Članki za dušo

15.001 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   4. novembra, 2022 at 10:03

   Nadaljevanje članka o pokori (prvi del), Antonio Miralles

   ZAKRAMENT POKORE IN SPRAVE JE POSTAVIL KRISTUS

   »Kristus je ustanovil zakrament pokore za vse grešne ude svoje Cerkve, predvsem za tiste, ki so po krstu padli v veliki greh in ki so tako izgubili krstno milost ter ranili cerkveno občestvo. Njim zakrament pokore daje novo možnost, da se spreobrnejo in da znova zadobijo milost opravičenja« (Katekizem, 1446).

   V času svojega javnega delovanja je Jezus ne le spodbujal ljudi k pokori, temveč je tudi sprejemal grešnike in jih spravil z Očetom.[1] »Vstali Kristus je s podelitvijo Svetega Duha izročil svojim apostolom svojo božjo oblast odpuščanja grehov: “Prejmite Svetega Duha! Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; komur jih zadržite, so jim zadržani” (Jn 20,22-23)« (Katekizem, 976). Ta oblast se prenaša na škofe, ki so nasledniki apostolov kot pastirji Cerkve, in na duhovnike, ki so duhovniki nove zaveze, sodelavci škofov po zakramentu svetega reda. »Kristus je hotel, da bi njegova Cerkev bila v vsej celoti, v svoji molitvi, svojem življenju in delovanju znamenje in orodje odpuščanja in sprave, ki nam jo je on pridobil za ceno svoje krvi. Izvrševanje oblasti odvezovanja pa je izročil apostolski službi« (Katekizem, 1442).

   IMENA TEGA ZAKRAMENTA

   Uporabljajo se različna imena, glede na vidik, ki ga želimo poudariti. »Imenuje se zakrament pokore, ker posvečuje osebno in cerkvenostno naravnanost spreobrnjenja, kesanja in zadoščevanja kristjana-grešnika« (Katekizem, 1423); zakrament sprave, ker podeljuje grešniku ljubezen Boga, ki daje spravo« (Katekizem, 1424); »zakrament spovedi, ker je priznanje, izpoved grehov pred duhovnikom bistvena prvina tega zakramenta« (prav tam); »zakrament odpuščanja, ker Bog z zakramentalno duhovnikovo odvezo podeljuje spokorniku odpuščanje in mir« (prav tam); »zakrament spreobrnjenja, ker zakramentalno uresničuje Jezusov klic k spreobrnjenju« (Katekizem, 1423).

   Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-22-pokora-1/

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   3. novembra, 2022 at 18:44

   BOŽJE VESELJE NAD SPREOBRNJENIM GREŠNIKOM – GOSPOD, HVALA, KER SI MI RAZODEL USMILJENEGA OČETA!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 15,1-10)

   Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«

   »Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.‹ Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+15%2C1-10&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Duhovna misel: Jezus zbira okrog sebe ljudi z roba družbe. Farizeji se zato pritožujejo in ga kritizirajo. Pomagal bom pastirju, ki gre iskat izgubljeno ovco, in se pridružil njegovemu veselju ob vrnitvi. Gospod, hvala, ker si mi razodel usmiljenega Očeta. Naj se v moči njegovega odpuščanja in usmiljenja čim prej vrnem in okusim veselje Očetove gostije. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

   Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   3. novembra, 2022 at 16:52

   POSLUŠAJMO, KAJ NAM GOVORI BOŽJA BESEDA IN SE PO NJEJ RAVNAJMO (prim. Lk 11,28)

   SAD DUHA JE: LJUBEZEN, VESELJE, MIR, POTRPEŽLJIVOST, BLÁGOST, DOBROTLJIVOST,
   ZVESTOBA, KROTKOST, SAMOOBVLADANJE. ZOPER TE STVARI NI POSTAVE. (Gal 5,22-23)

   Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1428&t=5#Sadovi+in+rodovitnost

   Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   3. novembra, 2022 at 16:42

   MOLITEV K SVETEMU DUHU, KO ZMANJKA MOČI ZA BOJ (Aleteia)

   KO SEM UTRUJEN OD BOJA, SI OB MENI. TI SI MOJA TOLAŽBA

   ČE STE SE VI ALI KDO OD VAŠIH BLIŽNJIH ZNAŠLI V TEŽKI SITUACIJI, VAM BO TA MOLITEV K SVETEMU DUHU V OLAJŠANJE IN V POMOČ, DA PONOVNO PRIDOBITE POTREBNIH MOČI.

   Pridi, Sveti Duh! Pridi, dajalec darov! Tolažnik vseh tolažnikov! Ti si osvežilo za mojo dušo!
   Njen počitek po trdem delu; njeno zavetje v vročini; njena uteha v bridkosti! O preblažena Luč!
   Napoji našo suhost; zaceli naše rane; upogni našo trmoglavo voljo; ogrej naša hladna srca; vodi
   naše zablodele korake. Nakloni svojim vernim, ki upajo vate, svojih sedem darov. Nakloni jim
   neskončno radost. Amen.

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2019/03/30/molitev-k-svetemu-duhu-ko-zmanjka-moci-za-boj/

   Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Hvala says:

   3. novembra, 2022 at 15:46

   DOPUSTITI BOGU, DA DELUJE
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   POPOLNA PREDANOST POMENI, DA VSO ODGOVORNOST PREPUSTIMO BOGU IN MU DAMO NA RAZPOLAGO SVOJ RAZUM, DA BI MOGLI MISLITI, KAR ON HOČE.

   DAMO MU VOLJO, DA BI SE V NAS UČLOVEČILA NJEGOVA BOŽJA VOLJA IN DA BI ON DELOVAL PREKO NAŠE VOLJE.

   DAMO MU SVOJ SPOMIN, DA BI GA NAPOLNIL SAMO S TISTIM, KAR JE POMEMBNO ZA NJEGA.

   SAMI SEBE IN VSE SVOJE MOČI DAMO NJEMU NA RAZPOLAGO.

   ALI JE MOŽNO LJUBITI BREZ PREDANOSTI?
   …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

   RESNIČNA LJUBEZEN NEIZOGIBNO VODI V POPOLNO PREDANOST.

   “LJUBITI, SE PRAVI DATI VSE IN DATI SAMEGA SEBE,” PIŠE SVETA MALA TEREZIJA V SVOJI PESMI O MARIJI.

   ZATO PREDANOSTI NI BREZ LJUBEZNI. IN LJUBEZEN NAS OBVEZUJE. LJUBITI GOSPODA BOGA POMENI, DA SE MU POPOLNOMA PREDAMO Iz knjige -Moje življenje je v tvojih rokah).
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Odgovori
6. Miro says:

   3. novembra, 2022 at 12:04

   SMO PRI SPOVEDI PRED SODNIKOM ALI USMILJENIM OČETOM? (Aleteia)

   JE SPOVED SODBA ZA NAŠE GREHE ALI SREČANJE Z OČETOM, KI NAS USMILJENO OBJAME?

   Sveta spoved je zakrament ozdravljanja, saj prek nje Bog ozdravlja našo dušo, ko nam po duhovniku odpušča grehe. Vendar so bili pristopi k temu zakramentu večkrat zelo različni.

   BOG KOT SODNIK

   Cerkev še danes uči resnico, da je Bog sodnik, ki plačuje dobro in kaznuje hudo. To pomeni, da so naši grehi obsojeni in naša dobra dela blagoslovljena, da si z njimi nabiramo obilen zaklad v nebesih. Večkrat pa pri tem pozabljamo, da naši grehi z dobrimi deli niso kar avtomatično izbrisani.

   Šele pri spovedi, ko se iskreno pokesamo naših grehov in se resnično odločimo, da se bomo poboljšali, so nam s kesanjem in duhovnikovo odvezo odpuščeni grehi.

   Po smrti vsakega izmed nas čaka sodba, ko bomo dali obračun o svojem življenju in delu. A Bog ni sodnik, ki bi človeka obsodil na večno kazen. Bog obsodi greh, za grešnika pa hoče usmiljenje, da se spreobrne in se spet obrne k njemu. Človek je tisti, ki z vztrajanjem v grehu in z zavračanjem Boga in njegove ljubezni izbere pekel namesto nebes.

   DA BI SE VSI LJUDJE ZVELIČALI

   Jezus je prišel na svet, da bi odrešil ljudi. Kakor sta na vse ljudi po Adamu prišla greh in smrt, apostol Pavel opozarja, da po Kristusu prihaja odrešenje za vse. Vrata katoliške vere in zveličanja so odprta za vse, ki vstopijo v Katoliško cerkev.

   Božji služabnik dr. Anton Strle je nekoč dejal duhovnikom, naj s prižnice (oz. ambona) oznanjajo zgolj in samo resnico naše vere. V spovednici pa naj grešnikom delijo le Božje usmiljenje in ljubezen.

   Bog je ljubezen in ljubi vsakega človeka. Je usmiljeni Oče, ki sprejme izgubljenega sina, ki se je vrnil nazaj. A to ne pomeni, da se Bog ne zmeni za greh ali da vse odpušča. Pavel svari pred grehi zoper Svetega Duha, ki nam ne bodo odpuščeni. Pri sveti spovedi pa nam je še tako težak greh odpuščen, če se le iskreno pokesamo in resnično sklenemo spremeniti svoje življenje.

   SPOVED IN OBHAJILO

   V preteklosti je bila navada, da so verniki obhajilo pri maši prejemali redkeje, samo za večje praznike, če so bili prej pri sveti spovedi. To je vodilo v skrajnost, da so ljudje skoraj nehali prejemati obhajilo. Papeži in mnogi svetniki so se zelo trudili za vzgojo ljudi, posebej mladih, da so začeli bolj pogosto prejemati sveto obhajilo.

   Danes smo dosegli drugo skrajnost, ko gremo večkrat k obhajilu iz navade, ne da bi se na prejem svetega obhajila pravilno pripravili. Pred prejemom svetega obhajila mora vernik premisliti, ali je pripravljen, da sprejme živega Boga v svoje srce. Če ima na vesti kakšen izredno težek ali celo smrtni greh, naj se vzdrži obhajila, dokler ne opravi svete spovedi in prejme odveze. V takšnem primeru lahko tudi prosi spovednika, da po opravljeni spovedi in pokori prejme sveto obhajilo.

   Sveta spoved je zakrament, ki nas tesneje povezuje z Bogom, ki krepi naše občestvo z Njim, ki je ljubezen. Grešnika, ki se iskreno kesa svojih grehov in se trudi za boljše življenje, Bog ne zavrača, ampak sprejme. A človek se mora odreči grehu in izpovedati vero v Boga, v resnično odpuščanje grehov.

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2022/01/30/smo-pri-spovedi-pred-sodnikom-ali-usmiljenim-ocetom/

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   3. novembra, 2022 at 11:52

   Nadaljevanje članka o pokori (prvi del), Antonio Miralles

   RAZLIČNE OBLIKE POKORE V KRŠČANSKEM ŽIVLJENJU

   Spreobrnjenje se rodi v srcu, vendar ne ostane zaprto v človekovi notranjosti, temveč obrodi sadove v dejanjih navzven, pri čemer je vključena celotna oseba, telo in duša. Med njimi na prvem mestu izstopajo dejanja, ki so del evharističnega bogoslužja, in obred zakramenta pokore, ki ga je Jezus Kristus postavil zato, da bi zmagovali v boju proti grehu.

   Poleg tega ima kristjan na voljo še mnogo drugih načinov, s katerimi lahko udejanja svojo željo po spreobrnjenju. »Sveto pismo in Očetje poudarjajo zlasti tri oblike: post, molitev in miloščino (prim. Tob 12,8; Mt 6,1-18), ki izražajo spreobrnjenje v odnosu do samega sebe, v odnosu do Boga in v odnosu do drugih« (Katekizem, 1434). Te tri oblike na tak ali drugačen način povzemajo vsa dejanja, s katerimi lahko popravimo nered greha.

   Post vključuje ne le umerjeno odpoved v zvezi z okusom pri hrani, ampak tudi vse, kar predstavlja zahtevnost do telesa in to, da mu odrečemo določeno zadovoljstvo z namenom, da bi se posvetili temu, kar Bog od nas pričakuje za dobro drugih in lastno dobro. Kot molitev lahko razumemo vsakršno uporabo naših duhovnih zmožnosti — razuma, volje, spomina — za zedinjenje z Bogom, našim Očetom, v domačnem in zaupnem pogovoru. Glede odnosa do drugih, miloščina ni le dajanje denarja ali drugih materialnih dobrin, temveč vključuje tudi druge vrste podarjanja: posvečati drugim čas, skrbeti za bolne, odpuščati tistim, ki so nas užalili, opominjati tiste, ki to potrebujejo, da bi se popravili, tolažiti trpeče, in še mnogo drugih dejanj predanosti soljudem.

   Cerkev nas spodbuja k dejanjem pokore zlasti v nekaterih obdobjih, ki nam obenem pomagajo biti bolj solidarni do bratov v veri. »Časi in dnevi pokore v liturgičnem letu (postni čas, vsak petek v spomin Gospodove smrti) so pomembni trenutki cerkvene spokornosti« (Katekizem, 1438).

   Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-22-pokora-1/

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

   Odgovori
8. janez says:

   3. novembra, 2022 at 9:57

   1) Mirenski grad: KAJ JE NAPUH
   Napuh je prepričanje, da smo vredni več kot drugi, da drugega ne potrebujemo. Zaradi tega, ker vidimo le nas same, drugega pohodimo, izkoristimo, se mu posmehujemo. Z napuhom resno uničujemo naše odnose. Nasprotje napuha je ponižnost, s katero ustvarjamo prostor za drugega, prostor za odnos, ki edini lahko izpolni človeka.
   http://arhiv.mirenski-grad.si/napuh

   Ne poudarjajte tujih napak in lastnih vrlin
   Priznajte si, da imate tudi vi kakšno slabo lastnost. Če se zavedate, da določene vrline nimate, to sprejmite. Vrlin si ne izmišljujte, temveč se jih potrudite ustvariti. Nič slabega ni v tem, da priznate, da je nekdo boljši od vas.

   Motivirajte se in se učite od drugih.
   Pravijo, da je včasih dobro, da resnico malce napihnemo, saj naj bi nas to motiviralo, da bi naslednjič v resnici dosegli takšne rezultate, čedar ne morem sprejeti v svoj miselni krog. A če smo domišljavi, polni samih sebe, medtem ko druge preziramo, smo, milo rečeno, oholi. V sebi to lastnost težko prepoznamo, saj smo preveč subjektivni. Pomislite, kdaj ste se vedli oholo, in poskušajte najti razloge za svoje vedenje. Čemu bi se hvalili z nečim, česar nimamo? Zakaj bi se vedli domišljavo do drugih, če smo vsi enaki prdd Bogom? Vse svetovne pomembne vere poudarjajo, da je razvoj ponižnosti in nesebične pomoči tistim, ki so pomoči potrebni, najboljše zdravilo proti napuhu. To se lahko odvija znotraj družine (mati se predaja svojim otrokom in njihove potrebe postavlja na prvo mesto) ali s popolnimi neznanci ( npr. karitativna prostovoljska pomoč pri hranjenju starejših ali invalidov doma in v domovih).

   VZROK VSEGA ZLA
   Največja ovira za odnos s Bogom je napuh. Grehi, kot so npr. laž, kraja, nečistvovanje (sam sabo ali z drugimi), požrešnost, lakomnost, lenoba itd. so posledice napuha. Če obvladamo napuh, bomo srečno pridobili Jezusovo obljubo, če ne napuha ne obvladujemo. Napuh je pleve zla. Ne moremo saditi na vrt, če ga prej ne očistimo zemljo plevela, prelopatimo zemljo in jo pognojimo, da bo na tem novem zemljišču uspelo, kar smo posejali. Nima pa smisla prelopatiti zemlje in jo pognojiti, če ne izrujemo vseh majhnih koreninic plevela, ki duši rast in kaljenje posevkov. Včasih je potrebno odstraniti cele zaplate zgornje zemlje, da pridemo do čiste, deviške zemlje, v katero lahko vsejemo, posadimo nekaj dobrega in tudi pričakujemo, da bo zraslo nekaj dobrega. Tako je tudi z nami, da smo potrebni spreobrnitve in duhovne prenove, kesanja in prošnje Boga za Odpuščanja, da bodo nove kali posevkov pognali in zrastli.

   Napuh je prikrit in hud greh, ker se zna odlično skriti pod fasado najbolj nesebičnih namenov in zavajati. Napuh je vzrok, za prvi greh, ki je bil storjen daleč pred stvarjenjem sveta. Namreč padli angeli so padli zaradi napuha. Dober angel se je v zlega spremenil zaradi napuha. Hudič je hotel biti kakor Bog. In to je osnovna definicija napuha: biti kakor Bog, biti nekdo drug, imeti se za boljšega od drugega, itd. In ker v napuhu ni ljubezni, hudič ostaja tam kje je. Kakor pravi francoski teolog in filozof Fabrice Hadjadj v svojem delu Vera demonov (založba Družina, Ljubljana 2012), hudič je najboljši vernik: v Boga veruje bolj kot mi, nikdar ne dvomi v Boga, vendar, ker je napuhnjen, nima ljubezni, ter ne zmore ljubiti. Hudič ostaja hudič, ne zato, ker ne veruje, temveč zato ker ne ljubi.
   Vsi, ki smo krščeni in se bolj ali manj trudimo živeti kakor nam Bog po Cerkvi zapoveduje – verujemo. Vendar vem iz čistega praktičnega spoznanja, da marsikateremu verniku, bližnjemu in oddaljenemu včasih zmanjka ljubezni. In če ni ljubezni smo lahko vsak dan pri maši, pri obhajilu, pri spovedi, molimo in zganjamo neverjetne pobožnosti, toda če »ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi« (1 Kor 13,1-3). Brez ljubezni naša vera postaja hudičeva vera. Pobožnosti se lahko naučimo, resnična vera pa prihaja zgolj iz odnosa (prisotnosti) Boga pod podobo Najsvetejšega zakramenta.

   Napuh je težko izkoreniniti. Ni pa nemogoče, poglejmo samo svetnike in svetnice. Imamo jih polno in so nam lahko za zgled. Vsak ima svojega krstnega zavetnika, imamo farne zavetnike in zavetnike podružnic. Vsaka škofija in vsak narod ima svojega zavetnika, ki so nam za zgled in v pomoč, v borbi proti napuhu. In res, lahko se borimo proti vsem mogočim grehom in napakam in slabostim. Toda če ne izkoreninimo, ali vsaj ne zatremo napuha, nismo prav nič storili. Evangeliji ne govore o tem, da moramo spreobrniti druge, temveč da moramo spreobrnti nas, sami sebe. In kako radi delamo red pri drugih, pri sebi pa ne pospravimo in počistimo! Zato ni problem v drugem, problem tiči v meni. Jezus se je družil tudi z ljudmi dvomljivega slovesa. Sveto pismo pravi, da se je družil s cestninarji in grešniki in glej, nenavadno, nikoli ni postal grešnik. Noben greh, nobena slaba navada, ga ni ogrožala. In tudi nas ne bo, če se bomo trudili posnemati Jezusa. In to je v bistvu krščansko življenje – posnemanje Kristusa in Življenje po Naukih Jezusa Kristusa. .

   Osredotočimo se torej na napuh. In kdor ga bo uspel obvladati, bo uspel obvladati tudi vse ostalo zlo. Dovolj imamo torej možnosti, priložnost in sredstva, da začnemo in zmagamo proti eni sami in edini sveti vojni, ki jo kot kristjani moramo voditi in to je proti lastnemu napuhu. Da premagamo sami sebe in svojo hudobijo in se poboljšamo! Ne da kažemo proti proti sosedovemu grehu napuha – kajti to je že znamenje napuha, ker kažemo s prstom na druge; kot da smo pa mi nekaj več od drugih ljudi, čeprav smo vsi Otroci Enega Boga!

   2) Mirenski grad paterv Žakelj: PREPOZNAJMO SVOJ NAPUH IN SE POBOLJŠAJMO!

   Obstaja nekaj indicev, preko katerih se lahko začnem zavedati napuha, ki v meni živi in me uničuje. Naj naštejem zgolj nekaj preprostih primerov:

   Neposlušnost in samovolja ter zato potrebna ponižnost
   Sveti pater Pij je imel milost, da je na telesu nosil Kristusove rane imenovane stigme. Vendar jih je po ukazu Cerkve moral skrivati, zastirati pred ljudmi. In pater Pij je bil poslušen Cerkvi. Še več, Cerkev ga je poniževala, a ostal ji je zvest. Sveti pater Pij nam naroča: »Vselej se postavite na zadnjo mesto, vse ljudi imejte za boljše od sebe. V veselih in žalostnih trenutkih se vedno ponižajte pred mogočno Božjo roko, ponižno in potrpežljivo sprejemajte ne le, kar ugaja vaših čutom, temveč, še bolj vse bridkosti, ki vaj jih pošilja, da bi bili bolj sprejemljivi zanj in vselej bolj vredni Nebeške domovine«.

   Božja volja se razodeva preko naših predstojnikov
   Prav je, da smo predstojnikom pokorni in jih ubogamo. In ko oblast npr. ukaže nošenje mask v zaprtih prostorih in karanteno, da bi zaustavili širjenje epidemije koronavirusa je prav, da smo pokorni in ubogljivi! In ko Bog preko Cerkve, škofov in duhovnikov npr. zaradi epidemije nekaj zapove, moramo biti duhovniki in verniki ubogljivi in spoštljivi ter spoštovati obiske svetih maš z upoštevanje razdalje med verniki in z drugimi zahtevami! Kdor ni sposoben biti poslušen Bogu, Oblastem, pr3edstojnikom v službi in Cerkveni avtoriteti, ni sposoben biti poslušen ne državi, ne družbi, kaj šele v čisto človeških odnosih. V vseh odnosih bodisi človeških, v službi in družbi, bodisi z Bogom je ogromno poslušnosti in uboganja, ter zelo malo prostora za samovoljo. Bog že ve zakaj!

   Več vrednega doprinosa naj da tisti, kdor je prejel več talentov od Boga
   Nekdo, ki ima smisel, pa čeprav je napravil samo poklicno šolo, lahko uspešno vodi svoje podjetje ali družbo. Veliki svetovni voditelji, so bili na splošno precej neizobraženi. Izobrazba, poreklo, denar, vpliv ter moč še ni garancija za dobro in sposobno ter odgovorno vodenje v prid ljudi in družin, da živijo s plačo in dohodki od dela, ker so družbeno odgovorno do ljudi in do družbe. Pa kljub temu, se ljudje radi okitimo z izobrazbo, poreklom, denarjem, vplivom in se imamo za več vredne. Že apostol Peter opozarja, svari in grozi pred tovrstnim napuhom: »V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša« (1 Pet 5,4-6)

   Zato je prav, če nekdo napravi dobro delo, da leva roka ne ve kaj je dala desna; ne pa da se važimo, da pokažemo da se ta dobrota vidi; in da se imam zato za več vrednega, kot tisti, ki je napravil potiho in naskrivaj dobro delo, ki pa se ne vidi. Pred Bogom smo vsi enaki, toda nekateri si domišljajo, da si iz ‘ta boljš družine’. Ter zato pričakujejo določene privilegije in bonitete: »Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.« (Lk 13,4-5) Tisti, ki je trudi za krščansko življenje, ki dela za ZASTONJ ali za BOHLONAJ za druge ljudi, pa tudi s tem, ko je prisoten pri vseh obredih, je lahko samo neizmerno hvaležen, da ima pogum, veselje in voljo izpolnjevati Božjo voljo. A če se bom napuhnjeno imel za več vrednega od drugih, manj srečnih in manj obdarjenih, bom ravno tako brez Milosti v Božjih Očeh, ne bom imel Božjega Blagoslova in Uspeha in bom podoben farizeju.

   Sojenje in obsojanje drugih; pred svojim pragom pa ne pometemo
   Kolikokrat smo to že pisali in obravnavali, pa še vedno tako radi sodimo druge! Kakor da ne moremo drugače, čeprav poznamo Jezusovo zapoved: »Ne sodi, da ne boš sojen«! Če radi kažemo na druge, jih obsojamo in sodimo, potem smo zagotovo napuhli. Cerkev obsoja greh, nikdar pa ne obsoja grešnika, ker daje priložnost grešniku, da se spove grehov in poboljša. . Če bi temu ne bilo tako, potem Jezus tisti grešnici Magdaleni, ki so jo hoteli kamenjati ne bi odpustil. Obsoja pa greh, ki ga je storila, zato pravi: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,11). Če bi temu ne bi bilo tako, potem ne bi bilo nobenega zakramenta, ne bi bilo Cerkve. Na to ne smemo pozabiti, da moramo biti Usmiljeni in Odpuščati tako kot Jezus. Tisti hip, ko bi grešili bi bili brez Jezusove Odrešitve kaznovani od Boga in bi bili obsojeni na pekel ter uničeni. Bog pa ni uničil ne hudiča, ne Adama in Evo, ne Kajna, niti ne Mojzesa, Davida, Salomona, niti Petra. Vsakemu Bog da možnost, da prizna svojo napako, svoj greh, se pokesa in spreobrne,m ker nas Ljubi in nam Odpušča. Ker Bog ne more uničiti, nekaj, kar je ustvaril. Ljubezen mu to preprečuje. Da celo hudiča ne more in noče uničiti, ker ga ljubi (Origen). Čeprav hudič ne ljubi Gospoda Boga, seje sovraštvo in hudobijo, ker je padli hudobni angel, ki ga je ustvaril Bog je Bog to predvidel z Božjim Načrtom. Bog že ve zakaj!

   Da, Cerkev tudi npr. pravi, da je laž greh, da je kraja greh, da je grdo govorjenje in preklinjanje greh itd. Ne obsoja pa grešnika, to je razlika. Cerkev ravna Ad Rem, ne Ad Personam! Vsi grešimo, samo da so grehi nekaterih vidni, pri drugih pa nevidni. Boga pa vse vidi in vse Ve, Zato se Greh Delati ne sme! In tisti grehi, ki so vidni, niso vedno hujši od nevidnih. Tudi ne moremo vedeti čisto za vsak nagib, ki nekoga primora v greh. Sodbo in obsodbo grešnika pa pustimo Bogu. Bog bo sodil ne mi grešni ljudje, ki smo vsi enaki pred Bogom! Sami pa se potrudimo, da bomo tuje grehe, tudi če so nas osebno prizadeli, opravičili in pozabili. Kajti če ne bomo opravičili in pozabili, tudi ne bomo nikdar odpustili in če ne bomo odpustili bomo kakor hudič. Jezus je grešnico najprej opravičil: »»Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« (Jn 8,7), šele nato ji je lahko odpustil.

   Krivice in ponižanja
   Če često čutimo, da se nam je zgodila krivica. Če težko prenašam tuje napake in slabosti. Da vsi narobe delajo razen mene. Da me nihče ne razume in spoštuje. Da sem žrtev bolnega družinskega debla, ter da so vsi ostali krivi za mojo nesrečo, potem sem tako globoko v napuhu, da je čudež da sploh še diham in živim. Napuhnjenci za vsako figo točijo take krokodilje solze, da bi z njimi lahko zalil Saharo. Njihova užaljenost, za čisto malenkostne stvari je večja in trajnejša kot Večno življenje v Nebeškem kraljestvu. Potrpimo in vzemimo svoj križ na rame in hodimo za Kristusom! Brez Napuhnjenosti in pritoževanja, kako se nam godijo krivice. Kdo jih pa ne doživlja?

   Duhovni napuh
   Je zelo težka oblika napuha. Najbolje ga ponazorimo z besedami francoskega krščanskega pisatelja G. Bernanosa: »Draga mati opatinja, vi in vaše sestre redovnice ste čisti kot angeli, a ste obenem ohole in napuhnjene kot hudiči, ker nimate Ljubezni, Usmiljenja in Dobrote«. To seveda ne pomeni, da je bolje grešiti, kot živeti po pravilih in izvajati pobožne vaje. Tukaj gre predvsem za kakovost kako izvajamo verske obveznosti pred količino, kakor pravi tudi Jezus sam: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili« (Mt 6,7). Kdor trpi zaradi duhovnega napuha se rad pohvali, da zmoli dovolj veliko število rožnih vencev, da nima nobene slabe vesti pred Bogom in ne pred Ljudmi. Kdor trpi zaradi duhovnega napuha, si skuša sam, brez Božje milosti zagotoviti prostor v Nebeškem kraljestvu. Vso svojo teologijo in vero osredotoči okoli ene same poljubne zapovedi, drugega pa ne vidi in ne sliši!. Največkrat si skuša z zunanjim, moralno neoporečnim življenjem, kupiti vstopnico za v Nebesa in pri tem pozablja na Boga in Njegove Zapovedi, da je pred 6. Božjo zapovedjo še pet drugih mnogo pomembnejših in za 6. Božjo zapovedjo še štiri zapovedi, ki tudi niso zanemarljive.

   ZDRAVILA ZOPER NAPUH
   Ponovimo: napuh je greh in je kot plevel, ki se razširja na vrtu in ga mora vrtnar temeljito očistiti ter izločiti, da ne zaduši rasti povrtnin in se razraste. Vedimo pa, da ga razen po izjemnem posredovanju Božje milosti, sami ljudje ne moremo docela izkoreniniti in odstraniti. Bog celo svetnikom dopušča določeno mero slabosti, zato da se ne bi prevzeli in jih preizkuša ali so še vedno zvesti Bogu. Ali ljubijo Boga in so poslušni? Moramo pa plevel napuha nenehno puliti, uničevati, ker nas bo drugače prerastel in uničil vse tisto dobro, kar raste na naši življenjski njivi. In ne da s prstom kažemo na druge; sami ga očistimo, prvo pri sebi!

   Zakaj Bog dopušča napuh, zlo in slabosti? Zaradi naše ponižnosti, ki je najpomembnejše zdravilo in pot do nebes. Tako pripoveduje apostol Pavel: »Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, a mi je rekel: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12, 7-10). Ponižnost je nasprotje napuha, kakor je ljubezen nasprotje sebičnosti. Napuh in sebičnost hodita z roko v roki, kakor ljubezen in ponižnost.

   Nadalje je prav je da se udeležujemo verskih obredov in sprejemamo obhajilo pri sveti maši. Češčenje pa ni samo takrat, ko je Jezus slovesno izpostavljen v monštranci, temveč ga častimo vsakič in morda najbolj iskreno takrat, ko pridemo v prazno cerkev, ko nas nihče ne vidi in nihče ne sliši. Ko samo stojimo, sedimo ali klečimo pred zaprtim tabernakljem. Mnogi svetniki so to počeli in ker so to počeli so svetniki. In da veliko in pogosto molimo k Bogu in ga prosimo Milosti in Usmiljenja, da ne zaidemo in se ne izgubimo na stranpota, kjer ni Boga. Veliko je zank in skušnjav, kamor se lahko hitro izgubimo in pozabimo na Boga!

   Ko pridemo v Cerkev moliti, tudi ko ni svete maše, častiti Jezusa, se ne odtrgamo samo od vsakodnevnega dela ali lenarjenja, temveč pokažemo največjo mero ponižnosti in ljubezni do Boga. In se z Bogom v molitvi pogovorimo in ga prosimo Pomoči in Milosti. Danes kar nekaj slovenskih župniji nima dovolj duhovnikov, čeprav potrebujejo Boga in duhovnika, saj verniki potrebujejo Božjo Pomoč in Usmiljenje, da bodo ostali stanovitnio v veri in bili zvesti Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Brez Boga lahko hitro nekam zaplavamo in se izgubimo. Bog je naša Navigacija da bo naša plovba Življenja Varna in da bomo šli v pravo smer, ki vodi k Bogu. Naj bo trenutno duhovno stanje kakršno koli že je: dobro ali slabo: »Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo« (Jn 15,6-7) Ni pa mogoče biti v Jezusu in Jezus ne v nas, če pred Njim bežimo in se ga izogibamo. In pozabimo na Boga ter smo samozadostni, oholi, napuhnjeni in arogantni brez Ljubezni in Usmiljenja! Bodimo čimbolj podobni Jezusu in bodimo Dobri in Usmiljeni, kot je bil naš Učenik in Odrešenik na Zemlji! In Zaupajmno v Boga, ki Ve , Kaj je Dobro in Prav za Vse Nas!

   Mirenski grad: pater Peter Žakelj

   Ponižno in skromno pristopimo pred Boga in molimo goreče za Božje Usmiljenje in Pomoč, da se bo Spolnjevala Božja in ne človeška Volja! Kjer je Ljubezen in Dobrota, ni prostora za hudobijo in egoizem; tam ne bo skušnjave in hudobija ne bo imela moči!
   In molimo drug za drugega, bodimo zgked drug drugemu in si pomagajmo, da bomo šli pogumno naprej skozi vse viharje in preizkušnje po Poti Odrešenja k Jezusu!

   Odgovori
   • Miro says:

     3. novembra, 2022 at 12:09

     MOLIMO:

     PRIDI, O GOSPOD, IN SE POTOPI V MOJE SRCE. OČISTI IN OSVOBODI ME VSEH GREHOV IN POSVETI MOJO DUŠO. OPERI JO POKVARJENOSTI, ZACELI RANE, ZATRI NJENO TRMO, RAZTOPI NJENO HLADNOST IN POPRAVI VSA RAZPOTJA. NAREDI ME PONIŽNEGA, DA TE BOM RAZVESELJEVAL IN DA SE NE BOVA NIKOLI LOČILA. DAJ MI MOČI, PRAVE VERE, TRDNEGA UPANJA TER ISKRENE PONIŽNOSTI; DAJ, DA BOM VEDNO IZPOLNIL TVOJO VOLJO. AMEN. (vir: Aleteia)

     Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

     Odgovori
9. Miro says:

   3. novembra, 2022 at 9:06

   KLIC K SPREOBRNJENJU

   BOŽJA BESEDA: GLEJ, STOJIM PRED VRATI IN TRKAM. ČE KDO SLIŠI MOJ GLAS IN
   ODPRE VRATA, BOM STOPIL K NJEMU IN VEČERJAL Z NJIM, ON PA Z MENOJ.
   (Raz 3,20)

   Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1247&t=5#Klic+k+spreobrnjenju

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
10. janez says:

    3. novembra, 2022 at 9:02

    Papež Frančišek: ‘Usmili se me, o Bog, po svoji dobroti’
    »Dragi bratje in sestre, Božje odpuščanje je tisto, kar vsi potrebujemo. Je največje znamenje njegovega usmiljenja. Vsak grešnik, ki mu je bilo odpuščeno, je poklican, da ta dar podeli z vsakim bratom in sestro, ki ju sreča. Vsi, ki jih je Gospod postavil ob nas, družinski člani, prijatelji, kolegi, župljani, vsi so kakor mi potrebni Božjega usmiljenja.

    Psalm 51, ki ima naslov Miserere, je spokorna molitev. Priznanju krivde sledi prošnja za odpuščanje. Molivec se pusti očistiti Gospodovi ljubezni in tako postane nova stvaritev, zmožen pokorščine, trdnosti duha in iskrenega slavljenja. Naslov Miserere, ki ga je psalmu dodelilo starodavno hebrejsko izročilo, se nanaša na kralja Davida in njegov greh, storjen z Batšebo, ženo Urije Hetita. Kralj David, ki ga je Bog poklical, da pase ljudstvo in ga vodi po poti pokorščine božji postavi, izda svoje poslanstvo. Zagreši prešuštvo z Batšebo in zatem dá umoriti njenega moža. Prerok Natan predrami njegovo krivdo in mu jo pomaga prepoznati. V tej izpovedi greha se nahaja trenutek sprave z Bogom. Kdor moli s tem psalmom je povabljen imeti enaka čustva skesanosti in zaupanja v Boga, kakor jih je imel David, ko se je pokesal in se, čeprav kralj, ponižal. Ni ga bilo strah izpovedati krivde in pokazati lastno nesrečo pred Gospodom; obenem pa je bil prepričan v njegovo usmiljenje.

    Psalm se začne z naslednjimi besedami:
    ‘Usmili se me, o Bog, po svoji dobroti,
    v svojem obilnem usmiljenju izbriši moje pregrehe!
    Popolnoma me operi moje krivde,
    mojega greha me očisti.’

    Odpuščanje – to, kar zares potrebujemo
    Prošnja je namenjena usmiljenemu Bogu, da bi se v svoji veliki ljubezni, kakor je ljubezen očeta ali matere, usmilil, podelil milost, z dobrohotnostjo in sočutjem izkazal svojo naklonjenost. Je žalostna prošnja Bogu, ki edini lahko osvobodi greha. Uporabljene so podobo kot: izbriši, umij me, očisti me. V tej molitvi se pokaže resnična človekova potreba: Edina stvar, ki jo zares potrebujemo v svojem življenju, je to, da nam je odpuščeno, da smo osvobojeni hudega in njegovih posledic smrti. Življenje nam veliko krat dá izkusiti takšne situacije, v njih pa moramo predvsem zaupati v usmiljenje: Bog je večji od našega greha … Njegova ljubezen je ocean, v katerega se lahko potopimo brez strahu, da bi bili premagani. Za Boga odpustiti pomeni dati nam gotovost, da nas On nikoli ne zapušča. Kar koli si očitamo, On je še vedno tu in je vedno večji od vsega.

    Grešnik, ki postane novo bitje
    Kdor moli s tem psalmom in išče odpuščanje, prizna svojo krivdo. In s tem, ko jo prizna, slavi Božjo pravičnost in njegovo svetost. Prav tako prosi za milost in usmiljenje. Psalmist se izroči Božji dobroti in vé, da je Božje odpuščanje nadvse učinkovito, saj ustvarja to, kar pravi. Ne skriva greha, ampak ga uniči. Odstrani ga v njegovi korenini, odstrani ga v celoti. Zato spokornik tudi postane ponovno čist, vsak madež je odstranjen in on je bolj bel od neomadeževanega snega.

    Mi grešniki z odpuščanjem postanemo nova bitja, napolnjeni z duhom in polni veselja. Zdaj se za nas začne nova stvarnost: novo srce, nov duh, novo življenje. Mi grešniki, ki nam je bilo odpuščeno, ki smo sprejeli božjo milost, lahko celo druge učimo, da ne bi več grešili. Kadar pademo zaradi greha, moramo stegniti roko k Očetu – Gospod nas bo prijel in nam pomagal vstati. To je dostojanstvo, ki nam je dano z Božjim odpuščanjem. Vedno nas postavlja na noge, kajti Bog je moškega in žensko ustvaril zato, da bi stala pokončno.

    Psalmist moli:
    ‘Čisto srce, o Bog, mi ustvari,
    duha stanovitnosti v meni obnovi …
    Uporne bom učil tvojih potov,
    grešniki se bodo vrnili k tebi.’

    Da bomo priče Božjega odpuščanja
    To, kar zares vsi potrebujemo, je Božje odpuščanje, ki je največje znamenje njegovega usmiljenja. Vsak grešnik, ki mu je bilo odpuščeno, pa je poklican, da ta dar podeli z bratom in sestro, ki ju sreča. Vsi namreč potrebujemo Božje usmiljenje. Lepo je, ko nam je odpuščeno, a tudi mi moramo odpustiti drugim. Na priprošnjo Marije, Matere usmiljenja, naj nam Gospod pomaga, da bomo priče njegovega odpuščanja, ki očiščuje srce in spreminja življenje.«

    (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 30.3.2016)

    Odgovori
    • Miro says:

      3. novembra, 2022 at 9:09

      BOŽJE USMILJENJE, TOLAŽBA IN BLAGOR VSEM, KI SO SKESANEGA SRCA, ZAUPAMO VATE!

      O BOŽJEM USMILJENJU obširno na:
      http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

      Odgovori