečiščevala vsega, kar ni v nas božjega. Zato je najbolj nesprejemljivo, če se v postu oziramo po tem ali nas drugi vidijo ali ne. Samo post, ki je usmerjen v prečiščevanje našega notranjega sveta, je pravi post. Srečanje z nami samimi se bo zgodilo, ko se bomo v postnih vajah osvobajali vseh navezanosti na zunanji svet, ki nas oddaljujejo od čudovite božje podobe v nas.

    Prečistimo svojo ljubezen do bližnjega, ko razmišljamo o ‘miloščini’ in jo dajemo. Očistimo se praznih molitev, ko stopamo pred Gospoda. Naj znova zasijemo kot božji otroci.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  90. Hvala says:

    POTRPLJENJE JE SPREMLJEVALEC MODROSTI, BREZ VZTRAJANJA NE DOSEŽEŠ NIČESAR VELIKEGA, NAJMOČNEJŠE DUŠE SO IZŠLE IZ TRPLJENJA (Aleteia).

    Koliko kdo moli, kdaj in kako pa ve samo BOG.

    • Hvala says:

      Od Boga ne more nihče nikdar ničesar izsiliti, pred Boga moramo priti odkrito in moliti spontano z vsem srcem.

      • Miro says:

        Tako je. O tem smo že velikokrat pisali. Ponovno hvala za vašo spodbudno misel. Molimo ponižno, iskreno in vztrajno za vse, ki na tem portalu prosijo za molitev. Pridi, Sveti Duh! Bogu hvala za vse, kar nam podarja na priprošnjo Preblažene Device Marije, svetega Jožefa in vseh svetnikov.

        BOŽJE USMILJENJE, STUDENEC BOLNIM IN TRPEČIM, ZAUPAMO VATE!

  91. Miro says:

    JEZUS VRATA SVETOSTI

    Milost je beseda, ki jo uporabljamo za opis trenutka, ko je naša duša deležna sodelovanja z Bogom. Vemo tudi, da je svetost ključna lastnost Boga, ki jo posreduje tudi drugim bitjem, zaradi česar so del njegovega stvarstva. Milost je sodelovanje v Božji svetosti, ki nam jo nakloni, ko vredno prejmemo zakramente.

    Da je oseba v stanju milosti, pomeni, da Bog v njej prebiva, da je posvečena. Če Bog biva v osebi, jo preoblikuje. Milost nas prenavlja in preoblikuje. To se izvrši po Svetem Duhu, ko se milost vtisne v našo dušo. Tako se po dejanju Svetega Duha v nas naseli Bog.

    Še več, po zakramentih, še posebej po svetem krstu in evharistiji, se spremenimo v Božje otroke, prejmemo dostojanstvo Božjega otroštva, kar je nedvomno drzna trditev.

    Po drugi strani si upamo reči, v soglasju s Cerkvijo, da vsi ljudje prejemajo luč in milost, ki izhaja iz Jezusa. Njegovi milostni darovi pomagajo vsemu človeštvu vseh časov in vseh ver.

    Milost se ne sme razumeti kot nekaj neobičajnega in namenjenega le kristjanom. S katoliško cerkvijo verujemo, da delovanje Svetega Duha seže do vseh ljudi, ne glede na raso in prepričanje.

    V okoliščinah vsakdanjega življenja, bolezni, poslovnega neuspeha, finančnih težavah, izgubi bližnjega, nas ob branju evangelija Sveti Duh vabi, da odkrijemo luč in milost, ki nam je na dosegu.

    Kot sad Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja je postalo življenje vseh ljudi in vseh časov, življenje vsakega izmed nas, odprto za delovanje Duha. Sveti Duh nas želi popeljati k svetosti ali po milosti, ki jo prejmemo vsi po Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju ali po zakramentih, ki jih prejemamo kot kristjani.

    Jezus je človeško življenje odprl Božji milosti. Odprl je naše življenje sodelovanju z življenjem Boga, svetosti.

    Res je tudi, da smo kot osebe svobodni in da Bog našo svobodo spoštuje, zato je možno, da se za luč in milost, ki nam jo daje Sveti Duh, ne zmenimo. V vsakem primeru, naj jo človek sprejme ali ignorira, obstaja pot, po kateri se Božja svetost udejanja v človeku.

    Treba je po eni strani ločevati: med Kristusovo lučjo in milostjo, ki se razdaja vsem in ki služi, da se nekdo približa k Jezusu, ne glede na vero in na to, če jo ima. Čeprav se ne osvobodijo greha, se pripravljajo na zedinjenje z Jezusom. In po drugi strani med posvečujočo milostjo, ki se prejme pri krstu in drugih zakramentih, ki nas posvečuje, pobožanstvi in naredi sodelujoče v Božji svetosti.

    Luč in milost, ki se podeljuje vsem, ne odrešuje od greha. Rešitev od greha, ki je pogoj za prejem posvečujoče milosti, prihaja, ko Jezusovo trpljenje in smrt svobodno sprejmemo po zakramentih. Več o tem v naslednjih oznanilih.

    Rafael Arias Villalta

    Povzeto po: https://zupnija.trnovo.info/jezus-vrata-svetosti/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  92. Hvala says:

    Tudi ostale prosilne prosim za odpuščanje, če ste vzeli moje pisanje kot prisiljevanje K Bogu!

    Vse dobro vsem želim!

    • Miro says:

      Ga. Hvala, ne vidim večjega problema. Potrebno pa je, da že večkrat omenjene stvari s skupnimi močmi še izboljšamo v prid ljudi v stiski. Bistveno je, da se čim bolj povežemo v molitvah za trpeče, Cerkev, za mir na svetu, za spreobrnjenje grešnikov, za nove duhovne poklice itd. K temu nas spodbujajo klici Device Marije: Molite, molite, molite … Poslušajmo njena naročila in se po tem v življenju zvesto ravnajmo. To seveda velja za vse nas, vključno z mano, ki pišem te vrstice.

      Vse dobro tudi vam v Gospodu!

      Z molitvijo začnimo že zdaj:

      POD TVOJE VARSTVO PRIBEŽIMO

      Pod tvoje varstvo pribežimo,
      o sveta božja Porodnica,
      ne zavrzi naših prošenj
      v naših potrebah,
      temveč reši nas
      vselej vseh nevarnosti,
      o častitljiva in blagoslovljena Devica,
      naša gospa, naša srednica,
      naša besednica!
      S svojim Sinom nas spravi,
      svojemu Sinu nas priporoči,
      svojemu Sinu nas izroči!

      Presveto Srce Jezusovo usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!

  93. Miro says:

    Ker je glede potrebnosti duhovnega spremljanja še precej nepoznavanja, ponovno spomnimo na:

    DUHOVNO SPREMLJANJE JE OSEBNA DUHOVNA POMOČ KRISTJANU. UDEJANJA SE ZNOTRAJ DUHOVNEGA POGOVORA MED DUHOVNIM SPREMLJEVALCEM IN SPREMLJANCEM, KI ŽELI RAZVIJATI GLOBLJI OSEBNI ODNOS Z BOGOM ZNOTRAJ RAZLIČNIH SKUPNOSTI, V KATERIH ŽELI ŽIVETI IN DELOVATI V DUHU EVANGELIJA.

    NAMEN DUHOVNEGA SPREMLJANJA

    Človek je poklican, da sodeluje z Božjim delovanjem in da vedno bolj celostno sprejme in živi odrešenje. Ko dopusti, da ga povsem prežme Sveti Duh in Očetova ljubezen, more postati ljubeča daritev svetu, tako da v vsem razodeva Božjo ljubezen in moč Svetega Duha. Za takšno duhovno življenje ne zadostuje le razumsko spoznanje Boga, tudi ne voluntaristična vztrajnost, ki je pogosto podobna trmoglavosti, prav tako pa tudi ne sentimentalna navdušenost. Graditev takšne duhovnosti, takšnega celovitega odnosa s troedinim Bogom je pogosto zelo dolgotrajen proces, pot mnogih padcev in vstajanj, pot velikega petka in sobote, ki edina more pripeljati do velikonočnega vstajenja in popolne duhovne preobrazbe. In prav takšna duhovnost potrebuje pomoč duhovnega spremljanja.

    Duhovnost, ki se ne omejuje zgolj na etično-moralno življenje, temveč odpira človeka za življenje v Svetem Duhu in iz njega ter mu pomaga živeti življenje novega človeka po krstu, tj. resnično bivanjsko zraščenost s Kristusovo smrtjo in vstajenjem, omogoča prav razumeti duhovno spremljanje in ga tudi sprejeti. V tej luči je duhovno spremljanje izkustvo duhovne pomoči, ki se uresničuje v medosebnem odnosu med duhovnim spremljevalcem in spremljancem v duhovnem pogovoru, katere bližnji cilj je razločevanje Božje volje, ki omogoča spremljancu človeško in duhovno zorenje, da bi dosegel polno zrelost v Kristusu.

    Duhovni spremljevalec torej pomaga hoditi spremljancu po poti razločevanja, poti razbiranja čutenj in misli, da bi lahko prepoznal, kako in na kakšen način mu govori Bog, kateri vzgibi in misli prihajajo od Duha in kateri ne. Brez te modrosti razločevanja notranjih duhovnih vzgibov pravzaprav ne more vedeti, katerim vzgibom naj da prednost. Prav tako pa je nemogoče, da bi izpolnjeval Božjo voljo, če se ne nauči, kako živeti z Bogom, mu prisluhniti in prepoznati njegovo govorico, ki jo Bog rabi samo zanj.

    Duhovno spremljanje ni niti psihološka pomoč niti preprosto klepetanje z duhovnim spremljevalcem, temveč srečanje treh, pri čemer ima Sveti Duh odločilno vlogo. Zato je potrebno pred duhovnim pogovorom moliti, da bi se zavedli te njegove navzočnosti in da bi to srečanje izročili povsem njegovemu vodstvu. Če nimamo te gotovosti, da on deluje po duhovnem spremljanju, potem je pravzaprav čas srečanja zapravljanje časa. Sveti Duh je dar. Zanj mora prositi tako spremljevalec kot spremljanec. Prav po molitvi za navzočnost in vodstvo Svetega Duha v duhovnem pogovoru ter zase in za duhovnega spremljevalca, postaja duhovno spremljanje resnični dar, ki nam je dan za našo človeško in duhovno rast.

    VSEBINA DUHOVNEGA POGOVORA

    Na kratko bi lahko rekli, da so osnovna vsebina duhovnega pogovora ali dialoga pretekla in sedanja duhovna izkustva. Duhovni pogovor najprej preveri pretekla duhovna izkustva, nato ozavesti sedanja izkustva, da bi potem ob vsem tem našel smer življenja v prihodnosti.Mnogi želijo natančno vedeti, katere teme se morajo vključiti v duhovni pogovor. O tem je zelo težko govoriti, kajti vanj je vključen ves človek, vse njegovo konkretno življenje, torej vse, kar vpliva na njegovo duhovno življenje in rast le-tega.
    Duhovni pogovor vključuje vso osebno življenje, ne samo molitveno, da bi mogli vse to upoštevati in razčleniti v luči naše vedno bolj pozorne in jasne hoje za Kristusom ter bi mogli tako vedno bolj človeško in duhovno zoreti in nekoč doseči polnost življenja v troedinem Bogu. Duhovni spremljevalec je še posebej pozoren na vzgibe tolažbe in potrtosti, ki jih spremljanec čuti v sebi v času molitve in v vsakdanjem življenju, kajti le-ti na poseben način razkrivajo, kako Bog deluje v njem in ga vodi.

    KAJ SE ZAHTEVA PRI DUHOVNEM SPREMLJANJU?

    Najpomembnejše je, da smo iskreni in konkretni: duhovni pogovor ne sme biti nekakšno teoretiziranje, izmenjava idej, lepih misli temveč mora izhajati iz konkretnega življenja in biti vanj usmerjen. V današnjem času sta navzoči predvsem dve nevarnosti:

    – ne dopustimo, da nam kdo pomaga (»Jaz grem in bom videl; če se mi bo zdelo dobro, bom sprejel, če pa ne, pa ne bom!«)

    – pričakujemo, da nas bodo drugi nadomestili, se odločili namesto nas (»Hočem vse! Kar mi bo rekel, bom storil! Upam, da mi bo rekel, kaj naj storim!«)

    KAJ SE PRIČAKUJE OD SPREMLJANCA?

    –Vsaj nekaj resnosti: vztrajna volja spremljanca, da bi rasel, da bi šel naprej …

    – Odprtost in iskrenost: kdor želi, da bi bil spremljan, mora biti zelo odprt in odkrit.

    – Zaupanje v duhovnega spremljanca in navzočnost Svetega Duha: pripravljenost, da prisluhne tudi »nadležnim« stvarem, ki ji jih razkriva Duh po duhovnem spremljevalcu.

    – Ponižnost: samo kdor je ponižen, more prositi in sprejeti duhovno pomoč spremljevalca. Duhovni spremljevalec išče skupaj z spremljancem, ga posluša, zanj moli, mu pomaga soočiti se z njegovimi težavami, odkriti in razločevati Božjo voljo, mu razkriva navzočnost Svetega Duha v njegovem vsakdanjem življenju, v njegovih vzgibih tolažbe in potrtosti ter različnih občutkih, ga vodi k Jezusu itd. Če duhovno vodstvo ne daje nobenih sadov, je gotovo napačno zasnovano in je najbolje, da se prekine.

    Prispevek p. Ivana Platovnjaka DJ

    Povzeto po: https://duhovnoizpopolnjevanje.si/2020/08/11/duhovno-spremljanje/

  94. Miro says:

    CERKEV, TEMPELJ SVETEGA DUHA

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Katekizem katoliške Cerkve:

    797 “Kar je naš duh, to je naša duša, za naše ude, to je Sveti Duh za Kristusove ude, za Kristusovo telo, ki je Cerkev” (sv. Avguštin, serm. 267,4). “Ta Kristusov Duh kot nevidno počelo povezuje vse dele telesa tako medsebojno kakor tudi z vzvišeno glavo. Saj je ta Duh ves v glavi, ves v telesu, ves v posameznih udih” (Pij XII., okr. “Mystici corporis”: DS 3808). Po delovanju Svetega Duha je Cerkev “svetišče živega Boga” (2 Kor 6,15; prim. 1 Kor 3,16-17; Ef 2,21):

    Cerkvi sami je bil zaupan “Dar Boga samega” … Vanjo je bilo položeno občestvo s Kristusom, se pravi Sveti Duh, poroštvo netrohljivosti, potrditev naše vere in lestev našega dviganja k Bogu … Kajti kjer je Cerkev, tam je tudi božji Duh; in kjer je božji Duh, tam je Cerkev in vsa milost (sv. Irenej, haer. 3,24,1).

    Več o tem na http://www.marija.si/gradivo/kkc/iii-cerkev-tempelj-svetega-duha/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  95. Miro says:

    NEŽNOST BOŽJE LJUBEZNI

    ŽELIM URESNIČITI NEŽNOST BOŽJE LJUBEZNI. POKLICAL SEM TE PO IMENU. MOJ SI.
    VODA SKUŠNJAV TE NE BO ODPLAVILA. OGENJ GREHA TE NE BO OPEKEL. ZAPISAL SEM
    TE NA OBE DLANI. DRAG SI MI. LJUBIM TE. (PO IZ 43) OHRANITE VESELJE LJUBEČEGA
    BOGA, LJUBEČEGA JEZUSA V SVOJEM SRCU IN RAZDELITE TO VESELJE Z VSEMI, KI JIH
    SREČATE.

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  96. Miro says:

    NE MOREM IN NE ZNAM SE VESELITI SREČE BLIŽNJIH (revija Ognjišče)

    Odlomek iz pisma bralca:

    »Zavist je greh, ki gloda in razjeda, v njem ni strasti, ni užitka, ni zabave, je zgolj trpljenje in duhovna beda,« pravi pesnik Leon Oblak. Kako dobro razumem te besede! Vsak dan jih izkusim! Moj duh gnije in hkrati ječi. Moje življenje je boj, … ne boj, mesarsko klanje! Notranji boj med egoizmom in sočutjem, med žalostjo in veseljem, med nevoščljivostjo in dobrotljivostjo. Vse je krvavo. A te krvave bitke ni moč zaznati, za ta boj vemo le Bog, hudič, jaz in morda prijatelj, ki za mojim nasmeškom opazi resnico.

    Kot prvorojenca so me ves čas ujčkali; deležen sem bil neverjetne pozornosti. Že od zgodnjega otroštva sem želel biti pomemben, biti središče, ki se mu daje veliko pozornosti … (Luka)

    Celotno pismo bralca in odgovor na:
    https://revija.ognjisce.si/pisma/21502-ne-morem-in-ne-znam-se-veseliti-srece-bliznjih

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  97. Miro says:

    JEZUS UČI LJUBITI

    VEDNO BODO NESPORAZUMI; BESEDE BODO IZREČENE. VEDNO BO KDO, KI BO RAZNAŠAL
    GOVORICE, TODA JEZUS JE TU ZATO, DA NAS NAUČI, KAKO NAJ LJUBIMO.

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja