Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

11.559 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    KAJ POMENI SVETOST

    SVETOST POMENI PRESEGATI SEBE; POMENI POPOLNO ZMAGO NAD VSEMI NAŠIMI STRASTMI;
    POMENI RESNIČNO IN STALNO PREZIRATI SEBE IN ZEMELJSKE STVARI, DOKLER NIMAMO RAJŠI
    UBOŠTVA KOT BOGASTVA, PONIŽANJA BOLJ KOT ČASTI, BOLEČINE BOLJ KOT UŽITKA.
    (sv. pater Pij)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. pater Pij, prosi za nas!

  2. Miro says:

    JEZUS OBTOŽUJE FARIZEJE IN PISMOUKE – GOSPOD, POMAGAJ MI PRITI DO SVOBODE, DA BOM V VSEH OKOLIŠČINAH ODPRT ZATE IN ZA BLIŽNJE, ŠE POSEBEJ, ČE SO V TEŽAVAH

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 11,37-41)

    Ko je to povedal, ga je neki farizej prosil, naj obeduje pri njem. Vstopil je in sedel. Ko je farizej to videl, se je čudil, da se pred jedjo ni umil. Gospod pa mu je rekel: »Vi farizeji sicer res čistite kozarec in krožnik od zunaj, znotraj pa ste polni pohlepa in hudobije. Kako ste nespametni! Ali ni tisti, ki je naredil zunanjost, naredil tudi notranjosti? Dajte raje v miloščino to, kar je znotraj, in glejte, vse vam bo čisto.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+11%2C37-41&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Jezus gre na kosilo k farizeju, vendar si pri tem ne umije rok. Gledam temo in predsodke v srcih farizejev, ki hočejo umazati Jezusa. Znotraj tega je Jezus svoboden in usmerjen na bistveno. Trudil se bom ohraniti čistost srca in izpolniti Božjo voljo. Gospod, pomagaj mi priti do svobode, da bom v vseh okoliščinah odprt zate in za bližnje, še posebej, če so v težavah. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  3. Hvala says:

    SAMO BOG IMA MODROST

    32 Toda on, ki vse ve, jo pozna,
    odkril jo je s svojo pametjo;
    on, ki je utemeljil zemljo za vekomaj,
    jo je napolnil s štirinožnimi živalmi;
    33 on, ki pošilja luč in ta odide,
    ki jo pokliče nazaj in mu je s trepetom pokorna.
    34 Zvezde sijejo na svojih stražarskih mestih in se veselijo;
    pokliče jih, in mu odgovorijo: »Tukaj smo,«
    in z veseljem svetijo zanj, ki jih je naredil.
    36 To je naš Bog,
    drugega z njim ne moremo primerjati.
    37 On je iznašel vse poti vednosti
    in jo je dal Jakobu, svojemu služabniku,
    Izraelu, svojemu ljubemu.
    38 Nato se je prikazala na zemlji
    in je prebivala med ljudmi. Baruh 3, 32-38

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Bar+3%2C+32-38&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

  4. Miro says:

    OD NAS JE ODVISNO, ALI HOČEMO SPREJETI BOŽJO MILOST ALI NE

    BOG NIKOLI NE DELA NASILJA NAD NAŠO SVOBODNO VOLJO. OD NAS JE ODVISNO,
    ALI HOČEMO SPREJETI BOŽJO MILOST ALI NE; ALI BOMO Z NJO SODELOVALI ALI PA
    JO BOMO ZAPRAVILI. (sv. Favstina Kowalska)

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
    Sv. Favstina, prosi za nas!

  5. Miro says:

    Sv. Favstina Kowalska, velika glasnica Božjega usmiljenja, nam v pričujoči molitvi
    takole odgrinja tančico globoke evharistične skrivnosti:

    MOLITEV PRED NAJSVETEJŠIM

    Slavim te, Stvarnik in Gospod, skrit v najsvetejšem zakramentu.

    Slavim te zaradi vseh del tvojih rok, v katerih se mi razodeva toliko
    modrosti, dobrote in usmiljenja.

    Gospod, posejal si toliko lepot po zemlji, te pa mi govorijo o tvoji
    lepoti, čeprav so samo slaboten odsev tebe, nepojmljiva Lepota.

    Čeprav si se skril in prikril svojo lepoto, te moje oko, razsvetljeno
    z vero, doseže, in moja duša prepoznava svojega Stvarnika, svoje
    največje dobro; vse moje srce tone v slavilni molitvi.

    Moj Stvarnik in Gospod, tvoja dobrota me je opogumila, da
    govorim s teboj – tvoje usmiljenje povzroča, da med nama izginja
    prepad, ki ločuje Stvarnika od ustvarjenega bitja.

    Pogovarjati se s teboj, o Gospod, je radost mojega srca; v tebi
    najdem vse, po čemer more zahrepeneti moje srce.

    Tu tvoja svetloba razsvetljuje moj um in ga usposablja, da te
    vedno globlje spoznavam. Tu pritekajo potoki milosti v moje
    srce, tu moja duša zajema večno življenje.

    O moj Stvarnik in Gospod, ti edini mi poleg teh darov podarjaš
    samega sebe in se prisrčno združuješ s svojim bednim bitjem.
    Tu se najini srci razumeta brez besed, tu nihče ne more prekiniti
    najinega pogovora.

    O čemer govorim s teboj, Jezus, je najina skrivnost, o kateri
    ustvarjena bitja ne bodo vedela in angeli ne smejo vprašati.

    To so skrivnostna odpuščanja, o katerih veva samo Jezus in jaz.

    To je skrivnost njegovega usmiljenja, ki objema vsako posamezno
    dušo.

    Za to tvojo nepojmljivo dobroto te slavim, Stvarnik in Gospod, z
    vsem srcem in vso dušo. A čeprav je moje poveličevanje tako revno
    in majhno, sem vendar mirna, ker vem, da ti veš, da je iskreno,
    čeprav je tako nerodno.

    (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št.1692)

    http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  6. Hvala says:

    IZVIR MODROSTI

    VSA MODROST JE OD GOSPODA, OB NJEM JE NA VEKE

    Izvir modrosti
    1 Vsa modrost je od Gospoda,
    ob njem je na veke.
    2 Pesek morja in kaplje dežja,
    dneve večnosti – kdo bo preštel?
    3 Nebeški višavi in zemlje širjavi,
    breznu in modrosti – kdo bo prišel na sled?
    4 Prej kot vse to je bila ustvarjena modrost
    in preudarna pamet od vekomaj.
    5 (Vir modrosti je beseda Boga na višavah,
    njena pota so večne zapovedi.)
    6 Komu je bila razkrita korenina modrosti?
    Kdo je izkusil njeno bistroumnost?
    7 (Komu je bilo razodeto, kaj je védenje modrosti?
    Kdo je doumel njeno globoko izkušenost?)
    8 Le eden je moder, silno je strašen,
    on, ki sedi na svojem prestolu.
    9 Gospod sam jo je ustvaril,
    pregledal jo je in premeril
    in razlil po vseh svojih delih,
    10 po vsem mesu iz svoje radodarnosti
    in jo podelil tistim, ki ga ljubijo.
    (Ljubezen do Gospoda je žlahtna modrost,
    katerim se razodeva, nakloni, da ga gledajo.)Sirah 1,1-10

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Sir+1%2C1-10&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

  7. Miro says:

    BOŽJA BESEDA O ODNOSU DO STARŠEV

    IZPOLNJUJ, SIN MOJ, ZAPOVED SVOJEGA OČETA, NE ZAMETUJ NAUKA SVOJE MATERE.
    PRIKLEPAJ JU VEDNO NA SVOJE SRCE, PRIPENJAJ SI JU OKROG VRATU. (Prg 6,20-21)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=635&t=5#Star%9Ai+in+otroci

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

  8. Hvala says:

    MODROST JE POTREBNA

    13 Kateri človek more spoznati Božjo voljo?
    Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod?
    14 Misli umrljivih so namreč bojazljive,
    naše sodbe nestanovitne,
    15 kajti minljivo telo tlači dušo,
    zemski šotor utesnjuje zaskrbljeni um.
    16 Komaj dojemamo, kar je na zemlji,
    težko najdemo, kar imamo v rokah.
    Kdo bo torej prišel na sled nebeškim rečem?
    17 Kdo bi spoznal tvojo voljo, ko bi ne bil ti dal modrosti,
    ko ne bi bil z višav poslal svojega svetega duha?
    18 Tako pa so zemljanom pota izravnana
    in ljudje so poučeni o tem, kaj ti je po volji,
    po modrosti so bili rešeni.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mdr+9%2C13-18&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

  9. Hvala says:

    MODROST DOSEŽEMO Z MOLITVIJO

    7 Zato sem molil, in dana mi je bila preudarnost,
    klical sem, in name je prišel duh modrosti.
    8 Bolj sem jo cenil kakor žezla in prestole,
    v primerjavi z njo sem imel bogastvo za prazen nič.
    9 Niti z neprecenljivim draguljem je nisem primerjal,
    saj je v njenih očeh vse zlato le kupček peska
    in srebro se nasproti njej šteje za blato.
    10 Bolj kot zdravje in lepo postavo sem jo vzljubil;
    sklenil sem, da jo bom raje imel kakor luč,
    ker njen plamen ne pozna pojemanja.
    11 Hkrati z njo so prišle k meni vse dobrine,
    po njenih rokah neizmerno bogastvo.
    12 Vesel sem bil vseh dobrin, ker jih vodi modrost,
    nisem pa vedel, da je ona njihova mati.
    13 Po pošteni poti sem jo dobil, brez nevoščljivosti jo dajem,
    ne skrivam njenega bogastva.
    14 Ona je namreč za ljudi neizčrpno bogastvo,
    tisti, ki ga izkoristijo, si pridobijo prijateljstvo z Bogom,
    ker jih priporočajo darovi, ki izvirajo iz vzgoje -Modrost 7,7-14

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mdr+7%2C7-14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

  10. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: NE JOKAJ, JE ŠE VELIKO ŠTEVILO OSEB, KI ME ZELO LJUBIJO,
    TODA MOJE SRCE ŽELI BITI LJUBLJENO OD VSEH. KER PA JE MOJA LJUBEZEN VELIKA,
    JIM GROZIM IN JIH KAZNUJEM (Dn 1703).

    O besedah življenja, ki jih je Jezus zaupal sestri Favstini in so namenjene tudi nam, več na:
    http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!

    • Miro says:

      V kakšnih okoliščinah oz. kontekstu so bile izrečene določene besede življenja, vsakič sproti preverjajmo na dotičnem mestu v Dnevniku sv. Favstine Kowalske. Zato je zraven vedno priložen tudi link do Dnevnika.

      Naj Usmiljeni Bog obilno blagoslovi vse naše sestre in brate v Jezusu, ob prebiranju in premišljevanju zapisov sv. Favstine o neizmernem Božjem usmiljenju.

      BOŽJE USMILJENJE, KI VEDNO IN POVSOD SPREMLJAŠ VSE LJUDI, ZAUPAMO VATE!

      • Miro says:

        Svetniki in svetnice nas učijo, kako se v molitvi obračati na Gospoda

        POMAGAJ MI, GOSPOD, DA BI BIL MOJ JEZIK USMILJEN, DA BI O
        SVOJIH BLIŽNJIH NIKOLI NE GOVORILA ZANIČLJIVO, PAČ PA DA BI
        IMELA ZA VSAKEGA BESEDO TOLAŽBE IN ODPUŠČANJA.
        (sv. Favstina Kolwalska)

        BOŽJE USMILJENJE, TOLAŽBA IN BLAGOR VSEM, KI SO SKESANEGA SRCA,
        ZAUPAMO VATE!

  11. Hvala says:

    ČLOVEK DOBIVA MOČ OD BOGA

    MIR V SRCU, MOČ ZA PRENAŠANJE VSAKODNEVNIH PROBLEMOV, BOLEČIN IN STISK DAJE JEZUS.

    Tudi zdravniki po svetu opažajo, da so razlike med pacienti. Nekateri bolniki imajo hude bolečine, vendar ne vpijejo, ne tarnajo, AMPAK Z GOSPODOVO MOČJO ŽIVIJO ŽIVLJENJE.

    TUDI SVETNIKI NISO VPILI OD BOLEČIN, KO SO JIH MUČILI IN SO GLEDALI SMRTI V OČI. Z NASMEŠKOM SO SE POSLOVILI OD TEGA SVETA.

    TUDI CARLO ACURIS, KI JE TRPEL HUDE BOLEČINE PREDEN JE UMRL PRI PETNAJSTIH LETIH, NI VPIL OB BOLEČIN.

    Z BOŽJO POMOČJO JE VSE PRENESEL, BILI SO ZELO ZAČUDENI, KAJTI BOLEZEN, KI JO JE IMEL, POVZROČA ZELO HUDE BOLEČINE IN TRPLJENJE.

    BOG DAJE MOČ IN KREPČA ČLOVEKA!

    TUDI SVETA MATI TEREZIJA JE PREJELA MOČ ZA SVOJE POSLANSTVO OD GOSPODA, KAJTI SAMO S SVOJO ČLOVEŠKO MOČJO BI TEŽKO GLEDALA IN NEGOVALA ČLOVEKA, KI JE VES RAZPADAL OD ČRVOV IN BOLEZNI.

  12. Hvala says:

    KRIŽ OPREDELITVE IN ODLOČITVE

    Pred nami je pogovor med Nikodemom in Jezusom. Nikodem, apostol Janez ga opiše kot farizeja in prvaka med Judi, je ponoči prišel k Jezusu in mu rekel: »Rabi, vemo, da si prišel od Boga kot učitelj; kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog z njim.« Ve, da ima Jezus prav, vendar ga je strah. Ve, da se mora odločiti, a se raje ne bi. Križ nekoristi mu smrdi, prav tako križ preroštva. Če stopi za Jezusom, na nek način stopa v prazno. Izgublja znane privilegije: izgubil bo mesto v svoji stranki in prvenstvo med Judi. Kaj bo pridobil? Človeško gledano nič, izgubil pa vse. Križ nekoristi! In tu je še križ preroštva. Ne more dokazati, da je Jezus prava odločitev. To se bo pokazalo šele po vstajenju. A polno življenje zahteva odločitve. Človek ne more ostati na sredi. Omahovanje, cincanje, stalno sprenevedanje ni vredno človeka. Potrebni sta opredelitev in odločitev. A tudi to je križ, križ opredelitve in odločitve. Nikodem to ve, zato prihaja k Jezusu, da bi si razjasnil pogled in naredil odločilen korak.

    Jezus je nedvoumen. Pove, da gre v smrt, da bo znamenje odrešenja, kakor je bila bronasta kača obešena na drog znamenje rešenja za Izraelce v puščavi. Kdor je pogledal vanjo, je ostal živ. Tudi on bo povišan na križ, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Življenje z Jezusom zahteva opredelitev. Na svetu obstaja tema in luč. Luč je prišla na svet, a tema je ni sprejela, beremo vsako leto za božič. Nikodem ve, da se mora opredeliti in odločiti. Ve za izgubo in se boji odločitve. Jezus ne popušča. Nikodemu pravi: Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.

    Pomislimo, kako jasne so naše vsakodnevne opredelitve za temo ali luč.

    https://mirenski-grad.si/sl/evangelij-in-pridiga/p04-kriz-opredelitve-in-odlocitve/

  13. Miro says:

    POSTATI PRAVE MLADIKE NA JEZUSOVI TRTI

    POSTANIMO PRAVE MLADIKE, POLNE SADOV NA JEZUSOVI TRTI. ZAŽELIMO MU DOBRODOŠLICO V SVOJEM ŽIVLJENJU, KADARKOLI ŽELI VSTOPITI VANJ. PRIHAJA KOT RESNICA, KI MORA BITI IZGOVORJENA, KOT ŽIVLJENJE, KI GA MORAMO ŽIVETI, KOT LUČ, KI MORA ODSEVATI, KOT LJUBEZEN, KI MORA BITI LJUBLJENA, KOT POT, PO KATERI MORAMO HODITI, KOT SREČA, KI JO MORAMO ŠIRITI, KOT MIR, KI GA MORAMO SEJATI, KOT ŽRTEV, KI JO MORAMO DAROVATI V NAŠIH DRUŽINAH IN MED NAŠIMI SOSEDI – NAJ BODO BLIZU ALI DALEČ.

    (sv. Mati Terezija)

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
    Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

  14. Miro says:

    Nadaljevanje članka o krstu in birmi, Philip Goyret

    OPRAVIČENJE IN UČINKI KRSTA

    V Rim 6,3-4 beremo: »Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.« Krst, ki v verniku obnovi Kristusovo pot na zemlji in njegovo odrešenjsko delo, podeli kristjanu opravičenje. Prav o tem govori Kol 2,12: »S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z njim, v njem ste bili tudi obujeni, po veri v delovanje Boga, ki ga je obudil od mrtvih.« Tu se sedaj vključi vidik vere, po kateri si skupaj z obredom vode »oblečemo Kristusa«, kot je zapisano v Gal 3,26-27: »Vi vsi ste namreč po veri v Kristusa Jezusa Božji sinovi. Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa.«

    Ta resničnost o opravičenju po krstu prevzame konkretne učinke v kristjanovi duši, ki jih teologija predstavlja kot ozdravljajoče in povzdigujoče učinke. Prvi se nanašajo na odpuščanje grehov, kakor poudarja Petrovo oznanjanje: »Peter jim je odgovoril: “Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha”« (Apd 2,38). To vključuje izvirni greh in pri odraslih tudi vse osebne grehe. V celoti je odstranjena tudi časna in večna kazen. Vseeno pa v krščencu ostanejo »neke časne posledice greha, kakor so trpljenje, bolezen in smrt ali življenju lastne krhkosti, kakor so to značajske slabosti itn., pa tudi ona nagnjenost h grehu, ki ji izročilo pravi poželjivost, ali, rečeno v prispodobi “netivo greha” (fomes peccati)« (Katekizem, 1264).

    Povzdigujoči vidik se nanaša na izlitje Svetega Duha; kajti »v enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni« (1 Kor 12,13). Ker gre za »Kristusovega Duha« (Rim 8,9), prejmemo »duha posinovljenja« (Rim 8,15), kot sinovi v Sinu. Bog podeli krščencu posvečujočo milost, teologalne in moralne kreposti ter darove Svetega Duha.

    Skupaj s podeljeno milostjo »krst zapečati kristjana z neizbrisnim duhovnim znamenjem (“character”) za pripadnost Kristusu. Tega znamenja ne izbriše noben greh, čeprav greh preprečuje, da bi krst obrodil sadove odrešenja« (Katekizem, 1272).

    Ker smo bili krščeni v enem Duhu, da bi bili »eno telo« (1 Kor 12,13), je včlenitev v Kristusa istočasno tudi včlenitev v Cerkev in v njej ostanemo povezani z vsemi kristjani, tudi s tistimi, ki niso v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo.

    Nazadnje omenimo še to, da so krščeni »izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč« (1 Pt 2,9): deležni so torej skupnega duhovništva vernikov in so »”dolžni pred ljudmi izpovedovati vero, ki so jo po Cerkvi prejeli od Boga” (LG 11), in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva« (Katekizem, 1270).

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-18-krst-in-birma/

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

  15. janez says:

    Nekatere misli Matere Terezije
    Ljubi, kolikor moreš. Ljubi tako močno, da boli. Če boli, je to dober znak.
    Naj verjamemo v karkoli, če želimo resnično ljubiti, se moramo naučiti odpuščati.
    Ne moremo delati velikih stvari. Le male z veliko ljubezni.
    Naša stalna naloga je spodbujati kristjane in nekristjane, da opravljajo dela ljubezni. Vsako delo ljubezni, opravljeno z vsem srcem, približuje ljudi k Bogu.
    Če ljudi sodiš, nimaš časa, da bi jih ljubil.
    Revolucija ljubezni se začne z nasmehom. Nasmej se vsaj petkrat na dan, in to tistim, ki se jim nisi želel nasmehniti. To stori, da ustvarjaš mir.
    Ne dajajte le odvečnega, dajte svoje srce.
    Upam, da imaš dovolj sreče, da te naredi nežnega, dovolj preizkušenj, da te okrepijo, dovolj bolečine, da ostaneš človeški, dovolj upanja, da si srečen.

    Mati Terezija je v Indiji, ko je pomagala bolnim in revnim, s svojim življenjem in delom pričevala o neskončni ljubezni do človeštva. Pozornost vsega sveta je pritegnilo zlasti njeno neutrudljivo delo za najrevnejše, bolne in najranljivejše. Za mnoge ostaja skrivnost, kako ji je to uspevalo, kje je našla moč za brezmejno razdajanje. Na številna vprašanja je vedno odgovarjala s ponižnostjo in modrostjo, velikima darovoma Svetega Duha, ki ga je vedno vabila, da jo je razsvetljeval. Ko je dobila Nobelovo Nagrado se je je razveselila: »Hvala Bogu, koliko denarja in koliko revežem bom odslej lahko še pomagala«! Ne glede na vse težave in probleme, nasprotovanjaje šla in spolnjevala Jezusovo Voljo: “Pojdi v temo Kalkute in prinašaj med reveže, bolne in uboge Mojo Luč in Tolažbo”. Nič je ni ustavilo, ker je z Veseljem Spolnjevala Božjo Voljo.

  16. Hvala says:

    BOG JE VIR VSEGA SPOZNANJA

    ČLOVEK DOBIVA MODROST OD BOGA. POTREBNO JE ZANJO PROSITI IN ŽIVETI KOT ZAPOVEDUJE BOG. SALOMON, NAJMODREJŠI KRALJ JE PREJEL MODROST OD BOGA, ZANJO JE PROSIL.

    Poglejmo kako je prosil za modrost Boga:

    SALAMON PROSI MODROSTI:
    9
    1 Bog očetov in Gospod usmiljenja,
    ki si vse naredil s svojo besedo,
    2 ki si s svojo modrostjo izoblikoval človeka,
    da bi gospodaril nad stvarmi, ki si jih ti ustvaril,
    3 da bi svet upravljal s svetostjo in pravičnostjo
    in sodil iz svoje poštene duše,
    4 daj mi modrost, ki zraven tebe sedi na prestolu,
    in ne črtaj me iz števila svojih otrok.
    5 Zakaj tvoj služabnik sem, sin tvoje služabnice,
    slaboten človek sem, moje življenje je kratko,
    in premalo se spoznam na sodbo in postave.
    6 Zakaj tudi če bi kdo med človeškimi otroki bil popoln,
    pa bi mu manjkala tvoja modrost, ne bo nič veljal.
    7 Ti si me izbral za kralja svojega ljudstva,
    za sodnika svojih sinov in hčera.
    8 Ti si ukazal sezidati tempelj na tvoji sveti gori
    in oltar v mestu, ki si ga izbral za svoje bivališče,
    posnetek svetega šotora, ki si ga bil zasnoval pred začetkom.
    9 Zraven tebe je modrost, ki ve za tvoja dela,
    in je bila zraven, ko si ustvarjal svet;
    ve, kaj ugaja tvojim očem
    in kaj je po tvojih zapovedih prav.
    10 Pošlji jo iz svetih nebes,
    od prestola svojega veličastva jo pošlji,
    da bo pri meni, da se bo z mano trudila,
    da bom spoznal, kaj tebi ugaja.
    11 Ona namreč ve in razume vse,
    modro me bo vodila v mojih dejanjih
    in me varovala v svoji slavi.
    12 Tedaj ti bodo moja dela po volji,
    tedaj bom pravično vladal tvojemu ljudstvu,
    tedaj bom vreden prestola svojega očeta (Mrd 9,1-12).

    5 Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem,
    in na svojo razumnost se ne zanašaj!(Prg 3,5)

    MODROST JE DREVO ŽIVLJENJA

    13 Blagor človeku, ki najde modrost,
    možu, ki si pridobi razumnost.
    14 Kajti pridobiti njo je bolje kakor pridobiti srebro,
    njen sad je boljši od zlata.
    15 Dragocenejša je kakor biseri,
    nobena tvoja želja ji ni enakovredna.
    16 Dolgo življenje je v njeni desnici,
    v njeni levici sta bogastvo in čast.
    17 Njene poti so prijetne poti,
    vse njene steze so mirne.
    18 Drevo življenja je tem, ki se je oprimejo,
    kdor se je drži, je srečen.

    19 Gospod je z modrostjo postavil zemljo,
    z razumnostjo utrdil nebo,
    20 z njegovim znanjem se odpirajo pravodovja
    in oblaki spuščajo roso.(Prg 3,13-20)
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Naj še poudarim bistvo: BOG SVETI DUH DAJE MODROST . KO ČLOVEK DOVOLI BOGU, DA GA PROBLIKUJE, VZGAJA, SE PRAVI MU REČE SVOJ “DA”, SE MU NI TREBA BATI. BOG IMA SVOJ NAČRT S SVAKIM ČLOVEKOM.

    Imeti moramo potrpljenje s samim seboj, z drugimi ljudmi in z Bogom ! To je nujno, BOGU NE SMEMO KAZATI POTI, PO KATERI NAJ NAS VODI. SVETI DUH IMA SVOJO POT. VČASIH JE POPOLNOMA DRUGA OD NAŠE ČLOVEŠKE ZAMISLI.

    BOG JE TISTI, KI DELI MODROST, SPOZNANJA IN POUČUJE ČLOVEKA.

    Ni nam potrebno skrbeti, kajti Bog bo povedal in peljal človeka tja, kamor bo On določil, da je potrebno. Pokazal bo svojo željo na tak način, da bo človek razumel. KADAR HOČEMO PREJEMATI DAROVE OD SVETEGA DUHA, TUDI MODROST, SE JE POTREBNO ODPOVEDATI SVOJI VOLJI, SVOJIM ODLOČITVAM IN NAREDITI TAKO KOT ZAHTEVA BOG.

    Ker je to zelo težko, včasih ogromna večina ljudi odneha, ne hodi skupaj z Bogom, ampak ubere svojo -lažjo pot.

    MODROST IN SPOZNANJA BOG DELI. ZAHTEVA PA PONIŽNOST, POKORŠČINO IN POSLUŠNOST,

    V ŽIVLJENJU JE TREBA PRENESTI TUDI PONIŽANJA OD LJUDU, ZANIČEVANJA, NESTRINJANJA, MOGOČE TUDI IZLOČITEV, IZGUBO- MATERIALNIH STVARI, ZDRAVJA itd…DA ČLOVEK PREJEMA MILOSTI OD GOSPODA! JEZUS JE NAŠ VZOR, TUDI MI MORAMO ŽIVETI TAKO KOT NAM JE POKAZAL.

    MODROST JE VELIKA MILOST, Z BOŽJO MODROSTJO JE SALOMON DOSEGEL BOGASTVO, PRAVIČNE SODBE JE VRŠIL, IMEL JE SPOŠTOVANJE LJUDI IZ VSEGA SVETA ……….VSE TO JE DOBIL Z MODROSTJO, KI MU JE PODELIL BOG.

  17. Miro says:

    GOSPOD NI V TABERNAKLJU ZARADI SEBE, AMPAK ZARADI NAS,
    KER JE RAD BLIZU ČLOVEŠKIM OTROKOM. POLEG TEGA PA VE,
    DA POTREBUJEMO NJEGOVO NAVZOČNOST.

    (sv. Terezija Benedikta od Križa – Edith Stein)

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva,
    zaupamo vate!

  18. Miro says:

    SVETA EVHARISTIJA – BOŽJI DAR ZA ŽIVLJENJE

    NAJ BO SLEDEČE RAZMIŠLJANJE O EVHARISTIJI VZPODBUDA, DA BO VEDNO BOLJ POSTAJALA DAR ZA ŽIVLJENJE SLEHERNEGA IZMED NAS

    KAJ JE PRAVZAPRAV EVHARISTIJA?

    To je po domače povedano, beli kruh – narejen iz vode in bele moke, testo pa potem še spečeno….izrezano na okrogle ploščice, male so za ljudi, pri obhajilu. Velike pa pri povzdigovanju pri daritvi. Velike so iz praktičnega razloga, da ljudje tudi bolj daleč vidijo, da je duhovnik povzdignil kruh. Te bele ploščice – kruh imenujemo hostije.

    Pri maši se te običajne hostije spremenijo v posvečene hostije, saj Jezus v njih vstopi in v njih prebiva. Pri obhajilu se tako združimo z Jezusom. Se pravi, da je v nas Jezus.

    Če smo v grehu, ni prav, da ga prejemamo. Če imamo čisto srce brez greha, nas Jezus ozdravlja naših bolezni, problemov. Če pa ga prejemamo v grehu ali celo smrtnem grehu, se nam lahko bolezni poslabšajo.

    Evharistijo tudi častimo. Duhovnik postavi na vidno posvečeno hostijo v monštranci (pozlačena posoda v obliki sonca), da se pred njo molijo molitve in zahvale ter prošnje. Tako Jezusu v posvečeni hostiji izkazujemo zahvalo in pripadnost Bogu. Beseda evharistija izhaja iz grške besede eucharistia, kar pomeni hvaležnost.

    NASTANEK SVETE MAŠE (evharistične daritve)

    Gospodova večerja je najpopolnejše vidno razodetje prijateljevanja z Bogom in edinosti vsega božjega ljudstva. Sam Jezus je obhajal starozavezno pasho – večerjo in večkrat je sodeloval pri obrednih večerjah svojega časa. Kristus je s čudežno pomnožitvijo kruha, s svojim govorom o kruhu življenja in s prispodobo o kraljevski svatbeni večerji naznanil, da bo svoji Cerkvi zapustil večerjo kot novo obliko čaščenja Boga in bratskega zbiranja vernikov. Jezus je to storil pri zadnji večerji pred svojim trpljenjem. Pri tej večerji je svoje učence poučeval in bodril, naj vztrajajo v edinosti in ljubezni. Zanje in za vse ljudi je molil v velikoduhovniški molitvi. Na koncu je vzel kruh, se zahvalil Bogu Očetu, kruh razlomil in ga dal učencem govoreč:« To je moje telo, ki se daje za vas, to delajte v moj spomin.« Za tem je vzel kelih z vinom govoreč: »To je kelih moje krvi, ki se preliva za vas.« Tako se je Jezus daroval pod podobama kruha in vina svojemu Očetu in vsem ljudem.

    Ustanovil je Evharistijo ali sveto mašo – daritev – kot spominsko dejanje popolnega darovanja. Sv. Pavel to razlaga z besedami: »Kajti vsakič, ko jeste ta kruh in pijete iz keliha, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.« (1Kor 11,26)

    Sv. maša je zakrament Jezusove zahvalne daritve Bogu. Pri njej se zakramentalno slavi in obnavlja Jezusova daritev za naše odrešenje, njegova smrt in vstajenje. Uživamo posvečeni kruh, ki se daje za nas in pijemo njegovo kri, ki se preliva za nas. Glavni del svete maše je spremenjenje – posvečenje kruha in vina – z izgovarjanjem Jezusovih besed pri zadnji večerji. To je središče Jezusovega spominskega dejanja: podobe kruha in vina ostanejo iste, toda menja se njihova stvarnost. S posvečenjem kruha in vina postaneta nova stvarnost Kristusovega telesa in njegove krvi.

    Zemeljski sadovi človekovega dela v evharistiji postanejo znamenja, da se je Jezus Kristus ves, z dušo in telesom – dokončno in za zmeraj predal nebeškemu Očetu in nam. To se z močjo sv. Duha dogaja pri vsaki maši in tako je Jezus ves prisoten med svojim božjim ljudstvom. Ta skrivnostna sprememba stvarnosti kruha in vina v novo stvarnost, v resnično prisotnost Vstalega Kristusa, imenujemo spremenjenje. Po tem skrivnostnem dejanju zakliče duhovnik: »SKRIVNOST VERE!« Prisotni odgovore: »Tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi«. Evharistija je spominsko dejanje, po katerem se na skrivnosten način obnavljajo dogodki našega odrešenja. V njej se najbolj vidi, kaj je Cerkev: skupina vernih, zbranih okrog svojega prisotnega Gospoda, ki po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu – združena z močjo sv. Duha – daje vso slavo in čast Očetu. Evharistija je središčni zakrament Cerkve, zakrament žive prisotnosti in izročila.

    Okrog bistvenega dela evharistije so se od začetka oblikovali različni obredi, branje, pesmi in molitve in se skozi stoletja tudi spreminjali. Vsi ti deli skupaj okrog glavnega dela (spremenjenje) se imenujejo sv. maša. Vsi ti obredi: branje, molitve in pesmi so razporejeni v cerkvenem letu. Vse pa je zapisano v knjigi, ki se imenuje misal. Z uvajanjem domačega jezika v bogoslužje, je ta knjiga dostopna vsem. Uživanje Kristusovega Telesa in Krvi pod podobo kruha in vina se imenuje sv. obhajilo. Posvečeni kruh se shranjuje v cerkvi v prostoru, ki se imenuje tabernakelj (pred njim gori večna luč).

    KRISTUSOVO TELO SE SHRANJUJE:

    – za sv. obhajilo za tiste, ki niso mogli biti pri sv. maši,
    – za čaščenje – adoracijo,
    – za sveto popotnico (za bolnike in umirajoče).

    EVHARISTIJA ZUNAJ MAŠE – ČEŠČENJE!

    V župniji je češčenje (slavljenje) Najsvetejšega. Ob vseh teh uspehih in neuspehih, hitenju in dolgočasju, boleznih in upanju… se lahko ustavim. Lahko si vzamem čas in pokleknem. Tukaj je On, ki je več kakor pokleknil. Iz Neskončnega je postal zaničljivo končen, tako omejen, da ga sedaj skoraj na vsakem koraku, če ne na razpotju, pa na verižici mimoidočega, vidimo pribitega na križ. Lahko si vzamem čas. Navkljub misli, ki mi prikrito pravi: »Zakaj tega časa ne bi porabili bolj koristno in naredili kakšno dobro delo?« In se že prepoznam v Judežu, ki v odgovor dobi: »Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat.« (Jn 12, 6). Nič mi ne koristi, da kradem čas, nič da še tako hitim… pride trenutek, ki me priklene nase… in zakaj ne bi bil zdaj tisti trenutek, ko ne bom kričal in jokal za izgubljenim časom, temveč bom s Kristusom dahnil v dan: »Nihče mi ga ne jemlje (čas, ljubezen, življenje…), ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta« (prim Jn 10, 18).

    Ob brskanju po spletu sem hitro naletel na evharistične čudeže in mnogo debat tudi na to temo. Ljudje so presenečeni, jezni, začudeni, vzhičeni… Enim se potrjuje vera, drugi se še bolj zatekajo v ‘ateizem’. Kakor njim, pa tudi nam Jezus na besede: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem (Jn 6, 53-56).

    In kaj bomo storili mi? Evangelist pravi, da jih je mnogo njegovih učencev odšlo… Proč, daleč, tega ne morejo poslušati… (»Trda je ta beseda« Jn 6, 60) Bili so odločni. Lahko rečemo, dosledni… No, morda so še prišli, ko je Jezus čudežno pomnožil kruh ali ozdravljal v bližini (torej na velikonočni blagoslov jedil, kakšno slovesnost ob Božiču, Veliki noči, na kakšen pogreb…) sicer pa niso več hodili za Njim. Jezus kakor da bi ob evharistiji postavil vse na kocko. Boste – ne boste!

    Vsa sporočila o dogodkih čudežev evharistije imajo samo en in edini namen – DA BI ŽIVELI!!!

    V imenu dekanijskih duhovnikov sestavil Danijel Slatinek

    Povzeto po: https://www.tilci.si/duhovno/o-zakramentih-in-zakramentalih/37-evharistija.html

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  19. janez says:

    Ludwig Schneider: Kje prebiva Bog?

    Želim si, da me Bog ne samo včasih obišče kot gosta, ampak da v meni trajno prebiva. A me vodi in navdihuje ko ga prosim in molim k Njemu. To zveni za kakšne agnostike kot otroška in naivna molitev. Tako mislim in verujem, da je prav. To je moj Credo. Mene pa ne motijo bodice agnostikov, ker vem da vse premorem v Njem, ki mi daje Moč. Kaj ni bil včasih Bog prisoten v jeruzalemskem templju in stanuje danes v mogočnih katedralah? Kralj Salomon je rekel pri posvetitvi templja: »Toda mar more res Bog prebivati na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal!« (1 Kr 8,27).Boga ne moremo zapreti v nobeno katedralo, najsi bo še tako bleščeča. Bog je omniprezenten in Ljubeč do vseh ljudi enako. On je Stvarnik vsega kar obstaja in je Deum Creator.

    Vsa nebes nebesa ne morejo dojeti Boga, kaj šele ljudje. Bog je za nas ljudi dimenzija, ki ji ni mogoče priti do dna. Ki je tudi poustvarjeni fizikalni Cernski prapok ne more razvozlati. Stalno odkrivamo nove sončne sisteme, katerih neskončnosti si ne moremo predstavljati. Če je že vesolje v svoji celoti za nas preobsežno, da bi ga raziskali, koliko bolj je potem Bog kot njegov Stvarnik. Takoj ko bi Boga lahko doumeli, ne bi bil več Bog, ampak le neka človeška predstava ali zamišljena hipoteza, ki smo si jo domislili, ki jo lahko nekdo spreminja glede na versko pripadnost in določbe koncilov ali pa jo v obliki kipa postavi v kot. Bog ni religiozni priročnik! On je ki je izven vseh naših pojmov in predstav. Tako daleč in tako blizu nas in v nas je. Zaslutimo ga v smotrni naravi in v Dobroti ter Odrešenju vseh Ljudi na Zemlji. Pa tudi v naših bližnjih in v Stvarstvu, ki nas okbroža.

    Kadar prisluhnem religijam in njihovim primitivnim ali filozofskim razlagam, podvomim v kompetentni človeški razum, da bi zmogel Boga razumeti. Kdo pa sem jaz da bi to sodil in razumel, kar je Božje? Deum scire nemo potest nisi Deum docente! O Bogu ve kaj le tisti, ki mu Bog s Svojo Milostjo to Podari! Naš krščanski Bog je Troedini Bog Očeta, Sina Jezusa in Svetega Duha, ki poživlja in navdihuje. On je navdihnil svetopisemske pisatelje in nam dal Biblijo, da jo beremo, kaj nam pripoveduje. On tudi po svoji Milosti in Božji Volji suvereno navdihne in razodene izbranim ljudem o Božjih Skrivnostih in Verskih Stvareh, da kaj več razumemo.

    V knjigi Izaije 57,15 piše: »Kajti tako govori Visoki in Vzvišeni Gospod, ki večno prebiva in je njegovo ime sveto: Na višavi in v svetišču prebivam, sem pa hkrati pri potrtem in ponižnem v duhu, da poživljam duha ponižnim, da poživljam srce potrtim.«Potrt in ponižen duh je torej skrivnost Božjega prebivališča. Tako kot je Bog izbral v svoji suverenosti osovražen judovski narod, tako si je izbral za prebivališče ne bahače, ampak potrte in uboge ljudi v Palestini in tudi ljudi izmed vseh drugih narodov. V Matejevem evangeliju 21,42-44 Jezus pravi: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal temeljni kamen. In kdor bo padel na ta kamen, se bo razbil; in na kogar pade ta kamen, ga bo zmečkal.«To bi iz hebrejskega čistopisa prebrali tako: kdor se preda Bogu, bo njegov človeški ponos razbit, da bo lahko Bog v njem prebival. Kdor pa ostaja ponosen in ošaben, bo ta kamen padel nanj in ga zmečkal ter ga za vedno uničil. »… Vsa zemlja je polna njegovega veličastva«, »saj je vse to naredila moja roka, tako je vse nastalo, govori Gospod. Gledam pa na tistega, ki je ponižen, ki je potrt v duhu« (Iz 6,3; 66,2).In Bog živi v njem. V ponosnih in samozadostnih ter mogočnih in bogatih ljudeh pa Bog ne živi, najsi še tako verujoče govorijo in pobožno delajo. Bog hoče človeško ponižnost in skromnost, saj je tako živel Jezus naš Odrešenik. In tako naj živimo tudi mi ljudje, če smo Jezusovi Učenci. Naše poslanstvo na zemlji je , da spolnjujemo Božjo Voljo in da smo Bogu Očetu kot Njegovi Otroci na Zemlji v Veselje.

    Ludwig Schneider: Und wo wohnt Herr, unser Gott?

    Prav je, da se kot verniki, čeprav brez bogoslovne izobrazbe, potrudimo o Bogu in krščanski Veri zvedeti in vedeti kaj več, da bolj pravilno razumemo verske stvari. Prosimo Svetega Duha, da nam Podari 7 Darov. Da bomo prav podučeni in da ne zaidemo s Poti K Jezusu.

  20. Miro says:

    ZAHTEVA PO ZNAMENJU – NE BOM ČAKAL POSEBNIH ZNAMENJ, AMPAK ODKRIVAL BOŽJE DELOVANJE V ŽIVLJENJU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 11,29-32)

    Ko so se zbirale množice, je začel govoriti: »Ta rod je pokvarjen rod. Išče znamenje, pa mu ne bo dano znamenje razen Jonovega znamenja. Kakor je bil Jona znamenje Ninivljanom, tako bo tudi Sin človekov temu rodu. Kraljica Juga bo ob sodbi vstala z možmi tega rodu in jih obsodila, kajti prišla je s konca zemlje, da bi slišala Salomonovo modrost; in glejte, več kakor Salomon je tukaj. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili, kajti spreobrnili so se ob Jonovem oznanilu; in glejte, več kakor Jona je tukaj.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+11%2C29-32&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Jezus govori o Jonovem znamenju. Po brodolomu se je vrnil in oznanil Ninivljanom, naj se spreobrnejo. Resno so vzeli njegovo opozorilo, Judje pa se nočejo spreobrniti ob tako velikih znamenjih. Ne bom čakal posebnih znamenj, ampak odkrival Božje delovanje v življenju. Gospod, hvala, ker me v svoji ljubezni usmerjaš in vodiš nazaj na pravo pot. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  21. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: MOJ NAJLJUBŠI OTROK, VSAK TVOJ GIB SE ZRCALI V MOJEM SRCU;
    MOJ POGLED LJUBEZNIVO POČIVA NA TEBI PRED DRUGIMI USTVARJENIMI BITJI.
    (Dn 1700).

    O besedah življenja, ki jih je Jezus zaupal sestri Favstini in so namenjene tudi nam, več na:
    http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  22. Miro says:

    Odličen prispevek, priporočam v branje in razmišljanje:

    KRST IN BIRMA

    Piše: Philip Goyret

    KRST – POSTAVITEV IN SVETOPISEMSKI TEMELJI

    Med številnimi starozaveznimi podobami krsta izstopajo vesoljni potop, prehod čez Rdeče morje in obrezovanje, ker se izrecno omenjajo v Novi zavezi v zvezi s tem zakramentom (prim. 1 Pt 3,20-21; 1 Kor 10,1; Kol 2,11-12). Z nastopom Janeza Krstnika se obred z vodo, ki še nima odrešilnega učinka, pridruži doktrinalni pripravi, spreobrnjenju in želji po milosti, ki so stebri prihodnjega katehumenata.

    Jezus je krščen v Jordanu na začetku svojega javnega delovanja (prim. Mt 3,13-17), ne zaradi potrebe, temveč iz odrešilne solidarnosti. V tistem trenutku je dokončno določena voda kot materialni element zakramenta. Poleg tega se odpre nebo, spusti se Sveti Duh v obliki goloba in glas Boga Očeta potrdi Kristusovo božje sinovstvo: to so dogodki, ki na Glavi prihodnje Cerkve razodevajo tisto, kar se bo kasneje zakramentalno uresničilo na njenih udih.

    Kasneje pride do srečanja z Nikodemom, ko se Jezus izreče o pnevmatološki vezi, ki obstaja med krstno vodo in odrešenjem, iz česar izhaja potreba po njej: »Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v božje kraljestvo« (Jn 3,5).

    Velikonočna skrivnost podeli krstu njegovo odrešilno vrednost; Jezus je dejansko »že prej govoril o svojem trpljenju, ki ga bo prestajal v Jeruzalemu, kot o “krstu”, s katerim mora biti krščen (prim. Mr 10,38 Lk 12,50). Kri in voda, ki sta pritekli iz prebodene strani križanega Jezusa (prim. Jn 19,34), sta podobi krsta in evharistije, zakramentov novega življenja (prim. Jn 5,6-8)« (Katekizem, 1225).

    Predno se povzpne v nebo reče Gospod svojim apostolom: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal« (Mt 28,19-20). To naročilo, ki se ga zvesto držijo od binkošti naprej, označuje glavni cilj evangelizacije, ki je še vedno aktualen.

    Ob teh besedilih sv. Tomaž Akvinski razlaga, da je bila postavitev krsta večkratna: glede materije se to zgodi pri Jezusovem krstu; njegova potreba je bila potrjena v Jn 3,5; njegova uporaba se je začela, ko je Jezus poslal svoje učence oznanjat in krščevat; njegova učinkovitost izhaja iz trpljenja; njegovo širjenje je bilo zapovedano v Mt 28,19.[1] (se nadaljuje)

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-18-krst-in-birma/

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

  23. Hvala says:

    KAKO JE DAVID SLAVIL BOGA

    12 Sporočili so kralju Davidu in rekli: »Gospod je blagoslovil hišo Obéd Edóma in vse, kar ima, zaradi skrinje Božje.« David je tedaj šel in z veseljem prenesel skrinjo Božjo iz Obéd Edómove hiše v Davidovo mesto. 13 Ko so nosilci Gospodove skrinje naredili šest korakov, je daroval vola in pitano tele. 14 David je na vso moč rajal pred Gospodom. Bil je opasan s platnenim efódom. 15 Tako je David z vso Izraelovo hišo prenesel Gospodovo skrinjo med vzklikanjem in trobljenjem.
    16 Ko je Gospodova skrinja prišla v Davidovo mesto, je Savlova hči Mihála gledala skoz okno in videla kralja Davida, kako poskakuje in raja pred Gospodom, in ga je zaničevala v svojem srcu.

    17 Prinesli so Gospodovo skrinjo in jo postavili na njeno mesto sredi šotora, ki ga je David razpel zanjo. Nato je David daroval pred Gospodom žgalne in mirovne daritve. 18 Ko je David dokončal darovanje žgalnih in mirovnih daritev, je blagoslovil ljudstvo v imenu Gospoda nad vojskami. 19 Razdelil je vsemu ljudstvu, vsej Izraelovi množici, možem in ženam, vsakemu hleb kruha, kos mesa in kolač iz suhega grozdja. Potem je vse ljudstvo odšlo, vsak v svojo hišo.

    20 Ko se je David vrnil, da bi blagoslovil svojo hišo, je prišla Savlova hči Mihála Davidu naproti in rekla: »Kako se je danes poveličal Izraelov kralj, ki se je danes razgaljal pred očmi dekel svojih hlapcev, kakor se razgalja kdo izmed prostakov!« 21 David pa je rekel Miháli: »Pred Gospodom, ki me je izvolil raje kakor tvojega očeta in vso njegovo hišo, da me je postavil za kneza čez Gospodovo ljudstvo, čez Izraela, da, pred Gospodom bom rajal, 22 čeprav se bom še bolj kakor zdaj ponižal in bom ponižan v svojih očeh! A pri deklah, o katerih si govorila, pri njih bom počaščen.« 23 Savlova hči Mihála pa ni imela otroka do dneva svoje smrti.(2 Sam 6, 12-23 )

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=2+Sam+6%2C+12-23+&id13=1&pos=0&set=6&l=sl
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Nekateri ljudje iz vseh stanu, čeprav so kristjani ne razumejo in dajejo celo pripombe GLEDE SLAVLJENJA BOGA V PRENOVI V DUHU.

    V SVETEM PISMU JE ZAPOVED BOGA- BOGA SLAVIMO S CELIM TELESOM, ne samo da stojimo kot kip.

    Pri slavljenju, ko dvigamo roke, SE ODPIRAMO BOŽJIM MILOSTIM.

  24. janez says:

    Papež Frančišek: Gospod nas bo prepoznal po življenju iz vere, ki se izraža v dejanjih

    Evangelij Ozka vrata Luka 13, 22-30 (Mt 7,13–14.21–23)
    22 Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. 23 Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: 24 »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. 25 Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ 26 Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ 27 toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ 28 Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. 29 Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. 30 In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«

    Lukov evangelij Ozka Vrata (prim. Lk 13,22-30) nam predstavlja Jezusa, ki gre skozi mesta in vasi ter tam uči, namenjen v Jeruzalem, kjer bo moral umreti na križu za zveličanje vseh nas. V ta okvir spada vprašanje nekoga, ki ga je namenil (Jezusu), rekoč: ‘Gospod, ali je malo teh, ki se bodo zveličali?’ (v. 23). O tem vprašanju so v tistem času veliko razpravljali, koliko se jih zveliča, koliko ne in so bili zato različni načini razlage Svetega pisma glede tega. Toda Jezus obrne vprašanje, ki cilja bolj na ‘kvantiteto’: ‘je malo teh’ in namesto tega prestavi odgovor na nivo odgovornosti, s povabilom za dobro uporabo sedanjega časa. Reče namreč: ‘Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli’ (v. 24).

    Pravi prehod je za vse, a je ozek
    S temi besedami da Jezus vedeti, da ni vprašanje števila, saj ni nekega dokončnega števila v raju. Ampak gre zato, da že sedaj gremo skozi pravi prehod, ki je za vse, a je ozek. To je ta problem. Jezus nas noče slepiti, rekoč: ‘Bodite mirni, lahko je, zelo lepa avtocesta je in na koncu so velika vrata…’. Ne, Jezus ne govori o tem, pove tako, kot je res, saj je prehod ozek. V kakšnem smislu? V smislu, da je za zveličanje potrebno ljubiti Boga in bližnjega, to pa ni nekaj udobnega! So ‘ozka vrata’, ker je zahtevno, ljubezen je vedno zahtevna, zahteva zavzetost, še več, prizadevanje, torej odločno in vztrajno voljo živeti po evangeliju. Sveti Pavel to imenuje ‘dober boj vere’ (1Tim 6,12). Potrebno je vsakodnevno prizadevanje, celodnevno prizadevanje ljubiti Boga in bližnjega.

    Gospod nas bo prepoznal po življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih
    Da bi bolje razložil, je Jezus povedal priliko. Je hišni gospodar, ki predstavlja Gospoda. Njegova hiša predstavlja večno življenje, zveličanje. In tukaj se ponovno pojavi podoba vrat. Jezus pravi: ‘Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem za vas, od kod ste‹’ (v. 25). Te osebe se bodo tedaj skušale predstaviti hišnemu gospodarju in hišnega gospodarja spomniti: ‘saj smo jedli s tabo in pili s tabo ter poslušali tvoje nasvete, nauk v javnosti (prim. v. 26). Bil sem, ko si predaval.’ Toda Gospod bo ponovil, da jih ne pozna in jih bo imenoval za ‘delavce krivičnosti’. Tukaj je torej težava! Gospod nas bo prepoznal, ne po naših nazivih. ‘Poglej Gospod, pripadal sem temu združenju, bil sem prijatelj tega in tega monsinjorja, tega in tega kardinala, tistega duhovnika…’ Ne, nazivi nič ne veljajo, nič ne veljajo! Gospod nas bo prepoznal samo po ponižnem življenju, po dobrem življenju, po življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih.

    Kristjani smo poklicani vzpostaviti občestvo z Jezusom
    Za nas kristjane to pomeni, da smo poklicani vzpostaviti pravo občestvo z Jezusom tako, da molimo, gremo v Cerkev, prejemamo zakramente ter se hranimo z njegovo Besedo. To nas ohranja v veri, hrani naše upanje, poživlja dejavno ljubezen. In tako z Božjo milostjo lahko in moramo ‘porabiti’ svoje življenje za dobro bratov ter sester in se boriti proti vsaki obliki zla ter krivičnosti.

    Devica Marija – Vrata nebeška
    Naj nam pri tem pomaga Devica Marija. Ona je šla skozi ozka vrata, ki je Jezus. Sprejela ga je z vsem srcem in hodila za njim vsak dan svojega življenja, tudi takrat, ko tega ni razumela, tudi takrat, ko je meč prebodel njeno dušo. Zato ji vzklikamo: ‘Vrata nebeška’. Marija, Vrata nebeška, vrata, ki popolnoma posnemajo Jezusa, torej vrata Božjega srca, ki so zahtevna, a odprta za vse.« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 25.8.2019).

  25. janez says:

    Papež Frančišek: Sočutje ti pomaga razumeti prave dimenzije realnosti
    »Sočutje nas vodi po poti prave pravičnosti, saj nas rešuje pred zaprtostjo vase. V današnjem odlomku iz Lukovega evangelija beremo, kako Jezus oživi mladeniča iz Naima: ‘Tisti čas je šel Jezus v mesto Naim; z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Jezus videl, se mu je v srce zasmilila’ (glej Lk 7,11-17).

    Naš Bog je Bog sočutja
    Evangelist ne pravi, da je Jezus imel sočutje, ampak da ‘ga je zajelo veliko sočutje’. Kakor da bi rekel, da je bil ‘žrtev sočutja’. Tam je bilo veliko ljudi, ki so spremljali tisto ženo, a Jezus je videl njeno realnost: ostala bo sama, vse do konca svojega življenja, je vdova, ki je izgubila svojega edinega sina. Ravno sočutje je tisto, ki nam daje temeljito razumeti realnost. Sočutje ti pokaže realnosti takšne, kakršne so. Sočutje je kakor leča srca: pomaga nam razumeti resnične dimenzije. Sočutje je tudi jezik Boga. Sveto pismo se ne začne s prikazovanjem Jezusa. Bog je rekel Mojzesu ‘Videl sem stisko svojega ljudstva’ (glej 2 Mz 3,7). To je sočutje Boga, ki Mojzesa pošlje, da reši ljudstvo. Naš Bog je Bog sočutja. In sočutje je – lahko bi rekli – šibkost Boga, a tudi njegova moč. Je tisto najboljše, kar nam daje. Kajti sočutje ga je spodbudilo, da nam je poslal Sina. Sočutje je jezik Boga.

    Ali običajno gledam na drugo stran?
    Sočutje ni čustvo obžalovanja, ki ga doživimo, ko na primer vidimo na cesti poginiti psa. ‘Ubožček’, in nam je nekoliko žal. Sočutje pomeni biti vpleten v problem drugih in tam tvegati življenje. Gospod namreč gre ravno tja. Kot drugi primer je evangeljski dogodek pomnožitve kruha. Jezus pravi učencem, naj nahranijo množico, medtem ko jo oni hočejo odsloviti. Bili so previdni. A če upoštevamo Jezusov odgovor ‘Vi jim dajte jesti’, lahko verjamemo, da se je v srcu razjezil. Njegovo povabilo je, naj poskrbijo za ljudi, ne pa da razmišljajo, kako bi lahko šli v vasi in si kupili kruha. Gospodu so se zasmilili, kajti videl je tiste ljudi, ki so bili kakor ovce brez pastirja. Na eni strani imamo torej sočutje, Jezusovo gesto, na drugi pa egoistično držo učencev, ki iščejo rešitev, a brez popuščanja, ne želijo si umazati rok. In če je Božji jezik sočutje, je človeški jezik pogosto brezbrižnost. Poskrbeti samo do tukaj in ne misliti naprej. Brezbrižnost. Eden od našim fotografov z L’Osservatoreja Romana je naredil fotografijo, ki se imenuje Brezbrižnost. O tem sem že govoril. Neke zimske noči pred prestižno restavracijo gospa, ki živi na ulici, steguje roko drugi gospe, ki toplo oblečena pride iz restavracije, in ta gospa gleda na drugo stran. To je brezbrižnost. Pojdite si pogledat to fotografijo: to je brezbrižnost. Naša brezbrižnost. Koliko krat gledamo na drugo stran. In tako zapremo vrata sočutju. Lahko naredimo izpraševanje vesti: Ali jaz običajno gledam na drugo stran? Ali pa pustim Svetemu Duhu, da me povede po poti sočutja? Kar je krepost Boga.

    Sočutje vodi na pot pravičnosti
    Ob koncu bi izpostavil še Jezusove besede, namenjene materi: ‘Ne jokaj!’ Kar je ljubkovanje sočutja. Jezus se je dotaknil nosil in mladeniču rekel, naj vstane. Ta sede in začne govoriti. In Jezus ga da, ga vrne njegovi materi. Vrnil ga je – to je dejanje pravičnosti. Ta beseda se uporablja pri pravu: povrniti, vrniti. Sočutje nas vodi na pot dejanske pravičnosti. Vedno je treba vrniti tisto, do česar imajo drugi določeno pravico. To nas vedno rešuje pred egoizmom, brezbrižnostjo, zaprtostjo vase. Nadaljujmo današnjo evharistijo z besedami: ‘Jezusa je zajelo veliko sočutje.’ Da bi imel sočutje tudi do vsakega od nas. To potrebujemo.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 17.9.2019).

  26. Hvala says:

    Mirjam sestra od Mojzesa in Aron sta očitala Mojzesu zaradi žene, ki jo je vzel. Gospod je dal, da je Mirjam zbolela, bila je vsa gobava.

    MOJZES JE Z VERO V SRCU, KRATKO IN ISKRENO ZAVPIL GOSPODU : “O BOG, OZDRAVI JO VENDAR!”

    Mirjam in Aron sta govorila proti Mojzesu zaradi kušíjske žene, ki jo je vzel, kajti Kušíjko je bil vzel za ženo.

    10 Ko se je oblak umaknil iznad šotora, glej, je bila Mirjam gobava, bela kakor sneg. Aron se je obrnil k Mirjam in glej, bila je gobava.

    13 Tedaj je Mojzes zavpil h Gospodu in rekel: »O Bog, ozdravi jo vendar!«8 (4 Mz 12)
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    ZAHVALJUJMO SE GOSPODU IN GA SLAVIMO. SLAVLJENJE IN ZAHVALA JE MOLITEV!

  27. janez says:

    MISLI O SOČUTJU (Budist Dalaj Lama)
    Posameznikova sreča lahko temeljito in učinkovito pripomore k izboljšanju celotne človeške družbe.
    Ker vsi delimo isto potrebo po ljubezni, je moč vsakogar, v kakršnihkoli okoliščinah, sprejeti kot brata in sestro. Ne glede na drugačnost obraza, vere, barve kože, oblačil ali obnašanja, ni med nami in drugimi nikakršnih bistvenih razlik, saj smo vsi otroci iz enega Izvira. Nespametno bi bilo poudarjati razlike v zunanjosti, kajti temeljna narava nam je vsem skupna. Človeštvo je eno in ta mali planet je naš edini dom. Če naj ga ohranimo, mora vsak od nas izkusiti občutek splošne odgovornosti in nesebične ljubezni. Edino ta občutek lahko odpravi našo sebično naravnanost, zaradi katere zavajamo in zlorabljamo drug drugega. Kdor ima iskreno in odprto srce, naravno občuti zaupanje vase in se zna ceniti, obenem pa zanj ni razloga, da bi do drugih čutil strah. Verjamem, da je na vseh ravneh družbe, naj bo to družina, pleme, narod ali mednarodna skupnost, več sočutja ključ do lepšega in boljšega sveta. Ni nam treba sprejeti kakršnekoli religije ali slediti kakršnikoli ideologiji. Potrebno je le, da razvijemo svoje dobre človeške lastnosti. Kogarkoli srečam, ga poskušam obravnavati kot starega prijatelja. To me navda z iskrenimi občutki sreče. To je praksa strpnosti in sočutja.
    (Dalaj Lama)

    Prijazne besede so lahko kratke in lahkotne, a njihov odmev je neskončen. Mati Tereza

    Skrivnost življenja moramo najti v življenju samem, ne v naukih o njem. Anthony de Mello

    Kadar se tvoj strah dotakne bolečine drugega, postane pomilovanje. Kadar se tvoja ljubezen dotakne bolečine drugega, postane sočutje. Stephen Levine

    Ne vem, kakšne bodo vaše usode, nekaj pa le vem: zares srečni bodo le tisti med vami, ki bodo hoteli in znali odkriti, kako naj bodo koristni. Misijonar in duhovnik v Afriki Albert Schweiter.

    Samo ljubezen lahko združi ljudi na tak način, da jih izpolni in naredi popolne, saj jih le ona lahko popelje in združi v tistem, kar je najgloblje v njih. Jezuit in raziskovalec ter naravoslovec Pierre Theilard de Chardin.

    Skrivnost sreče je v tem, da zmoreš najti radost v veselju drugega. Georges Bernanos.

    Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu. Gandhi

    Lepota je življenje, kadar življenje odstre kopreno s svojega svetega obličja.
    Toda vi ste to življenje in vi ste ta koprena.
    Lepota je večnost, ki sama sebe gleda v ogledalu.
    Toda vi ste ta večnost in vi ste to ogledalo.
    Kahlil Gibran, Prerok

  28. Miro says:

    V VSEJ MODROSTI SE MED SEBOJ POUČUJTE IN SPODBUJAJTE

    BOŽJA BESEDA: KRISTUSOVA BESEDA NAJ BOGATO PREBIVA MED VAMI. V VSEJ MODROSTI
    SE MED SEBOJ POUČUJTE IN SPODBUJAJTE. S PSALMI, HVALNICAMI IN DUHOVNIMI PESMIMI
    V SVOJIH SRCIH HVALEŽNO PREPEVAJTE BOGU. (Kol 3,16)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=3&zf=2108&t=5#Darovi+Duha

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

    • Miro says:

      VSAK DAN SE ZAHVALJUJMO: BOGU HVALA ZA ODREŠUJOČO BOŽJO BESEDO! DA BO NAŠE ZAHVALJEVANJE PRISTNO, SE POGUMNO ODPIRAJMO ODREŠENJSKEMU DELOVANJU SVETEGA DUHA. PROSIMO GOSPODA, DA BOMO VZTRAJNO MOLILI IN DELALI V NJEGOVI MOČI, PREDVSEM PA NADVSE LJUBILI BOGA IN BLIŽNJEGA!

      MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH …

  29. Miro says:

    V BOŽJE KRALJESTVO SE PRIDE Z NAPOROM (Aleteia)

    LJUDJE IMAMO RADI BLIŽNJICE, KAKRŠNEKOLI BLIŽNJICE, RADI IMAMO, DA NEKAJ NAREDIMO ČIMPREJ IN S ČIM MANJŠIM NAPOROM. OD NEKDAJ JE BILO TAKO Z VSAKO STVARJO. ČE POGLEDAMO NA SPLOŠNO, S TEM NI PRAV NIČ NAROBE, AMPAK …

    Temu našemu nagnjenju se imamo zahvaliti, da smo to, kar smo danes. Navsezadnje je prav ta neke vrste “lenoba” gonilo našega napredka. Danes se recimo vozimo z avtomobili, ker se nekomu pred časom ni več ljubilo hoditi oziroma ker je hotel nekam priti hitreje in udobneje kakor peš ali s konjem.

    Vendar se pri človeku rado zgodi, da svoje ravnanje pri nekaterih stvareh kar prenaša na druge, tudi tiste, pri katerih je potrebna drugačna logika. Pri načelu bližnjice problem nastopi v stvareh, pri katerih je proces pomembnejši od rezultata samega, tako je recimo pri vzgoji, tako je tudi pri učenju, posebno pa pri odnosih itd.

    Tam logika, pri kateri izbiramo lažjo pot, sicer hipno prinese manj napora, vendar dolgoročno napravi veliko škode. Zato so naporni tisti otroci, ki jih utišamo tako, da jim v roke damo telefon, kar je sicer trenutno izredno elegantna rešitev, vendar ni dobra ne zanje ne za njihove starše.

    TEŽJE JE PRAVILNEJE

    Kratek premislek o lastni preteklosti nam bo zato povedal enake stvari, kot nam jih sporoča Jezus: da so večinoma v življenju pravilnejše stvari, ki so težje. In da je zato v “življenje” (kar pomeni “rešiti se” ali “Božje kraljestvo” mogoče priti le preko težkih, napornejših stvari, torej skozi “ozka vrata” (Lk 13,24), če uporabimo Jezusov izraz.

    Jezus je pri tem neizprosen, predstavljam si, da zato, ker je to preprosto resnica, o kateri se ne da debatirati. Nihče od nas ne bo zlahka prišel v Božje kraljestvo, ker je očitno napor za razvoj in rast človeka pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled. Vanj torej gremo lahko samo skozi “ozka vrata”, nekaj moramo zapustiti, da bi se stisnili skoznje, in ta ožina za vsakogar pomeni nekaj težkega (“Prizadevajte si”, potrudite se, Lk 13,24), ni pa to nujno isto kot za koga drugega.

    KAKŠNA SO MERILA?

    Merila, kako vstopiti v Božje kraljestvo – torej kako postati svet – so pač za vsakogar drugačna, ker se mora vsakdo za življenje osvoboditi prav tistega, kar samo njemu preprečuje stopiti skozi “ozka vrata”. Za koga to pomeni živeti v zakonu, za drugega živeti celibat, za nekoga to pomeni vztrajati vse življenje v zvestobi evangeliju, za drugega pa truditi se, da se spreobrneš trenutek pred smrtjo.

    In dobro je to vedeti, dobro, da se zavedamo, da za vsakogar obstajajo kakšna “ozka vrata”, saj je življenje (ali nebesa, če hočete) primerno samo za tistega, ki ni prepričan, da je dovolj dober.

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2019/09/02/v-bozje-kraljestvo-se-pride-z-naporom/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    • Miro says:

      BOŽJA BESEDA: »KAKO OZKA SO VRATA IN KAKO TESNA JE POT, KI VODI V ŽIVLJENJE, IN MALO JIH JE, KI JO NAJDEJO.« (Mt 7,14)

      Za nadvse potrebno luč in moč pri zahtevni hoji za Jezusom Kristusom se vsak dan vztrajno priporočajmo Presveti Devici Mariji.

      POD TVOJE VARSTVO PRIBEŽIMO

      Pod tvoje varstvo pribežimo,
      o sveta božja Porodnica,
      ne zavrzi naših prošenj
      v naših potrebah,
      temveč reši nas
      vselej vseh nevarnosti,
      o častitljiva in blagoslovljena Devica,
      naša gospa, naša srednica,
      naša besednica!
      S svojim Sinom nas spravi,
      svojemu Sinu nas priporoči,
      svojemu Sinu nas izroči!

      Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  30. Hvala says:

    Derek Prince: ZAHVALJEVANJE, SLAVLJENJE, ČAŠČENJE

    Molitev še zdaleč ni samo naslavljanje prošenj na Boga. Toda zaradi pomanjkljivega razumevanja se veliko ljudi omeji samo na ta vidik, s tem pa so prikrajšani za marsikaj. Celovita molitev, ki je všeč Bogu, namreč ni samo en glasbeni inštrument, ampak ves orkester. Ta knjiga na podlagi jasnih napotkov Svetega pisma obravnava tri zelo pomembne, a premalo uporabljene molitvene inštrumente: zahvaljevanje, slavljenje in čaščenje Boga.

    https://shop.vladavinakraljestva.si/krscanske-knjige-zalozba-derek-prince-ministries-knjiga-derek-prince-zahvaljevanje-slavljenje-in-cascenje

    Derek Prince razlaga, da je Bog določil pogoje oziroma protokol, po katerem se mu lahko približamo. Pokaže nam, da ti pogoji niso samo teorija, ampak so načela, s katerimi bomo, če jih bomo redno uporabljali, zelo izboljšali svoj odnos z Bogom, hkrati pa nam bodo omogočila, da se mu bomo bolj približali in spoznali Njegovo dobroto.

    Kratek vpogled v knjigo Dereka Princea – Zahvaljevanje, slavljenje, čaščenje

    Dobro izhodišče za razumevanje zahvaljevanja je v Pismu Hebrejcem 12,28:
    »Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni in tako Bogu s spoštovanjem in strahom služimo, kakor je njemu všeč.«

    Med prevodi Svetega pisma obstaja opazna razlika. Nekateri prevodi tu navajajo »bodimo hvaležni« ali »se zahvaljujmo«, nekateri drugi pa »imejmo milost«. In vendar je oboje pravilno, kajti v izvirnem grškem jeziku »imeti milost« – ključna beseda jecharis – pomeni tudi »hvala!«. (Zanimivo je, da ima moderna grščina za besedo »hvala!« izraz eucharisto, ki je neposredno povezan s charis.) Torej obstaja neposredna zveza med milostjo in hvaležnostjo. Nehvaležen človek je zunaj Božje milosti. Ne moreš biti nehvaležen in ostati v Božji milosti.
    Tudi naslednji trije moderni jeziki to dokazujejo. V francoščini grâce a Dieu pomeni »hvala Bogu«. Beseda grace je črkovana natanko tako kot v angleščini. V italijanščini je beseda za hvala grazie, kar je spet neposredno povezano z milostjo. In v španščini imamo grácias. Ti trije romanski jeziki (to so jeziki, ki temeljijo na latinščini) ohranjajo neposredno zvezo med milostjo in hvaležnostjo.
    Ugotovili smo nekaj izjemno pomembnega: kadar smo nehvaležni, smo zunaj Božje milosti. Te ne moremo uživati, če nismo hvaležni. Prav tako ne moremo ločiti hvaležnosti od Božje milosti. Torej »Bodimo hvaležni« in »imejmo milost« pomeni isto.
    Poglejmo si štiri izjave oziroma zahteve o hvaležnosti v štirih pismih apostola Pavla. Začnimo s Pismom Kološanom 3,15:
    »In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni.«

    To ni predlog, temveč zahteva: Bodite hvaležni. V vrsticah 16–17 Pavel nadaljuje:
    »Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.«

    V vsem, kar delamo, nas morata voditi dve načeli: delati »v imenu Gospoda Jezusa« in »zahvaljevati se Bogu Očetu po njem«. To postavi čudovito ločnico! Ko me mladi včasih sprašujejo, ali je prav, če storijo to ali ono, jim odvrnem: »Če lahko to storiš v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvališ Bogu Očetu, je prav. Če pa ne moreš, ni prav.« To postavlja mejo, kako daleč smemo.
    Zahvaljevanje torej ni izbira, temveč zapoved.

    Drugič, v Pismu Efežanom 5,18 Pavel govori, kaj pomeni nenehno se napolnjevati s Svetim Duhom:
    »In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh.«

    Ali ni zanimivo, kako se Cerkev osredotoča na to, kar je negativno, spregleda pa pozitivne stvari? Vsakdo ve, da se ne smemo opijanjati z vinom, toda koliko se jih zaveda, da se moramo napolnjevati z Duhom?
    In kaj prinaša napolnjevanje z Duhom? V 19. in 20. vrstici beremo:
    »Nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse.«

    Ko si poln Svetega Duha, se boš Bogu neprenehoma zahvaljeval. Pravzaprav lahko delno merite, koliko Duha je v vas, prav s časom, ki ga preživite v zahvaljevanju Bogu. Zmanjševanje zahvaljevanja je zanesljiv kazalnik, da nekje »puščamo«.
    Pavlovo tretjo izjavo (ali zahtevo) o zahvaljevanju najdemo v 1. pismu Tesaloničanom 5,16–18, kjer je nekaj najkrajših vrstic v Novi zavezi, vendar polnih močnih resnic:
    »Zmeraj se veselite.«

    Zveni zelo preprosto, kajne? Vendar za to potrebujemo več milosti!
    »Neprenehoma molíte.«

    Nikoli ne prenehajte moliti. Čeprav ne moremo neprestano moliti, nikoli ne recimo: »Zdaj sem končal molitev.« O Smithu Wigglesworthu pravijo, da ni nikoli molil dlje kot pol ure skupaj, da pa ni nikoli minilo pol ure, ne da bi molil. To je lepa slika tega, kaj pomeni neprenehoma moliti.
    Še zadnja Pavlova močna zahteva v tem delu 1. pisma Tesaloničanom:
    »V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.«

    Kaj je Božja volja v Jezusu Kristusu? Da se zahvaljujemo v vsem. Če se torej ne zahvaljuješ, kot smo pravkar videli, si zunaj Božje volje.
    Spoznal sem že mnoge krščanske delavce, ki so bili na pravem mestu, delali prave stvari, a so bili kljub temu zunaj Božje volje. Zakaj? Ker so se prenehali nepretrgoma zahvaljevati. Zapomnimo si torej; takoj ko nehaš biti hvaležen, si zunaj Božje volje. Ne zaradi tega, kar delaš, ampak ker se ne odzivaš primerno na Božjo dobroto.
    Pavlova četrta zahteva glede zahvaljevanja je zapisana v Pismu Filipljanom 4,6:
    »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.«

    Nikoli ne prinašajte prošnje k Bogu brez zahvaljevanja.
    Pred leti so me zelo prevzeli dnevniki Johna Wesleyja. Vedno se spomnim njegovega komentarja k tej vrstici: »Prepričan sem, da Bog dela vse po molitvi in ničesar brez nje.« Mislim, da je to osnovna resnica.
    Pavel poleg tega pravi: »Kakršnokoli prošnjo imate, jo prinesite k Bogu z zahvaljevanjem.«
    Pregledali smo štiri različne spodbude apostola Pavla, ki se nanašajo na zahvaljevanje, zdaj pa razmislimo še o tem, kaj zahvaljevanje prinese.
    Prvič, zahvaljevanje omogoča pristop k Bogu. To je najbolje opisano v znanem in zelo lepem 100. psalmu. Ko psalmist govori o prihajanju v hišo Boga, v četrti vrstici zapiše:
    »Pridite k njegovim vratom z zahvalo, v njegove dvore s hvalnico! Zahvaljujte se mu, slavite njegovo ime!«

    apomnimo si, da k Bogu pristopimo v dveh korakih. Prvi je skozi vrata in drugi skozi Njegove dvore. Vrata nam odpirajo dostop v dvore, skozi te pa lahko vstopimo v hišo Boga. Vstopimo lahko samo po tej predpisani poti: »skozi njegova vrata z zahvalo« in »v njegove dvore s hvalnico«. Prepričan sem, da nihče ne more priti blizu Boga, če ne upošteva predpisanega načina: z zahvaljevanjem in slavljenjem.
    Morda imate včasih občutek, da ste kljub molitvam daleč od Boga. Če je tako, je zelo verjetno, da se mu ne približujete prav. Lahko stojite pred njegovimi dvori in vpijete k Bogu. Slišal vas bo in vam naklonil milost, vendar ne boste uživali Očetove bližine, če ne pridete k njemu z zahvaljevanjem in slavljenjem.
    Nekateri ljudje bodo morda nezadovoljno rekli: »Nimam se za kaj zahvaljevati Bogu. Vse gre narobe. Moje življenje je polno težav. Le za kaj bi se mu zahvaljeval?« Psalmist navaja v peti vrstici 100. psalma tri vzroke za to:
    »Zakaj GOSPOD je dober, na veke traja njegova dobrota, od roda do roda njegova zvestoba.«

    Ne glede na to, kako se počutimo in kakšne so naše okoliščine, se ta tri dejstva nikoli ne spremenijo: Gospod je vedno dober; njegovo usmiljenje je večno; njegova zvestoba ostane za vse rodove. Imamo torej tri trajne, nespremenljive vzroke za zahvaljevanje Bogu.
    Ne osredotočite se na svoje občutke in na to, kar se dogaja okoli vas, temveč usmerite svoje misli na te večne, nespremenljive lastnosti narave Boga in njegovega ravnanja z nami. Potem se mu boste neprenehoma zahvaljevali.

    Poglejmo primer v Novi zavezi, ki ilustrira, kako zahvaljevanje omogoča poseben pristop do Boga. Se spomnite zgodbe o desetih gobavcih iz Lukovega evangelija 17, ki se niso smeli nikomur približati? Neprestano so morali vpiti: »Nečist, nečist,« in tako opozoriti vsakogar, naj se jim izogiba, ker je njihova bolezen hudo nalezljiva.
    Luka je zapisal, da so že od daleč klicali: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Jezus pa jim je preprosto odgovoril: »Pojdite in se pokažite duhovnikom.«
    Kdor je bil očiščen gobavosti, se je moral pokazati duhovniku, da bi pri njem prejel potrdilo, da ni več kužen. S tem, ko je Jezus gobavcem velel, naj se gredo pokazat duhovnikom, jim je pravzaprav rekel: »Ko boste prišli tja, bo duhovnik potrdil, da niste več gobavi.« To je vera. Včasih smo ozdravljeni med potjo. Če samo stojimo pri miru in pravimo, da se ni nič zgodilo, se tudi v resnici ne bo nič zgodilo.
    Toda čeprav je bilo vseh deset gobavcev ozdravljenih, se je samo eden – Samarijan, ne Jud – vrnil in se Jezusu zahvalil. Jezus je rekel (Luka 17,17–18):
    »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?«
    Potem je rekel možu: »Tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru.« V prevodu ni povsem jasno prikazano, da čeprav je bilo vseh deset gobavcev očiščenih, je bil samo tisti, ki se je Jezusu zahvalil, rešen. Vsi so bili telesno ozdravljeni, toda samo tisti, ki se je vrnil, da se je zahvalil, je prejel večno duhovno ozdravljenje odrešenja. On je bil edini, ki je prišel bliže k Jezusu. Zahvaljevanje torej omogoča poseben dostop do Boga.

    Druga pomembna vloga zahvaljevanja je, da sprosti nadnaravno čudežno moč Boga. Navedel bom dva znamenita primera iz Nove zaveze. Prvi je dogodek, opisan v Janezu 6, ko je Jezus nahranil pet tisoč ljudi. Pred sabo je imel pet tisoč mož (ženske in otroci niso všteti) in vsi so bili lačni. Jezus pa je imel na voljo samo kosilo nekega dečka: pet malih hlebov in dve ribi. Rekel je: »Naj se ljudje posedejo, mi jih bomo nahranili.« In tako se je zgodilo, kot je zapisano v Janezu 6,11–12:
    »Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: ‘Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.’«

    Vredno je poudariti, da Jezus tukaj ni molil. Ni prosil Boga, naj kaj stori. Samo zahvalil se mu je za to, kar je imel v rokah.
    To je moralo narediti močan vtis na Janeza, saj v nadaljnjem opisovanju dogajanja v 23. vrstici pravi:
    »Iz Tiberije so pripluli še drugi čolni v bližino kraja, kjer so po Gospodovi zahvalni molitvi jedli kruh.«
    Janeza je očitno zelo prevzelo, da se čudež ni zgodil po dolgi molitvi, temveč že, ko se je Jezus zahvalil! Velikokrat ne doživimo Božje moči samo zato, ker se ne zahvaljujemo.

    Malo pozneje v enajstem poglavju Evangelija po Janezu je opisan drugi primer. Jezus je stal pred grobom Lazarja, ki je bil že štiri dni pokopan. Njegova molitev ni bila dolga. Rekel je samo: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal.« To je vse, kar mu je dejal. Potem je poklical Lazarja in ta je prišel iz groba!
    Rad bi ponovil, da bomo, če se ne bomo zahvaljevali Bogu, zamudili veliko njegove nadnaravne sile. Ni treba, da so naše molitve dolge, da sproščajo Božjo moč. Večina res močnih molitev, zapisanih v Svetem pismu, je zelo kratkih. Na primer Mojzesova molitev za Mirjam, ko je postala gobava, ker je negodovala nad svojim bratom. Mojzes je rekel samo: »Gospod, ozdravi jo.« Torej ravno nasprotno. Če svojim prošnjam dodamo več zahvaljevanja, bodo krajše, a učinkovitejše.

    Preden končamo poglavje o zahvaljevanju, moramo pogledati še temno stran te resnice, nasprotje hvaležnosti. Sveto pismo veliko govori o nehvaležnosti, vendar bom tu navedel le tri pomembne izjave.
    Prva je iz Pisma Rimljanom 1, kjer Pavel mojstrsko opiše propad človeške rase od prirojenega spoznanja Boga do strašne brezbožnosti in zlobe. Pismo Rimljanom 1 se konča z enim najbolj strašnih seznamov v Bibliji, ki prikazuje človekov propad, bedo in brezbožnost.
    Lahko bi se vprašali, kako je mogoče, da je človeštvo padlo tako globoko. Odgovor najdemo v 21. vrstici:
    »Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili in se mu zahvaljevali …«

    Pavel na koncu poglavja opiše prva dva koraka, ki vodita navzdol, v temno brezno: prvič, ljudje niso slavili Boga kot Boga; in drugič, niso bili hvaležni.
    Vsakokrat ko nekdo preneha biti hvaležen, se začne njegova pot navzdol. Opozarjam vas, da niti ne poskušajte iti po tej poti, kajti težko se je obrniti in se vrniti nazaj!
    Sveto pismo navaja v 3. poglavju 2. pisma Timoteju še en strašen seznam lastnosti človekove izprijenosti. Zanimivo ga je primerjati s seznamom v Pismu Rimljanom 1, ki ga imenujem logična posledica nehvaležnosti. Drugo pismo Timoteju 3. poglavje pa je zgodovinska posledica. Kakšno bo človeštvo v poslednjih dneh, ob koncu dobe? Apostol Pavel nam prikazuje to sliko od prve vrstice tega poglavja:
    »Tole pa vedi, da bodo v poslednjih dneh nastopili hudi časi.«

    Kaj bo povzročilo hude čase? Propad človekovega značaja. Druga vrstica:
    »Ljudje bodo namreč samoljubni, lakomni, bahavi, prevzetni, preklinjevalci, neposlušni staršem, nehvaležni in nesveti …«

    Kje je na tem seznamu nehvaležen človek? Poleg nesvetih. Biti nehvaležen pomeni biti nesvet. Ne moreš biti svet in nehvaležen. Zahvaljevanje je pomemben korak k svetosti.
    Kaj je nasprotje od biti hvaležen? Mislim, da je najboljši svetopisemski izraz za to »godrnjanje«, v bolj sodobnem jeziku pa »pritoževanje«. Naj vas spomnim, da je vse, kar rečemo, ali pozitivno ali negativno. Zelo malo besed je nevtralnih. Če ne bomo izražali hvaležnosti, bomo skoraj zagotovo godrnjali in se pritoževali. Ne bodite človek, ki bi godrnjal in se pritoževal!
    In še tretjič, poglejmo, kaj pravi Pavel o nehvaležnosti v 1. pismu Korinčanom 10,7–10. Kristjane svari pred enakimi napakami, kot so jih naredili Izraelci po osvoboditvi iz Egipta:
    »Ne postanite malikovalci, kot so bili nekateri izmed njih … Tudi ne nečistujmo … Ne preizkušajmo Kristusa … Ne godrnjajte, kakor so nekateri izmed njih godrnjali in jih je pomoril pokončevalec.«

    Svarilo pred godrnjanjem najdemo tudi v 4. Mojzesovi knjigi 21, ko so Izraelci, zaradi izčrpanosti od dolgega potovanja, začeli godrnjati proti Bogu in Mojzesu. Bog je odgovoril tako, da je mednje poslal strupene kače in so mnogi pomrli.
    Previdno! Godrnjanje je lahko zelo nevarno. Ne sicer zaradi kač, ampak zaradi raznovrstnih duhovnih strupov, ki jih prinese v vašega duha.
    Imamo torej dve možnosti: ali smo hvaležni, kar nam odpira pot v Božjo navzočnost in njegove čudeže, ali pa godrnjači. Premislite in se trdno odločite:

    »Hvaležen bom! Še naprej bom v Svetem pismu iskal vzroke za zahvaljevanje in jih premišljeval. Vedno se bom zahvaljeval Bogu.«

  31. Hvala says:

    ČEPRAV JE BILO VSEH DESET GOBAVCEV OČIŠČENIH, JE BIL SAMO TISTI, KI SE JE JEZUSU ZAHVALIL REŠEN.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    VSI SO BILI TELESNO OZDRAVLJENI, TODA SAMO TISTI, KI SE JE VRNIL, DA SE JE ZAHVALIL, JE PREJEL VEČNO DUHOVNO OZDRAVLJENJE ODREŠENJA.

    ON JE BIL EDINI, KI JE PRIŠEL BLIŽE JEZUSU.

    ZAHVALJEVANJE OMOGOČA POSEBEN DOSTOP DO BOGA.

    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    NE MOREŠ BITI SVET IN NEHVALEŽEN.

    ZAHVALJEVANJE NI IZBIRA, TEMVEČ ZAPOVED

    Pavlova močna zahteva v tem delu 1. pisma Tesaloničanom:

    »V VSEM SE ZAHVALJUJTE: KAJTI TO JE BOŽJA VOLJA V KRISTUSU JEZUSU GLEDE VAS.”

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Samo eden od gobavcev je prejel večno duhovno ozdravljenje odrešenja. KAJ POMAGA ČLOVEKU SAMO TELESNO OZDRAVLJENJE???

  32. Hvala says:

    Spoštovana ga. Minako, ga Kras. Pogrešam vaše lepe misli, komentarje. Lepo vas pozdravljam. Pozdravljam tudi vse ostale , ki ste priključeni k tej internetni molitveni skupini.

    • Miro says:

      HVALA ZA POBUDE. PONOVNO PROSIM, DA SE VSAK DAN VZTRAJNO POVEZUJEMO V MOLITVAH ZA TRPEČE SESTRE IN BRATE, ZA SPREOBRNJENJE GREŠNIKOV, ZA CERKEV, MIR NA SVETU … KOT JE BILO ŽE VEČKRAT POUDARJENO, SE NA TEM PORTALU SREČUJEMO PREDVSEM Z NAMENOM MOLITVE. SRCE NAŠIH MOLITEV IN PRIZADEVANJ JE SVETA EVHARISTIJA!!!

      MOLIMO:

      O PRESVETO SRCE JEZUSOVO

      O presveto Srce Jezusovo, po rokah Preblažene Device Marije ti darujem molitve, dela in
      trpljenje današnjega dne – tebi v spravo za vse žalitve, ki jih trpiš v zakramentu presvetega
      Rešnjega Telesa, s teboj vred pa Bogu Očetu za vse tiste namene, v katere se mu ti sam vsak
      dan daruješ na naših oltarjih. Amen.

      Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  33. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: VEDI, MOJA HČI, DA JE MED MENOJ IN TEBOJ
    NESKONČEN PREPAD, KI LOČUJE STVARNIKA OD USTVARJENEGA BITJA.
    A TA PREPAD IZRAVNAVA MOJE USMILJENJE (Dn 1576).

    O besedah življenja, ki jih je Jezus zaupal sestri Favstini in so namenjene tudi nam,
    več na: http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!

  34. Miro says:

    Svetniki nam pomagajo odpirati duhovne oči

    NEOBČUTLJIV SEM TAKO ZA HVALO KOT ZA GRAJO;
    ČE ME HVALIJO, PRAVIJO, KAKŠEN BI MORAL BITI,
    ČE ME GRAJAJO, POVEJO, KAKŠEN SEM.

    (misel sv. Janeza Boska)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Janez Bosko, prosi za nas!

  35. Miro says:

    JEZUS OZDRAVI DESET GOBAVCEV – SAMARIJAN JE NA OZDRAVITEV ODGOVORIL TAKO, DA JE HVALIL IN SLAVIL JEZUSA ZA PREJETO DOBROTO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 17,11-19)

    Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+17%2C11-19&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Jezus je poslal gobavce duhovniku, da bi bili duhovno ozdravljeni, kakor to zahteva Postava. S tem, ko jih je poslal, je za njimi poslal tudi ozdravitev, da so bili tako ozdravljeni med potjo.« Sv. Atanazij pa pravi: »Samarijan je na ozdravitev odgovoril tako, da je hvalil in slavil Jezusa za prejeto dobroto.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Devet nehvaležnežev pa se ni zavedalo eshatološkega pomena tega, kar se jim je zgodilo, torej tega, da je z Jezusom prišlo Božje kraljestvo.« (komentar cerkvenih očetov, hozana.si)

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    • Miro says:

      ŽE BLAŽENI ANTON MARTIN SLOMŠEK JE OPOZARJAL, DA NIČ NE POMAGA TARNANJE NAD NEUGODNIMI RAZMERAMI; S SPREOBRNJENJEM JE TREBA ZAČETI PRI SEBI! ZATO SE PRIPOROČIMO SVETEMU DUHU, DA BOMO LAHKO SPREJELI VELIČASTEN DAR VSAKODNEVNEGA ZAHVALJEVANJA IN SLAVLJENJA BOGA TER POSTALI JEZUSOVI SODELAVCI PRI GRADNJI BOŽJEGA KRALJESTVA NA ZEMLJI.

      PRIDI, SVETI DUH

      Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
      vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
      Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
      prenovil boš obličje zemlje.

      Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
      razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
      bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
      vselej radi sprejemali njegove spodbude.
      Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

      Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

  36. janez says:

    Exodus Maribor Joyce Meyer: Razumeti pravičnost ali to pomeni tudi pravilno razumeti Boga
    »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in to vsem, ki verujejo.« (Rim 3,22)
    Pravičnost prihaja prek vere v Jezusa in ne prek našega dela ljudi, ki smo grešni in nepopolni. To je poleg Vere v Boga tisto Božje darilo in ga pridobimo, ko začnemo iskreno verovati v Jezusa Odrešenika in izvajati Božjo Voljo v našem življenju. Mnogo odlomkov je v Bibliji, ki te trditve potrjujejo in jih proučujejo duhovniki in bogoslovci. Zaradi nas grešnih ljudi je Bog poslal na zemljo Jezusa Kristusa; Njega, ki ni poznal greha, tako da v Njem in po Njem moremo Ljudje postati, zdržati in vztrajati v Božji pravičnosti. To je tisto, kar bi mi ljudje morali biti in sprejeti ter v pravem odnosu do Boga po Božji Milosti in Njegovi Dobroti. Kristus je bil na Zemlji brez greha in zaradi ljubezni do nas je vzel nase naše grehe, da bi mi bili v vzvišenem odnosu z Bogom in se odrešili brez svojih zaslug. Jezus je bil na Zemlji Pravi Bog in Pravi Človek. S svojo Smrtjo in Vstajenjem nas je Odrešil. Bog nas Ljudi, zaradi poslanega Sina Odrešenika vidi kot preizkušene in sprejete in v pravem odnosu s seboj takrat, ko smo kot verni kristjani sprejeli Jezusa kot našega Odrešenika.

    Namesto, da nas je strah, da je Bog žalosten in jezen na grešne ljudi, se lahko postavimo predenj, saj v Kristusu Odrešeniku vemo, da smo pri Bogu sprejeti. Nihče ne bo opravičen (postati pravičen, opravičen, zadovoljivo sojen) pred njim v poslušnosti delom, določenim v postavi. Ker [pravo opravilo] postava je, da se človek prepozna in zaveda greha [ne samo dojemanje, ampak spoznanje greha, ki deluje k pokori, veri in svetosti vsake osebnosti]. Božja pravičnost namreč prihaja po veri in osebnem zaupanju in zaupljivi opori v Jezusa Kristusa (Odrešenik ali Mesija). [To pomeni] za vse, ki verujejo. Za njih ni razlike. Mi vemo, da je človek opravičen ali pravično ocenjen in v pravem odnosu z Bogom ne po delih postave, ampak [samo] po veri in [popolnem] zaupanju in vdanosti in trdnem upanju v Jezusa Kristusa ter izvrševanju Njegove Volje. Vera v Boga in dobra dela nam Ljudem odpirata Pot do Boga in Božje Pravičnosti, ko Bog pride, vstopi in ostane v nas, ker tedaj prav razumemo Boga, ki je v tem, da spolnjujemo Njegovo Voljo.

    Za duhovno rast je pomembno, da vidimo sami sebe v pravem odnosu z Bogom po veri v Jezusa Kristusa. Vera je poleg Božje Pravičnosti Božji dar. Če se kadarkoli počutimo slabo in se sprašujemo, ali je Jezus jezen na nas, izgubimo moč, da bi nadaljevali pot, ki nam jo je pripravil. Mi smo močnejši od hudiča, ker verjamemo Jezusu, vendar se moramo postaviti pred Bogom oblečeni v oblekah pravičnosti in ne v capah krivde in obsodbe. Vztrajati moramo na Poti k Njemu. V šestem poglavju Efežanom Biblija pravi, da moramo obleči pravičnost kakor svoj oklep. Vojakom oklep varuje srce. Kaj v resnici verjamemo o sebi? Ali lahko verjamemo, da imate pravi odnos z Bogom!?. Da lahko, če se ozremo na Gospodova dela, ki jih je napravil za nas vse, in ne na svoje napake, ki smo jih kot nepopolni in grešni ljudje storili. Napravili bomo grehe in napake, in ko jih bomo, se moramo tudi pokesati, prositi za milost Boga in si pridobiti Božje odpuščanje. To je edina možnost, da lahko verni ljudje hodimo v pravičnosti in delamo, kar je prav v Božjih Očeh. Ni naša pravičnost, da ljudje sami s svojimi močmi lahko hodimo v pravičnosti na Zemlji, saj je kakor oblečena umazana cunja, vendar lahko in moramo hoditi v Božji pravičnosti po veri v Jezusa Kristus v svečani obleki. Ta čudovita drža, ki jo lahko imamo v sebi, je del novega življenja vernika v Jezusa. Človek si namreč nepravilno postavi svoje postave pravičnosti po svoji meri in pravilih, ki pa niso pravilna v Božjih Očeh. Zato se moramo truditi, da molimo in živimo po Božjih Postavah in spolnjujemo Njegovo Voljo in ne Svoje Človeške Volje. Sad Božje pravičnosti Božja beseda je popolnoma jasna, da Bog od nas ne pričakuje naše pravičnosti. Ljudje je v Božjih očeh nimamo in do nje sami ne moremo priti, ne glede na to, kako iskreno in goreče se trudimo, ker smo grešni in nepopolni. Božji Duh nas vodi in vzgaja, da živimo (mislimo, govorimo in ravnamo) v skladu z Božjo pravičnostjo, ki je v nas. Šele ko se Ljudje odločamo po Božji naravi v nas, rojevamo sad Njegovega življenja v nas – torej sad Božje pravičnosti.

    Vir: Joyce Meyer: Nov način Življenja, Exodus Maribor.

    • janez says:

      PSALM 139 (138)
      Pred vsepričujočim in vsevednim Bogom
      1Davidov psalm.
      GOSPOD, preizkusil si me in me poznaš.
      2 Poznaš moje sedenje in moje vstajanje,
      od daleč razumeš moje misli.
      3 Opazuješ moje potovanje in moje počivanje,
      z vsemi mojimi potmi si seznanjen.
      4 Zares, besede še ni na mojem jeziku,
      glej, ti, GOSPOD, si jo že spoznal v celoti.
      5 Zadaj in spredaj me obdajaš
      in name polagaš svojo roko.
      6 Prečudovito je zame spoznanje,
      previsoko je, ne morem ga doseči.

      7 Kam naj grem pred tvojim duhom,
      kam naj zbežim pred tvojim obličjem?
      8 Če se povzpnem v nebesa, si tamkaj,
      če si pripravim ležišče v podzemlju, si zraven.
      9 Če bi dvignil peruti jutranje zarje,
      če bi prebival na koncu morja,
      10 tudi tam bi me vodila tvoja roka,
      držala bi me tvoja desnica.
      11 Če bi rekel: »Vsaj tema me bo zgrabila,
      svetloba okrog mene se bo v noč spremenila,«
      12 tudi tema ne bo pretemna zate,
      noč bo svetila kakor dan,
      kakor tema, tako svetloba.

      13 Zares, ti si ustvaril moje ledvice,
      me stkal v materinem telesu.
      14 Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen,
      čudovita so tvoja dela,
      moja duša to dobro pozna.
      15 Moje kosti niso bile skrite pred tabo,
      ko sem bil narejen na skrivnem,
      stkan v globočinah zemlje.
      16 Moj zarodek so videle tvoje oči.
      V tvojo knjigo so bili vsi zapisani,
      dnevi, ki so bili oblikovani,
      ko ni še nobeden od njih obstajal.
      17 In zame, kako težke so tvoje misli, o Bog,
      kako silna so njihova načela!
      18 Če bi jih štel, bi jih bilo več kot peska;
      kadar se prebudim, sem še vedno pri tebi.

      19 O, da bi pobil krivičnika, o Bog!
      Krvoločneži, umaknite se od mene:
      20 tisti, ki govorijo o tebi hudobnemu načrtu v prid,
      ki se nesmiselno vzdigujejo zoper tebe!
      21 GOSPOD, mar tvojih sovražnikov ne sovražim,
      se mi ne studijo tisti, ki vstajajo zoper tebe?
      22 S popolnim sovraštvom jih sovražim,
      postali so moji sovražniki.

      23 Preizkusi me, o Bog, spoznaj moje srce,
      preizkusi me in spoznaj moje vznemirljive misli!
      24 Poglej, ali je pri meni pot bridkosti,
      in vodi me po večni poti!

      Kako čudovito!
      V psalmu 139 poskuša Vernik v krščanskega Boga izraziti delček globine razmerja med Bogom in tistimi, ki vanj Verjejo in Zaupajo. Besede kažejo, da nas Bog dobro pozna, da nas sprejema take kot smo in da mu nič človeškega ni skrito. Imamo svobodno Voljo. Bog daje ljudem namreč svojo Ljubezen lahko le tako da je ne daruje Ljubezni človeku pod prisilo. Imamo sicer od Boga svobodno voljo, vendar smo odgovorni za svoje življenje, saj imamo Božjo Postavo, Biblijo in Evangelij, da vemo kaj je prav in kaj ne. Na nas božjih Otrocih pa je, da živimo in spolnjujemo Njegovo in ne Svojo Voljo.

      • janez says:

        Joyce Meyer: Božja Volja (Molitev)
        Če želimo slišati Božji glas in izpolnjevati Njegovo voljo, sem prepričana, da bi bila naša jutranja molitev podobna kot ta:

        »Bog, vse dni življenja želim živeti v Tvoji popolni volji. Ne želim Tvoje popustljive volje; ničesar nočem delati brez Tvojega odobravanja in blagoslova. Če poskušam delati nekaj, kar ni Tvoje najboljše zame, naj, prosim, občutim v svojem srcu oklevanje, potrebo, da preverim v svojem duhu, da me ohraniš na poti Tvojega načrta.

        Pomagaj mi, da se podrejam Tebi.
        Pomagaj mi, da ne bom trdovraten/-na.
        Pomagaj mi, da ne bom trmast/-a.
        Pomagaj mi, da ne zakrknem svojega srca.
        Bog, želim, da Tvoja volja polno deluje v mojem življenju. Dovolj sem okušal/-a sadove svoje volje, da vem, da se bo slabo izteklo, če vztrajam pri svojem, namesto da se podredim temu, kar Ti želiš. Pripravljen/-a sem Te ubogati, ampak, prosim, pomagaj mi, da jasno slišim, kar mi govoriš, naj naredim. Amen.«

        https://tv.joycemeyer.org/slovene/devotional/veselite-se-bozje-volje/

  37. janez says:

    1) Joyce Meyer: Božja Volja

    Če želimo slišati Božji glas in izpolnjevati Njegovo voljo, sem prepričana, da bi bila naša jutranja molitev podobna kot ta:
    »Bog, vse dni življenja želim živeti v Tvoji popolni volji. Ne želim Tvoje popustljive volje; ničesar nočem delati brez Tvojega odobravanja in blagoslova. Če poskušam delati nekaj, kar ni Tvoje najboljše zame, naj, prosim, občutim v svojem srcu oklevanje, potrebo, da preverim v svojem duhu, da me ohraniš na poti Tvojega načrta.

    Pomagaj mi, da se podrejam Tebi.
    Pomagaj mi, da ne bom trdovraten/-na.
    Pomagaj mi, da ne bom trmast/-a.
    Pomagaj mi, da ne zakrknem svojega srca.

    Bog, želim, da Tvoja volja polno deluje v mojem življenju. Dovolj sem okušal/-a sadove svoje volje, da vem, da se bo slabo izteklo, če vztrajam pri svojem, namesto da se podredim temu, kar Ti želiš. Pripravljen/-a sem Te ubogati, ampak, prosim, pomagaj mi, da jasno slišim, kar mi govoriš, naj naredim. Amen.«

    https://tv.joycemeyer.org/slovene/devotional/veselite-se-bozje-volje/ 

    2)Krščanski medijski Portal: Božja volja presega vsako človeško logiko (Izvleček)

    Naj se sliši še tako neizprosno, toda tudi naša needinost bodisi v družinah ali v cerkvi je sad neresnice, življenja v neresnici. Jezus pravi: »Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela.« Prizadevajmo si, da se še bolj oklenemo edine resnice, in prihajajmo k resnični luči. Zato se postavlja vprašanje, kako se dan za dnem prepustiti vodstvu Svetega Duha, ki nas bo vodil v vso resnico. Poglejmo si nekaj predlogov, kako lahko v svojem življenju postanemo poslušni Svetemu Duhu in se prepustimo njegovemu vodstvu.

    1. Vsak dan si moramo vzeti čas za molitev.
    Naši dnevi so pogosto polni dejavnosti. Dobro se je torej ustaviti in prisluhniti, kaj mi hoče povedati Bog. To pa zahteva, da nekaj časa podarim Bogu. Pravijo, da je potrebnih vsaj dvajset minut molitve na dan, da ta lahko obrodi čim več sadov. Lahko začnem s krajšo molitvijo in postopoma čas molitve podaljšujem.

    2. Pogosto moramo prositi za pomoč Svetega Duha.
    Zakaj ne bi že zjutraj začel dneva z molitvijo k Svetemu Duhu? V različnih trenutkih dneva se lahko obrnem nanj in ga prosim za razsvetljenje. Ko mi bo to prešlo v navado, bo spremenilo moje življenje.

    3. Sprejeti moramo potrebo po spreobrnjenju – kesanju za svoje grehe.
    Nikoli se ne bom do konca spreobrnil, povsem zaživel z Bogom in po njegovi volji. Če hočem živeti iz Svetega Duha, se moram odpovedati vsaki obliki greha, ki ga žalosti. Ni se mogoče prepustiti Duhu in še naprej živeti, ne da bi mu bili poslušni.

    4. Zaživeti moramo v sedanjem trenutku.
    Sedanji trenutek pomeni zasledovanje in prepoznavanje Božje navzočnosti in njegovega Duha, tukaj in sedaj. V vsakem trenutku lahko srečam Boga, ki hoče postati navzoč zame in v meni. Različne skrbi me ločujejo od Boga: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Evangelij po Mateju 6,34) Sveti Duh deluje vsak trenutek v mojem življenju. Skrivnost svetosti je prav v tem, da živimo v sedanjosti in v njej srečujemo Boga.

    5. Sprejeti moramo vsakdanje umiranje sebi.
    V vsakem življenju so preizkušnje, težave, umiranje sebi. Bog to dopušča, da bi postali bolj odprti in bi se bili pripravljeni darovati za druge. Milost predanosti je v tem, da se znamo prepuščati Bogu, da v dogodkih prepoznavamo veter Duha in pustimo, da zapiha v naša jadra. To pa se ne more zgoditi, ne da bi sprejeli različne odpovedi, ki jih narekuje življenje dan za dnem.

    6. V vsem moramo iskati Božjo voljo.
    Svetega Duha priteguje srce, ki iskreno in v vseh okoliščinah išče Očetovo voljo. Vodi ga z milino, ne da bi to nujno tudi opazili.

    7. Izbrati moramo ljubezen.
    Sveti Duh je ljubezen. Če ljubimo, je navzoč. Če vztrajno prosimo za milost ljubezni, nas usliši. Odločiti se za ljubezen že pomeni ljubiti. Bog se ne odklanja tistemu, ki hoče živeti po njegovi zapovedi ljubezni. »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« (Evangelij po Janezu 14,23)

    Odprimo naša srca Svetemu Duhu in mu dopustimo, da nam nežno šepeta svojo melodijo Večnega Življenja.

    Molitev:
    Gospod, Aba, Oče, prosimo te, daj nam iskrenosti, da bomo priznali in obžalovali ravnodušnost, nezaupanje in medsebojno nenaklonjenost, ki se morda skrivajo v nas. Daj nam poguma, da bomo vse to izkoreninili. Nakloni nam, da se vsi zedinimo v tebi, da bi se iz naših src in ustnic neprestano dvigala tvoja molitev za našo edinost, kakršno ti hočeš. V tebi, ki si popolna ljubezen, naj najdemo pot, ki vodi do edinosti v poslušnosti tvoji ljubezni in resnici. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.

    http://137.si/bozja-volja-presega-vsako-clovesko-logiko/

  38. Hvala says:

    JEZUS UČI, KAKO TRPLJENJE ŽIVETI NA PRAVILEN NAČIN
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    OBSTAJAJO NAMREČ PRAVILNI IN NAPAČNI NAČINI, KAKO SE ŽIVI BOLEČINO IN TRPLJENJE
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    NAPAČEN NAČIN JE TAKRAT, KO OSEBA BOLEČINO ŽIVI PASIVNO, SE PREDA LENOBI IN SE VDA. TUDI ODNOS UPIRANJA IN ZAVRAČANJA NI PRAVILNA DRŽA
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    JEZUS NAS UČI ŽIVETI BOLEČINO TAKO, DA SPREJMEMO REALNOST ŽIVLJENJA Z ZAUPANJEM IN UPANJEM, PRI TEM PA POSTAVIMO LJUBEZEN DO BOGA IN BLJIŽNJEGA TUDI V TRPLJENJE. LJUBEZEN SPREMINJA VSAKO STVAR
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    TAKO KOT JEZUSOVE RANE JE VAŠE TRPLJENJE PO ENI STRANI POHUJŠANJE ZA VERO, A PO DRUGI JE PREIZKUS VERE, ZNAMENJE, DA JE BOG LJUBEZEN, DA JE ZVEST, USMILJEN , TOLAŽEČ

    Bolniki – aktivni subjekti odrešenjskega dela in evangelizacije
    Ravno to je učil tudi bl. Luigi Novarese. Bolnike in invalide je učil, kako naj ovrednotijo svoje trpljenje v okviru apostolskega delovanja, ki ga uresničujejo z vero in ljubeznijo do drugih. Vedno je govoril: ‘Bolniki se morajo čutiti avtorji lastnega apostolata. Bolna, invalidna oseba lahko postane podpora in luč za druge trpeče ter tako spremeni okolje, v katerem živi. S to karizmo ste dar za Cerkev. Tako kot Jezusove rane je vaše trpljenje po eni strani pohujšanje za vero, a po drugi je preizkus vere, znamenje, da je Bog ljubezen, da je zvest, usmiljen, tolažeč. Združeni z vstalim Kristusom ste aktivni subjekti odrešenjskega dela in evangelizacije. Bodite blizu trpečim v vaših župnijah kot pričevalci vstajenja. Na ta način namreč bogatite Cerkev in sodelujete v poslanstvu pastirjev, ko molite in darujete svoje trpljenje za njih, za kar se vam zahvaljujem.

    http://arhiv.mirenski-grad.si/kako-ziveti-bolecino-trpljenje

    Dragi prijatelji, Marija naj vam pomaga biti pravi ‘delavci križa’ in pravi ‘prostovoljci trpljenja’, da boste živeli križe in bolečine z vero in ljubeznijo, skupaj s Kristusom. Vabim vas, da skupaj molimo k Materi Mariji, ki pozna trpljenje in nam vedno pomaga v težkih trenutkih.« (Papež Frančišek bolnikom, invalidom in članom združenja ‘Tihi delavci svetega križa’ in centra ‘Prostovoljci trpljenja’, v Vatikanu, 17.5.2014)

  39. Hvala says:

    Z BRANJEM SVETEGA PISMA SE LAHKO NAUČIMO, DA JE ZGODOVINA VEDNO SVETA ZGODOVINA.

    LJUDJE NE SMEMO MISLITI, DA LAHKO DELUJEMO SAMOSTOJNO IN NE RAČUNAMO NA BOGA.

    ON JE V VSEM, KAR SE DOGAJA.

    SVETA ZGODOVINA TRAJA TUDI SEDAJ. BOG JO PIŠE Z ŽIVLJENJEM VSAKEGA ČLOVEKA.

    ZA NAS JE NAJPOMEMBNEJŠE VEROVATI, DA ON PIŠE KNJIGO NAŠEGA ŽIVLJENJA IN DA MU DOVOLIMO , DA JO PIŠE.

    NI NAM POTREBNO RAZUMETI VSEGA KAR PIŠE.

    NITI SVETI PISCI, KI SO PISALI PO NAVDIHU SVETEGA DUHA, NISO VSEGA RAZUMELI , KAR JE DUH MISLIL ALI NAMERAVAL.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    TO SE JE VIDELO, KO SE JE DOPOLNIL ČAS.

    Če želimo vedno vedeti, kaj Bog namerava z določenim manjšim dogodkom našega življenja, govorimo o pretirani duhovni radovednosti.

    Najpomembnejše je zavedanje, da ima Bog nek namen z vsem ter da živimo v takšnih odprtosti in budnosti, da ta namen tudi razumemo.

    POPOLNA PREDANOST BOGU POMENI, DA VSO ODGOVORNOST PREPUSTIMO BOGU IN MU DAMO NA RAZPOLAGO SVOJ RAZUM, DA BI MOGLI MISLITI, KAR ON HOČE.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    Damo Mu voljo, da bi se v nas učlovečila njegova Božja volja in da bi On deloval preko naše volje. Damo mu svoj spomin, da bi ga napolnil samo s tistim, kar je POMEMBNO ZA NJEGA. Sami sebe in vse svoje moči damo Njemu na razpolago.

    “ZDAJ JE NA TEBI ODGOVORNOST “, govorimo BOGU. BOG PA SE VESELI, SAJ JE VES ČAS HREPENEL RAVNO PO TEM (Iz knjige-Moje življenje je v tvojih rokah).
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

  40. Hvala says:

    KDOR VERJAME, DA BOG VODI VSE, NIKOLI NE MORE BITI RAZOČARAN
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    POSLEDICA PREDANOSTI JE, DA SEM ZADOVOLJEN Z BOGOM

    MISLIM, DA ON VSE DELA ZELO DOBRO

    IMAM VSE, KAR POTREBUJEM, NE PREVEČ NE PREMALO

    ODPOR DO ŽIVLJENJA IN ŽIVLJENJSKIH OKOLIŠČIN USTVARJA NOTRANJI BOJ, KI JE NAJPOGOSTEJŠI VZROK ČLOVEŠKE NESREČE. ČE SE BOMO OSVOBODILI TEGA KRČA, BO VSE LAŽJE. POTEM NI NOBENEGA RAZLOGA, DA BI ČUTILI NEZADOVOLJSTVO, KI SE POJAVI TEDAJ , KO ČLOVEK NE DOBI TISTEGA, KAR MISLI, DA POTREBUJE, AMPAK SE ZGODI TO, ČESAR NE PRIČAKUJE.

    KDOR VERJAME, DA BOG VODI VSE, NIKOLI NE MORE BITI RAZOČARAN (Iz knjige -Moje življenje je v tvojih rokah _Wilfrid Stinissen)

    • Hvala says:

      ČE ČLOVEK NEČESA NE DOBI, VE, DA TEGA NE POTREBUJE. ČE SE KAJ NE BO ZGODILO, UGOTOVI, DA NE PRIPADA NJEGOVI POTI. NI RAZOČARAN, SAJ JE VSE TOČNO TAKO, KOT MORA BITI.

      NE ZATO, KER BI LAHKO BILA SLABA STVAR DOBRA, AMPAK ZATO, KER JE PREŽETA Z “BOŽANSKIM OZRAČJEM” Iz knjige-Moje življenje je v tvojih rokah).

  41. Miro says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK: NIKOLI NA NIKOGAR GLEDATI ZVIŠKA JE SLOG VSAKEGA DELAVCA ZA MIR

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE V SOBOTO, 8. OKTOBRA, SPREJEL V AVDIENCO OKOLI 180 ČLANOV FUNDACIJE CENTESIMUS ANNUS PRO PONTIFICE, KI SO SE V RIMU UDELEŽILI SIMPOZIJA TE USTANOVE Z NASLOVOM »VKLJUČUJOČA RAST ZA IZKORENINJENJE REVŠČINE IN SPODBUJANJE TRAJNOSTNEGA RAZVOJA ZA MIR«. (prispevek p. Ivana Hercega)

    GOVOR PAPEŽA FRANČIŠKA

    Vaš prispevek k družbenemu nauku Cerkve se mi zdi zelo pomemben, predvsem na ravni njegove prepoznavnosti, saj prispevate k njegovemu poznavanju in razumevanju. Rekel bi, da pa tudi na ravni poglobljenega študija, saj ga berete »od znotraj« kompleksnega ekonomskega in družbenega sveta, in zato lahko to doktrino nenehno soočate z realnostjo, realnostjo, ki je vedno v gibanju, ki se nenehno spreminja.

    Tema vašega simpozija, ki je potekal te dni, je bila »Vključujoča rast za izkoreninjenje revščine in spodbujanje trajnostnega razvoja za mir«. Zdi se mi, da je ključni izraz tisti začetni: »vključujoča rast«. Ob njem pomislimo na Populorum progressio svetega Pavla VI., kjer pravi: »Razvoj ni omejen na preprosto gospodarsko rast. Da bi bil avtentičen razvoj, mora biti celosten, kar pomeni usmerjen v spodbujanje vsakega človeka in celotnega človeka« (št. 14). Zato je razvoj vključujoč ali pa je nerazvoj. Tu je torej naša naloga, še posebej vaša kot vernih laikov: »kvasiti« ekonomsko realnost v etičnem smislu, rast v smislu razvoja. Vi to skušate početi izhajajoč iz vizije evangelija. Ker vse izhaja iz tega, kako gledaš na realnost.

    Sodobni ameriški pripovedovalec v enem svojih romanov govori o času pred borznim zlomom in piše: »V različnih državah se je depresija že čutila in kmetje ter delavci so bili povsod v preplahu. Na ulici sva srečala veliko obupanih ljudi in mojster Yehudi me je poučil, naj nikogar ne gledam od zgoraj navzdol« (PAUL AUSTER, Mr Vertigo, Torino 2015, 126).

    Vse izhaja iz tega, kako se gleda in od kod se gleda. Gledanje drugega od zgoraj navzdol, se lahko stori in je dopustno samo v eni situaciji, ko drugemu pomagamo vstati in v nobeni drugi. To je edini dopustni trenutek za gledanje od zgoraj navzdol. Jezusov pogled je znal videti v ubogih ljudeh, ki so v templju v skrinjico za darove dajali dva novčiča, gesto popolnega darovanja (prim. Mr 12,41-44). Jezusov pogled se je začel z usmiljenjem in sočutjem do ubogih in izključenih. Od kod se začne moj pogled? To je vprašanje, ki nam bo vedno pomagalo.

    Vključujoča rast najde svoje izhodišče v pogledu, ki ni sklonjen vase in je brez težnje po maksimiranju dobička. Proti revščini se ne da boriti s socialno pomočjo, ne! Omami jo, vendar se z njo ne bori s tem. Kot sem že rekel v Laudato si’, mora biti »pomoč revnim z denarjem vedno začasno zdravilo za reševanje nujnih primerov. Pravi cilj bi moral biti, da jim z delom omogočimo dostojno življenje« (št. 128), torej ta vrata je delo. Vrata do človekovega dostojanstva je delo.

    Brez prizadevanja vseh k spodbujanju delovnih politik za najbolj ranljive, se spodbuja svetovno kulturo odmetavanja. To prepričanje sem skušal razložiti tudi v prvem poglavju okrožnice Fratelli tutti, kjer je med drugim opozorjeno, da se je »bogastvo povečalo, vendar brez pravičnosti, in tako se je rodila nova revščina« (št. 21). ). Bogastvo raste in rojeva se nova revščina.

    Poglejte zakaj prihodnost kliče po novem pogledu in da je vsak v svoji majhnosti poklican spodbujati ta drugačen pogled na svet, ki izhaja iz ljudi in situacij, ki jih doživlja v vsakdanjem življenju. Mojster v romanu, ki sem ga citiral, uči svojega učenca, naj »nikoli nikogar ne gleda od zgoraj navzdol«. Mislim, da je to lahko dobro napotilo za vse nas. Vsi smo bratje ter sestre in če sem lastnik podjetja, me to ne opravičuje, da na svoje zaposlene gledam s prezirom. Če sem predsednik uprave banke, ne smem pozabiti, da je treba vsakega človeka obravnavati spoštljivo in skrbno.

    Fundacija Centesimus Annus lahko sklanja pomembna razmišljanja, ki potekajo v teh dneh, s spreobrnitvijo pogleda vsakega posameznika. Ponižen pogled tistih, ki v vsakem moškem in ženski, ki ju srečajo, vidijo brata in sestro, ki ju je treba spoštovati v njunem dostojanstvu, kot morebitno stranko, s katero bi poslovali. Je brat, sestra, oseba, ki je lahko stranka. Samo s tem pogledom se bomo lahko borili proti zlu sedanjih špekulacij, ki razpihujejo tokove vojne. Nikoli na nikogar gledati zviška, je slog vsakega delavca za mir. To je dovoljeno storiti samo v primeru, ko mu pomagamo vstati.

    Dragi prijatelji, zahvaljujem se vam, da ste prišli in še zlasti za prizadevanje, ki ga vsak zastavlja tam, kjer živi in dela z namenom, da spodbuja vključujočo rast in na splošno poznavanje družbenega nauka Cerkve. Iz srca blagoslavljam vse vas in vaše družine. In prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-10/papez-francisek-nikoli-na-nikogar-gledati-zviska-je-slog-vsake.html

    Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

  42. Miro says:

    BOŽJA BESEDA: BLAGOR MU, KI MISLI NA SLABOTNEGA, NA DAN NESREČE GA
    BO GOSPOD REŠIL. (Ps 41,2)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=3&zf=650&t=5#Bli%9Enji

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  43. Hvala says:

    RANE, KI JIH NOSIMO V SEBI OD ROJSTVA ALI PA ŠE PREJ IN JIH NISMO IZROČILI JEZUSU, NISO OZDRAVLJENE. NEOZDRAVLJEN ČLOVEK RANI LJUDI DALJE.

    JEZUS OZDRAVLJA RANE, VENDAR MU JIH MORAMO IZROČITI. ČE NE VEMO VSEH RAN, KI JIH NOSIMO, NAM JIH BO ON POKAZAL. SAMO PROSITI JE POTREBNO.

    RANE SO OZDRAVLJENJE, KADAR ČLOVEK NE ČUTI VEČ NOBENE BOLEČINE OB SPOMINJANJU NA HUDE, TEŽKE IN ZELO TRAVMATIČNE DOGODKE .

    RANE SO OZDRAVLJENJE, KADAR NAJHUJŠEMU SOVRAŽNIKU ZAŽELIŠ VSE DOBRO, MOLIŠ ZA NJEGA IN GA BLAGOSLAVLJAŠ, SKRATKA ŽIVIŠ KOT JE KRISTUŠ ŽIVEL NA ZEMLJI IN KOT JE NAROČIL NAM.

    S PODELITVIJO TEH MISLOSTI MORAMO IZKAZATI JEZUSU GLOBOKO ZAHVALO, KAJTI TO JE ŽIVLJENJE V IZOBILJU, RAJ NA ZEMLJI.

  44. Miro says:

    Svetniki nas uvajajo v skrivnosti Božjega kraljestva

    O KAKO NEKAJ SVETEGA, LEPEGA IN LJUBEZNIVEGA, DOBRODEJNEGA IN PONIŽNEGA,
    POMIRJUJOČEGA IN PRIJETNEGA, LJUBEZNIVEGA IN NADVSE ZAŽELENEGA JE IMETI
    TAKŠNEGA BRATA, KI JE DAL ŽIVLJENJE ZA SVOJE OVCE. (sv. Frančišek Asiški)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Frančišek Asiški, prosi za nas!

  45. Hvala says:

    BOŽJE KRALJESTVO NI ZA “ZIHERAŠE”
    ————————————————————————————————————————————————–

    BOŽJE KRALJESTVO NI ZA TISTE, KI HOČEJO MIRNO IN UDOBNO SPANJE
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    BOŽJE KRALJESTVO NI ZA TISTE, KI BI RADI KORISTI ZASE

    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
    BOŽJE KRALJESTVO ZAHTEVA OD NAS POGUM, NAPOR

    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    BOG HOČE, DA SE V NAPORU PREKALIMO, RASTEMO V ZAUPANJU IN HODIMO ZA NJIM. ON SAM BO DAJAL SADOVE

    VERA NI V PRERAČUNLJIVOSTI, VERA JE V ZAUPANJU. ZAUPANJE PA RASTE PRAV V NEPREDVIDLJIVOSTI, KJER KLJUB POPOLNI NEGOTOVOSTI REČEMO: BOG TI VEŠ, TI VSE VODIŠ, HOČEM TE LJUBITI, HOČEM TI SLUŽITI.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    KAKŠNO JE TOREJ BOŽJE KRALJESTVO? LAHKO BI REKLI NEPREDVIDLJIVO IN ZA VSE. IN PRAV TI DVE OZNAKI NAM NAJVEČKRAT NISTA PRAV NIČ LJUBI. ŽIVLJENJE IMAMO RADI POD NADZOROM. RADI VEMO , KAJ BO JUTRI-JEZUS PA PRAVI, ZA TO NE SKRBITE, DOVOLJ JE DNEVU LASTNA TEŽA.

    http://arhiv.mirenski-grad.si/n11-nepredvidljivo-za-vse

  46. Miro says:

    Nadaljevanje in zaključek članka o liturgiji in zakramentih, Juan José Silvestre

    LITURGIJA

    Krščanska liturgija je »v svojem bistvu Božje delo (actio Dei), ki smo ga deležni v Jezusu po Svetem Duhu«[16] in vsebuje dvojno razsežnost: gibanje v smeri navzgor in navzdol.[17] »Bogoslužje je dejanje celotnega Kristusa (Christus totus = ves Kristus)« (Katekizem, 1136), zato ga »obhaja celotna skupnost, Kristusovo telo, zedinjeno s svojo glavo« (Katekizem, 1140). V središču zbranih se torej nahaja sam Jezus Kristus (prim. Mt 18,20), vstali in poveličani. Kristus je pred zborom, ki obhaja liturgijo. On, ki deluje v neločljivi zedinjenosti s Svetim Duhom, ga skliče, ga zbere in uči. On, véliki in večni Duhovnik je glavni protagonist obrednega dejanja, ki ponavzočuje ustanovitveni dogodek, četudi uporablja svoje služabnike, da bi ponovno predočil svojo odrešilno daritev (da bi postala navzoča, stvarna in resnična tukaj in zdaj pri obhajanju liturgije) ter da bi nas napravil deležne gostijskih darov svoje evharistije.

    Ne da bi pozabila, da s Kristusom Glavo sestavlja »kakor eno samo mistično (skrivnostno) osebo«[18], Cerkev v zakramentih deluje kot “organsko strukturirana” “duhovniška skupnost”: po krstu in birmi duhovniško ljudstvo postane pripravljeno na obhajanje liturgije. Zato »bogoslužna dejanja niso zasebna dejanja, marveč opravila Cerkve (…), so stvar celotnega telesa Cerkve, ga razodevajo in prizadevajo; posameznih njegovih udov pa se dotikajo na različen način, v skladu z različnostjo stanov, nalog in dejavnega sodelovanja.«[19]

    Pri vsakem liturgičnem obredu je soudeležena celotna Cerkev, nebesa in zemlja, Bog in ljudje (prim. Raz 5). Krščanska liturgija, čeprav se obhaja samo tukaj in zdaj, na določenem kraju in izraža tisti “da” neke določene skupnosti, je po naravi katoliška, izhaja iz celote in vodi k celoti, v edinosti s papežem, s škofi, ki so z njim v občestvu, z verniki vseh časov in krajev, »da bo Bog vse v vsem« (1 Kor 15,28). S tega gledišča je temeljnega pomena načelo, da je resnični subjekt liturgije Cerkev, natančneje communio sanctorum vseh krajev in časov.[20] Čim bolj je torej pri obredu živa ta zavest, tem jasneje se v njem uresniči smisel liturgije. Izraz te zavesti o edinosti in vesoljnosti Cerkve je uporaba latinščine in gregorijanskega korala pri nekaterih delih liturgičnega obreda.[21]

    Izhajajoč iz teh razmislekov lahko rečemo, da je zbor, ki obhaja, skupnost krščenih, ki so »s prerojenjem in z maziljenjem s Svetim Duhom posvečeni za duhovno stavbo in za sveto duhovništvo, da bi z vsemi dejanji krščanskega človeka darovali duhovne daritve.«[22] To “skupno duhovništvo” je duhovništvo Kristusa, edinega Duhovnika, ki so ga deležni vsi njegovi udje.[23] »Pri obhajanju zakramentov torej opravlja bogoslužje celotno občestvo, vsak v skladu s svojo vlogo toda v “edinosti Duha”, ki deluje v vseh« (Katekizem, 1144). Zaradi tega udeležba pri bogoslužju — čeprav ne zaobjema celotnega notranjega življenja vernikov — predstavlja zanje, tako kot za vso Cerkev, vrh, h kateremu teži vsa njihova dejavnost, in vir, iz katerega izhaja njihova moč.[24] Dejansko »Cerkev sprejemamo in se hkrati izraža po sedmerih zakramentih, po katerih božja milost neposredno vpliva na bivanje vernikov, da bi vse njihovo življenje, odrešeno po Kristusu, postalo Bogu prijetna daritev (bogoslužje).«[25]

    Ko govorimo o zboru vernikov kot o subjektu bogoslužja, to pomeni, da vsakdo dejavno sodeluje kot član zbora ter vrši vse in samo tisto, kar mu pripada. »Vsi udje nimajo istega opravila« (Rim 12,4). Nekateri so od Boga poklicani, da v Cerkvi opravljajo posebno služenje skupnosti. Ti služabniki so izbrani z zakramentom svetega reda, po katerem jih Sveti Duh napravi zmožne, da delujejo v osebi Kristusa Glave v služenju vsem članom Cerkve.[26] Kot je ob različnih priložnostih pojasnil sv. Janez Pavel II., »pomeni in persona Christi več kakor le “v imenu” ali “namesto” Jezusa Kristusa. Darovati “v osebi” se pravi darovati v posebnem zakramentalnem poistovetenju z “večnim velikim duhovnikom”, ki je začetnik in glavni subjekt daritve samega sebe, pri kateri ga resnično ne more nihče nadomestiti.«[27] Na slikovit način lahko rečemo, kakor pravi Katekizem, da je »posvečeni služabnik kakor “ikona” Kristusa — Duhovnika« (Katekizem, 1142).

    »Skrivnost, ki jo [Božje Cerkve] obhajajo v bogoslužju je ena sama, toda oblike obhajanja te skrivnosti so različne. Nedoumljivo bogastvo Kristusove skrivnosti je takšno, da ga ne more izčrpno izraziti nobeno liturgično izročilo« (Katekizem, 1200-1201). »Liturgična izročila ali obredi, ki so v Cerkvi dejansko v rabi, so: latinski obred (v glavnem rimski, a tudi obredi nekaterih krajevnih Cerkva, kakor ambrozijanski, ali obredi nekaterih redov) in bizatinski obredi, aleksandrijski ali koptski, sirski, armenski, maronitski in kaldejski« (Katekizem, 1203). »Sveta mati Cerkev ima vse zakonite obrede za enake glede pravic in časti ter jih hoče v bodoče ohranjati in podpirati.«[28]

    Celoten članek na:
    https://opusdei.org/sl-si/article/liturgija-in-zakramenti/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  47. janez says:

    Skupnost Taizé: Ali odpustiti pomeni pozabiti?
    Nekaterih ran ne pozabimo. Zdi se, da pot do ozdravljenja v določenih tragičnih situacijah zahteva globlje zavedanje hudega, ki je bilo storjeno, kot pa pozabljanje. Zlo ni izbrisano – ostane v vsakem primeru, toda postavljeno je predte, tako da se počasi potaplja v ljubezen in nato preoblikuje. V Stari zavezi se govori o Božji jezi, ker je Bog ranjen, njegovo ljubezen do Izraela je ranila nezvestoba njegovega ljudstva.

    Preroki so odkrili, da se najbolj nenavaden vidik svetopisemske zgodovine nahaja v dejstvu, da gre Bog, iz ljubezni, prek svoje jeze: »Moje ljudstvo je nagnjeno k odvračanju od mene. (…) Moje srce se obrača v meni, moje sočutje prekipeva. Ne bom storil po svoji srditi jezi, (…) kajti Bog sem in ne človek (…)« (Oz 11,7-9). Za tistega, ki odpušča, je odpuščanje boj z lastno jezo. Strast, ki jo čutimo, ne vodi k nasilnemu odzivu, ampak k notranjemu zasuku, k žrtvovanju želje po pravičnosti, zato da bi naredili korak proti tistemu, ki je grešil.

    Prerok Izaija gre še dlje in opiše skrivnostno osebo s potezami trpečega služabnika: »Mož bolečin in znanec bolezni (…) je bil zaničevan in nismo ga cenili. V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, (…) po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53,3-5).

    Kristjani v tem besedilu lahko prepoznamo napoved Jezusovega življenja, ki je bilo darovano za druge. Jezusova potrpežljivost pred nasprotniki in njegovo trpljenje v Jeruzalemu nam dajeta jasno spoznati, da ni bežal pred trpljenjem ali pred tistimi, ki so ga poskušali uloviti v past. Namesto da bi se oborožil pred napadi, je Jezus vdano sprejel, kar mu je bilo dano, brez vnaprejšnje priprave ali kasnejših pomislekov. Če je na križu lahko rekel: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34), je bilo to zato, ker je šel zaradi ljubezni do skrajne točke odprtosti in dopustil, da so ga ranile roke tistih, ki jih je ljubil.

    V tem pogledu križ vzame nase eksistencialne razsežnosti, s katerimi smo soočeni vsi, tudi neverujoči: resnično trpimo le v rokah tistih, ki jih ljubimo. Če trpim zaradi svojega sovražnika, je to normalno, a kako naj dopustim, da trpim v rokah svojega prijatelja (glej Ps 55,12-14)? Vsak odnos ljubezni pusti vrata odprta za ranljivost, ali z drugimi besedami, za možnost, da smo ranjeni. Če si to zapomnimo in ne bežimo pred to ranljivostjo, smo že na poti pripravljanja, da bomo odpustili.

    Bog odpušča nam grešnikom, ko se pokesamo in ko se Bogu iskreno spovemo ter poboljšamo; zato tudi mi odpuščajmo, da bomo spolnjevali Božjo Voljo.

    Skupnost Taizé v Franciji; ustanovitelj pokojni brat Roger

  48. Hvala says:

    VERA JE HODITI SKUPAJ
    POSKRBIMO ZA TISTEGA, KI SE JE IZGUBIL NA POTI

    Na poti gobavcev je še en zanimiv vidik: premikajo se skupaj. Evangelij pravi, da so šli in bili očiščeni, vedno v množini: vera je hoditi skupaj, nikoli sami. Vendar pa po tem, ko so bili ozdravljeni, jih gre devet po svoje in le eden pride, da bi se zahvalil. Tedaj Jezus izrazi svojo grenkobo: »Kje pa je onih devet?« (v. 17). Skoraj se zdi, da tistega, ki se je edini vrnil, da bi se zahvalil, kliče na odgovor za ostalih devet. Res je, naša naloga je – nas, ki smo tukaj, da bi »obhajali evharistijo«, to je da bi se zahvalili – da poskrbimo za tistega, ki je nehal hoditi, ki se je izgubil na poti: smo varuhi bratov, ki so oddaljeni. Mi smo posredniki zanje, odgovorni smo zanje, to je poklicani, da odgovorimo glede njih, da si jih vzamemo k srcu. Želiš rasti v veri? Skrbi za brata ali sestro, ki je daleč. (Hozana si. )

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    JEZUS JE IZRAZIL SVOJO GRENKOBO, KO SE JE PRIŠEL ZAHVALIT SAMO EDEN OD OZDRAVLJENIH GOBAVCEV, SKORAJ SE ZDI, DA TISTEGA, KI SE JE PRIŠEL ZAHVALIT KLIČE NA ODGOVOR, KJE SO OSTALI.

    ČE ŽELIMO RASTI V VERI MORAMO POSKRBETI ZA BRATE IN SESTRE, KI SE NA POTI UZGUBIJO, NE PA SE NAMRDOVATI, KOT JE ČLOVEŠKA NAVADA IN GOVORITI, KAJ ME BRIGA-SAJ JAZ NISEM ODGOVOREN ZANJE!

  49. janez says:

    Sem še vedno svoboden, če sledim Kristusovemu klicu?

    Jezus je prve učence opazil »spotoma« (Mr 2,14) in jih poklical. V tem »spotoma« je sled svobode. Jezus ni imel določene strategije, enostavno je zagledal svoje bodoče učence in jih poklical. Zelo malo jim je povedal o svojih pričakovanjih do njih in tudi o tem, kaj oni lahko pričakujejo od njega. To naj bi odkrivali sčasoma, po korakih. Jezus je želel, da so prav tako svobodni, kot je bil on. Ali bolje, da so svobodni na enak način kot on.

    »Hôdi za menoj!« so zadnje Kristusove besede v evangelijih (Jn 21,22). Ko je vstal od mrtvih, je še naprej vabil ljudi, naj mu sledijo. Vedno tako »spotoma«. Trenutka ne izbiram jaz. Nekega dne se me lahko dotaknejo evangeljske besede. Neko srečanje ali dogodek lahko obrneta moje življenje na glavo in me pripeljeta do tega, da naredim zaobljubo njemu. Klic je predvsem nekaj, kar se mi zgodi.

    Kje je potem moja svoboda, če se nisem jaz odločil srečati Kristusa, ampak me je on našel? Poleg tega mi je tudi težko odgovoriti, kadar me vprašajo, zakaj sem Kristusu dal takšno zaobljubo, ker se tako kot za učence deloma zdi, da so se stvari zgodile naključno. »Spotoma je (Jezus) zagledal …« in Levi se ni obotavljal niti za sekundo, ampak »je vstal in šel za njim« (Mr 2,14). Ali ni to dejanje nekoliko prehitro, da bi lahko bilo zavedno, odgovorno in svobodno? Edino gotovo je, da je Levi takrat, ko je vstal, postal svoboden. Do takrat je svobodno razpolagal s samim seboj in s svojim delom pobiralca davkov. Od tistega trenutka dalje je njegovo obzorje postalo širše.

    Čeprav je bil Kristusov klic Leviju očiten, ta klic ni prekoračil njegove svobode. Kajti kjer je Kristus, tam je tudi Sveti Duh. Kristusov klic se ujema z nečim, kar je v globini mojega srca. K meni pride tako od zunaj – preko besed, ki sem jih slišal ali prebral, preko dogodka ali srečanja – kakor tudi od znotraj. Bolj me osvobaja, kot pa zavezuje. Ko me Kristus pokliče, hkrati Sveti Duh v meni osvobodi, kar je bilo ujeto, in razveže, kar je bilo zakrčeno ali tesnobno.
    Jezus ni vnaprej določil obnašanja svojih učencev. Rad jim je postavljal vprašanja: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mr 8,29); »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,67); »Ali me imaš rad?« (Jn 21,15-17). Naša svoboda in naša ustvarjalna udeležba sta zanj pomembni. Njegov klic potrdi šele moj odgovor. Šele moje lastne stopinje mi odkrijejo osebno pot, ki sledi njegovi. »S tem, ko te kliče, ti Bog ne narekuje, kaj moraš storiti. Njegov klic je najprej in predvsem osebno srečanje.« (Pismo vsem, ki želijo slediti Kristusu).

    Skupnost Taizé v Franciji
    Vse se je začelo leta 1940, ko je brat Roger pri petindvajsetih letih zapustil rodno Švico, in se napotil živeti v Francijo, od koder je prihajala njegova mati. Več let je bolehal za tuberkulozo. Med dolgotrajnim okrevanjem se je v njem izoblikoval klic po ustanovitvi skupnosti. Danes v taizéjski skupnosti živi več kot sto bratov približno trideset narodnosti, ki so katoličani ali prihajajo iz različnih protestantskih okolij. Skupnost s svojim obstojem kaže primer skupnosti, ki želi, da je njeno življenje znak sprave med razdeljenimi kristjani in ločenimi narodi. Skupnost bratov živi zgolj od svojega dela in ne sprejema daril. Prav tako bratje ne sprejemajo osebne dediščine zase, ampak jo skupnost nameni revnim. Določeni bratje živijo v nekaterih zapostavljenih krajih po svetu in so pričevalci miru med trpečimi.

    Zakaj je moral ustanovitelj Skupnosti Taizé brat Roger umreti take smrti?
    V številnih sporočilih, ki smo jih dobili zadnje leto, so smrt brata Rogerja primerjali s smrtjo Martina Luthra Kinga, nadškofa Oscarja Romera ali Mahatma Ghandija. A razlika med temi možmi vendarle obstaja. Zadnji trije so se namreč znašli sredi političnega, ideološkega spora in so jih umorili nasprotniki, ki niso prenašali njihovega mnenja in vpliva. Nekateri bodo rekli, da je zaman iskati razlago za umor brata Rogerja. Zlo vedno onemogoči vsako razlago. Pravični iz Stare zaveze pravi, da so ga sovražili brez vzroka, in sveti Janez je povedal iste besede…..Sodil pa bo Bog, ne mi ljudje!

    Zavedajmo se, da smo pred Bogom tudi mi soodgovorni do drugih in da nikoli ne prenehajmo Živeti po Evangeliju in Jezusovih Naukih ter biti Usmiljen in Dober, skromen in ponižen, zakaj pred Bogom smo vsi enaki in vsi smo berači, ki rabimo Božjo Pomoč!

  50. janez says:

    KDO SO BILI FARIZEJI ? KAJ NAS JEZUS UČI IN OPOZARJA?
    Farizeji so se trudili biti sveti in so se natančno držali postave, ampak želeli so narediti vtis na druge z legalističnim spolnjevanjem Judovskih postav brez Ljubezni in Usmiljenja, brez služenja drugim. Jezus jih je imenoval »pobeljeni grobovi«. Na zunaj so bili v redu, znotraj pa so bili mrtvi; v svojih srcih so čutili grenkobo proti Jezusu. Šli so v ekstrem, da bi uveljavili zakon, da »se na soboto ne sme delati«. Ko je Jezus iz sočutja nekoga ozdravil na soboto, so ga zaradi tega kritizirali. Včasih nam je lažje imeti odnos s postavo kakor odnos z Gospodom Bogom. In satan bi raje videl, da se osredotočimo na postavo (Božje zapovedi), kot pa da se osredotočimo na Gospoda Boga in na Božjo Voljo. Ali želimo izkusiti Božjo milost? K Njemu moramo priti v resnici in ponižnosti. V Jakobu 4,6 piše: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.« Duh veje, kjer hoče.

    Farizeji so po Jezusovem Nauku tisti ljudje, ki sledijo po črki Božjim postavam, obredom, pravilom in predpisom vernikove Cerkve. Tako farizeji formalno mislijo, da je dovolj prisotnost pri bogoslužju, ko duhovnik po obredniku obhaja obred Svete maše. Sveta Maša je za iskrene vernike globoka in iskrena ponavzočitev Kristusove Daritve za vse nas grešne Ljudi, ki si s pravičnim in bogaboječim življenjem vsebinsko ne le formalno trudimo biti dobri kristjani in smo zato upravičeni prisostvovati Evharistični Daritvi pri Sveti maši. Mašna Hostija brez Vsebinskega Darovanja pri Bogoslužju Pravičnih in Bogaboječih vernikov je še vedno moka, mašno vino pa destiliran grozdni sok; šele s slovesno in pravično Transsubstancijo pri Darovani Sveti maši, ki jo darujejo poleg duhovnika tudi bogaboječi, dobri, pravični verniki, ki Spolnjujejo Božjo Voljo je to vsebinska praznična Sveta Maša, ki je Bogu v Veselje, nam pa v Slovesno Obhajanje. Pa vendar legalistični farizeji menijo, da zadošča že formalna obvezna prisotnost Sveti evharistiji pri Bogoslužju. Farizeji tudi natančno po črki upoštevajo Sveto Pismo, vsa pravila in predpise Cerkve in menijo, da s tem legalistično pripadajo pravi Kristusovi religiji, ki za prave vernike pomeni ne le formalni spolnjevanje pravil ampak tudi vsebinsko življenje po Svetem pismu in Božjih postavah ter Jezusove Evangeliju ter spolnjevanje Božje Volje. Na zunaj so farizeji legalistični spolnjevalci postave, so večinoma ponosni in elegantni ljudje in verniki, morda pa celo dobri ljudje, z vidika splošno sprejetega načina pravičnega življenja, pri čemer pa jim manjka, kar je za vernega kristjana res pomembno, to je prepričanje njihovega srca, samaritansko usmiljenje in dobrota do drugih ljudi. Zato je za kristjana vsebinsko zaman samo legalistično zasledovanje neke formalne, človeško vsiljene verske doktrine, dogme ali prepričanja pomena, kjer ni v Življenju vernikov tudi dejavne Usmiljenosti, Ljubezni in Odpuščanja, Dobrote, Samaritanske Dobrote in Ponižnosti prd Bogom, saj nas je Jezus naš Odrešenik tako učil in nas Podučil v Evangeliju. Preprosto in Razumljivo. Večne resnice je treba resnično čutiti v Našem Človeškem Srcu kot resnične in iskreno vero v Boga je treba poleg evharistije tudi evangelizacijsko izvajati v dobrih delih in služenju drugim, sicer je vera brez dobrih del mrtva.

    Molitve morajo biti prežete z Duhom in konkretnim Življenjem, ne le mehaničnimi recitacijami in molitvami brez dobrote, usmiljenja, pomoči in služenju drugim, razumevanja ali ljubezni po srcu v Življenju. Prava je tista Vera, ki vsebinsko, ne formalno proizvaja goreče in iskrene molitve in prošnje vernikov k Bogu ter nadalje tudi ljubezen, dobroto, usmiljenje ter dobra dela in služenje drugim ljudem. Zato pa je bil Jezus trn v peti farizejem, ker jih je imenoval hinavci. Nekaj so govorili, drugo so delali. Zato kot iskreni kristjani vedno sledimo Kristusovim Naukom in Evangeliju z vso dušo in z ljubeznijo ter vsebinsko z molitvijo, usmiljenjem, dobrimi deli in služenjem spolnjujmo Božjo Voljo Bogu v Čast in Veselje, nam pa v Odrešenje. Vemo namreč, kaj bomo od Jezusa Učenikam in Odrešenika vprašani ob koncu Slednjih dni in kaj nas Jezus Uči v Evangeliju. Da ne bom brneč braon in zveneče cimbale, ampak apostol in misijonar Jezusovega Oznanjenja Odrešitve in Ljubezni, Jezus0va Luč, ki tiho in močno prodira v svet in prinaša Božji Mir in Ljubezen!

    “Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš!” (Jn 6,68)

    Zato spolnjujmo Božjo Voljo in Nauke Evangelija vedno in povsod in z Pravičnim in Pobožnim Življenjem Slavimo in Častimo Boga!.

    Gospodove Milosti in Dobroto bom vedno Opeval!

  51. Hvala says:

    Komu se Bog razodeva, kako ga iskati, kako živeti….pa poglejmo:

    ČLOVEKOVA USODA V BOŽJIH OČEH
    Povabilo k iskrenemu iskanju Boga
    1
    1 Ljubite pravičnost, vi, ki vladate svetu,
    dobro mislite o Gospodu,
    iščite ga s preprostostjo srca,
    2 zakaj on se da najti takim, ki ga ne preizkušajo,
    razodeva se takim, ki vanj zaupajo.
    3 Pretkano umovanje namreč ločuje od Boga,
    preizkušanje njegove moči se neumnim maščuje.
    4 Modrost ne bo stopila v dušo, ki snuje hudobijo,
    ne bo prebivala v telesu, ki ga je zasužnjil greh.
    5 Sveti duh vzgoje bo namreč bežal pred zvijačnostjo,
    umaknil se bo nespametnemu umovanju
    in prizadelo ga bo, če bo nastopila krivičnost.

    6 Modrost je duh, ki človeka ljubi,
    toda bogokletnika ne bo oprostila krivde za njegove besede.
    Bog je namreč priča njegovim skrivnim mislim,
    resničen opazovalec njegovega srca
    in poslušalec jezika.
    7 Da, Gospodov duh prežema ves svet,
    in ker povezuje vse stvarstvo, ujame vsak glas.
    8 Zato se nihče, ki izreče krivično besedo, ne bo mogel skriti
    in kaznovalna pravičnost ga ne bo preskočila.
    9 Proti brezbožnikovemu snovanju bo namreč vpeljana preiskava,
    saj bo odmev njegovih besed segel prav do Gospoda,
    da se kaznujejo njegova nepostavna dejanja.
    10 Zakaj ljubosumno uho posluša prav vse
    in potuhnjeno godrnjanje mu ne uide.
    11 Varujte se torej jalovega godrnjanja,
    ogibajte se hudobije svojega jezika,
    ker celo pritajeno šepetanje ne bo ostalo brez posledic,
    ker bodo lažniva usta ubila dušo (Mdr 1,1-11)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mdr+1%2C1-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl
    ———————————————————————————————————————————————————

    BOG SE RAZODEVA TISTIM, KI SO ISKRENEGA SRCA, KI SO ODPRTI ZA NJEGOVO VZGOJO IN ŽELIJO OD NJEGA PREJETI MODROST- SVETEGA DUHA.

    ČLOVEK PREJME SVETEGA DUHA, ČE PROSI BOGA ZA NJEGA, PREJME MODROST ČE JO ŽELI. NE SAMO ŽELETI AMPAK JE POTRREBNO SE ODREČI POPOLNOMA SVOJEMU EGOIZMU, SVETI DUH NE BO TEKEL PO ČLOVEŠKIH TIRIH.

    Naj bo oseba samska, poročena ali posvečena ima modrost od Boga, vodenje od Svetega Duha v tolikem obsegu, KOLIKOR DOPUŠČA BOGU DA JO VODI IN KOLIKO MU ZAUPA IN GLEDE NA NAČRT , KI GA IMA GOSPOD ZA VSAKEGA ČLOVEKA.

  52. Hvala says:

    BOŽJA VOLJA
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Velikokrat smo govorili in pisali o BOŽJI VOLJI.

    V TEJ ZAPOVEDI JE DIREKTNO IZRAŽENA BOŽJA VOLJA ZA NAS VSE:

    ZMERAJ SE VESELITE. NEPRENEHOMA MOLITE. V VSEM SE ZAHVALJUJTE: KAJTI TO JE BOŽJA VOLJA V KRISTUSU JEZUSU GLEDE VAS (1 Tesaloničanom 5, 16-18)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=1+Tes+5%2C+16-18&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    • Hvala says:

      NEPOZNAVANJE ZAPOVEDI IZ SVETEGA PISMA JE NEPOZNAVANJE KRISTUSA!
      :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

      SVETO PISMO

      Današnjo nedeljo Božje besede praznuje Cerkev po vsem svetu. Gre za nedeljo, ki je nekaj posebnega, saj je vrhunec leta Božje besede, ki poteka ob 1600-letnici smrti prevajalca Svetega pisma sv. Hieronima. Papež Frančišek je ob tem napisal apostolsko pismo Odprl jim je um (Aperuit Illis), v katerem spodbuja k branju Pisma in opozarja na bogastvo Božje besede, njen pomen v življenju posameznika in Cerkve.

      »Nepoznavanje Svetega pisma je nepoznavanje Kristusa«
      Geslo letošnje Nedelje Božje besede pri nas je Tedaj so se jima odprle oči (Lk 24,31a) in se nanaša na odlomek, v katerem učenca na poti v Emavs vso pot govorita z vstalim Jezusom, a ga ne prepoznata, vse dokler z njima ne lomi kruha. Si predstavljate, da bi imeli tako “zaprte” oči, da bi po več urah druženja ne prepoznali svojega prijatelja in učitelja?

      Sveto pismo je knjiga, ki jo je težko izpustiti iz rok, če si pustiš vanjo resnično vstopiti.

      Svetega pisma ni lahko razumeti. Papež v apostolskem pismu navaja sv. Efrema, ko pravi: »Gospod, kdo je sposoben razumeti vse bogastvo ene same tvoje besede?« in pravi, da smo podobni žejnim, ki pijejo pri izviru. Sodobni svet je lačen Boga, a spoznava ga lahko predvsem preko Svetega pisma in s pomočjo svetega Duha.

      Pot do edinosti

      Današnja nedelja je nedelja v tednu, ko molimo za edinost kristjanov. In prav Sveto pismo je tisto, ki v nas uči edinosti – tako z bližnjimi – otroci, sozakoncem, starši, prijatelji, sošolci, sodelavci, sovražniki … kot tudi k edinosti med vernimi in širše – na svetu. Božja beseda je tisto, kar nam je vsem skupno, kar je za vse enako in nas vse povezuje. Da bi lahko Božjo besedo slišali in razumeli, se je potrebno ustaviti, poglobiti, prisluhniti, razumeti … in to so drže, ki nas združujejo same po sebi, še posebej pa po Božji besedi.

      Domačnost s svetim pismom

      Vsak od nas se na to pot spoznavanja Boga preko njegove Besede odpravi kot učenca na poti v Emavs. Ni nam jasno, ne razumemo, morda smo celo »počasni v srcu« ali hladni. A Jezus prihaja k nam, nam razlaga in nas uči, da bi razumeli.

      Posebej pa nas Sveto pismo uči edinosti z Bogom. Učenca, ki Jezusa ne prepoznata, ne razumeta smisla njegovega trpljenja in smrti, zato ju Jezus imenuje »nespametna in počasna v srcu«. Kaj pa jaz, poskušam razumeti smisel Božjega trpljenja in smrti? Vstopam v sveto pismo kot bi bil del prizorov, o katerih berem? V katerih vlogah se prepoznam? Kaj ob tem doživljam? Kaj mi to govori o mojem odnosu do Boga?

      Ne gre za besede, ki bi jih lahko brali hladno, faktografsko, kot (le) zgodovinsko delo ali zbirko zgodb izpred dveh tisočletij. Govori namreč vsakemu izmed nas danes. Govori o mojem odrešenju. »Celotno sveto besedilo ima preroško vlogo: ne zadeva prihodnosti, ampak sedanjost tistega, ki se hrani z Besedo,« zapiše papež Frančišek. Sveto pismo je knjiga, ki jo težko izpustiš iz rok, če si pustiš vanjo resnično vstopiti.

      Od Besede k dejanjem

      Branje in razumevanje Božje besede človeka povsem konkretno spreminja. Preko nje moramo postajati drugačni, boljši, bolj Bogu podobni. Približno tako, kot stari zakonci sčasoma postanejo podobni drug drugemu, človek, ki redno bere Božjo besedo, postane vse bolj podoben Bogu. »Božja beseda more odpreti naše oči in nam omogočiti, da izstopimo iz individualizma, ki vodi k zadušitvi in nerodovitnosti, hkrati pa odpira pot medsebojne podelitve in solidarnosti,« je zapisal papež. Poklicani smo k ljubezni, k usmiljenju. Sveto pismo močno poudarja izpolnjevanje Besede v vsakdanjem življenju.

      Vsak od nas se na to pot spoznavanja Boga preko njegove Besede odpravi kot učenca na poti v Emavs. Ni nam jasno, ne razumemo, morda smo celo »počasni v srcu« ali hladni. A Jezus prihaja k nam, nam razlaga in nas uči, da bi razumeli, zakaj je bila potrebna njegova smrt in nato vstajenje. Z nami gre preko celotno Sveto pismo – in na koncu … se nam po njem odprejo oči. Neločljivo je s tem povezana tudi evharistija. Učenca sta namreč Jezusa prepoznala prav po lomljenju kruha.

      https://www.iskreni.net/da-bi-se-nam-odprle-oci/

      • Hvala says:

        KDOR NE POZNA SVETEGA PISMA, NE VE, KAJ JE BOŽJA MOČ IN BOŽJA MODROST: NEPOZNAVANJE SVETEGA PISMA JE NEPOZNAVANJE KRISTUSA (Sv. Hieronim)

        ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

  53. Miro says:

    NAJ BO BLAGOSLOVLJEN TVOJ VRELEC

    BOŽJA BESEDA: PIJ VODO IZ SVOJEGA VODNJAKA, STUDENČNICO IZ SVOJEGA STUDENCA.
    NAJ SE TVOJI ZBIRALNIKI RAZTEKAJO NAOKROG, VODNA KORITA NA TRGE. NAJ BODO
    SAMO TVOJI, NAJ NE BODO TVOJI IN OBENEM TUJI. NAJ BO BLAGOSLOVLJEN TVOJ VRELEC,
    RAZVESELJUJ SE Z ŽENO SVOJE MLADOSTI. (Prg 5,15-18.20)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=620&t=5#Mo%9E+in+%9Eena

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  54. Miro says:

    ŽUPNIK MARTIN GOLOB: »NEKOČ SEM MISLIL, DA JE VSE MOJE DUHOVNIŠKO ŽIVLJENJE MOLITEV. NI TAKO …«

    Martin Golob pojasnjuje: »Mesec oktober je tako kot maj posvečen Mariji. Zato vas vabim, da v tednih pred nami poseben poudarek namenite molitvi. Če je le mogoče, večkrat vzemite v roke rožni venec. Spomnim se obdobja, ko sem na molitvenem področju tudi jaz nekoliko šepal, misleč, da je vse moje življenje molitev. Saj sem vendar duhovnik – oznanjevanje je moj poklic, sem to utemeljeval. “Nimam toliko časa, kot duhovnik vseskozi delam,” sem povedal spovedniku, ki me je vprašal, kako kaj moja molitev. Kaj mi je odvrnil?«

    O tem več v Martinovem vlogu na:
    https://si.aleteia.org/2022/10/07/kaj-mi-je-odvrnil-spovednik-ko-sem-mu-povedal-koliko-molim/

  55. Hvala says:

    MOČNO OROŽJE ROŽNI VENEC BOŽJEGA USMILJENJA

    SVETNICA FAVSTINA KOWALSKA JE Z MOLITVIJO ROŽNEGA VENCA BOŽJEGA USMILJENJA ODGNALA KAZEN, KI
    JE ŽE PRETILA NJENI LJUBLJENI POLJSKI

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Nekoč je s. Favstina videla angela, izvrševal­ca božje jeze. Iz oblaka so proti njegovim rokam prihajale strele in bliski. Ko so se dotak­nile rok, so pričele padati proti zemlji na določen kraj. Ob pogledu na ta znak Božje jeze je začela v molitvi z vsemi močmi prositi ange­la, naj se ustavi, da se ljudje vsaj malo pokesajo, vendar so bile vse njene molitve ob neiz­merni Božji jezi zaman. V tem je zagledala presveto Trojico in je začela moliti z besedami, ki jih je čutila v svoji notranjosti.

    V tistem trenutku so bile besede njene molit­ve: »VEČNI OČE, DARUJEM TI TELO IN KRI, DUŠO IN BOŽANSTVO TVOJEGA PRELJUBE­GA SINA IN NAŠEGA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA V SPRAVO ZA NAŠE GREHE IN ZA GREHE VSEGA SVETA. PO NJEGOVEM PREBRIDKEM TRPLJENJU SE USMILI NAS IN VSEGA SVETA.«

    Ko je prišla zatem v kapelo, je s. Favstina slišala naslednje besede: »Vsakič, ko prideš v kapelo, zmoli molitev, katero sem te naučil včeraj. S to molitvijo boš potolažila mojo jezo.«

    Po devetih dneh je s. Favstina razumela, da je s to molitvijo odgnala kazen, ki je že pretila njeni ljubljeni Poljski.

    Drugič ji je Odrešenik naročil: »Pripravi svet za moj drugi prihod … To je znamenje poslednjih časov; potem bo prišel dan moje Božje sodbe. Moli neprestano to molitev, katero sem te naučil.«

    http://www.obcestvo.si/duhovno/407-sporocilo-bozjega-usmiljenja-sveti-favstini-kowalski

  56. Miro says:

    GOSPOD, OKREPI MI DUHA, DA SE NE BOM UPIRAL TVOJI BESEDI IN JO BOM POVSEM IZPOLNIL

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 11,27-28)

    TISTI ČAS, KO JE JEZUS GOVORIL MNOŽICAM, JE NEKA ŽENA IZ MNOŽICE POVZDIGNILA GLAS IN MU REKLA: »BLAGOR TELESU, KI TE JE NOSILO, IN PRSIM, KI SO TE DOJILE!« ON PA JE REKEL: »DA, ŠE BOLJ PA BLAGOR TISTIM, KI BOŽJO BESEDO POSLUŠAJO IN OHRANIJO.«

    Duhovna misel: Ko se Jezus prereka z nasprotniki, pride žena in ga navdušeno počasti. Pri tem blagruje mater, ki ga je rodila. Jezus jo dopolni in blagruje vse, ki poslušajo in uresničijo Božjo besedo, med katerimi je prva njegova mati. Odkrival bom moč Božje besede, jo poslušal in uresničeval. Gospod, okrepi mi duha, da se ne bom upiral tvoji besedi in jo bom povsem izpolnil.
    (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

  57. Hvala says:

    JEZUS JE REKEL:
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    “O KAKO ME BOLI, DA SE KRISTJANI TAKO MALO ZDRUŽUJEJO Z MENOJ V SVETEM OBHAJILU. ČAKAM NANJE, ONI PA SO DO MENE TAKO BREZBRIŽNI. LJUBIM JIH TAKO NEŽNO IN ISKRENO, ONI PA MI NE ZAUPAJO. ŽELIM JIH OBSIPATI Z MILOSTMI – ONI PA JIH NOČEJO SPREJETI. DO MENE SE VEDEJO KAKOR DO NEČESA MRTVEGA, MOJE SRCE PA JE POLNO LJUBEZNI IN USMILJENJA. DA BI VSAJ MALO SPOZNALA MOJO BOLEČINO, SI PREDSTAVLJAJ NAJNEŽNEJŠO MATER, KI ZELO LJUBI SVOJE OTROKE, TI OTROCI PA ZANIČUJEJO NJENO LJUBEZEN. PREMISLI NJENO BOLEČINO, NIHČE JE NE POTOLAŽI. TO JE MEDLA PRISPODOBA IN PODOBNOST MOJI LJUBEZNI.”
    (Dnevnik, 1447)

  58. Hvala says:

    KAKŠNO MOČ IMA MOLITEV ROŽNEGA VENCA BOŽJEGA USMILJENJA

    SESTRA BRIEGE MCKENNA PRIPOVEDUJE-KAJ SE JE ZGODILO
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    https://www.youtube.com/watch?v=Cp0bKbb5BQc

  59. Miro says:

    ŠKOF VERES IN ŠKOF ŠTUMPF VESELA, DA JE SREČANJE V BELTINCIH USPELO (Radio Ognjišče)

    TRADICIONALNO SREČANJE KATOLIČANOV IZ SLOVENIJE IN HRVAŠKE, KATERIM SO SE PRIDRUŽILI TUDI MADŽARI SE JE V BELTINCIH SKLENILO Z NAGOVOROM GOSTITELJA, MURSKOSOBOŠKEGA ŠKOFA PETRA ŠTUMPFA. PRED NJIM JE ZBRANE NAGOVORIL TUDI PREDSEDNIK MADŽARSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE IN GYŐRSKI ŠKOF ANDRÁS VERES. GESLO SREČANJA JE BILO »SKUPAJ NA POTI VERE IN MIRU«.

    »Iz srca hvala, da ste prišli v Beltince. Pri sveti maši smo skupaj obnovili našo zavezo prijateljstva in miru v Kristusu. Naj bo naše veselje popolno, saj verujemo, da na poti vere hodi z nami tudi Mati Marija, naša Pomočnica in Tolažnica,« je dejal škof Štumpf. Vsem je zaželel, da naj se počutijo dobro v Prekmurju. »Blagoslov živega Boga naj vedno krepi vas, vaše domače in naše tri domovine: Slovenijo, Hrvaško in Madžarsko. Naj nam sonce prijateljstva vedno sveti na naši skupni poti vere in miru,« je dejal škof Štumpf.

    BESEDE ŠKOFA ANDRASA VERESA:

    »Glej, kako dobro in kako prijetno,
    če složno bratje prebivajo skupaj!«
    (Psalm 133,1)

    Vaše ekscelence nadškofje in škofje,
    Spoštovani sobratje duhovniki,
    Drage sestre redovnice,
    Dragi bratje v Kristusu!

    Kralj David, psalmist, je pravkar navedene besede kot romar zapisal v svoji stopniški pesmi. Danes lahko tudi mi tukaj okušamo resničnost teh besed. Naša srca napolnjuje veselje in hvaležnost, da smo lahko v Beltincih Slovenci, Hrvati in Madžari skupaj praznovali in molili. V svetu, ki je poln vojn, političnih in kulturnih bojev, je dobro, da smo lahko tu, sredi Evrope skupaj v medsebojnem spoštovanju in ljubezni. V tej današnji zmedi nam dajejo vodilo besede apostola Pavla: (Kajti) mi, ki smo bili krščeni v Kristusa, smo oblekli Kristusa. Ni tu ne Juda ne Grka, ni tu ne sužnja ne svobodnega, ni tu ne moškega ne ženske, (Slovenca, Hrvata ali Madžara): kajti mi vsi smo edini v Kristusu Jezusu. (prim. Gal. 3, 27-28).

    S skupnim krstom smo postali enakopravni bratje, brez razlik. Kdor tega ne razume, ne razume krščanstva, ne razume Kristusovega evangelija ljubezni. Vsaka delitev je namreč v nasprotju z Jezusovim naukom. Zato se mi, kristjani, ne vdajajmo raznim, temu nasprotujočim in zlobnim spletkam ter prevaram, ne glede na to, kdo to poskuša. V skupnosti Kristusovih sledilcev imajo pravico obstajati le medsebojno spoštovanje, sprejemanje in ljubezen.

    Dragi bratje in sestre! Stopiti moramo še korak dlje. Kristusova ljubezen je odprta in sprejemljiva do nekristjanov, celo tudi do tistih, ki se do nas obnašajo sovražno. Zato je nerazumljiva tista nestrpnost in celo agresivnost do kristjanov, o manifestacijah katerih velikokrat slišimo v novicah, včasih pa jo tudi samo kdaj mogoče doživljamo. V naših državah se ta sovražnost morda kaže samo na verbalni ravni, vendar pa v nekaterih ne tako oddaljenih državah je to krvava resničnost, morda celo vsakodnevna. Imamo brate in sestre, katerih krščanska veroizpoved je postala vprašanje življenja in smrti.

    Dragi praznujoči bratje in sestre! Nas, kristjane, povezuje tudi množica svetnikov, ki so junaško živeli Kristusov evangelij. Na njih gledamo kot na tiste, v katerih se je moč božje milosti pokazala v takšni meri, da jih ima Cerkev za vredne ter nam jih postavlja za zgled, kako slediti Kristusu. Nas, tukaj zbrane otroke treh narodov, povezujejo tudi svetniki iz naše skupne zgodovine, ki jih skupaj častimo. Eden izmed teh svetnikov je sv. Ladislav, zavetnik te cerkve. O njem mi, Madžari, pravimo, da je bil resnično utrjevalec krščanstva, graditelj Cerkve v naši domovini. Sv. Štefan je položil temelje, sv. Ladislav pa je uresničil tisto, kar je imel sv. Štefan v mislih. Sv. Ladislav ni bil samo mogočen vladar – zato so ga tudi hoteli postaviti za nemškega cesarja – kot apostolski kralj si je veliko prizadeval za krepitev Cerkve: sklical je cerkveni zbor, v mnogih krajih, širom po državi, je ustanavljal cerkve in samostane.

    Iskreno se zahvaljujemo škofu Petru Štumpfu za to čudovito pobudo, da lahko danes tukaj skupaj praznujemo. Na priprošnjo naših svetnikov naj Bog pomaga otrokom teh treh narodov, da bi ostali zvesti veri in bi kot živi člani Kristusove Cerkve gradili Božje kraljestvo. Naj spremlja Božji blagoslov naše skupno družinsko in državotvorno delo!

    Povzeto po: https://radio.ognjisce.si/sl/255/novice/35174/skof-veres-in-skof-stumpf-vesela-da-je-srecanje-v-beltincih-uspelo.htm

  60. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: NAPAJAM SE S TVOJO LJUBEZNIJO; TVOJA ISKRENA LJUBEZEN JE TAKO PRIJETNA MOJEMU SRCU KAKOR VONJ POPKA VRTNICE V ZGODNJEM JUTRU, KO SONCE ŠE NI POPILO ROSE Z NJEGA. SVEŽINA TVOJEGA SRCA ME NAVDUŠUJE, ZATO SE DRUŽIM S TEBOJ TAKO PRISRČNO KOT Z NOBENIM ZEMELJSKIM BITJEM (Dn 1546).

    O besedah življenja, ki jih je Jezus zaupal sestri Favstini in so namenjene tudi nam, več na:
    http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  61. Miro says:

    PAPEŽ: SVETOST KLIJE V KONKRETNEM ŽIVLJENJU. SVETNIKI NE PRIHAJAJO IZ PARALELNEGA SVETA

    SVETOST NI NEK PROGRAM NAPOROV IN ODREKANJ, NI NEKA DUHOVNA TELOVADBA, AMPAK JE DOŽIVETJE BOŽJE ZASTONJSKE LJUBEZNI IN USMILJENJA, JE DEJAL PAPEŽ FRANČIŠEK MED SREČANJEM Z UDELEŽENCI SIMPOZIJA O SVETOSTI. SVETOST KLIJE V KONKRETNEM ŽIVLJENJU, SVETNIKI PA NE PRIHAJAJO IZ NEKEGA PARALELNEGA SVETA. (prispevek Andreje Červek)

    Simpozij z naslovom »Svetost danes« je potekal od 3. do 6. oktobra na Patrističnem inštitutu Augustinianum v organizaciji Dikasterija za zadeve svetnikov ter v Rimu zbral okoli tristo postulatorjev, strokovnjakov in drugih sodelavcev v postopkih za beatifikacijo in kanonizacijo. Tema simpozija – kot je dejal papež na začetku govora – je usklajena z apostolsko spodbudo Gaudete et exsultate, ki želi ponovno poudariti poklicanost k svetosti, s tem da jo poskuša utelesiti v sedanjem kontekstu, upoštevajoč pri tem tveganja, izzive in priložnosti. Ta poklicanost je prav tako v središču drugega vatikanskega koncila, ki celotno poglavje dokumenta Lumen gentium posvetil ravno vesoljni poklicanosti k svetosti.

    »Tudi danes je pomembno odkriti svetost v svetem Božjem ljudstvu,« je izpostavil papež Frančišek, »v starših, ki z ljubeznijo vzgajajo otroke, v moških in ženskah, ki predano opravljajo vsakdanje delo, v osebah, ki prenašajo bolezen, v ostarelih, ki se še naprej smejijo in ponujajo modrost. Pričevanje krepostnega krščanskega ravnanja, ki ga danes živijo številni Gospodovi učenci, je za vse nas povabilo, naj se osebno odzovemo klicu, da postanemo svetniki.«

    SVETOST NI DUHOVNA TELOVADBA

    V tej množici vernikov, ki jih je papež poimenoval »svetniki izza sosednjih vrat«, so tisti, ki jih Cerkev kaže kot »vzornike, priprošnjike in učitelje«. »Gre za beatificirane in kanonizirane svetnike, ki nas vse opominjajo, da je v polnosti živeti evangelij mogoče in lepo. Svetost namreč ni program naporov in odrekanja – ni duhovna telovadba: je predvsem izkušnja, da nas Bog ljubi, da svobodno sprejemamo njegovo ljubezen in njegovo usmiljenje. Ta božanski dar nas odpre hvaležnosti in nam omogoči izkusiti veliko veselje, ki ni trenutno čustvo ali zgolj človeški optimizem, ampak gotovost, da se lahko z milostjo in pogumom, ki prihajata od Boga, soočimo z vsem.« Brez tega veselja vera postane neznosna in žalostna vadba, za svetost pa je potrebno veselo srce, ki je odprto za upanje.

    »Svetost klije v konkretnem življenju krščanskih skupnosti. Svetniki ne prihajajo iz “paralelnega sveta“; so verniki, ki pripadajo zvestemu Božjemu ljudstvu in so vključeni v vsakdanjost, ki jo sestavljajo družina, študij, delo ter socialno, ekonomsko in politično življenje. V vseh teh okoljih svetnik ali svetnica hodi in deluje brez strahu ali ovir ter v vsaki okoliščini izpolnjuje Božjo voljo.« Po papeževih besedah je zato pomembno, da vsaka krajevna Cerkev prepozna in ovrednoti »zglede zrelega krščanskega življenja znotraj Božjega ljudstva, ki ima od vedno poseben “sluh“ za prepoznavanje teh zgledov svetosti, izjemnih pričevalcev evangelija«.

    SLUH SVETOSTI PRIHAJA OD LJUDI IN NE HIERARHIJE

    Zato je treba upoštevati soglasje ljudi okoli teh »krščansko zglednih osebnosti«. Verniki so namreč po božji milosti obdarjeni z duhovno zaznavo, da v konkretnem življenju nekaterih krščenih oseb prepoznajo junaško uresničevanje krščanskih kreposti. »Fama sanctitatis (sluh svetosti) ne prihaja v prvi vrsti od hierarhije, ampak od vernikov,« je poudaril Frančišek. »Božje ljudstvo je v svojih različnih sestavinah protagonist fama sanctitatis, to je skupnega in razširjenega mnenja med verniki o celovitosti neke osebe, ki se jo dojema kot pričevalko Kristusa in evangeljskih blagrov.«

    Pa vendar je treba preveriti, da je ta sluh svetosti spontan, stabilen, trajen in razširjen v večjem delu krščanske skupnosti. Sluh svetosti je namreč pristen takrat, ko vzdrži pred spremembami časa in trenutnimi modnimi trendi ter vedno ustvarja blagodejne učinke za vse, kot to lahko vidimo v ljudski pobožnosti.

    USLIŠANA MOLITEV POMENI POTRDITEV SLUHA SVETOSTI MED VERNIKI

    V nadaljevanju je dejal, da lahko pravilna uporaba komunikacijskih sredstev prispeva k poznavanju evangeljskega življenja nekega kandidata za beatifikacijo ali kanonizacijo. »Pa vendar se pri uporabi digitalnih medijev, zlasti družbenih omrežij, lahko pojavi nevarnost vsiljevanja in mistifikacije, ki jo narekujejo manj plemeniti interesi,« je opozoril. »Zato je potrebno modro in preudarno razločevanje vseh, ki skrbijo za kvaliteto sluha svetosti. Po drugi strani pa je element, ki dokazuje fama sanctitatis ali fama martirii, vedno fama signorum. Ko so verniki prepričani o svetosti kristjana, se – celo množično in goreče – zatekajo k njegovi nebeški priprošnji; uslišana molitev s strani Boga pomeni potrditev tega prepričanja.«

    SVETNIKI SO VEDNO ŽIVI IN AKTUALNI

    »Dragi bratje in sestre, svetniki so dragoceni biseri; vedno so živi in aktualni in nikoli ne izgubijo vrednosti, saj predstavljajo zanimiv komentar evangelija. Njihovo življenje je kot katekizem s slikami, ilustracija vesele novice, ki jo je Jezus prinesel človeštvu: da je Bog naš Oče in vsakogar ljubi z neizmerno ljubeznijo in neskončno nežnostjo. Naj njihov zgled razsvetljuje misli žensk in moških našega časa, oživlja vero, poživlja upanje in podžiga ljubezen, da bi vsakogar pritegnila lepota evangelija in da se nihče ne bi izgubil v megli nesmisla in obupa.«

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-10/papez-svetost-klije-v-konkretnem-zivljenju-svetniki-ne-prihaja.html

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

  62. Miro says:

    NAJLEPŠE MISLI SVETNIKOV O ZAKONSKI ZVEZI – LE SVETNIKI IN ZAKONCI KATOLIŠKE CERKVE LAHKO O ZAKONSKI ZVEZI IN NJENEM POMENU IZREČEJO NAJLEPŠE MISLI. ZA VAS SMO JIH ZBRALI V POSEBEN ŠOPEK (Aleteia)

    “Med vsemi oblikami človeške rodovitnosti je zakonska zveza nekaj edinstvenega,” je dejal papež Frančišek na srečanju z irskimi družinami leta 2018. “Upajte si veliko zastaviti, za vse življenje. Tvegajte,” je še spodbudil papež Frančišek, “ker je zakonska zveza tveganje, ampak to tveganje je vredno vsakršnega truda. Za vse življenje, takšna je namreč ljubezen.”

    Skozi stoletja so veliki teologi, kot je bil sveti Janez Zlatousti, proučevali zakrament zakona, ki ga podarja Cerkev. Svetniški zakonci, med njimi Ludvik in Zelija Martin ter zakonca Quattrocchi, kažejo, da se zakonska zveza uresničuje v preprostosti in krhkosti človeške narave, z naborom vseh milosti in preizkušenj. Njihovi zapisi so še danes aktualni in so lahko mnogim zakoncem v pravi navdih zakonske duhovnosti.

    Kratke navdihujoče misli vam bodo pomagale, da boste še bolj vzljubili svoj zakon in sozakonca ne glede na to, ali ste komaj zaročeni, sveže poročeni ali pa je za vami že 20 let skupnega življenja.

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2022/10/06/najlepse-misli-svetnikov-o-zakonski-zvezi/

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

    • Miro says:

      Res čudovite misli svetnikov o zakonski zvezi! Med njimi je tudi naslednja misel
      bl. Marije Quattrocchi:

      ZAKONSKA ZVEZA JE ZEMELJSKO ŽIVLJENJE, KI GA ŽIVIMO Z NENEHNO MISLIJO,
      NAVDAHNJENJO OD BOGA SAMEGA, DA BI OSREČEVALI ČLOVEKA, KI GA LJUBIMO.

      • Hvala says:

        Dodajam še svojo misel:

        ZAKONSKA ZVEZA JE ODPOVEDOVANJA EGOIZMU IN SAMOVOLJI IN ZDRUŽEVANJE TE ODPOVEDI V SKUPNO NIT, KI JI PRAVIM PRILAGAJANJE DRUG DRUGEMU-DA Z GOSPODOVO MILOSTJO ZMORETA ZAKONCA URESNIČEVATI -IZ NEMOGOČEGA V MOGOČE, DA VSAKODNEVNO PRILAGAJANJE DRUG DRUGEMU IN VERA V GOSPODOVO MOČ, RASTE POČASI KOT GORČIČNO ZRNO.

        V SREDI MED ZAKONCEMA JE GOSPOD, KI DVA POPOLNOMA RAZLIČNA ČLOVEKA “USTVARJA NA NOVO” DA LAHKO HODITA VESELO PO SKUPNI POTI, KLJUB VSEM STISKAM IN PROBLEMOM, KI SE VSAKODNEVNO POJAVLJAJO IN TRAJA DO KONCA ŽIVLJENJA.

        • Miro says:

          MOLIMO ZA ZAKONCE, DRUŽINE, STARŠE, OTROKE …
          (več odličnih molitev na spletu: zakonci.net)

          MOLIMO:

          Sveti Troedini Bog, ti si ljubezen. Milostno se ozri na družine, da bodo uresničevale tvoj načrt. Staršem in starim staršem vlij moči, da bodo sprejemali odgovornost in z zgledom mladi rod opogumljali za zakonsko in družinsko življenje. Ozdravi boleče spomine v razbitih in neurejenih družinah. Naj v bolnih, starejših in invalidnih osebah prepoznamo tvoj obraz. Opogumi pare, ki še ne zmorejo zgraditi varnega odnosa in se odločiti za poroko, da to storijo. Izročamo ti mlade, ki iščejo življenjskega sopotnika, ter zakonce, ki ne morejo sprejeti življenja. Izročimo naše družine tudi varstvu Marije, Jožefa in drugih zavetnikov. Sprejmi naše prošnje in jih usliši po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

          Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
          Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
          Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  63. Miro says:

    Nadaljevanje članka o liturgiji in zakramentih, Juan José Silvestre

    UČINKOVITOST ZAKRAMENTOV

    »Zakramenti so učinkoviti, ker v njih deluje Kristus sam: on krščuje, on deluje v svojih zakramentih, da bi priobčil milost, ki jo zakrament označuje« (Katekizem, 1127). Zakramentalni učinek nastane ex opere operato (zaradi samega dejstva, da je zakramentalno znamenje izvršeno).[12] »Zakrament se ne realizira (nima učinka) na podlagi pravičnosti človeka, ki ga podeli ali prejme, temveč po moči Boga samega.«[13] Zaradi tega »kakor hitro zakrament obhajamo v skladu z namenom Cerkve, deluje v njem in po njem moč Kristusa in njegovega Duha, neodvisno od osebne svetosti delivca« (Katekizem, 1128).

    Oseba, ki izvršuje zakrament se postavi v službo Kristusa in Cerkve, in se imenuje delivec zakramenta; to ne more biti katerikoli krščanski vernik, temveč je običajno potrebna posebna upodobitev po Kristusu Duhovniku, ki jo daje zakrament svetega reda.[14]

    Učinkovitost zakramentov izhaja iz Kristusa samega, ki v njih deluje, »vendar so sadovi zakramentov odvisni tudi od pripravljenosti (dispozicij) prejemnika« (Katekizem, 1128): čim večja je njegova pripravljenost glede vere, spreobrnjenja srca in zedinjenosti z božjo voljo, tem obilnejši so učinki milosti, ki jo prejme (prim. Katekizem, 1098).

    »Razen tega je sveta mati Cerkev postavila zakramentale. To so sveta znamenja, ki nekako posnemajo zakramente ter označujejo predvsem duhovne učinke, katere zaradi priprošnje Cerkve po njih tudi prejemamo. Zakramentali ljudi pripravljajo na sprejetje glavnega učinka zakramentov in posvečujejo različne življenjske okoliščine.«[15] »Ne podelijo milosti Svetega Duha na način zakramentov, marveč po molitvi Cerkve pripravljajo na prejem milosti in razpoložijo za sodelovanje pri tem« (Katekizem, 1670). »Med zakramentali stopajo na prvo mesto blagoslovi (oseb, obeda, predmetov, krajev)« (Katekizem, 1671).

    Celoten članek na:
    https://opusdei.org/sl-si/article/liturgija-in-zakramenti/

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

  64. Hvala says:

    KA JE VREDEN ČLOVEK, KI NI PREIZKUŠAN?

    V PREIZKUŠNJI SE LAHKO ČLOVEK POVZPE DO BITJA, KI SAMO SOUSTVARJA SVOJO VEČNO USODO. PREIZKUŠNJA JE PRAVZAPRAV TKIVO NAŠEGA ŽIVLJENJA, OD TOD NJEGOVA VELIČINA IN VELIKANSKA ODGOVORNOST!

    Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja« (Jak 1,12-15). K Jakobovemu besedilu dodajmo še Janezovo misel o lastnem poželenju mesa, poželenju oči in napuhu življenja (prim. 1 Jn 2,16), ki človeka vleče in zavaja. Ta tri poželenja nekako vključujejo vse človekove skušnjave, ki navadno prihajajo od znotraj, iz človekove ranjene narave, dednosti, njegovih osebnih ran in življenjskih neuspehov. »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,21-22). Seveda pa so skušnjave lahko povzročene tudi od zunaj, kar vemo za Jezusa, ki ga je trikrat skušal hudobni duh in ga je Jezus zavrnil (prim. Lk 4,1-13). Sveto pismo uči, da je tudi Jezus bil “preizkušan v vsem, vendar brez greha” (Hebr 4. 15, prim 7,26, 9, 14. Jn 8,46, 2 Kor 5,21; 1 Jn 3,5). Celo apostol Peter je skušal Jezusa, ko je ta napovedal svojo smrt, in Jezus ga je zavrnil in mu rekel ‘satan’ (Mt 16,23), kar pomeni zapeljivec, skušnjavec.

    Iz Jakobovega pisma in drugih svetopisemskih navedkov je jasno, da vsebuje izraz ‘skušnjava’ v Svetem pismu dva pomena: tako “zavajanje v zlo, v greh” kakor tudi “nravstveno preizkušnjo”. Naša poželjivost – ali preplet naših neurejenih teženj, ki jih stalno nosimo v sebi – kot pravi sveti Jakob, nas zavaja v zlo, nikoli pa nas v zlo ne zavaja Bog, kajti od Boga izhaja samo dobro. On je absolutno dobro! Toda Bog more – z dobrim namenom – dopustiti, da smo preizkušani, to je postavljeni na preizkušnjo. Kaj je vreden človek, ki ni preizkušan? V preizkušnji se lahko povzpne do bitja, ki samo soustvarja svojo večno usodo. Preizkušnja je pravzaprav tkivo našega življenja. Od tod njegova veličina in velikanska odgovornost!

    https://revija.ognjisce.si/pisma/5492-nas-bog-res-vpeljuje-v-skusnjavo

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Človeška slabost je, da stalno bežimo pred trpljenjem. TODA, KAJ JE RES VREDEN ČLOVEK, KI NI PREIZKUŠAN?

  65. Hvala says:

    Daniel Brkič: JOB, IGRAČKA ZA ZABAVO?
    14.09.2022

    Včasih se mi zdi, da me Bog prepušča zlodeju kot igračko za zabavo. Domišljavo zlo je hotelo izruvati vero tudi svetopisemskemu Jobu. Bog je postal zanj uganka. Toliko bolj, ko so ga obiskali kruti prijatelji in ga z neutemeljenim pametovanjem še dodatno prizadeli. Verski čistuni so se kot Božji advokati kar naenkrat postavili Bogu v bran, prijatelju Jobu pa so obrnili hrbet. Po njihovi sodbi – neresničnih resnicah – je Job hudo zgrešil ali pa vero izgubil. Književnik in nobelovec Ivo Andrić (1892–1975) je o takih neznačajnežih v Nemirih zapisal: »Vi, ki mislite, da ste vzeli v zakup resnico, mi ne prihajajte pred oči, ker vas ne morem gledati. Na vse, s čimer se ne strinjate, odgovarjate s strupeno slino; kdor se vas dotakne, vas dolgo pomni.« Trpeči Job vseeno ni odnehal, ampak je z Bogom razpravljal. Ni podlegel zaključkom svojih prijateljev, ki so za njim vohljali in ga hoteli prepričati, da je kriv. Brez prerekanja z Bogom se Job ne bi spreobrnil v najbolj izkustvenega vernika. Bogu je bolj všeč iskrena nevera upornežev kot hlinjena vera pobožnjakarjev. Dejansko so bili ateisti Jobovi prijatelji, s tem pa malikovalci sfižene podobe Boga. Kajti nasprotje teizma ni ateizem, ampak malikovanje (Peter Kreeft). Rokoborba z Bogom – dozdevnim veleizdajalcem – je bila Jobu spodbuda za vzpostavitev odnosa z Bogom, resničnim Odrešenikom. Pravi problem Jobove knjige je Bog, ne pa Job, zato je bila preizkušnja Jobove vere toliko težja. Ko je Job na svoj način srečal Boga, je izjavil: »Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ!« (Job 19,25) Zaupanja v Boga ni dosegel razumsko, ampak izkustveno. Job dokazuje, da je Sveto pismo kot najbolj božanska knjiga hkrati najbolj človeška, saj ne moralizira niti ne idealizira, in da se vsak človek, če prizna ali ne, bori z Bogom. Dokazuje tudi, da trpljenje ni argument, zaradi česar bi Job protestno pljunil Bogu v obraz in postal ateist, ampak je vzrok za neustavljivo in stalno iskanje Boga. Zato Joba ne morem brati brez solza. Danski teolog in filozof Soren A. Kierkegaard (1813–1855) je zapisal: »Kaj bi bilo, če ne bi imel Joba! Ne morem vam razložiti, koliko mi pomeni. Jobove knjige ne berem le z očmi, ampak jo devljem na srce in jo vzamem v posteljo ponoči. Vsaka njena beseda je hrana, oblačilo in balzam za mojo dušo. Ko se prebudim iz sna, so pomirjene neme, a strašne muke trpljenja.«

  66. Miro says:

    Ker je danes več prispevkov, spomnimo na absolutno
    najpomembnejše, “tisto”, kar je VEČNO, NEMINLJIVO …

    DNEVNA BOŽJA BESEDA na:
    https://hozana.si/

    (vsak dan se osvežuje na novo!)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  67. Miro says:

    BOŽJA BESEDA NAS ODREŠUJE

    KDOR IMA MOJE ZAPOVEDI IN SE JIH DRŽI, TA ME LJUBI;
    KDOR PA ME LJUBI, TEGA BO LJUBIL MOJ OČE,
    IN TUDI JAZ GA BOM LJUBIL IN SE MU RAZODEL.
    (Jn 14,21)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=3&zf=1022&t=5#Po+volji+in+z+oblastjo+O%E8eta

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  68. Miro says:

    TRDNO ZAUPAJMO V NAŠEGA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA. DANES KO JE PRVI PETEK V MESECU, ŠE POSEBEJ MOLIMO:

    POSVETITEV JEZUSOVEMU PRESVETEMU SRCU

    Dobri Jezus, Odrešenik človeškega rodu, ozri se na nas, ki smo ponižno zbrani pred teboj. Tvoji smo, tvoji hočemo biti. Da bi pa mogli biti s teboj trdneje združeni, glej, zato se danes vsak izmed nas radovoljno posveti tvojemu presvetemu Srcu. Tebe mnogi ne poznajo, mnogi pa tvoje zapovedi zaničujejo in te zavračajo. Usmili se obojih, dobrotljivi Jezus, in pritegni vse k svojem presvetem Srcu.

    Kralj bodi, Gospod, ne samo vernih, ki se trudijo, da bi ostali zvesti, temveč tudi izgubljenih sinov, ki so te zapustil. Daj, da se skoraj vrnejo v Očetovo hišo, da ne omagajo od uboštva in lakote.

    Kralj bodi tistih, ki jih slepi zmota ali loči razkol, in pokliči jih k polnosti vere in občestva, da bo kmalu ena čreda, en Pastir.

    Daj, Gospod, da bo tvoja Cerkev povsod v svobodi oznanjala evangelij; daj vsem narodom pravičen red in mir; daj, da se bo po vsej zemlji razlegal en glas: Bodi hvala Božjemu Srcu, ki nas je rešilo, slava in čast mu vekomaj.
    Amen.

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  69. Hvala says:

    POSLUŠANJE IN IZPOLNJEVANJE BESEDE
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    19 Zavedajte se, moji ljubi bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, 20 kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti. 21 Zato odpravite vso umazanost in odvečno zlo ter s krotkostjo sprejmite besedo, ki je v vas vrojena in ima moč, da reši vaše duše.

    22 Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. 23 Če je namreč kdo poslušalec besede, ne pa njen uresničevalec, je podoben človeku, ki ogleduje svoj rojstni obraz v zrcalu; 24 pogleda se, a odide in takoj pozabi, kakšen je bil. 25 Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, bo blažen v svojem delovanju.
    26 Če kdo misli, da je pobožen, a ne brzda svojega jezika, temveč vara svoje srce, je njegova pobožnost prazna. (Jak 1,19-26)
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    BOG JE REKEL PO JAKOBU:

    POSTANITE URESNIČEVALCI BOŽJE BESEDE IN NE LE POSLUŠALCI, KI SAMI SEBE VARAJO!

  70. Miro says:

    Molitev, na katero bi se bilo dobro vsak dan spomniti:

    MOLITEV ZA VEČ VESELJA V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU

    Ljubi Jezus, prosim Te, da iz mojega srca za vedno odstraniš
    vso potrtost in slabo voljo. Naj bom vesel, zadovoljen in srečen,
    ko uživam vse Tvoje milosti. Kajti, o Bog, če mi naklanjaš svojo
    milost, ali naj ne bi bil radosten in zadovoljen? Ali naj ne bi
    izžareval Svetega Duha, ki vpliva na mojo dušo, da jo povzdiguje
    nad vse drobne vsakdanje nevšečnosti, ki nikoli ne bi smele zlomiti
    miru tistih, ki stremijo za tem, da bi služili Tebi? O, naj bodo moji
    mir, potrpežljivost, krotkost in drugi darovi Svetega Duha: naj vodijo
    in tolažijo moje srce ter dvigajo moje prizadevanje visoko nad ta svet,
    k Tebi, moj Gospod, ki si moj začetek in moje zadnje upanje. Amen.

    (vir: aleteia.si)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    • Miro says:

      Svetniki in svetnice so v čudoviti duhovni skladnosti – v odrešenjski moči SVETEGA DUHA – v svojem življenju upoštevali vse razsežnosti krščanskega življenja, kot so preizkušnje, trpljenje, stiske, križ, smrt, vstajenje, odrešenje, mir, potrpežljivost, veselje, zahvaljevanje Bogu za vse milosti, itd.

      BOŽJE USMILJENJE, NESKONČNO V VSEH SKRIVNOSTIH VERE, ZAUPAMO VATE!

      • Miro says:

        V razmislek za boljše razumevanje, kaj pomeni OBČESTVO SVETNIKOV, kar izpovedujemo v naši veroizpovedi.

        POVEZANOST S SVETNIKI NAS ZDRUŽUJE S KRISTUSOM

        Občestvo svetnikov se izraža na poseben načini v priprošnji svetnikov. Sveti Dominik je nekoč rekel: »Po smrti vam bom v večjo korist in vam bo učinkoviteje pomagal, kakor sem vam mogel v življenju.« Svetniki sestavljajo nekakšno družino, s svojim lastnim družinskim ozračjem. Svetnik pride v nebesa s svojim poslanstvom, ki ga je imel na zemlji.

        Povezanost s svetniki nas združuje s Kristusom. Iz njega kakor iz studenca in iz glave priteka vsa milost. Častiti svetnike pomeni poveličevati Boga zaradi njihove slave in milosti, ki se je uveljavila in razodela v svetosti in veličini svetnikov. Češčenje svetnikov nas seveda navaja tudi k posnemanju njihovih kreposti. Če je zmogel ta ali oni, zakaj ne bi tudi jaz? (sv. Avguštin)

        Posnemati določenega svetnika pomeni posnemati Kristusa, pomeni dojeti enega od vidikov Kristusove osebe, ki se v njima razodeva in ga obrniti nase. S češčenjem svetnikov se učimo kar najbolj varne poti, po kateri bomo mogli dospeti do popolnejšega zedinjenja s Kristusom.

        Odlomek iz daljšega prispevka o svetnikih in relikvijah (september 2020):
        http://zupnija-dolenjavas.si/svetniki-in-relikvije

        Vsi svetniki in svetnice, prosite za nas!

        • Miro says:

          Odličen prispevek, ni kaj. Priporočimo se še Svetemu Duhu, da bomo z Njegovo pomočjo okrepili vero in zaupanje v GOSPODA, ki nas čudovito rešuje in odrešuje tudi po številnih svetnikih. Pridi, Sveti Duh …

          BOŽJE USMILJENJE, TI VESELJE IN NEIZMERNA RADOST VSEH SVETIH, ZAUPAMO VATE!

  71. Miro says:

    POMISLI, DA IMAŠ LE ENO DUŠO IN DA BOŠ LE ENKRAT UMRL; DA IMAŠ LE ENO IN SICER
    KRATKO ŽIVLJENJE; IN DA OBSTAJA LE ENA RESNIČNA SLAVA IN SICER VEČNA.

    (misel sv. Terezije Avilske)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Terezija Avilska, prosi za nas!

  72. Hvala says:

    NE POSKUŠAJMO POBEGNITI PRED KRIŽEM PONIŽANJ, PAČ PA IZRABIMO PRILOŽNOST, DA BI BILI KOT JEZUS

    NOSILEC LJUBEZNI JE NOSILEC KRIŽA

    Ne poskušajmo pobegniti pred križem ponižanj, pač pa izrabimo pri­ložnost, da bi bili kot Jezus. Pustimo mu, da svoje trpljenje živi v nas. Biti nosilec ljubezni pomeni biti nosilec križa. Morda pademo, ko nosimo križ. Prosite Simona, naj vam pomaga… Na križu nam je Jezus pokazal najgloblje uboštvo; popolno pre­danost in vdanost svojemu Očetu. Nadenimo si torej danes uboštvo njegovega trpljenja. Naredite nekaj, s čimer bi trpeli z njim. Morda vas Jezus kaj prosi na poseben način, morda nekaj malega (Sveta Mati Terezija)

    http://arhiv.mirenski-grad.si/taxonomy/term/44/0%26page=27

    • Miro says:

      Spomnimo:

      KRIŽ IN TRPLJENJE

      Jezus je vstopil v vsak tvoj križ. Vzel ga je nase, da te osvobodi. Križ je prostor tvojega srečanja z Jezusom. Križ postane zate blagoslov namesto nesmisla trpljenja. V tem se rojeva sposobnost, da kljub križu vzklikaš od veselja. Križ postane vir veselja, zmage in svetlobe namesto joka, strahu in tesnobe. Križ in trpljenje postaneta smiselna, ker je vanju vstopil Jezus Kristus. Trpljenje moreš sprejeti samo zato, ker v njem najdeš Jezusa Kristusa, ki trpljenje lahko premaga, ali pa ti da moč, da ga potrpežljivo prenašaš. Sprejemanje križa je zmaga nad križem. Sprejemanje trpljenja, bolečin, smrti, bolezni in greha je pot osvobajanja od trpljenja, bolezni in zla. To je zmagoslavna hoja.

      (Molitvenik združenja Marije Pomočnice)

      Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

      • Hvala says:

        Ja, SAMO IZ TRPLJENJA SE RODIJO BISERI ŽIVLJENJA!

        • Miro says:

          MOLIMO:

          O PRESVETO SRCE JEZUSOVO

          O presveto Srce Jezusovo, po rokah Preblažene Device Marije ti darujem molitve, dela in trpljenje današnjega dne – tebi v spravo za vse žalitve, ki jih trpiš v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa, s teboj vred pa Bogu Očetu za vse tiste namene, v katere se mu ti sam vsak dan daruješ na naših oltarjih. Amen.

          Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  73. Miro says:

    JEZUS MI PRINAŠA SVOBODO, DA SE ODLOČIM ZA BOŽJE KRALJESTVO ALI ZA KRALJESTVO HUDOBNEGA DUHA. GOSPOD, BODI MOJ OSVOBODITELJ

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 11,15-26)

    Nekateri izmed njih pa so rekli: »Z Bélcebubom, poglavarjem demonov, izganja demone.« Tudi drugi so ga preizkušali in so zahtevali od njega znamenje z neba.

    On pa je poznal njihove misli in jim je rekel: »Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, se opustoši in hiša se na hišo zruši. Če pa je tudi satan razdeljen proti sebi, kako bo obstalo njegovo kraljestvo, ko pravite, da z Bélcebubom izganjam demone? Če namreč jaz z Bélcebubom izganjam demone, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. Če pa z Božjim prstom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo. Ko močni z orožjem varuje svoj dom, je varno njegovo premoženje. Ko pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli svoj plen. Kdor ni z menoj, je proti meni, in kdor z menoj ne zbira, raztresa.«

    »Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, in ga ne najde. Tedaj pravi: ›Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel.‹ Ko pride, jo najde pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo. Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+11%2C15-26&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Jezus izžene hudobnega duha. Farizeji si to razlagajo kot dejanje človeka, ki ima demonsko moč, drugi zahtevajo znamenje z neba. Vendar tu ni vmesne stopnje. Jezus mi prinaša svobodo, da se odločim za Božje kraljestvo ali za kraljestvo hudobnega duha. Gospod, bodi moj osvoboditelj. Ne pusti me samega v boju. Reši me pred tem, da bi sprejel zmotno varnost. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

  74. Miro says:

    BOŽJA BESEDA NAS ODREŠUJE

    KER TOREJ PREJEMAMO NEOMAJNO KRALJESTVO, BODIMO HVALEŽNI IN TAKO BOGU
    S SPOŠTOVANJEM IN STRAHOM SLUŽIMO, KAKOR JE NJEMU VŠEČ. (Heb 12,28)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1451&t=5#Veselje+in+hvale%9Enost

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  75. Hvala says:

    HOJA ZA KRISTUSOM JE NELOČLJIVO POVEZANA S KRIŽEM KALVARIJE

    SOVRAŠTVO SVETA LAHKO DOLETI TISTE, KI HODIJO ZA KRISTUSOM

    Hoja za Kristusom je neločljivo povezana s križem Kalvarije. »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak razdor« (Mt 10,34). Tiste, ki popolnoma hodijo za Kristusom, doleti sovraštvo sveta, ker predstavljajo izziv njegovemu duhu. Prav tako je bil tudi Kristus sam najprej osovra­žen. Ponižan, brez priznanja, zavrnjen… Spomnimo se, da so se ljudje, ki jih je on ozdravil ali jim odpustil, obrnili proč od njega in ga križali. (Sveta Mati Terezija)

  76. Hvala says:

    NIHČE NE PRIDE V NAŠE ŽIVLJENJE PO NAKLJUČJU . PRI BOGU NI NAKLJUČIj, VSE IMA POD KONTROLO, VSE DO POTANKOSTI NAČRTOVANO, ČE BI SE KAJ NAKLJUČNO DOGAJALO ALI ZGODILO , BOG NE BI BIL BOG.

    TO SI JE POTREBNO ZAPOMNITI.

    VSAK ČLOVEK , KI VSTOPI V ZGODBO NAŠEGA ŽIVLJENJA, NAM NEKAJ PUSTI IN S SEBOJ VZAME NEKAJ, KAR JE NAŠE. VČASIH NE MOREMO RAZUMETI, ZAKAJ SE JE NEKDO POJAVIL V NAŠEŠ ŽIVLJENJU. VSAKA OSEBA VSTOPI V NAŠE ŽIVLJENJE Z NEKIM NAMENOM. OBSTAJAJO TISTI, KI PRIDEJO V NAŠE ŽIVLJENJE DA NAS NAUČIJO POTRPLJENJA.

    Človek, ki je zelo slabotno bitje, si dela pač utvare in nasprotuje ljudem, ki jih je Gospod poslal v njihova življenja. Lahko nam na pot pošlje zelo težavne ljudi, problematične, brez vere ali pa drugače misleče.

    KADAR NAM NEKATERI LJUDJE NASPROTUJEJO V DRUŽBI ALI V DRUŽINI itd… BOG DOPUŠČA ZATO, DA PREIZKUSI VERO ČLOVEKA.

    JAKOBOVO PISMO:

    BLAGOR ČLOVEKU, KI STANOVITNO PRENAŠA PREIZKUŠNJO, KAJTI KO BO POSTAL PREIZKUŠEN, BO PREJEL VENEC ŽIVLJENJA, KI GA JE BOG OBLJUBIL NJIM, KI GA LJUBIJO. (Jak, 1,12).
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    • Hvala says:

      6 Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, 7 da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus. 8 Njega ljubite, čeprav ga niste videli. Verujete vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju,(1 Pt 1,6-8)

      https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=1+Pt+1%2C6-8&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

      • Hvala says:

        NASPROTOVANJA, SOVRAŠTVO SVETA, NERAZUMEVANJE, itd MORA KRISTJAN SPREJETI, ČE ŽELI ŽIVETI PO ZAPOVEDI JEZUSA!

        • Miro says:

          PO MARIJI K JEZUSU! MOLIMO:

          ZDRAVA, MORSKA ZVEZDA

          Zdrava, Morska zvezda,
          ljuba Božja Mati,
          vseh devic Devica
          in Nebeška vrata.
          Ave – te pozdravlja
          Gabriel, nadangel,
          srečno drugo Evo,
          ki nam mir prinašaš.
          Ti jetnike reši,
          slepim vid povrni,
          zlo od nas odvrni,
          z dobrim nas obdari.
          Mater se izkaži,
          tvoje Božje dete
          naj po tebi usliši
          naše srčne želje.
          O, Devica sveta,
          blaga vsa in čista,
          vseh nas grehov reši,
          čistost v nas obnovi.
          Naj kot ti živimo,
          varno pot nam kaži,
          da se s tvojim Sinom
          v raju veselimo.
          Čast Bogu Očetu,
          Kristusu Gospodu
          in enako Duhu
          Svetemu na veke.
          Amen.

          Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

          • Miro says:

            Bogu hvala tudi za to čudovito molitev. Trdno zaupajmo: Preblažena Devica Marija nas varno in zanesljivo vodi k našemu Odrešeniku Jezusu Kristusu.

            Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

  77. janez says:

    Naredi kaj sam za svojo srečo in obenem prosi Njega z molitvijo, da te blagoslovi

    1. Pojdi v družbo veselih ljudi
    Strokovnjaki pravijo, da se nesreča prenaša. Če si preživel čas z nekom, ki je prepričan, da se je cel svet obrnil proti njemu, je to način razmišljanja, ki se ga zelo hitro nalezeš. Take družbe, kjer se pritožujejo in kritizirajo in obrekujejo druge se skušaj izogniti ali se je najhitreje rešiti, saj je tam preveč negativne energije. Bodi veder, saj si kristjan, ki ima Odrešenika in Prijatelja, ki te nikoli na zapusti samega. Bodi dober in strpen in se veseli življenja.

    2. Nasmej se večkrat
    Raziskave kažejo da je smeh nalezljiv in da ljudje na smeh reagirajo z nasmehom. Tako boš boljše volje ti in vsi ljudje okoli tebe. Delaj na tem, da se ne boš ukvarjal le s sebaj, ampak kaj naredil tudi za druge ljudi. Nasmejani in pozitivni ter dobri ljudje so luč vedrine in živijo dlje kot pesimisti.

    3. Uči se iz svojih napak in napak drugih
    Čim prej se znebi že ustaljenega izgovora “tak pač sem”. Opazuj ljudi okoli sebe, uči se iz napak in slabih izkušenj in si z njimi skušaj pomagati v prihodnosti. Predvsem pa se sproti vsak dan pogovori z Bogom in ga prosi odpuščanja ter ga prosi za pomoč v stiskah. Prosi ga tudi za vodstvo in pomoč, da boš dober človek in dober kristjan.

    4. Verjemi v svoja dejanja
    Če si vnaprej prepričan, da ti ne bo uspelo, potem ti pač ne bo uspelo. Postavi si jasne in razumne cilje in prav v vsako dejanje, ki ga storiš, verjemi. Če je Gospod z nami, kdo je potem proti nam? Bodi skromen in zadovoljen s tem kar pač imaš. To je Božja Volja. On že ve zakaj.

    5. Živi v sedanjosti
    Ne glej nazaj v preteklost in se nikar ne počuti krivo za nekaj, česar ne moreš več spremeniti. Za boljše življenje skušaj vse gledati s pozitivne strani, ki zagotovo, ampak res zagotovo, obstaja. Danes je tukaj in zdaj, zato lahko marsikaj popraviš, kar se da in dobrega narediš brez izgovorov. Ora et labora. Gospod pomagaj mi, da bom vztrajal na Poti Odrešenja k Tebi.

    6. Obdaj se z lepoto
    V stanovanju vzgajaj rože, ukvarjaj se z vrtom, sadnim drevjem, domačimi živalmi, beri spudbudne knjige in pojdi v gozd ali v Naravo ter se razveseli lepote Božjega stvarstva. Prijateljuj z ljudmi. Obdaj se z ljudmi, ki nate delujejo pozitivno, spodbudno, kreativno in se čim prej znebi tistih, ki ti energijo jemljejo z pritoževanjem in kritiziranjem. Bodi sočuten in strpen. Najboljša odločitev, ki jo lahko sprejmeš je ta, da boš v svoje lastno življenje vnesel lepoto, veselje in srečo, ter da te bi to napolnilo z lepoto navznoter in da boš to širil tudi navzven. V sebi bodi zadovoljen, spokojen in srečen ter poln Njegovega miru in blagoslova. Prosi Boga za Božji Mir in Usmiljenje. Da bomo razdajali vse lepo in dobro, kar smo od Boga Zastonj Prejeli!

    7. Moli h Gospodu in ga prosi za pomoč in blagoslov
    Molitev iz srca k Njemu, da nas vodi in razsvetli s Svetim Duhom ter nam podeli blagoslov v življenju. Predvsem, da bomo Ljubili, Odpustili in za druge in zase kaj Dobrega Naredili z Njegovim blagoslovom. Da bomo na strani rešitve in ne problemov na svetu. Da bomo Bogu v veselje kot dobri kristjani in dobri ljudje. Ko Samaritansko in z veseljem pomagamo drugim, pomagamo sebi in smo Bogu v Veselje! In da bomo čimbolj podobni Jezusu v vsem!

    “Vse zmorem v njem, ki mi daje moč” (Flp 4,13).

    Izpiski in navdih iz študija različne domače in tuje duhovne in psihološke literature (npr. prof. dr Anton Trstenjak, Anthony de Mello, Powell, Phill Bosmans et altri).

  78. Miro says:

    PRAZNIK ROŽNOVENSKE MATERE BOŽJE

    PAPEŽ SV. PIJ X. JE LETA 1913 DOLOČIL, DA SE GOD ROŽNOVENSKE MATERE BOŽJE OBHAJA 7. OKTOBRA.

    Mesec oktober je, prav tako kot maj, posvečen naši nebeški Materi Mariji: v maju njej na čast nabiramo šmarnice – duhovne šopke, imenovane po dišečem spomladanskem cvetju, v oktobru pa ji pletemo vence iz ‘najlepših jesenskih rož’ – častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred približno sedemsto leti. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je to čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom.

    Že več kot štiristo let obhajamo poseben praznik Rožnovenske Matere Božje. Sredi 16. stoletja je namreč krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Leta 1571 so Turki zbrali v Sredozemlju močno ladjevje. Papež Pij V. si je z vsemi močmi prizadeval, da bi krščanski vladarji združili svoje pomorske sile in se Turkom postavili po robu, vse verne ljudi pa je prosil, naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere Božje.

    7. oktobra 1571 je prišlo do velike pomorske bitke pri Lepantu, v kateri je bilo turško ladjevje povsem uničeno. Zmago je papež pripisal Marijinemu varstvu, zato je naslednje leto določil, naj se v spomin na ta dogodek 7. oktobra obhaja praznik ‘Marije Zmagovalke’. Njegov naslednik Gregor XIII. je spominski dan preimenoval v ‘praznik naše ljube Gospe rožnega venca’, papež Klemen XII. pa je praznik raztegnil na vso Cerkev ter ukazal, naj se obhaja na prvo nedeljo v oktobru. Med papeži novejšega časa je molitev rožnega venca najbolj širil Leon XIII. (1878–1903), ki je o njem napisal kar 16 apostolskih pisem in okrožnic, v katerih je toplo priporočal vsakdanjo molitev rožnega venca, mesec oktober pa je razglasil za mesec rožnega venca. V lavretanske litanije Matere Božje je uvrstil vzklik: »Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!« Papež sv. Pij X. je leta 1913 določil, da se god rožnovenske Matere Božje obhaja stalno 7. oktobra in tako je še zdaj. Tudi papeži tega stoletja so o rožnem vencu veliko govorili in pisali.

    Močna spodbuda za gorečo molitev rožnega venca so bila Marijina prikazovanja v Lurdu leta 1858 in zlasti v Fatimi leta 1917. Bernardki v Lurdu se je nebeška Gospa prikazovala z rožnim vencem v roki in Bernardka ga je molila vedno, ne le takrat, ko je šla k votlini. Trem fatimskim pastirčkom se je Marija prvič prikazala 13. maja 1917 opoldne, ko so bili po tamkajšnji navadi sredi molitve rožnega venca. Naročila jim je, naj vztrajno in pobožno molijo rožni venec za mir na svetu. Ko se jim je 13. oktobra prikazala zadnjič, se jim je predstavila kot ‘Kraljica rožnega venca’. Pri tretjem prikazanju jim je narekovala molitev, ki jo navadno ponavljamo pred vsako desetko rožnega venca: »O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.«

    Papež Janez Pavel II. je 16. oktobra 2002, ob vstopu v 25. leto svoje papeške službe, napovedal ‘leto rožnega venca’ – od oktobra 2002 do oktobra 2003. Ob začetku leta rožnega venca je tudi napisal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije. V tem pismu je papež v molitev rožnega venca uvedel pet novih skrivnosti – skrivnosti svetlobe, ob katerih premišljujemo o Jezusovem delovanju.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/praznik-roznovenske-matere-bozje

    Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

    • Miro says:

      Spomnimo na:

      MOLITEV ROŽNEGA VENCA

      ROŽNI VENEC GOVORI O KRISTUSOVI SKRIVNOSTI. V LITANIJAH TO MOLITEV CELO
      IMENUJEMO SVETI ROŽNI VENEC. TO PA ZATO, KER SE V NJEJ POGLABLJAMO V SAMO
      SKRIVNOST BOŽJE PRISOTNOSTI V NAŠEM ŽIVLJENJU.

      O molitvi rožnega venca več na: https://katoliska-cerkev.si/molitev-roznega-venca

      Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

  79. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: TUDI MED SOSESTRAMI SE BOŠ POČUTILA OSAMLJENO, A TEDAJ VEDI,
    DA ŽELIM, DA BI SE ZAUPNO DRUŽILA Z MENOJ. MENI GRE ZA VSAK UTRIP TVOJEGA SRCA;
    VSAK TREPET TVOJE LJUBEZNI ODMEVA V MOJEM SRCU, HREPENIM PO TVOJI LJUBEZNI.
    (Dn 1542)

    O besedah življenja, ki jih je Jezus zaupal sestri Favstini in so namenjene tudi nam, več na: http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

    • Miro says:

      Priporočimo se SVETEMU DUHU s prošnjo, da bi se v skrivnosti teh in drugih
      razodetih besed življenja poglabljali z Gospodovo pomočjo.

      PRIDI, SVETI DUH

      Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
      vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
      Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
      prenovil boš obličje zemlje.

      Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
      razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
      bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
      vselej radi sprejemali njegove spodbude.
      Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  80. Miro says:

    RAZEN SEBE LJUBEZEN NE IŠČE DRUGEGA RAZLOGA, NE DRUGEGA SADU;
    NJEN SAD JE, DA DOŽIVLJA LJUBEZEN. LJUBIM, KER LJUBIM, LJUBIM, DA LJUBIM.
    (misel sv. Bernarda)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Bernard, prosi za nas!

  81. Miro says:

    Nadaljevanje članka o liturgiji in zakramentih, Juan José Silvestre

    UČINKI IN POTREBA PO ZAKRAMENTIH

    Vsi zakramenti podeljujejo posvečujočo milost tistim, ki se temu ne upirajo.[8] Ta milost je »dar Duha, ki nas opraviči in nas posveti« (Katekizem, 2003). Poleg tega zakramenti podeljujejo zakramentalno milost, ki je milost, »lastna vsakemu zakramentu« (Katekizem, 1129): določena božja pomoč za doseganje cilja tega zakramenta.

    Ne prejmemo le posvečujoče milosti, temveč Svetega Duha samega. »Svojega Duha, svetega in posvečevalca, priobčuje Kristus udom svojega skrivnostnega telesa po zakramentih Cerkve« (Katekizem, 739).[9] Sad zakramentalnega življenja je v tem, da Sveti Duh pobožanstvuje vernike, tako da jih življenjsko zedinja s Kristusom (prim. Katekizem, 1129).

    Trije zakramenti, krst, birma in sveti red, podeljujejo poleg milosti tudi (zakramentalno) neizbrisno znamenje, ki je v dušo vtisnjen duhovni “pečat”[10], po katerem je kristjan deležen Kristusovega duhovništva in postane del Cerkve glede na stan in funkcijo. Neizbrisno znamenje ostane v kristjanu za vedno kot pozitivna pripravljenost na milost, kot obljuba in poroštvo božjega varstva ter kot poklicanost k bogočastju in služenju Cerkvi. Zaradi tega ti trije zakramenti ne morejo biti ponovljeni (prim. Katekizem, 1121).

    Zakramenti, ki jih je Kristus zaupal svoji Cerkvi so — vsaj v obliki želje — potrebni za odrešenje, za doseganje posvečujoče milosti, in nobeden izmed njih ni odveč, četudi niso vsi potrebni vsakemu človeku.[11]

    Celoten članek na:
    https://opusdei.org/sl-si/article/liturgija-in-zakramenti/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  82. Miro says:

    KRISTUS NAS UČI MOLITI, STANOVITNO IN ZAUPNO – BOG JE BOLJŠI OD NAJBOLJŠEGA PRIJATELJA IN DAJE DOBRE DAROVE SVOJIM OTROKOM, ČE GA PROSIJO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 11,5-13)

    In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹ in mu bo oni znotraj odgovoril: ›Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹ Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje.

    Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.

    Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+11%2C5-13&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Molivec je kot nadležni prijatelj, ki pride po pomoč k prijatelju ob nepravi uri. Usliši ga, ker je prijatelj in ker je nadležen. Bog je boljši od najboljšega prijatelja in daje dobre darove svojim otrokom, če ga prosijo. Kaj prosim? Zakaj nisem bolj vztrajen in mu več ne zaupam? Gospod, hvala za potrpežljivo ljubezen, s katero sprejemaš in uslišiš vsako mojo molitev. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  83. Miro says:

    GODUJE SV. BRUNO, USTANOVITELJ KARTUZIJANOV

    V dolini pod Gorjanci stoji kartuzijanski samostan Pleterje, v katerem živijo redovniki, ki se posvečajo molitvi in premišljevanju. Takšno poslanstvo je za svoje duhovne sinove izbral ustanovitelj kartuzijanskega reda sv. Bruno, eden največjih mož 11. stoletja. Rodil se je okoli leta 1030 v Kölnu. Bistrega fantiča so starši poslali na tedaj najbolj slavno šolo pri stolni cerkvi v Reimsu v Franciji, kjer je z odliko končal modroslovne in bogoslovne študije. Ko se je vrnil domov, je bil posvečen v duhovnika in dobil je službo v mestni župniji. Tam je ostal le malo časa, kajti reimski škof Gervazij je prosil, naj pride Bruno nazaj v Reims. Imenoval ga je za profesorja in ravnatelja stolniške šole.

    Bruno je bil imenovan tudi za kanonika stolne cerkve v Reimsu, kajti nadškof Gervazij ga je visoko cenil. Po njegovi smrti je na reimski škofijski sedež prišel plemič Manase, ki je bil le najemnik in ne dobri pastir Kristusove črede. Bruna je imenoval za svojega kanclerja, misleč, da mu bo s tem zavezal usta, toda Bruno ga je odkrito opozoril na krivice, ki jih dela. Nadškof Manase ga je hotel spraviti s poti, zato je moral Bruno z nekaterimi prijatelji zbežati iz Reimsa. Ko je papež Gregor VII. reimskega nadškofa Manaseja odstavil, so hoteli za njegovega naslednika postaviti Bruna, ki pa je to odločno odklonil. Sam pri sebi je že sklenil, da se umakne v samoto ter se posveti molitvi in spokornosti.

    Najprej se je z nekaj prijatelji ustavil pri sv. Robertu, ustanovitelju cistercijanskega reda, v samostanu Molesmes, kjer pa ni ostal, kajti vleklo ga je v pravo samoto. Šel je proti jugu v mesto Grenoble, kjer je bil za škofa njegov nekdanji učenec svetniški Hugo. Ta je Bruna in njegove tovariše peljal v samotno dolino Chartreuse v Dofinejskih alpah. Kraj leži okoli 1000 metrov visoko sredi nepreglednih gozdov, še danes daleč od človeških naselij, torej je kot ustvarjen za meniško življenje. Po latinskem imenu Cartusia se red, ki ga je ustanovil sv. Bruno, imenuje kartuzijam.

    V samoto, kjer še danes stoji Grande Chartreuse, matična hiša reda, je Bruno s prijatelji prišel o kresu leta 1084. V novem načinu življenja je posrečeno združil samotarstvo s skupnim življenjem, kot ga še danes živi kartuzijanski red. Svojim redovnim sinovom je bil oče in mati, zato so bili obupani, ko je papež Urban 11. leta 1089 svojega nekdanjega učitelja poklical v Rim, da mu pomaga pri vodstvu Cerkve. Bruna je novica zadela kot strela z jasnega. Silno rad bi ostal v samoti, toda papežev ukaz je bil zanj svet. Kot globoko duhovni mož je vedel, da so božja pota najbolj božja tedaj, ko jih najmanj razumemo.

    Hrup in sijaj papeškega dvora ni bil zanj. Papež je kmalu spoznal, da mu bo Bruno več pomagal z molitvijo v samoti kot kardinal na papeškem dvoru, zato je pristal, da se je umaknil v samoto La Torre v Kalabriji. V tej kartuziji je preživel zadnja leta svojega življenja. Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je sklical sobrate. Pred njimi je opravil javno dolgo spoved in zmolil vero. 6. oktobra leta 1101 je mirno izdihnil svojo dušo.

    Ime Bruno (pomeni ‘rjav’ ali ‘oklep’) je pri nas manj uveljavljeno, še redkejša je ženska oblika Bruna. Včasih naletimo tudi na ‘poslovenjeno’ obliko Brunoslav (od tod Slavko).

    Povzeto po: https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/1353-bruno-umrl-1101

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Bruno, prosi za nas!

  84. Miro says:

    NIČ NE POMAGA TOŽEVANJE; POTREBNO JE DEJANJE VSAKEGA STANU – ZVESTOBA VSAKEGA DELA.
    ZVESTOBA BO DALA BOLJŠE LJUDI IN BOLJŠE ČASE. (misel bl. Antona Martina Slomška)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Bl. Anton Martin Slomšek, prosi za nas!

  85. Miro says:

    NARAVA, IZVOR IN ŠTEVILO ZAKRAMENTOV

    »Zakramenti so učinkovita znamenja milosti, ki jih je postavil Kristus ter jih izročil Cerkvi in se nam po njih podeljuje božje življenje. Vidni obredi, s katerimi obhajamo zakramente, označujejo in podeljujejo milosti, kakršne so lastne vsakemu od zakramentov« (Katekizem, 1131). »Zakramenti so vidna znamenja (besede in dejanja), dostopna naši sedanji človeški naravi« (Katekizem, 1084).

    »Opiraje se na nauk Svetega pisma, na apostolska izročila in na soglasje (…) očetov,« izpovedujemo, da je »vse zakramente nove zaveze postavil naš Gospod Jezus Kristus.«[5]

    »V Cerkvi je sedem zakramentov: krst, birma ali maziljenje s krizmo (chrismatio), evharistija, pokora, bolniško maziljenje, sveti red, zakon« (Katekizem, 1113). »Sedem zakramentov se dotika vseh obdobij in vseh pomembnih trenutkov kristjanovega življenja: podeljujejo prerojenje in rast, ozdravljenje in poslanstvo za versko življenje kristjanov. Pri tem je neka podobnost med obdobji naravnega življenja in med obdobji duhovnega življenja« (Katekizem, 1210). Sestavljajo urejeno celoto, katere središče je evharistija, saj vsebuje prav Njega, ki je zakramente postavil (prim. Katekizem, 1211).

    Zakramenti pomenijo troje: posvečujoči vzrok, ki je smrt in vstajenje Jezusa Kristusa; posvečujoči učinek ali milost; in cilj posvečenja, ki je večna slava. »Zakrament je znamenje, ki spominja na to, kar je bilo prej izvršeno, se pravi, Kristusovo trpljenje; in ki kaže na to, kar v nas povzroči Kristusovo trpljenje, se pravi milost; in ki napoveduje, se pravi vnaprej naznanja prihodnjo slavo.«[6]

    Zakramentalno znamenje, lastno vsakemu zakramentu, je sestavljeno iz stvari (to so materialni elementi — voda, olje, kruh, vino — in človeških dejanja — umivanje, maziljenje, polaganje rok itd.), ki jih imenujemo materija; ter tudi iz besed, ki jih izgovarja delivec zakramenta in ki jih imenujemo forma. Dejansko je »zakramentalno opravilo srečanje božjih otrok z njihovim Očetom, v Kristusu in Svetem Duhu in to srečanje se izraža kot pogovor, z dejanji in besedami« (Katekizem, 1153).

    V liturgiji zakramentov obstaja del, ki je nespremenljiv (kar je Kristus sam določil glede zakramentalnega znamenja), in drugi deli, ki jih Cerkev more spremeniti v dobro vernikov in za večje spoštovanje do zakramentov, tako da jih prilagaja okoliščinam prostora in časa.[7] »Nobenega zakramentalnega obreda ni mogoče modificirati ali z njim manipulirati po volji delivca ali skupnosti« (Katekizem, 1125).

    Celoten članek na:
    https://opusdei.org/sl-si/article/liturgija-in-zakramenti/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  86. Hvala says:

    POŽIVI NAM VERO!

    Jezus je apostolom odgovoril: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ‘Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,’ bi vam bila pokorna« S tem je Jezus želel povedati, da ima vera neskončno moč. Zakaj te moči vere ne moremo v svojem življenju dejansko uporabljati? Edini odgovor je, ker dvomimo in ne upamo pred drugimi pokazati, da verujemo. To je slabo. Treba je premagati strah, da nas drugi ne bodo razumeli, in računati z Bogom, ki bo naše slabost odpravil s svojo milostjo in blagoslovom. Vera pomeni zaupati Kristusu, ga sprejeti, hoditi za njim do konca, pustiti mu, da nas preoblikuje, da naredi mogoče tudi takšne stvari, ki človeško niso mogoče. V mesecu rožnega venca se še posebej izročamo nebeški materi Mariji z molitvijo rožnega venca.

    http://zupnija-mb-magdalena.rkc.si/cms/index.php/bogosluzje/23-misel-tedna-category/488-27-nedelja-med-letom-c1

  87. Miro says:

    APOSTOLI PROSIJO JEZUSA, NAJ JIH UČI MOLITI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 11,1-4)

    Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« Rekel jim je: »Kadar molite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne vpelji nas v skušnjavo!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+11%2C1-4&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Gledam učence, ki opazujejo Jezusa, kako moli zatopljeno in domače. Prosijo ga, da bi jih naučil tako moliti. Želim, da Jezusova molitev postane tudi moja molitev, da bo dejanje ljubezni in sinovskega zaupanja do Očeta. Gospod, poživi mojo molitev, da ne bo utrujena in iz navade. Pokaži mi, da me ima Oče rad in skrbi zame, da mi odpušča in me rešuje pred hudim. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  88. Miro says:

    MOLIMO S SV. FAVSTINO:

    BOŽJE USMILJENJE ZA SVET

    Neskončno usmiljeni Bog, ti neskončna dobrota! Glej, danes vse človeštvo iz brezna svoje bede
    kliče k tvojemu usmiljenju, k tvoji dobrosrčnosti, z močnim glasom svoje stiske.

    Milostljivi Bog, ne zavrzi molitve izgnancev te zemlje. Gospod, nepojmljiva Dobrota, ki
    popolnoma poznaš našo bedo in veš, da se z lastnimi močmi nismo sposobni dvigniti k tebi.

    Zato te milo prosimo, prehitevaj nas s svojo milostjo in neprestano večaj v nas svoje usmiljenje,
    da bomo zvesto izpolnjevali tvojo sveto voljo v vsem življenju in ob smrtni uri.

    Naj nas brani vsemogočnost tvojega usmiljenja pred kroglami sovražnikov našega zveličanja,
    da bomo z zaupanjem kot tvoji otroci čakali na tvoj končni prihod, na dan, ki je le tebi znan.

    Pričakujemo, da bomo prejeli vse, kar nam je po Jezusu obljubljeno, kljub vsej naši bedi, kajti
    Jezus je naše upanje; skozi njegovo usmiljeno Srce bomo stopili v nebesa kakor skozi odprta
    vrata (Dn 1570).

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!
    Sv. Favstina, prosi za nas!

  89. Miro says:

    SVETA FAVSTINA KOWALSKA – GLASNICA BOŽJEGA USMILJENJA

    V KATOLIŠKI CERKVI 5. OKTOBRA PRAZNUJEMO GOD SVETE FAVSTINE KOWALSKE, POLJSKE REDOVNICE IN GLASNICE BOŽJEGA USMILJENJA.

    »Pošiljam te k vsemu človeštvu z oznanilom svojega usmiljenja. Nočem kaznovati obolelega človeštva, marveč ozdraviti ga s pritegnitvijo na svoje usmiljeno Srce … Glasnica mojega usmiljenja si; izbral sem te za to službo v tem in prihodnjem življenju,« je govoril Jezus v videnju mladi poljski redovnici Favstini Kowalski, ki je njegove besede zapisala v svoj Dnevnik, katerega je na izrecno Jezusovo željo pisala zadnja štiri leta življenja. Lahko rečemo, da “po božjem nareku”, ker vsebuje tako globoke misli, da teologi sestro Favstino, ki je imela manj kot tri razrede osnovne šole, uvrščajo med velike mistike Cerkve.

    Rodila se je 25. avgusta 1905 kot tretji izmed desetero otrok v revni in pobožni kmečki družini v vasi Glogowiec pri Lodzu. Pri krstu so ji dali ime Helena. Od otroških let se je odlikovala v pobožnosti, delavnosti in ubogljivosti. Šolo je obiskovala manj kot tri leta, ker je zaradi revščine morala pomagati doma. Ko ji je bilo šestnajst let, je zapustila rodni dom in šla služit, da se je sama preživljala in pomagala staršem. Starši so zavrnili njeno prošnjo, da bi šla v samostan, čeprav je Helena že od svojega sedmega leta čutila v sebi božji klic. Prošnjo je ponovila pri osemnajstih letih in spet so starši rekli ne. Šla je služit v Lodz in po dveh letih, 1. avgusta 1925, so se ji končno odprla vrata samostana sester Božje Matere usmiljenja v Varšavi. »Zdelo se je mi, da sem stopila v rajsko življenje. Iz srca mi je kipela ena sama zahvalna molitev.«

    V skupnosti je prejela ime sestra Marija Favstina. Noviciat je opravila v Krakovu in tam izpovedala prve, po petih letih pa večne redovne zaobljube. V raznih redovnih hišah je opravljala preprosta dela: bila je kuharica, vrtnarica in vratarica. Vsako delo je sprejemala z veselim obrazom. »Delam, kar hoče Bog, torej sem popolnoma srečna.« Živela je v globoki združitvi z Bogom, ki jo je s trpljenjem pripravljal na njen poklic poslanke Božjega usmiljenja. Globino njenega duhovnega življenja razkriva njen Dnevnik, ki je po obliki knjiga spominov, v katero z okornimi črkami zapisovala predvsem ‘srečanja’ svoje duše z Bogom.

    Usmiljeni Jezus se ji je prvič prikazal 22. februarja 1931. Tedaj je v svoj dnevnik zapisala: »Zvečer sem v svoji celici videla Gospoda Jezusa v belem oblačilu. Ena roka je bila dvignjena v blagoslov, druga pa se je dotikala obleke na prsih. Iz odstrte obleke na prsih sta izhajala dva velika pramena žarkov, eden rdeč, drugi bled … Čez nekaj časa mi je Jezus rekel: “Naslikaj podobo po vzorcu, ki ga vidiš, z napisom: Jezus, vate zaupam. Želim, da bi to podobo častili, najprej v vaši kapeli, nato po vsem svetu.”« Kmalu zatem je prejela Jezusovo naročilo: »Hočem, da bi bila ta podoba, ki jo boš naslikala s čopičem, slovesno blagoslovljena prvo nedeljo po veliki noči; ta nedelja naj bo praznik usmiljenja.« Po božjem navdihu je k uresničitvi Jezusovega naročila pripomogel njen svetniški spovednik. Češčenje Božjega usmiljenja se je naglo razširilo po vsem svetu.

    Sestra Favstina, telesno popolnoma izčrpana, duhovno pa v polnosti dozorela, mistično zedinjena z Bogom, je umrla v sluhu svetosti 5. oktobra 1938, ko je dopolnila komaj 33 let. Ob začetku postopka za njeno beatifikacijo (1966) so njene posmrtne ostanke prenesli v svetišče Božjega usmiljenja v krakovskem predmestju Lagiewniki. Sv. Janez Pavel II., papež Poljak, ki je čutil, kako potrebno je za naš čas sporočilo usmiljenja, je s. Favstino Kowalsko 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, 30. aprila 2000 pa za svetnico. Tisti dan je bila bela nedelja, ki se je prvič obhajala kot praznik Božjega usmiljenja.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/sveta-favstina-kowalska

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Sv. Favstina Kowalska, prosi za nas!

  90. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: ŽELIM, DA BI BIL POGLED TVOJE DUŠE VEDNO UPRT V MOJO SVETO VOLJO,
    SAJ SI MI TAKO NAJBOLJ VŠEČ. NOBENA ŽRTEV SE NE MORE PRIMERJATI S TEM (Dn 1327).

    O besedah življenja, ki jih je Jezus zaupal sestri Favstini in so namenjene tudi nam, več na:
    http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  91. Miro says:

    ALI IMA BOŽJI SLUŽABNIK GOSPODOVEGA DUHA, JE MOGOČE SPOZNATI PO TEM:
    ČE BOG PO NJEM IZVRŠUJE KAJ DOBREGA, A SE ZARADI TEGA NE POVZDIGUJE.
    (misel sv. Frančiška Asiškega)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Frančišek Asiški, prosi za nas!

  92. Miro says:

    MEDŽUGORJE: PET “KAMNOV” ZA PREMAGOVANJE ZLA (Aleteia)

    MARIJINA SPOROČILA IZ MEDŽUGORJA SE LAHKO STRNI V PET “KAMNOV” ALI PRISTOPOV, S KATERIMI LAHKO DOSEŽEMO MIR

    Med tisoči ljudmi, ki vsako leto obiščejo Medžugorje, se mnogi vrnejo domov z nenavadno duhovno silo. Mlada španska pevka Jaqui Lin na primer pravi, da ji je teden, ki ga je lani avgusta preživela v tem romarskem središču, spremenil življenje.

    “Tisti trenutek je pomenil začetek globljega preobrata v moji veri. Zdaj eno uro na dan ali več preživim pred Najsvetejšim, vsak dan zmolim rožni venec, tudi rožni venec Božjega usmiljenja in meditiram na naključno stran Svetega pisma,” je povedala za revijo Omnes. “Poskušam upoštevati pet kamnov, ki jih Marija prosi od nas.” Kaj to pomeni?

    PET “OROŽIJ”

    Mnogi častilci Device Marije vidijo v teh “petih kamnih” strnitev Marijinih sporočil v Medžugorju. Preberite si torej o teh petih “kamnih”, petih pristopih, “orožjih”, s katerimi se lahko borimo proti zlu, kakor jih predstavlja Jozo Zovko, frančiškan, ki aktivno širi medžugorska sporočila po svetu:

    1. MOLITEV

    Marija v svojih sporočilih vedno poziva ljudi k molitvi, še posebno k molitvi rožnega venca. To je prosila tudi v svojih prikazovanjih v Fatimi in drugod.

    Marija je v sporočilu medžugorskim vidcem 13. septembra 1984 dejala: “Molite za Jezusovo zmago.”

    25. aprila 1987: “Vabim vas, dragi otroci, k molitvi s srcem (…). Molite, da bi vas Božji blagoslov obvaroval vsega zla, ki vam grozi. Blagoslavljam vas, dragi otroci.”

    In 25. junija 1985: “Z rožnim vencem boste premagali vse ovire, ki jih Satan v teh časih želi postaviti Katoliški cerkvi.”

    2. SVETA EVHARISTIJA

    Gospa je v svojih sporočilih dejala, da je maša “najboljša in najpopolnejša od vseh molitev.” Vabi nas tudi, da se pred evharističnim obhajanjem pravočasno pripravimo na prejem milosti, nato pa na trajno češčenje Najsvetejšega.

    Kot pravi sporočilo 25. januarja 1998: “Naj sveta maša ne bo navada, ampak življenje. Če vsak dan doživite sveto mašo, boste čutili potrebo po svetosti in rasli v svetosti…”

    3. SVETO PISMO

    Kraljica miru vabi k branju in molitvi ob Svetem pismu, kot tudi k temu, da knjigo postavite na vidno mesto v hiši in da jo starši predstavijo svojim otrokom.

    O duhovni moči, ki jo daje Beseda, Gospa razkriva skrivnost v sporočilu 3. avgusta 1984: “Dragi otroci! Razkrivam vam duhovno skrivnost: če hočete biti močnejši proti zlu, si ustvarite dejavno vest. Zato zjutraj veliko molite in si preberite besedilo iz evangelija. Zapišite si Božjo besedo v svoje srce in jo živite podnevi, posebno v preizkušnjah, in ponoči boste močnejši.”

    4. POST

    Odpoved zlu človeka osvobaja in mu daje moč, post pa je eno glavnih “orožij” za doseganje miru, pravi Marijino sporočilo 25. januarja 2001: “Otroci moji, kdor moli, se ne boji prihodnosti, in kdor se posti, se ne boji zla. Še enkrat vam ponavljam: samo z molitvijo in postom je mogoče ustaviti tudi vojne …”

    Po besedah vidcev Devica Marija tudi predlaga, da bi ob sredah in petkih hrano in pijačo nadomestili s kruhom in vodo.

    5. SPOVED

    Medžugorska sporočila vedno znova poudarjajo, da je treba odpreti srce Božjemu usmiljenju in se spovedovati.

    Devica po besedah vidcev predlaga prejem zakramenta sprave enkrat na mesec in vsakič, ko se zavedamo, da smo storili hud greh. Leta 1983 je dejala: “Ko greste k spovedi, se ne pripravljajte pet minut prej, ampak ves dan; izkoristite trenutek spovedi in prosite duhovnika za praktičen nasvet za vaše duhovno življenje.”

    Ena najbolj presenetljivih podob Medžugorja dolga vrsta ljudi, ki čakajo na spoved. Spoved postane posebno doživetje za številne romarje, kot tudi za Jaqui Lin, ki zagotavlja, da je tamkajšnja spoved pomenila začetek njene duhovne spreobrnitve:

    “Zakrament spovedi je bil moje veliko darilo. Doživela sem osebno in edinstveno izkušnjo. Pater frančiškan me je spovedoval in to, kar sva doživela, tako on kot jaz, je bilo darilo z neba. Sveti Duh je posredoval med nama in oba sva videla Jezusov odsev v najinih očeh. Zelo jasno mi je govoril in mi dal duhovno vodstvo, kaj naj počnem od zdaj naprej. Ta trenutek je spremenil del mojega življenja in preostale dni mojega potovanja. Če njegovih besed ne bi sprejela z odprtim srcem, nič ni imelo smisla. Zato sem ga poslušala.”

    Tem petim “kamnom” lahko pripišemo osebne, družinske, družbene spremembe, morda svetovni mir, kot tudi spremembe, kakršno je doživela Jaqui Lin:

    “Zaljubila sem se v molitev in češčenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. To je moj najljubši čas dneva. Govorim z njim in on mi šepeta po Svetem Duhu.”

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2022/09/27/medzugorje-pet-kamnov-za-premagovanje-zla/

    Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

  93. Miro says:

    Nadaljevanje članka o liturgiji in zakramentih, Juan José Silvestre

    VELIKONOČNA SKRIVNOST V ČASU CERKVE: LITURGIJA IN ZAKRAMENTI

    »To delo odrešenja človeškega rodu in popolnega božjega češčenja (…) je izvršil Kristus predvsem z velikonočno skrivnostjo svojega blaženega trpljenja, vstajenja od mrtvih in slavnega vnebohoda.«[3] »To Kristusovo skrivnost Cerkev oznanja in obhaja v bogoslužju« (Katekizem, 1068).

    »Po pravici velja bogoslužje za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa; vidna znamenja v bogoslužju označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka in tako skrivnostno telo Jezusa Kristusa, namreč glava in udje, izvršuje celotno javno bogoslužje.«[4] »Celotno liturgično življenje Cerkve se odvija okoli evharistične daritve in zakramentov« (Katekizem, 1113).

    »Kristus, ki “sedi na Očetovi desnici” in razliva Svetega Duha v svoje telo, ki je Cerkev, deluje odslej po zakramentih, ki jih je on sam postavil, da prek njih priobčuje svojo milost« (Katekizem, 1084).

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/liturgija-in-zakramenti/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  94. Miro says:

    OBISK PRI MARTI IN MARIJI – GOSPOD, UČI ME, DA JE NAJBOLJ POMEMBNO PRISLUHNITI TEBI. NAJ TE POSLUŠAM S POZORNOSTJO TISTEGA, KI LJUBI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 10,38-42)

    Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+10%2C38-42&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Jezus je pri Marti in Mariji. Marija sede k njemu in ga posluša, Marta pa je živčna, ker ga želi takoj postreči. Zato celo krega sestro, ker ji ne pomaga. Jezus ne podpira lenobe, pa tudi ne živčnosti pri delu in odnosih. Z ljubeznijo in pozornostjo bom sprejemal ljudi. Gospod, uči me, da je najbolj pomembno prisluhniti tebi. Naj te poslušam s pozornostjo tistega, ki ljubi. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  95. Miro says:

    IMEJMO LJUBEZEN IN PONIŽNOST IN DAJAJMO MILOŠČINO, KER TO OČIŠČUJE NAŠE DUŠE
    MADEŽEV GREHA. LJUDJE NAMREČ IZGUBIJO VSE, KAR ZAPUSTIJO NA TEM SVETU; S SEBOJ
    PA NESEJO SAMO ZASLUŽENJE ZARADI LJUBEZNI IN MILOŠČINE, KI SO JO DELILI.
    (misel sv. Frančiška Asiškega)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Frančišek Asiški, prosi za nas!

  96. Miro says:

    GOD SV. FRANČIŠKA ASIŠKEGA (katoliška-cerkev.si)

    ŽIVLJENJEPIS

    Sv. Frančišek Asiški se je rodil leta 1181/82 v Assisiju kot sin trgovca Petra Bernardoneja in Francozinje Ivane Pica. Krstno ime malega Frančiška je bilo Giovanni, zaradi njegove matere pa so ga od rojstva naprej imenovali Francesco (Francozek). Frančišek je bil radoživ in vesel mladenič. Njegov cilj je bil postati vitez. Leta 1202 je komaj dvajsetleten odšel v vojno med mestoma Assisi in Perugia. Enoletno ujetništvo v ječah Perugie je prineslo spremembo. Frančišek je spoznal, da mora biti v življenju poleg blaginje in telesnih užitkov še kaj drugega. Romanje v Rim je njegovo prepričanje še okrepilo. Očaran je bil nad češčenjem Jezusa Kristusa, vendar še ni vedel, kako naj oblikuje svoje življenje.

    Leto 1205 je bilo zanj odločilno. Kot že tolikokrat prej je Frančišek molil v mali, razpadajoči cerkvici sv. Damijana pod Assisijem. Nenadoma je zaslišal, kako mu Kristus s križa govori: »Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo!« Frančišek je poziv tedaj razumel dobesedno, prodal številne bale očetovega blaga, izkupiček pa izročil župniku cerkvice sv. Damijana, da bi obnovil kapelo. Besni oče Bernardone je od Frančiška zahteval, naj mu vrne denar, sicer se bo moral odpovedati dediščini. Frančišek je vse vrnil in se hkrati odpovedal tudi dediščini. Kmalu nato je Frančišek med mašo v takrat še majhni cerkvi sv. Marije Angelske v Porcijunkuli na ravnini pod Assisijem zaslišal besede iz Lukovega evangelija: »Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne čevljev.« Spoznal je, da mu je s tem nakazana njegova pot najbolj ubogega med ubogimi. Odložil je čevlje, si oblekel kuto, jo prevezal z vrvjo in se kot berač podal na popotovanje.

    Kmalu se je Frančišku, ki so ga prebivalci Assisija medtem razglasili za norega, pridružilo več enako mislečih prijateljev. Leta 1210 je Frančišek z dvanajstimi tovariši odšel k papežu Inocencu III. (1198–1216) v Rim in od njega dobil potrditev prvega preprostega vodila, ki se je kasneje izgubilo. Tako so nastali zametki reda manjših bratov. Število tistih, ki so želeli slediti Kristusu po Frančiškovem zgledu, je bilo vedno večje. Med njimi je bila tudi sv. Klara Asiška (1194–1253), ki je leta 1212 ustanovila žensko vejo, red klaris, imenovano tudi drugi red. Frančišku se je želelo priključiti mnogo laikov, tudi takšnih, ki so bili že poročeni. Tako je leta 1221 Frančišek zanje ustanovil tako imenovani tretji red, s čimer je omogočil, da so se redu manjših bratov pridružile nove skupine ljudi. Novembra leta 1223 je papež Honorij III. (1216–1227) potrdil novo, pravno osnovano vodilo, imenovano Potrjeno vodilo.

    VSE ŽIVLJENJE JE IMEL PRED SEBOJ EN SAM CILJ: POSTATI VEDNO BOLJ PODOBEN KRISTUSU

    Redke cerkvene osebnosti so tako kot Frančišek Asiški vplivale na Cerkev in družbo zahodnega sveta. Vse življenje je imel pred seboj en sam cilj: postati vedno bolj podoben Kristusu. Dne 24. septembra 1224 se je svojemu Gospodu približal bolj kot kdajkoli prej: med globoko molitvijo in v zamaknjenosti je na La Verni začutil rane Jezusa Kristusa. To je v zgodovini Cerkve prva zanesljivo izpričana stigmatizacija.

    Frančišek je zaradi spokornega življenja, dolgih postov in romanja v Sveto deželo zbolel, grozila mu je nevarnost, da bo oslepel. Da bi mu ozdravili očesno bolezen, so ga poleti leta 1226 odpeljali v Sieno, v takrat znamenito medicinsko šolo. V Sieni je svojemu nasledniku, redovnemu generalu, zvestemu bratu Eliju, narekoval svojo oporoko. Na nosilih so ga prenesli nazaj v Porcijunkulo, kjer se je nekoč vse začelo. Umrl je 3. oktobra 1226. Šele naslednji dan so na njegovem telesu odkrili Kristusove rane.

    V manj kot dveh letih po njegovi smrti ga je papež Gregorij IX. (1227–1241) 16. julija 1228 razglasil za svetnika. Dan poprej je papež položil temeljni kamen za baziliko sv. Frančiška, razkošno cerkev, kjer naj bi hranili njegove relikvije. Ko je bila leta 1230 spodnja cerkev bazilike dograjena, je dal brat Elija v njej na skrivnem mestu shraniti truplo redovnega ustanovitelja, in sicer iz strahu pred roparji relikvij. Šele leta 1818 so po številnih neuspešnih izkopavanjih našli podzemno kripto s svetnikovimi posmrtnimi ostanki in postavili znamenito grobnico, ki jo vse do danes vsako leto obišče na sto tisoče romarjev.

    O češčenju, običajih in upodobitvah tega svetnika več na: https://katoliska-cerkev.si/god-sv-franciska-asiskega

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Frančišek Asiški, prosi za nas!

  97. Miro says:

    POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN SE RAVNAJMO PO NJEJ

    BOŽJA BESEDA: OTROCI, NE LJUBIMO Z BESEDO, TUDI NE Z JEZIKOM,
    AMPAK V DEJANJU IN RESNICI. (1 Jn 3,18)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1438&t=5#Ljubezen

    Božje usmiljenje, ki k popolnosti vodiš svete, zaupamo vate!

    • Miro says:

      Z vero in zaupanjem se v molitvi priporočimo Presveti Devici Mariji, da bi v
      življenju uresničevali tisto, kar nam naroča naš GOSPOD. Vse v luči in moči
      Svetega Duha!

      MOLIMO:

      POD TVOJE VARSTVO PRIBEŽIMO

      Pod tvoje varstvo pribežimo,
      o sveta božja Porodnica,
      ne zavrzi naših prošenj
      v naših potrebah,
      temveč reši nas
      vselej vseh nevarnosti,
      o častitljiva in blagoslovljena Devica,
      naša gospa, naša srednica,
      naša besednica!
      S svojim Sinom nas spravi,
      svojemu Sinu nas priporoči,
      svojemu Sinu nas izroči!

      Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja,
      zaupamo vate!

  98. Miro says:

    KOT DRUGE KREPOSTI SE TUDI PRETIRANA VNEMA SPREVRŽE V GREH;
    ZATO MORAMO PAZITI, DA NE ZAIDEMO V TA BLODNJAK; KAJTI VNEMA,
    KI JE ZUNAJ MEJA LJUBEZNI DO BLIŽNJEGA, NI VEČ VNEMA, TEMVEČ
    POSTANE LJUDOMRZNOST. (misel sv. Vincencija Pavelskega)

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!
    Sv. Vincencij Pavelski, prosi za nas!

  99. Miro says:

    LITURGIJA IN ZAKRAMENTI NA SPLOŠNO

    Piše: Juan José Silvestre

    ZAKRAMENTI SO UČINKOVITA ZNAMENJA MILOSTI, KI JIH JE POSTAVIL KRISTUS TER JIH IZROČIL CERKVI IN SE NAM PO NJIH PODELJUJE BOŽJE ŽIVLJENJE.

    VELIKONOČNA SKRIVNOST: ŽIVA IN POŽIVLJAJOČA SKRIVNOST

    Jezusove besede in dejanja v času njegovega skritega življenja v Nazaretu in v njegovem javnem delovanju so bila odrešilna in so vnaprej oznanjala moč njegove velikonočne skrivnosti. »Ko je prišla njegova ura (prim. Jn 13,1; 17,1), je Jezus preživel edinstveni dogodek zgodovine, ki ne bo nikoli minil: umrl je, bil je pokopan, vstal je od mrtvih in sédel na Očetovo desnico “enkrat za vselej” (Rim 6,10; Heb 7,27; 9,12). Gre za realen (stvaren) dogodek, ki se je zgodil v naši zgodovini, a je edinstven: vsi drugi dogodki v zgodovini se zgodijo enkrat, nato preminejo, pogoltnjeni v preteklost. Nasprotno pa Kristusova velikonočna skrivnost ne more ostati samo v preteklosti, ker je Kristus s svojo smrtjo uničil smrt in ker je vse tisto, kar Kristus je, ter vse, kar je storil in pretrpel za vse ljudi, deležno božje večnosti in zaobjema vse čase ter je navzoče vsem časom. Dogodek križa in vstajenja ostaja in vse priteguje k življenju« (Katekizem, 1985).

    Kot vemo, je »na začetku kristjanovega bitja (…) srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev.«[1] Od tod izhaja, da je »izvor vere in evharističnega bogoslužja dejansko isti dogodek: je dar, ki ga je Kristus izvršil z darovanjem sebe v velikonočni skrivnosti.«[2]

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/liturgija-in-zakramenti/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  100. Hvala says:

    JEZUS NAROČA KAKO NAJ IZPOLNJUJEMO BOŽJO VOLJO

    NAJPREJ JE BRANJE BOŽJE BESEDE. BOŽJO BESEDO JE POTREBNO SPOŠTOVATI IN SE DRŽATI ZAPOVEDI BOGA. ZA VSAK ŽIVLJENJSKI DOGODEK JE RAZLAGA V SVETEM PISMU. PROSIMI ZA MILOST, DA ČLOVEK TO ZMORE STORITI.

    POSLUŠATI NAUK CERKVE, KER ZA TEM STOJI JEZUS IN Z DOBRO VOLJO IN VESELJEM, KOT PRAVI JEZUS SPREJEMATI VSE DOGODKE , KI NAM JIH POŠILJA VSAK DAN.

    Ker smo grešna in ustvarjena bitja, bi hoteli rezultate imeti čez noč. TAKO POČETJE BOLJ SPOMINJA NA TO, DA IMAMO BOGA ZA DOSEGO SVOJIH CILJEV, NE PA ZARADI NJEGA SAMEGA.

    BOG JE VSE, VSE LAHKO DA IN VSE LAHKO UREDI, NE MOREMO PA GA V NIČESAR PRISILITI IN SILITI.

    Bog je bogat plačnik. Leta, ki jih preživimo na zemlji, proti večnosti niso niti kapljica. In sprejeti Njegov načrt in v zvezi s tem tudi vse trpljenje, ki ga pošilja vsakemu od nas, JE IZPOLNJEVANJE NJEGOVE VOLJE.

    Za eno “kapljico” trpljenja na tem svetu, DAJE JEZUS VEČNO VESELJE. SI SPLOH LAHKO PREDSTAVLJAMO, DA NIKOLI NE BO KONEC ŽIVLJENJA Z NJIM V RADOSTI IN POLNEM VESELJU.

    POSLUŠATI GOSPODOVE BESEDE, KI JIH JE REKEL, PO NJIH ŽIVETI IN SE MU V CELOTI IZROČITI , DA ON VODI ŽIVLJENJE, JE NAJVEČ KAR LAHKO ČLOVEK STORI NA TEM SVETU.

    NA PRVO MESTO POSTAVITI NJEGOVE ZAPOVEDI IN SE JIH DRŽATI.

    Ker pa smo slabotna bitja zato Ga prosimo za MILOSTI, DA BOMO SKUPAJ Z NJIM PREHODILI POT, KI NAM JE TUKAJ NAMENJENA.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.