Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

11.559 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    JEZUS NA POTI V JERUZALEM – GOSPOD, VČASIH SE IZOGNEM ODLOČITVAM, KI ZAHTEVAJO ODPOVED. RAD BI NA SILO REŠIL STVARI. DAJ MI MOČI, DA BOM POTRPEŽLJIV IN NE BOM PADEL V TO SKUŠNJAVO!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 9,51-56)

    Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal. Nato so odpotovali v drugo vas.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+9%2C51-56&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Jezusa najprej zavrnejo domačini, potem pa še v Samariji, ker gre v Jeruzalem. Jakob in Janez se želita maščevati nad njimi, vendar jima ne pusti. Posnemal bom Jezusa, ki ne prihaja do nikogar z nasiljem. Gospod, včasih se izognem odločitvam, ki zahtevajo odpoved. Rad bi na silo rešil stvari. Daj mi moči, da bom potrpežljiv in ne bom padel v to skušnjavo. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  2. janez says:

    ČLOVEKU JE POTREBNO POLEG SLUŽENJA, DELA TUDI GOREČA MOLITEV, VERA, TIŠINA IN DUHOVNOST
    Če se nenehno borite s temnimi mislimi, strahovi in bojaznimi, pesimističnimi pričakovanji
    če nenehno negativno razmišljate ali se smilite sami sebi,
    kot da ste najnesrečnejše bitje na svetu, potem lahko celo zbolite in boste žalostni in depresivni zase in za druge.
    Dobite lahko glavobol, ne morete jesti in ne morete dobro spati ter funkcionirati med ljudmi in normalno delati.
    Na živce greste vsem v oklici tako zelo, da tudi vaši sosedje lahko postanejo zlovoljni in nervozni,
    kar je negativno in nalezljivo tudi za druge ljudi v vaši okolici.
    Zato vse svoje skrbi in strahove ter slabo voljo zaključite takoj v istem dnevu in skrbi
    ter strahove ne vlecite v naslednji dan, da začnete nov dan znova ter jih prenesite na Boga.
    Zakoni in družine ter znanstva z drugimi ljudmi okoli nas lahko zaradi vašega negativizma in pesimizma razpadejo,
    prijateljstva se prekinejo zaradi nesporazumov in jeze ter raznih zamer,
    ali prehitro izrečenih besed in krivičnih očitkov drugim.

    Poskušajte pobegniti iz vsega tega in se rešite takoj in zakoračitev v polje svetlobe, radosti in optimizma.
    Bog je Ljubezen, Usmiljenje, Dobrota in Odrešenje, ki nam hoče le dobro.
    Nehajte se doma premetavati na naslanjaču in se dolgočasiti ter prežvekovati razne brezplodne misli s seboj ter preigravati žalostne domislice ter se smiliti samemu sebi in obupovati!.
    Pojdite in naredite kaj dobrega, vzemite stvari v svoje roke, molite in služite ter pomagajte in Bog bo prišel k vam!
    Naredite spremembo in spreobrnite se v vedrega in dobrega kristjana, ki je Svetla Luč Dobrote in zato magnet za ljudi.
    Pojdite ven s prijatelji in popijte pijačo ali plavajte, posvetite se svojemu hobiju ali pa se odpravite na sprehod z znanci v naravo, prekopljite gredice in posadite rože in zelenjavo, očistite stanovanje in skuhajte kaj dobrega za koga.
    Fizična sprostitev vam bo prinesla mir, in mir bo prinesel boljšo voljo ter podvojeno moč optimizma,
    da se duh okrepča in da šesimizem oddide stran in vas napolni svetkloba Dobrote in Usmiljenja.

    Najprej pa potrebujete notranjo tišino, notranji mir,da boste zdravi, sveži in srečeni v življenju ter delali dobro ljudem.
    In prenehajte se ukvarjati sami s seboj; raje pomagajte drugim in pomagali boste sebi.
    Zmolite k Njemu in se pomirite. Pogovorite se z Njim. Naredite nekaj dobrega za druge in zase.
    Bodite veseli in polni Radosti, ko greste med ljudi, prinašajte jim Optimizem in Luč Upanja!
    DARUJTE JIM VESELJE IN NASMEH,
    da jim prinesete Božji Mir in Toplo Sonce Božjega Usmiljenja in Očetove Ljubezni. Amen.

    Phil Bosmans, belgijski duhovnik, pesnik in dobrotnik pomoči potrebnim(Bund ohne Namen). Že objavljeno.

    Psalm 62,6 Le pri Bogu se umiri moja duša, kajti od njega je moje upanje.

  3. Miro says:

    27. SEPTEMBRA GODUJE SV. VINCENCIJ PAVELSKI, DUHOVNIK, USTANOVITELJ MISIJONSKE DRUŽBE IN SOUSTANOVITELJ DRUŽBE HČERA KRŠČANSKE LJUBEZNI – V ČEM JE BILA NJEGOVA SKRIVNOST? HODITI ZA JEZUSOM KRISTUSOM, KI OZNANJA EVANGELIJ UBOGIM TER SE POISTOVETITI Z NJIM V ODNOSU DO OČETA IN UBOGIH!

    Rodil se je 24. aprila 1581 v vasi Pouy, blizu Daxa (Landes) v jugozahodni Franciji. Gaskonjec je in kmet in to bo tudi ostal. Kot otrok številne in verne družine je prejel kreposti »kmečkih ljudi«, smisel za delo, pozornost do oseb nižjega sloja, do neznatnih stvari; oblikovala ga je vera, imel je tudi dostop do kulture: postal bo duhovnik. 23. septembra 1600 ga je posvetil périguejski škof v kraju Château-l‘Éveque.

    Po nekaj letih iskanja častnih služb je odšel v Pariz (1608). Podaril se je Bogu, Bog pa ga je dal ubogim.

    Kot kurat pri kraljici Marjeti de Valois (1610) se je družil z Berullom in obiskoval oratorij ter postal župnik v Clichyju (1612). Zanj je bilo pomembno leto 1613: imenovan je bil za vzgojitelja v plemiški družini de Gondi. Dva dogodka iz leta 1617 sta odločilnega pomena za njegovo nadaljnje življenje.

    V Gannesu (Oise) je Vincencij spovedal nekega kmeta. Odkril je duhovno revščino, ki je vladala med kmečkimi ljudmi, kakor tudi neznanje duhovnikov; to je »ubogo kmečko ljudstvo«. Gospa Gondijeva ga je spodbujala in začel je svoje misijonsko poslanstvo: potrebno se je obrniti k Bogu, se z njim spraviti in spremeniti življenje (prim. pridiga v Follevillu, 25. januarja 1617). Leta 1625 je s finančno podporo Gondijevih ustanovil Misijonsko družbo za evangelizacijo ubogih in vzgojo duhovnikov.

    V avgustu leta 1617, ko je bil župnik v Châtillonu-les-Dombes, se je srečal z ubogimi in organiziral laike, da so jim priskočili na pomoč; tako se je začela prva Bratovščina krščanske ljubezni. Zanjo je Vincencij sam pripravil pravila. Iz Châtillona so izšle gospe krščanske ljubezni, s pomočjo Ludovike de Marillac pa leta 1633 Družba hčera krščanske ljubezni.

    Bratovščina vključuje delo za pravičnost zlasti na področju sociale in zdravstva, da bi laže pomagali ubogim, »katerih število neprestano narašča«; iz Francije, kjer je v nekaterih pokrajinah divjala uničujoča vojna (Lorena), se delovanje širi na Poljsko, v Italijo, čez morje v Severno Afriko (1645–1646) in na Madagaskar (1648).

    Gospod Vincencij vključuje ljudi v mrežo krščanske ljubezni. V čem je bila njegova skrivnost? Hoditi za Jezusom Kristusom, ki oznanja evangelij ubogim ter se poistovetiti z njim v odnosu do Očeta in ubogih: »Jezus Kristus je pravilo Misijonske družbe.« Gospod Vincencij je umrl v Parizu 27. septembra 1660. Med blažene je bil prištet 13. avgusta 1720, med svetnike pa 16. junija 1737. Papež Leon XIII. ga je 2. maja 1885 razglasil za zaščitnika vseh krščanskih dobrodelnih ustanov. V Franciji je sv. Vincencij Pavelski zavetnik javne dobrodelnosti.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/god-sv-vincencija-pavelskega

    Sv. Vincencij, prosi za nas!

  4. Miro says:

    MISEL DUHOVNEGA PISATELJA TOMAŽA KEMPČANA

    HODI, KODER HOČEŠ, IŠČI, KAR TI DRAGO, NI JE VIŠJE POTI ZGORAJ, NI JE VARNEJŠE ZDOLAJ,
    KAKOR JE POT SVETEGA KRIŽA. UREDI IN URAVNAVAJ VSE, KAKOR VEŠ IN ZNAŠ, VIDEL BOŠ, DA
    BOŠ MORAL VEDNO KAJ TRPETI, RAD ALI NERAD, IN TAKO BOŠ VEDNO NAŠEL KRIŽ.

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  5. Miro says:

    Spomnimo na odličen prispevek o spolnjevanju 10-ih božjih zapovedi.

    KAKO 10 BOŽJIH ZAPOVEDI POJASNITI SODOBNEMU ČLOVEKU (Aleteia)

    KARIZMATIKI PREDSTAVLJAJO NOVO INTERPRETACIJO BOŽJIH ZAPOVEDI

    To je zanimiv “prevod” božjih zapovedi v aktualni jezik, ki ga je pripravila Prenova v Duhu, da bi sodobnemu človeku pokazala pot svobode, ki je zarisana v desetih zapovedih.

    JAZ SEM GOSPOD, TVOJ BOG

    Kriza sodobnega človeka je kriza Boga, mrk Boga, nepoznavanje Boga, odpor do Boga. Upanje ljudi ni uslišano, ko iščejo odgovore zunaj Boga. Človek svoje življenje, svojo prihodnost, vse, kar dobrega ima, podredi drugim. Seznam vseh “lažnih gospodov”, ki jih je predlagal duh sveta v nasprotju s Svetim Duhom, je dolg.

    Več o tem na:
    https://si.aleteia.org/2021/01/10/kako-10-bozjih-zapovedi-pojasniti-sodobnemu-cloveku/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  6. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: MOJA HČI, PRIKLICALA ME JE LJUBEZEN, LJUBEZEN ME ZADRŽUJE. KO BI VEDELA, KAKO VELIKO ZASLUŽENJE IN PLAČILO IMA VSAKO ČISTO DEJANJE LJUBEZNI DO MENE, BI UMRLA OD VESELJA. TO GOVORIM ZATO, DA BI SE PO LJUBEZNI NEPRESTANO ZDRUŽEVALA Z MENOJ, KER JE TO ŽIVLJENJSKI CILJ TVOJE DUŠE! TO DEJANJE TEMELJI NA DELOVANJU VOLJE (Dn 576).

    O besedah življenja, ki jih je Jezus zaupal sestri Favstini in so namenjene tudi nam, več na:
    http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!

  7. janez says:

    Božja Milost je Zastonj in Darilo Boga za Vse Ljudi, brez izjem!
    Božja Milost je posebna Božja Naklonjenost in Ljubezen, ki jo Bog zastonj brez naših zaslug daruje in izkazuje človeku tako, da more po Milosti doseči najtesnejšo skupnost z Bogom ali Zveličanje. Pomeni pa seveda tudi učinek te posebne Božje Ljubezni človeku, ki je predvsem v tem, da se Bog sam daje človeku v delež, da je človek na Poti K Jezusu v polni skupnosti z Bogom. Božja Milost je zastonjsko darilo človeku, kjer Bog zastonj grešnemu in nepopolnemu človeku izliva ljubezen, prijaznost, naklonjenost in sicer vsem ljudem, ki Mu bodo zaupali, ki v Jezusa verujejo in ki so v tesnem odnosu z Njim in sicer tako, da lahko človek/ljudje lahko sprejmejo Božj Milost. Po Božji Milosti je človek na poseben način odprt za Boga in je Bogu blizu. Bog ga kliče tako, da je deležen Božje Narave, da je Božji Otrok, Kristusov brat in Kristusov sodedič Večnega Življenja, kljub temu, da je človek grešen in nepopolen. Bog je Ljubezen in Usmiljenje, ki nam, ko se spovemo in pokesamo grehov odpušča in nas vabi, da se vrnemo nazaj k Njemu, kot izgubljeni sin. Naše opravičenje izhaja iz Božje milosti. Brez Boga itak smo NIČ in brez Boga ne moremo storiti NIČ.
    Božja Milost je naklonjenost, podarjena pomoč, ki nam jo Bog daje, da odgovorimo na njegov klic, naj postanemo Božji otroci (Prim. Jn 1,12-18), posinovljenci (Prim. Rim 8,14-17.), deležni Božje narave (Prim. 2 Pt 1,3-4), Večnega življenja (Prim. Jn 17,3). Milost je delež pri Božjem življenju. Uvede nas v notranje globine Troedinega Božjega življenja. Po krstu ima kristjan delež pri milosti Kristusa, ki je glava svojega telesa. Kot “posinovljenec” (posvojeni sin Boga) more v zedinjenju z edinim Sinom odslej Boga imenovati “Očeta”. In prejme življenje Duha, ki mu vdihne ljubezen (agape) do bližnjega in ki oblikuje Cerkev. Ta poklicanost k Večnemu življenju je nadnaravna. Popolnoma je odvisna od podarjene pobude Boga, kajti le on se more razodeti in dati samega sebe zastonj iz Ljubezni. Ta poklicanost presega zmožnosti razuma in moči človeške volje pa tudi vsakega ustvarjenega bitja (Prim. 1 Kor 2,7-9).
    Kristusova milost je nezaslužen Božji dar, ki nam ga daje Bog iz svojega življenja, vlitega po Svetem Duhu v našo dušo, da bi jo pozdravil greha in posvetil: to je posvečujoča ali pobožanstvujoča milost ali milost, prejeta s krstom. Ta milost je v nas studenec za dela posvečenja (Prim. Jn 4, 14; 7,38-39). Če je kdo v Kristusu, je Nova stvar. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. Vse pa je od Boga. On nas je po Kristusu spravil s seboj … (2 Kor 5,17-18). Posvečujoča milost je trajen Bar, nadnaravna dispozicija, ki izpopolnjuje dušo samo tako, da jo naredi sposobno živeti z Bogom, delati po njegovi ljubezni. Razlikujemo habitualno milost, trajno dispozicijo (voljnost), da bi živeli in delali v skladu z Božjim klicem, in pa dejanske milosti, se pravi Božje posege bodisi na začetku spreobrnjenja bodisi v potekanju posvečenja. Človekova priprava na sprejem milosti je že delo milosti. Potrebna je, da vzbudi in podpira naše sodelovanje za opravičenje po veri in za posvečenje po ljubezni. Bog dovrši v nas to, kar je začel, kajti on “prične, ko stori, da po njegovem delovanju mi hočemo, in dovrši tako, da sodeluje z našimi že spreobrnjenimi hotenji” sv. Avguštin, grat. 17):
    Seveda delamo tudi sami, vendar delamo le skupaj z Bogom, ki dela. Njegovo usmiljenje je namreč šlo pred nami, da bi bili ozdravljeni, kajti to usmiljenje gre še vedno za nami, da bi, ko smo bili enkrat ozdravljeni, bili oživljeni. Pred nami gre, da bi bili poklicani, in za nami gre, da bi bili poveličani. Pred nami gre, da bi živeli Bogoljubno, in za nami gre, da bi za vedno živeli z Bogom, kajti brez njega ne moremo ničesar storiti (sv. Avguštin, nat. et grat. 31).
    Svobodna Božja pobuda terja tudi človekov svoboden odgovor. Bog je namreč ustvaril človeka po svoji podobi in mu s svobodo podelil tudi sposobnost, da ga spozna in ljubi. Duša samo svobodno stopi v občestvo ljubezni. Bog se neposredno dotakne človekovega srca in ga naravnost vodi. V človeka je položil hrepenenje po resnici in dobrem, ki ga more izpolniti samo on. Obljube “večnega življenja” ustrezajo temu hrepenenju nad vsako upanje: Če torej beremo, da si po svojih zelo dobrih delih sedmi dan počival … naj nam beseda tvoje knjige napoveduje, da bomo tudi mi po svojih delih, ki so samo zato zelo dobra, ker si nam jih ti daroval, na soboto večnega življenja našli počitek v tebi (sv. Avguštin, conf. 13,36).
    Milost je najprej in predvsem dar Duha, ki nas opraviči in nas posveti. Vendar pa milost vsebuje tudi darove, ki nam jih Duh pokloni, da bi nas pridružil svojemu delovanju, da bi nas napravil sposobne za sodelovanje pri zveličanju drugih in pri rasti Kristusovega telesa, Cerkve. To so zakramentalne milosti, različnim zakramentom lastni darovi. To pa so tudi posebne milosti, imenovane tudi “karizme” po grškem izrazu, ki ga uporablja sveti Pavel in pomeni naklonjenost, zastonjski dar, uslugo (Prim. C 12). Kakršnakoli že je njihova narava, včasih izjemna, kot je to dar čudežev ali jezikov, karizme so naravnane na posvečujočo milost in za cilj imajo skupni blagor Cerkve. Karizme so v službi ljubezni, ki gradi Cerkev (Prim. 1 Kor 12). Spodobi se, da med posebnimi milostmi omenimo stanovske milosti, ki spremljajo izvrševanje dolžnosti krščanskega življenja in služb znotraj Cerkve:
    Imamo različne darove, pač po Milosti, ki nam je bila dana od Boga. Če ima kdo dar preroštva, naj ga uporablja v skladu z vero. Kdor ima dar služenja, naj ga uporablja za služenje. Kdor ima dar učenja, naj uči. Kdor ima dar spodbujanja, naj spodbuja. Kdor daje, naj daje širokosrčno in na tihem, brez besed. Naj leva roka ne ve kaj daruje drugim desna roka. Kdor je predstojnik, naj ga odlikuje vestnost in pravičnost. Kdor se posveča dobrodelnosti, naj to dela z veseljem (Rim 12,6- 8). Ker je Milost nadnaravnega reda, se izmika našemu izkustvu in jo moremo spoznati samo z vero v Boga. Ne moremo se torej opirati na svoja čustva ali na dela, da bi iz tega sklepali, da smo opravičeni in rešeni (Prim. Trid. k.: DS 1533-1534). Vendar nam po Gospodovi besedi: “Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali” (Mt 7,20), razmišljanje o Božjih dobrotah v našem življenju in v življenju svetnikov jamči, da je v nas na delu Milost in nas spodbuja k vedno večji veri in k drži zaupljivega uboštva.
    Pokojni mariborski škof dr. Vekoslav Grmič poudarja, da vsak človek prejme dovolj Božje Milosti za Zveličanje, kajti Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali, ker je Kristus na Križu umrl za vse ljudi in vstal od mrtvih. V kolikor človek ne sodeluje z Božjo Milostjo, je to njegova svobodna odločitev, ker se zavestno ne odziva Božjemu klicu in ker noče živeti kot Božji Otrok tako, da bi bil deležen Božje Milosti. Milost tedaj ostane po njegovi odločitvi v njem prazna in je brez učinka. Bog se človeku po milosti ne vsiljuje in ne ruši v njem naravne bogopodobnosti, ki je predvsem v njegovi svobodi, da veruje v Boga in sprejme Božjo Ljubezen ter spolnjuje Božjo Voljo. Vendar nas Bog vedno čaka, da se vrnemo k Njemu. In da sprejmemo Njegovo Ljubezen in Milost. In da ponesemo in Oznanjamo Veselje Odrešenja med ljudi ter širimo Upanje in Ljubezen ter prispevamo k boljšemu svetu tako, da sami damo zgled pravičnega krščanskega Življenja po Božji Volji in Jezusovem Evangeliju. Bog je Usmiljenje in Ljubezen in nam v Dobroti odpušča, ko ga skesano in ponižno za to prosimo. Bodimo tudi mi čimbolj podobni Jezusu. In dejavno živimo, delamo in molimo tako, da spolnjujemo Božjo Voljo in Jezusov Evangelij. Pridi k Nam Gospod in nam Pomagaj!

    Božja Milost: Izvleček iz Katekizma Katoliške Cerkve (Marija Pomagaj Brezje) in definicija pomena po dr. Vekoslav Grmič: Mali teološki slovar, Mohorjerva Družba Celje 1973.

    P.s.: brez Tebe Gospod sem prazen nepopolen list, brez Tebe Gospod so nepopolna moja dejanja in razmišljanja, brez Tebe sem tavajoči človek, ki razmišlja in dela vse po človeški pameti. S Tvojo Milostjo in Dobroto Gospod pa spet polno zaživim, bolj prav delam ter razmišljam in vse kar mislim in naredim je prav. Hvala Ti Gospod!

  8. janez says:

    Papež Frančišek: Potrpežljivo Božje usmiljenje
    Božje usmiljenje! Kako lepa je ta verska resnica za naše življenje. V evangeliju po Janezu (Jn 20,19-28) doživi apostol Tomaž izkušnjo Božjega usmiljenja, ki ima Jezusov obraz, obraz vstalega Jezusa. Tomaž ne verjame, ko mu apostoli povedo: »Gospoda smo videli.« Ne zadošča mu Jezusova napoved: tretji dan bom vstal. Hoče videti, hoče položiti prst v rane od žebljev in položiti roko v njegovo prebodeno stran.

    In kako se odzove Jezus? S potrpljenjem: trmastega dvomljivca ne zapusti. Nevernemu Tomažu podari teden dni, ne zapre mu vrat, temveč čaka. In Tomaž spozna svojo revščino, svojo malovernost: »Moj Gospod in moj Bog.« S tem preprostim vzklikom, polnim vere, odgovori na Jezusovo potrpežljivost. Prepusti se Božjemu usmiljenju, ki ga vidi pred sabo v ranjenih rokah in nogah, odprti strani in spet zaupa: postal je nov človek, ne več neveren, ampak veren.
    Pa poglejmo še Petra: trikrat zataji Jezusa ravno takrat, ko bi mu moral najbolj stati ob strani. Ko se dotakne dna, sreča njegov pogled, ki mu potrpežljivo, brez besed govori: »Ne boj se svoje slabosti, Peter, zaupaj vame.« In Peter dojame, čuti Jezusov ljubeči pogled in joče. Kako lep je ta Jezusov pogled – kako nežen! Bratje in sestre! Nikoli ne izgubimo zaupanja v potrpežljivo Božje usmiljenje!

    Pomislimo na učenca na poti v Emavs: žalostnih obrazov korakata v prazno, brez upanja. A Jezus ju ne zapusti: spremlja ju na poti, in ne samo to! Potrpežljivo jima razlaga Pisma, ki govorijo o njem, in se jima pridruži pri mizi. To je slog Boga: ni nestrpen kot mi, ki pogosto hočemo vse in takoj, tudi ko gre za ljudi. Bog potrpi z nami, ker nas ljubi, in kdor ljubi, razume, upa, vzbuja zaupanje, ne zapušča, ne podira mostov, zna odpuščati. Bog nas čaka, tudi ko se od njega oddaljimo. On ni nikoli daleč, če se vrnemo nas objame.
    (Papež Frančišek 7. aprila 2013)

    ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 29.
    Addendum: dodatek iz Vera v usmiljenega Boga (Pater dr. Viljem Lovše)
    Pravite, da ključno vlogo v vašem pogledu na svet še vedno ali pa vedno bolj igra vera v usmiljenje Boga. Psalmist pravi: »On odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni, iz jame rešuje tvoje življenje, krona te z dobroto in usmiljenjem.« Sliši se kot nekaj neresničnega in nedostopnega. Ampak vi pravite, da to resnično živite. Kako?
    Povzetek iz intervjuja s preizkušano ženo iz Dotik usmiljenja na Iskreni.net
    Zame je temelj vere sprejeti Božje usmiljenje. Da bi ga lahko sprejela moram najprej sebe prepoznati kot grešnico in nepopolno. Pomaga spoznanje, kaj prinese izvirni greh…se pravi, kje hočem biti kot Bog. Ego je zelo močan in njegovo umiranje je boleče. Ampak ni druge poti, če hočem dati več prostora Bogu, moram umreti sebi in se manjšati, da on raste. V nas je velik strah, da bomo s tem kar izgubili sebe. To je velika laž, kajti bolj ko sem v skladu z Božjo voljo, bolj sem uresničena. V tem procesu gre tudi za spuščanje nadzora in krepitev zaupanja, da Gospod vodi moje življenje, mojo edinstveno zgodbo in da sem del veliko večje, Božje zgodbe odrešenja. V naši zahodni, potrošniški družbi je veliko odvisnosti. Ko pri sebi to prepoznam, oziroma mi Bog v svojem usmiljenju pokaže, kje sem še v sužnosti ali malikovanju, vstopim v proces osvobajanja. Največji dar Božjega usmiljenja najdem v Kristusu. Sama ne zmorem, zlo me presega, zato sem potrebna odrešenja, da se zanesem na to, da je Kristus že zmagal. On mi ljubeče pokaže na moje grehe, ko jih prepoznam v srcu in se jim odpovem, pa jih vzame na svoje rame. Ta neskončna, potrpežljiva nežnost vsemogočnega Boga me vedno gane. V ljubezni dopusti čas, ki ga potrebujem, da dozorim k spoznanju in se odpovem slabemu, ki ga delam. To je vseživljenjsko dogajanje, vse do umiranja, kjer se ta proces bistveno pospeši. In to velja za nas vse, ne samo zame, zato me nagiba k temu, da se trudim biti tudi jaz potrpežljiva ob napakah ali grehih drugih. V meni prebuja usmiljenje do drugega v smislu, ni še njegov čas, da prepozna, da se tu odmika od Boga. Seveda je prav, da opozorim na slaba dejanja ali besede, ampak le če zmorem to po vzoru Boga, usmiljeno v ljubezni. Drugače je učinek ravno nasproten; jeza, odpor, zamera in seveda tudi zanikanje ter tako s tem naredim samo škodo.

    »Kako veliko je Gospodovo usmiljenje, njegovo odpuščanje tistim, ki se obračajo nanj!« (Sir 17,29)

    Božje Usmiljenje ne preneha in nadaljuje kot SONCE, KI VEDNO SVETI. Vendar tudi sonce ne prodre tja, kjer so zazidali okna IN SE ZAGRADILI PRED SVETLOBO. Tomaš Špidlik

    Odprimo se Bogu in ga Povabimo v Svoje Življenje. Naj bo vse kar mislimo, delamo in molimo po Božji Volji.

  9. Miro says:

    POSLUŠAJMO, KAJ NAM GOVORI BOŽJA BESEDA IN SE PO NJEJ RAVNAJMO

    KDO TI NAMREČ MORE DATI PREDNOST? KAJ IMAŠ, ČESAR BI NE PREJEL? ČE PA SI
    PREJEL, KAJ BI SE PONAŠAL, KAKOR BI NE PREJEL? (1 Kor 4,7)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1840&t=5#Poni%9Enost

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

    • Miro says:

      MOLITEV ZA PONIŽNOST

      Gospod Bog, pomagaj nam,
      da se naučimo iskrene ponižnosti,
      kajti bolj ko smo ponižni, bližje smo tebi.
      Želimo služiti bratom in sestram zaradi tebe.
      Naj to služenje navdihujeta
      velika ponižnost in ljubezen!
      Kadar bomo čutili,
      da moramo biti odločni,
      naj ostanemo ponižni in ljubeznivi.
      Opogumi nas,
      da bomo prav uporabljali talente,
      ki si nam jih podaril.
      Naj to delamo s hvaležnim srcem,
      v zavesti, da smo jih prejeli od tebe.
      Naj postanemo vedno bolj podobni tebi,
      ki si »krotak in v srcu ponižen«.

      (Ognjišče)

      Jezus krotki in iz srca ponižni, upodobi naše srce po svojem Srcu!

  10. Miro says:

    Spomnimo na naslednje misli:

    KRIŽ IN TRPLJENJE

    Jezus je vstopil v vsak tvoj križ. Vzel ga je nase, da te osvobodi. Križ je prostor tvojega srečanja z Jezusom. Križ postane zate blagoslov namesto nesmisla trpljenja. V tem se rojeva sposobnost, da kljub križu vzklikaš od veselja. Križ postane vir veselja, zmage in svetlobe namesto joka, strahu in tesnobe. Križ in trpljenje postaneta smiselna, ker je vanju vstopil Jezus Kristus. Trpljenje moreš sprejeti samo zato, ker v njem najdeš Jezusa Kristusa, ki trpljenje lahko premaga, ali pa ti da moč, da ga potrpežljivo prenašaš. Sprejemanje križa je zmaga nad križem. Sprejemanje trpljenja, bolečin, smrti, bolezni in greha je pot osvobajanja od trpljenja, bolezni in zla. To je zmagoslavna hoja.

    Molitvenik združenja Marije Pomočnice

    Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

    • Miro says:

      MOLITEV

      Gospod Bog,
      kot tvoji učenci razumemo,
      da moramo vsi sprejeti in nositi križ.
      Vemo, da lahko na križ gledamo na tri načine:
      lahko prosimo, da nam ga ne pošlješ,
      lahko prosimo, da nam ga olajšaš in
      lahko prosimo, da nam daš dovolj moči,
      da ga pogumno sprejmemo in nosimo.
      Če bi nas kdaj zadel zelo težak križ,
      nam daj dovolj poguma,
      varuj nas malosrčnosti in obupa.
      Po svojem križu, s katerim si nas odrešil,
      nam utrdi vero v svojo ljubečo skrb za nas.
      Navdihuj nas, da bomo sočutni s trpečimi.

      (Ognjišče)

  11. janez says:

    Ognjišče: KAKO MOLITI K BOGU? FORMALNI MOLILNI OBRAZCI VAS PRAVITE NE NAGOVORIJO?
    Vprašanje Ognjišču: Ne vem, kako naj natančno izoblikujem svojo misel, sprašuje vernik L. uredništvo Ognjišča. Toda številne molitve – mislim na MOLITVENE obrazce, ki so nas jih naučili – mi ne povedo veliko. Včasih se mi upira, da bi jih molil., ker me ne nagovorijo. Zdijo se mi tako ‘oguljeni’. Ne vem, če ravnam prav? Kaj mi svetujete glede molitve, sprašuje vernik L. in prosi za odgovor?
    Vaše vprašanje kaže na značilno težavo številnih današnjih vernikov – potrebo po pristni, iskreni molitvi, osvobojeni formalnosti. Ta želja je dobra, saj mora molitev prihajati iz srca. Toda naša molitev je pogosto uboga, čeprav želi biti iskrena. Zato lahko uporabljamo tudi ustaljene obrazce. Ti nam pomagajo, da se ‘znamo’ obračati na Boga. Pomagajo pa nam tudi v ‘duhovni suši’, ko ne najdemo svojih ustreznih besed. Cerkev nam priporoča nekatere molitvene obrazce, a ne zapoveduje, da moramo uporabljati samo to ustaljeno obliko molitve. “Molitev namreč ni le samodejni izliv notranjega vzgiba. Vključuje tudi premišljevanje, preučevanje in prodiranje v duhovne stvarnosti, katere izkustveno dojemamo,” pravi Kompendij katekizma katoliške Cerkve.
    Da nismo prvi, ki imamo težave z molitvijo, nam priča prošnja apostolov: »Gospod, nauči nas moliti!« (Lk, 11,1) in Jezus jih je naučil moliti očenaš. Gre torej za ‘obrazec’, za obliko molitve, ki nas jo je naučil sam Jezus. Zato ima ta molitev posebno mesto med krščanskimi molitvami in v kristjanovem življenju.
    Ne vem točno, kaj ste mislili z molitvenimi obrazci. Morda tiste, ki jih znamo na pamet, oz. tiste, ki smo se jih naučili ‘za birmo’. Ne smemo pozabiti tudi na druge zapisane molitve. To so npr. psalmi ali drugi spevi, zlasti iz Svetega pisma Nove zaveze (Marijina hvalnica ali Moja duša; Zaharijev hvalospev ali Hvaljen Gospod, Bog naših očetov; spevi iz pisem apostola Pavla ali iz knjige Razodetja). Te nam polagajo v usta besede, ki jih je Bog sam navdihnil in s katerimi ‘vzgaja’ naše srce, da se obrača na Boga.
    Dalje ne pozabimo na številne molitve sodobnih avtorjev. Vsako Ognjišče začenjamo z molitvijo kakšnega sodobnega avtorja. Naš urednik Silvester Čuk jih je zbral tudi v knjigo. Trenutno je na voljo knjiga Zakladnica molitve (uredil Marko Čuk). Prevajalec molitev je napisal, da te sodobne molitve “želijo biti vzorec za naš osebni pogovor z Bogom”. Niso pa edini vzorec. Omenil sem že molitve iz Svetega pisma, še prej molitve, ki so nastale v zgodovini Cerkve. Naj še dodam nekatere čudovite molitve svetnikov, na primer Hvalnica stvarstva sv. Frančiška Asiškega. Njegova drža hvaljenja je navdihnila številne druge molitve.
    Vi si izberite tisto obliko molitve, ki vam bo najbolj pomagala v pogovoru z Bogom. Med vsemi naštetimi molitvami boste gotovo našli kaj zase, morda vam bodo bližje sodobne molitve, če vam niso ljubi ‘tradicionalni obrazci’. Lahko pa molite tudi s svojimi besedami, čeprav tudi na naše osebne, ‘izvirne’ molitve vplivajo ustaljeni molitveni obrazci. Ustaljeni molitveni obrazci nam pridejo prav v trenutkih ‘duhovne suše’, ko ne moremo moliti s svojimi besedami. Takrat lahko preprosto molimo Gospodovo molitev. Morda nas bodo nagovorile kakšne besede iz nje (npr. zgodi se tvoja volja; odpusti nam naše dolge; reši nas hudega …). Bodimo prepričani, da nas bodo kakšne besede prej ali slej nagovorile, če bomo vztrajali. Če pa bomo prenehali moliti, nas ne bodo mogle nagovoriti in nam posledično pomagati iz ‘duhovne suše’. Poleg tega ne bodimo preveč domišljavi. Tudi rodovi pred nami so znali moliti. Številni obrazci so se rodili iz rodov Bogu predanih src. Njihove besede lahko postanejo tudi naše besede, če jih bomo počasi premišljevalno molili in jih ponotranjili, ne pa samo avtomatično ‘drdrali’. Izkušnja Bogu predanih rodov vernih, zaobjeta v številnih molitvenih obrazcih, nam bo pomagala v naših iskanjih in hrepenenju po Bogu.

    Božo Rustja, Pisma. Ognjišče (2017) 10, str. 48

    https://revija.ognjisce.si/pisma/14022-molitveni-obrazci-me-ne-nagovorijo

    NEKAJ ISKRIC GLEDE MOLITEV OČENAŠA
    Zato takrat, ko bo naša vera šibka, tudi mi prosimo z učenci »Gospod, nauči nas moliti« in recimo: Oče naš, ki si v nebesih.
    Ko bi bili na tem, da pozabimo na Gospoda, prosimo: Posvečeno bodi tvoje ime.
    Ko bomo malodušni zaradi našega življenja ali razmer v svetu, prosimo: Pridi tvoje kraljestvo.
    Ko se bomo morali odločiti o kakšni pomembni stvari in bi nas mikalo, da bi se odločili za najlažjo pot, recimo: Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.
    Ko se bomo pritoževali nad majhnimi težavami in pozabljali, da je na milijone ljudi ubogih in lačnih, molimo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh.
    Ko nas težijo naši grehi in ko težko odpuščamo drugim, prosimo: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.
    Ko nas vznemirjajo skušnjave, molimo: Ne vpelji nas v skušnjavo.
    Ko se nam bo težko obvladati, prosimo: Reši nas hudega.
    Ko se bomo preveč ukvarjali s sabo in s svojo pomembnostjo, recimo: Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj.

    Ognjišče Božo Rustja.

  12. Miro says:

    JEZUS NAM DANES GOVORI, DA JE NAJVEČJI TISTI ČLOVEK, KI IMA SRCE VEDNO ODPRTO ZA JEZUSA KRISTUSA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 9,46-50)

    Vanje je prišla misel, kateri izmed njih je največji. Jezus pa je poznal misli njihovih src. Vzel je otroka, ga postavil poleg sebe in jim rekel: »Kdor sprejme tega otroka v mojem imenu, mene sprejme, in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor je namreč med vami vsemi najmanjši, ta je velik.«

    Janez je odgovoril: »Učenik, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ne hodi z nami.« Jezus pa mu je rekel: »Ne branite! Kdor namreč ni proti vam, je za vas.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+9%2C46-50&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Jezus pozna misli naših src. Dobro ve, da se sinovi tega sveta sprašujejo, kdo je največji? Kdo je najpomembnejši? Kdo je najboljši? Kdo je najlepši? Jezus nam danes govori, da je največji tisti človek, ki ima srce vedno odprto za Jezusa Kristusa. To pa je srce otroka. Biti preprost, iskren in poln zaupanja – to je pot vsakega kristjana, ki želi hoditi za Jezusom Kristusom.

    Iz Duhovne oaze, franciskani.si

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  13. Miro says:

    VEDNO AKTUALNA PAVLOVA HVALNICA LJUBEZNI

    »Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=1+Kor+13&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  14. Hvala says:

    Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno. (Antoine de Saint–Exupéry)

  15. Miro says:

    »KO BI GOVORIL ČLOVEŠKE IN ANGELSKE JEZIKE, LJUBEZNI PA BI NE IMEL,
    SEM POSTAL BRNEČ BRON ALI ZVENEČE CIMBALE.« (1 Kor 13,1)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1438&t=5#Ljubezen

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    • Miro says:

      Oprostite, ker je bilo pomotoma dvakrat objavljeno. Je pa Božja beseda o ljubezni navdvse pomembna, zato bi si bilo dobro izrek o ljubezni zapomniti za vse življenje.

  16. Miro says:

    POSLUŠAJMO, KAJ NAM GOVORI BOŽJA BESEDA IN SE PO NJEJ RAVNAJMO

    »KO BI GOVORIL ČLOVEŠKE IN ANGELSKE JEZIKE, LJUBEZNI PA BI NE IMEL,
    SEM POSTAL BRNEČ BRON ALI ZVENEČE CIMBALE.« (1 Kor 13,1)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1438&t=5#Ljubezen

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  17. Hvala says:

    JE SVETI DUH V NAS UJETNIK RAZKOŠJA?

    V NAŠIH ŽIVLJENJIH, V NAŠIH SRCIH SVETEGA DUHA ZADRŽUJEMO KAKOR UJETNIKA RAZKOŠJA: NE PUSTIMO, DA BI NAS SPODBUJAL, NE PUSTIMO DA BI NAS PREMAKNIL

    PREMISLIMO O TEM, KAJ SVETI DUH DELA V NAŠIH ŽIVLJENJIH

    IN KAKO JE Z MOJO POTRPEŽLJIVOSTJO V PREIZKUŠNJAH? KAJTI TUDI POTRPEŽLJIVOST NAM DAJE SVETI DUH

    Ta teden dobro premislimo, kaj Sveti Duh dela v naših življenjih. Da bi se vprašali, če nas je naučil poti svobode. Sveti Duh, ki je v meni, me spodbuja, da bi šel ven: me je strah? Kako je z mojim pogumom, tistim, ki mi ga daje Sveti Duh, da bi šel ven iz sebe, da bi pričeval o Jezusu? In kako je z mojo potrpežljivostjo v preizkušnjah? Kajti tudi potrpežljivost nam daje Sveti Duh.

    http://arhiv.mirenski-grad.si/je-sveti-duh-v-nas-ujetnik-razkosja
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ja, problem je, ker je človek s svojo miselnostjo in grešnostjo nekako “zabetoniran” V SVOJO MOČ IN ” NAREDI SI SAM”. TEŽKO JE DOPUSTITI VODENJE JEZUSU S SVOJIM SVETIM DUHOM, KAJTI PO TEM SE NE ODVIJAJO ZADEVE PO NAŠI MISELNOSTI, AMPAK PO BOŽJI. TUKAJ ČLOVEK KLONI IN NAJVEČJKRAT ODNEHA.

    SVETI DUH NI DUH UGAJANJA SMO REKLI, AMPAK DUH RESNICE. IN KO ČLOVEKU ZAČNE ODKRIVATI RESNICO O NJEMU SAMEMU, O SVETU, O DRUGIH LJUDEH JE ZELO BOLEČE. SVETI DUH NE TEČE PO NAŠIH NASTAVLJENIH TIRIH, AMPAK PO SVOJIH.

    KO ČLOVEK REČE BOGU SVOJ -DA, KOT JE REKLA SVETA MARIJA, BOG VODI POT, ČLOVEK SE NE UPIRA VEČ NA SIGURNOST, AMPAK VERUJE V BOŽJO PREVIDNOST

  18. Miro says:

    KAKO NAMA JE MARIJA NA BREZJAH IZPROSILA TRI OTROKE (Aleteia)

    ZDRAVNIKI: “ŽAL, SITUACIJA NI DOBRA, VIDVA NE BOSTA MOGLA IMETI OTROK, SAJ IMATA TEŽAVE OBA”

    Poročila sva se na Marijin praznik (15. avgusta) leta 2009. Navadila sva se skupnega življenja in leto dni po poroki sva se z možem odločila, da je prišel čas za dojenčka.

    Želja je bila velika, a po letu dni je bil trud zaman – dojenček ni in ni hotel priti. Začele so se zdravniške preiskave in diagnoze. Najprej jaz, potem pa mož. Od Trsta do Ljubljane so potekali razgovori z zdravniki, ki so naju potrli do tal:

    “Žal, situacija ni dobra, vidva ne bosta mogla imeti otrok, saj imata težave oba. Edina rešitev je umetna oploditev.”

    OTROK NE BO. KAJ PA ZDAJ?

    Doma sva veliko premišljevala in se pogovarjala, kako naprej. Rešitve pa ni bilo. Za umetno oploditev nisem bila pripravljena. Odločila sem se, da grem k spovedi na Sveto goro. Pri spovedi me je pater “oštel”, naj se ne igram s človeškim življenjem, temveč naj svojo nepopolno materinsko ljubezen delim otrokom v razredu (sem vzgojiteljica popoldanskega pouka) in ostalim v stiski.

    Spet sem bila potrta in razočarana. Čas pa je šel naprej.

    KO POKLIČE MARIJA

    Neko noč sem sanjala brezjansko Marijo, ki me je klicala, naj jo pridem obiskat. O sanjah sem zjutraj povedala možu in pri tem je ostalo. Čas je mineval, dojenčka pa od nikoder.

    Potem pa je prišla sobota, 25. marca 2012, ko smo se skupaj s prijatelji odločili, da gremo na Bled. Spomnila sem se svojih sanj in želela, da se med potjo ustavimo na Brezjah – da prižgem svečo in prosim Marijo za pomoč.

    Prišli smo v baziliko in naleteli na sveto mašo. Daroval jo je škof. Vstopila sva v trenutku, ko so bile na vrsti prošnje. Škof je rekel: “Prosimo za blagoslov družin in predvsem zakoncev, ki ne morejo imeti otrok.” Bil je pač materinski dan.

    V tistem trenutku me je stresel mraz, začela sem se tresti, jokati in glasno hlipati. Mož me je takoj pospremil ven, ker je mislil, da mi je slabo. Tisti teden sem zanosila in devet mesecev pozneje, 26. decembra istega leta, se nama je rodila deklica Petra …

    Več o tej navdihujoči življenjski zgodbi na: https://si.aleteia.org/2022/09/25/kako-nama-je-marija-na-brezjah-izprosila-tri-otroke/

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  19. Miro says:

    Nadaljevanje in zaključek članka: Verujem v občestvo svetnikov in odpuščanje grehov, Miguel de Salis Amaral

    VERUJEM V ODPUŠČANJE GREHOV

    Kristus je imel oblast odpuščati grehe (prim. Mr 2,6-12). Predal jo je svojim učencem, ko jim je izročil Svetega Duha, jim dal »oblast ključev« in jih poslal krščevat in odpuščat grehe vsem ljudem: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,22-23). Sveti Peter svoj prvi govor po binkoštih zaključi s spodbujanjem judov k pokori in »vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha« (Apd 2,38).

    Cerkev pozna dva načina za odpuščanje grehov. Krst je prvi in glavni zakrament, s katerim se odpuščajo grehi. Za grehe, storjene po krstu, je Kristus postavil zakrament pokore, pri katerem se krščeni spravi z Bogom in s Cerkvijo.

    Pri odpuščanju grehov delujeta Kristus in Duh v Cerkvi in po njej. Ni nobenega prestopka, ki ga Cerkev ne bi mogla odpustiti, kajti Bog lahko odpušča vedno in to vedno hoče storiti, če se človek spreobrne in prosi odpuščanja (prim. Katekizem, 982). Cerkev je orodje svetosti in posvečevanja ter dela za to, da bi bili vsi mi bližje Kristusu. Kristjan lahko s svojim bojem za sveto življenje in s svojo besedo pripomore, da se drugi ljudje Kristusu približajo in se spreobrnejo.

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/odpuscanje-grehov/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  20. Hvala says:

    VSI GREŠNIKI SO ROJENI IZ HUDIČA, V KOLIKOR SO GREŠNIKI. ADAMA JE USTVARIL BOG, TODA KO JE PRIVOLIL HUDIČU, JE BIL ROJEN IZ HUDIČA. KAKRŠEN JE BIL ADAM, TAKŠNE JE RODIL VSE

    KAJTI, ČE SE RODIMO BREZ GREHA, ZAKAJ Z NOVOROJENCI HITIMO H KRSTU, DA BI BILI REŠENI?

    Bodite torej pozorni na dvoje rojstev: Adamovo in Kristusovo. To sta dva človeka, toda eden je človek, (ki je samo) človek, drugi pa je človek Bog. Po človeku, (ki je samo) človek, smo grešniki; po človeku Bogu smo opravičeni. Ono rojstvo nas je potisnilo v smrt, to rojstno pa nas je dvignilo k življenju; ono rojstvo potegne za seboj greh, to rojstvo pa nas osvobodi greha. Kristus je zato prišel kot človek, da bi uničil grehe ljudi. Božji Sin se je razodel prav zato, da bi uničil hudičeva dela (Vrtnice JMS)

    http://vrtnicejms.net/category/in-me-vzljubil/

  21. Miro says:

    DNEVNA BOŽJA BESEDA na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  22. Miro says:

    BOŽJA BESEDA NAS ODREŠUJE

    »PO NJIHOVIH SADOVIH JIH BOSTE SPOZNALI. SE MAR GROZDJE OBIRA S TRNJA ALI SMOKVE Z
    OSATA? TAKÓ VSAKO DOBRO DREVO RODI DOBRE SADOVE, SLABO DREVO PA SLABE.« ( Mt 7,16-17)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1428&t=5#Sadovi+in+rodovitnost

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

  23. Miro says:

    4 NAČINI ZA VEČJO PRISOTNOST SVETEGA DUHA V NAS (Aleteia)

    TE ŠTIRI PREPROSTE DRŽE NAM POMAGAJO RAZUMETI PRAVI NAMEN KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA

    Ob neki priliki so apostoli prosili Jezusa: “Gospod, okrepi našo vero.” Jezus jim je odgovoril s podobo gorčičnega semena. Tudi mi si morda želimo večjo mero Svetega Duha, da bi dosegli velike stvari, vendar se najprej spomnimo, da je Sveti Duh ena od treh oseb Svete Trojice, čeprav se izraža brez osebnega obraza.

    Ko nam je Sveti Duh dan, je dan osebno, brez mere in v celoti. To je radikalen in popoln dar, ki učinkovito odraža popolno ljubezen Očeta in Sina do nas.

    Vprašanje je, na katerem področju našega življenja želi Sveti Duh delovati. Čeprav lahko tako kot sveti Pavel rečemo: “Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni,” (Gal 2,20), se ne smemo nikoli nehati čuditi tej veliki resničnosti.

    1. Prepričajmo se, da je naša duša pripravljena sprejeti Svetega Duha
    2. Prepoznajmo greh v našem življenju in prosimo za odpuščanje
    3. Živeti skozi dejanja dobrodelnosti in dobrohotnosti
    4. Ne pozabimo na vsakodnevno molitev

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2022/07/31/4-nacini-za-vecjo-prisotnost-svetega-duha-v-nas/

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

    • Miro says:

      MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH

      Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
      vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
      Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
      prenovil boš obličje zemlje.

      Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
      razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
      bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
      vselej radi sprejemali njegove spodbude.
      Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

  24. janez says:

    Guillaume Derville, Opus Dei
    ALI SPADAMO MED TISTE OSEBE, KI HOČEJO, DA SE DRUGI UKLONIJO NAŠEMU NAČINU MIŠLJENJA? MORALO BI BITI TAKO … TREBA BI BILO STORITI TO IN TO … PRETIRANA TEŽNJA K VZTRAJANJU PRI LASTNEM STALIŠČU LAHKO KAŽE NA UMSKO RIGIDNOST. PREBERIMI IN PREMISLIMO TER MOLIMO ZA PODUK K BOGU!

    Nekateri trenutki so še posebej prikladni za obnavljanje želje po ponižnosti. Na primer, ko nekdo napreduje ali ko pride na položaj, ki je opazen v javnosti. Takrat je pravi čas za odločitve, ki odsevajo krščanski slog dela: sprejeti to delovno mesto kot priložnost, ki nam jo Bog daje, da bi še bolj služili; zavračanje vseh nepotrebnih osebnih privilegijev; okrepitev naše pozornosti do šibkejših brez podleganja skušnjavi, da bi nanje pozabili sedaj, ko se človek druži z ljudmi, ki so mu bili prej nedostopni. Tedaj je tudi pravi trenutek za to, da človek daje zgled nenavezanosti na zaslužek in časti, ki jih prinaša ta položaj ali služba, da ne pripisuje velikega pomena aplavzom, ki so jih deležni ljudje na vodilnih položajih, in da je namesto tega odprt za kritike, ki grejo običajno mimo manj opažene in ki vsebujejo pokazatelje resnice. To preprostost je pri delu mogoče pokazati na številne načine: tako da se nasmehnemo samemu sebi, ko se na primer zalotimo pri tem, da neučakano raziskujemo, ali smo se pojavili na kakšni objavljeni fotografiji in če nas kdo citira v kakšnem besedilu; da premagamo težnjo po tem, da bi vsepovsod hoteli dodati svoj podpis, ali po napihovanju kakšnega problema, četudi nas nihče ni prosil za nasvet pri njegovem razreševanju, kakor da bi se morali vedno vsi posvetovati z nami …

    Naučiti se odrekanja lastnemu mnenju in biti strpen
    V službenem, družinskem in celo razvedrilnem okolju se ljudje srečujejo na sestankih, kjer si izmenjujejo svoja stališča, ki so lahko tudi med seboj nasprotna. Ali spadamo med tiste osebe, ki hočejo, da se drugi uklonijo našemu načinu mišljenja? Moralo bi biti tako … Treba bi bilo storiti to in to … Pretirana težnja k vztrajanju pri lastnem stališču lahko kaže na umsko rigidnost. Popuščanje brez dvoma ni nekaj avtomatskega, vendar gotovo marsikdaj dokazuje, da človek na stvari gleda razumno. Izkoriščanje priložnosti, ko se odrečemo lastnemu mnenju, je nekaj všečnega v božjih očeh.[14] S to znamenito mislijo je Benedikt XVI. ob neki priložnosti razložil žalostni preobrat, ki se je zgodil Tertulijanu v zadnjih letih njegovega življenja: »Kadar človek vidi samo veličino lastnega mišljenja, se naposled izgubi ravno ta veličina.«[15]

    Včasih je potrebno poslušati mlajše, manj izkušene ljudi, ki pa morda imajo več darú umevanja in srca ali ki so na položaju, kjer imajo pomoč božje milosti. Gotovo nikomur ne bi bilo všeč, če bi vzbujal vtis, da je neumnež ali brez srca, toda če nas zelo skrbi, kaj si drugi mislijo o nas, pomeni, da nam manjka ponižnosti. Življenje Jezusa Kristusa, Božjega Sina, je neizmeren poduk za vsakega kristjana z odgovornostjo, ki ji svet pripisuje določeno težo. Ob zmagoslavnih vzklikih v Jeruzalemu Kralj vseh kraljev ni pozabil, da ga bodo križali in da je tudi trpeči Služabnik (prim. Jn 12,12-19).

    Kralj sv. Ludvik je svojemu sinu svetoval, naj, če bo nekoč postal kralj, na zasedanjih kraljevega svéta ne brani silovito svojega mnenja, ne da bi prej poslušal druge: »Člani tvojega svéta bi se lahko bali tega, da ti nasprotujejo, česar pa si ni dobro želeti.«[16] Zelo koristno se je naučiti, da ne podajamo svojega mnenja lahkomiselno, zlasti če pri tem nimamo končne odgovornosti in če ne poznamo ozadja zadeve, poleg tega, da nimamo posebne stanovske milosti in podatkov, ki jih ima tisti, ki je postavljen na oblast. Po drugi strani je prav tako kot umerjenost in premišljenost pomembna tudi pripravljenost na to, da se svojemu mnenju odrečemo plemenito in velikodušno: včasih je treba udejanjati krepost razumnosti, da bi mogli poslušati svetovalce in spremeniti lastno mnenje, in v tem se pokaže, kako ponižnost in zdrava pamet človeka naredita velikega in bolj učinkovitega. Razumnost pri presojanju stopi v ospredje, kadar delamo v skupini: ko v skupini združimo moči, razdelamo kakšen razmislek in skupaj z drugimi pridemo do odločitve – vse to je prav tako udejanjanje ponižnosti in razuma.

    Ponižnost nekoristnega služabnika
    Pri pastoralnih iniciativah, po župnijah, v dobrodelnih združenjih, pri projektih za pomoč priseljencem pogostokrat rešitve problemov niso očitne oziroma preprosto obstaja več načinov za spoprijemanje z njimi. Ponižna drža človeka vodi, da izrazi svoje mnenje, da primerno opozori, če se mu zdi kaj nejasno, in da sprejme celo drugačno usmeritev od tiste, ki si jo je zamislil, ter zaupa, da božja milost podpira tiste, ki vršijo svojo funkcijo s poštenim namenom in imajo na razpolago tudi pomoč strokovnjakov na konkretnih področjih. Malokdo govori o tem, da je Katoliška cerkev v svoji dragoceni skupni ponižnosti ustanova, ki po vsem svetu poživlja največ iniciativ v pomoč revnim in bolnikom. Ravno v božjem ljudstvu, kjer sobivata človeško in božje, je ponižnost še posebej potrebna. Kako lepo je, če človek hrepeni, da bi bil ovojnica, ki se zavrže, ko je pismo prebrano, ali šivanka, ki vdene nit ter izgine, ko je svoje poslanstvo izpolnila! Gospod nas vabi, naj rečemo: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti« (Lk 17,10). Tako se bo duhovnik držal ponižnosti, s pomočjo katere se bo »naučil ne ravnati se po modi«,[17] da ne bo iskal vedno zadnjih novosti in ne bo v vsem skušal prednjačiti; da bo skoraj nagonsko zavračal držo glavnega junaka, ki zlahka s seboj prinese miselnost nekoga, ki se ima za lastnika duš. Enako tudi vernik laik, če je ponižen, spoštuje posvečene nositelje cerkvene službe zaradi tega, kar predstavljajo: ne kritizira svojega župnika oziroma duhovnikov na sploh, temveč jim na diskreten način pomaga. Noetova sinova sta pokrila nagoto svojega pijanega očeta (prim. 1 Mz 9,23). »Kot dobri Noetovi sinovi, prekrij z ogrinjalom usmiljenja napake, ki bi jih videl pri svojem očetu duhovniku.«[18] Sv. Tomaž More je to zgodbo pripisoval celo rimskemu papežu, za katerega bi moralo krščansko ljudstvo moliti …, namesto da ga je preganjalo![19]

    Čas je od Boga: vera in ponižnost
    »Pričevanje Svetega pisma je enodušno: Skrb božje previdnosti za stvarstvo je konkretna in neposredna; nanaša se na vse, od najmanjših reči do velikih dogodkov sveta in zgodovine. Svete knjige z močjo zatrjujejo absolutno suverenost Boga v potekanju dogajanj: ‘Naš Bog je vendar v nebesih, stori vse, karkoli hoče’ (Ps 115,3); in o Kristusu je rečeno: ‘Če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl’ (Raz 3,7); ‘V človekovem srcu je mnogo načrtov, a sklep Gospodov uspe’ (Prg 19,21).«[20] Da pa bi lažje vstopili v to obzorje, nam je nadvse v pomoč duhovno vodstvo. Sveti Duh potrpežljivo deluje in računa z minevanjem časa: nasvet, ki ga duša prejme, si mora v njej utreti svojo pot. Bog pričakuje ponižnost ušesa, pozornega na njegov glas; tedaj je mogoče izluščiti osebno korist iz pridig, ki jih poslušamo v svojih župnijah, ne samo da bi se kaj naučili, ampak predvsem da bi napredovali. Zato si lahko pri kakšnem izobraževalnem govoru ali premišljevalni molitvi kaj zabeležimo, da bi se pozneje o tem pogovorili z nekom, ki dobro pozna našo dušo – tudi to pomeni prepoznati glas Svetega Duha.

    Vera in ponižnost gresta z roko v roki: na našem romanju proti nebeški domovini moramo pustiti Gospodu, da nas vodi, tako da se zatekamo k Njemu in poslušamo njegovo besedo.[21] Umirjeno branje Stare in Nove zaveze skupaj s teološko-duhovnimi opombami nam pomaga razumeti, kaj nam Bog sporoča v vsakem trenutku, ko nas vabi k spreobrnjenju: »Moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod« (Iz 55,8; prim. Rim 11,33). Ponižnost vere poklekne pred Kristusom, navzočim v evharistiji, in kakor betlehemski pastirji počasti učlovečeno Besedo. To je doživela sv. Terezija Benedikta od Križa, Edith Stein: nikdar ni pozabila neke ženske, ki je s svojo nakupovalno vrečko stopila v cerkev ter pokleknila, da bi v zaupnem pogovoru z Bogom opravila svojo molitev.[22]

    Ponižnost nam pomaga živeti sedanji trenutek brez obremenjenosti s prihodnostjo, kajti kristjani spadamo med tiste ljudi, ki »z ljubeznijo pričakujejo njegov prihod« (2 Tim 4,8). Če se jezimo zaradi neugodnih okoliščin, je potrebno, da zrastemo v veri in v ponižnosti. »Ko se boš zares predal Gospodu, se boš naučil biti zadovoljen s tem, kar pride, in ne boš izgubljal vedrosti, če se stvari – čeprav si jim posvetil ves svoj trud in uporabil primerna sredstva – ne iztečejo po tvojem okusu … Kajti ‘iztekle’ se bodo tako, kot Bogu ustreza, da se iztečejo.«[23] Na ta način se izognemo pretiranim razočaranjem ali težnji, da bi ponižanja ohranjali v spominu: božji otrok odpušča žalitve, ne hrani zamer, gre naprej.[24] Če pa mislim, da me je drugi užalil, se poskušam ne spominjati žalitev, ne vračam se k zameram: pogledam Jezusa in se zavem, »kako velik dolg ljubezni potem ostaja meni, saj mi je odpustil še več!«[25] Ponižni pravi s sv. Pavlom: »Pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu« (Flp 3,13-14).

    Takšna drža nam pomaga sprejeti bolezen in jo spreminjati v nekaj plodovitega: je poslanstvo, ki nam ga daje Bog. Del tega poslanstva pa je tudi to, da se naučimo dopustiti, da nam drugi lahko pomagajo ter nam olajšajo bolečino in morebitno tesnobo: ko pustimo, da nam pomagajo, nas zdravijo in spremljajo, je to dokaz izročitve v roke Jezusa, ki postane navzoč v naših bratih in sestrah. Dopolniti moramo, »kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,24).
    Zavedanje, da smo šibki, nas bo vodilo k temu, da si pustimo pomagati, da smo do drugih prizanesljivi, da bomo razumeli položaj človeka in se izognili farizejski osuplosti. Naša šibkost nam odpira um in srce, da bi mogli druge razumeti: vedno lahko na primer poskusimo opravičiti posameznikov namen ali pomislimo, da se je znašel v res težkem položaju, čeprav to seveda ne pomeni zaobiti resnico in reči, da je »zlo dobro in dobro zlo« ter »grenko delati za sladko, sladko pa za grenko« (Iz 5,20). Po drugi strani pa se lahko zgodi, da se podcenjujemo. Ta nizka samopodoba, ki je marsikje pogosta, je ravno tako nezdrava, saj ne ustreza resnici in pristriže peruti nekomu, ki je poklican, da poleti v višave. Ni razloga za malodušje: ponižnost nam pomaga sprejeti, kar nam je dano, z globokim prepričanjem, da so poti, po katerih nas hoče voditi Gospod, poti usmiljenja (prim. Heb 3,10; Ps 95,10); vendar nam prav zaradi tega pomaga tudi, da sanjamo drzno: »Čutiti se kot ilovica, popravljena s sponkami, je nenehen vir veselja; pomeni prepoznati svojo majhnost pred Bogom: otrok, sin. Ali obstaja večje veselje, kakor je veselje tistega, ki ve, da je ubog in šibek, ve pa tudi, da je božji otrok?«[26]

    Odprti za Božjo previdnost
    Ponižen moški in ponižna ženska sta odprta za delovanje božje previdnosti v njuni prihodnosti. Ne poskušata in ne želita nadzorovati vsega niti ne iščeta razlage za vsako stvar. Spoštujeta skrivnost človeške osebe in zaupata v Boga, četudi se jutrišnji dan zdi negotov. Ne skušata spoznati skrivnih božjih namenov in tega, kar presega njune moči (prim. Sir 3,21). Dovolj jima je božja milost, kajti »moč se dopolnjuje v slabotnosti« (2 Kor 12,9). To milost najdemo v stiku z Jezusom Kristusom: takrat smo deležni njegovega življenja.

    Po ganljivi zahvali Bogu Očetu Jezus povabi svoje učence vseh časov, naj se mu približajo, quia mitis sum et humilis corde (Mt 11,29) – Gospod je krotak in iz srca ponižen in zato bomo v Njem našli razumevanje in notranji mir. Približajmo se Kristusu v evharistiji, njegovemu ranjenemu in vstalemu telesu, in humilitate carnis assumptae, kot se glasi prvi adventni hvalospev – ki prvikrat prihaja v ponižnosti našega mesa. Dotaknemo se neizrekljive ponižnosti Boga. »Jezusova ponižnost: v Betlehemu, v Nazaretu, na Kalvariji … – Še večje ponižanje in izničenje v presveti hostiji: večje kot v hlevu, v Nazaretu, na križu.«[27] Devica Marija nas spremlja, da bi ga sprejeli s ponižnostjo, s katero je ona sprejela svojega sina Jezusa. Salve radix, salve porta, ex qua mundo lux est orta[28] – zdrava, korenina, zdrava, vrata, iz tebe se je rodila Luč, da bi razsvetlila svet, pogreznjen v temo napuha; Jezus Kristus, Luč od Luči,[29] nam razodeva usmiljenje Boga očeta.

    Guillaume Derville, Opus Dei

    Addendum
    Pozornost do šibkejšega in ponižnost, ki je za to potrebna, sta dve značilnosti starozavezne judovske tradicije. Enega najzgodnejših pozitivnih ovrednotenj ponižnosti najdemo pri modremu Sirahu, ki je okrog l. 200 pr. Kr. zapisal: »Skrbi, da boš v shodnici priljubljen, pred velikim prikloni svojo glavo. Nastavi siromaku svoje uho, prijazno (s ponižnostjo) mu vrni pozdrav.« (Sir 4,7-8) Jeruzalemski modrec s prvim delom trditve izraža še klasičen odnos priklanjanju pred velikaši, medtem ko obenem spodbuja k ponižnosti tudi do šibkejših od sebe. To je eden prvih poskusov v zgodovini, ko je pojem ponižnosti uporabljen za opis odnosa, ki ga naj bi običajni ljudje imeli do sebi enakih oz. celo nižjih od sebe. A to je bilo še celo za judovsko okolje pogosto pohujšanje. Okrog leta 132 pr. Kr., ko je Sirahov vnuk prevajal to besedilo iz hebrejščine v grščino, je že zamenjal besedo »ponižnost (עֲנָוָה, hebr. anavah)« s pojmom »blagost (εἰρηνικός, gr. eirēnikos)«, ki je bila za Grke bolj sprejemljiva.

    Kristusov nauk pa korenini že v starozavezni tradiciji, ki je veličino človeka dojemala skozi njegovo ponižnost.

    Po Evangelistu Luku imamo primer ponižnega ponosa, ki sije kot nazoren primer tudi iz drže Gospoda Jezusa Kristusa na sobotni gostiji pri nekem farizeju, velikašu z vrha tedanje družbene lestvice v Palestini, kot je opisan v Evangeliju po Luku (Lk 14,1-14). Osupel nad komolčarstvom gostov, ki so si vsi izbirali prve sedeže, Kristus spregovori o popolnoma drugačni logiki: o izbiranju zadnjih sedežev na gostiji. Ni želel podati lekcije o bontonu ali spodobnih manirah obnašanja v družbi, marveč je razodel silovito novost o veličini ponižnosti. Evangelist Luka je namreč zapisal: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 14,11)

    »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu.« (Sir 3,18)

    Podobe borbe veljakov in odrinjenih navadnih ljiudi za prva mesta na gostiji pri farizeju si nam tudi danes ni prav težko predstavljati. Dovolj je odpreti kakšno spletno stran s političnimi (in drugimi novicami), prelistati časnik, poslušati in gledati ljudi ali se ozreti naokoli. Ponižnost je po drugi strani pogostoma veliko težje zaznati. A zato iz nje sije toliko večja veličina. Evangelist Luka je tudi zapisal: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke.« (Lk 1,52) Zadnjo Besedo in Odločitev pa ima vedno Bog, ne mi grešni ljudje, ki je Dober in Pravičen! In Živimo Ponižno, Pravično in razveseljujmo ljudi z Usmiljenjem in Dobroto, kakor nas Uči Bog ter dajmo zgled drug drugemu. In da se zavedamo da smo pred Bogom berači, ki razmišljajo po človeško in da brez Boga ne moremo NIČ NAREDITI PRAV! Kaj šele, da bi z lastnimi močmi kaj prav naredili in brez Njega razmišljali po Božje! Smo samo ljudje, ki rabimo Boga!

  25. Miro says:

    BOŽJA BESEDA NAS ODREŠUJE

    »GLEJTE, DA SVOJE PRAVIČNOSTI NE BOSTE IZKAZOVALI PRED LJUDMI, DA BI VAS VIDELI,
    SICER NE BOSTE IMELI PLAČILA PRI SVOJEM OČETU, KI JE V NEBESIH.« (Mt 6,1)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1633&t=5#O+pravi+molitvi

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  26. Miro says:

    Nadaljevanje članka: Verujem v občestvo svetnikov in odpuščanje grehov, Miguel de Salis Amaral

    CERKEV JE OBČESTVO IN DRUŽBA. VERNIKI: HIERARHIJA, LAIKI IN POSVEČENO ŽIVLJENJE

    Cerkev na zemlji je hkrati občestvo in družba, strukturirana po Svetem Duhu preko božje besede, zakramentov in karizem. Zatorej se njena struktura ne more ločevati od njene občestvene stvarnosti, ne more prevladati nad njo, niti je ni mogoče razumeti kot nek način, s katerim se sama vzdržuje in sama obvladuje potem, ko je minilo neko prvo obdobje “karizmatične” gorečnosti. Zakramenti sami, ki gradijo Cerkev, jo strukturirajo tako, da bi bila na zemlji univerzalen zakrament odrešenja. In sicer, po zakramentih krsta, birme in reda so verniki — v različnih oblikah — deležni Kristusovega duhovniškega poslanstva in torej njegovega duhovništva.[3] Iz delovanja Svetega Duha v zakramentih in preko karizem izhajajo trije veliki zgodovinski položaji, ki jih vsebuje Cerkev: laiški verniki, posvečeni nositelji službe (ki so prejeli zakrament svetega reda in sestavljajo cerkveno hierarhijo) ter redovniki (prim. Kompendij, 178). Vsem je skupen položaj vernikov, to pomeni, da »se s krstom včlenijo v Kristusa in postanejo udje božjega ljudstva. Deležni so Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe, vsak po svoji zmožnosti pa je poklican k izvrševanju poslanstva, ki ga je Bog zaupal Cerkvi. Med njimi vlada resnična enakost glede dostojanstva božjih otrok« (Kompendij, 177).

    Kristus je postavil cerkveno hierarhijo s poslanstvom, da vsem vernikom prinaša Kristusa po zakramentih in preko oznanjanja božje besede z oblastjo, skladno z naročilom, ki jo je prejela od Njega. Člani hierarhije so prejeli tudi poslanstvo, da vodijo božje ljudstvo (prim. Mt 28,18-20). Hierarhijo sestavljajo posvečeni nositelji službe: škofje, prezbiterji in diakoni. Cerkvena služba ima kolegialno razsežnost, to pomeni, da je edinost članov hierarhije v službi občestva vernikov. Vsak škof izvaja svojo službo kot član škofovskega zbora — ki je nasledil zbor apostolov — in v edinosti z njegovo glavo, ki je papež, tako da je skupaj z njim in z ostalimi škofi deležen skrbi za vesoljno Cerkev. Poleg tega, če mu je bila zaupana kakšna delna cerkev, jo vodi v imenu Kristusa s prejeto avtoriteto, z redno, lastno in neposredno oblastjo v občestvu z vso Cerkvijo in v podrejenosti svetemu očetu. Škofovska služba ima tudi osebni značaj, kajti vsakdo je odgovoren pred Kristusom, ki ga je osebno poklical in mu podelil poslanstvo pri prejemu zakramenta svetega reda v polnosti.

    Papež je rimski škof in naslednik svetega Petra; je trajno in vidno počelo ter temelj edinosti Cerkve. Je Kristusov vikar, glava škofovskega zbora in pastir vse Cerkve, nad katero ima po božji postavitvi polno, vrhovno, neposredno in vesoljno oblast. Zbor škofov, v občestvu s papežem in nikdar brez njega, prav tako izvaja vrhovno in polno oblast nad Cerkvijo. Škofje so prejeli poslanstvo, da učijo kot verodostojni pričevalci apostolske vere; da posvečujejo, tako da podeljujejo Kristusovo milost pri obhajanju besede in zakramentov, zlasti evharistije; in da vodijo božje ljudstvo na zemlji (prim. Kompendij, 184, 186 in sl.).

    Gospod je obljubil, da bo njegova Cerkev vedno ostala v veri (prim. Mt 16,19) in zanjo jamči s svojo navzočnostjo po Svetem Duhu. To lastnost Cerkev poseduje v svoji celoti (ne v vsakem izmed delov). Zaradi tega se verniki kot celota ne motijo, ko se stalno držijo vere, pri čemer jih vodi živo učiteljstvo Cerkve, v kateri deluje Sveti Duh, ki vodi ene in druge. Podpora Svetega Duha vsej Cerkvi, da se ta ne bi zmotila pri verovanju, je dana tudi učiteljstvu, da bi zvesto in verodostojno učilo božjo besedo. V nekaterih posebnih primerih ta pomoč Svetega Duha jamči za to, da trditve učiteljstva ne vsebujejo zmote; zato navadno rečemo, da je v teh primerih učiteljstvo deležno tiste nezmotnosti, ki jo je Gospod obljubil svoji Cerkvi. »Nezmotnost se udejanja, kadar rimski škof v moči svoje oblasti vrhovnega pastirja Cerkve ali zbor škofov v občestvu s papežem zlasti na vesoljnem cerkvenem zboru dokončno razglasi kak nauk o veri ali nraveh, in tudi kadar papež in škofje v svojem rednem učiteljstvu soglasno predlagajo kak nauk kot dokončen. Takšnih naukov se moramo oklepati s poslušnostjo vere« (Kompendij, 185).

    Laiki so tisti verniki, katerih poslanstvo je iskanje božjega kraljestva s tem, da razsvetljujejo in urejajo časno stvarnost skladno z Bogom. Na ta način odgovarjajo na klic k svetosti in apostolatu, ki je namenjen vsem krščenim.[4] Glede na to, da so deležni Kristusovega duhovništva, so laiki pridruženi tudi njegovemu posvečevalnemu, preroškemu in kraljevskemu poslanstvu (prim. Kompendij, 189-191). Udeleženi so v Kristusovem duhovniškem poslanstvu, kadar kot duhovno daritev, zlasti pri evharistiji, darujejo svoje življenje z vsemi svojimi deli. V preroškem poslanstvu so udeleženi, ko v veri sprejemajo Kristusovo besedo in jo oznanjajo svetu s pričevanjem življenja in z besedo. Deležni so kraljevskega poslanstva, ker od Njega prejemajo moč za premagovanje greha v njih samih in v svetu, preko odpovedi in svetosti svojega življenja, ter z moralnimi vrednotami prepajajo človekove časne dejavnosti in družbene ustanove.

    Izmed laiških vernikov in iz hierarhije izhajajo verniki, ki se Bogu na poseben način posvetijo preko izpovedi evangeljskih svetov: čistosti (v celibatu ali devištvu), uboštva in pokorščine. Posvečeno življenje je od Cerkve odobren življenjski stan, ki je deležen njenega poslanstva preko polne predanosti Kristusu in bratom ter pričuje o upanju v nebeško kraljestvo (prim. Kompendij, 192 in sl.).[5]

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/odpuscanje-grehov/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  27. janez says:

    Nova Evangelizacija Pavel VI. et altri (nekaj misli in poudarkov): Cerkev je zato, da evangelizira
    Iz novozaveznih spisov je jasno razvidno, da sta kerigma in evangelizacija temeljno poslanstvo Cerkve. Štirje evangeliji se zaključijo v Markovem stilu (Mr 16,15): »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« Apostolska dela se tako začnejo in so v veliki večini opis oznanjevanja prve Cerkve. Pavlov nastop v atenskem areopagu (Apd 17,16–34), na primer, je tipično kerigmatičen; tako v tehničnem (govor na javnem trgu) kot vsebinskem smislu (oznanilo Kristusovega vstajenja). Pavlova pisma poleg tega, da razmišljajo o oznanjevanju in njegovi vsebini, kar je
    pravzaprav že teologija, so na mnogih mestih tudi neposredno oznanjevalna. Še Apokalipso, ki danes mnogim buri domišljijo in v njej s horoskopsko ihto iščejo skrivne pomene, lahko preprosto označimo kot oznanjevalno knjigo, ki posreduje veselo novico o zlomu hudobnih sistemov ter o sedanji in prihodnji slavni dopolnitvi časa v Kristusu.

    Kerigmo tako razumemo kot prvo in najbolj osnovno oznanilo o tem, da je Kristus vstal od mrtvih in odrešil človeštvo. Dobesedni prevod grške kérygma bi v slovenščini lahko bil slovesni razglas, euaggélion pa dobra vest. Pojma evangelij in evangelizacija zaobjameta pomen pojma kerigma, a sta od njega precej širša in veliko bolj v uporabi. Kerigmatik bi lahko imenovali tistega, ki je v času splošne nepismenosti z bobnom stopil na sredo neke vasi (ali se ustavil pri vsaki peti hiši, kot je tak bobnar navadno storil v Prekmurju še po drugi svetovni vojni), pobobnal in sklical ljudstvo ter prebral razglas ali obvestila. Danes liku kerigmatika tehnično najbolj ustreza lik oznjanjevalca oziroma oglaševalca. Evangelij ne pomeni le razglasa oz. oznanjanje Kristusovega vstajenja, temveč, kot vidimo že pri Marku (prim. 1,1), lahko pomeni veselo sporočilo in celostno poročilo o celotnem Jezusovem življenju in nauku, vključno s trpljenjem in smrtjo. Sam izraz evangelizacija se rodi dokaj pozno. Prva omemba te besede sega v leto 1854, ko so jo uporabili na nekem kongresu v New Yorku. Najprej je lastna protestantom, končno se udomači tudi v katoliškem okolju. Ker ima evangelizacija v Novi zavezi osrednje mesto, ga bo imela tudi v Cerkvi.

    Papež Pavel VI. v okrožnici O evangelizaciji današnjega sveta (EN – Evangelii Nuntiandi, 1975) nima zadržkov zapisati:
    Naloga evangelizirati je zares milost in poklicanost, lastna Cerkvi, njena najgloblja identiteta. Cerkev je zato tukaj, da evangelizira, se pravi, da pridiga in poučuje, da po njej prihaja do nas dar milosti, da grešnike spravlja z Bogom in da s sveto mašo, ki je živ spomin Kri stusove smrti in poveličanega vstajenja, brez konca nadaljuje njegovo daritev (EN 14).
    Če Cerkev ne evangelizira, je z njo enako, kot da ne bi obhajala evharistije: gre proti svoji naravi. Cerkev, ki ne oznanja, ukinja samo sebe. Še prisluhnimo Pavlu VI. in njegovi okrožnici o oznanjevanju, o kateri je kardinal Walter Kasper
    priznal, da »je žal dolga leta spala«: Skupnost kristjanov ni namreč nikoli zaprta sama vase. V njej notranje življenje – življenje molitve, poslušanja božje besede in nauka apostolov, izvrševanje bratske ljubezni, lomljenje kruha – dobi svoj polni smisel šele, ko postane pričevanje, ko vzbudi občudovanje in spreobrnjenje, ko postane pridiga in oznanjevanje
    vesele novice (EN 15 – Evangelii Nuntiandi, 1975). Z drugimi besedami: celo sveto bogoslužje ni resnično, če zapira kristjane pred svetom in ne sproža oznanjevanja. Prav tako je lažna osebna molitev kristjana, če služi zgolj negovanju njegovih dušnih vzgibov in ni usmerjena v širjenje ter oznanjevanje vesele novice med ljudi ter širjenje Jezusovega Evangelija in življenja po Jezusovih Naukih. Celo puščavniki in menihi v kontemplativnem samostanu naj se umaknejo iz sveta zato, da bodo na svoj način oznanjali velika Božja dela. Tovrstne ugotovitve nas ne bi smele pustiti ravnodušnih, saj govorijo o stanju, ki ga lahko označimo za alarmantno. Cerkev se mora nenehno prenavljati in se približati današnjemu človeku ali Ecclesia Semper Reformanda, da bo ostala mladostna, gibka, oznanjevalska in aktualna za vernike in svet ter bila versko in duhovno močnejša in se širila med ljudmi, ker jo bodo tako potrebovali in se ji pridružili. Pastoralna služba ugotavlja »razkorak med bogoslužnimi in katehetskimi cilji«, v smislu, da je za prihodnost župnij predvideno »veliko pevcev in krasilcev, zelo malo pa katehetov «, se pravi, precej ljudi, ki bodo pomagali pri svetih mašah in ohranjanju sakralnih prostorov, obnovi cerkva in župnišč, zelo malo pa tistih, ki bi delali na področju oznanjevanja.

    Cerkev, ki je šibka v oznanjevanju, bo kmalu šibka v bogoslužju. Cerkev, ki ne evangelizira, umira, pravi pater Cestnik Branko. Lepa bogoslužja, čudoviti baročni oltarji, povišani zvoniki s pozlačenimi križi na vrhu ter izurjeno orglanje sami po sebi ne bodo rešili občestva pred zamiranjem, če se v njeni sredini ne bo slišal in živel evangelij. Slovenska Cerkev s krizo oznanjevalnega stebra ni sama. Znotraj celotnega korpusa zahodnega krščanstva vse manj mižimo pred utripajočimi rdečimi lučkami alarma in že nekaj desetletij govorimo o nujnosti nove evangelizacije in prenove Cerkve. Ampak, kot je dejal ugledni španski pastoralni teolog Juan Martín Velasco: »Razmišljanje o novi evangelizaciji je vstopilo v tretjo fazo, pa še vedno ne vemo, kaj nova evangelizacija je.« Cerkev, ki se zapira sama vase, zboli, pravi papež Frančišek, zato jo tako kot papeži pred njim vabi, naj stopi na pot nove evangelizacije. Oznanjevanje je na glas in vpričo neverujočih izpovedana vera ter povabilo k veri. Je prinašanje za človeka dobrih novic o tem, kar je zanj storil Bog. Današnji svet in verniki zelo potrebujemo prenovljeno Cerkev, da bo še bolj oznanjevalska in se manj ukvarjala s samo seboj in da se bo bolj približala ljudem in izzivom časa. Da bomo še bolj zavzeto kot misijonarji in apostoli širili Jezusov evangelij men ljudmi in prispevali k oznanjevanju veselega sporočila Jezusa Učenika in Odrešenika v svet. Ker smo od Boga vse prejeli v dar: življenje brrez našega pristanka, vse zakramente, sveto mašo, odpuščanje grehe in sveto evharistijo smo dolžni poleg tega, da smo vse od bkiga to prejeli tudi mi kaj dati naprej drugim ljudem tako, da smo evangeliuzatorji in oznanjevalci Jezusovega veselega sporočila, da ljubimo, pomagamo bolnim in ubogim, da služimo drug drugemi in prinašamo poleg molitev tudi dobra dela, saj je vera brez dobrih del mrtva. Lažje je govoriti o veri in jehzusovih Naukih, kot pa jih spolnjevati. In brez spolnjevanja Božje Volje in pravičnega življenja ne moremo biti celostni kristjani, ampak smo le polovičarski kristjani. Zato moramo tudi živeti po Evangeliju in ozunanjevati Božjo Besedo med ljudmi. In kdor bo pred ljudmi pogumno priznal Jezuusa Kristusa, našega Učenika in Odrešenika, ga bo ob koncu slednjih dni tudi Jezus priznal pred svojim Očetom v Nebesih. Ko vse prejmemo od Boga je prav, da tudi mi kaj dobrega naredimo inn izkoristimo prejete talente in jih pomnožimo, ko živimo pravično, sprekjemamo zakramente, smo pri sveti maše, in molimo; da delamo dobro, smo Dobri, Ljubeči, Usmiljeni, Pomagamo in Služimo Bližnjim. Zakaj Jezus pravi, karkoli ste storili enemu mojih najmanjših ste storili Meni! Prispevajmo dejavno k Oznanjevanju Jezusa in k Prihodu Božjega kraljestva Miru, Ljubezni, Usmiljenja med nas vedno in takoj, zdaj in vedno, če smo kristjani!

    Cerkev, ki je šibka v oznanjevanju, bo kmalu šibka v bogoslužju. Cerkev, ki ne evangelizira, umira.
    Pater Branko Cestnik

    Cerkev je po svoji naravi misijonarska. Prav zaradi tega mora vsaka dejavnost znotraj Cerkve težiti k misijonu.
    Andrej Stanovnik OFMCap, slovenski nadškof v Argentini

    Dodatek
    Sam Velasco je v osemdesetih bil eden prvih evropskih teologov, ki je pisal o nujnosti ponovnega zagona evangelizacije, začenši z »evangelizacijo krščenih«. A tisto, kar predstavlja »večletno zagato na tem področju«, je neka posebna nemoč in zmedenost, da bi prestopili na oznanjevalni model Cerkve in (novo) evangelizacijo zasnovali v konkretni praksi. Kako imenovati to »coklo«? Od kod ta frustracija?

    Poglejmo pobliže tri »cokle«:
    – vztrajanje v »objektivnem« pastoralnem modelu;
    – premalo zavedanja o krizni situaciji;
    – nedorečenost pojma nove evangelizacije.

    Notranja šibkost »objektivnega« pastoralnega modela
    Barcelonski profesor teologije Xavier Morlans s tem v zvezi govori o »notranji šibkosti katolištva po protireformaciji«. Šibkost obstaja »v pozabi nadvse pomembnega elementa, ki ne nastopi sam po sebi; ta element je osebni, odrasli, svobodni in zavestni pristop k veri«. Ker je protestantizem poudarjal zgolj zaupno osebno vero (sola fide), je katolištvo toliko bolj poudarilo objektivno pastoralno triado: katekizem – zakramenti – morala. Po Morlansu se je s protireformatorsko držo biti kristjan skrčilo na »misliti prav (katekizem) in delati pravilno (zakramentalna in moralna praksa)«, osebna vera pa je ostala nekje zadaj. To je treba spremeniti v Cerkvi z novo evangelizacijo. In vnesti več Ljubezni, Božjega Miru, Usmiljenja in Dobrote v delo, življenje in molitve ter pastoralno in pobožno življenje kristjanov. Zelo težko je za nekatere tradicionaliste v Cerkvi zapustiti dosedanje prakse, ki danes kot cokla razvoja žal zavirajo Oznanjevalni model Cerkve, ki ga pozna Evangelizacija in tokovi Prenove Cerkve (npr. Preniova v Duhu!). In Cerkev, po mnenju nekaterih reformisto v Cerkvi, ki ne bo uvedla poleg zakramentalizacije tudi evangelizacijo se ne bo širila in razvijala naprej tako, da bo Oznanjala tudi Jezusove Evangeljske Nauke! Pridi K Nam Gospod in Nam Pomagaj!


    Zdravilo za vse
    Marija nas kliče: Molite!
    Rožni venec v roke vzemite.
    Z vero v srcu pokleknite
    in Bogu v molitvi se izročite!
    Jaz sem Srednica za vas!

    Poslušajte vendar Božji glas,
    ki vam neprestano govori:
    Pridite k Meni slabotni vsi!
    Rožni venec je vaše zdravilo!

    Srce se vam bo napolnilo
    z mirom, ljubeznijo, upanjem;
    to je slap, ki se zliva k ljudem.
    Molitev je čaščenje Boga.
    Priznavanje Vsemogočnega,
    ki je edini rešitelj sveta,
    nas z upanjem novim navda.

    Človek ubogi spoznaj,
    da res največji si tedaj,
    ko pred Bogom klečiš
    in sklenjene roke držiš!

    Milena Pavuna Lampe

    (Prenova, oktober 2021, stran 11)

    https://drive.google.com/file/d/1S7vNm4kEOiafbmgZYT9JfMbhHGOtYXQO/view

  28. Miro says:

    VERUJEM V OBČESTVO SVETNIKOV IN ODPUŠČANJE GREHOV

    CERKEV JE “COMMUNIO SANCTORUM”: SKUPNOST VSEH, KI SO PREJELI PRENAVLJAJOČO MILOST DUHA, PO KATERI SO BOŽJI OTROCI IN BRATJE JEZUSA KRISTUSA.

    Piše: Miguel de Salis Amaral

    Cerkev je communio sanctorum: občestvo svetnikov, to pomeni skupnost vseh, ki so prejeli prenavljajočo milost Duha, po kateri so božji otroci, zedinjeni s Kristusom in se imenujejo sveti. Nekateri so še na poti na zemlji, drugi so umrli in se očiščujejo tudi s pomočjo naših molitev. Na koncu so še tisti, ki že uživajo gledanje Boga in posredujejo za nas. Občestvo svetih pomeni tudi, da so nam vsem kristjanom skupni sveti darovi, v katerih središču je evharistija, vsi ostali zakramenti, ki so usmerjeni vanjo, ter vsi drugi darovi in karizme (prim. Katekizem, 950).

    Po občestvu svetnikov nam zasluge Kristusa in vseh svetnikov, ki so živeli pred nami, pomagajo pri poslanstvu, ki nam ga Gospod sam naroča izvrševati v Cerkvi. Svetniki, ki so v nebesih, niso brezbrižni do življenja popotujoče Cerkve: spodbujajo nas s svojim posredovanjem pred božjim prestolom in pričakujejo, da se polnost občestva svetnikov uresniči z drugim Gospodovim prihodom, s sodbo in vstajenjem teles. Dejansko življenje Cerkve na poti in vsakega izmed njenih članov, zvestoba vsakega krščenega ima velik pomen za uresničenje poslanstva Cerkve, za očiščenje mnogih duš in za spreobrnjenje drugih.

    Občestvo svetnikov je organsko strukturirano na zemlji, ker sta ga Kristus in Duh naredila in ga delata za zakrament odrešenja, t.j. sredstvo in znamenje, po katerem Bog človeštvu ponuja odrešenje. Na svoji zemeljski poti je Cerkev tudi na zunaj strukturirana v občestvu delnih cerkva, ki so oblikovane po podobi vesoljne Cerkve, vsako izmed njih pa vodi lasten škof; v teh delnih cerkvah obstaja posebno občestvo med verniki, z njihovimi zavetniki, ustanovitelji in njihovimi svetimi predstojniki. Na analogen način obstaja to občestvo drugod v Cerkvi.

    Smo tudi v določenem občestvu molitve in drugih duhovnih dobrin ter celo v določenem občestvu v Svetem Duhu s kristjani, ki ne pripadajo katoliški Cerkvi.

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/odpuscanje-grehov/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  29. Miro says:

    V OGLEDALU BOŽJE BESEDE

    »ČEPRAV BI NAMREČ MORALI BITI PO TEM ČASU ŽE UČITELJI, PONOVNO POTREBUJETE KOGA,
    DA BI VAS NAUČIL ZAČETNE PRVINE BOŽJIH IZREKOV. POSTALI STE POTREBNI MLEKA, NE MOČNE
    HRANE.« (Heb 5,12)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1595&t=5#Poglobitev+v+Bo%9Ejo+besedo

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  30. Miro says:

    TRI SMERNICE SV. BENEDIKTA, KI JIM LAHKO SLEDIMO V VSAKDANU (Aleteia)

    REDOVNE ZAOBLJUBE SO LAHKO VODILO VSEM

    Redovne zaobljube nekaterim predstavljajo elitno pot za izbrance. Že sama podoba osebe v redovniškem oblačilu nas lahko dodatno utrdi v prepričanju, da je pot čistosti, uboštva in pokorščine zunaj dosega običajnega človeka, ki se spopada z računi in krediti.

    Zato so toliko bolj zanimive samostanske zaobljube, ki jih ohranja benediktinsko izročilo. Že stoletja so redovniki in redovnice v benediktinskih samostanih sprejemali zaobljube, ki lahko spremenijo običajno življenje v pot k svetosti. Pri tem ni govora o odrekanju, temveč o utrjevanju določenih vrednot.

    Stabilitas ali vztrajnost, conversio morum ali sprememba vedenja in obedientia ali pokorščina so tri najpomembnejše samostanske vrednote tega izročila.

    Kako jih lahko uveljavimo v posvetnem življenju?

    STABILITAS ALI VZTRAJNOST

    Vztrajnost je v naših časih pravi izziv. Potovanja, menjava službe, selitev so za številne postali del vsakdana. S tem ni nič narobe, vendar se pri takšnem tempu zlahka prikrade potrošniška nenasitnost in želja imeti in videti še več.

    Proti tem motečim simptomom sv. Benedikt priporoča vztrajnost, ki temelji na zvestobi. Vsak od nas ima poklic, obveznosti, ljubljene in kraj, kjer živi. Zvestoba je pogosto težka, včasih si želimo pobegniti in iti čim dlje. Vztrajnost je zato opomin, da ostanemo in pustimo vsakodnevni ljubezni rasti kljub porajajočemu se malodušju.

    Redovniki in redovnice benediktinskih redov so z enim samostanom povezani vse življenje. Spremembe so seveda možne, a so prej izjema kot pravilo. To je konstantnost v njihovem življenju. Konkretna skupnost postane “šola ljubezni”. Vsakdanje življenje prinaša skupne radosti in medsebojna trenja, posvečena oseba pa se odloči ostati zvesta zaobljubljeni stanovitnosti.

    Za laike, ki ne živijo v samostanih, so “šola ljubezni” njihova družina, sodelavci in prijatelji. Tisto, kar gradi stabilnost v posvetnem življenju, je ritem molitve. Zvestoba jutranjim in večernim molitvam je v središču stabilitas.

    CONVERSIO MORUM ALI SPREMEMBA VEDENJA

    Vsak trenutek v vsakdanu je dober za spremembo naših navad. V Pravilu sv. Benedikta eno od poglavij nosi naslov Kako morajo redovniki spati. Pri preobrazbi vedenja gre namreč za majhne in specifične stvari.

    Včasih se morda zdi, da je naša ljubezen majhna in plitka, brez gorečnosti in prvinske vneme. Po zgledu redovnikov smo lahko pozorni, ne toliko na naša čustva, temveč na naše odločitve in dejanja. Majhne geste prijaznosti, nasmeh v trgovini, obisk staršev, prijazen pogovor s sosedom: vse to je na dosegu roke. Pogosto takšne malenkosti podcenjujemo in težimo k takšni ali drugačni veličini.

    Preobrazba obnašanja redovnikov izvira iz molitve. Prav pri izviru Življenja se zgodi korenita sprememba, ki se pozneje prelije v globoko preobrazbo vsakdanjega življenja. Ne gre za nenadno revolucijo, ampak za niz majhnih zmag, ki jih pridobivamo čez dan.

    OBEDIENTIA ALI POKORŠČINA

    Tretja samostanska vrednota je pokorščina. Težko jo je sprejeti, saj si pogosto želimo svobode in neodvisnosti.

    Kako prenesti izkušnjo redovne pokorščine v naše vsakdanje življenje? Lahko jo seveda razumemo kot poslušnost nadrejenim ali staršem. Poslušnost pa ima lahko tudi globljo razsežnost. Poslušamo lahko tudi sami sebe: kaj nam sporočata telo, srce?

    Najgloblja poslušnost je slišati Božjo voljo: “Ne moja, ampak tvoja volja se zgodi.” To lahko storimo tako, da zjutraj cel dan posvetimo Bogu, še posebej težke situacije.

    REDOVNA NAČELA KOT BOŽJA ORODJA

    Redovna načela veljajo za vsak trenutek življenja. Učijo nas, kako se odpreti tišini, ki je polna Božje navzočnosti. Bog nas ljubi z izjemno in nežno ljubeznijo, ta načela pa so duhovno orodje, ki nam omogoča, da sprejmemo Božjo ljubezen.

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2022/09/03/tri-smernice-sv-benedikta-ki-jim-lahko-sledimo-v-vsakdanu/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  31. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: TVOJA LJUBEZEN IN TVOJA PONIŽNOST POVZROČATA,
    DA ZAPUŠČAM NEBEŠKI PRESTOL IN SE ZDRUŽUJEM S TEBOJ. LJUBEZEN
    IZRAVNAVA PREPAD, KI JE MED MOJO VELIČINO IN TVOJO NIČNOSTJO.
    (Dn 512).

    O besedah življenja, ki jih je Jezus zaupal sestri Favstini in so namenjene tudi nam, več na: http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!

  32. Hvala says:

    KAKO VEŠ, DA ŽIVIŠ PO BOŽJI VOLJI?

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    TO JE ZNAMENJE: ČE IMAŠ NEK NEREŠEN PROBLEM, POMENI, DA SE NISI POPOLNOMA PREDAL BOGU, PA SI LAHKO ŠE TAKO MOČNO PREPRIČAN, DA ŽIVIŠ PO NJEGOVI VOLJI.

    Kdor živi po Gospodovi volji, GA NIČ NE SKRBI.

    VSE SVOJE POTREBE, KOT TUDI SAMEGA SEBE, PREDAJA GOSPODU.

    VSE POLAGA V GOPSPODOVE ROKE.

    ČE NE DOBI TEGA, KAR POTREBUJE, OSTAJA MIREN, KOT DA JE TO DOBIL.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    NI GA STRAH, KAJ SE BO ZGODILO, KER VE, DA JE VSE BOŽJA VOLJA.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    TAKO OHRANJA MIR V TELESU IN DUŠI.

    Vsekakor imamo na zemlji določene meje: ne moremo pripraviti dobrega obroka iz slabih živil. A BOG LAHKO!

    BREZ STRAHU IN SKRBI LAHKO SEDEMO ZA MIZO IN JEMO, KAR NAM ON PRIPRAVI. TO JE VEDNO ZDRAVA IN OKUSNA HRANA, PRAVA SLOVESNA POJEDINA, SAJ BOG VEDNO NUDI IN DAJE SAMEGA SEBE, SVOJO VOLJO , SVOJE DELO.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    Božja vseprisotnost dobiva na ta način nov pomen. BOG NI PRISOTEN STATIČNO IN PASIVNO, NI NEK NEMOČNI OPAZOVALEC, TEMVEČ PRAVI VIDEC, KI “VIDI”, KAKO LJUDJE IZRABLJAJO SVOJO SVOBODO IN SOVRAŽIJO NJEGOVE NAČRTE.

    BOG je ljubezen na delu. V vse, kar se dogaja, in vse, kar ljudje delajo, JE VKLJUČENO V NJEGOVO VSEOBSEŽNO DELOVANJE. MI V NJEM PLAVAMO.

    Mnogo je begov v našem prizadevanju za “duhovno življenje”.

    Beg od konkretne in na pogled banalne resničnosti, ki je napolnjena z Božjo prisotnostjo.

    BEG V UMETNO ŽIVLJENJE, KI USTREZA NAŠIM ZAMISLIM O POBOŽNOSTI IN SVETOSTI, VENDAR NE VSEBUJE BOGA IN NI Z NJIM NAPOLJNENO.

    DOKLER SAMI ŽELIMO DOLOČATI, KJE BOMO NAŠLI IN SREČALI BOGA, SE NAM NI TREBA BATI, DA GA BOMO SPLOH KDAJ SREČALI. SREČAMO SAMI SEBE, POLEPŠAMO PODOBO SAMIH SEBE.
    ——————————————————————————————————————————————————

    PRAVO DUHOVNO ŽIVLJENJE SE ZAČNE ŠELE TEDAJ, KO SMO PRIPRAVLJENI UMRETI. ALI OBSTAJA HITREJŠI NAČIN SMRTI KOT TA, DA DOVOLIMO BOGU, DA IZ TRENUTKA V TRENUTEK OBLIKUJE NAŠE ŽIVLJENJE IN NEPRESTANO SPREJEMAMO NJEGOVO DELOVANJE? (Iz knjige -Moje življenje je v tvojih rokah, Wilfrid Stinissen).
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Čeprav sem že večkrat pisala -O UMIRANJU SAMEMU SEBI (ker brez tega ni duhovnega napredka), mislim, da dejansko nekateri še ne razumejo o čem je govora.

    JEZUS JE REKEL:

    Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. 28 Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. 29 Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. (Lk 6,27-29).

    TO KAR NAROČA JEZUS JE ZELO TEŽKO, BREZ NJEGOVE PODPORE-MILOSTI NI MOGOČE. DELATI DOBRO VSEM TISTIM, KI NAS SOVRAŽIJO!

    Da človek lahko dela kar je JEZUS NAROČIL, JE POTREBNO “UMIRANJE NA KRIŽU” -SAMEMU SEBI, SVOJEMU EGOIZMU.

    Človek lahko to doseže SKUPAJ Z GOSPODOM, DA SE POPOLNOMA PREPUSTI NJEMU V VZGOJO, TRPLJENJE, KI OB TEM UMIRANJU NASTAJA PREŽIVI Z JEZUSOM. VSAKO UMIRANJE JE BOLEČE-POGLEJMO ŠE ENKRAT, KAJ POMENI UMRETI SAMEMU SEBI:

    UMRETI V POTRPEŽLJIVOSTI

    Ko trpiš brez pritoževanja. Ko se odpoveš lagodju.

    Ko ne iščeš tolažbe drugih ljudi. Ko umreš svojim potrebam.

    Ko potrpežljivo čakaš, da seme kali počasi. Ko umreš rezultatom.

    UMRETI V PONIŽNOSTI

    Ko daš prostor drugemu. Ko umreš svojemu položaju.

    Ko brez hrupa razdajaš svoje darove. Ko umreš vsakemu priznanju.

    Ko dopustiš, da te obsodijo. Ko umreš dobremu imenu.

    UMRETI V USMILJENJU

    Ko ne razkriješ krivde svojih bratov. Ko se odpoveš tekmovalnosti.

    Ko ne obsojaš, ampak posežeš v globino. Ko umreš pravici.

    Ko odpustiš in greš naprej. Ko umreš vsakemu dokazovanju.

    UMRETI V LJUBEZNI

    Ko ne odgovoriš na žalitve. Ko umreš lastni ceni.

    Ko ne uveljavljaš svojih pravic. Ko se odpoveš svoji moči.

    Ko prepustiš Bogu, da brani tvojo čast. Ko umreš svojemu ponosu.

    UMRETI V VERI

    Ko si tiho, ker On deluje. Ko umreš sebi.

    Ko se odpoveš glasovom sveta, da si lahko v Njegovi bližini.

    UMRETI V UPANJU

    Ko objameš križ, ne da bi vprašal: Zakaj?

    Bog naj nam da pogum, da bi vedno znova tvegali umirati, da bi on lahko zaživel v nas.

    SAMO Z GOSPODOM LAHKO ČLOVEK UMRE SAMEMU SEBI-SVOJEMU JAZU, DA MU DOPUSTI, DA GA VZGAJA, PREČIŠČUJE .

    • Hvala says:

      POTREBUJEMO NEKOLIKO VEČJO VERO, DA BI PREPOZNALI BOGA V VSEM, KAR SE DOGAJA.
      ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

      NAMREČ JEZUS JE V VSAKEM ČLOVEKU, V ČLOVEKU KI NAS MOGOČE ZMRAZI KO GA SREČAMO, V ČLOVEKU ODVISNIKU, KI ŽIVI V DRUŽINI, V SITNEM ŠEFU NA DELOVNEM MESTU, V ČLOVEKU, KI GAVIDETI NOČEMO NITI SLIŠATI. JEZUS JE V VSEH TEH LJUDEH IN V VSEH DOGODKIH POVEZANIH Z NAMI IN NJIMI. MATI TEREZIJA JE UČILA, DA V VSAKEM ČLOVEKU GLEJ JEZUS! Če ona ne bi tega resnično vzela zares, NE BI MOGLA OPRAVLJATI DELO Z LJUDMI, KI SO IMELI ČRVE PO SEBI IN Z NAJHUJŠIMI BOLEZNIMI IN TUDI TAKI SO SE NAŠLI, KI SO JO OZMERJALI.

      In ker določenih ljudi človek ne “prenaša”, se želi ločiti od zakonca, si poiskati drugo delovno mesto, kjer bodo umirjeni in prijazni ljudje, se preseli v drugo mesto, nekateri celo v tujino, SAMO DA BI POZABILI BOLEČE DOGODKE itd…

      VENDAR RAVNO V TAKEM POČETJU SE IZOGIBAJO JEZUSU, GA NE SPREJEMAJO, NE ŽELIJO IMETI OPRAVKA Z NJIM, ODIDEJO DRUGAM, SAMO DA BO LEPŠE. S TEM SO ZAVRNILI SAMEGA KRISTUSA KRIŽANEGA, PO DRUGI STRANI PA GA IŠČEJO V KRAJU, KJER JE VSE MIRNO, UREJENO, NI IZPADOV itd..

      KAKO BO ČLOVEK, KI SE NE ŽELI IN NE DOPUSTI DA SE SOOČI Z JEZUSOM PREKO LJUDI, KI JIH NE MARA IN TUDI PREKO DOGODKOV O KATERIH NOČE NITI SLIŠATI, KAKO BO SREČAL JEZUSA, (ki želi to srečanje ravno na tak način), ČE NE DOPUSTI, DA GA SAM JEZUS OBIŠČE V TAKIH NEPRIJETNIH ŽIVLJENJSKIH DOGODKIH Z NEPRIJETNIMI LJUDMI?

      ČE NE GLEDAMO NA ŽIVLJENJE Z BOŽJIMI OČMI, TUDI NE MOREMO SPREJETI GOSPODOVEGA NAČRTA!

  33. Miro says:

    SVETI OČE V MATERI: VRNIMO SE K JEZUSU, VRNIMO SE K EVHARISTIJI

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE V NEDELJO, 25. SEPTEMBRA 2022, NA OBČINSKEM STADIONU V MATERI NA JUGU ITALIJE VODIL SOMAŠEVANJE OB SKLEPU 27. NARODNEGA EVHARISTIČNEGA KONGRESA, KI JE POTEKAL POD GESLOM »VRNIMO SE K OKUSU KRUHA. ZA EVHARISTIČNO IN SINODALNO CERKEV«. MED HOMILIJO JE POVABIL, NAJ V SREDIŠČE ŽIVLJENJA POSTAVIMO EVHARISTIJO IN POSTANEMO KRUH NEŽNOSTI IN USMILJENJA ZA VSE. (po zapisu s. Leonide Zamuda in p. Ivana Hercega)

    Gospod nas zbira okoli svoje mize, za nas postane kruh: »To je kruh praznovanja na mizi otrok, […] ustvarja podelitev, krepi vezi, ima okus po občestvu« (Himna 27. narodnega evharističnega kongresa, Matera 2022). In vendar nam evangelij, ki smo ga pravkar slišali, pravi, da na mizi sveta kruh ni vedno podeljen. To je res, ne širi vedno vonja po občestvu; ni vedno razlomljen v pravičnosti.

    Dobro je, da se zaustavimo pred dramatičnim prizorom, ki ga Jezus opiše v tej priliki, ki smo jo poslušali: na eni strani bogatin, oblečen v škrlat in tančico, ki razkazuje svoje bogastvo in se sijajno gosti; na drugi strani revež, poln čirov, ki leži pri vratih in upa, da bo z mize padla kakšna drobtina, s katero bi se lahko nasitil. In spričo tega protislovja, ki ga vidimo vsak dan, se vprašajmo: k čemu nas vabi zakrament Evharistije, vir in vrhunec življenja kristjana?

    Evharistija nas spominja predvsem na primat Boga. Bogatin iz prilike ni odprt za odnos z Bogom: misli samo na svoje dobro počutje, na zadovoljitev lastnih potreb, na uživanje življenja. In s tem je izgubil tudi ime. Evangelij ne pove, kako mu je ime, ampak ga imenuje s splošnim pojmom »neki bogataš«. Medtem pa nam o revežu pove ime: Lazar. Bogastvo te privede do tega, da ti odvzame tudi ime. Zadovoljen je sam s seboj, opit od denarja, omamljen od »sejma nečimrnosti«, v njegovem življenju ni prostora za Boga, saj časti samo sebe. Ni naključje, da ne poznamo njegovega imena: pravimo mu »bogatin«, opredelimo ga samo s pridevnikom, ker je izgubil svoje ime, njegovo identiteto določajo samo dobrine, ki jih ima v lasti. Kako je tudi danes žalostna ta stvarnost, ko zamešamo to, kar smo, s tem, kar imamo; ko sodimo ljudi glede na njihovo bogastvo, nazive, funkcije, ki jih opravljajo ali znamko obleke, ki jo nosijo. To je religija imetja in videza, ki pogosto obvladuje prizorišče tega sveta, vendar pa nas na koncu pusti praznih rok. Temu bogatinu iz evangelija namreč ni ostalo niti ime. Ni nihče več. Nasprotno pa ima revež ime, Lazar, kar pomeni »Bog pomaga«. Kljub svojemu stanju revščine in marginalizacije lahko ohrani svoje dostojanstvo nedotaknjeno, ker živi v odnosu z Bogom. Že v njegovem imenu je nekaj Božjega in Bog je neomajno upanje njegovega življenja.

    To je torej nenehni izziv, ki ga Evharistija ponuja našemu življenju: častiti Boga in ne sebe. Postaviti v središče Njega in ne nečimrnosti lastnega jaza. Spominjati se, da je samo Bog Gospod in da je vse drugo dar njegove ljubezni. Če namreč častimo sami sebe, umremo v zadušitvi svojega malega jaza; če častimo bogastvo tega sveta, se nas le-to polasti in nas zasužnji; če častimo boga pozunanjenosti in se opijanjamo v razsipnosti, nam bo življenje sámo prej ali slej izstavilo račun. Življenje ti vedno izstavi račun. Kadar pa častimo Gospoda Jezusa, prisotnega v Evharistiji, dobimo nov pogled tudi na svoje življenje. Jaz nisem to, kar imam, in uspehi, ki jih dosežem; vrednost mojega življenja ni odvisna od tega, kaj lahko pokažem, in se ne zmanjša, kadar doživim poraze in neuspehe. Sem ljubljeni otrok; vsak od nas je ljubljeni otrok. Bog me je blagoslovil. On me je odel v lepoto in želi, da bi bil prost vsake sužnosti, da bi bila prosta vsake sužnosti. Zapomnimo si tole: kdor časti Boga, ne postane suženj nikogar, je svoboden. Ponovno odkrijmo molitev adoracije, molitev, ki se jo pogosto pozabi. Ponovno odkrijmo češčenje, molitev češčenja, saj nas ta osvobaja in nam vrača dostojanstvo otrok, da nismo sužnji.

    Poleg tega, da nas spominja na primat Boga, nas Evharistija poziva k ljubezni do bratov. Ta Kruh je zakrament ljubezni v najbolj žlahtnem pomenu besede. Kristus se daruje in se razlomi za nas in nam naroča, naj enako storimo tudi mi, da bi bilo naše življenje zmleta pšenica in bi postalo kruh, ki nasiti brate. Bogatin te naloge ne opravi. živi v razkošju in se obilno gosti, ne da bi opazil tihi krik ubogega Lazarja, ki izčrpan leži pri njegovih vratih. Samo ob koncu življenja, ko Gospod obrne usodo, končno opazi Lazarja, vendar pa mu Abraham reče: »Med nami in vami je narejen velik prepad« (Lk 16,26). Ti napravljaš ta prepad, ti, ti sam. Mi smo, ko zaradi sebičnosti delamo prepade. Bogatin je bil tisti, ki je v svojem zemeljskem življenju izkopal prepad med seboj in Lazarjem in sedaj, v večnem življenju, ta prepad ostaja. Naša večna prihodnost je namreč odvisna od sedanjega življenja: če sedaj s svojimi brati kopljemo prepad, si »kopljemo grob« za pozneje; če sedaj gradimo zidove proti bratom in sestram, tudi pozneje ostanemo zaprti v samoti in smrti.

    Dragi bratje in sestre, boleče je videti, da je ta prilika še vedno zgodba našega časa: krivice, neenakosti, nepravično porazdeljeni viri zemlje, nasilje mogočnežev nad šibkimi, brezbrižnost do krika revnih, brezno, ki ga vsak dan kopljemo in tako ustvarjamo marginalizacijo. Vse te stvari nas ne smejo pustiti ravnodušnih. Danes torej skupaj spoznajmo, da je Evharistija prerokba novega sveta; da Jezusova navzočnost od nas terja, da si prizadevamo za dejansko spreobrnjenje: spreobrnjenje od brezbrižnosti k sočutju, spreobrnjenje od zapravljanja k podelitvi, spreobrnjenje od sebičnosti k ljubezni, spreobrnjenje od individualizma k bratstvu.

    Dragi bratje in sestre, sanjajmo. Sanjamo takšno Cerkev: evharistično Cerkev. Sestavljeno iz žensk in moških, ki se razlomijo kakor kruh za vse, ki žvečijo osamljenost in revščino, za tiste, ki so lačni nežnosti in sočutja, za tiste, katerih življenja se krhajo, ker je zmanjkalo dobrega kvasa upanja. Cerkev, ki poklekne pred Evharistijo in z začudenjem časti Gospoda, prisotnega v kruhu; in ki se zna tudi sočutno in z nežnostjo skloniti pred ranami tistih, ki trpijo; dvigniti uboge, obrisati solze trpečih in postati kruh upanja in veselja za vse. Ni namreč resničnega evharističnega bogoslužja brez sočutja do mnogih »Lazarjev«, ki še danes hodijo poleg nas. Veliko jih je!

    Bratje, sestre, iz tega mesta Matera, »mesta kruha«, vam želim reči: vrnimo se k Jezusu, vrnimo se k Evharistiji. Vrnimo se k okusu kruha, saj medtem ko smo lačni ljubezni in upanja ali smo zlomljeni zaradi bolečin ter trpljenja življenja, Jezus postane hrana, ki nas nasiti in ozdravi. Vrnimo se k okusu kruha, saj nam medtem ko se v svetu še naprej dogajajo krivice in diskriminacije do revnih, Jezus podarja Kruh podelitve in nas vsak dan pošilja kot apostole bratstva, apostole pravičnosti in apostole miru. Vrnimo se k okusu kruha, da bi bili evharistična Cerkev, ki postavi Jezusa v središče in postane kruh nežnosti ter kruh usmiljenja za vse. Vrnimo se k okusu kruha, da bi se spomnili, da nam, medtem ko se naše zemeljsko življenje izteka, evharistija vnaprej daje obljubo vstajenja in nas vodi k novemu življenju, ki premaga smrt.

    Danes resno razmislimo o bogatinu in Lazarju. To se vsak dan dogaja. In velikokrat se, in tega se sramujmo, zgodi tudi nam ta boj med nami v skupnosti. In ko upanje ugasne in v sebi čutimo osamljenost srca, notranjo utrujenost, muko greha, strah, da ne bomo zmogli, se ponovno vrnimo k okusu kruha. Vsi smo grešniki. Vsakdo med nami ima svoje grehe. Toda grešniki, vrnimo se k okusu Evharistije, k okusu kruha. Vrnimo se k Jezusu, častimo Jezusa, sprejmimo Jezusa. On je namreč edini, ki premaga smrt in vedno prenavlja naše življenje.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-09/sveti-oce-v-materi-vrnimo-se-k-jezusu-vrnimo-se-k-evharistiji.html

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    • Miro says:

      MOLITEV PRED NAJSVETEJŠIM
      (sv. Favstina Kowalska)

      Slavim te, Stvarnik in Gospod, skrit v najsvetejšem zakramentu.

      Slavim te zaradi vseh del tvojih rok, v katerih se mi razodeva toliko
      modrosti, dobrote in usmiljenja.

      Gospod, posejal si toliko lepot po zemlji, te pa mi govorijo o tvoji
      lepoti, čeprav so samo slaboten odsev tebe, nepojmljiva Lepota.

      Čeprav si se skril in prikril svojo lepoto, te moje oko, razsvetljeno
      z vero, doseže, in moja duša prepoznava svojega Stvarnika, svoje
      največje dobro; vse moje srce tone v slavilni molitvi.

      Moj Stvarnik in Gospod, tvoja dobrota me je opogumila, da
      govorim s teboj – tvoje usmiljenje povzroča, da med nama izginja
      prepad, ki ločuje Stvarnika od ustvarjenega bitja.

      Pogovarjati se s teboj, o Gospod, je radost mojega srca; v tebi
      najdem vse, po čemer more zahrepeneti moje srce.

      Tu tvoja svetloba razsvetljuje moj um in ga usposablja, da te
      vedno globlje spoznavam. Tu pritekajo potoki milosti v moje
      srce, tu moja duša zajema večno življenje.

      O moj Stvarnik in Gospod, ti edini mi poleg teh darov podarjaš
      samega sebe in se prisrčno združuješ s svojim bednim bitjem.
      Tu se najini srci razumeta brez besed, tu nihče ne more prekiniti
      najinega pogovora.

      O čemer govorim s teboj, Jezus, je najina skrivnost, o kateri
      ustvarjena bitja ne bodo vedela in angeli ne smejo vprašati.

      To so skrivnostna odpuščanja, o katerih veva samo Jezus in jaz.

      To je skrivnost njegovega usmiljenja, ki objema vsako posamezno
      dušo.

      Za to tvojo nepojmljivo dobroto te slavim, Stvarnik in Gospod, z
      vsem srcem in vso dušo. A čeprav je moje poveličevanje tako revno
      in majhno, sem vendar mirna, ker vem, da ti veš, da je iskreno,
      čeprav je tako nerodno.

      (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št.1692)

      Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  34. Hvala says:

    BOG JE VELIK

    VSI NARODI SO KAKOR NIČ PRED NJIM,
    MANJ KAKOR NIČ IN ZMEDO MU POMENIJO

    Bog je velik
    12 Kdo je s svojim prgiščem izmeril morja
    in s pedjo razmejil nebo,
    z merico zajel prah zemlje,
    s tehtnico odtehtal gore
    in s skodelicama griče?
    13 Kdo je naperil Gospodovega duha
    in ga kot njegov svetovalec poučil?
    14 S kom se je posvetoval in ga je modril
    ter ga učil poti pravice,
    ga učil spoznanja
    in mu kazal pot razumnosti?
    15 Glej, narodi so kakor kaplja z vedra,
    veljajo kakor prašek na tehtnici,
    glej, otoke vzdiguje kakor zrna.
    16 Libanon nima dovolj drv za ogenj,
    njegovih živali ni dovolj za žgalno daritev.
    17 Vsi narodi so kakor nič pred njim,
    manj kakor nič in zmedo mu pomenijo. (Iz 40,12-17)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Iz+40%2C12-17&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

  35. Hvala says:

    SVETI DUH JE SILA, KI DAJE MOČ , POGUM
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    ČLOVEK, KI JE NAPOLNJEN S SVETIM DUHOM, SE NE BOJI, NIMA STRAHU. POMISLIMO KAKŠNA VELIKA MILOST JE-DAR OD JEZUSA ZA NEKOGA, KI GA JE ON OSVOBODIL STRAHU. NE MORE SE NOBEN ČLOVEK ZAHVALITI ZA TO VELIKO MILOST.

    V DANAŠNJIH ČASIH PRIMANJKUJE ČLOVEKU POGUMA, PRAVE ODLOČNOSTI. JEZUS JE REKEL, ČE BODO LJUDJE UMOKNILI, BODO KAMNI GOVORILI.

    Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. 38 Govorili so:

    »Blagoslovljen kralj,
    ki prihaja v Gospodovem imenu!
    V nebesih mir
    in slava na višavah!«
    39 Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učitelj, pograjaj svoje učence.« 40 In odvrnil jim je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.«(Lk 19,37-40).

    JEZUSOVI UČENCI IN OSTALI LJUDJE, KI SO BILI NAPOLNJENI S SVETIM DUHOM, SO GOVORILI IN DELALI, KAR JIM JE ŠEPETAL SVETI DUH, ČEPRAV SO VEDELI, DA BODO ĆEZ 5 MINUT MOGOČE MRTVI.

    TUDI MI, KRISTJANI V DANAŠNJEM ČASU SMO JEZUSOVI UČENCI. POTREBNO JE NAREDITI, KAR JE ZAPOVEDAL IN ZAPOVEDUJE.

    NI SAMO GREH PRELAMLJATI JEZUSOVE BESEDE, GREH JE TUDI DOBRO OPUSTITI! KAJ POVE PRILIKA O BOGATAŠU IN LAZARJU?. KAJ JE BOGATAŠ NAREDIL, DA JE BIL VRŽEN V OGNJENO BREZNO? NI NAREDIL DOBRO, NI IMEL SOČUTJA, NI VIDEL REVEŽA!

    Danes je nekako vsepovsod prisoten strah, bojazen, rajši se človek skrije in pomoli GLAVO V PESEK KOT NOJ.

    NADŠKOF ZORE JE V PRIDIGI MED DRUGIM DEJAL:
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    V zadnjih letih se po Sloveniji spet začenja plaziti duh nesvobode, ki hoče izražanju misli, govoru, tisku in še marsičemu nadeti uzde in plašnice, da določenih ideoloških in političnih usmeritev in propagand ne bi vznemirjala razmišljanja in vprašanja drugače mislečih. Svoboda na vseh področjih lahko živi samo v dialogu. Za dialog pa je potrebno imeti dovolj trdne temelje, da te dialog ne ogroža v tvojem načinu razmišljanja, pa tudi dovolj trdne dokaze, da se dialog sploh lahko začne. Če ni ne enega in ne drugega, ne trdnih temeljev in ne logičnega razmišljanja in sklepanja, ki temeljita tudi na „zdravi pameti“, potem je najbolj preprosto dialog utišati, ga onemogočiti. In to se dogaja tako, da se vse, kar bi bilo potrebno preseči z dialogom in utemeljevanjem, z zdravo razpravo, razglasi za „sovražni govor“, potem pa se v proces pritegne še državo in njen pravosodni sistem, da s svojimi inštitucijami zapira usta drugače mislečim.

    Presenetilo bi nas, kolikokrat so preroki in drugi Božji poslanci dobili naročilo: „Govori!“ Ker je Beseda bila Bog, kot pravi Janez, je Bog skozi vso zgodovino odrešenja govoril ljudem. Ne samo skozi govorico narave, skozi pripoved vsega ustvarjenega. Ne, tudi v človeka je položil besedo in ga s tem naredil za sogovorca samemu sebi in za sogovorca ljudem, vsem njegovim bratom in sestram. „Kliči na vse grlo, ne zadržuj se, povzdiguj svoj glas kakor rog! Oznanjaj mojemu ljudstvu njegove prestopke, hiši Jakobovi njene grehe! (Iz 58,1).

    https://www.nadskofija-ljubljana.si/nagovor-nadskofa-zoreta-pri-masi-za-domovino-3/
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    Res je potrebno jasno izraziti stališča, tudi kar se tiče določenih sprejetih Zakonov . ČE BOMO VEDNO TIHO IN SE V SEBI JEZILI, BO POTREBNO TUDI ZA TO ODGOVARJATI BOGU. SPOMNIMO SE JEZUSOVIH BESED, ČE UTIHNEMO BODO KAMNI GOVORILI.

    SVETI DUH DAJE MOČ, SVETI DUH DRŽI, DA CEL SVET LEBDI V RAVNOVESJU. SVETI DUH JE SILA, DA SI MI NE MOREMO NITI ZAMIŠLJATI.

    NEKATERI LJUDJE SO SE V ZGODOVINI BOLJ BALI LJUDI , KI SO BILI NAPOLNJENI S SVETIH DUHOM KAKOR VOJAŠKIH NAPADOV.

    JEZUS JE REKEL: OZNANJAJ MOJEMU LJUDSTVU PRESTOPKE, HIŠI JAKOBOVI NJENE GREGE (Iz 58,1).

  36. Miro says:

    Blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo
    (Lk 11,28)

    DNEVNA BOŽJA BESEDA na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  37. Miro says:

    BESEDE ŽIVLJENJA

    USMILJENI JEZUS: TVOJE SRCE JE MOJE POČIVALIŠČE IN MOJE ZADOVOLJSTVO.
    V NJEM NAJDEM VSE, KAR MI ODREKA MNOŽICA DUŠ. (Dn 339).

    Besede, ki jih je Jezus zaupal sestri Favstini, tudi nam nastavljajo duhovno ogledalo.
    Molimo: Pridi, Sveti Duh …

    Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!

    http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

  38. Hvala says:

    TRPLJENJE JE VELIKA MILOST. OB NJEJ ČLOVEK POSTAJA PODOBEN ODREŠENIKU; V TRPLJENJU SE KRISTALIZIRA LJUBEZEN. ČIM VEČJE JE TRPLJENJE, TEM ČISTEJŠA JE LJUBEZEN (Favstina Kowalska)

  39. Miro says:

    MISEL BL. ANTONA MARTINA SLOMŠKA

    KAR V SRCU IZVIRA, USTA ODPIRA. KAR SRCE MISLI IN POŽELI,
    OD TEGA PONAVADI JEZIK GOVORI. PO SVETU NAJVEČ HUDEGA
    JEZIK NAREDI.

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!
    Bl. Anton Martin Slomšek, prosi za nas!

  40. janez bobič says:

    SLOMŠKOVA NEDELJA
    Letos, 24. septembra 2022, bo minilo 160 let, odkar je bl. škof A. M. Slomšek sklenil svoje bogato zemeljsko življenje. Tisti, ki so bili ob njegovi smrtni postelji, so že takrat zaslutili, da pravzaprav ni šlo za konec, ampak za začetek nekega novega, polnega življenja, v Božjem objemu.

    Tudi iz njegove oporoke lahko jasno razberemo, da je bil Slomšek kot duhovnik in škof ves zazrt v prihodnost. Pravega uvida v prihodnost pa človek ne more doseči, dokler ne sprejme razodete resnice o tistem delu prihodnosti, ki presega meje vidnega in sega onkraj zemeljskega. Bl. A. M. Slomšek v svoji oporoki prosi Boga: »… da bi mi Bog naklonil največjo milost: pred Božjim prestolom posredovati za svojo škofijo.« Prepričani smo, da je Bog slišal in uslišal tudi to njegovo prošnjo in da imamo v njem sedaj domačega blaženega in priprošnjika pred Bogom. V tem smislu smo za obhajanje letošnje Slomškove nedelje določili geslo »Slomšek prosi za nas«. S tem kratkim stavkom želimo izraziti in poživiti vero, da nas škof Slomšek kot blaženi iz večnosti spremlja in je naš priprošnjik.

    S to mislijo vabim vsa župnijska občestva iz mariborske nadškofije, metropolije in širše, da se v čim večjem številu udeležite osrednje slovesnosti letošnje Slomškove nedelje, ki jo bomo obhajali v nedeljo, 25. septembra 2022, v mariborski stolnici. Ob 15.00 bo molitvena ura, ob 16.00 pa somaševanje navzočih škofov in duhovnikov.

    Skupaj se želimo Bogu zahvaliti za vse, kar na priprošnjo bl. A. M. Slomška prejemamo, obenem pa bomo skupaj tudi prosili, naj bo pred vesoljno Cerkvijo čim prej prištet med svetnike. Tako je Slomškova nedelja več kot le blagohoten spomin nanj, saj želi biti najprej spodbuda, da bi se bl. Slomšku pogosto priporočali z velikim zaupanjem in bi tudi na ta način izpričevali svojo vero, predvsem vero v večno življenje in v občestvo svetih. Na ta način bomo pred javnostjo na najbolj žlahten način pokazali na tiste vrednote, za katere je bl. škof Slomšek zastavil vse svoje življenjske moči do poslednjega trenutka v svojem zemeljskem življenju. Te iste vrednote so trden temelj za naše bivanje in zanesljiv smerokaz v srečno prihodnost.

    Msgr. Alojzij Cvikl DJ,
    nadškof metropolit

    Adendum (izvlečki in poudarki):
    Slomškova velika skrb je bila, da bi ljudje ne spregledali veličine Božjega usmiljenja, ki človeka v svoji ljubezni išče in čaka in mu daje vedno nove možnosti. Slomšek takoj dodaja, da je Božje usmiljenje tisto, ki človeku omogoča, da lahko skozi vrata usmiljenja vstopi v Božje kraljestvo. Seveda je potreben človekov odgovor in sodelovanje. Slomšek navaja pet stvari:

    – zakrament pokore

    – daritev sv. maše

    – pogosto in vredno prejemanje sv. obhajila

    – pobožna molite

    – dela usmiljenja

    – krščanska miloščina

    Preko teh petih stvari človek ne spregleda zastonjskega Božjega daru ter hkrati ustvarja pogoje, da se ga lahko dotakne Bog, v svojem usmiljenju. Sprejeti to ponujeno roko usmiljenja pomeni osebno doživetje tega, da me Bog kljub mojim slabostim, grehu in nemoči, vabi na pot novega in lepšega življenja, ki je že del večnega življenja.

    Zato danes v Slomškovem duhu prosimo za dar trdne osebne vere. Naj bo vodilna misel za naše življenje in za naše delovanje Slomškov osebni moto in hkrati njegovo škofovsko geslo: »Vse v večjo čast Božjo in zveličanje duš«. Večkrat in radi prosimo bl. Antona Martina Slomška, naj nam s svojim posredovanjem pri Bogu pomaga na poti do poglobljene, žive in trdne vere; vere, ki je dar iz nebes in ki nam je po našem krstu že zagotovljen in darovan. Naša trdna vera ne bo zgolj kakšen privesek v našem življenju in ravnanju, ampak bomo v Bogu resnično spoznali našega usmiljenega Očeta, ki nas ljubi in se ljubeče sklanja k nam. Tako bo vera za nas postajala vedno bolj zares luč. Luč, ki nam bo svetila na poti življenja in nam bo prinašala upanje ter s tem tako zelo potreben optimizem, ko gre za našo osebno ali za našo skupno prihodnost! Globoka in trdna osebna vera je človeku luč tudi takrat, ko se, bodisi osebno, ali povezani v to ali ono skupnost, znajdemo v najrazličnejših teminah, sencah in strahovih, ki nam jih prinaša življenje. Blaženi škof Anton Martin Slomšek – prosi za nas in za naš slovenski narod in za Cerkev na Slovenskem! Amen

    https://radio.ognjisce.si/sl/182/slovenija/21825/slomskova-nedelja-prosimo-za-dar-trdne-osebne-vere.htm

  41. Miro says:

    SVETOST NI RAZKOŠJE

    MISEL SV. MATERE TEREZIJE: SVETOST NI RAZKOŠJE NEKATERIH, MARVEČ JE TVOJA IN MOJA PREPROSTA DOLŽNOST. BODIMO SVETI KAKOR JE SVET NAŠ OČE V NEBESIH. SV. TOMAŽ PRAVI: »BISTVO SVETOSTI NI NIČ DRUGEGA KOT ODLOČNA VZTRAJNOST« – JE JUNAŠKO DEJANJE DUŠE, KI SE POPOLNOMA IZROČI BOGU. NAŠ NAPREDEK V SVETOSTI JE ODVISEN OD BOGA IN OD NAS SAMIH – OD BOŽJE MILOSTI IN OD NAŠE ŽELJE. V NAS MORA BITI RESNIČNA ŽIVA VOLJA PO SVETOSTI.

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  42. Miro says:

    BOGATAŠ IN UBOGI LAZAR – DANAŠNJA BOŽJA BESEDA NAS VABI K PREMISLEKU O ZAPOVEDI LJUBEZNI TAKO DO BOGA KOT DO LJUDI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 16,19-31)

    »Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.‹ Abraham mu je rekel: ›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.‹ Nato mu je bogataš rekel: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!‹ Abraham mu je dejal: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Ta pa mu je odvrnil: ›Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹ On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+16%2C19-31&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Abraham mu je rekel:
    ›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro,
    Lazar pa prav tako húdo;
    zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš.

    Današnja božja beseda nas vabi k premisleku o zapovedi ljubezni tako do Boga kot do ljudi. Jezus vabi vsakega izmed nas, da ljubimo Boga kot samega sebe. Prav tako pa nas vabi, da to ljubezen do Njega vedno izkazujemo v ljubezni do bližnjih. Njegovo življenje in delovanje govori o pozornosti do najbolj ubogih v družbi: to so bolni, trpeči, osamljeni, tujci, žalostni …

    Pripoved o bogatašu in ubogem Lazarju je pripoved o vsakemu izmed nas. Kako se boš na to pripoved odzval?

    Misel iz Duhovne oaze (franciskani.si)

    Božje usmiljenje, ki nas varuješ bede greha, zaupamo vate!

  43. Hvala says:

    KAKO SPOŠTUJEMO IN URESNIČUJEMO BOŽJO BESEDO-ZAPOVED : NE BOJTE SE

    BESEDA: “NE BOJTE SE!” JE ZAPOVED

    BESEDA:” NE BOJTE SE!” JE ZNAMENJE

    BESEDA: ” NE BOJTE SE!” JE SAD

    STRAH JE HUDIČ

    KADARKOLI SE BOJIMO ČESARKOLI, SMO POVEZANI S HUDIČEM

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Smo sploh vedeli, da je Božja beseda: »Ne bojte se!« ZAPOVED? To ni priporočilo katehetov, duhovnikov, nasvet zdravnikov, prijateljev ali sad lastnega spoznanja in poguma. To je Božja zapoved, ki se največkrat ponavlja v Svetem pismu. Ne moremo si
    predstavljati, da se ta ista zapoved pojavi v Svetem Pismu 365-krat! Je to slučajno? Nikakor! V čem je pomembna ta številka za vse nas? Ker ta številka pomeni celo koledarsko leto.

    Kaj nam torej Bog sporoča za vsak dan v letu z vso avtoriteto Stvarnika, Odrešenika in Posvečevalca?

    »Ne bojte se!« In to dobesedno za vsak dan. Ni pomembno, kateri datum je! Velja za vsak in ves dan od pol noči do pol noči.

    To pomeni: »Ne bojte se za svoje življenje!«, »Ne bojte se za svoje zdravje!«, »Ne bojte se za svoje delo!«, »Ne bojte se tega in onega!«, »Ne bojte se za svoje najdražje!«, »Ne bojte se za svoj denar in imetje!«, »Ne bojte se hudobnih in pokvarjenih
    ljudi, ki za vašim hrbtom načrtujejo zle namene proti vam!«, »Ne bojte se pomanjkanja in lakote!«, »Ne bojte se …!«

    Prav je, da se ozremo v zapisano Božjo besedo. Med drugim govori tudi o lakoti in pomanjkanju. Ampak ni to kot novica o tem, kar se je zgodilo. Govori npr. o Abrahamovem sinu Izaku, ki mu je polje dobro obrodilo, čeprav je vse naokoli vladala lakota. Bog
    ga je blagoslovil, ker je popolnoma zaupal Vanj, Mu je verjel in živel po Njegovi volji! V Svetem pismu imamo nešteto primerov ljudi, ki so zmagovali zato, ker so zaupali v Gospoda oz. dovolili, da jih je On vzgajal v zaupanju.

    Strah je hudič. V Bogu in veri Vanj ni strahu. To pa pomeni, da kadarkoli se bojimo česarkoli, smo povezani s hudičem. Ne se ustrašiti. Ni nas obsedel. Dovolj je, da mu v delčku srca dovolimo, da nas zastrašuje v katerikoli stvari. Objame nas strah,
    zato razmišljamo v strahu in v strahu iščemo rešitev.
    Končno pa tudi delujemo in živimo v neprestanem strahu (Revija Prenova v Duhu -februar 2021)

    itd……..

    https://drive.google.com/file/d/1hYyUstV4fJ9ZJ1qPc9fdixGmJ6yIM6Ba/view

    • Hvala says:

      ČE NE UPOŠTEVAMO IN NE ŽIVIMO PO ZAPOVEDIH JE GREH. ČE NISMO SPOŠTOVALI BOŽJE ZAPOVEDI: “NE BOJTE SE”, JE GREH. POTREBNO JE GOSPODU POVEDATI TUDI TA GREH IN OBŽALOVATI IN SKLENITI, DA SE POBOLJŠAMO Z NJEGOVO POMOČJO.

      JEZUS JE REKEL, DA KDOR REČE, DA JE BREZ GREHA, VARA SAM SEBE IN NI RESNICE V NJEM!

      Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. 9 Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen. 10 Če rečemo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca in njegove besede ni v nas (1 Jn 1,8-10).

      BREZ UPOŠTEVANJA BOŽJE BESEDE NI ŽIVLJENJA. VSAK DAN JE TREBA POSLUŠATI BOŽJO BESEDO V SVETEM PISMU, JO BRATI, SPOŠTOVATI IN SE ZAHVALJEVATI ZA NJO.

      Premalo zasledimo nasvetov, da človek ne more živeti brez BOŽJE BESEDE. Mogoče je tudi vzrok temu to, ker se še vedno preveč zanašamo na svoje človeške besede.

      https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=1+Jn+1%2C8-10&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

  44. Miro says:

    “Blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo” (Lk 11,28)

    DNEVNA BOŽJA BESEDA na: https://hozana.si/

    Božje usmiljenje, ki nam daješ nesmrtno življenje, zaupamo vate!

  45. janez bobič says:

    K Tebi prihajam Gospod
    K Tebi prihajam Gospod, z vsem srcem, z vsem upanjem in z vso ljubeznijo, ki jo premorem.
    Prosim Te, naj bo ta Sveta Maša danes blagoslovljena postaja v mojem življenju
    In naj mi da novih moči, da bom stanovitno hodil po pravi Poti k Tebi.
    Tvoje usmiljenje in odpuščanje naj mi olajšata breme, ker sem sam sebi breme, ki je pogostokrat neznosno.
    Tolikokrat o moj Bog, sem daleč od Tebe, daleč od sebe, pripravljen za sleherno neumnost in greh.
    Pomagaj mi prosim, da bom pri Tebi, da bom pri sebi, saj to dvoje je isto.
    Naj mi ta ura, ki jo posvečuje Tvoja pričujočnost, da rasti v zvestobi, grečnosti in veselju Tebi.
    Prosim Bog, ozdravi me trpkosti, ki mi stiska usta, te grenkobe in bolečine ki sem je sam kriv
    In tega nezaupanja, ki mi je vedno in povsod v skušnjavo.
    Reši me Gospod notranje krhkosti in nestalnosti, vsega kar me vleče navzdol.
    Reši me greha prosim, ki ga sovražim, pa vendar delam še naprej napake in te nespametno žalim.
    Na pragu te Svete Mašne Daritve me prosim prenovi, da bom tak, kakršnega me ti želiš imeti.
    Bog, popolnoma zaupam vate. Moja beseda na tem mestu bodi:
    Vsega se Ti izročim.
    Verujem v Te, Upam v Te. Ti si moja edina Resnica in moja Edina Moč.
    Zavedam se, kako sem brez Tebe Oče slaboten in kako sem ves v Tvojih rokah.
    Prav zato vem Oče, da sem zato močan.
    Zato se hočem veseliti v Gospodu.
    Glej prihaja nova mladost, ki bo do vrha napolnila mojo dušo.
    Ko stopam pred Tebe, oblij s svetlobo in radostjo mojo Dušo z svojo Lučjo Gospod.
    Naj me odslej vedno vodi Tvoja Ljubezen po Poti Odrešenja k Tebi. Amen.

    Daniel Rops, Moje Veselje se dviga k Tebi, Izbor Molitev 1974.

    Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, kako more ljubiti Boga, ki ga ni videl? Janez (1 Jan 4, 20).

  46. Miro says:

    MISEL BL. ANTONA MARTINA SLOMŠKA

    TRI REČI IMEJ VEDNO PRED OČMI: BOŽJE OKO, KI VSE VIDI, BOŽJE UHO, KI VSE SLIŠI, IN PA
    TISTO KNJIGO, V KATERO ZAPIŠE BOG VSAKO TVOJE DEJANJE.

    Bl. Anton Martin Slomšek, prosi za nas!

  47. Miro says:

    O DANAŠNJEM GODOVNJAKU BL. ANTONU MARTINU SLOMŠKU (objava ob 10:17) je več
    podatkov na voljo tudi na:

    https://svetniki.org/blazeni-anton-martin-slomsek-skof/

    Bl. Anton Martin Slomšek, prosi za nas!

  48. Miro says:

    GOSPOD NAM GOVORI O LJUBEZNI DO SOVRAŽNIKOV

    »SLIŠALI STE, DA JE BILO REČENO: LJUBI SVOJEGA BLIŽNJEGA IN SOVRAŽI
    SVOJEGA SOVRAŽNIKA. JAZ PA VAM PRAVIM: LJUBÍTE SVOJE SOVRAŽNIKE IN
    MOLÍTE ZA TISTE, KI VAS PREGANJAJO, DA BOSTE POSTALI SINOVI SVOJEGA
    OČETA, KI JE V NEBESIH.« (Mt 5,43-45)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+5%2C43-48&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Slava tebi, Jezus, Ti si naše odrešenje. Hvala Ti, ker nisi ostal pri besedah, ampak si
    zapoved »ljubite svoje sovražnike« izpolnil v dejanju, ko si na križu za naše odrešenje
    daroval svoje življenje.

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  49. Hvala says:

    ZA MENOJ SATAN!

    PETRA JEZUS IMENUJE HUDIČ, KO GA TA ODVRAČA OD TRPLJENJA, KI GA PRINAŠA SPOLNJEVANJE BOŽJEGA NAČRTA.

    JEZUS PRAVI, DA ZA NJIM NI MOGOČE HODITI, ČE RAZMIŠLJAMO PO ČLOVEŠKO

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Jezus svojo odločnost v sprejemanju trpljenja poudari v nadaljevanju, kjer pravi, da ne more biti njegov učenec tisti, ki ne sprejme križa in ki ni pripravljen izgubiti svojega življenja.

    Jezus govori o trpljenju, ki ga bo doživel popolnoma po krivici. Po človeški pameti čisto brez potrebe. A Jezus pravi, da za njim ni mogoče hoditi, če razmišljamo po človeško, še več, da je skušnjavec, Satan, ki nas skuša, da bi v hoji za njim razmišljali po človeško. Ko gremo za njim, moramo pozabiti na to, kar je človeškega, ampak razmišljati le še po Božje. In ta zamenjava logike, je pravzaprav glavni križ – vedno razmišljati po Božje, ne po človeško, vedno izgubljati sebe, da bi lahko prejeli Božje življenje.

    http://arhiv.mirenski-grad.si/n22-za-menoj-satan

  50. Miro says:

    Ponovno spomnimo na poučno razmišljanje Chiare Lubich o Božji volji

    KAKŠNA JE MORALA BITI NAŠA NARAVNANOST, DA BI DOKAZALE BOGU, DA JE RES ON SREDIŠČE VSEGA NAŠEGA ZANIMANJA?

    Chiara in njene prve tovarišice so se spraševale, kako naj živijo svoj novi življenjski ideal, Boga Ljubezen. Kaj hitro postane skoraj logično: tudi same so morale ljubiti Boga. Njihovo življenje bi bilo brez pomena, če ne bi bile »majhen plamen te brezmejne žerjavnice: ljubezen, ki odgovarja Ljubezni«. Zdelo se jim je velik in vzvišen dar, da imajo možnost ljubiti Boga. Tako so pogosto ponavljale: »Ne bi smele toliko reči: “Ljubiti moramo Boga”, temveč: “Oh! Moči te ljubiti, Gospod! Moči te ljubiti s tem malim srcem!« Tako so se spomnile, da je v evangeliju stavek, ki ne pusti izbire tistemu, ki hoče dosledno živeti kot kristjan: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Izpolnjevati Božjo voljo: to je bila torej velika možnost, ki so jo imele, da bi ljubile Boga. In tako sta bila Bog in njegova volja isto.

    ENO SAMO SONCE, RAZLIČNI ŽARKI …

    Chiara je zapisala: »Bog je bil kot sonce. Vsak od nas pride do njega po žarku: Božja volja nad menoj, nad mojo tovarišico, nad drugo. Eno samo sonce, različni žarki, čeprav vedno “sončni žarki”. En sam Bog, ena sama volja, različna za vsakega, čeprav vedno Božja volja. Hoditi smo morale po svojem žarku, ne da bi kdaj skrenile. In hoditi po njem v času, ki nam je dan. Ni bilo primerno ustavljati se v preteklosti ali sanjati o prihodnosti. Preteklost je bilo treba prepustiti božjemu usmiljenju, saj ni bila več v naših rokah; in prihodnost bomo živeli v polnosti, ko bo postala sedanjost.

    V SEDANJOSTI LAHKO, DA BI BOG KRALJEVAL V NAŠEM ŽIVLJENJU, OSREDOTOČIMO UM, SRCE, MOČI …

    V rokah smo imele samo sedanjost. V sedanjosti lahko, da bi Bog kraljeval v našem življenju, osredotočimo um, srce, moči, da bi izpolnjevale njegovo voljo. Kakor potnik v vlaku ne hodi gor in dol po vagonu, da bi prej prispel na cilj, ampak sedi in se prepusti vožnji, tako bi morala naša duša, da bi prišla do Boga, izpolnjevati njegovo voljo v celoti v sedanjem trenutku, kajti čas gre sam naprej. Ne bi bilo zelo težko razumeti, kaj hoče Bog od nas. On je kazal svojo voljo po predstojnikih, Svetem pismu, dolžnostih lastnega stanu, okoliščinah, navdihih … Minuto za minuto razsvetljene in ob pomoči dejanske milosti bi gradile zgradbo naše svetosti ali bolje: ker bi izpolnjevale voljo Drugega – Boga samega – bi on gradil v nas sebe.

    IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE NE POMENI SAMO »VDANOSTI« …

    Izpolnjevanje Božje volje ne pomeni samo “vdanosti”, kakor pogosto ljudje razumejo, temveč največja božja pustolovščina, ki jo nekdo lahko doživi, bistvo te pa je, da ne gremo za svojo bedno voljo, ne za svojimi omejenimi načrti, temveč za Bogom in da uresničimo načrt, ki ga ima za vsakega otroka. To je božji, nepojmljiv, zelo bogat načrt. In izpolnjevati Božjo voljo je bilo za nas odkritje poti svetosti za vse. Božja volja je namreč lahko, saj jo lahko živi vsak, kjer koli, v kateri koli okoliščini ali v katerem koli poklicu, vstopnica za dostop množic do svetosti. Izpolnjevati Božjo voljo, da bi ga ljubile, je postal drugi steber naše duhovnosti edinosti.«

    Povzeto po: https://www.gibanjefokolarov.si/bozja-volja/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  51. Miro says:

    GOSPOD NAM NAROČA, DA MORAMO VEDNO MOLITI IN SE NE NAVELIČATI

    Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je:
    »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem
    mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice
    proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav
    se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle
    pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.‹« (Lk 18,1-5)

    O molitvi in uslišanju več na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1650&t=5#O+usli%9Aanju

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  52. Miro says:

    PREMAGALA JE DVE HUDI BOLEZNI IN DANES PRAVI: »VSE, KAR IMAM, PRIHAJA OD NJEGA« (Aleteia)

    »NA MISEL MI JE PRIŠEL TRENUTEK Z ZAOBLJUB, KO SEM IZBRALA JEZUSA ZA SVOJEGA ŽENINA IN GOSPODA S PREPRIČANJEM, DA JE ON GOSPODAR MOJE ZGODBE, MOJEGA ŽIVLJENJA, DA LAHKO ON V MOJEM ŽIVLJENJU DELA, KAR HOČE IN KAKOR HOČE,« PRAVI FELICIJANKA, KI JE PREŽIVELA DVE SMRTONOSNI BOLEZNI.

    Za sestro Ido so bile večne zaobljube, ki jih je dala pred 12 leti, ene izmed najpomembnejših trenutkov v njenem življenju.

    »To je bil trenutek, ko sem se čutila izpolnjeno, bila sem srečna, da imam vse, kar sem si vedno želela, da delam z otroki, da sem doštudirala. Bil je popoln trenutek. Mislila sem, da bo vedno tako, da se ne bo nič spremenilo.«

    Toda že po manj kot dveh letih se je njeno življenje obrnilo na glavo, začeli so se zapleti z zdravjem …

    Več o tej izjemno poučni življenjski zgodbi na: https://si.aleteia.org/2022/09/07/premagala-je-dve-hudi-bolezni-in-danes-pravi-vse-kar-imam-prihaja-od-njega/

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

  53. Miro says:

    MISEL BL. ANTONA MARTINA SLOMŠKA

    VSAKDO NAJ V SVOJE SRCE POGLEDA, ALI SVETI NAŠA LUČ PRED LJUDMI TAKO,
    DA VIDIJO NAŠA DOBRA DELA IN HVALIJO OČETA V NEBESIH.

    Bl. Anton Martin Slomšek, prosi za nas!

  54. Miro says:

    Poslušajmo Božjo besedo in se po njej ravnajmo

    DNEVNA BOŽJA BESEDA na: https://hozana.si/

    Božje usmiljenje, ki obsegaš ves svet, zaupamo vate!

  55. Miro says:

    GOD BL. ANTONA MARTINA SLOMŠKA

    V CERKVI V SLOVENIJI OBHAJAMO GOD BL. ANTONA MARTINA SLOMŠKA 24. SEPTEMBRA, SLOMŠKOVO NEDELJO PA NA NEDELJO, KI JE PO DATUMU NAJBLIŽJE GODOVNEMU DNEVU.

    POGLED V ZGODOVINO

    V Cerkvi na Slovenskem obhajamo god bl. Antona Martina Slomška 24. septembra, Slomškovo nedeljo pa na nedeljo, ki je po datumu najbližje godovnemu dnevu. S tem dogodkom tudi na zunaj in slovesneje obeležimo Slomškov god. To je priložnost za poživljanje njegovega svetniškega lika, njegovo delo ter krepitev njegovega pomena za sodobni čas. Pred beatifikacijo oz. razglasitvijo za blaženega je bil 24. september kot dan Slomškove smrti (1862) dan spodbude in molitve za beatifikacijo, odslej pa za kanonizacijo oz. razglasitev za svetnika.

    ŽIVLJENJEPIS BL. ANTONA MARTINA SLOMŠKA

    Anton Martin Slomšek se je rodil 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Starši so ga skupaj z župnikom poslali na šolanje iz vaške nedeljske šole najprej v Celje in nato v Ljubljano, kjer se je spoprijateljil s pesnikom Prešernom, ter v Senj in Celovec. Novo mašo je po duhovniškem posvečenju obhajal septembra 1824.

    Pastoralno delo je začel kot kaplan na Bizeljskem in nato v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tod je šel v celovško bogoslovje za duhovnega voditelja bogoslovcev, kjer je ostal do leta 1838. Pot ga je vodila v Vuzenico, kjer je bil šest let dušni pastir. Leta 1844 so mu dodelili službo kanonika na škofiji v Št. Andražu v Labotski dolini na današnjem avstrijskem Koroškem. Po dveh letih kanoniške službe se je vrnil v Celje, kjer je prevzel službi župnika in opata. Štiri mesece po zadnjem imenovanju je bil 5. julija 1846 v salzburški stolnici posvečen v škofa.

    Najpomembnejša Slomškova zasluga v času njegove škofovske službe je bil prenos škofijskega sedeža iz oddaljenega Št. Andraža v Maribor in preureditev škofijskih meja. Slovence na Štajerskem je združil v enotno škofijo, s čimer je zajezil potujčevanje. S tem se je zarisala narodnostna meja na severu, ki drži še danes. Mesto Maribor je postalo škofijsko središče in je doživelo razcvet v kulturnem, šolskem, versko-duhovnem in narodnostnem smislu.

    Slomšek je bil velik kulturni delavec. Zavedal se je, da napredek raste s pomočjo pisane besede in zato je tudi sam veliko pisal. Dela je oblikoval od študentskih pesmi in kratkih pripovedi, mnogih, kasneje ponarodelih pesmi, do pridig, številnih člankov v Drobtinicah in v različnih časopisih, vzgojnih knjig, kot npr. Blaže in Nežica v nedeljski šoli, vse od opisov velikih slovenskih osebnosti do življenjepisov svetnikov … Njegovo ustvarjalno pot je zaznamoval velik opus, saj je že v času njegovega življenja skupaj s ponatisi izšlo kar 50 tiskanih del.

    Kulturno delo je dopolnjeval s spodbudami drugim, zato je preko slovenske založbe želel širiti tudi dobre in cenovno dostopne knjige. Oblast mu tega leta 1845 ni omogočila, zato je začel izdajati zbornik Drobtinice, ki je dolga letu prihajal v tisoče slovenskih domov. Šest let kasneje je zaživela Mohorjeva družba, ki vse do danes opravlja pomembno kulturno in literarno poslanstvo.

    Škof Slomšek si je močno prizadeval za duhovno in študijsko oblikovanje duhovnikov. Organiziral in vodil je duhovne vaje ter uvedel pastoralne konference. Z ljudskimi misijoni je pri vernikih poglabljal vero in jih povezoval na ravni župnij.

    Slomškovo delo in življenje se umeščata v pomemben zgodovinski trenutek. Trud je usmerjal v krepitev narodne istovetnosti in kulturnega napredka. Iz zgodovinskih dogodkov je hitro in prodorno izluščil pomembne odločitve za prihodnost.

    Njegovo delo je za slovenski narod postalo kulturni spomenik. Zaradi kreposti, ki so ga v življenju odlikovale, in velikega dela, je stekel postopek za njegovo beatifikacijo, ki je potekal v treh obdobjih. Prvo imenujemo pripravljalno in je trajalo do leta 1925 (63 let), sledil je škofijski del postopka v Mariboru do leta 1962 in je trajal 37 let. Leta 1962 je bila zbrana dokumentacija posredovana v Rim. Tam se je začel t. i. apostolski del postopka, ki se je po 37-ih letih končal 19. septembra 1999 z beatifikacijo. Državno tajništvo Svetega sedeža je 15. februarja 1999 sporočilo, da Kongregacija za zadeve svetnikov potrjuje, da bo papež Janez Pavel II. (1978–2005) 19. septembra 1999 v Mariboru slovesno razglasil častitljivega Božjega služabnika Antona Martina Slomška za blaženega.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/god-bl-antona-martina-slomska

    Bl. Anton Martin Slomšek, prosi za nas!

  56. Miro says:

    MISLI TOMAŽA KEMPČANA O GOSPODOVI MILOSTI

    NOBENE SVETOSTI NI, ČE TI, O GOSPOD, ODTEGNEŠ SVOJO ROKO;
    NOBENA MODROST NIČ NE POMAGA, ČE TI NEHAŠ VLADATI;
    NOBEN POGUM NIČ NE PREMORE, ČE GA TI NE VZDRŽUJEŠ;
    NOBENA ČISTOST NI VARNA, ČE JE TI NE ČUVAŠ;
    NOBENA ČLOVEŠKA PAZNOST NE KORISTI, ČE NI TVOJE SVETE ČUJEČNOSTI.

    (Tomaž Kempčan, Hoja za Kristusom)

    Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!

  57. Hvala says:

    RAZMIŠLJANJE….

    V ŽIVLJENJU SE NE ZGODI NIČESAR SLUČAJNO, BOŽJA PREVIDNOST IMA VSE POD KONTROLO, ČE NE BOG NE BI BIL BOG.

    BOG JE DAL LJUDEM TALENTE, RAZLIČNE, VSAKEMU ZA DOLOČENO POKLICANOST NA SVETU. S TEM BOG SKRBI ZA RAVNOVESJE IN HARMONIJO NA SVETU. NE MOREJO VSI LJUDJE BITI PRODAJALCI, ALI PA MEDICINSKO OSEBJE, KER JE POTREBNO, DA ŽIVLJENJE TEČE NEMOTENO. PREDSTAVLJAJMO SI, DA NA SVETU NE BI BILO ČISTILCEV oz, TISTIH, KI SKRBIJO ZA ODVOZ SMETI. SAJ BI SE UTOPILI V SMETEH.

    BOG JE SVET USTVARIL IN SKRBI ZANJ. PROBLEMI NASTANJEJO, KO NE POSLUŠAMO IN NE VERJAMEMO V BOŽJO PREVIDNOST IN MOČ BOŽJE BESEDE, TAKRAT PA SE RAVNOVEJE RUŠI, …..ČLOVEK S SVOJIMI GREHI POSTAVLJA ZID MED BOGOM IN LJUDMI.

  58. Hvala says:

    PRIŠEL SEM, DA PRINESEM RAZDELJENOST! (Lk 12,49-53)

    JEZUS SPORA DEJANSKO NE POGLADI, AMPAK GA POGLOBI

    JEZUS NE GLADI, NE IŠČE MIRU ZA VSAKO CENO . ZAKAJ?

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    https://mirenski-grad.si/sl/evangelij-in-pridiga/n20-za-jezusa-se-je-treba-odlociti/

    • Hvala says:

      JEZUS JE PRIŠEL, DA PRINESE POLNOST ŽIVLJENJA. POLNEGA ŽIVLJENJA PA NI MOGOČE, ČE NEPRESTANO IŠČEMO MIR, PAZIMO, DA NE BO NIHČE UŽALJEN IN PRIZADET, DELAMO LE TISTO, KAR LJUDEM PAŠE ipd. PRAVZAPRAV SE, TAKOJ KO POZABIMO NA DOSLEDNOST, KO NE IŠČEMO RESNICE, ODDALJUJEMO OD POLNEGA ŽIVLJENJA. ŠE VEČ: ZARADI ISKANJA KOMPROMISOV, OBIČAJNO POTEGNE KRATKO TISTI, KI JE ZA DOBRO BOLJ ZAVZET.

      • Hvala says:

        VSE KAR PREJEMAMO V ŽIVLJENJU JE OD BOGA.

        Nekateri ljudje se ponašajo s dosežki, z denarjem, s poklicem in ZANIČUJEJO DRUGE, KI NE DOSEGAJO TAKIH USPEHOV KOT ONI, še več, IMAJO SE “ZA NEKAJ VEČ OD DRUGIH”.

        TO SO VELIKI GREHI-NAPUHA, POMANJKANJE PONIŽNOSTI , KI DELAJO VELIKO BLOKADO MED TISTIM ČLOVEKOM, KI TO POČNE IN MED BOGOM.

        Razmisliti je treba: VSE JE OD BOGA, BOG LAHKO TUDI VSE KAR JE DAL ODZAME.

        MILOSTI, KI JIH ŽELI NEKOMU PODARITI, PA JE VZVIŠEN IN JIH NE ŽELI PREJETI OD BOGA, BOG PODARI DRUGEMU.

        JEZUS je to obrazložil Favstini Kowalski.

        Nekateri ljudje ZANIČUJEJO ljudi, ki so drugačni od njih; zaničujejo jih zaradi svoje grešne miselnosti .

        Včasih se grdo obnašajo do čistilk in čistilcev, do vrtnarjev itd…..VENDAR POZABLJAJO DA JE GOSPOD USTVARIL TAKO VODILNEGA ČLOVEKA KOT TISTEGA, KI ČISTI.

        BOG JE USTVARIL MRAVLJO IN SLONA, KI IMA MOČ IN TEHTA PET TON.

        VSE JE USTVARIL BOG , VSE JE NJEGOVO, VSE JE USTVARIL DOBRO, PRI NJEM JE VSE POPOLNO IN V HARMONIJI.

        VSE LJUBI Z SVOJO LJUBEZNIJO IN ZA VSE JE DAL ŽIVLJENJE!

  59. Miro says:

    GOSPODOVE BESEDE NAS VNEMAJO V VERI, UPANJU IN LJUBEZNI

    USMILJENI JEZUS: Vedno bom pri tebi, če ostaneš kakor majhen otrok. Ne boj se ničesar.
    Kakor sem bil tu tvoj začetek, tako bom tudi tvoj konec. Niti v najmanjših rečeh se ne opiraj na
    ustvarjena bitja, kajti to mi ni všeč. V tvoji duši hočem biti jaz sam. Tvojo dušo bom okrepil in
    razsvetlil. Iz ust mojega namestnika boš zvedela, da sem v tebi, in ves strah se bo razpršil kakor
    megla pred sončnimi žarki (Dn 295). (te besede življenja je Jezus zaupal sestri Favstini)

    Več o tem na: http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

  60. Miro says:

    KAKO NAJ VEM, KAJ BOG ŽELI ZA MOJE ŽIVLJENJE? (Aleteia)

    V ŽIVLJENJU STA KLJUČNI DVE STVARI

    Veliko ljudi se sprašuje: kaj Bog želi za moje življenje? Kateremu poklicu naj se posvetim? Kaj je moje poslanstvo? Vsi gremo skozi ta trenutek odločitve.

    Nekdo je rekel, da je “prva zmaga človeka to, da se rodi”. To je res največja milost; kot je rekel sveti Pavel: “Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni,” (Ef 1,4). Sveti Pavel je Efežane spodbujal, naj živijo “vredno klica, s katerim ste bili poklicani” (Ef 4,1).

    Zato je najbolj pomembno, da cenimo življenje, dragoceno darilo od Boga, ne glede na našo dejavnost ali življenjsko stanje.

    Katekizem pravi, da je “človek po naravi in po poklicanosti religiozno bitje” (§44), papež Janez Pavel II. pa je nekoč dejal: “Ne bojte se svetosti, ker je v njej popolna uresničitev vseh pristnih stremljenj človeško srce.”

    Iskanje svetosti ni ločeno od vsakdanjega življenja, nasprotno, svetost se v življenju uresničuje. Poklicanost k svetosti je treba uresničevati v svetu dela, družine, znanosti, politike. Jezus je vprašal Očeta: “Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega,” (Jn 17,15).

    Zato je nujno, da vsak posameznik s talenti, ki mu jih je dal Bog, izbere in dobro živi svoj poklic ter izpolni svojo poklicanost. Vemo, kako zelo je Jezus poudarjal pomen tega, da ne zakopljemo talentov, ki nam jih je dal Bog. Od nas bo zahteval odgovornost za to, kar smo z njimi storili.

    KAJ JE NAJBOLJ POMEMBNO

    Za katerikoli poklic se človek odloči, mora biti v službi ljubezni do Boga in bližnjega. In prvi način, da dobro ljubimo, je, da dobro delamo, saj bomo s tem dobro služili drugim. Papež Pavel VI. je dejal, da je “ljubezen temeljna poklicanost človeka”.

    Vsak od nas mora najti svoje mesto tako v družbi kot v Cerkvi, ne da bi zapravljal življenje, čas in talente, saj nas drugi potrebujejo. Nihče se ne sme počutiti nekoristnega ali nepotrebnega na tem svetu, kajti za vsakogar ima Bog svoje poslanstvo, ne glede na to, ali je samski ali poročen.

    Ljubiti pomeni služiti; in to je tisto, kar nas dela srečne in svete. Don Bosko je rekel, da nas je “Bog postavil na ta svet za druge”, Charlie Chaplin pa: “Človek ne umre, ko neha živeti, umre, ko neha ljubiti.”

    V ljubezni je moč življenja. Ljubiti pomeni dajati sebe; spontano, prostovoljno in brez interesov. Veliko več kot dajanje stvari drugim je dajanje sebe; vašo predanost, vaš čas, vaše srce.

    Le ljubezen gradi človeka in svet. Ljubezen nikoli ne umre in se nikoli ne konča, tudi če jo pribijemo na križ. Razlog za razočaranje postmodernega človeka je v tem, da je obvladal svet in zvezde, a se ni naučil ljubiti brata, ki je ob njem. Samo zmaga ljubezni lahko svetu prinese mir in srečo.

    Veliko ljudi je slabih, ker še niso izkusili ljubezni, ker nikoli niso bili dovolj ljubljeni. “Ljubezen so krila, ki jih je Bog dal duši, da se lahko dvigne k njemu,” je rekel Michelangelo. Pomanjkanje ljubezni razkraja človeka in človeštvo.

    BOG SE DAJE TISTIM, KI DAJEJO

    Vemo, da drevo, ki ne daje sadu, propade. Treba je biti kot drevo, ki zna dati svoj sad vsakemu, ki se mu približa. Bog se daje tistim, ki dajejo. Tisti, ki ljubi, ni reven ali nesrečen. Veliko bolj nas bogati, kar dajemo, kot tisto, kar imamo. Prava ljubezen se začne tam, kjer ne pričakuješ ničesar v zameno.

    Da pa se lahko daruješ, moraš ljubezen najprej imeti. Nihče ne daje tistega, česar nima; če ne moreš obvladati samega sebe, če nimaš nadzora nad svojimi strastmi, potem se boš težko predajal drugim. To je jasen razlog, zakaj so mnogi sebični.

    Nekdo je rekel: iskal sem sebe in se nisem našel, iskal sem Boga in ga nisem našel, iskal sem brata in našel vse tri.

    Ljubezen je zavestna odločitev, da pridemo do drugih in se jim predamo. Osrečuje nas. Na vse, kar pride naproti, je treba gledati kot na priložnost za ljubezen. Prava ljubezen nas osvobaja, ker nas osvobaja stvari in nas samih.

    Ljubezen ni sentimentalno dejanje, je odločitev. Jezus nam je zapovedal, naj ljubimo drug drugega, kot nas je On ljubil. In kako nas je ljubil? Na križu. V križu ni nič romantičnega in privlačnega. Križ predstavlja odločitev.

    JEZUS KRISTUS

    Edino “kraljestvo”, ki je preživelo dva tisoč let, je tisto, ki ga je Jezus Kristus postavil na temeljih ljubezni, in še danes bi milijoni umrli zanj. Samo tisto, kar je storjeno za ljubezen, traja večno. Ljubezen se veseli sreče drugega in iz nje dela svojo srečo.

    V življenju sta ključni dve stvari: ljubezen v srcu in nasmeh na ustnicah. Vemo, da kruha na svetu ne manjka in da bi z njim lahko nasitili čisto vse in še bi ga ostalo; toda ker manjka ljubezni, ljudem primanjkuje kruha. Mati Terezija iz Kalkute je dejala: “Veselo srce je normalna posledica srca, preplavljenega z ljubeznijo.”

    Da ljubiš, moraš biti na to pripravljen. Če nekdo pride k tebi premražen, je to zato, ker ve, da bo pri tebi našel odejo. Če nekdo pride k tebi objokan, je to zato, ker ve, da lahko pri tebi najde besede tolažbe. Če nekdo pride k tebi v bolečini, je to zato, ker ve, da bo pri tebi našel zdravilo. Če nekdo pride k tebi lačen, je to zato, ker ve, da bo pri tebi našel hrano. Če nekdo pride k tebi z dvomi, je to zato, ker verjame, da mu lahko svetuješ. Če nekdo pride k tebi z malodušjem, je to zato, ker verjame, da imaš vero. Nihče ne pride k tebi po naključju!

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2022/08/27/kako-naj-vem-kaj-bog-zeli-za-moje-zivljenje/

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  61. Miro says:

    Nadaljevanje in zaključek članka: Verujem v Svetega Duha. Verujem v sveto katoliško Cerkev

    LASTNOSTI CERKVE: ENA, SVETA, KATOLIŠKA, APOSTOLSKA

    LASTNOSTI SO ELEMENTI, KI SO ZA CERKEV ZNAČILNI. NAJDEMO JIH V MNOGIH IZPOVEDIH VERE VSE OD STARODAVNIH OBDOBIJ CERKVE. VSE LASTNOSTI SO BOŽJI DAR, KI S SEBOJ PRINAŠA NALOGO, KI JO MORAJO IZPOLNJEVATI KRISTJANI.

    CERKEV JE ENA, ker je njen izvor in vzor presveta Trojica; ker Kristus – njen ustanovitelj – vzpostavlja enotnost vseh v enem samem telesu; ker Sveti Duh združuje vernike z Glavo, ki je Kristus. Ta enotnost se kaže v tem, da verniki izpovedujejo eno samo vero, obhajajo iste zakramente, so zedinjeni v eni sami hierarhiji, imajo eno skupno upanje in isto ljubezen. Cerkev obstaja kot združba, vzpostavljena in organizirana na svetu v katoliški Cerkvi, ki jo vodi Petrov naslednik in škofje, ki so v občestvu z njim.[8] Samo v njej je mogoče pridobiti polnost sredstev zveličanja, saj je Gospod dobrine nove zaveze zaupal zboru apostolov s Petrom na čelu. V nekatoliških krščanskih cerkvah in skupnostih je mnogo dobrin posvečevanja in resnice, ki izhajajo od Kristusa in stremijo h katoliški edinosti; Sveti Duh jih uporablja kot orodja zveličanja, kajti njihova moč prihaja iz polnosti milosti in resnice, ki jo je Kristus dal katoliški Cerkvi (prim. Katekizem, 819). Člani teh cerkva in skupnosti se Kristusu pridružijo pri krstu in zato jih priznavamo kot brate. Rasti v enotnosti je mogoče: tako da se bolj približamo Kristusu in drugim kristjanom pomagamo, da bi bili bližje Njega; tako da spodbujamo enotnost v bistvenem, svobodo v postranskem in ljubezen v vsem[9]; tako da božjo hišo napravimo drugim prijetnejšo; tako da rastemo v globokem spoštovanju do papeža in do hierarhije, jim pomagamo in sledimo njihovemu nauku.

    Ekumensko gibanje je eklezialna naloga, ki stremi k vzpostavitvi edinosti med kristjani v edini Cerkvi, ki jo je ustanovil Kristus. Je Gospodova želja (prim. Jn 17,21). Uresničuje se z molitvijo, s spreobrnjenjem srca, z vzajemnim bratskim spoznavanjem in s teološkim dialogom.

    CERKEV JE SVETA, ker je njen avtor Bog, ker se je Kristus daroval zanjo, da bi jo posvetil in jo napravil posvečujočo, ker jo Sveti Duh poživlja z ljubeznijo. Ker ima v sebi polnost sredstev odrešenja, je svetost poklicanost vsakega izmed njenih članov in cilj vsake njene dejavnosti. Je sveta, ker nenehno daje sadove svetosti na zemlji, ker je njena svetost vir posvečevanja njenih otrok, četudi se na zemlji vsi priznavajo za grešnike in potrebne spreobrnjenja ter očiščenja. Cerkev je sveta tudi zaradi svetosti, ki so jo dosegli njeni člani, ki so že v nebesih – na najodličnejši način presveta Devica Marija –, ki so njeni vzori in posredniki (prim. Katekizem, 823-829). Cerkev lahko postane bolj sveta preko naloge posvečevanja, ki jo vršijo njeni verniki: osebno spreobrnjenje, asketski boj, da bi bili bolj podobni Kristusu, reforma, ki pomaga k boljšemu izpolnjevanju poslanstva in se izogiba rutini, očiščenje spomina, ki vzbuja lažne predsodke o drugih, ter konkretno izvrševanje božje volje v ljubezni.

    CERKEV JE KATOLIŠKA – to pomeni vesoljna –, ker je v njej Kristus, ker hrani in upravlja z vsemi sredstvi odrešenja, ki jih je prinesel Kristus, ker njeno poslanstvo obsega ves človeški rod, ker je prejela in celovito posreduje ves zaklad zveličanja in ker se je sposobna inkulturirati, tako da povzdiguje in izboljša katero koli kulturo. Katoliškost raste v intenzivnosti in ekstenzivnosti s pomočjo vedno večjega razvoja poslanstva Cerkve. Vsaka delna cerkev, t.j. vsak del božjega ljudstva, ki je glede vere in zakramentov v občestvu s svojim škofom – preko apostolskega nasledstva –, ki je oblikovana po podobi vesoljne Cerkve in v občestvu z vso Cerkvijo (ki je ontološko in kronološko pred njo), je katoliška.

    Njeno poslanstvo obsega vse človeštvo, zato vsi ljudje – na različne načine – pripadajo oz. so vsaj usmerjeni h katoliški edinosti božjega ljudstva. V Cerkev je v polnosti vključen, kdor ima Kristusovega Duha in je povezan z vezjo veroizpovedi, zakramentov, cerkvene oblasti ter občestva. Katoliki, ki ne vztrajajo v ljubezni, so sicer vključeni v Cerkev, vendar ji pripadajo s telesom, ne pa tudi s srcem. Krščeni, ki v polnosti ne udejanjajo omenjene katoliške edinosti, so v določenem, toda nepopolnem občestvu s katoliško Cerkvijo (prim. Kompendij, 168).

    CERKEV JE APOSTOLSKA, ker jo je Kristus zgradil na apostolih, ki so izvoljene priče njegovega vstajenja in temelj njegove Cerkve; ker ob podpori Svetega Duha uči, varuje in zvesto posreduje zaklad vere, ki ga je prejela od apostolov. Apostolska je tudi po svoji strukturi, kolikor jo do Kristusove vrnitve usmerjajo, posvečujejo in vodijo apostoli ter njihovi nasledniki škofje v občestvu s Petrovim naslednikom. Apostolsko nasledstvo je posredovanje poslanstva in oblasti apostolov na njihove naslednike preko zakramenta svetega reda. Po zaslugi tega posredovanja se Cerkev ohranja v občestvu vere in življenja z njenim izvorom, ko v teku stoletij usmerja svoje apostolsko poslanstvo v širjenje Kristusovega kraljestva na zemlji. Vsi člani Cerkve glede na različne službe sodelujejo pri poslanstvu, ki so ga prejeli apostoli, da ponesejo evangelij po vsem svetu. Krščanska poklicanost je po svoji naravi sami poklicanost k apostolatu (prim. Katekizem, 863).

    Miguel de Salis Amaral

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/katoliska-cerkev/

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

  62. Hvala says:

    BOG IMA NAČRT SREČE ZA VSAKOGAR, ZATO MU JE VREDNO ZAUPATI IN POČAKATI NA NJEGOVO REŠITEV

    https://www.iskreni.net/anastazija-in-david-mavri-zaupava-v-bozjo-previdnost-nikoli-ne-razocara/

  63. Hvala says:

    PATER TOMAŽ MIKUŠ:”SPLAV JE NASILEN POSEG V TELO IN DUŠO, KI SE NE DA KAR TAKO ZAKRPATI, MORA SE ZGODITI BOŽJI DOTIK”

    KO POSAMEZNIK ODKRIJE, DA NJEGOV SPLAVLJENI OTROK OBSTAJA IN Z NJIM VZPOSTAVI DUHOVNI ODNOS, SE V NJEGOVEM ŽIVLJENJU ZGODI IZREDEN DUHOVNI PREOBRAT

    VSAK BI SE MORAL VPRAŠATI: “KJE V SVOJEM ŽIVLJENJU PA SEM JAZ SPLAVIL BOŽJO VOLJO?” SE PRAVI NEKAJ, KAR MI JE BOG ŽELEL DATI, JE ŽELEL ZA MOJE ŽIVLJENJE, PA SEM JAZ PREPREČIL IN UNIČIL

    IMETI OBČUTEK, DA SI VZEL ŽIVLJENJE SVOJEMU OTROKU, KDO GA LAHKO PRENESE?

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ljudje zaradi splava in kontracepcije lahko doživljajo depresije, a večinoma je tako, da jih težko povežejo s pravim razlogom. Razloge iščejo vsepovsod drugje, pogosto spregledajo tudi druge čustvene in duhovne posledice.

    Kar sem slišal od žena, je to tako nasilen poseg v njihovo telo in njihovo dušo, ki se to na da kar tako zakrpati. Da se mora res zgoditi en Božji dotik, ki lahko to ozdravi.

    Lahko je obsojati, če sam nisi nekaj takega doživel. Vsak bi se moral vprašati: »Kje v svojem življenju pa sem jaz splavil Božjo voljo?« Se pravi nekaj, kar mi je Bog želel dati, je želel za moje življenje, pa sem jaz preprečil in uničil. Da imam potem lahko sočutje do teh, ki so naredili splav. Tudi do teh, ki zagovarjajo splav. Ker morda je to edini način, da preživijo. Imeti občutek, da si vzel življenje svojemu otroku, kdo ga lahko prenese?

    https://www.iskreni.net/pater-tomaz-mikus-splav-je-nasilen-poseg-v-telo-in-duso-ki-se-ne-da-kar-tako-zakrpati-mora-se-zgoditi-bozji-dotik/

  64. Miro says:

    MISEL SV. PATRA PIJA O IZROČITVI BOGU

    POGOJI, POD KATERIMI SE MORAMO IZROČITI BOGU, SO NASLEDNJI:
    DA ODSLEJ BOG URESNIČUJE SVOJO VOLJO NAD NAMI IN UNIČI NAŠO VOLJO,
    KAKOR SAM ŽELI. O KAKO SREČNI SO TISTI, KI JIH BOG VODI PO SVOJI VOLJI IN
    JIH UTRJUJE BODISI Z BRIDKOSTJO ALI S TOLAŽBO.

    Sv. pater Pij, prosi za nas!

    O današnjem godovnjaku več na: https://svetniki.org/sveti-pij-iz-pietrelcine-redovnik-spovednik-mistik/

  65. Miro says:

    ŽUPNIK MARTIN GOLOB: STARŠI VEROUČENCEV, TOLE VAM POLAGAM NA SRCE … (Aleteia)

    Starši, ko ste otroka prinesli h krstu k župniku, ste obljubili, da ga boste vzgajali v veri. Otroka, ne župnika. 😉 Ko ga vpišete k verouku, to na nek način že izpolnjujete. Ampak glavni del verske vzgoje ni ena ura verouka na teden. Ključni del je odvisen od vas, dragi starši. Ne “šparajte” s časom, ko boste otrokom kazali, kako se vero živi, razlagali, kako se moli, in šli skupaj z družino k maši.

    “Veste, gospod župnik, najlepše mi je bilo, ko me je ati doma pokrižal,” slišim večkrat. Ali pa spomine na lepe izkušnje družinske molitve. Imejte pogum, dragi starši, da boste svojim otrokom pisali dediščino v srce. Da ko bo otrok šel v svet in se srečal s stiskami ter težavami, da bo imel kako orodje za soočenje z njimi. Na primer vero, upanje in ljubezen.

    Več o Martinovih iskrivih pogledih v novem vlogu na:
    https://si.aleteia.org/2022/09/23/starsi-veroucencev-tole-vam-polagam-na-srce/

    Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!

  66. Miro says:

    DUHOVNA MISEL: KJER NI VERE V EVHARISTIJO, KJER JEZUSOVO NAVZOČNOST RAZBLINIJO V GOLO SIMBOLIKO LJUBEZNI DO BLIŽNJEGA, TAM JE KMALU KONEC VSEGA, KAR IMENUJEMO BOŽJE ČEŠČENJE IN POBOŽNOST, TAM OSTANE KVEČJEMU ŠE POBOŽNOST DO ČLOVEKA, KI PA JI, ŽAL, PRAV ZATO VIDNO ZMANJKUJE PRAVEGA OGNJA VEDNO ŽIVE POBUDE. (Anton Trstenjak)

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  67. Miro says:

    JEZUS NAM GOVORI: »JAZ SEM POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE.« (Jn 14,6)

    DNEVNA BOŽJA BESEDA na: https://hozana.si/

    Božje usmiljenje, ki si nas iz niča poklicalo v življenje, zaupamo vate!

  68. Miro says:

    Nadaljevanje članka: Verujem v Svetega Duha. Verujem v sveto katoliško cerkev, Miguel de Salis Amaral

    POSLANSTVO CERKVE

    Cerkev mora oznanjati in med vsemi narodi vzpostavljati božje kraljestvo, katerega začetnik je Kristus. Je vir in začetek tega kraljestva na zemlji. Po svojem vstajenju je Gospod apostole poslal oznanjat evangelij, krščevat in učit ljudi, naj izpolnjujejo, kar je On naročil (prim. Mt 28,18 sl.). Gospod je svoji Cerkvi izročil isto poslanstvo, ki mu ga je zaupal Oče (prim. Jn 20,21). Od začetka Cerkve so to poslanstvo uresničevali vsi kristjani (prim. Apd 8,4; 11,19), ki so mnogokrat žrtvovali lastno življenje, da bi ga izpolnili. Gospodovo misijonsko naročilo korenini v večni božji ljubezni, ki je poslal svojega Sina in svojega Duha, ker »hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (1 Tim 2,4).

    To misijonsko poslanstvo vsebuje vse tri naloge Cerkve na zemlji: munus profeticum (oznanjanje vesele novice o odrešenju v Kristusu), munus sacerdotale (dejansko ponavzočevanje in posredovanje Kristusovega življenja, ki odrešuje po zakramentih) ter munus regale (pomagati kristjanom, da izpolnjujejo poslanstvo in rastejo v svetosti). Kljub temu da si vsi verniki delijo isto poslanstvo, pa ne vršijo vsi iste vloge. Nekatere je Gospod izbral za izvajanje določenih služb, kot npr. apostole in njihove naslednike, ki so po zakramentu svetega reda pridruženi Kristusu, glavi Cerkve, na poseben način, drugače kot drugi ljudje.

    Ker je Cerkev od Boga prejela za ljudi odrešilno poslanstvo na zemlji in jo je Bog določil, da ga uresniči, pravimo, da je Cerkev vesoljni zakrament odrešenja, saj je njen cilj božja slava in zveličanje ljudi (prim. Katekizem, 775). Je vesoljni zakrament odrešenja, ker je znamenje in orodje za spravo in občestvo človeštva z Bogom ter za edinost vsega človeškega rodu.[7] Pravimo tudi, da je Cerkev skrivnost, ker v njeni vidni stvarnosti postane navzoče in deluje nekaj duhovnega in božanskega, kar je mogoče zaznati le z vero.

    Trditev »zunaj Cerkve ni zveličanja« pomeni, da vsako zveličanje prihaja od Kristusa-Glave preko Cerkve, ki je njegovo telo. Nihče se ne more zveličati, če jo ob spoznanju, da je bila ustanovljena od Kristusa za odrešenje ljudi, zavrača oz. ne vztraja. Istočasno morejo po zaslugi Kristusa in njegove Cerkve doseči večno zveličanje vsi tisti, ki brez kakršne koli krivde ne poznajo Kristusovega evangelija in njegove Cerkve, toda iskreno iščejo Boga in se pod vplivom milosti trudijo izpolnjevati njegovo voljo, ki jo spoznavajo po narekovanju vesti. Vse, kar je dobrega in resničnega v drugih religijah, prihaja od Boga, more biti priprava na sprejem evangelija in voditi k edinosti človeštva v Kristusovi Cerkvi (prim. Kompendij, 170 in sl.).

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/katoliska-cerkev/

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

  69. Miro says:

    Goduje sv. pater Pij iz Pietrelcine, mistik in čudodelnik

    P. PIJ JE IMEL DAR ČUDEŽNEGA OZDRAVLJANJA. SAM JE VELIKO TRPEL. MALO JE JEDEL, MALO SPAL. 50 LET JE HUDO TRPEL ZARADI PETIH RAN NA TELESU. VEČKRAT JE BIL DO SMRTI UTRUJEN ZARADI CELODNEVNEGA NAPORNEGA SPOVEDOVANJA. S TEM TRPLJENJEM SI JE ZASLUŽIL DAR ČUDEŽNEGA OZDRAVLJANJA.

    Primer: Ricciardi je bil zdravnik v San Giovanni Rotondu. Vere ni imel, p. Pija in njegove »čudeže« je vedno zasmehoval. Imel je raka na želodcu že v zadnjem stadiju. Bil je na smrt bolan. Domači župnik je prišel k njemu. »Ven, farjev ne maram«, je kričal. »Pustite me pri miru. Kakor sem živel, tako hočem umreti. No, p. Piju bi se še morda spovedal. A ga ne bo, preveč sem ga zasmehoval.« Župnik je šel naravnost k p. Piju. P. Pij gre k bolniku (takrat je že smel iti ven). »Pater, pa vi? Saj sem vas tolikokrat žalil. Oprostite.« Prejel je vse zakramente. Vdano čakal smrt. Vendar mu je p. Pij izprosil zdravje: tretji dan je bil zdravnik popolnoma zdrav. Postal je iskren Pijev prijatelj.

    Več o današnjem godovnjaku na: https://katoliska-cerkev.si/sv-pij-iz-pietrelcine

    Sv. pater Pij, prosi za nas!

  70. Miro says:

    BOŽJA BESEDA NAS ODREŠUJE

    »PRIŠEL BO NAMREČ ČAS, KO NEKATERI NE BODO PRENESLI ZDRAVEGA NAUKA, AMPAK SI BODO PO SVOJIH ŽELJAH POISKALI VELIKO UČITELJEV, KER HOČEJO USTREČI SVOJIM UŠESOM. UŠESA BODO OBRAČALI PROČ OD RESNICE IN ZABREDLI V BAJKE.« (2 Tim 4,3-4)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1602&t=5#Krivi+nauki

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  71. Miro says:

    Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, nagovarjajo tudi nas:

    NEVESTA MORA BITI PODOBNA SVOJEMU ŽENINU. MOJA HČI, POGLEJ, KAJ JE LJUBEZEN DO ČLOVEŠKIH DUŠ NAREDILA IZ MENE; V TVOJEM SRCU NAJDEM VSE, KAR MI ODREKA TAKO VELIKO ŠTEVILO LJUDI. TVOJE SRCE JE MOJE PREBIVALIŠČE (Dn 268).

    Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!

    http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

  72. Hvala says:

    Svarila Kraljice miru s Kureščka, „v Medžugorju in na drugih krajih mojih prikazovanj“ (8. 7. 1995) pred lažnimi preroki in vidci

    Hrvaški teološki profesor in voditelj duhovnih seminarjev po Evropi in Ameriki dr. Tomislav Ivančić je v nekem govoru dejal: „Jezus je govoril, da moramo prepoznavati znamenja časa. In jezil se je, ker jih ne prepoznamo, ker ne vidimo, da smo sužnji ,Rimljanovʻ – greha in lažne religioznosti. Teolog mora biti prerok – če ni prerok, ni teolog. /…/ Najtežja obdobja v zgodovini so bili časi, ko narodi niso imeli prerokov. Ko si niso znali razložiti, kaj se dogaja okoli njih. /…/ To, kar Evropa potrebuje danes, so preroki /…/ teologi, ki razbirajo znamenja časa.“

    Ivančić se sprašuje in takoj že sam odgovarja: „Kaj se nam dogaja danes? Če dobro pogledamo v zgodovino, se spomnimo: Hitler je bil prva zver minulega stoletja, o kateri govori Knjiga razodetja. Ta zver je ubila milijone ljudi. Druga zver je bila komunizem. Tudi ta je pobila milijone ljudi. Ti dve zveri sta bili ranjeni, a smo mislili, da sta premagani. Toda zgodilo se je to, o čemer govori Knjiga razodetja: tej zveri se je zacelila rana in zdaj je začela ponovno napadati, toda veliko huje. To so neoliberalizem, neokomunizem in neonacizem – najhujša zver, ki se je mogla pojaviti, kajti ta noče ubijati neposredno z orožjem (čeprav ni izključeno niti to). To je zver, ki ubija človekovo moralo in hoče pokvariti zakonitosti normalnega človeškega življenja, s tem pa tudi zakonitost biološkega življenja in posledično zakonitosti fizikalnega sveta. S tem se pravzaprav uničuje človek. Ko v človeku uničiš njegovo moralnost, etičnost, človek ne ve več, kako mora živeti, postaja nemoralen in spusti se na raven živali.“

    Ivančić je zato brez dlake na jeziku posvaril: „New age je zarota. Novi svetovni red je huda zarota proti človeku in morali. /…/ Na ta znamenja časa moramo znati odgovoriti.“ Ivančić ugotavlja, da obstajajo v tej situaciji tri vrste ljudi: pri prvi vrsti gre za majhno skupino, ki ima svoj jasni načrt in ga poskuša uresničiti; pri drugi vrsti gre za ljudi, ki ne poznajo teh načrtov ali se le delajo, da jih ne poznajo. Tretja vrsta pa ve za načrte in se je pripravljena bojevati proti njim.

    Na kakšen način naj se bojujemo? Ivančić: Moramo znati odgovoriti na znamenja časa! … Začnimo z novo evangelizacijo!… Znajmo se pokesati …. Pokesajmo se in odpustimo drugim … Vsak dan glej na Jezusa! To pomeni, da si osredotočen nanj: Jezus, ti si tukaj in me gledaš. Videl boš, kakšna moč je to, ko te Jezus objame! Dal ti bo duha razumnosti, moč zoper odvisnosti, proti zlu, proti sovraštvu, moč, da boš odpuščal ljudem, moč, da ti bo žal za ljudi, ki kujejo zaroto. … Vsakega človeka ljubiš, zlo pa sovražiš!

    Dr. Ivančić še svetuje: „Začnimo brati Sveto pismo, zlasti Evangelij! Verovati pomeni pričakovati dobro. Ne pričakuj zla! Ne boj se zla! Ne bo zla. Če pričakuješ zlo, ne veruješ več v Boga in Bog ti potem ne more pomagati. Ko pa pričakuješ dobro, si odprt za Boga in nihče ti več nič ne more! … V naši zavesti naj odzvanja gotovost: Pa saj sem odrešen, krščen sem, sem Božje dete! … Ponovno vzemimo v roke rožni venec, blagoslovljeni rožni venec, in imejmo ga blizu sebe, pri sebi, ter ga molimo povsod, kjer se nam za to ponudi priložnost!“

    https://blagovest.si/cerkev-v-sloveniji/kraljica-miru-s-kurescka-velika-prerokinja-za-danes-in-jutri/

  73. Miro says:

    »Božja beseda je živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha,
    sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.« (Heb 4,12)

    DNEVNA BOŽJA BESEDA na: https://hozana.si/

    Božje usmiljenje, ki si se razodelo v stvarjenju nebeških duhov, zaupamo vate!

  74. Miro says:

    PET MANJ ZNANIH (TODA RESNIČNO OSUPLJIVIH) MARIJINIH PRIKAZANJ (Aleteia)

    VEČINA LJUDI POZNA LURD IN FATIMO, KDO PA JE ŽE SLIŠAL ZA TE KRAJE?

    Večina nas je že slišala za “veliko trojico” Marijinih prikazanj. Podobe blažene Device iz Lurda v Franciji, Fatime na Portugalskem in z griča Tepeyac v mehiški prestolnici so znane po vsem svetu in verniki jih množično častijo. V Evropi bi mednje gotovo prišteli tudi Gospo iz Medžugorja.

    Vendar to niso edine štiri priložnosti, ko se je Marija ustavila na obisku v solzni dolini. Naj vam predstavim še pet manj znanih Marijinih prikazanj:

    1. MARIJA IZ PONTMAINA, 17. JANUAR 1871, FRANCIJA

    To prikazanje je leta 1872 priznal papež Pij IX., podoba pa je znana kot Naša Gospa Upanja. 17. januarja 1871 popoldne, na vrhuncu francosko-pruske vojne, sta dva vaška dečka pomagala očetu pri delu na skednju, ko sta zagledala čudovito ženo, ki se jima je nasmehnila.

    Ko sta dečka opozorila starše, odrasli niso videli ničesar. Prišla je tudi redovnica s krajevne šole in prav tako ni ničesar videla. S seboj pa je pripeljala tudi dve deklici, ne da bi jima povedala, kaj se dogaja. Deklici sta takoj zagledali isto čudovito ženo in jo tudi do potankosti enako opisali. Marija je bila oblečena v modro obleko, posuto z zlatimi zvezdami, pod zlato krono pa je imela črno tančico.

    Beseda se je razširila in vaščani ter prebivalci okoliških krajev so se zbirali na mestu prikazanja in molili. Otroci so pozneje pod ženo zagledali tudi zastavo z napisom “Molite, otroci moji. Bog vas bo ob svojem času uslišal. Moj Sin dopušča, da se ga dotaknete.”

    Ko so slišali to sporočilo, so ljudje v množici spontano začeli prepevati Marijine pesmi, in ko so peli, se je Devica nasmehnila in se pridružila petju. Tistega večera je pruska vojska dokončno prenehala napadati.

    2. MARIJA IZ KNOCKA, 21. AVGUST 1879, IRSKA

    21. avgusta 1879 okoli osme ure zvečer so ljudje v starosti od pet do petinsedemdeset let v južnem delu župnijske cerkve zagledali podobe Preblažene Device Marije, sv. Jožefa in sv. Janeza Krstnika. Za podobami je stal preprost oltar s križem in jagnjetom.

    Bridget Trench, ena izmed petnajstih ljudi, ki so prikazanje videli, je povedala, da je “nemudoma stopila tja, da bi poljubila, kot sem mislila, stopala Preblažene Device; toda začutila nisem ničesar drugega kot zid in čudila sem se, zakaj s svojimi rokami ne začutim podob, ki sem jih tako jasno in nepreklicno videla”.

    Skupina je stala in molila rožni venec v močnem nalivu, pozneje pa opazila, da je bilo območje pod prikazanjem povsem suho. Prikazanje v Knocku je bilo deležno številnih papeških blagoslovov, med drugim Pija XII., Janeza XXIII., Pavla VI. in Janeza Pavla II.

    3. MARIJA IZ AKITE, 1973‒1979 V YUZAWADAIU, JAPONSKA

    Leta 1973 je s. Agnes Katsuko Sasagawa, ki je bila potem, ko je pila lurško vodo, rešena številnih zdravstvenih težav, odšla na oddaljeno področje Japonske, Yuzawadai, kjer se je nastanila pri skupini redovnic.

    Sasagawa, ki je bila takrat povsem gluha, je poročala o prikazovanjih, stigmah in solzah, ki naj bi polzele po licu lesenega kipa Device Marije, njene izjave pa so potrdile tudi druge redovnice v skupnosti.

    Poleg sporočil so podobo jokajočega kipa predvajali tudi na televizijski postaji TV Tokyo Channel 12.

    Junija 1982 se je s. Sasagawa, ki so ji postavili diagnozo popolne gluhote, sluh že povsem povrnil. Poleg tega je Korejka Teresa Chun Sun Ho na priprošnjo Naše Gospe iz Akite molila za ozdravljenje možganskega tumorja, ob čemer je bila deležna Marijinega prikazanja, pozneje pa je popolnoma ozdravela.

    Krajevni ordinarij, škof John Shojiro, je leta 1984 potrdil “češčenje Svete Matere iz Akite”, še vedno pa čaka na potrditev Svetega sedeža.

    4. NAŠA GOSPA IZ BANNEUXA, 15. JANUAR – 2. MAREC 1933 V BANNEUXU, BELGIJA

    Naša Gospa revežev naj bi se prikazala deklici po imenu Mariette Beco, ki je domačemu župniku povedala, da je videla žensko v belem, ki je sama sebe poimenovala Devica revežev in dejala: “Prišla sem, da bi olajšala trpljenje” ter “Verujte vame in jaz bom verjela v vas”.

    Ko je Mariette štela 12 let, se ji je pod kuhinjskim oknom prikazala čudovita gospa. Prosila jo je, naj roke pomoči v potoček, in ji povedala, da v njem teče zdravilna voda “za vse narode”. S časom je kraj prikazanja privabljal vedno več romarjev. Danes majhen potoček prinaša 7.500 litrov vode dnevno in ljudje redno poročajo o čudežnih ozdravljenjih.

    Po prikazovanjih je Mariette živela umaknjena od oči javnosti. Leta 2008 je podala še zadnjo izjavo v zvezi s svojo vlogo pri prikazovanjih: “Bila sem le poštarka, ki prinaša pošto. Ko je bilo to opravljeno, poštar pri tem ne igra več nobene vloge.” Mariette je umrla leta 2011, stara 90 let.

    Maja 1942 je škof Louis-Joseph Kerkhofs odobril češčenje Marije z nazivom Naša Gospa ubogih. Leta 1947 je prikazovanja potrdil tudi Sveti sedež.

    5. NAŠA GOSPA IZ LAUSA, 1664–1718 V KRAJU SAINT-ETIENNE-LE-LAUS, FRANCIJA

    Maja 1664 je 17-letna Benoite Rencurel zagledala podobo sv. Mavricija, mučenca iz 3. stoletja, ki so ga častili v njenem kraju. V tem prikazanju je sv. Mavricij pastirici dejal, naj odide v dolino Kilns nad mestom Saint-Etienne, kjer bo zagledala Božjo Mater. 16. maja je Benoite svoje ovce peljala v majhno jamo, ki ji jo je opisal sv. Mavricij, in tam zagledala preblaženo Devico Marijo z Jezusom v naročju.

    Marija se je na istem mestu prikazovala več mesecev.

    Benoite je napotila v bližnjo kapelo, tako da je dekle sledilo vonju čudovitega parfuma, in ji zaupala, da bo kapela postala prizorišče spreobrnjenja grešnikov in kraj pogostih prikazovanj. Pastirici Benoite je tudi povedala, da je olje iz kapelne svetilke čudežno in da bo ozdravljalo bolnike, če bodo z njim maziljeni po njeni priprošnji.

    V srcu sporočila, ki ga je prejela Benoite, je spreobrnjenje duš, ki naj bi prineslo popolno spravo vsakega posameznika s samim seboj, z bližnjimi in z Bogom. 5. maja 2008 je škof Jean-Michel de Falco Leandri sporočil, da je Sveti sedež priznal prikazovanja Naše Gospe iz Lausa, pribežališče grešnikov.

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2022/09/08/5-manj-znanih-toda-resnicno-osupljivih-marijinih-prikazanj/

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

    • Hvala says:

      SVETA MARIJA SE TAKO LEPA PRIKAZUJE V ČLOVEŠKI PODOBI, DA TISTI, KI SO JO VIDELI, SO PISALI, DA ČLOVEKU DIH ZASTANE OD LEPOTE. TO SE NE DA NITI OPISATI.

      NOBEN UMETNIK NA SVETU NE MORE NASLIKATI PRAVO LEPOTO MARIJE , JEZUSA .

      TUDI FAVSTINA KOWALSKA JE JOKALA, KER UMETNIK -SLIKAR NI NASLIKAL JEZUSA TAKŠNEGA LEPEGA KOT GA JE ONA VIDELA.. ZELO JE JOKALA. ČLOVEK NE MORE NASLIKATI PRAVE LEPOTE. TO JE NEBEŠKA LEPOTA, BOŽJA, MI SMO PA USTVARJENA BITJA.

      Mislim da je sestra Lucija tudi pisala o tem. NAM NI DANO, NITI NE BI MOGLI PRENESTI POGLEDA KOT OBSTAJAJO V NEBESIH-, MARIJA, JEZUS OČE, ANGELI, KER BI TAKOJ UMRLI. ZATO SO SE TUDI ANGELI PASTIRČKOM PRIKAZOVALI V PODOBI ČLOVEKA.

      ČLOVEK NE MORE TEGA PRENESTI, NI MOGOČE, DOKLER SMO NA ZEMLJI.

      • Hvala says:

        Včasih, ko je umrl kateri svetnik ali svetnica, so ljudje, ki so se prišli poslovit od njih, pri nekaterih, ne pri vseh, ZAZNALI ČUDOVITI VONJ KOT PARFUM ALI PO ROŽAH.

        Ljudi, ki so bili predlagani za svetnike, so nekatere po mnogih letih izkopavali. Prej so vse pokopavali v krstah. Te ljudje so bili skoraj taki, kot za časa življenja. ČE POGLEDAMO FOTOGRAFIJE CARLA ACUTISA, ki so ga prestavili iz kraja pokopa po 15 letih, je njegovo telo nespremenjeno.

        • Hvala says:

          SVETNICA FAVSTINA KOWALSKA JE DELALA TUDI V KUHINJI. NEKOČ JE NESLA LONEC S KROMPIRJEM. NA DNU LONCA JE ZAGLEDALA CEL ŠOPEK RDEČIH VRTNIC, TAKO LEPIH , DA JIH JE TEŽKO OPISATI-POSLAL JIH JE JEZUS.

      • Hvala says:

        Popravek – pravilno glasi: ANGEL, KI SE JE PRIKAZOVAL PASTRČKOM (ker se samo eden prikazoval in sicer Angel Portugalske)

        • Miro says:

          Ne pozabimo na tisto, kar nam naroča Presveta Devica Marija v svojih prikazovanjih: MOLITE, MOLITE, MOLITE! Seveda pa tudi spreobrnjenje srca, zadoščevanje za grehe, pokora …

          MOLIMO: SPOMNI SE, O PREMILA DEVICA MARIJA

          Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati,
          da bi bila ti koga zapustila,
          ki je pod tvoje varstvo pribežal,
          tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal.
          S tem zaupanjem hitimo k tebi, o devic Devica in Mati,
          k tebi prihajamo in pred teboj zdihujoči grešniki klečimo (stojimo).
          Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, naših besed,
          temveč milostno nas poslušaj in usliši. Amen.

          Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja,
          zaupamo vate!

          • Miro says:

            Prilagam pa še eno najlepših molitev:

            ZDRAVA, MORSKA ZVEZDA

            Zdrava, Morska zvezda,
            ljuba Božja Mati,
            vseh devic Devica
            in Nebeška vrata.
            Ave – te pozdravlja
            Gabriel, nadangel,
            srečno drugo Evo,
            ki nam mir prinašaš.
            Ti jetnike reši,
            slepim vid povrni,
            zlo od nas odvrni,
            z dobrim nas obdari.
            Mater se izkaži,
            tvoje Božje dete
            naj po tebi usliši
            naše srčne želje.
            O, Devica sveta,
            blaga vsa in čista,
            vseh nas grehov reši,
            čistost v nas obnovi.
            Naj kot ti živimo,
            varno pot nam kaži,
            da se s tvojim Sinom
            v raju veselimo.
            Čast Bogu Očetu,
            Kristusu Gospodu
            in enako Duhu
            Svetemu na veke.
            Amen.

            Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja,
            zaupamo vate!

    • Hvala says:

      RES, KJE SO DANES ODEBNOSTI KOT JANEZ KRSTNIK, KI BI NASTOPILE PROTI HERODIJADAM NAŠIH DNI.

      In nastopi tišina!

      • Hvala says:

        Ta komentar se nanaša na obrazložitev z naslovom:

        Svarila Kraljice miru s Kureščka, „v Medžugorju in na drugih krajih mojih prikazovanj“ (8. 7. 1995) pred lažnimi preroki in vidci

  75. Miro says:

    MISEL O SVETI EVHARISTIJI

    GOSPOD, KOLIKOKRAT SMO SE ZAVEDELI TVOJE PRISOTNOSTI, TI GOVORILI IN TE PRIŠLI
    OBISKAT? KOLIKOKRAT OSTAJAŠ SAM, MI PA SE GIBLJEMO OKROG TEBE, HODIMO POD
    TVOJIM POGLEDOM IN TE NE OPAZIMO? KOLIKO UR, KOLIKO NOČI, KOLIKO DNI OSTAJAŠ
    SAM V TABERNAKLJU? JEZUS, DAJ, NAJ BO TVOJE EVHARISTIČNO ŽIVLJENJE TUDI MOJE!
    (Emilia Tamisier)

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  76. Miro says:

    ZAKAJ JE DUHOVNI SPREMLJEVALEC VEČ KOT DOBRA IDEJA (Aleteia)

    VLOGA DUHOVNEGA SPREMLJEVALCA DANES NI TAKO ZELO POZNANA, JE PA POMEMBNA V ŽIVLJENJU VSAKEGA KRISTJANA

    Duhovni spremljevalec ni enako kot spovednik, ne more nam dati odveze, razen če je duhovnik in smo v pogovor vključili tudi spoved. Lahko pa nas krepi v naši življenjski in verski drži.

    Vsi veliki duhovni učitelji so glede duhovnega spremljanja istega mnenja: sami ne moremo preseči lastnih okvirjev, zato v življenju in duhovnosti ne moremo napredovati brez nekoga, ki nas na tej poti spremlja.

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2019/06/04/zakaj-bi-potreboval-duhovnega-spremljevalca/

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  77. janez bobič says:

    GOSPOD, REŠI MOJO LJUBEZEN!
    Le kaj naj pod tem nebom počnem, Gospod, tako nevedna in slabotna pred najmanjšim žarkom Tvoje navzočnosti, pred najskromnejšo lepoto Tvojega stvarstva? Moje srce edino v Tebi se raduje, edino v Tebi ublaži svojo žejo, edino v Tebi zmore živeti svojo ničnost. Glej, zato edino k Tebi hočem, edino Tebi se vsa darujem, drugega mi storiti ni. A Ti, ljubeči Oče in Gospod vsega, vsega, kar je, in vsega, kar ni, mi v svoji milosti oznanjaš: Ni še, dete, ni še čas za žetev! O jaz, uboga reva, ker sem na polju že uzrla zlato zrnje in Te hvalila za veselje žetve! Sem še daleč od Tebe, Gospod? Ali je mar moje seme še v temi zemlje? Če pa tako je, nikar nanj ne pozabi … Pusti vode, Gospod, o vse vode Tvojih nebes, pusti oploditi zlato zrnje v suhoti zemlje mojega srca! Pošlji sonca, Gospod, o vsa sonca Tvojega stvarstva, ogrevaj zlato zrnje v mrazu zemlje mojega srca! Blagoslovi, Gospod, in k sebi povzdigni iskrice Tvojega življenja v naših srcih, ki po Tebi hrepene …

    GOSPOD, V MENI LUČ PRIŽGI
    Ko tema mi prekrije oči, Gospod, v meni luč prižgi, luč, ki sveti bolj kot nešteto sonc, ta luč si Ti.
    Takrat bo moj korak krepak, svoboden moj nasmeh, in solza, ki po licu mi polzi, molitev sreče, ki preprosto Te slavi.
    V tej sreči našel sebi bom počitek in iz srca pregnan bo vsak očitek, ki mi mir kali. Svoboden bival bom v Tebi, na gostiji življenja jedel bom in pil. Odpri oči, Gospod, mi že sedaj, in upanje mi v srce daj, ki lajšalo bo moj korak in dalo mi pogum, ko me ovije mrak. Takrat bom gledal Tvoj obraz in končno videl bom, kako sem ljubljen v odsevu Tvojih oči.

    HREPENIM
    Pokliči me, o dobri Oče, v svojo službo. Stori, da bodo moje misli rosa Tvoje modrosti, da bodo moje besede iskra Tvoje dobrote, da bodo moja dejanja roka Tvoje ljubezni. Posveti me, o dobri Oče, v svojega služabnika in moje srce odpri za svojo besedo! Glej, tukaj sem in hrepenim po Tebi. Dovoli, o dobri Oče, da se Ti vsega izročim!

    Prelepe molitve so povzete po molitveniku Skupnosti krščanskega življenja. Naj nam bodo v premislek in spodbudo! Naj bo tudi naše življenje pesem, ki sčlavi Boga z našim pravičnim Življenjem.

  78. Miro says:

    Božja beseda nas odrešuje

    DNEVNA BOŽJA BESEDA na: https://hozana.si/

    Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči, zaupamo vate!

  79. Miro says:

    LJUBEZEN ZAHTEVA OČIŠČENJE

    »BOG, KI JE LJUBEZEN, SODI PO LJUBEZNI. LJUBEZEN ZAHTEVA OČIŠČENJE,
    PREDEN ČLOVEK DOZORI ZA TISTO ZDRUŽITEV Z BOGOM, KI JE NJEGOVA
    POSLEDNJA POKLICANOST IN NJEGOVA USODA.« (misel sv. Janeza Pavla II.)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  80. Hvala says:

    JEZUS ZAHTEVA POPOLNO IZROČITEV (Sveta Mati Terezija)

    Jezus zahteva od mene le, da se naslonim nanj; da le njemu popolnoma zaupam; da se mu brez pridržkov izročim. Potrebno je le, da se pri svojem izpopolnjevanju odrečem lastnim željam. Tudi kadar se počutim kakor ladja brez kompasa, se mu moram popolnoma izročiti. Ne smem poskušati, da bi nadzorovala božja dejanja. Ne smem si želeti jasne zaznave o svoji hoji ob poti, niti natančnega poznavanja mesta, kjer sem na poti svetosti. Prosim ga, naj iz mene naredi svetnico, vendar pa mu moram pustiti izbiro te svetosti, še bolj pa izbiro sredstev, ki vodijo k njej.

    Če Bog ni ničesar dolžan…

    Popolna izročitev pomeni popolno darovanje nas samih Bogu. Ker se je Bog daroval za nas in je pripravljen dati nič manj kot samega sebe, ali se mu bomo odzvali samo z delcem sebe? Odpovejmo se svojemu jazu in tako pripravimo Boga do tega, da živi za nas. Zatorej mu moramo dovoliti, da si osvoji naše duše, če ga hočemo imeti v sebi.

    Sam sem gospodar svoje volje

    Bog je vse ustvaril. Vse metulje, vse živali – vso naravo je ustvaril za nas. Živalim ni dal moči volje, da bi lahko izbirale. Imajo le instinkt. Živali znajo biti zelo ljubeznive in ljubijo zelo lepo, toda to je njihov instinkt. Človeško bitje pa lahko izbira. To je edina stvar, ki nam je Bog ne vzame. Moč volje, moč, da hočemo. Hočem iti v nebesa in bom šla po božji milosti. Če hočem zagrešiti greh in iti v pekel, je to moja izbira. Bog me ne more prisiliti drugače. Zaradi tega se odrečemo tej moči volje, ko postanemo verni. Zaradi tega je žrtev tako velika, obljuba poslušnosti pa zelo težka. Pri tej obljubi se odpoveste edini stvari, ki je vaša last – vaši moči volje. Sicer so moje zdravje, moje telo, moje oči, moje vse njegova last in on mi to lahko vzame. Lahko padem, se ponesrečim, z močjo volje pa ni tako. Moram se odločiti in jo darovati, to pa je čudovito.

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Res je, Mati Terezija pravi: ali bomo Bogu dali samo delec sebe, ČE SE JE ON V CELOTI DAROVAL ZA NAS?!

    Če kdo hoče iti v nebesa, bo šel po -MILOSTI. MOČ VOLJE, DA HOČEMO DOBRO DELATI, DA HOČEMO V NEBESA itd.. OBLJUBA POSLUŠNOSTI JE ZELO TEŽKA, pravi Mati Terezija. SVOJI MOČI SE JE POTREBNO ODREČI-TO JE ZELO TEŽKO.

    SVETNIKI SE NISO RODILI SVETNIKI, SVETNIKI SO POSTAI ZATO, KER SO PREPUSTILI BOGU, DA JE IZ NJIH NAPRAVIL SVETNIKE. BOGU SO REKLI- DA, POTEM PA SO SKUPAJ Z NJIM HODILI V TRPLJENJU IN VESELJU PO POTI, KI JIM JE KAZAL. ŽIVELI SO TAKO, KOT JE ZAPOVEDAL.

    Tudi Sveta Marija je rekla Bogu: DA- čeprav je bila Jezusova Mati, se ni izognila nobenemu trpljenju. KO ČLOVEK REČE SVOJ DA-MORA SPREJETI CELOTO, KI MO JU JE BOG NAMENIL V ŽIVLJENJU. TUDI JEZUS JE MORAL PREŽIVETI STRAŠNO KALVARIJO.

    ČLOVEK SE PO SVOJI SVOBODI, KI MU JO JE BOG DAL ODLOČI -ZA DOBRO ALI SLABO. Druge možnosti ni.

    Že Dr. Tomislav Ivančič, teolog je povedal: NA KAJ SI LAHKO VPLIVAL? NISI SI IZBIRAL DRŽAVO ROJSTVA IN NE MOREŠ, NISI SI IZBRAL BARVO OČI, NISI SI IZBRAL POLT, NISI SI IZBRAL VELIKOST TELESA, NISI SI IZBIRAL STARŠEV, NISI SI IZBIRAL TALENTOV itd…..

    VSE JE BOŽJI DAR, VSAK NAJ SVOJE TALENTE IN VSE KAR JE PREJEL KORISTNO UPORABI S SVOJIM -DA, DA BO IZPOLNIL NAČRT GOSPODA ČE SEVEDA TO ŽELI. BOG NIKOGAR NE SILI. TUDI ZA PEKEL SE VSAK SAM ODLOČI.

    https://zupnija-brdo-zlatopolje.rkc.si/index.php/content/display/70/MISLI%20SVETE%20MATERE%20TEREZIJE/20

    • Hvala says:

      JEZUS JE IMEL VELIKO IZHODOV , REŠITEV, DA MU NE BI BILO TREBA ODITI NA KALVARIJO. VENDAR, ČE JE HOTEL IZPOLNITI OČETOV NAČRT, JE MORAL SPREJETI KALVARIJO. ON JE NAŠ VZOR.

      On je vsak dan hodil po zemlji, ljudje pa so ga zaničevali, dajali so mu vzdevke, celo so rekli da je pijanec, da je obseden, Njegove bolečine jih niso zanimale. TUDI, ČE BI GLEDALI SAMO S ČLOVEŠKE PLATI, BI MU MORALI DAJATI USMILJNJE. Ampak njihova hudobija je bila tako velika- hudobec je naredil vse, da nekateri niso imeli niti kančka sočutja.

      TAKO SE JE MORALO ZGODITI, BOG OČE JE IMEL IN IMA NAČRT ZA VSAKOGAR. ZATO PA JE POTREBNO RES POPOLNO SODELOVANJE Z GOSPODOM.

      V tem scenariju je bil Juda- izdajalec.

      JEZUSA JE IZDAL TUDI PETER, NE SAMO JUDA. VENDAR JE MED NJIMA OGROMNA RAZLIKA. PETER JE PROSIL ZA ODPUŠČANJE SVOJEGA IZDAJSTVA, KESAL SE JE, DELAL JE POKORO, JUDA PA SE JE OBESIL.

      Kako je z kesanjem Juda, ve samo Bog.

      GOSPODA JE POTREBNO PROSITI ODPUŠČANJA ZA SVOJE GREHE, TUDI SPREJETI OD NJEGA ODPUŠČANJE (to je potrebno Jezusu povedati), SE KESATI ZARADI GREHOV IN SE KESATI ZA VSE, KAR SMO DOBREGA OPUSTILI (kajti opuščanje dobrega je tudi velik greh), GREHE IN KRIVDE GOSPODU IZROČATI, DA BO GREHE NAPRAVIL BELE, NE BODO VEČ RDEČI KOT ŠKRLAT; DELATI POKORO!

  81. Miro says:

    BOŽJA BESEDA NAS ODREŠUJE

    »MENI PA BOG NE DAJ, DA BI SE HVALIL, RAZEN S KRIŽEM NAŠEGA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA,
    PO KATEREM JE BIL SVET KRIŽAN ZAME, JAZ PA SVETU.« (Gal 6,14)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1674&t=5#Naloga+pri%E8evalca

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

  82. Miro says:

    JEZUS MENI

    Jezus je zame: Učlovečena Beseda.
    Kruh življenja.
    Žrtev, darovana na križu za naše grehe.
    Žrtev, darovana pri sveti maši za grehe sveta
    in za moje grehe.
    Beseda, ki naj bo izgovorjena.
    Resnica, ki naj bo povedana.
    Pot, po kateri naj hodimo.
    Luč, ki naj bo prižgana.
    Življenje, ki naj ga živimo.
    Ljubezen, ki naj bo ljubljena.
    Veselje, ki naj ga delimo.
    Žrtev, ki naj bo darovana.
    Mir, ki naj bo dan.
    Kruh življenja, ki naj ga uživamo.

    (misli sv. Matere Terezije, mirenski-grad.si)

  83. Miro says:

    Nadaljevanje članka o Svetem Duhu, piše Miguel de Salis Amaral

    VERUJEM V SVETO KATOLIŠKO CERKEV – RAZODETJE CERKVE

    Cerkev je skrivnost (prim. npr. Rim 16,25-27), to pomeni stvarnost, v kateri pride do stika in občestva med Bogom in ljudmi. Cerkev prihaja iz grške besede “ekklesia”, ki pomeni tudi zborovanje sklicanih. V stari zavezi je ta beseda uporabljena kot prevod termina “quahal Yahweh” oz. zborovanje, sklicano od Boga, da bi bil počaščen s pripadajočim kultom. Primer za to je sinajsko zborovanje in zborovanje v času kralja Joáša z namenom hvaljenja Boga in povratka k čistosti postave (reforma). V novi zavezi ima več pomenov, ki so v kontinuiteti s staro, zlasti pa označuje ljudstvo, ki ga Bog skliče in zbere z vseh koncev zemlje, da bi vzpostavil zbor vseh, ki so po veri v njegovo Besedo in po krstu božji otroci, Kristusovi udje in tempelj Svetega Duha (prim. Katekizem, 777; Kompendij, 147).

    V Svetem pismu je Cerkev imenovana z različnimi imeni in vsako izmed njih na poseben način poudarja določen vidik skrivnosti božjega občestva z ljudmi. “Božje ljudstvo” je naziv, ki ga je prejel Izrael. Kadar se nanaša na Cerkev, novi Izrael, pomeni, da Bog ni hotel ljudi odrešiti posamično, ampak tako, da jih po enoti Očeta, Sina in Svetega Duha zedini v eno samo ljudstvo, ki ga bo poznalo v resnici in mu sveto služilo.[3] Pomeni tudi, da je bila izvoljena od Boga, da je vidna skupnost, ki je sredi narodov na poti do svoje dokončne domovine. V tem ljudstvu je vsem skupno dostojanstvo božjih otrok, skupno poslanstvo, biti sol zemlje, in vsi imajo skupni cilj, božje kraljestvo. Vsi so deležni treh Kristusovih služb: kraljevske, preroške in duhovniške (prim. Katekizem, 782-786).

    Ko pravimo, da je Cerkev “Kristusovo telo”, želimo poudariti, da preko poslanja Svetega Duha Kristus vernike tesno zedinja s seboj, zlasti pri evharistiji, jih po Svetem Duhu pridružuje svoji osebi, pri čemer se ohranjajo in enotni rastejo v ljubezni ter tvorijo eno samo telo v raznolikosti udov in služb. Prav tako je s tem povedano, da zdravje ali bolezen enega uda vpliva na vse telo (prim. 1 Kor 12,1-24) in da so verniki, kot Kristusovi udje, njegova orodja, da delujejo v svetu (prim. Katekizem, 787-795). Cerkev je imenovana tudi “Kristusova nevesta” (prim. Ef 5,26 sl.), kar znotraj edinosti Cerkve s Kristusom nakazuje na razlikovanje obeh subjektov. Označuje tudi to, da je božja zaveza z ljudmi dokončna, saj je Bog zvest svojim obljubam, in da mu Cerkev zvesto na to odgovarja tako, da je rodovitna Mati vseh božjih otrok.

    Cerkev je tudi “tempelj Svetega Duha”, kajti On živi v telesu Cerkve in jo izgrajuje v ljubezni z božjo besedo, z zakramenti, s krepostmi in karizmami.[4] Ker je bil resnični tempelj Svetega Duha Kristus (prim. Jn 2,19-22), nakazuje ta podoba tudi na to, da je vsak kristjan Cerkev in tempelj Svetega Duha. Karizme so darovi, ki jih Duh naklanja vsakomur za dobro ljudi, za potrebe sveta in še posebej za izgrajevanje Cerkve. Razločevanje in vrednotenje karizem pripada pastirjem (prim. 1 Tes 5,20-22; Kompendij, 160).

    »Cerkev najde izvor in dovršitev v večnem božjem načrtu. Bila je pripravljena v stari zavezi z izvolitvijo Izraela, znamenjem prihodnjega zbiranja vseh narodov. Kot utemeljena na besedah in dejanjih Jezusa Kristusa je bila uresničena zlasti z njegovo odrešenjsko smrtjo in njegovim vstajenjem. Nato je bila razglašena kot odrešenjsko-zveličavna skrivnost z izlitjem Svetega Duha na binkošti. Dovršena bo ob koncu časov kot nebeški zbor vseh odkupljenih« (Kompendij, 149; prim. Katekizem, 778).

    Ko Bog razodeva svoj odrešenjski načrt, ki je nespremenljiv, pokaže tudi način, kako ga želi uresničiti. Tega načrta ni izvršil z enim samim dejanjem, ampak je najprej pripravljal človeštvo na sprejem odrešenja; šele kasneje se je v polnosti razodel v Kristusu. Ta izročitev odrešenja v božjem občestvu in v edinosti človeštva je bila dokončno podeljena ljudem po daru Svetega Duha, ki je bil izlit v srca vernikov ter jih je osebno in permanentno povezal s Kristusom. Ker smo božji otroci v Kristusu, se štejemo za brate drugih božjih otrok. Ni bratstva ali enotnosti človeškega rodu, ki ne bi temeljilo na skupnem božjem otroštvu, ki nam ga je Oče izročil v Kristusu; ni bratstva brez skupnega Očeta, h kateremu pridemo po Svetem Duhu.

    Cerkve niso ustanovili ljudje; niti ni to nek plemenit človeški odgovor na izkušnjo odrešenja, ki ga je Bog uresničil v Kristusu. V skrivnostih življenja Jezusa Kristusa, ki je bil maziljen po Duhu, so se izpolnile obljube, oznanjene v postavi in v prerokih. Lahko tudi rečemo, da ustanovitev Cerkve sovpada z življenjem Jezusa Kristusa; Cerkev se oblikuje skladno s Kristusovim poslanstvom med ljudmi in za ljudi. Ni enega samega trenutka, v katerem bi Kristus ustanovil Cerkev, temveč jo je ustanovil z vsem svojim življenjem: od učlovečenja do njegove smrti, vstajenja, vnebohoda in s poslanjem Tolažnika. Skozi vse svoje življenje je Kristus – v katerem je prebival Duh – kazal, kakšna mora biti njegova Cerkev. Po njegovem vnebohodu je bil Cerkvi poslan Duh, v njej je ostal in jo pridružuje Kristusovemu poslanstvu, tako da jo spominja na to, kar je Gospod razodel, in jo vodi skozi zgodovino proti njeni polnosti. On je vzrok za Kristusovo navzočnost v njegovi Cerkvi po zakramentih in po besedi ter jo nenehno krasi z različnimi hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi.[5] Z njegovo navzočnostjo se izpolnjuje Gospodova obljuba, da bo ostal ob tistih, ki so mu bili zaupani, do konca časov (prim. Mt 28,20).

    Drugi vatikanski koncil je povzel nek starodavni izraz, ki opisuje Cerkev: “občestvo”. S tem je nakazano, da je Cerkev razširitev notranjega občestva svete Trojice nad ljudi; in da je na tem svetu ona že občestvo s Trojico, četudi še ni dosegla svoje polnosti. Poleg občestva je Cerkev tudi znamenje in orodje tega občestva za vse ljudi. Po njej smo deležni notranjega življenja Boga in pripadamo božji družini kot sinovi v Sinu po Duhu.[6] To se na poseben način uresničuje v zakramentih, predvsem v evharistiji, ki jo prav tako mnogokrat imenujemo občestvo (prim. 1 Kor 10,16). Slednjič jo imenujemo občestvo tudi zato, ker Cerkev oblikuje in določa prostor krščanske molitve (prim. Katekizem, 2655, 2672, 2790).

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/katoliska-cerkev/

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

  84. Miro says:

    MOLITEV, KI PRINAŠA MIR (Aleteia)

    KADAR SE SOOČATE S TEŽKIM KRIŽEM, VAM SV. JOŽEFMARIJA ESCRIVA PRIPOROČA TO MOLITEV

    Božje volje ni vedno preprosto sprejeti. Tu in tam je sicer morda v skladu z našimi željami, toda Bog nas pogosto popelje na potovanje, ki ga nismo nikoli pričakovali (in v njem niti pretirano ne uživamo).

    Ko nam Bog podeli dar križa, lahko trpljenje, ki ga prestajamo, na nas vpliva negativno in Boga bomo rotili, naj nas odreši tega bremena.

    Bog bo včasih uslišal naše molitve in bo odstranil kakršno koli oviro na naši poti, drugikrat pa bomo ostali v istem položaju in ne bomo znali v polnosti sprejeti Božje volje.

    Sv. Jožefmarija Escriva v svojem delu Kovačnica piše, da se moramo naučiti sprejeti vsak križ, ki nam ga nameni Bog, in ga vzeti kot del svojega krščanskega življenja.

    V svojem življenju moramo pričakovati križ. Tisti, ki ne pričakujejo križa, niso kristjani, in ne bodo se mogli izogniti lastnemu “križu”, ki jih bo spravil v obup.

    In vendar, tudi v luči tega nasveta, naš križ morda ni ravno najlažji. Escriva nas opogumlja: “Ko pa križ postane resen in težak, bo Jezus poskrbel, da bomo napolnjeni z mirom. Postal bo naš Simon iz Cirene in bo lajšal naše breme.”

    Escriva nato predlaga kratko molitev, ki jo lahko molimo v tem težkem obdobju. Z njeno pomočjo bomo našli mir v Božji volji, ne glede na razplet. To molitev moramo izgovarjati vedno znova in znova ter ob tem zaupati Bogu, da nam bo sredi trpljenja podaril mir in nam pomagal nositi naše breme.

    MOLITEV

    Gospod, kakšen križ je to? Križ, ki sploh ni križ. Zdaj že poznam trik. Ves se moram prepustiti tebi; in odslej, s tvojo pomočjo, bodo vsi križi vedno takšni. Naj se zgodi in izpolni najpravičnejša, najbolj ljubeča Božja volja, naj jo vekomaj častim in poveličujem nad vsem! Amen.

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2019/08/09/molitev-ki-prinasa-mir/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  85. Hvala says:

    SPREJETI BOŽJO VOLJO

    BOG ŽELI, DA RASTEŠ PREKO TEŽKIH IN GROZNIH RAZMER, KI JIH POVZROČAJO DRUGI

    KO BOG DOPUŠČA, DA SE NEKAJ ZGODI, JE TUDI BOŽJA VOLJA

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    EDEN IZMED PRBLEMOV DANAŠNJEGA ČLOVEKA, DA NE PREPOZNA BOŽJE VOLJE V DOGODKIH ŽIVLJENJA.

    Današnji človek pogosto govori: ” Ni Božja volja, da ljudje stradajo ali so preganjani. Ni Božja volja, da so vojne ipd. Ne, ni Božja volja, da se ljudje borijo drug proti drugemu. Bog želi da se medsebojno ljubimo.

    KER PA OBSTAJAJO TUDI HUDOBNI LJUDJE, KI KLJUB BOŽJI VOLJI SOVRAŽIJO IN UBIJAJO SVOJE BLJIŽNJE, BOG DOVOLJUJE, DA JE TUDI TO V NJEGOVEM NAČRTU Z LJUDMI.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    POTREBNO JE RAZLIKOVATI SAMO DEJANJE NEKOGA, KI TE npr. OBREKUJE IN TAKO DELA PROTI BOŽJI VOLJI, OD SITUACIJE, KI NASTANE KOT POSLEDICA TEGA DELOVANJA IN KI JE BOG NE ŽELI.

    BOG NE ŽELI TEH POSLEDIC, A JE ŽE OD NEKDAJ RAČUNAL Z NJIMI. V TVOJEM ŽIVLJENJU. BOG ŽELI, DA TI RASTEŠ RAVNO PREKO TEH TEŽKIH IN GROZNIH RAZMER, KI JIH POVZROČAJO DRUGI. (Iz knjige MOJE ŽIVLJENJE JE V TVOJIH ROKAH -Wilfrid Stinissen )

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::..

    V tej knjigi boste našli odgovore na vprašanja-O BOŽJI VOLJI. Stavek, ki ga je zapisal duhovnik Wilfrid je tudi odgovor na naša dalj časa trajajoča pisanja o trpljenju, prevzemu trpljenja itd..

    Ko pravi Wilfrid: BOG ŽELI, DA TI RASTEŠ RAVNO PREKO TEH TEŽKIH IN GROZNIH RAZMER, KI JIH POVZROČAJO DRUGI, je s tem povedal vse. VSE JE POTREBNO SPREJETI, TUDI GROZNE DOGODKE, KI TI JIH POVZROČAJO DRUGI LJUDJE. Saj je res, drugače ne more človek rasti, niti pridobivati na ponižnosti. PONIŽNOST SE PRIDOBIVA S PONIŽANJEM.

    Dalje pravi Wilfrid: KO ZAČNE ČLOVEK Z VESELJEM IZPOLNJEVATI BOŽJO VOLJO, SE POSTOPOMA ZMANJŠUJE NJEGOV ODPOR IN VSA NEGATIVNA STALIŠČA, POVEZANA Z NJIM MINEJO. ČEMU BI OBUPAVAL ZARADI BOLEČIH IZGUB?
    ZAUPANJE NAS UČI, DA NI DRUGEGA CILJA, KOT DOSEČI MIR V BOŽJEM OBJEMU, ” OTROK BREZ STRAHU ZASPI V NAROČJU SVOJEGA OČETA.”

    TAKE NOTRANJE DRŽE NE DOSEŽEMO V TRENUTKU.

    BOG IMA VSE V SVOJIH ROKAH, NIČESAR NI BREZ NJEGOVEGA VPLIVA. NIČ NE MORE UNIČITI NJEGOVIH NAČRTOV.

    AVGUŠTIN JE TO RADIKALNO FORMULIRAL. :” NIČ SE NE DOGAJA , ČESAR VSEMOGOČNI NE ŽELI, DA SE ZGODI. ALI DOPUSTI DOGODEK ALI PA GA SAM POVZROČI. KO BOG DOPUŠČA, DA SE NEKAJ ZGODI, JE TUDI BOŽJA VOLJA.

    • Hvala says:

      Ker so grehi in krivde človeštva veliki, so tudi neprijetni dogodki in vojne v načrtu Boga, kot je bila druga svetovna vojna.

      JEZUS JE REKEL:

      To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«(Jn 16,33)

      • Hvala says:

        VČASIH NEKATERI LJUDJE KOMENTIRAJO IN GOVORIJO: “MENI SE NE MORE NIČ ZGODITI, VSE IMAM POD KONTROLO, VSE JE “ZIHER”, TUDI FINANCE, VSE IMAM PRESKRBLJENO ZA STAROST”

        Res zelo neumno govoričenje, ki ni v skladu z Božjo govorico, z Njegovim naukom.

        VSAK ČLOVEK NA TEM SVETU DOŽIVI STISKO, KI GLOBOKO POSEŽE V ŽIVLJENJE DRUŽINE ALI POSAMEZNIKA IN TA BOLEČINA “PARA TUDI UDE”. GA NI ČLOVEKA, KI NE BI TO DOŽIVEL.

        VENDAR STA MOŽNOSTI REŠITVE IZ STISKE: ALI JO SPREJMEŠ IN JO DARUJEŠ BOGU. SVOJE TRPLJENJE DAROVATI V NAMEN- mogoče za spreobrnjenje ljudi okoli sebe itd…TO SE PRAVI , DA SPREJMEŠ KAR JE GOSPOD POSLAL IN Z NJIM ŽIVIŠ V TEJ STISKI , HODIŠ PO POTI, KI TI JO KAŽE, NAREDIŠ VSE, KAR TI UKAŽE IN PREJMEŠ NJEGOVO REŠITEV, ALI PA REŠUJEŠ STISKO BREZ BOGA, SAM PO SVOJI VOLJI IN BO TRPLJENJE, KI NASTANE OB TEM IN PO TEJ STISKI PRAVI PEKEL NA ZEMLJI.

        BOG DAJE MIR V SRCE, NOBEN ČLOVEK GA NE MORE PODELITI. TO POMENI, DA JE ČLOVEK V NAJHUJŠI BITKI, KI GA JE DOLETELA- HUDI STISKI POPOLNOMA MIREN, KER PREJEMA MIR OD GOSPODA.

  86. Miro says:

    V molitvi na vse sodelujoče na tem portalu kličemo obilje Božjega blagoslova in
    veliko dobre volje v moči Svetega Duha. Bogu hvala za vse, kar nam podarja tudi s
    pomočjo te spletne strani.

    GOSPOD NAJ TE BLAGOSLOVI IN TE VARUJE. GOSPOD NAJ DA
    SIJATI SVOJE OBLIČJE NAD TABO IN NAJ TI BO MILOSTLJIV.
    GOSPOD NAJ DVIGNE SVOJE OBLIČJE NADTE IN TI PODELI MIR.
    (4 Mz 6,24-26)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=4+Mz+6%2C24-26&id13=1&pos=1&set=2&l=sl

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  87. Miro says:

    Vse posvečuje Božja beseda in molitev (prim. Tim 4,5)

    DNEVNA BOŽJA BESEDA na: https://hozana.si/

    Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

  88. Hvala says:

    IGNACIO LARRANAGA Kapucin, ki je napisal med drugim tudi knjigo Ubožec iz Nazareta, je ustanovitelj tudi Delavnice molitve in življenja.

    V enem svojih številnih pogovorov je izpovedal: »Nihče nima pravice govoriti o Bogu, če ni govoril z Bogom. V nasprotnem primeru postanemo profesorji religije. Danes Cerkev ne potrebuje profesorjev verouka, ampak preroke. To so tisti, ki govorijo, ne da bi odprli usta.«

    (pričevanje 01_2014)

    https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/67-pricevanje/1570-ignacio-larranaga

  89. Miro says:

    BESEDE BOHINJCA, KI ME JE PODUČIL O KONCU ŽIVLJENJA, MI ŠE DANES ODZVANJAJO V GLAVI (Aleteia)

    »Ko se ukvarjam s športom, na primer poganjam kolo ;), se mi večkrat kaj utrne. Veste, nad čim sem se zamislil pred kratkim? Ali v življenju znamo izkoriščati priložnosti? Pa ne mislim le za kak posel, ali zaslužek, ali popust. Mar znamo na primer izkoristiti čas za rekreacijo, pomoč bližnjemu ali molitev? Ob kesanju pri maši namreč vedno molimo tudi “mnogo dobrega opustil”. Če opuščamo dobro, je enako, kot če delamo slabo. Večkrat se spomnim na besede Bohinjca, ki me je pobaral, ali vem, kaj me bo vprašal sveti Peter, ko se bom pojavil pred nebeškimi vrati. To vam povem v vlogu,« je dejal župnik Martin Golob. 😉

  90. Miro says:

    DUHOVNA MISEL O SVETI EVHARISTIJI

    POKLEKNITI PRED EVHARISTIČNIM KRUHOM IN VINOM POMENI, DA SMO PRIPRAVLJENI
    SPREJETI ODREŠENJE, KI PRIHAJA V KONKRETNOSTI EDINSTVENEGA ZGODOVINSKEGA,
    ABSOLUTNEGA IN NEIZBRISLJIVEGA DOGODKA: JEZUSA IZ NAZARETA. (Giuseppe Betori)

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  91. Miro says:

    BOŽJA BESEDA NAS ODREŠUJE

    »SICER PA NAROČAM PO MILOSTI, KI MI JE DANA, VSAKOMUR IZMED VAS:
    NE IMEJTE VISOKIH MISLI, SAJ JE TO V NASPROTJU S TEM, KAR JE TREBA
    MISLITI, AMPAK MISLITE NA TO, DA BOSTE PREMIŠLJENI; VSAK PAČ PO
    MERI VERE, KI MU JO JE BOG DAL.« (Rim 12,3)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1840&t=5#Poni%9Enost

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  92. Miro says:

    Nadaljevanje članka o Svetem Duhu, piše Miguel de Salis Amaral

    POSLANSTVO SVETEGA DUHA

    Tretja oseba presvete Trojice sodeluje z Očetom in Sinom od začetka zamisli o našem odrešenju do njene dovršitve; toda v “poslednjih časih”, ki so se pričeli z zveličavnim učlovečenjem Sina, se je Duh razodel in nam je bil dan, bil priznan in sprejet kot oseba (prim. Katekizem, 686). Po delovanju Duha se je Božji Sin učlovečil v prečistem telesu Device Marije. Duh ga je mazilil že na začetku; zato je Jezus Kristus Mesija od začetka njegove človeškosti, t.j. od njegovega učlovečenja dalje (prim. Lk 1,35). Jezus Kristus razodeva Duha s svojim naukom, ko izpolnjuje obljubo, dano očakom (prim. Lk 4,18 sl.), in ga podeli porajajoči se Cerkvi, ko dihne v apostole po vstajenju (prim. Kompendij, 143). Na binkošti je bil Duh poslan, da bi od tedaj ostal v Cerkvi, v Kristusovem mističnem Telesu, da bi jo poživljal in vodil s svojimi darovi in s svojo navzočnostjo. Zato tudi rečemo, da je Cerkev tempelj Svetega Duha in da je Sveti Duh kakor duša Cerkve.

    Na binkoštni dan je Duh prišel nad apostole in prve učence, ter tako z zunanjim znamenjem pokazal na živost od Kristusa ustanovljene Cerkve. »Poslanstvo Kristusa in Duha postane poslanstvo Cerkve, ki je poslana, da oznanja in razširja skrivnost troedinega občestva« (Kompendij, 144). Po Duhu svet vstopa v “poslednje čase”, v čas Cerkve.

    Dejstvo, da Sveti Duh poživlja Cerkev, zagotavlja, da se poglablja in da se brez izgub in živo ohranja vse, kar je Kristus rekel in učil v dneh, ko je živel na zemlji, do njegovega vnebohoda[1]; poleg tega po obhajanju-podeljevanju zakramentov Duh posvečuje vernike in Cerkev ter ji omogoča, da še naprej vodi duše k Bogu.[2]

    »V nerazdeljivi Trojici sta Sin in Duh različna, vendar neločljiva. Od začetka do dovršitve časa, namreč, ko Oče pošlje svojega Sina, pošlje tudi svojega Duha, ki nas zedinja s Kristusom v veri, da moremo kot posinovljeni otroci klicati Boga “Oče” (Rim 8,15). Sveti Duh je neviden, vendar ga spoznavamo po njegovem delovanju, ko nam razkriva Besedo in ko deluje v Cerkvi« (Kompendij, 137).

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/katoliska-cerkev/

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

  93. janez bobič says:

    KRŠČANSKA SKRIVNOST PONIŽNOSTI IN USMILJENJA

    Spomnimo se Jezusovega evangelija: »Kadar te kdo povabi na svatbo ali praznovanje, ne sedaj na prvo mesto…«, »… povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti.« Jezus upošteva načelo: »Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Lahko se vprašava: V čem je ponižnost? Zakaj ponižnost sama po sebi doseže to, kar veličina lahko le sanja? Povabljenec, ki išče zase pomemben prostor, se v resnici hoče delati pomembnega pred drugimi. Sploh ne misli na tistega, ki ga je povabil, ali na to, da bi si želel domačnosti z gostiteljem. Če torej na obed povabimo svoje prijatelje, ki so nam enaki, ne presežemo svojega interesa, da bi tudi nas povabili in nam s tem dali javno priznanje, ki ga hočemo. Na ta način si med seboj delimo svojo namišljeno veličino. S tem smo zgrešili globino in lepoto življenja. Ne dojamemo tega, kar je v življenju zares v igri. Le ponižnost nama omogoči dojeti, kaj je v življenju zares v igri in kaj je resnično pomembno. Ponižnost ni v tem, da se delam majhnega zato, da bi me priznali in pred vsemi drugimi povišali ali pohvalili. Ponižnost je v tem, da prepoznam, da me je Bog povabil v življenje za nekaj tako velikega, da se čutim nevrednega tega povabila. Ne delam se majhnega sedaj, da bi me potem poveličevali, ampak sem majhen zato, ker je prejeti dar tako neskončno velik in me presega. Ponižnost je v tem, da dojamem veličino tistega, ki me je na gostijo življenja povabil. Bolj se počutim majhnega, bolj bom dojel veličino njega, ki me vabi. Ta drža odpre nebeška vrata. Duši pritegne Nebeške darove življenja v izobilju, katerega podoba je gostija. Ko življenja nič več ne gradiva na kakršnem koli nasprotovanju do drugih, tedaj je najino življenje že trdno zasidrano v domačnosti in zaupnosti z Njim, ki mi ga je podaril. Zaznavava njegovo skrivnost in se počutiva majhna, zelo majhna. Tudi odlomek iz Sirahove knjige lahko bereva v tem smislu. Po besedah: Večji si, bolj se ponižuj, tako boš našel milost pred Gospodom, je potrebno dodati še naslednji stavek: »Mnogi so ponosni in slavni, a svoje skrivnosti razodeva ponižnim, kajti veliko je Božje usmiljenje, ki ljudem napihovanje, ošabnost, razkriva svojo skrivnost.« To je skrivnost Božjega veselja do revnih in grešnih, kakršni smo. Pokazal pa jo je v Jezusu.

    Mož iz evangeljskega odlomka je okusil prav to veselje, ki ga Bog daje ne glede na osebo. Daje ga zaradi svoje ljubezni do nas, zaradi svojega Božjega Usmiljenja in Ljubezni, ne zaradi naših zaslug in položaja ter veljave v družbi in bogastva. Če mi še vedno trmasto vztrajamo in delamo razlike med ljudmi, če zahtevava zase čast ali pa se pred drugimi napihujemo s posebnimi častmi, s tem kažemo, da še vedno nismo spoznali in okusili zaupnosti in domačnosti z ljubečim Bogom in lahko njegovo prijazno ponudbo celo zavrnemo. Kdor ne pozna domačnosti in zaupnosti z ljubečim Bogom, ne more reči, da je ponižen. Zato nas Jezusov evangeljski odlomek ne vabi, naj prosimo, da bi se naučili ponižnosti, kakor da je ena izmed kreposti. Vabi nas, naj prosimo, da bi se naučili tako močno zaznavati veličino Božje skrivnosti, ki nam je darovana in dana v Jezusu, da bomo zaničevali vsako drugo stvar ali svojo namišljeno človeško veličino in pomembnost. Čudna, a zelo zdrava evangeljska posledica takšne drže je, da nas bo manj skrbelo za lastno veličino, bolj pa nam bo pri srcu veličina vseh bližnjih. Kajti ponižen in pravičen je, kdor se veseli darov, ki jih Bog daje vsem ljudem. Ponižen in pravičen je, kdor se skupaj z Bogom veseli za uboge in grešnike in ki je pravičen in ponižen in ki prinaša evangeljsko veselje in upanje med ljudi.

    Jezuit pater dr. Vili Lovše, Radlje ob Dravi

    Addendum h krščanski ponižnosti
    Ljubezen je največja krepost, toda vsi duhovni pisci se bodo strinjali, da je ponižnost temeljna vrlina. To zato, ker so bili prvi krščanski pisci menihi, ki so živeli bolj v miru, če so tekmovali v tem, kdo bo bolj ponižen, kot če so tekmovali v uspešnosti. In ponižnost je veliko laže živeti v samostanu med enako mislečimi kot v resničnem svetu, kjer se vsakdo preriva za prvo mesto. Ponižnost je krščanska krepost. Rimskim in grškim filozofom je ponižnost predstavljala le lastnost otrok in starčkov, ki so imeli za kaj biti ponižni. Drugače pa je ponižnost veljala za šibkost.Najbolj znano krščansko razpravo o ponižnosti je napisal sveti Benedikt v šestem stoletju. Natančno je opisal lestev ponižnosti, ki jo sestavlja 12 stopnic. Moderni filozofi so njegovo misel skrčili na 3 vidike ponižnosti: umiranje sebi, milost rešitve in posnemanje Kristusa. Poglejmo, o čem govorijo.Umirati sebi. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi, zato smo nagnjeni k dobroti. Toda odkar so naši predniki padli v greh, se naravno gibamo k zlemu. Padec je bil posledica ponosa, ponižnost pa je ponosu nasprotna vrlina. Če je ponos prekomeren izraz iskanja sebe, potem je prostistrup nesebičnost, način umiranja sebi: ponižnost.Milost rešenja. Ko naravno željo po preživetju podpre še greh ponosa,posamezniki pričnejo verjeti, da si lahko sami pridobijo vse, kar potrebujejo. Lahko zapadejo v nesveto prepričanje, da lahko rešijo celo sami sebe. Ponižnost nam da zavedanje o moči greha in zato smo lahko hvaležni za milost ponižnosti, ki ve, da je Bog edini, ki me more (od)rešiti.Posnemanje Kristusa. Povsem jasno je, da je Jezus blagoslavljal revne, imel rad šibke otroke, da je pozdravljal ponižne in udrihal po bogatih in ponosnih. Še pomembnejše je to, da je bil tudi sam ponižen. In če nas Jezus uči ponižnosti, če nam je vzornik za moralno vedenje, potem moramo vsi, ki mu sledimo, posnemati njegovo ponižnost.

    Sveti Benedikt ima prav: Kristusova ljubezen nas spodbuja, da umremo sebi, se predamo milosti in posnemamo križanega Odrešenika. Papež Benedikt XVI. je izmed treh kreposti izpostavil predvsem velik pomen ponižnosti, kreposti, ki je sestavni del skupne hoje za Jezusom: »Ponižnost je predvsem resnica, živeti v resnici, spoznati resnico, spoznati svojo majhnost, ki je pravzaprav veličina.« Ponižnost pomeni prepoznati, da »sem sam misel Boga«, nenadomestljiv del v zgodovini človeštva, ki si jo je zamislil Bog. Velik samo v svoji majhnosti. Živeti to resnico je začetek krščanskega življenja. Ta krepost pomaga tudi sprejemati drugega v njegovi drugačnosti, brez nje ni edinosti. Ponižnost pa navsezadnje lahko še pomaga biti in ostati svoboden in pravičen z ozirom na prevladujočo miselnost, ne popustiti mnenjem tega sveta in mu ne poskušati ugajati. Iz tega razloga pa je potrebno znati sprejemati tudi vsakodnevna ponižanja in ostati krotak in ponižen, ker vemo kdo in kaj smo in da živimo pošteno in pravično v Božjih Očeh, pa naj ljudje porečejo o nas in naredijo kar hočejo. vir: http://celebrationpublications.org (skrajšan prevod)

  94. Miro says:

    DNEVNA BOŽJA BESEDA na: https://hozana.si/

    BOŽJE USMILJENJE, NEDOUMLJIVA SKRIVNOST PRESVETE TROJICE, ZAUPAMO VATE!

  95. Miro says:

    VERUJEM V SVETEGA DUHA. VERUJEM V SVETO KATOLIŠKO CERKEV

    SVETI DUH NOTRANJE POVEZUJE VERNIKE S KRISTUSOM, TAKO DA OBLIKUJEJO ENO SAMO TELO, CERKEV, V KATERI OBSTAJA RAZNOLIKOST UDOV IN SLUŽB.

    Piše: Miguel de Salis Amaral

    Verujem v Svetega Duha – Tretja oseba presvete Trojice

    V Svetem pismu je Sveti Duh poimenovan z različnimi imeni: med drugim kot Dar, Gospod, Božji Duh, Duh resnice in Tolažnik. Vsaka izmed teh besed nam nakazuje nekaj o tretji osebi presvete Trojice. Je “Dar”, ker nam ga Oče in Sin pošiljata zastonj: Sveti Duh je prišel prebivat v naša srca (prim. Gal 4,6); On je prišel, da bi bil vedno z ljudmi. Poleg tega od Njega izhajajo vse milosti in darovi, med katerimi je največji dar večno življenje skupaj z drugima dvema božjima osebama: v Njem imamo dostop do Očeta po Sinu.

    Duh je “Gospod” in “Božji Duh” – ti dve imeni se v Svetem pismu uporabljata samo za Boga –, ker je Bog skupaj z Očetom in Sinom. Je “Duh resnice”, ker nas celovito uči vse, kar nam je razodel Kristus, ter vodi in ohranja Cerkev v resnici (prim. Jn 15,26; 16,13-14). Je “drugi” Paraklet (Tolažnik, Advocatus), ki ga je obljubil Kristus, ki je prvi Tolažnik (grško besedilo govori o “drugem” Tolažniku in ne o nekem “drugačnem” tolažniku, zato da pokaže na občestvo in neprekinjenost med Kristusom in Duhom).

    V nicejsko-carigrajski veroizpovedi molimo: »Et in Spiritum Sanctum, Dominum et vivificantem: qui ex Patre [Filioque] procedit. Qui cum Patre et Filio simul adoratur, et conglorificatur: qui locutus est per Prophetas.« V tem besedilu so koncilski očetje carigrajskega cerkvenega zbora (381) hoteli uporabiti nekatera svetopisemska imena za Duha. Z besedami “Gospod, ki oživlja” so imeli v mislih dar božjega življenja, ki je podeljeno človeku. Ker je Gospod in ker oživlja, je Bog skupaj z Očetom in Sinom ter zatorej prejema isto češčenje kot drugi dve božji osebi. Na zadnje so želeli še pokazati na poslanstvo, ki ga Duh uresničuje med ljudmi: govoril je po prerokih. Preroki so tisti, ki so govorili v božjem imenu, navdihnjeni od Svetega Duha, da bi njegovo ljudstvo spodbudili k spreobrnjenju. Razodevanje Duha v starozaveznih prerokbah doseže polnost v skrivnosti Jezusa Kristusa, ki je dokončna božja beseda.

    »Simboli Svetega Duha so številni: živa voda, ki izvira iz Kristusovega prebodenega srca in odžeja krščene, maziljenje z oljem, ki je zakramentalno znamenje birme; ogenj, ki preoblikuje, česar se dotakne; temen ali svetal oblak, v katerem se razodeva božja slava; polaganje rok, po čemer se podeljuje Duh; golob, ki se spusti na Kristusa in ostane nad njim pri krstu« (Kompendij, 139).

    (uvodni del prispevka

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/katoliska-cerkev/

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

  96. janez bobič says:

    Nekatere delo krepi, druge ’krepa’! pater Anselm Grün: »Za izčrpanost ste krivi sami!«

    Delo ne izčrpa. Izčrpanost pogosto povzroči pritisk, ki ga nalagate sami! Kako se posameznik odzove na zunanji pritisk, je odvisno od tega, ali se tudi sicer hitro čuti pod pritiskom oziroma se mu pusti podvreči. Nekateri ljudje so pri vsakem delu pod pritiskom, ker delodajalci hočejo od delavcev da naredijo hitreje in več. Nekateri pa so deloholiki. Želijo biti popolni in tekmujejo s seboj in z drugimi. Nekateri ljudje so pri vsakem delu pod pritiskom. Želijo biti popolni. Pričakovanja drugih želijo brezpogojno izpolniti. Ne delujejo iz sebe, pač pa so pri vsem, kar počnejo, osredotočeni na druge in njihova pričakovanja ali pa na visoke zahteve, ki jih postavljajo sami sebi. Pritisk, ki si ga povzročamo sami, je izraz notranje negotovosti in zavračanja samih sebe: »Nisem dober takšen, kakršen sem, dober sem samo tedaj, ko dosežem to, kar sem si zadal.« Pri mnogih je njihova samozavest odvisna od njihovega izpolnjevanja lastnih pričakovanj. S pritiskom ki ga izvajamo nad sabo si vsekakor škodujemo. Pravo spoznanje bi bilo, odkriti lastno mero in se vprašati, zakaj smo tako zahtevni do sebe.

    Kako se posameznik odzove na zunanji pritisk, je odvisno od tega, ali se tudi sicer hitro čuti pod pritiskom oziroma se mu pusti podvreči. Nekateri ljudje so pri vsakem delu pod pritiskom. Želijo biti popolni. Pričakovanja drugih želijo brezpogojno izpolniti. Ne delujejo iz sebe, pač pa so pri vsem, kar počnejo, osredotočeni na druge in njihova pričakovanja ali pa na visoke zahteve, ki jih postavljajo sami sebi. Pritisk, ki si ga povzročamo sami, je izraz notranje negotovosti in zavračanja samih sebe: »Nisem dober takšen, kakršen sem, dober sem samo tedaj, ko dosežem to, kar sem si zadal.« Pri mnogih je njihova samozavest odvisna od njihovega izpolnjevanja lastnih pričakovanj. Pri mnogih je njihova samozavest odvisna od njihovega izpolnjevanja lastnih pričakovanj. Ko govorimo o delu, moramo spregovoriti tudi o izčrpanosti in utrujenosti. Kdor dela ves dan, je upravičeno utrujen. Toda ta utrujenost je prav tako oblika živosti, saj se počutite zadovoljnega. V svoji utrujenosti se počutite dobro, v sozvočju s samim seboj in življenje se vam zdi smiselno. Če pa ste izčrpani, se v nasprotju s tem počutite prazne in nezadovoljne. Kljub utrujenosti ne morete zaspati. Nemirni ste in se ne morete zbrati. Vsakokrat ko se ko ste izčrpani, se vprašajte, iz katerega kalnega vira ste črpali. Morda boste opazili, da ste sami sebe spravili pod pritisk in hoteli izpolniti vsa pričakovanja. Preplavi vas jeza, ker se niste mogli omejiti in pravočasno reči ne. Tako ste neprijetnostim okoli sebe dali preveč moči.

    Ker ste požirali jezo, ste posledično izčrpani. Naj bo to za vas opozorilni znak, da boste v prihodnje natančneje pogledali, iz katerih izvirov črpate. Na dnu naše duše se pretaka čisti vir, vendar smo od njega pogosto odrezani. Samo delo ne izčrpa. Če ob delu občutite zadovoljstvo, ste lahko utrujeni, toda nikoli izčrpani. Izčrpanost pogosto povzroči pritisk, ki ga nalagate sami ali pa dovolite, da ga ustvarjajo drugi. Morda se želite pred kom dokazati, ali prikriti svoje mnenje? Kalni izviri so perfekcionizem, častihlepje, potreba po priljubljenosti. Mnogi kalni izviri prihajajo iz naše življenjske zgodbe. Preden greste na delo, stopite v stik z jasnim izvirom v sebi in delo ne bo več tako naporno. Služiti pomeni prebujati življenje v ljudeh. Služiti življenju, ki se želi razcveteti v njih. To je nesebična služba, je pa tudi služba, za katero smemo biti vedno znova hvaležni. Ko vidim, kako se sodelavec veseli svojega dela, ko nekdo vzravnan odhaja od mene, takrat prebujam v ljudeh življenje in sem tudi sam obdarovan.

    Odlomki iz knjige patra Anselma Grüna Življenje in poklic, v kateri govori o poklicu, tegobah, ter o tem, kako nas delo lahko tudi izpolni v življenju.

  97. Miro says:

    POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN SE PO NJEJ RAVNAJMO

    »NE BODI PREHITER S SVOJIMI USTI, TVOJE SRCE NAJ SE NE PRENAGLI,
    KADAR HOČEŠ IZREČI BESEDO PRED BOGOM. BOG JE NAMREČ V NEBESIH,
    TI PA SI NA ZEMLJI, ZATO NAJ BO TVOJIH BESED MALO.«

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=3&zf=850&t=5#O+govorjenju+in+mol%E8anju

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  98. Miro says:

    PONOVNO SPOMNIMO, DA NE BOMO IZPRED NAŠIH DUHOVNIH OČI IZGUBILI DNEVNO
    BOŽJO BESEDO, KI JE PO GOSPODOVI MILOSTI NAJBOLJ ZDRAVILNA IN ODREŠUJOČA.

    BOŽJA BESEDA ZA TOREK, 20. SEPTEMBRA 2022

    Več o tem na: https://hozana.si/

    BOŽJE USMILJENJE, KI SI NAM DALO PRESVETO DEVICO MARIJO ZA MATER USMILJENJA,
    ZAUPAMO VATE!

  99. Miro says:

    SVETOPISEMSKI STAVEK, KI VAM PO TRAVMATIČNEM DOGODKU LAHKO POMAGA OZDRAVETI (Aleteia)

    TA STAVEK BO POTOLAŽIL VAŠO UTRUJENO DUŠO

    Travmatični dogodki lahko v naši duši pustijo velike rane, še posebej če smo izgubili ljubljeno osebo ali če zaradi dogodka živimo v strahu.

    V Svetem pismu nas Bog nenehno opominja, naj zaupamo vanj in položimo vse svoje skrbi v njegovo srce. Naš Bog je ljubezen in nas neizmerno ljubi, saj nam želi le najboljše.

    Tukaj je svetopisemski verz, ki lahko pomaga pri procesu zdravljenja in nas opominja, naj Bogu predamo vse svoje stiske in skrbi.

    »VSO SVOJO SKRB VRZITE NANJ, SAJ ON SKRBI ZA VAS.« (1 Pt 5,7)

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2022/09/15/svetopisemski-stavek-ki-vam-po-travmaticnem-dogodku-lahko-pomaga-ozdraveti/

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

  100. janez bobič says:

    Brat Roger Taize: Kaj pomeni evangelizirati?
    V sedanjem času potrošniške družbe smo se naučili, da ne zaupamo tistim, ki nam obljubljajo dobre stvari. V tem kontekstu nas novozavezni glagol »evangelizirati« lahko prestraši. Nerodno nam je predlagati našo vero nekomu drugemu, kot da bi poskušali nekaj prodati. Poleg tega pa tako globoko želimo spoštovati druge, da nočemo zbujati vtisa, da jim vsiljujemo svoje ideje ali da jih hočemo v kaj prepričati. To še posebej velja, ko gre za vprašanja glede tako intimnih stvari, kot je zaupanje v Boga. Toda mar res vemo, kaj Nova zaveza misli z besedo »evangelizirati«?

    V grščini ta glagol EVANGELIZIRATI pomeni »SPOROČATI DOBRO NOVICO«: nekdo, ki je »evangeliziran«, je preprosto nekdo, ki je »ozaveščen, na tekočem«. Glagol se lahko uporablja, ko se sporoča novico o rojstvu, premirju ali izvolitvi novega voditelja. Sam na sebi nima religioznega pomena. Pa vendar so prav to besedo, skoraj preveč vsakdanjo, kristjani uporabljali pri oznanjevanju najbolj dragocenega vidika svoje vere – Kristusovega vstajenja. Zanimivo je, da je beseda postopoma izgubila svoje dopolnilo. Ljudje niso rekli »obvestiti nekoga o Kristusovem vstajenju«, ampak preprosto »evangelizirati nekoga«. To je bilo tako gotovo zato, da so prihranili čas, ampak ta izguba dopolnila ima tudi globlji pomen.

    Oznanjati dobro novico o vstajenju za kristjane ni tako, kot govoriti o doktrini, ki se jo da naučiti na pamet, ali o modrosti, o kateri se da razmišljati. EVANGELIZIRATI POMENI PREDVSEM PRIČEVATI O SPREOBRNITVI ZNOTRAJ, V ČLOVEKU: zaradi Kristusovega vstajenja se je tudi naše vstajenje že začelo; s trpljenjem in smrtjo na Križu nas je Jezus Odrešil po Božjem Načrtu in Spolnjeval Božjo Voljo. S svojim neskončnim spoštovanjem do tistih, ki jih je srečal (kar se da razbrati preko del ozdravljenja, ki jih najdemo v evangelijih), s tem, da je prevzel najnižje mesto, da nihče ne bi bil nižji od njega (to je pomen njegovega krsta), je Jezus Kristus povrnil vrednost in dostojanstvo vsaki osebi. Še več, Jezus je bil z nami v smrti, tako da bi bili mi lahko bližje njemu v njegovi skupnosti z Očetom. Preko te »čudovite zamenjave« (velikonočne liturgije) odkrijemo, da nas Bog v polnosti sprejema in nas je vesel ravno takšnih, kot smo. Kristjani prvih stoletij so to povzeli s temi besedami: »Bog je postal človek, da bi lahko človek postal Bog.« Seveda po Božji Milosti in po Božji Volji, ker nas Bog Ljubi!
    Evangelizirati tako ne pomeni v prvi vrsti nekomu govoriti o Jezusu, ampak, na veliko globlji ravni, to osebo ozavestiti o vrednosti, ki jo ima v Božjih očeh. Evangelizirati pomeni prenašati te besede Boga, ki so zazvenele pet stoletij pred Kristusom: »Drag si v mojih očeh, spoštovan in te ljubim« (Izaija 43,4). Od velikonočnega jutra naprej vemo, da se Bog ni okleval dati vsega, da nikoli ne bi pozabili, kako vredni smo.

    Ali lahko nekoga »evangeliziramo« in obenem spoštujemo njegovo svobodo?
    To, da ljudi ozavestimo glede njihove vrednosti v Božjih očeh, ni nekaj izbirnega. Pavel gre celo tako daleč, da pravi: »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« Zanj je evangelizacija neposredna posledica njegove povezanosti s Kristusom. Preko svojega vstajenja nas Kristus neločljivo združuje z Bogom. Nihče ne more več čutiti, da je izključen iz te skupnosti. In obenem človeštvo ni več razdrobljeno: od vstajenja dalje pripadamo drug drugemu.
    Še vedno pa ostaja vprašanje, kako lahko posredujemo to novico ljudem, ki o Bogu ne vedo ničesar in za katere se zdi, da od Boga nič ne pričakujejo.

    V prvi vrsti s svojo osebno povezanostjo s Kristusom. Pavel je rekel: »Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa« (Gal 3,27). Evangelizacija nas vabi, da začnemo pri sebi. O resničnosti vstajenja najprej pričamo s svojim življenjem, ne z besedami: »Da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da tako pridem do vstajenja od mrtvih« (Flp 3,10–11). Preko našega zaupanja in resničnega veselja zaradi zavedanja, da smo ljubljeni od vsega začetka, Kristus postaja verodostojen v očeh tistih, ki ga ne poznajo.

    Pridejo pa situacije, ko so potrebne besede. Peter to dobro izrazi: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,16). Seveda je potrebno veliko občutljivosti, ko govorimo o tej intimni ljubezni. In včasih je težko najti besede, posebno v situacijah, ko je vera brezobzirno postavljena pod vprašaj. Jezus je to dobro vedel in je rekel svojim učencem: »Kadar vas bodo vlačili pred (…) oblasti, ne skrbite, kako bi se zagovarjali ali kaj bi rekli, kajti Sveti Duh vas bo poučil tisto uro, kaj je treba reči« (Lk 12,11–12).

    Ker je Kristus samega sebe oblekel v človečnost in ker smo mi sami sebe oblekli v Kristusa, se nikoli ne bi smeli bati, da ne bomo vedeli, kaj reči. Kristjani smo poklicani, da ne izbiramo tistih, ki jih bomo ljubili, temveč da sprejemamo vsakogar brez razlike – v tem je velikodušnost, ki je ganljiva, še več, ki pridružuje nekoga v življenje Kristusa. V svojem poklicu služenja delimo svoje oblačilo s tistimi, ki jim služimo, v čemer je majhna podobnost z Jezusom, ki je, ko je umil učencem noge, odložil svoje »oblačilo« (Jn 13,4). Predvsem je nesebičnost naših dejanj tista, ki bo govorila za nas in potrjevala besede, ki jih govorimo.

    V globini človeka obstaja težnja po prisotnosti, tiha želja po občestvu. Nikoli ne pozabimo, da je ta preprosta želja po Bogu že začetek vere. Še več, nihče ni zmožen razumeti celotnega Jezusovega Evangelija v osamljenosti. Vsak od nas mora reči: “V tem edinstvenem občestvu, ki je Cerkev, tisto, česar jaz o veri ne razumem, razumejo drugi in iz tega živijo. Ne opiram se samo na lastno vero, temveč na vero Kristjanov vseh časov, tistih, ki so bili pred nami, od Marije in apostolov, do danes. Dan za dnem se pripravljam na to, da bom svoje zaupanje položil v Skrivnost Vere.”

    Tako postane jasno, da je vera – zaupanje v Boga – preprosta resničnost, tako preprosta, da jo lahko vsakdo prejme. Je kakor tisočkrat ponovljen polet skozi naše celo življenje, do našega zadnjega diha.

    Brat Rogér iz Taizéja

    Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tem-pelj molit: eden je bil farizej, drugi ce-stninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ‘Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.’ Ce-stninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ‘Bog, bodi mi-lostljiv meni grešniku!’ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

    Lukov evangelij 18,9–14

    Hvala Ti brat Rogere, ki si vse svoje življenje posvetil Oznanjevanju in pričeval o Jezusu Učeniku in Odrešeniku.

    • janez bobič says:

      Dopolnitev
      Brat Roger iz Taizéja je bil osrednja duhovna osebnost v življenju mnogih mladih v drugi polovici 20. in na začetku 21. stoletja in je velika duhovna osebnost. Bil je tesen prijatelj papeža Janeza XXIII. in papeža Janeza Pavla II., spoštovale pa so ga tudi svetovne politične in družbene avtoritete. Celo življenje je posvetil oznjanjevanju in ljudem. Ubila ga je duševno motena ženska 16. avgusta 2005 v cerkvi v Taizéju med molitvijo z množico mladih. Skupnost deluje tudi po njegovi smrti. Na položaju priorja ga je nasledil redovni brat Alojz.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.