Članki za dušo

13.612 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   23. aprila, 2020 at 16:26

   Katera je največja Božja zapoved?
   Farizej, ki naj bi bil »strokovnjak za postavo«, je postavil to vprašanje Jezusu (Evangelij po Mateju 22,34–36). »Rekel mu je: ›Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.‹ To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: ›Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.‹ Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki‹« (Evangelij po Mateju 22,37–40, glej tudi Evangelij po Marku 12,28–34). Jezus tukaj navaja dve starozavezni zapovedi, ki povzemata vse zakone in zapovedi v Svetem pismu (Tretja Mojzesova knjiga 19,18; Peta Mojzesova knjiga 6,4–5; 10,12–13). Specifično pove bistvo desetih zapovedi (Druga Mojzesova knjiga 20 in Peta Mojzesova knjiga 5), ki povzema Božje stalno merilo za celotno človeštvo glede odnosov z njim in drug z drugim, namreč popolno in neskončno ljubiti Boga in bližnjega s popolnoma vsemi našimi sposobnostmi, ne da bi enkrat samkrat grešili. Pomanjkanje naše brezhibne ljubeče poslušnosti in nesebičnosti je vzrok za odtujitev med Bogom in človekom in med ljudmi. Naše uporništvo do Boga je pokvarilo vsak odnos. Ko je drug učitelj Mojzesove postave vprašal, kako lahko »doseže večno življenje,« mu je Jezus odgovoril, da mora brezhibno izpolnjevati deset zapovedi, kot so povzete v teh dveh (Evangelij po Luku 10,25–37). Jezus potrjuje, da so Adam in vsi njegovi potomci zavezani k osebni, popolni, natančni in nenehni poslušnosti, z obljubo življenja za izpolnjevanje postave in z obljubo smrti za njeno kršenje. Samo dve zapovedi sta, ki ju moramo izpolnjevati, vendar to vsem spodleti. Celo mnogi samooznanjeni kristjani igrajo farizeja, skušajo upravičiti sebe, tako da zmanjšajo obseg in natančnost Božje moralne postave, da lahko pomirijo svojo vest in krivdo. Prikladno spregledajo ponovljene vse in izključijo tiste, ki jih ne želijo imeti za svojega bližnjega. Jezusov odgovor je svetopisemski odziv na »farizeja« v vseh ljudeh vsepovsod, ki skušajo meriti duhovnost s tem, kako dobro mislijo, da izvajajo samo zunanje, delno, legalistično in hinavsko pobožnjaštvo. Vsak, tako kristjan kot nekristjan, mora v celoti izpolnjevati vse Božje moralne zakone. Merilo, ki ga je Bog postavil za Adama v edenskem vrtu, in je bilo ponovno postavljeno v Mojzesovi postavi, je isto merilo, ki ga zahteva Jezus – popolnost (Tretja Mojzesova knjiga 11,44–45; 19,2; 20,7.26; Peta Mojzesova knjiga 23,12–14; Evangelij po Mateju 5,43–48; Pismo Rimljanom 13,8–10; Pismo Galačanom 5,14; Jakobovo pismo 2,8–13). Vendar nihče, niti resnično na novo rojen kristjan, v katerem prebiva Sveti Duh, ne ljubi resnično in brezhibno Boga z vsemi zmožnostmi, prav tako ne svojega bližnjega enako kakor sebe.

   Če iskreno razložimo Jezusove besede v kontekstu, se srečamo z dejstvom, da povzema celotno Mojzesovo postavo s tema dvema zapovedima. V tem trenutku oznanja postavo, ne evangelij. Jezus hoče, da razumemo, kako nemogoče je za nas, da bi bili brezhibno poslušni. To ni dobra novica. Njegov namen je, da izvoljeni spoznamo, da ker mi vsi vsak dan grešimo v mislih, besedah in dejanjih, ne moremo biti nikoli pravični pred Bogom po svojih zaslugah, zato rabimo Boga. Na ta način Jezus vodi tiste, ki jim je Bog dal milost, da vidijo edino upanje, ki nam je na voljo – Bog opravičuje brezbožneže (Pismo Rimljanom 4,1–8). Neuspeh, da bi popolnoma izpolnjevali Božjo postavo, prinaša njegovo jezo nad vse grešnike. Vendar samo po svoji milosti, samo po daru vere Bog pripiše Kristusovo pravičnost, odpusti prestopke in doseže opravičenje za tiste, ki verujejo (Pismo Rimljanom 4,9–25). »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Pismo Rimljanom 5,8). »Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje. Mojzes namreč piše o pravičnosti, ki je iz postave: Človek, ki to izpolnjuje, bo živel od tega« (Pismo Rimljanom 10,4–5). Vendar nihče ne more brezhibno izpolnjevati pravičnosti iz Mojzesove postave. Zato Bog usmiljeno pravi: »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo. In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen« (Pismo Rimljanom 10,9–13). Kristusov evangelij »je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje … V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere« (Pismo Rimljanom 1,16–17). Jezus nam jasno pove, kaj je najpomembnejša zapoved. Edino vprašanje je, ali resnično in dejansko živimo ti zapovedi? Ali mi (celo kristjani) resnično ljubimo Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vsem umom in z vso močjo in ali res ljubimo svojega bližnjega kakor samega sebe – ves čas in brezhibno? Če smo iskreni do sebe, vemo, da tega ne delamo. Z veseljem priznamo: »Toda preden je nastopila vera, nas je postava držala zaprte pod ključem, v pričakovanju vere, ki naj bi bila razodeta. To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere« (Pismo Galačanom 3,23–24). Samo po Božji milosti spreobrnitve priznavamo svojo grešnost in brezupnost ter se obračamo samo na Kristusa kot naše edino upanje odrešitve. Kot kristjani, celo ko se trudimo v sodelovanju z močjo Svetega Duha, ki prebiva v nas, delamo samo majhne korake do ljubezni do Boga in svojega bližnjega. Zagotovo nikoli izkustveno ne dosežemo merila popolnosti, imenovanega v teh dveh zapovedih. Celo najbolj predani in popolnoma posvečeni kristjani nikoli ne dosežejo tega, da bi ljubili Boga z vsem srcem, dušo, umom in močjo v tem življenju (Pismo Rimljanom 7). Še dobro, da Bog pri kristjanih išče napredek, ne popolnost (Prvo pismo Timoteju 4,15). Ko naše srce in um postopoma spreminja Sveti Duh, ki prebiva v nas, se lahko izboljšamo v ljubezni do Boga in do drugih (Pismo Rimljanom 12; Prvo Petrovo pismo 1,13–16). A dokler smo v tem padlem, zemeljskem telesu, ki ga je pokvaril greh, ne bomo tega nikoli popolno storili. Ne obupujte nad svojimi porazi in ne bodite hinavci, tako da trdite, da delate nekaj, česar ne (Jakobovo pismo 2,8–13). Raje pustite, da vas neuspeh pripelje nazaj h Kristusovemu križu, kjer je umrl za svoje ljudi za njihov greh nepopolne ljubezni do Boga in do drugih. Veselite se v svoji bitki proti preostanku greha, ki prebiva v vas, in se zavedajte, da imate zagotovljeno odrešitev s pripisano Kristusovo pravičnostjo, ne po kakršni koli svoji zaslugi (preučujmo in se poglobimo tudi v branje Pisma Rimljanom 6–8).

   Gotquestionsnajvecjazapoved

   Addendum

   Kdaj, zakaj in kako nas Gospod Bog vzgaja, kadar grešimo? Kajn se lahko naučimo iz preizkupšenj zaradi grehov?
   Bog nam dovoljuje, da se sami svobodno odločamo, vendar pričakuje, da bomo spolnjevali Božjo Voljo in Verovali v Jezusa ter živeli kot Jezus. Edina odločitev, katero Bog ne želi, da jo sprejemamo je, da grešimo in nasprotujemo njegovi volji in tako žalimo Boga, ki je Ljubezen. Bog želi, da sprejemamo odločitve, ki so v skladu z njegovo voljo. Torej, kako veš, kakšna je Božja volja zate? Če hodiš tesno z Gospodom in resnično hrepeniš po njegovi volji za tvoje življenje – bo Bog položil njegove želje v tvoje srce. Ključ vsega je, želeti si Božjo voljo in ne svojo. „Razveseljuj se v GOSPODU, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce.” (Psalm 37:4). Če Sveto pismo ne govori proti in če lahko resnično koristi tvoji duhovnosti – potem ti Sveto pismo dovoljuje, da se sam odločaš in da poslušaš svoje srce. Človek marsikaj, kar se mu dogaja ne zna razložiti/razumeti, saj razmišlja po človeško in ne po Božje. Prosimo Svetega Duha za navdih in razsvetljenje in Vodstvo, da bomo vedeli kaj je prav in kaj ne.

   Božja vzgoja je življenjsko dejstvo, za katerega se kristjani pogosto ne menijo. Pogosto se pritožujemo nad okoliščinami svojega življenja, ne da bi spoznali, da so to posledice našega lastnega greha in so del Gospodove ljubeče, milostne vzgoje, ki smo je zaradi tega greha deležni. Ta vase zaverovana nevednost lahko prispeva k temu, da se v življenju verujočega utrdi ponavljajoč se greh, ki za seboj potegne še več vzgoje. Božje vzgoje ne smemo zamenjevati z brezčutnim kaznovanjem. Božja vzgoja je izraz Božje ljubezni do verujočih in njegovega posvečujočega dela, s katerim Bog vse nas pripelje k svetosti. »Ne zametuj, sin moj, GOSPODOVE vzgoje, njegov opomin naj ti ne bo nadležen. Kajti kogar GOSPOD ljubi, ga opominja in mu hoče dobro kakor oče sinu.« (Pregovori 3,11–12; glej tudi Pismo Hebrejcem 12,5–11.) Bog uporablja preizkuse, preizkušnje in različne druge težavne okoliščine, da bi svojega samovoljnega otroka skesanega pripeljal nazaj k sebi. Cilj Božje vzgoje je zoreča vera in poglabljajoč se odnos (Jakobovo pismo 1,2–4), s tem ko Bog uničuje oblast posameznih grehov nad nami. Gospodova vzgoja v našem življenju deluje v naše dobro in v njegovo slavo. Bog želi, da živimo v svetosti in v svojem življenju odražamo novo naravo, ki nam jo je dal: »Kot otroci poslušnosti se ne prilagajajte prejšnjim željam, ki ste jih imeli v svoji nevednosti, marveč bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti, kakor je svet tisti, ki vas je poklical, saj je pisano: Bodite sveti, ker sem jaz svet.« (Prvo Petrovo pismo 1,14–16)

   Spreobrnimo se, pokesajmo se grehov in obljubimo Očetu, da se bomo poboljušali tako, da bomo prosili za Božjo Vodstvo in Pomoč. Brez Boga nismo Nič in ne moremo narediti Nič. Bog pridi in nam pomagaj ter nas Odreši vseh Preizkušenj.

   Medmrežje Gotquestions et altro

   Odgovori
2. Janez says:

   23. aprila, 2020 at 15:54

   BLAGOR NAM
   Blagor nam. če se bomo, ubogi grešniki v duhu,
   znali osvoboditi varljvega zaupanja v denar, materialnost in bogastvo
   in bomo imeli Ljubezen in spoštovanje do revnih in ubogih,
   kakor do svojih bratov, živih podob Kristusa Odrešenika.
   Blagor nam, če se bomo, vzgojeni v blagosti močnih,
   znali odpovedati pogubni sili egoizma, sovraštva in maščevanja
   in če bomo premogli Vero, pogum in modrost,
   da se namesto za strah, ki ga vliva orožje, vojne, žrtve spopadov, lakota in begunci
   raje odločamo za velikodušen Mir med ljudmi in medsebojno odpuščanje za vse krivice,
   za povezanost v sožitju, strpnosti, sočutju, medsebojni pomoči, svobodi in delu,
   za osvobajanje z Dobroto, Usmiljenjem in Ljubeznijo med ljudmi v Miru.
   Bog je tam, kjer se Ljudje Ljubijo ne sovražijo.
   Blagor nam, če sebičnosti in brezobzirnosti mogočnežev ne bomo postavljali za vodilo svojega življenja
   in ne uživanja za njegov smisel in cilj,
   temveč bomo nasprotno, znali odkriti v zmernosti in strpnem sočutju izvir moči,
   v bolečini in trpljenju ter težavah sredstvo Božje Volje in Odrešenja,
   v Molitvi, služenju drugim in pomoči ubogim in revnim najvišjo stopnjo človeške veličine.
   Blagor vsem nam, če bomo nestrpnost, zatiranje in krivice mogočnežev
   raje voljno prenašali in to sprejeli kot svoj križ preizkušenj, kot pa to podpirali in povzročali,
   tako kot naš Odrešenik Jezus Kristus na Golgoti,
   ki nas je z žrtvovanjem na križu Odkupil in Odrešil,
   da bomo tako ravnali v skladu z Božjo Voljo in Pravičnostjo.
   Blagor nam, če bomo znali
   zaradi Božjega Kraljestva odpuščati krivičnežerm in mogočnežem,
   se zanj v Veri in Molitvi pogumno boriti, delati in služiti, trpeti in Ljubiti,
   vse v Večjo Božjo Čast in Slavo ter naše Odrešenje.

   Dopolnjena molitev papeža Pavel VI.

   Odgovori
3. Hvala says:

   23. aprila, 2020 at 15:05

   UČITELJ MOJ!

   UČITI SE IN POSLUŠATI OB JEZUSOVIH NOGAH

   HREPENIM PO UČITELJU, NA KATEREGA BI SE LAHKO OBRNIL, KADARKOLI SI BI ZAŽELEL, PO UČITELJU,
   KI NE DOPUŠČA, DA MI SPLOH KAJ SPREGLEDA, PO UČITELJU , KI JE ZAHTEVEN.
   IŠČEM UČITELJA, KI MI BO POMAGAL, DA OPRAVIM DO KONCA S SVOJIMI NAPAKAMI,
   UČITELJA, KI DAJE SMISEL MOJEMU ŽIVLJENJU,
   UČITELJA, KI ME UČI RAZUMETI SVET.POTREBUJEM UČITELJA, KI MI POMAGA, DA POSTANEM TISTO,
   ZA KAR SEM SPOSOBEN. UČITELJA, KI MI POMAGA, DA OSTANEM ZVEST,
   UČITELJA, KI ME OSVOBAJA MOJIH SKRBI,
   UČITELJA, KI ME OD ZNOTRAJ BOGATI,
   UČITELJA, KI DOPUŠČA, DA PRERASTEM SAMEGA SEBE.

   TEBE IŠČEM, MOJ UČITELJ , KER BI ŽELEL ŽIVETI.
   TU SI TI, JEZUS MOJ.
   ———————————————————————————————————————————————————

   GLEJ TU SEM OB TVOJIH NOGAH.

   UČI ME JEZUS! KAKO NAJ LJUBIM SVET,
   KAKO NAJ SE OPIRAM SAMO NA TVOJE RAME ,
   DA MI SVET POSTANE JASEN,
   DA TE NENEHNO GLEDAM,

   JEZUS, MOJ UČITELJ (prepis -iz knjige OČE, Tomislav Ivančič )

   Bog je MODROST, LJUBEZEN, DOBROTA……………….. Če imamo Boga imamo vse. Če Ga prosimo za modrost, nam bo jo dal, učil nas bo , kazal pot in reševal z nami težave . Človek je na tem svetu lahko srečen le, če se je izročil Gospodu in izpolnjuje Njegovo voljo.
   Jezus je rekel Favstini Kowalski: “Blagor tistim, ki se že v zemeljskem življenju potopijo v moje usmiljenje, ker jih ne bo zadela sodba.”

   Odgovori
   • Miro says:

     23. aprila, 2020 at 15:24

     Še kako drži zapisano: BOG JE MODROST, LJUBEZEN, DOBROTA … Če imamo Boga, imamo vse. Kdo mi more dati večjo modrost, ljubezen, dobroto … kot Jezus Kristus, ki je zame/zate šel na križ iz najčistejše ljubezni do nas grešnikov?

     Odgovori
4. Miro says:

   23. aprila, 2020 at 14:54

   V molitvi se ponižno priporočimo Svetemu Duhu, da bi se v življenju oprijeli modrosti, kakršno nas uči živa Božja beseda!

   BOŽJA BESEDA: »MI NISMO PREJELI DUHA SVETA, TEMVEČ DUHA, KI JE IZ BOGA, DA BI MOGLI SPOZNATI TO, KAR NAM JE BOG MILOSTNO PODARIL. TO TUDI GOVORIMO, PA NE Z BESEDAMI, KAKRŠNE UČI ČLOVEŠKA MODROST, AMPAK KAKRŠNE UČI DUH, TAKO DA DUHOVNE STVARI PRESOJAMO Z DUHOVNIMI« (1 Kor 2, 12-13).

   Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Miro says:

   23. aprila, 2020 at 13:39

   DUHOVNI PISATELJ TOMAŽ KEMPČAN: »ZELO NESPAMETEN JE KDOR HREPENI PO DRUGIH REČEH, RAZEN PO TISTIH, KI MU SLUŽIJO V ZVELIČANJE!«

   Vsak človek po naravi hrepeni po znanju; toda kaj ti pomaga znanje brez božjega strahu? Zares, boljši je ponižen kmetič, ki Bogu služi, kakor pa prevzeten modrijan, ki meri pota neba, a samega sebe zanemarja. Kdor samega sebe dobro pozna, sam sebe malo ceni in ni človeške hvale vesel. Ko bi vse vedel, kar je na svetu, pa bi ljubezni ne imel, kaj bi mi pomagalo pred Bogom, ki me bo sodil ne po znanju, ampak po dejanju.

   Ne vdajaj se preveliki vedoželjnosti, zakaj v tem je mnogo raztresenosti in prevare. Učeni imajo radi, da jih drugi vidijo in imajo za modre. Mnogo je reči, katerih znanje duši malo ali nič ne koristi. In zelo nespameten je, kdor hrepeni po drugih rečeh, razen po tistih, ki mu služijo v zveličanje. Veliko besed ne nasiti duše; bogoljubno življenje pa oživlja duha in čista vest daje veliko zaupanje v Boga.

   (iz knjige Hoja za Kristusom, Tomaž Kempčan)

   Odgovori
6. Janez says:

   23. aprila, 2020 at 9:40

   .x.

   Odgovori
7. Janez says:

   23. aprila, 2020 at 9:38

   Nekatera razmišljanja, kako sami sebi pomagati, biti svoj dober prijatelj, da bomo zdravi, srečni in zadovoljni v življenju
   Notranje zdravje, zadovoljstvo in sreča
   Zdrav duh v zdravem telesu ali mens sana in corpore sano. Vsak človek išče načine, kako biti zdrav, srečen in zadovoljen. Odgovor se skriva v notranji stabilni prisotnosti, ki zahteva pripravljenost odpreti vse čute in da se čudimo drobnim stvarem v življenju. Vsak človek naj bo sam sebi največji prjatelj in zaveznik, ki ve kaj hoče in ki si zaupa. Ko imaš sam dovolj moči in energije, jo boš imel tudi za druge. In to je to. Začni pri sebi. Moli Boga in ga prosi za pomoč in vodstvo!

   Skrbi in stres se preveč kopičita in izhod v rešitev se od nas odmika
   Povprečen človek sodobnega sveta je zaskrbljen zaradi mešanice različnih situacij, v kateri so v večji in manjši meri prisotne finančne skrbi, stresno delo, slabi odnosi v službi, odtujenost od partnerja, izguba stika z otroki in pomanjkanje časa za sebe in bližnje. Nezadovoljstvo, občutek, da »ne bom zmogel vsega tega« in strahovi so prve posledice, ki se jim postopoma lahko pridružijo še depresija, anksioznost, različne kronične bolezni brez pojasnjenega vzroka in včasih tudi zlom. S pravočasnim prepoznavanjem občutkov, jasnim zavedanjem svojih čustev in vzrokov za njih, sposobnostjo, da se od občutka in čustva z distanco oddaljimo in nanj pogledamo s »trezno« glavo izven sebe, lahko pomaga stabilizirati notranjo negotovost, krepiti notranjo stabilnost in prispevati k hitrejšemu in bolj učinkovitemu reševanju zapletenih situacij, kar dolgoročno prinese več dobrega počutja. Opazovanje popolnih in nasmejanih obrazov na obcestnih plakatih, TV ekranih in družabnih omrežjih odvrača od resničnega bistva, to je dostojno življenje vsakega, ki ga z veseljem živi in deli z ljudmi, ki so mu blizu. Čudenje vsakdanjim stvarem v naravi, nasmeh sodelavca ali otroka, petje ptic, cvetenje rož in dreves, šumenje vetra, let metulja mimo nas idr., ki jih nenadoma začutimo, zaznamo, vidimo in ki jih preje nismo niti opazili, kaj šele videli. Da prisluhnemo otroku doma, partnerju in drugim ljudem. To so drobna darila za nas. Čakajo nas. Poglejmo jih in se jih zavedajmo. Živeli smo doslej namreč hitro, prehitro eden mimo drugega. Za dosego miru je potrebnih v tišini v naravi nekaj malih korakov, ki jih nakazuje neka pot sprostitve in umiritve in njun blagodejen učinek na sodobnega človeka; saj slednji nenehno nekam hiti, je zaskrbljen in je v stresu. In k nemiru preganja še druge. Zakaj že? Imamo pravico do miru in sreče.

   Različne vloge človeka oziroma, kaj je pravzaprav človek?
   Ljudje imamo v življenju različne vloge. Lahko smo starši, prijatelji, sodelavci, razlikujemo se po poklicih in po odzivih v različnih življenjskih situacijah. Vsi nimamo vseh vlog, oziroma se te v času našega življenja spreminjajo. Kaj bi torej lahko bila skupna rdeča nit, ki nas povezuje ne glede na različne vloge, ki jih imamo v življenju? Ali ta skupna rdeča nit obstaja? Kaj je človek, ko pogledamo nanj iznad vseh vlog, ki jih igra v različnih obdobjih življenja? Kaj v resnici je človek? “Človek je odprt življenjski potencial in življenje je proces uresničevanja tega življenjskega potenciala,” bi povzeli po raznih modrecih. In na tebi je, da narediš kaj iz sebe in iz svojega življenja. Nihče drug ne bo. Prisluhnimo si, kakšni talenti in darovi sposobnosti in lastnosti so v nas in izven nas in preanalizirajmo, kaj hočemo in kam gremo. Ko to vemo in znamo potegniti prioritete bomo preprosto v sebi vedeli kaj, kam, zakaj in kako. Kjer je volja je tudi pot. Simple.

   Povezava telesa, čustev in možganov
   Le malo truda in opazovanja je potrebno, da človek sam in na podlagi lastnega izkustva ugotovi, kakšna je povezava med telesom in možgani. Seveda so izsledki znanosti, medicine in drugih ved nepogrešljivi, a mnogo tega bi lahko razumeli sami, če bi pozorno opazovali odzive telesa ob različnih dogajanjih. Opazujmo, na primer, odziv telesa, ko nas je nečesa strah ali ko imamo tremo. Nihče se nas fizično ne dotakne, ničesar ne vnašamo v svoje telo, a kemične reakcije v telesu in splošen odziv so povsem drugačni kot v sproščenem stanju. Srčni utrip je hitrejši, potimo se, zviša se raven določenih hormonov, ki so značilni za stresna stanja, dihanje je plitko, morda hitrejše in še bi lahko naštevali. Na tem preprostem primeru je jasno in očitno, kako sta um in telo povezana in kako um vpliva na telo. Psiche et soma. Še več, razlogi, zakaj občutimo določena čustvena sanja pri tem niso bistvenega pomena. Telo ne vpraša, kdo me je razjezil, užalil ali prizadel. Niti ne vpraša po razlogih, zakaj je to tega prišlo. Lahko rečemo, da smo se upravičeno razjezili ali celo, da je bila ta oseba krivična do nas, nepoštena in še kaj. Toda to ne spremeni dejstva, da bo naše telo odreagiralo na način, ki ga sprožijo misli povezano z jezo. Ko je Buda npr. dejal: »Nihče te ne bo kaznoval zaradi jeze, temveč te bo jeza kaznovala sama po sebi«, je govoril prav o dejstvu, da s svojimi mislimi sami sebi pripravljamo neke napitke, ki so telesu bodisi koristni bodisi škodljivi. Danes je popularno govoriti o tem, kako je potrebno imeti rad samega sebe. Toda zgornji zapis pove, da je ljubezen do sebe povezana z odnosom, ki ga imamo do drugih ljudi. Kakor razmišljamo o drugih, takšno realnost ustvarjamo v sebi. Sovraštvo, zamera in jeza so trpinčenje samega sebe. Pa vendar zakaj? Ko gledamo na ljudi s strpnostjo, sočutjem in z razumevanjem, oziroma, ko razumemo njihove zmožnosti in omejitve ter nismo užaljeni, ker ne zmorejo ali ne znajo več in ker ne ravnajo drugače, kot ravnajo, si s tem prihranimo marsikatero negativno čustvo in posledično tudi telesno težavo. Strpni smo, ne.
    
   Kaj je pomembnejše glava ali srce ? Kar oboje je potrebno za harmonijo
   Nekateri prisegajo na to, da jih vodi razum, da se odločajo z razmišljanjem, drugi delujejo bolj instinktivno in rečejo, da njih vodi srce. Verjetno v različnih trenutkih prevladuje eno ali drugo, a vendar obstaja ultimativni odločevalec, da nekdo poseže po nezdravi hrani, se prepusti zasvojenosti, zboli ali se kako drugače vda, drug pa se bori z vsakodnevnimi izzivi na drugačen način. Ko kupimo npr. karto za vlak, vemo, kam se želimo peljati. Človek pa pogosto deluje tako, da stori določeno dejanje (kupi karto za smer dogajanja), kasneje pa se pritožuje, kam je njegov vlak pripeljal. Premalo se zavedamo, da sami kupujemo karte za svoja potovanja v življenju, da pogosto brezglavo stopamo na vlak, čigar smer nam kasneje ni všeč in si je ne želimo ozroma spoznamo, da je bila sprejeta napačna odločitev, ki smo jo premalo premislili. Svojo slepoto kasneje (krivično) pripisujemo »delovanju s srcem« rekoč, da nas je vodilo srce. Toda srce in neodgovorno ter slepo ravnanje niso eno in isto.
   Razmislek ali »glava« je torej tisti del, ko smo zmožni dojeti povezave med vzrokom in posledico naših dejanj, ko lahko tudi vnaprej predvidimo, kam nas bo odpeljal določen vlak ali dejanje. Razmislek ne pomeni nič drugega kot budnost (lat. vigilantibus sum). Vidimo, razumemo, dojemamo, znamo povezovati. S tem pa smo učinkovitejši pri reševanju problemov, smo bolj ustvarjalni in ravnamo optimalno v dani situaciji. In srce? Vedno obstaja znanje nad znanjem. Nekdo zna več kot mi jaz/mi. Ne glede na to, koliko smo se naučili in kaj vse že vemo, vedno bo nekaj večjega, višjega, do tedaj neznanega. Znanje je pot, ki nima svojega konca. Kdor pravi, da je prišel do cilja, ni povedal prav, saj je pot še dolga in mi smo potniki. Zato vsakič, ko stopamo v nekaj novega, potrebujemo pogum srca. Ne moremo vedeti z gotovostjo, napake bodo prav gotovo na obzorju, varnosti ni, zavetja ni … A srce je tisto, ki te čez vse te dvome pripelje. Le v Bogu se umiri moja duša in počije moje srce. On nas uči ljubezni, skromnosti in ponižnosti.

   Kako je videti človek v harmoniji?
   Človek v harmoniji, kaj je že to? Ko ga srečamo in po neki čudni usodi še prepoznamo, smo presenečeni. Ker takšni ljudje so izven vseh spektaklov in povprečnih pričakovanj ljudi. Najdemo jih v vseh poklicih ali pozicijah. Človek v harmoniji nikakor ni vezan le na odmaknjeno življenje v naravi, temveč je lahko sredi poslovnega, delovnega, političnega dogajanja ali lahko ima zelo odgovorne naloge. Prav tako ni nujno, da svoje znanje ubesedi v »duhovno« besedišče. Lahko je živahen ali bolj mirne narave, lahko je takšnih ali drugačnih značajskih potez, toda nekatere črte so tem ljudem vendarle skupne. In ena od teh je, da z umirjenostjo duha in zaupanjem v Boga sprejemajo spreminjanje zunanjih dogodkov. Naj bo uspeh ali neuspeh, vzpon ali padec, polom ali rast, umirjenost njihovega duha je vedno prisotna. Neločljivo povezanost s svetom ne občutijo le na abstraktni ravni ali v teoriji, temveč v čisto vsakdanjih in praktičnih primerih. Razumejo namreč, da je njegov odnos do sveta in ljudi tisto, kar jim prinaša mir ali nemir. Tak človek ravna etično , z razumevanjem in z dobroto. Vendar njegovo etično ravnanje ne izvira iz ega dobrote in ne iz povprečne morale, temveč iz globokega zavedanja, da je vse, kar stori okolici, storjeno njemu samemu. Smo del velikega, živega vesoljstva, ki ga je ustvaril Gospod Bog. Če mislimo, da lahko prizadenemo drugega človeka ali drugo živo bitje, ne da bi prizadeli sebe, se žalostno motimo. Ko smo odprti in razsvetljeni od Njega po Njegovi Milosti in ko res vidimo ne le opazimo stvari okrog nas, ko slišimo ptičje petje, žuborenje potočka, vidimo ljudi okrog nas, vidimo gozd, travnike in planine v daljavi, sonce ki sveti in rožo v vazi poleg nas, ki nam jo je prinesel sosedov otrok, si lahko rečeno: »To sem jaz, to je del mene«. Povezani smo z vsemi stvarmi in če pošiljamo pozitivno energijo, smo osredotočeni na vse to, pošiljamo ljubeznive vibracije okrog sebe, smo srečni. Ganz einfach. In Bog bo blagoslovil naša pota. Živimo po Evangeliju, ker takrat Dajemo in Ljubimo.
   Za vse imamo čas, le za Boga in za bližnje ter zase nam ga zmanjka. Naredimo potrebne spremembe, začnimo pa pri sebi! Splačalo se bo in bolj bomo umirjeni, srečni in zadovoljni. Molimo in prosimo Boga za Milost in Navdih ter Božje Vodstvo, da bodo vsi naši človeški napori blagoslovljeni!

   Vzemi si čas zase in za druge
   Imej čas za delo – to je ključ do uspeha.
   Imej čas za razmišljanje – to je izvor moči.
   Imej čas za igro – to je skrivnost mladosti.
   Imej čas za prijateljstvo – to je pot do sreče.
   Imej čas za sanjarjenje – to je pot k zvezdam.
   Imej čas, da ljubiš in da te ljubijo – to ni le privilegij elite ampak vsakega od nas.
   Imej čas, da gledaš okrog sebe – škoda je dneva za sebičnost.
   Imej čas za smeh – kajti, to je glasba duše.
   Imej čas za Boga, da bo blagoslovil vse tvoje delo in življenje!

   Lat. Verbum laudatur, si factum sequatur. Beseda je vredna pohvale, če ji sledi dejanje.

   Preštudirani razni prispevki iz razne strokovne literature (npr. prof. dr. Anton Trstenjak, dr. Janžekovič et altri) in lastna razmišljanja. Janez

   Odgovori
8. Janez says:

   22. aprila, 2020 at 21:11

   Papež Frančišek: Mati Terezija je bila vse življenje velikodušna delivka Božjega Usmiljenja in Ljubezni med uboge

   »Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod?« (Mdr 9,13). To vprašanje iz Knjige modrosti, ki smo ga slišali v prvem berilu, nam prikaže naše življenje kot skrivnost, katere ključ za razumevanje ni v naši lasti. Protagonista zgodovine sta vedno dva: z ene strani Bog, z druge pa ljudje. Naša naloga je, da zaznamo Božji klic in potem sprejmemo njegovo voljo. Toda, da bi jo sprejeli brez oklevanja, se vprašajmo: kakšna je Božja volja?« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo na Trgu sv. Petra potem, ko je Terezijo iz Kalkute razglasil za sveto.

   V istem modrostnem odlomku najdemo odgovor: »Ljudje so poučeni o tem, kaj ti je po volji (Mdr 9,18). Da bi preverili Božji klic, se moramo vprašati in razumeti, kaj mu je všeč. Preroki tolikokrat oznanjajo, kaj je všeč Gospodu. Njihovo besedilo najde posrečeno sintezo v izrazu: »Usmiljenja hočem in ne daritve« (Oz 6,6; Mt 9,13). Bogu je všeč vsako delo usmiljenja, saj v bratih, ki jim pomagamo, prepoznamo obličje Boga, ki ga nihče ne more videti (prim. Jn 1,18). Vselej, kadar se sklonimo k potrebam bratov, damo jesti in piti Jezusu; oblečemo, podpiramo in obiskujemo Božjega Sina (prim. Mt 25,40). S tem smo se konkretno dotaknili Kristusovega mesa.

   Poklicani smo torej, da v oprijemljivo govorico prevedemo to, kar kličemo v molitvi in izpovedujemo v veri. Dobrota nima alternative. Vsi, ki vstopijo v službo bratov – pa čeprav se tega ne zavedajo –, ljubijo Boga (prim. 1 Jn 3,16-18; Jak 2,14-18). Vendar pa krščansko življenje ni zgolj pomoč, ki jo nudimo v trenutku potrebe. Ko bi bilo tako, bi bilo to seveda lépo čutenje človeške solidarnosti, ki prinese neposredno olajšanje, bilo pa bi jalovo, ker bi bilo brez korenin. Zavzetost, ki jo zahteva Gospod, je – nasprotno – poklicanost za dejavno ljubezen, s katero vsak Kristusov učenec postavi v njegovo službo vse svoje življenje, da bi vsak dan rasel v ljubezni.

   V evangeliju smo slišali, da »so z Jezusom potovale velike množice« (Lk 14,25). Danes te »velike množice« predstavlja širni svet prostovoljstva, ki se je zbral tukaj ob jubileju usmiljenja. Vi ste tista množica, ki hodi za Učiteljem in ki njegovo oprijemljivo ljubezen do vsakega človeka dela vidno. Ponavljam vam besede apostola Pavla: »Tvoja dejavna ljubezen me je navdala z velikim veseljem in s tolažbo, o brat, kajti po tebi so se srca svetih odpočila« (Flm 7). Koliko src potolažijo prostovoljci! Koliko rok podprejo; koliko solza obrišejo; koliko ljubezni je izlite v skrito, ponižno in nesebično služenje! Tako hvalevredno služenje ponudi glas veri in izrazi usmiljenje Očeta, ki se tako približa tistim, ki so v potrebi.

   Hoditi za Jezusom je resna in obenem vesela naloga. Zahteva korenite odločitve in pogum, da prepoznamo božanskega Učitelja v najbolj ubogem in škartiranem od življenja in da stopimo v njegovo službo. Zato prostovoljci, ki služijo najbolj odrinjenim in potrebnim iz ljubezni do Jezusa, ne pričakujejo nobene zahvale in nobene usluge, ampak se temu odpovedujejo, ker so našli pravo ljubezen. Vsak od nas lahko reče, kakor mi je Gospod prišel naproti in se sklonil k meni v trenutku, ko sem ga potreboval, tako grem tudi jaz naproti Njemu in se sklanjam k tistim, ki so izgubili vero ali pa živijo, kot da Boga ne bi bilo, k mladim brez vrednot in idealov, k družinam v krizi, k bolnikom in jetnikom, k beguncem in pregnancem, k šibkim in izpostavljenim v telesu in duhu, k mladoletnikom, prepuščenim sebi, pa tudi k zapuščenim starostnikom. Kjerkoli se roka steguje po pomoč, da bi se človek postavil na noge, tam moramo biti navzoči, tam mora biti navzoča Cerkev, ki podpira in daje upanje. To govorim z živim spomniom na Gospodovo roko, ki se je stegnila k meni, ko sem ležal na zemlji.

   Mati Terezija je bila vse življenje velikodušna delivka Božjega usmiljenja in Božje Ljubezni, saj je bila vsem ubogim na voljo, tako da je sprejemala in branila človeško življenje, tudi nerojeno, zapuščeno in zavrženo. Zavzela se je za obrambo življenja, ko je nenehno oznanjala, da je »tisti, ki še ni rojen, najšibkejši, najmanjši, najbolj potreben usmiljenja.« Sklanjala se je nad bolne in umirajoče, ki so jih pustili umirati na robu ceste, in jim priznavala dostojanstvo, ki jim ga je dal Bog; njegov glas je dala slišati mogočnikom tega sveta, da bi priznali svojo krivdo za kriminalno revščino, ki so jo ustvarili oni sami. Usmiljenje je bilo zanjo »sol«, ki daje okus vsakemu njenemu delu, in »luč«, ki je razsvetljevala temo tistih, ki niso imeli več niti solza, da bi objokovali svojo revščino in trpljenje.

   Njeno poslanstvo na obrobjih mest in na obrobjih življenja ostaja v naših dneh kot zgovorno pričevanje Božje bližine najrevnejših med revnimi. Danes izročam to vidno podobo žene in redovnice vsemu svetu prostovoljstva: ona naj bo vaš zgled svetosti! Mislim, da bomo imeli težave reči ji sveta Terezija, saj je tako blizu nam, da jo bomo še naprej spontano klicali Mati Terezija. Ta neutrudna delavka usmiljenja naj nam pomaga, da bomo vedno bolj razumeli, da je edino merilo za naše ravnanje zastonjska ljubezen, osvobojena vsake ideologije in vsake vezi, ki se razliva na vse, ne glede na jezik, kulturo, raso ali vero. Mati Terezija je rada rekla: »Morda ne govorim njihovega jezika, lahko pa se nasmehnem.« Nosímo v srcu njen nasmeh in ga dajmo vsem, ki jih srečamo. Tako bomo odprli obzorja veselja in upanja tolikim ljudem, ki so izgubili zaupanje in potrebujejo razumevanje in nežnost. Pojdite in oznanjajte Jezusov Evangelij Ljubezni in Božjega Usmiljenja med ljudi. Težje je hoditi po Poti h Kristusu in biti podoben Jezusu, kot le govoriti o tem in nič dobrega narediti za soljudi. Ljubezen je dejavna ali je pa ni. Bog je Ljubezen. Acta non Verba ali potrebna so dejanja ne besede!

   Papež Frančišek

   Odgovori
9. Janez says:

   22. aprila, 2020 at 20:54

   Intervju z ljubljanskim pomožnim škofom msgr. dr. Antonom Jamnikom ob veliki noči dne 12. 4. 2020

   Zdi, da se v teh razmerah koronavirusa poučitimo kot v nekem kaotičnem stanju, negotovosti, izgubljenosti, strahu… kaj storiti?
   Ker je v zadnjih dnevih in tednih več časa branje, sem iz knjige, ki jo prebiram izpisal misel: »Kup kamenja preneha biti samo kup kamenja v trenutku, ko ga pogleda nekdo, ki nosi v duhu podobo katedrale!« (A. de Saint-Exupery). Kako gledano torej na »ta kup kamenja – epidemijo virusa«. Ali nosimo v sebi podobo katedrale, ali pa še povečujemo kaotičnosti? Ali dovolimo in sprejemo, da nas navdihne Neskončni Arhitekt, Stvarnik katedrale planeta Zemlja in neskončnih galaksij? Vsa vprašanja, še posebej tista najtežja, ki prihaja iz sveta okoli nas – in ta so zdaj v času pandemije popolnoma blizu, – so vedno vprašanje o nas samih: Kje sem? Kakšna je moja srčna odločitev? Ali sem dovolj iskren in ponižen, da spoznam vso krhkost svojega bivanja?

   Ali ni svet nenadoma postal tako majhen v času koronavirusa?
   To ni lokalna tema Slovenije, Evrope, Amerike ali Kitajske, ampak je izrazito globalna, saj je človestvo našega planeta povezalo med seboj v mnogih plemenitih dejanjih a žal tudi v medsebojni brezbrižnosti… V hipu bolj živo in očitno doživljamo kar se dogaja že desetletja: kjerkoli živimo na tem planetu smo bolj kot smo kadarkoli misli odvisni in pogojeni drug z drugim, in to tako v dobrih in plemenitih dejanjih in odgovornosti za skupno dobro, kot tudi v sem slabem, ki se kaže v strahoviti tekmovalnosti, omami želji po neprestanem napredku ter neizprosni in kruti logiki, ki v središče človeške zgodovine postavlja kapital, človek je pa vse bolj suženj tega. Saj vse to se je dogajalo že prej, epidemija koronavirusa je to samo nekoliko bolj jasno razgalila ter pokazala, kaj počnemo s tem našim planetom ter drug z drugim…

   Kaj pa Azija, Kitajska, Južna Koreja, Vietnam Singapur in seveda, kaj se dogaja v Severni Koreji?
   Ko tole pišem, se iz dneva v dan, oziroma iz ure v uro, spreminja situacija v svetu, vedno bolj resne so stvari v Sloveniji, Evropi, Ameriki… v Aziji se stvari nekoliko umirjajo… Ko smo s prijatelji v Južni Koreji in na Kitajskem povezani po internetu in brezplačnih telefonskih klicih, mi razlagajo samo to: zdaj lahko stopimo ven iz stanovanj, gremo morda po ulici, v parke še nikakor ne. Izletov in potovanj ali romanj absolutno ni. Ampak upamo, molimo, se pogovarjamo. Za Azijske dežele, posebej za Kitajsko, Korejo je značilen »duh skupnega dobrega za družbo«, v Evropi, ZDA je značilen strašen individualizen, v središče je postavljen »Jaz« – sodobni narcis«. To je ena od razlag zakaj so uspeli na Kitajskem in Koreji virus tako omejiti ali vsaj ublažiti še težje posledice. Istočasno pa mi prijatelji iz Azije sporočajo, da nevarnost še nikakor ni mimo, saj je ogormno različnih teorij različnih znanstvenikov. Toda prav nihče si ne upa jasno trditi, ali se bom morda pojavil nov val, nova nevarnost.

   In Severna Koreja? Kaj so dogaja tam?
   Prihajajo zelo različne informacije. Tako prijatelji iz Seula, Šanghaja, Singapurja, pa tudi iz Pekinga mi pišejo, da je verjetno v Severni Koreji zelo hudo, da je verjetno okuženih na desettisoče ljudi, da jih je gotovo več tisoč umrlo, da je zdravstveni sistem že v normalnih razmerah popolnoma nemogoč in pod vsakim nivojem in resnimi standardi. Kljub temu, da je Severna Koreja, gledano na svetovne razmere, država, ki velja za skoraj »popolni zapor«. Ampak ne smemo pozabiti, da določeno število ljudi dela v Rusiji, da so povezani s Kitajsko.

   Kaj pa Indija? Zdi se, da je v zadnjih dnevih tudi tam situacija vedno bolj resna?
   Res je. Ravno v zadnjih dnevih, ko pišem odgovore na vaša vprašanja, sem prejel več mailov in telefonskih klicev iz New Delhija. Predvsem pa Mumbaia, in juga Indije, Kerale. Miljarda tristo milijonov Indijcev je v karanteni, a si to sploh lahko predstavljamo v naših razmerah, kjer je glede na desetmiljonska mesta v Indiji (pa tudi na Kitajskem, ali Južni Koreji), celotna Slovenija kot malo večja vas. Najhuje je na severu, predvsem glavnem mestu, najhuje pa v najbolj revnih predelih velikih mest. Največja revna četrt na svetu v Mumbaiju – »slum« v katerih več kot milijon ljudi v popolni bedi. Morda se spomnite tega iz filma Revni milijonar. Kolege v Mumabiu strašno skrbi, kaj se dogaja tam, pravih informacij ni, bolezni je že itak v običajnih okoliščinah veliko, ogromno smrti vsak dan. Kaj pa sedaj v času koronavirusa? Slum je dobesedno zastražen. Ali bo sploh kdo izvedel za vse umrle? Pa Pakistan, ki meji z Indijo je prav »bomba« za koronavirus, in na drugi strani Bangladeš.

   Če se ustaviva najprej pri problemu sodobnega človeka predvsem v sodobni neoliberalistični družbi in se sedaj v času koronavirusa še posebej kaže… V čem je ta bistveni problem po vašem mnenju?
   Krik človeka po ljubezni: nimam človeka, nisem potreben nikomur. To je jedro problema v liberalistični družbi egoizma, denarja-kapitala, moči, uživanja in človek je strašno sam… to je bilo že desetletja pred koronavirusom, zdaj se to še samo bolj očitno kaže. In v čem vidim rešitev. Naj odgovorim z Sveti pismom, ki ima univerzalno sporočilo za ljudi vseh mogočih religij in prepričanj. Množica zdravih in bolnih, govori evangelist Janez v 5. poglavju svojega evangelija, ko opiše ozdravljenja bolnega oz. hromega človeka, ki je popolnoma zapuščen v bolezni že 38 let – in Jezus ga opazi, ga vidi ter se sreča z njim! Ob vodi eni hodijo in prerivajo, govorijo, se prehitevajo, kličejo, drugi zopet opazujejo vrvež in z očmi iščejo in prosijo za sočutje in pomoč. Morda celo preklinjajo svojo nesrečo in zdravje zdravih. Na prvi pogled so vsi obrazi enaki, tukaj je vse nejasno. tukaj ni človeka, tu je zgolj množica v kateri posameznik ostaja sam. Tako je bilo takrat v Betesdi, težko je bilo v tej množici izluščiti nekaj človeškega. Težko je biti človek z obrazom, ki govori o samostojni osebnosti. In v taki čredniški poplitveni množici je velika nevarnost, da človek izgubi veselje do življenja.

   Theillard de Chardin je dejal, da je največja težava za človeštvo ne toliko lakota, kuga, bolezni ali kaj podobnega, ampak tista duhovna bolezen to je: izguba veselja do življenja, do radosti bivanja.
   Temu bi lahko rekli neke vrste »vseenost«, apatičnost in malodušje, ki je na meji neke življenjske utrujenosti. Navidez je vse je v množici vse živo, vse se giblje, vse nekaj počne, nekaj govori in se z nečim zabava. Če bi pa hotel ob vsem tem poiskati nekaj skupnega, si vznemirjen, ker tega ni. In vse to se odvija tudi danes med nami. Polagoma in nezavedno se nalezemo tega duha. Morda se navadimo, da nas drugi ne skrbijo, zdi se nam nespodobno »vtikati se v njihovo bolezen«, nemoderno je biti zaskrbljen za človeka poleg sebe. To je velik problem sodobne individualistične in egoistične družbe!

   Torej menite, da je zdaj, v času koronavirusa, še bolj očitna stiska osamljenega človeka, oziroma kot ste dali naslov svoj knjigi, da »živimo v svetu osamljenih tujce«?
   Natančno to bi rad poudaril. Biti čisto sam s svojimi problemi, krik: »nimam človeka« je torej bistvo problema v Betesdi Janezovega evangelija in sodobni družbi. Kaj je pravzaprav glavna bolečina človeka, ki ga Jezus ozdravi, pa najbrž tudi vseh ostalih? Rešitev se skriva v odgovoru na Jezusovo vprašanje »Če bi rad ozdravil?« ko mu bolni odgovori: nimam človeka. Problem je torej v tem, da je sam s svojimi problemi, da okrog njega tekajo človeške postave, tudi ogledujejo ga, morda celo vprašajo po njegovi bolezni, vendar je to le radovednost, ki ga še vedno pušča samega in praznega. Bolnik je čisto sam, nikogar ni ob njem. Torej, še veliko hujša in bolj tragična od telesne bolezni je socialna osamljenost, izločenost iz družbenega življenja, biti čisto sam v množici bolnih in zdravih. V sodobni družbi vlada občutek nepripadnosti, nikamor na spada, nikogar nima, nihče se ne čuti odgovornega za bolnika, nikomur ni potreben.

   Kaj menite, ali je zdaj v času koronavirusa več možnosti za »srečanja«, čeprav prek interneta, videokonferenc itd. se bomo morda koga spomnili, ki smo ga že davno potisnili v pozabo?
   Ja, to je velika priložnost za vse nas in nov izziv, da se malo prebudimo iz že utečenih struktur in rutine, kjer je pogosto malo prostora za evangeljskega duha. Torej naj odgovorim še naprej z apostolom Janezom. Veliko ljudi je šlo tisti dan mimo tega bolnega človeka, vsi so ga spregledali, niso imeli časa za njega, toda potem pride on, ki ne more mimo brezbrižno. V svojem čutu in skrbi za človeka je čutil bolečino sočloveka. Ustavil se je. Zadržal je svoj korak, se sklonil, prisluhnil njegovi besedi sredi hrupa, ki ga povzroča mnočica. Ne prepusti se čredniškemu toku, ampak se posveti človeku… ta človek s svojo boleznijo, s svojim problemom je bil tistemu trenutku zanj najbolj pomembno bitje, zato se mu popolnoma posveti, dejansko se res z »dušo in telesom ustavi pri njem«. V običajnem življenju se dogaja, da tekamo drug mimo drugega in tudi bolnika sploh ne opazimo, ker smo se na vse skupaj, tudi na to bedo življenja že kar navadili, tako da nas sploh več ne vznemirja. Čas pandemije koronavirusa, upam da nas je prebudil iz tega dremeža, spanja, odtujenosti in individualizma.

   Torej menite, da v običajnem življenju sicer živimo v množici, vsak dan srečamo veliko ljudi, na koncu dneva pa je človek čisto sam. Kaj je narobe v tej družbi?
   Videti človeka, se srečati z njim, se ustaviti, si podariti čas, to je tisto najbolj dragoceno kar lahko naredimo. Apostol Janez pojasni na mnogih mestih v svojem evangeliju, da Jezus »vidi« prav tistega, ki je najbolj trpi. Začne z najtežjim problemom, ne izogiba se težkih situacij, ne beži pred problemom človeka, tudi ne odlaša, češ, saj je jutri še čas. Jezus se ne ustraši, ne »ovinkari«, ne išče izgovorov, gre naravnost, k najbolj temeljnim problemom. In bolnik takoj pokaže, v čem je bistvo njegove bolečine: ne toliko bolezen sama, ampak dejstvo, da nima človeka. Vprašanje za vse nas je: Ali imam odprte oči za sočloveka, sem ga sploh sposoben opaziti, ga vzeti zares, mu prisluhniti, ga razumeti?

   V čem nam je evangeljska zgodba lahko zgled? Kaj se lahko iz nje danes naučimo, še posebej v času te težke preizkušnje pandemije koronavirusa?
   Brezimna množica postane skupnost, občestvo. Ko Jezus pride v to množico, se v tistem trenutku, v tej brezimni gmoti tekanja in brezbrižnosti drug mimo drugega, nekaj bistvenega spremeni: Jezus prinese mednje nekaj osebnega, posveti se jim, množica tedaj postane skupnost, zavlada občutek pripadnosti, sem nekdo in nekomu pripadam, nekdo me potrebuje, me ima rad. Vem torej, zakaj sploh sem. Rodi se nov smisel, vem čemu sem. Jezusova prisotnost brezimno množico spremeni v občestvo.
   Sveto pismo, evangeliji, niso abstraktna teorija, ampak nas resno izzivajo k razmisleku, koliko smo se tudi mi sami predali sodobni »kulturi ugodja, udobja in bega pred odgovornostjo«. Ali je morda nekdo zelo blizu nas, ki mora žal ponavljati besede iz Janezovega evangelija: Nimam človeka. Kot sv. Mater Terezijo iz Kalkute, Gospod tudi nas, ne glede na našo vero, filozofijo, vabi: pridi, bodi moja luč!

   Kaj lahko torej rečete na koncu? V čem je vaše sporočilo za veliko noč 2020?
   Ob vsem dogajanju v globalnem svetu, še posebej sedaj, v času pandemije koronavirusa, je odločilnega pomena, da na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Kristusa, ki ga postavi ženi: »Koga iščeš?« (Jn 20, 15). Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda ti iščeš svojega Boga. Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj poskušali odgovoriti, to je moja in tvoja Velika noč. Marija je prepoznala Jezusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu,ko v njej ponovno odkrije njeno notranje bitje, ko ponovno odkrije v njej svobodo bivanja, ko v njej odkrije bogastvo življenja darov, po katerih Bog kliče vsako osebo v življenje… Želim, da bi prav vsi, vsak s svojo življensjko izkušnjo, s svojo življenjsko zgodbo, z svojimi vprašanji, odkrili to bližino Neskončne Ljubezni!

   Katoliška Cerkev v Sloveniji – Uradna spletna stran Slovenske škofovske konference

   Odgovori
10. Hvala says:

    22. aprila, 2020 at 20:45

    UČITI SE ZAHVALJEVATI BOGU -Hvala

    ZAHVALJEVANJE MOČNO OSVEŽUJE IN PRERAJA ČLOVEKA. PRINAŠA DUŠEVNO ZDRAVJE IN OPTIMIZEM. ZAHVALJEVANJE BOGU HITRO PRIVEDE DO DOŽIVLJANJA BOŽJE NAVZOČNOSTI. “HVALA” JE OSNOVNA ČLOVEKOVA BESEDA. ONA JE ZNAMENJE ČLOVEKOVE VELIČINE IN NJEGOVE NAJGLOBLJE ČLOVEŠKOSTI.

    ZAHVALI SE BOGU, KER JE ŽELEL, DA OBSTAJAŠ. ZAHVALI SE MU ZA VSE, KAR TE JE PRIPELJALO DO TEGA TRENUTKA. ZAHVALI SE ZA STARŠE, PRIJATELJE, SORODNIKE, PROFESORJE, ZDRAVNIKE, SODELAVCE. ZAHVALI SE MU ZA VSE TISTO LEPO, KAR SI SREČAL, VIDEL, DOŽIVEL, DOBIL. ZAHVALI SE MU ZA VSE, KAR SEDAJ VIDIŠ OKOLI SEBE: ZIDOVE HIŠE, MIZO, POSTELJO, SLIKE, ZRAK, SVETLOBO, SONCE, OBLAKE.

    ZAHVALI SE MU ZA VSA OBČUTJA, KI JIH IMAŠ TA TRENUTEK.

    SEDAJ SE MU ZAHVALI TUDI ZA NEGATIVNA DOŽIVETJA, NEGATIVNE ŽIVLJENJSKE IZKUŠNJE. ZAHVALI SE ZA IZGUBE, ZA NEUSPEHE, ZA BOLEZNI, ZA KAKŠNO TRAGEDIJO.

    ZAHVALI SE MU ZA GREHE, V KATERE SI ZABREDEL, KER SO TUDI TI DEL BOŽJEGA NAČRTA ZA TEBE IN TI KAŽEJO , KOLIKŠNO JE BOŽJE USMILJENJE.

    ZAHVALI SE MU TUDI ZA SMRT. TUDI ONA JE TEBI NJEGOV DAR.

    ZAHVALI SE MU ZA VSE, KAR SREČUJEŠ, KO HODIŠ SKOZI DAN.

    ZAHVALJUJ SE MU IZ GLOBINE SRCA, DOKLER NE OBČUTIŠ, KAKO TE PREVZEMA ČUDEŽNA SVOBODA IN GLOBOKA RADOST.

    NATO SE ZAHVALI TUDI VSEM LJUDEM, KI SO TI STORILI DOBRO. ISTOČASNO POSKUŠAJ ODPUSTITI TISTIM, KI SO TI PRIZADEJALI ZLO. ZAHVALI SE BOGU TUDI ZA NJIH.

    IZGOVARJAJ HVALA V GLOBINI SVOJEGA BITJA TAKO, DA ZAHVALJEVANJE POSTANE TVOJE CELOTNO ŽIVLJENJE (prepis iz knjige OČE- dr. Tomislav Ivančić ).

    Odgovori