Članki za dušo

13.668 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   8. aprila, 2020 at 16:50

   Molitev za Božjo pomoč, ker Bog lahko neomejeno deluje v nas

   Ta molitev je predvsem Vera v Boga in prošnja Bogu za Njegovo pomoč in usmiljenje. Spoznati pa moramo obenem tudi Božjo Voljo in ne Omejevati Boga tako, da v nas neomejeno deluje tako, da bo lahko delal čudeže v našem življenju. Molitev umiri in spodbudi človekovo nemirno in žalostno srce ter ga odpre Bogu. V molitvi zaslutimo in začutimo Dobrega Boga, tako, da se pripravimo in naravnamo Nanj, na Njegov pogled, na Njegovo Pomoč in delovanje. V molitvi zaznamo Njegov obraz in Njegov pogled in se presvetlimo v topli sončni svetlobi njegove milosti, ko izhlapijo vse naše skrbi in negativne energije iz mene, ker On deluje preko mene, ker je Vsemogočen in večji kot vsi problemi. Tako na meni odseva Milostna Božja Dobrota, to je tisto, kar gledam in kar vidim v sebi, čeprav vsega ne razumem s svojo človeško pametjo. Bog počasi skozi mojo molitev in prošnje pronica v moje telo, dušo in duha ter gre čedalje globlje v mene. Jaz se kot Človek manjšam, On pa zavzema vedno večje mesto v mojem življenju in me blagoslavlja ter začne delovati. V moje srce vsak dan vedno bolj vstopa Odrešenik in izstopajo moje skrbi in problemi, ki me pestijo in zaradi česar trpim. Verjeti moramo da: »On je vsemogočen in je večji kot vsi naši problemi ». On najprej ozdravi vse tisto, kar je v nas potrebno ozdravljenja: skrbi, bojazni, probleme z zdravjem, težave v zakonskih odnosih, težave z otroci, finančne probleme zaradi dolgov, skrbi zaradi brezposelnosti, nezaceljene stare rane, zdavnaj zakopane boleče spomine in drugo. On mi na mojo prošnjo Milostno prinese mir v Duši in me potolaži brez Besed. Odstrani tisto, kar je v meni nepotrebno in odvečno, vse tisto, kar me blokira in zapira pred odnosi z Ljudmi in zavira Bogu Svetemu Duhu, da bi vstopil v naša življenja in deloval v nas brez omejitev ter deloval v nas. Tako bi z vstopom Boga v nas obenem postajali vedno bolj odprti za Boga in za druge ljudi oziroma za bližnjega in bi bili pripravljeni na srečanje z Bogom. V našem srcu pa bi bilo tudi vedno več miru, zadovoljstva, radosti in upanja ter Njegove Milosti. Miru in upanja tudi za tiste, ki ga nimajo več, za vse tiste, ki so se začeli izgubljati v brezizhodnih situacijah, ki se vrtijo v krogu brez izhoda in so nemirni in potrti in iščejo pomoč in tolažbo. Gospod v moje srce po molitvi in prošnji za pomoč polaga ljubezen in usmiljenje do mene in drugih trpečih, žalostnih ubogih: »Pridite in jaz vas bom poživil«. Daje mi moč, vztrajnost in iznajdljivost, da lahko poiščem poti do samega sebe, do bližnjega ter do Boga, ki mi želi pomagati, ko sem ga k sebi povabil in ko ga ne omejujem na noben način.

   Molitev pa je lahko tudi dar bližnjemu človeku, ki rabi našo molitev in pomoč. Ko vidim nekoga v stiski, ga v duhu lahko prinesem pred Boga. Tako kot so to fizično storili možje v evangeliju: »Prav tedaj so možje prinesli na postelji človeka, ki je bil hrom. Skušali so ga prinesti noter in položiti predenj. Ker pa zaradi množice niso našli poti, kjer bi ga nesli noter, so se z njim povzpeli na streho in ga skoz opeko spustili s posteljo vred ravno pred Jezusa« (Lk 5, 18-19). Po molitvi dobivam tudi novo moč, da odpuščam drugim in ko gojim zamere zaradi žalitev ter krivic drugih. Ko trpim, ko sem ranjen, ko me je nekdo ali neka situacija prizadela, takrat po molitvi v moje srce vstopi Bog s svojim odpuščanjem in On odpušča v meni, jaz pa odpuščam sebi in drugim. In to je začetek moje spreobrnitve ter začetek ozdravljenja od stisk, zamer in trpljenja.

   Ko se prepustimo Njegovi volji, nas On postavi na točno tisto mesto v svojem stvarstvu, ki nam je najbolj prav in kjer lahko najbolj ljubimo in pomagamo drugim. Vsak v svojem položaju, stanju, glede na svoje moči ter zmožnosti in na način, na katerega Stvarnikova podoba v njem lahko najlepše odseva ter ga obsije z Dobroto in Pomaga z Usmiljenjem. Ne glede na to, kakšna je naša situacija, ko vanjo povabimo Boga brez vseh Omejitev, On vstopi s svežimi silami Ljubezni in Dobrote, prinese v nas Novo Upanje in pozitivno deluje v nas in nam pomaga tudi zato, ker smo ga povabili, se na Gospodov prihod in vstop v nas ustrezno pripravili in ga po Njegovi Milosti tudi dočakali. Dopustimo Bogu, da v nas neomejeno deluje tako, da bo delal čudeže v našem življenju, saj je Bog veliko večji kot vsi problemi, ki nas pestijo. In kdor ima vero v Boga, bo deležen čudežev.

   Vir: Izpiski Morris Cerullo Ne omejuj Boga, razni članki Aleteia na medmrežju, druga verska literatura in lastni prispevek misli.

   In hanc opinionem praecipue orationis est Dei et oratio ad Deum pro eo adjuvari et misericordiae. Et non esse simul, nec voluntatem Dei et limit Deus infinitus est nobis in opera, et mirabilia in animabus nostris, opus possint.

   Ta molitev je predvsem Vera v Boga in prošnja Bogu za Njegovo pomoč in usmiljenje. Spoznati pa moramo obenem tudi Božjo Voljo in ne Omejevati Boga tako, da v nas neomejeno deluje tako, da bo lahko delal čudeže v našem življenju.

   Molitve naj bodo predvsem zahvala Bogu za vse, Vera v Boga in prošnja Bogu za Njegovo pomoč in usmiljenje. Spoznati pa moramo obenem tudi Božjo Voljo in ne Omejevati Boga tako, da v nas neomejeno deluje tako, da bo lahko delal čudeže v našem življenju, saj Verujemo v Jezusa.

   Praesertim orationis sit omnibus gratias agens Deo, credendi in Deum et orat Deum pro eo adjuvari et misericordiae. Et non esse simul, nec voluntatem Dei et limit Deus infinitus est nobis in opera, et mirabilia in animabus nostris opus esse potest, quod in Iesu.

   Odgovori
2. Miro says:

   8. aprila, 2020 at 11:34

   ZASMEHOVALI SO GA IN SE MU KLANJALI KAKOR KAKŠNEMU KRALJU!

   SV. FAVSTINA KOWALSKA: Ko se poglabljam v bridko Gospodovo trpljenje, pogosto vidim med češčenjem Gospoda Jezusa v taki podobi: po bičanju so rablji vzeli Gospoda in strgali z njega oblačila, ki so se že sprijela z ranami. Pri slačenju so se njegove rane obnovile, tedaj pa so vrgli na Gospoda umazan in raztrgan rdeč plašč, na sveže Gospodove rane. Plašč je le na nekaterih mestih segal do kolen. Gospodu so ukazali sesti na kos bruna, medtem so s spleteno trnovo krono obdali sveto glavo in mu dali trst v roko. Zasmehovali so ga in se mu klanjali kakor kakšnemu kralju. Pljuvali so v njegovo obličje, drugi so mu vzeli trst in ga bili po glavi. Spet drugi so mu s pestmi zadajali bolečine, drugi so mu zakrivali obraz in ga s pestmi bili: Jezus je vse tiho prenašal. Kdo ga razume – njegovo bolečino? Jezus je gledal v tla. Začutila sem, kaj se je takrat dogajalo v predobrem Srcu Jezusovem. Naj vsakdo premišljuje, kaj je Jezus trpel v tem trenutku. Kakor za stavo so sramotili Gospoda. Premišljevala sem, odkod takšna zloba v človeku; to povzroča greh. Srečala sta se ljubezen in greh (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 408).

   Več o tem na: http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Janez says:

   8. aprila, 2020 at 11:30

   Nekaj Božjih vrstic, ki govorijo o Božji pravičnosti; aktualno za današniij čas preizkušenj in Božje Lekcije Ljudem

   »Kajti molj jih bo požrl kakor obleko, črv jih bo razjedel kakor volno, moja pravičnost pa ostaja na veke, moje odrešenje od roda do roda.« (Izaija 51,8) »Govoril nisem na skrivnem, v kakšnem temnem kotu zemlje. Nisem rekel Jakobovim potomcem: »Iščite me v zmešnjavi!« Jaz, GOSPOD, govorim pravičnost, oznanjam, kar je prav.« (Izaija 45,19) »Povzdignite svoje oči proti nebu, ozrite se navzdol na zemljo, kajti nebo bo izginilo kakor dim, zemlja bo razpadla kakor obleka in njeni prebivalci bodo preminili kakor mušice. Moje odrešenje pa ostaja na veke, moja pravičnost ne bo prenehala.« (Izaija 51,6) Bog ves čas hrepeni za odnosom pravičnosti s človekom. Hrepeni, da bi človek živel, kakor je prav, saj bi tako lahko živel v polnosti. Prisluhnite, kako goreče Bog želi človeku dobro: »O da bi bil pazil na moje zapovedi! Tedaj bi bil tvoj mir kakor reka, tvoja pravičnost kakor morski valovi.« (Izaija 48,18).

   Pravičnost: »Tisti, ki prejemajo obilje milosti in daru pravičnosti, bodo KRALJEVALI V ŽIVLJENJU po enem, Jezusu Kristusu. Rimljanom 5:17«.

   Evangelij po Mateju, Mt 5,20-26
   » Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.” Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu raká, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče norec, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.”
   Mt 5,20-26

   Človek skuša uveljaviti svoj prav. Človek ni hotel poslušati Boga in je bil uporniški v zgodovini. »Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot …« (Izaija 53,6). Človek si je »vzel pravico«, da določa svoj PRAV. »Marsikatera pot se zdi človeku prava, njen konec pa so poti smrti.« (Pregovori 14: 12).

   Velika Božja milost je, da Gospod nad uporniškim človekom niukioli ne obupa in ga ne pusti na njegovih poteh večne smrti! Božja roka milosti se nenehno steguje k njemu. »Dal sem se poiskati tistim, ki niso po meni spraševali, dal sem se najti tistim, ki niso po meni poizvedovali. Rekel sem: »Glejte, tu sem, glejte, tu sem!« narodu, ki ni klical mojega imena. Ves dan sem iztegoval svoje roke proti upornemu ljudstvu, kajti to hodi po poti, ki ni dobra, po svojih lastnih mislih …« (Izaija 65: 1-2).

   Človekova samopravičnost je poskus človeka da bi vpeljal neko svojo pravičnost po svoje.
   Jezus, ki je Resnica, je ljudem, ki so se naslanjali na postavo, da bi po njej dosegli pravičnost, razodel, da po postavi pravičnosti ne more doseči nihče. »Kajti povem vam (Jezus): Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« Matej 5,20.

   Ne glede na to, kako so se trudili izpolnjevati postavo, so se pismouki, farizeji in drugi naslanjali le na svoja dobra dela. Ta pa so pred Bogom kakor umazana cunja. Gospod namreč gleda na misli in hotenja srca, ta pa so bila v hudem. Zato je Gospod Jezus take imenoval pobeljeni grobovi, ki se lepšajo le od zunaj, znotraj pa so polni mrtvaških kosti – brez Božjega življenja. Postava v teh ljudeh ni storila to, za kar je bila dana. Ni jih pripeljala do spoznanja grešnosti, ampak so na njenih določilih gradili »lastno pravičnost«. Gospod Jezus jim je ob vsaki priložnosti skušal odkriti njihovo hinavščino. Samopravičniška drža človeku preprečuje, da bi sprejel Božji dar. Samo oseba, ki spozna svojo popolno nemoč in prodanost grehu, lahko v celoti ceni in sprejme Božji dar rešitve. Takšni so bili na primer cestninarji in prostitutke. Vedeli so, da so krivi in da nimajo nič, s čemer bi se lahko odkupili. »Vse ljudstvo, ki ga je slišalo, in tudi cestninarji so priznali Božjo pravičnost, kajti dali so se krstiti z Janezovim krstom.« (Luka 7,29).

   Postava ali zakon sta od človeka zahtevala pravična dejanja. A človek teh dejanj nima, saj je v njem grešna narava, ker je človek nepopoln. Postava je razkrila človekovo popolno nezmožnost, da bi bil pravičen ali da bi delal pravično iz svojih moči. Človek rabi Božjo milost! Božja pravičnost je zahtevala pravično življenje za odkupitev človeka. A takega med ljudmi ni. Če bi se s to sodbo končalo Božje dejanje, bi bili vsi ljudje popolnoma brez upanja. Večno zaklenjeni v smrt! Božja beseda odklene upanje: Plačilo za greh je namreč smrt. Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. (Rimljanom 6:23).

   Gospod Jezus, kralj pravičnosti, je začel svoje rešilno poslanstvo na zemlji z oznanilom, da je skupaj z Njim prišla vladavina Nebeškega kraljestva. To kraljestvo je neznansko močnejše od vladavine zla, ki je s padcem človeka v greh zajela ves svet. Božje kraljestvo je kraljestvo pravičnosti, ki vlada s pravico od znotraj navzven. Zato je Jezus vabil: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« Matej 6,33. Božji evangelij ali dobra novica kraljestva se glasi: »Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost (Tj. pravičnost, ki prihaja od Boga), iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere.« (Rimljanom 1: 16, 17)

   »Izrael pa, ki je iskal postavo pravičnosti, ni prišel do tega. Zakaj ne? Zato, ker pravičnosti ni pričakoval iz vere, temveč je mislil, da jo bo dosegel iz del.« (Rimljanom 9: 31, 32). »Ker namreč niso poznali Božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se niso podredili Božji pravičnosti.« (Rimljanom 10,3). Nihče torej, ki misli, da bo sam dosegel pravičnost, je ne doseže.

   Sad Božje pravičnosti Božja beseda je popolnoma jasna, da Bog od nas ne pričakuje naše pravičnosti. Ljudje je v Božjih očeh nimamo in do nje sami ne moremo priti, ne glede na to, kako iskreno in goreče se trudimo. Tu vsaka religija poklekne. Še več, bolj ko se trudimo za lastno pravičnost, glasneje govorimo Bogu, da je Kristusova žrtev za nas zaman. Božja pravičnost se daruje zastonj vsakemu, ki veruje v Kristusovo delo rešitve in ga sprejme. Vsakemu, ki je rojen od zgoraj, iz Boga. Tu moramo poudariti, da je nanovo rojen naš duh. Naš novi človek, v Bogu ustvarjen v pravičnosti, je v duhu. »… in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.« (Efežanom 4,24). Naša duša (misli, razum in čustva) in telo nista prerojena. Zato se naša dejanja in nasploh življenje navzven avtomatično ne usklajujejo z Božjo popolno voljo (z Njegovim popolnim življenjem), če se ne naučimo živeti po Duhu oziroma biti vodeni po Duhu. »Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo.« (Galačanom 5: 16-18).
   Božji Duh nas vodi in vzgaja, da živimo (mislimo, govorimo in ravnamo) v skladu z Božjo pravičnostjo, ki je v nas. Ko se odločamo po Božji naravi v nas, rojevamo sad Njegovega življenja v nas – torej sad pravičnosti.

   Ko se končuje delovni dan smo utrujeni in nas pogosto bremenijo vse misli in skrbi, ki so se zgodile čez dan. Težko je v miru zaspati in skleniti dan. Ker ne moremo kar tako opustiti možganske aktivnosti, nas to pripelje celo do nezmožnosti spanja. Ko nas doleti taka situacija, je najbolje, da se izročite v Božje roke in prejeli boste mir. Eden od načinov za to je molitev spodnjega psalma. Psalmist se Bogu zahvaljuje za blagoslove, ki jih je prejel, in se zanaša Nanj, vedoč, da je pri njem varen. To je eden od najpomembnejših ključev za iskanje miru v našem življenju. Če ne moremo zaupati Bogu in njegovemu načrtu za naše življenje, nikoli ne bomo živeli resnično v miru. Zaupajmo Bogu, molimo in prosimo k Njemu in z Vero v Njega nas bo uslišal. Amen. Janez

   Kadar te kličem, mi odgovori, Bog moje pravičnosti !
   V stiski si mi odprl širjave,
   izkaži mi milost, usliši mojo molitev.
   Mnogi pravijo: “Kdo nam bo dal videti dobro ?”
   Dvigni, Gospod, nad nami svetlobo svojega obličja !
   Dal si več veselja v moje srce
   kakor v času, ko je obilje njihovega žita in vina.
   V miru bom hkrati legel in spal,
   saj ti sam, Gospod, me pustiš varno prebivati.
   (Ps 4,2.7¬–9)

   Bog nas Ljubi, zato se Božje Usmiljenje za vse nas ljudi, leve in desne, pravične in grešnike, zdrave in bolnbe, revne in bogate, verne in ateiste etc, ni ustaviulo. Ljudje delamo med seboij razlike, ne Bog naš Oče in Stvarnik. Ljudje delamo med seboj sovraštvo, vojne, izkoriščamo drug drugega in onesnažujemo Naravo in delamo greh ter tako žalimo Nebeškega Očeta. Vse nam je dal in mi nehvaležni Otroci nismo dobri, ljubeči, usmiljeni, strpni, sočutni in ljubeznivi ampak še povečujemo razlike med nami. Tudi ko molimo pozabljamo da molimo ne JAZ ampak MIDVA in/ALI MI VSI. Oče v Nebesih vse to vidi in hoče da se spokorimo in spreobrnemo, ne samo v spovednivi, ampak tudi v srcu in v našem vsakdanjem Življenju tako, da bomo živeli tako kot JEZUS.

   Prosimo za odpuščanje Boga in molimo ga spokorno na kolenih za odrešitev od preizkušenj bolezni koronavirusa. Bodimo kot Izgubljeni Sin, ki se je vrnil nazaj k Očetu, ki mu je vse odpustil in ga objel. Bil je mrtev pa je spet oživel, bil je izgubljen, pa je najden. Bog nas ima rad in nam bo po tej lekciji odpustil. Vendar po tem nič ne bo tako, kot je bilo. Prosimo Boga, da nam bo pomagal. Amen.

   Odgovori
4. Janez says:

   8. aprila, 2020 at 11:15

   Radio Ognjišče: Pismo iz Vatikana vsem spovednikom: Božje usmiljenje se ni ustavilo! Dne 07.04.2020, 13:25
   Kljub težkemu stanju, v katerem živimo, in kljub temu, da ne moremo k spovedi, se Božje usmiljenje ni ustavilo. Bog se ne oddaljuje. Tako je v pismu vsem duhovnikom spovednikom zapisal veliki penitenciarij, kardinal Mauro Piacenza. Vsebino pisma je za Radio Ognjišče predstavil duhovnik na doktorskem študiju v Rimu, Sebastijan Valentan. Razložil je tudi pomen besede penitenciarij.

   Veliki penitenciarij, kardinal Mauro Piacenza je vsem penitenciarijem in spovednikom poslal pismo za veliko noč. Morda najprej vprašanje, kdo je penitenciarij, od kje izhaja ta naziv?

   V italijanščini beseda penitenza med drugim pomeni pokoro, kot v fra. pénitentiaire ali v lat. paenitentia (v državnem poimenovanju beseda penitenza pomeni tudi zapor. V Italiji je poznana Polizia Penitenziaria – zaporniška policija. Pri nas gre za pravosodne policiste). Penitenciarij je torej tisti, ki nalaga pokoro – spovednik. Na drugi strani je penitent ali spovedanec. Hitro ugotovimo, da se nahajamo na področju vesti. Zakonik cerkvenega prava le trikrat uporabi besedo penitenciarij, pa še to s pridevnikom kanonik, torej kanonik penitenciarij. To pomeni, da ne gre za povsem običajnega spovednika, ki nalaga pokoro. V skladu s kanonskim pravom mora biti penitenciarij kanonik, član stolnega kapitlja. Po škofijah, ki nimajo stolnih kapitljev, penitenciarija določi krajevni škof. Penitenciarij ima po pravu pravico, da v zakramentu svete spovedi spovedance oprosti od vnaprej izrečenih kazni, ki niso razglašene (objavljene) in ne pridržane Apostolskemu sedežu. Tukaj mislimo na: Kazniva dejanja proti veri in edinosti Cerkve. To so dejanja krivoverstva, odpadništva ali razkola. Z besedo krivoverstvo v pravu označujemo trdovratno zanikanje katere izmed resnic, ki jo je treba verovati z božjo in katoliško vero, ali trdovraten dvom o njej; odpadništvo je zavrnitev krščanske vere v celoti; razkolništvo pa pomeni odklonitev podrejenosti papežu ali odklonitev občestva z udi Cerkve, ki so mu podrejeni (kan. 751). Storilce v teh primerih zadene vnaprej izrečena kazen izobčenja iz Katoliške cerkve. Da se to zgodi, mora tak delikvent kakšnega od naštetih dejanj storiti na zunanjem področju, da ga drugi vidijo ali slišijo. Če recimo kakšno versko resnico trdovratno zanika le v svojem srcu, potem o kaznivem dejanju še ne moremo govoriti. Storilec omenjenih kaznivih dejanj se lahko po svojem spovedniku ali pa sam neposredno obrne na penitenciarija in prosi za oprostitev kazni.
   Kazniva dejanja proti cerkvenim oblastem. Kdor uporabi fizično silo proti škofu, ga zadene vnaprej izrečen interdikt (zapora bogoslužja, kar pomeni, da sam ne more delit in prejemat zakramentov ter zakramentalov). Če to stori klerik, ga poleg tega zadene tudi vnaprej izrečen suspenz (vsa ali nekatera dejanja vodstvene oblasti). Lažna obtožba spovednika. Kdor spovednika pri cerkvenem predstojniku po krivem ovadi za kaznivo dejanje, da naj bi ga zapeljeval h grehu zoper 6. božjo zapoved, ga zadene vnaprej izrečen interdikt, klerika pa tudi suspenz. Kazniva dejanja proti posebnim dolžnostim. Redovnika z večnimi zaobljubami, ki ni klerik (redovni brat), in poskuša skleniti zakon, zadene vnaprej izrečeni suspenz. Kaznivo dejanje proti človeškemu življenju. Kdor naredi splav, ga zadene vnaprej izrečeno izobčenje. Penitenciarij ima pomembno nalogo v Cerkvi. Gre za pomoč, ki jo Cerkev po njem daje vernikom. Penitenciarij lahko pripravlja strokovna srečanja, na katerih javnost in vernike seznanja s svojim poslanstvom. Dobro mora poznati kazensko kanonsko pravo, ki ureja kazniva dejanja in kazni v Cerkvi. Vodja posebnega papeškega sodišča, ki je pristojno za foro interno (notranje, duhovno področje ali področje vesti), t. j. sodišča Apostolske penitenciarije, se imenuje veliki penitenciarij.

   Kakšen je namen pisma, ki ga je kardinal Piacenza poslal vsem spovednikom?

   Vodja sodišča Apostolske penitenciarije je v soboto vsem penitenciarijem in drugim spovednikom poslal posebno pismo za letošnjo veliko noč. Kardinal veliki penitenciarij v njem pravi, da si nikoli ni predstavljal, da bo prišlo do stanja pandemije, omejitev in socialne osamitve, ki se v mnogih državah zahteva, da se prepreči širjenje okužbe, in da bo moral v takšnem stanju napisati posebno pismo. Kardinal Piacenza želi s pismom predvsem spodbuditi penitenciarje in druge spovednike, da ne bi zapadli malodušju. Socialna osamitev, zahtevana iz zdravstvenih razlogov, čeprav je potrebna, ne sme preiti v cerkveno osamitev. Kardinal je spomnil na poseben dekret, ki omogoča prejem popolnega odpustka, da bi penitenciarji in spovedniki in sploh duhovniki o tem govorili in ljudem to možnost priporočali.

   Kardinal Piacenza poudarja: Božje Usmiljenje se ne ustavi. To večkrat ponovi, Lahko torej na kratko povzamete vsebino pisma.
   Ja, veliki penitenciarij pravi v pismu, da kljub težkemu stanju, v katerem živimo, se usmiljenje ne ustavi in Bog se ne oddaljuje. Kar 9x je v pismu vzklik: Usmiljenje se ne ustavi. Ne ustavi pa se zato, ker smo duhovniki tam, kjer ni možno obhajati zakramenta spovedi, dolžni moliti, tolažiti, duše priporočati božjemu usmiljenju. Jezusova bližina in »milina« se uresničuje tudi v trenutkih poslušanja in pogovora. Usmiljenje se ne ustavi, ker se ne ustavijo daritve svetih maš. Veliki penitenciarij opozori tudi na to, da je pandemija priložnost, da ponovno odkrijemo vrednote, zaradi katerih je vredno živeti in umirati, da ponovno odkrijemo tišino, češčenje in molitev, da ponovno odkrijemo bližino Boga. Pismo je torej vzpodbuda duhovnikom spovednikom, da molijo za svoje spovedance, nekateri ljudje imajo namreč stalnega spovednika, in da trenutno stanje priporočajo Božjemu usmiljenju.

   Radio Ognjišče: Kardinal Piazenca: Božje usmiljenje se ni ustavilo

   Bog nas Ljubi, zato se Božje Usmiljenje za vse nas ljudi, leve in desne, pravične in grešnike, zdrave in bolnbe, revne in bogate, verne in ateiste etc, ni ustaviulo. Ljudje delamo med seboij razlike, ne Bog naš Oče in Stvarnik. Ljudje delamo med seboj sovraštvo, vojne, izkoriščamo drug drugega in onesnažujemo Naravo in delamo greh ter tako žalimo Nebeškega Očeta. Vse nam je dal in mi nehvaležni Otroci nismo dobri, ljubeči, usmiljeni, strpni, sočutni in ljubeznivi amoak še povečujemo razlike med nami. Tudi ko molimo pozabljamo da molimo ne JAZ ampak MIDVA in/ALI MI VSI. Oče v Nebesih vse to vidi in hole da se spokorimo in spreobrnemo, ne samo v spovednbicvi, ampak tudi v srcu in v našem vsakdanjem Življenju tako, da bomo živeli tako kot JEZUS.
   Da ne bomo le z ustnicami molili in prosili Boga, nato pa bomo živeli naprej kot doslej, ker molitve in prošenj ne bomo prelili v Življenje tako, da bi spolnjevali Božjo Voljo, Nauke Evangelija in bili takšni kot Jezus, ki je bil Dober, Usmiljen, Sočuten, Ljubezniv. Jezzus je pomagal ubogim, ozdravljal bolne na duši in na telesu in izganjal hudobnega duha in nas vse Odrešil na križu. Vsi apostoli so pred križanjem Božjega Sina pobegnili, le Marija Masgdalena in Marija sta stali pod križem do konca. Spreobrnimo se, ne samo s spovedjo, poboljšajmo se in popravimo vse kar smo narobe naredili in zažiuvimo Novo Življenje. Prosimo za odpuščanje Boga in molimo ga spokorno na kolenih za odrešitev od preizkušenj bolezni koronavirusa. Bodimo kot Izgubljeni Sin, ki se je vrnil nazaj k Očetu, ki mu je vse odpustil in ga objel. Bil je mrtev pa je spet oživel, bil je izgubljen, pa je najden. Bog nas ima rad in nam bo po tej lekciji odpustil. Vendar po koronavirusu ne bo nič tako, kot je bilo. Vse bo drugače, tudi mi. Tudi naša Cerkev, ki se mora prenoviti in se vrniti k ljudem in k Evangeliju in biti oznanjevalka Božje Ljubezni, Božjega Usmiljenja, Evangelija in Odrešitve za vse ljudi. Naj bo vsebina Vere in Ljuberzni pred formo in legalističnimi pravili. Evangelij je zaradi Človeka, da miu pomaga k spreobrnitvi, da se pokesa in poboljša in postane HOMO NOVUM. Bogu v Čast in Slavio. Amen. Janez

   Odgovori
5. Miro says:

   8. aprila, 2020 at 8:58

   POPOLNO URESNIČEVANJE BOŽJE VOLJE JE DOZORELOST V SVETOSTI!

   SV. FAVSTINA KOWALSKA: Razumela sem, da vsakršno prizadevanje za popolnost in vsa svetost temelji na uresničevanju Božje volje. Popolno uresničevanje Božje volje je dozorelost v svetosti, tu ni prostora za dvom. Prejeti Božje razsvetljenje, spoznati, kaj Bog od nas zahteva, a tega ne storiti, to je velika žalitev Božjega veličastva. Takšna duša zasluži, da bi jo Bog popolnoma zapustil; podobna je Luciferju, ki je imel veliko razsvetljenje, toda ni uresničeval Božje volje. Čudovit mir se je naselil v mojo dušo, ko sem premišljevala, da sem kljub vsem velikim težavam vedno zvesto sledila Božji volji, kakor sem jo spoznala. Jezus, podeli mi milost, da bi v dejanju uresničila spoznano Božjo voljo (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 666).

   Božje usmiljenje, ki posvečuješ pravične, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki k popolnosti vodiš svete, zaupamo vate!
   Sv. Favstina, prosi za nas!

   http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Odgovori
   • Hvala says:

     8. aprila, 2020 at 12:37

     Ja, popolno se predati Bogu, uresničevati Božjo voljo, mislim, da nam Gospod to dopoveduje: “PRIDI K MENI, SKOČI V MOJ OBJEM, JAZ BOM SKRBEL ZA TEBE”! NE BOJ SE!

     Svetniki in svetnice so kar naprej poudarjali popolno predajo in zaupanje v Gospoda imejmo, posebej je to izrazito izražala Favstina, ki je zapisovala Jezusova naročila.

     FAVSTINA JE REKLA.” BOG MI JE DAL SPOZNATI, NA ČEM TEMELJI RESNIČNA LJUBEZEN, IN ME RAZSVETLIL, KAKO NAJ JO IZKAZUJEM BOGU V VSAKDANJIKU. PRAVA LJUBEZEN DO BOGA JE ODVISNA OD IZPOLNJEVANJA BOŽJE VOLJE. DA BI BOGU LJUBEZEN IZKAZALI Z DELI, MORAJO VSA, TUDI NAJMANJŠA DELA IZVIRATI IZ LJUBEZNI DO NJEGA (Dn 279).

     Človek, ki je pustil nadzor nad življenjem Gospodu in Mu vse zaupal, je prejel dar oz. milost, da Gospod vodi njegovo življenje. To je tako veliki dar, oz. milost, da mislim, da se človek niti ne zaveda v popolnosti, kakšen veliki dar je to, oz. milost.

     Odgovori
6. Hvala says:

   7. aprila, 2020 at 16:46

   BOŽJA PREVIDNOST
   ———————————–

   NASLEDNJI IZRAZI BI LAHKO ZAJELI BISTVO BOŽJE PREVIDNOSTI:
   “JEZUSOVA NAVODILA ZA MOJE ŽIVLJENJE,”JEZUSOV NAČRT ZA MOJE ŽIVLJENJE,”JEZUSOV RECEPT ZA SMISELNO ŽIVLJENJE.

   BOŽJA PREVIDNOST VSTOPA V NAŠE BITJE, NAŠ UM IN NAŠE SRCE POD ENIM POGOJEM: ZAUPANJE.
   IMETI ZAUPANJE V “JEZUSOVA NAVODILA ZA MOJE ŽIVLJENJE, “V, “JEZUSOV NAČRT ZA MOJE ŽIVLJENJE,”V “JEZUSOV RECEPT ZA SMISELNO ŽIVLJENJE “.
   IZROČAMO SE V JEZUSOVE ROKE V ZAUPANJU, DA SO NJEGOVA NAVODILA ZA NAŠE ŽIVLJENJE NAJBOLJŠA, DA JE NJEGOV NAČRT ZA NAŠE ŽIVLJENJE NAJBOLJŠI MOŽNI NAČRT IN DA JE NJEGOV RECEPT NAJBOLJŠI MOŽNI VZOREC ZA SMISELNO ŽIVLJENJE.

   BOŽJA PREVIDNOST BO VPLIVALA NA NAŠE ŽIVLJENJE V SKLADU Z GLOBINO NAŠEGA ZAUPANJA V JEZUSA.

   ČIM GLOBLJE BO NAŠE ZAUPANJE V JEZUSA, TEM BOLJ BOMO OMOGOČILI, DA BO PREVIDNOST LAHKO DELALA ČUDEŽE V NAŠEM ŽIVLJENJU.

   BOLJ KO SE IZROČAMO V JEZUSOVE ROKE, BOLJ SMO SPOSOBNI, DA PREPOZNAMO DNEVNE DOGODKE, SREČANJA IN KRAJE KOT SREDSTVA, PREKO KATERIH NAM GOVORI JEZUS.

   BOLJ KO NAM USPEVA ZAUPATI V JEZUSOV NAČRT ZA NAS, TUDI KADAR JE TO, KAR SE DOGAJA, NERAZUMLJIVO ALI CELO ZELO BOLEČE , BOLJ SE BOMO ZANAŠALI NA BOŽJO PREVIDNOST.
   ———————————————————————————————————————————————————
   ČE SE IZROČIMO V JEZUSOVE ROKE IN MU POPOLNOMA ZAUPAMO, NAM TO POMAGA, DA OMOGOČIMO PREVIDNOSTI, DA DELUJE V NAS V VSEH ŽIVLJENJSKIH OKOLIŠČINAH.
   ———————————————————————————————————————————————————

   DEJSTVO, DA SE “PREPUSTIMO” JEZUSOVIM ROKAM V VSEH OKOLIŠČINAH, SPREMINJA NAŠ POGLED.
   DOGODKOV V ŽIVLJENJU NE BOMO OCENJEVALI KOT DOBRE IN SLABE, AMPAK JIH BOMO OBRAVNAVALI PREK JEZUSOVE OSEBE, MU POPOLNOMA ZAUPALI IN JIH PREPOZNALI KOT “PRAVI TRENUTEK”.
   S TO IZBIRO BOMO IZ SVOJEGA BESEDNJAKA ODSTRANILI DVA IZRAZA: “USODA” IN “SLUČAJ”. ZAVEDALI SE BOMO, DA NISTA V SKLADU Z NAŠIM NAČINOM RAZUMEVANJA EVANGELIJA IN JEZUSA.
   ———————————————————————————————————————————————————

   POPOLNA IZROČITEV V JEZUSOVE ROKE, POPOLNO ZAUPANJE V JEZUSOV NAČRT IN POPOLNO ZAUPANJE V PREVIDNOST NAM POMAGAJO, DA ODKRIJEMO ALI PONOVNO ODKRIJEMO LEPOTO, POZITIVNOST IN SMISEL VSAKEGA DOGODKA.

   TEMU NASPROTUJE GLEDANJE NA DOGAJANJE PREPROSTO SKOZI NAŠE OČI, NAŠ UM IN NAŠA ČLOVEŠKA ČUSTVA.
   ———————————————————————————————————————————————————V TEM PRIMERU MISELNOST GLEDE USODE IN SLUČAJA POUDARJA NEGATIVNOST, —————ZASTIRA PA LEPOTO, POZITIVNOST IN SMISEL VSEGA, KAR NAS ZADEVA IN OBLIKUJE.

   SVETI VINCENCIJ, KI JE V CELOTI ZAUPAL V BOŽJO PREVIDNOST, JE SAM POSTAL BOŽJA PREVIDNOST ZA DRUGE, ZA UBOGE.
   TO JE BIL VRHUNEC MISTIČNE ZVEZE, TODA NE KAKE ABSTRAKTNE MISTIČNE ZVEZE, AMPAK MISTIČNE ZVEZE, KI JE SPROŽILA ČUSTVEN IN DEJAVEN ODZIV.

   V PREMIŠLJEVANJE IZVLEČEK IZ VINCENCIJEVE SKLADBE —“HIMNA BOŽJI PREVIDNOSTI”, KI JE PLOD NJEGOVEGA RAZMIŠLJANJA OB LASTNIH ŽIVLJENJSKIH IZKUŠNJAH:
   “BOG IMA V SVOJI SVETI PREVIDNOSTI SKRITE VELIKE ZAKLADE. KAKO ČUDOVITO ČASTIJO NAŠEGA GOSPODA TISTI, KI MU SLEDIJO IN SE NE SPOTIKAJO OB NJEJ. !”

   “PREPUSTIMO SE BOŽJI PREVIDNOSTI; ZNALA BO POSKRBETI ZA TISTO, KAR POTREBUJEMO”

   “PREPUSTIMO SE BOŽJI PREVIDNOSTI; ONA BO OPRAVILA NAŠE ZADEVE V SVOJEM ČASU IN NA SVOJ NAČIN.”(prepis Revija- Vincencijeva pot 3/2019-napisal brat v sv. Vincenciju- Tomaž Mavrič CM, generalni superior).

   Prepustimo se popolnoma v Gospodove roke. Včasih bo za nas mogoče popolnoma nerazumljivo Gospodovo delovanje, potrebno je imeti zaupanje v Njega in moliti.
   Pojdimo v Gospodove roke, vrzimo stran svoj nadzor nad življenjem in dogajanjem, pojdimo ven iz” CONE UDOBJA “, zaplavajmo z vso močjo v OCEAN GOSPODOVEGA VODENJA IN NJEGOVE LJUBEZNI. SAJ NAS NE BO PUSTIL, DA BI SE UTOPILI!
   Življenje je zelo kratko tukaj na zemlji, tudi če bi dosegli sto let, kaj je to v primerjavi z večnostjo ???
   Imejmo vsak dan pred očmi, da smo samo romarji, ki moramo prehoditi to pot tukaj na zemlji, da dospemo do Gospoda!

   Božja Previdnost in Njegova Ljubezen nam bodi naša pot!

   Odgovori
7. Janez says:

   7. aprila, 2020 at 15:19

   Razumeti pravičnost ali to pomeni tudi pravilno razumeti Boga
   »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in to vsem, ki verujejo.« (Rim 3,22)
   Pravičnost prihaja prek vere v Jezusa in ne prek našega dela ljudi, ki smo grešni in nepopolni. To je poleg Vere v Boga tisto Božje darilo in ga pridobimo, ko začnemo iskreno verovati v Jezusa Odrešenika in izvajati Božjo Voljo v našem življenju. Mnogo odlomkov je v Bibliji, ki te trditve potrjujejo in jih proučujejo duhovniki in bogoslovci. Zaradi nas grešnih ljudi je Bog poslal na zemljo Jezusa Kristusa; Njega, ki ni poznal greha, tako da v Njem in po Njem moremo Ljudje postati, zdržati in vztrajati v Božji pravičnosti. To je tisto, kar bi mi ljudje morali biti in sprejeti ter v pravem odnosu do Boga po Božji Milosti in Njegovi Dobroti. Kristus je bil na Zemlji brez greha in zaradi ljubezni do nas je vzel nase naše grehe, da bi mi bili v vzvišenem odnosu z Bogom in se odrešili brez svojih zaslug. Jezus je bil na Zemlji Pravi Bog in Pravi Človek. S svojo Smrtjo in Vstajenjem nas je Odrešil. Bog nas Ljudi, zaradi poslanega Sina Odrešenika vidi kot preizkušene in sprejete in v pravem odnosu s seboj takrat, ko smo kot verni kristjani sprejeli Jezusa kot našega Odrešenika.

   Namesto, da nas je strah, da je Bog žalosten in jezen na grešne ljudi, se lahko postavimo predenj, saj v Kristusu Odrešeniku vemo, da smo pri Bogu sprejeti. Nihče ne bo opravičen (postati pravičen, opravičen, zadovoljivo sojen) pred njim v poslušnosti delom, določenim v postavi. Ker [pravo opravilo] postava je, da se človek prepozna in zaveda greha [ne samo dojemanje, ampak spoznanje greha, ki deluje k pokori, veri in svetosti vsake osebnosti]. Božja pravičnost namreč prihaja po veri in osebnem zaupanju in zaupljivi opori v Jezusa Kristusa (Odrešenik ali Mesija). [To pomeni] za vse, ki verujejo. Za njih ni razlike. Mi vemo, da je človek opravičen ali pravično ocenjen in v pravem odnosu z Bogom ne po delih postave, ampak [samo] po veri in [popolnem] zaupanju in vdanosti in trdnem upanju v Jezusa Kristusa ter izvrševanju Njegove Volje. Vera v Boga in dobra dela nam Ljudem odpirata Pot do Boga in Božje Pravičnosti, ko Bog pride, vstopi in ostane v nas, ker tedaj prav razumemo Boga, ki je v tem, da spolnjujemo Njegovo Voljo.

   Za duhovno rast je pomembno, da vidimo sami sebe v pravem odnosu z Bogom po veri v Jezusa Kristusa. Vera je poleg Božje Pravičnosti Božji dar. Če se kadarkoli počutimo slabo in se sprašujemo, ali je Jezus jezen na nas, izgubimo moč, da bi nadaljevali pot, ki nam jo je pripravil. Mi smo močnejši od hudiča, ker verjamemo Jezusu, vendar se moramo postaviti pred Bogom oblečeni v oblekah pravičnosti in ne v capah krivde in obsodbe. Vztrajati moramo na Poti k Njemu. V šestem poglavju Efežanom Biblija pravi, da moramo obleči pravičnost kakor svoj oklep. Vojakom oklep varuje srce. Kaj v resnici verjamemo o sebi? Ali lahko verjamemo, da imate pravi odnos z Bogom!?. Da lahko, če se ozremo na Gospodova dela, ki jih je napravil za nas vse, in ne na svoje napake, ki smo jih kot nepopolni in grešni ljudje storili. Napravili bomo grehe in napake, in ko jih bomo, se moramo tudi pokesati, prositi za milost Boga in si pridobiti Božje odpuščanje. To je edina možnost, da lahko verni ljudje hodimo v pravičnosti in delamo, kar je prav v Božjih Očeh. Ni naša pravičnost, da ljudje sami s svojimi močmi lahko hodimo v pravičnosti na Zemlji, saj je kakor oblečena umazana cunja, vendar lahko in moramo hoditi v Božji pravičnosti po veri v Jezusa Kristus v svečani obleki. Ta čudovita drža, ki jo lahko imamo v sebi, je del novega življenja vernika v Jezusa. Človek si namreč nepravilno postavi svoje postave pravičnosti po svoji meri in pravilih, ki pa niso pravilna v Božjih Očeh. Zato se moramo truditi, da molimo in živimo po Božjih Postavah in spolnjujemo Njegovo Voljo in ne Svoje Človeške Volje. Sad Božje pravičnosti Božja beseda je popolnoma jasna, da Bog od nas ne pričakuje naše pravičnosti. Ljudje je v Božjih očeh nimamo in do nje sami ne moremo priti, ne glede na to, kako iskreno in goreče se trudimo, ker smo grešni in nepopolni. Božji Duh nas vodi in vzgaja, da živimo (mislimo, govorimo in ravnamo) v skladu z Božjo pravičnostjo, ki je v nas. Šele ko se Ljudje odločamo po Božji naravi v nas, rojevamo sad Njegovega življenja v nas – torej sad Božje pravičnosti.

   Bodimo ponižni in skromni, ko molimo in prihajamo pred Jezusa s prošnjami. Nič ne moremo storiti z lastnimi močmi brez Boga, z Njim pa zmoremo vse. Prosimo Boga zato, da nam podari vse kar potrebujemo za pravično življenje tako, da ga molimo in prosimo da nas vzgaja, uči, vodi in nam pomaga, da delamo vse, kar je prav v Božjih Očeh in da hodimo po Poti Odrešenja h Kristusu.

   Vir: Lastni dodatni prispevek in upoštevani prispevki iz Joyce Meyer: Nov način Življenja, Exodus Maribor.

   Odgovori
8. Miro says:

   7. aprila, 2020 at 14:51

   GOSPOD, ODPUSTI MI VSE PADCE IN IZDAJE TER ME ČIM PREJ SPET PRITEGNI K SEBI!

   BOŽJA BESEDA: Ko je Jezus to izgovoril, se je v duhu vznemiril, izpričal in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se gledali med seboj, ker si niso mogli misliti, o kom govori. Eden izmed njegovih učencev, tisti, ki ga je Jezus ljubil, je ležal blizu Jezusovega naročja. Simon Peter mu je pomignil, naj ga vpraša, o kom govori. Ta se je naslonil na Jezusove prsi in mu rekel: »Gospod, kdo je?« Jezus je odgovoril: »Tisti, ki mu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Tedaj je pomočil grižljaj, ga vzel in dal Judu, sinu Simona Iškarijota. Ko je ta vzel grižljaj, je šel satan vanj. Jezus mu je tedaj rekel: »Kar nameravaš storiti, stôri hitro.« Nobeden izmed tistih, ki so bili pri mizi, ni razumel, zakaj mu je to rekel. Nekateri so mislili (ker je namreč Juda imel denarnico), da mu je Jezus rekel: »Nakupi, kar potrebujemo za praznik,« ali da naj dá kaj ubogim. Ko je torej vzel tisti grižljaj, je šel takoj ven; bila pa je noč.

   Ko je šel ven, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti.

   Simon Peter mu je rekel: »Gospod, kam odhajaš?« Jezus mu je odgovoril: »Kamor grem, zdaj ne moreš za menoj, prišel pa boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Gospod, zakaj ne bi mogel zdaj iti za teboj? Življenje dam zate.« Jezus je odvrnil: »Življenje daš zame? Resnično, resnično, povem ti: Petelin ne bo zapel, preden me trikrat ne zatajiš« (Jn 13,21-33.36-38).

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+13%2C21-33.36-38&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Jezus je globoko presunjen zaradi izdajstva. Njegov najbližji učenec ga bo izdal, drugi bodo zbežali, ostal bo sam. Tudi v trenutkih noči in preizkušnje bom ostal buden, da ne bi zatajil prijateljstva z Jezusom in ljudmi. Z Jezusovim usmiljenjem bom gledal na vse, ki bodo padli v noči daru in vere. Gospod, odpusti mi vse padce in izdaje. Čim prej me spet pritegni k sebi (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

   V molitvi Gospoda Jezusa prosimo, naj nas v srcu očisti vseh slabosti in grehov, vsega, kar nasprotuje Njegovi presveti božji volji, ter nam v srce vlije duha ponižnosti, potrpežljivosti in ljubezni do Boga in bližnjega. Prosimo ga tudi za vse trpeče sestre in brate, predvsem za najbolj hudo bolne, ki so v tem trenutku potrebni božje pomoči. Obenem ga prosimo za luč in moč, da bi lahko vsak dan sodelovali z Božjo milostjo. Naj Usmiljeni Jezus zapove vsem vetrovom sebičnosti, grehov, sovraštva, bolezni, koronavirusa, obupa …, naj utihnejo in se odstranijo iz naših življenj, da bomo lahko na novo zaživeli v moči Svetega Duha!

   MOLITEV ZA RAZSVETLJENJE DUHA
   (Tomaž Kempčan)

   Razsvetli me, dobrotljivi Jezus, s svojo notranjo
   svetlobo in preženi iz mojega srca vso temo!

   Zabrani toliko mojo raztresenost in odpodi
   skušnjave, ki mi silo delajo!

   Bojuj se srčno zame in ukroti hude zveri, namreč
   poželjive omame, da bo mir v tvoji trdnjavi
   in da se bo obilna hvala razlegala po svetem
   dvoru, to je v čisti vesti!

   Zapovej vetrovom in viharjem, reci morju: miruj!
   in severu: ne razsajaj! in bo velika tihota!

   Pošlji svojo luč in resnico, da bosta sijali na
   zemljo, zakaj pusta in prazna zemlja sem,
   dokler me ti ne razsvetliš!

   Razlij milost od zgoraj, oblij moje srce z nebeško
   roso in odpri studence pobožnosti, da požive
   obličje zemlji in rode dober in najboljši sad!

   Dvigni mi duha, ki ga tlači breme pregreh,
   obrni vse moje hrepenenje k nebeškim rečem,
   da okusim sladkost nebeškega blaženstva
   in mi zamrze misli na pozemeljske stvari!

   Odtegni me in iztrgaj minljivim tolažbam
   stvari, ker ne more nobena stvar popolno
   umiriti in potolažiti mojega hrepenenja!

   Združi me s seboj z nerazdružno vezjo ljubezni,
   ker si ti sam ljubečemu zadosti in je brez
   tebe ničevo vse drugo!

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Janez says:

   7. aprila, 2020 at 13:42

   Pismo iz Taizeja: Kaj pomeni »sprejeti Božje kraljestvo kot otrok?

   Nekega dne so ljudje pripeljali otroke k Jezusu, da bi jih blagoslovil. Učenci so bili nezadovoljni. Jezus je postal nejevoljen in jim je rekel, naj pustijo otroke k njemu. Nato je rekel: »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj« (Mr 10,13-16). Pomembno se je spomniti, da je pred tem Jezus istim učencem rekel: »Vam je dana skrivnost Božjega kraljestva« (Mr 4,11). Zaradi Božjega kraljestva so pustili vse in šli za Jezusom. Iščejo Božjo navzočnost, hočejo biti del njegovega kraljestva. Zdaj pa jih Jezus opozori, da si z zavračanjem otrok zapirajo edini vhod v Božje kraljestvo, kamor si tako zelo želijo. Pa mi ali smo podobni Otrokom tako kot govori Jezus?

   Vprašajmo se kaj pomeni »sprejeti Božje kraljestvo kot otrok«? V splošnem si to razlagamo kot »sprejeti Božje kraljestvo, kakor ga sprejme otrok«. To se ujema z nekaterimi drugimi Jezusovimi besedami v Matejevem evangeliju: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 18,3). Otrok zaupa brez razmišljanja. Otroci ne morejo živeti, ne da bi zaupali ljudem okoli sebe. Njihovo zaupanje ni vrlina, je življenjska nuja. Najboljše, kar imamo za srečanje z Bogom, je naše otroško srce, ki se spontano odpre, ki si preprosto upa spraševati, ki hoče biti ljubljeno. Toda stavek bi lahko pomenil tudi »sprejeti Božje kraljestvo, kakor sprejmeš otroka«. Uporabljeni glagol »sprejeti« ponavadi pomeni »sprejeti nekoga«, kar je razvidno nekaj vrstic pozneje, ko Jezus govori o »sprejemanju otroka« (Mr 9,37). V tem primeru bi Jezus primerjal sprejemanje Božje navzočnosti s sprejemanjem otroka. Med Božjim kraljestvom in otrokom obstaja neka povezava.

   Sprejeti otroka pomeni sprejeti obljubo. Otrok raste in se razvija. Na enak način tudi Božje kraljestvo na zemlji ni nikoli zaključeno dejstvo, ampak bolj obljuba, dinamičen in nezaključen proces rasti. In otroci so nepredvidljivi. V evangeljski zgodbi pridejo, kadar pridejo, v nobenem primeru pa ne ob pravem času za učence. Toda Jezus vztraja, da jih morajo sprejeti, saj so tam. Na enak način moramo sprejeti Božjo navzočnost, ko se nam razkrije, ne glede na to, ali je trenutek pravi ali ne. Moramo igrati igro. Sprejeti Božje kraljestvo tako, kot sprejmemo otroka, pomeni ostati čuječi in moliti, da ga bomo lahko sprejeli, ko bo prišlo, vedno nepričakovano, ob primernem trenutku ali ne.

   Zakaj je bil Jezus tako pozoren do otrok?
   Nekega dne se je dvanajstero apostolov prerekalo o tem, kdo je največji (Mr 9,33-37). Jezus je uganil, o čem govorijo, in izrekel nekaj presenetljivih besed, ki so obrnile njihovo razmišljanje na glavo: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Nato je naredil nekaj v skladu s svojimi besedami. Odšel je iskat otroka. Je bil to zapuščen otrok na eni izmed ulic Kafarnáuma? Vzel je otroka, ga postavil na sredo med bodoče voditelje Cerkve in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme.« Jezus se je poistovetil z otrokom, ki ga je vzel v svoje naročje. Potrdil je, da ga »eden takih otrok« najbolje predstavlja in da je sprejetje takega otroka enakovredno sprejetju njega, Kristusa.

   Malo pred tem je Jezus izrekel zagonetne besede: »Sin človekov bo izročen v človeške roke« (Mr 9,31). »Sin človekov« je Jezus sam in istočasno vsi »sinovi človeka«, vsi ljudje. Jezusove besede lahko pomenijo, da »smo ljudje izročeni v oblast drug drugega«. Še posebej med aretacijo in krutim ravnanjem z Jezusom je znova postalo jasno, da ljudje z nemočnimi soljudmi ravnajo, kot se jim zdi. Zato ni presenetljivo, da se Jezus prepozna v otroku, ki ga je šel iskat, saj so otroci pogosto popolnoma predani v milost tistih, ki imajo moč nad njimi. Jezus je pokazal posebno skrb za otroke, ker je hotel, da bi bili njegovi nasledniki posebej pozorni do ubogih in nemočnih. Do konca časov bodo ti ljudje njegovi predstavniki na zemlji. Kar bo storjeno njim, bo storjeno njemu, Kristusu (Mt 25,40). »Najmanjši bratje«, ti, ki skoraj nič ne veljajo in se z njimi nekaznovano grdo ravna, ker nimajo ne moči ne prestiža, so pot, ki jo je treba prehoditi, da bi zaživeli v skupnosti s Kristusom.

   Če je Jezus postavil otroka med svoje učence, je to storil tudi zato, da bi oni sami postali majhni in se pomirili s tem. To jim razloži z besedami, ki sledijo: »Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam –, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.« (Mr 9,41) Ko bodo hodili po svetu in razglašali Božje kraljestvo, bodo tudi apostoli »izročeni v oblast drug drugega«. Nikoli ne bodo vnaprej vedeli, kako bodo sprejeti. Toda tudi za tiste, ki jih bodo sprejeli s preprostim kozarcem vode, brez da bi jih jemali zelo resno, bodo prinašalci Božje navzočnosti in Božje Ljubezni med ljudi v svet. Bodo apostoli in misijonarji Boga med ljudi, ki prinašajo blagovest o Odrešenju zta vse ljudi na svetu.
   Pismo iz Taizéja

   Addendum:
   V globini človeka obstaja težnja po prisotnosti, tiha želja po občestvu. Nikoli ne pozabimo, da je ta preprosta želja po Bogu že začetek vere. Še več, nihče ni zmožen razumeti celotnega Evangelija v osamljenosti. Vsak od nas mora reči: “V tem edinstvenem občestvu vernih kristjanov, ki je Cerkev, tisto, česar jaz o veri ne razumem, razumejo drugi in iz tega živijo. Ne opiram se samo na lastno vero, temveč na vero Kristjanov vseh časov, tistih, ki so bili pred nami, od Marije in apostolov, do danes. Dan za dnem se pripravljam na to, da bom svoje zaupanje položil v Skrivnost Vere.” Tako postane jasno, da je vera – zaupanje v Boga – preprosta resničnost, tako preprosta, da jo lahko vsakdo prejme. Je kakor tisočkrat ponovljen polet skozi naše celo življenje, do našega zadnjega diha. Ljubiti Boga pomeni Ljubiti svoje bližnje in biti podoben Jezusu. V vsem brez izjem in živeti po Evangeliju in po Božji Volji.

   Brat Rogér iz Taizéja

   Odgovori
10. Janez says:

    7. aprila, 2020 at 13:24

    Brez Boga je trpljenje nesmisel
    Vsako evharistično bogoslužje naju vabi v odkrivanje skrivnosti Božjega kraljestva. Dobro je vedeti, da imajo pri odkrivanju Božjega kraljestva Jezus in učenci drugačen pristop. Jezus napoveduje svoje trpljenje, učenci pa se med seboj prerekajo o svojih ambicijah. Jezus ob vsaki priložnosti pospešuje Božje delo, učenci pa bi radi sami sebi pripisovali Božje pravice in resničnost ukrojili po svojih potrebah in predstavah. Jezus deluje s pogledom na Božje kraljestvo, učenci pa bi radi to kraljestvo po svoji zamisli že na tem svetu. Ali sva jim ti in jaz kaj podobna ali sva podobna Jezusu?
    A Jezus jasno pove, da je usoda učencev enaka usodi njihovega učitelja. Pa ne le usoda, tudi učiteljeva dediščina postane dediščina učencev. Usodo in dediščino težko poveževa in še teže sprejemava. Mislim, da brez daru Svetega Duha, ki nama ga Jezus podari s križa, nikakor ne moreva sprejeti niti usode niti dediščine. Berilo potrjuje, kako nujno je izlitje Svetega Duha, če hočeva razumeti in sprejeti skrivnosti Božjega kraljevanja. Bog obišče vsakega človeka, da bi vse in vsakega pritegnil k sebi. Zato učenci ne smejo biti ljubosumni, če je bil dar Svetega Duha dan zato, da bi vsi ljudje lahko vstopili v Božje povabilo sožitja z njim.
    Obstaja le en pogoj. Učenci ne bodo mogli vstopiti v skrivnost sožitja z Bogom, če se bodo prepustili svojemu slavohlepju in medsebojni tekmovalnosti, kdo je večji in prvi. Če se jim prepustijo, bodo te sebične ambicije in tekmovalnost uničujoče vplivale na njihove odnose do sebe, do drugih in do Boga. Zaprle jih bodo v začaran krog trpljenja. Gorje tistim, ki bodo to trpljenje povzročali. In zadnji bodo prvi pravi Jezus.
    Za vsakega človeka so skrivnosti kraljestva najbolj dragocena dediščina. So največji zaklad, kar jih človeško srce lahko želi od Boga. Ovirati, poškodovati in pokvariti takšno dediščino je zato strašno. Posledice za človeka, ki to dela, so izguba smisla življenja in izguba te dediščine. Jezusov odgovor učencem je torej izredno trd. Podobno kot Petru Jezus tudi učencem odgovori trdo: »Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj!« (Mr 9, 43.45.47 48).
    Kaj to pomeni? Če najinega srca ne osvoji strast za Božje, bo vse prazno. Če ljubezen do Boga ne pretehta, bova neizogibno živela v trpljenju in ga povzročala tudi drugim. Kakšen smisel ima torej strašno trpljenje, če preprečuje pot življenja? V tem je vsa človeška drama. Zato nas Jezus jasno posvari: odsekaj, odpovej se vsaki stvari, ki je proti ali zanika pot življenja k Jezusu. To pomeni: najprej se odpovej vsemu, kar onemogoča in ovira rast življenja. Odpovedati se pa ne uspeš in ne zmoreš, če nisi nikdar doživel lepote Jezusovega pričevanja o Božji ljubezni do človeka in dejansko ne Veruješ v Jezusa, ker ne živiš po Evangeliju.
    Skrivnosti Božjega kraljestva so skrivnosti spoznanja Jezusa Kristusa. Zato evangelist Marko konča deveto poglavje z besedami: »Imejte sol v sebi in živite v miru med seboj!« Želi nama reči: Če se bosta pustila prepričati, da bodo skrivnosti Božjega kraljestva postale zaklad vajinega srca in se bosta odpovedala (sol je kot odpoved) vsakršni obliki slavohlepja in tekmovalnosti, bosta lahko uživala mir. Ta mir je pečat Božjega delovanja v vama in sad daru Svetega Duha. Uživala bosta izkustvo spoznanja Jezusa Kristusa, vajinega Učitelja, ki je prišel, trpel, umrl in vstal. Njegov prihod je tako resničen, da za njegove učence velja: kdor se dotakne človeka, se dotakne Boga. Za tiste pa, ki še ne verujejo v Jezusa, pa velja: kdor da Kristusovemu učencu, da Kristusu, kar storiš Kristusovemu učencu, si storil Kristusu. Bodimo podobni Jezusu in hodimo po Poti Odrešenja k Jezusu.

    p. dr. Vili Lovše

    Odgovori