Članki za dušo

14.999 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   9. novembra, 2022 at 9:38

   ČLOVEK JE SESTAVLJEN IZ TELESA, DUŠE IN DUHA.

   Celovito zdravje človeka zajema vse to SKUPAJ. Če je nekdo zdrav -TELESNO, POTREBNA PA JE OZDRAVLJENJA NJEGOVA DUŠA ALI DUH, PREJME BOLNIŠKO MAZILJENJE.

   JEZUS VE, KAJ KDO POTREBUJE. ZATO SE ČLOVEK NAJ TUDI V TAKIH PRIMERIH ZATEKA K NJEMU, KER ON NAJBOLJ VE, KDAJ JE OZDRAVLJEN DUH, DUŠA IN TELO.

   BUGU HVALA ZA BOLNIŠKO MAZILJENJE!

   Odgovori
2. Miro says:

   9. novembra, 2022 at 8:48

   BOLNIŠKO MAZILJENJE

   Piše: Ángel García Ibáñez

   SMRT IN BOLEZEN MORETA IN MORATA BITI ZA KRISTJANA SREDSTVO POSVEČEVANJA IN ODREŠEVANJA S KRISTUSOM. PRI TEM JE V POMOČ BOLNIŠKO MAZILJENJE.

   BOLNIŠKO MAZILJENJE, ZAKRAMENT ODREŠENJA IN OZDRAVLJANJA

   Bolniško maziljenje je zakrament, ki ga je postavil Jezus Kristus, na kar nakazuje Markov evangelij (prim. Mr 6,13), in ga je vernikom priporočal ter oznanjal apostol Jakob: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo okrepil; če je storil grehe, mu bodo odpuščeni« (Jak 5,14-15). Živo izročilo Cerkve, ki se odseva v besedilih cerkvenega učiteljstva, priznava ta obred, ki je posebej namenjen tolažbi bolnikov in njihovemu očiščenju od greha ter njegovih posledic, kot enega izmed sedmih zakramentov nove postave.[1]

   KRŠČANSKI SMISEL TRPLJENJA, UMIRANJA IN PRIPRAVE NA DOBRO SMRT

   V obredniku bolniškega maziljenja je smisel človekove bolezni, njegovega trpljenja in smrti opisan v luči božjega odrešenjskega načrta, oz. natančneje v luči odrešilne vrednosti trpljenja, ki ga je nase vzel Kristus, utelešena Beseda, v skrivnosti njegovega trpljenja, smrti in vstajenja.[2] Katekizem katoliške Cerkve govori o tem na podoben način: »S trpljenjem in smrtjo na križu je Kristus dal trpljenju nov smisel: odslej nas more upodobiti po njem in nas zediniti z njegovim odrešenjskim trpljenjem (Katekizem, 1505). »Kristus vabi svoje učence, naj vzamejo svoj križ in hodijo za njim (prim. Mt 10,38). V hoji za njim dobijo nov pogled na bolezen in bolnike (Katekizem, 1506).

   Sveto pismo govori o tesni povezanosti med boleznijo in smrtjo ter grehom.[3] Vendar bi bilo zmotno, če bi na bolezen sámo gledali kot na kazen za naše grehe (prim. Jn 9,3). Smisel trpljenja nedolžnega človeka je mogoče dojeti le v luči vere, tako da trdno verujemo v božjo dobroto in modrost, v njegovo ljubečo previdnost, tako da premišljujemo o Kristusovem trpljenju, smrti in vstajenju, kar je omogočilo zveličanje sveta.[4]

   Hkrati s tem, da nam je Gospod pokazal pozitivni pomen trpljenja za uresničenje odrešenja, je ozdravil tudi množico bolnikov in tako pokazal svojo oblast nad trpljenjem in boleznijo, predvsem pa svojo oblast odpuščati grehe (prim. Mt 9,2-7). Po vstajenju je poslal apostole: »V mojem imenu bodo (…) na bolnike polagali roke in ti bodo ozdraveli« (Mr 16,17-18) (prim. Katekizem, 1507).[5]

   Za kristjana moreta in morata bolezen in smrt biti sredstvo za posvečevanje in soodreševanje s Kristusom. Bolniško maziljenje človeku pomaga, da te boleče okoliščine v življenju preživlja v krščanskem duhu: »Pri bolniškem maziljenju, kot sedaj imenujemo zakrament poslednjega maziljenja, prisostvujemo ljubeznivi pripravi na pot, ki se bo končala v Očetovi hiši.«[6]

   Celoten članek na:
   https://opusdei.org/sl-si/article/tema-24-1-bolnisko-maziljenje/

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   9. novembra, 2022 at 8:14

   DANES SE SPOMINJAMO OBLETNICE POSVETITVE LATERANSKE BAZILIKE V RIMU, KI VELJA ZA PRVO IN PRVOTNO PAPEŽEVO STOLNICO. V LATERANU SO PAPEŽI PREBIVALI VEČ STOLETIJ, DOKLER SE NISO PRESELILI V VATIKAN. ŠE DANES VELJA LATERAN ZA SEDEŽ RIMSKEGA ŠKOFA – PAPEŽA.

   O tem prazniku več na: https://portal.pridi.com/dogodek/praznik-posvetitev-lateranske-bazilike/

   Odgovori
4. Miro says:

   9. novembra, 2022 at 7:34

   ČE IZGUBIMO NIT DUHOVNEGA ŽIVLJENJA, ČE NAS PESTI TISOČE PROBLEMOV IN MISLI,
   SPREJMIMO PAVLOV NASVET: POSTAVIMO SE PRED KRISTUSA KRIŽANEGA, ZAČNIMO ZNOVA
   PRI NJEM. VZEMIMO V ROKE KRIŽ, TESNO GA STISNIMO K SRCU. ALI PA SE USTAVIMO V
   ADORACIJI EVHARISTIJE, KJER JE JEZUS KRUH, KI SE LOMI ZA NAS, VSTALI KRIŽANI, MOČ
   BOGA, KI SVOJO LJUBEZEN ZLIVA V NAŠA SRCA.

   Papež Frančišek, 27. oktober 2021

   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-10/papezeva-kateheza-namenjena-sadovom-svetega-duha-samo-duh-sprem.html

   Odgovori
   • Miro says:

     9. novembra, 2022 at 7:43

     Bogu hvala za odlične kateheze, nagovore, razmišljanja … papeža Frančiška. Jasno, pregledno in z različnih zornih kotov nas postopoma in zanesljivo uvajajo v globoke skrivnosti Svetega Duha! Koder veje Sveti Duh, je tudi izvirnost!

     MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH!

     Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
     vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
     Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
     prenovil boš obličje zemlje.

     Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
     razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
     bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
     vselej radi sprejemali njegove spodbude.
     Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

     Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

     Odgovori
5. Miro says:

   9. novembra, 2022 at 7:18

   SPREJMITE, KAR VAM DAJE; DAJTE, KAR VAM VZAME

   DAJTE JEZUSA SVOJIM LJUDEM, NE Z BESEDAMI, AMPAK Z ZGLEDOM, S SVOJO LJUBEZNIJO DO NJEGA; Z IZŽAREVANJEM NJEGOVE SVETOSTI IN S ŠIRJENJEM VONJAVE NJEGOVE LJUBEZNI, KAMORKOLI GRESTE.

   Samo ohranite Jezusovo veselje nad to svojo močjo. Bodite srečni in v miru. Sprejmite, kar vam daje, in dajte, kar vam vzame, z veselim smehljajem. Njemu pripadate. Povejte mu: »Tvoj sem, in če me razrežeš na koščke, bo vsak posamezen košček samo tvoj.« Pustite Jezusu, da postane žrtev in svečenik v vas.

   Misel sv. Matere Terezije

   Odgovori
6. Hvala says:

   9. novembra, 2022 at 7:08

   DELOVANJE SVETEGA DUHA DANES

   NA ŽALOST JE TA ZGODNJI OGENJ SVETEGA DUHA HITRO UGASNIL. CERKEV SE JE OHLADILA IN VELIKORAT JE ČLOVEK PREVZEL VLOGO SVETEGA DUHA IN POSLEDICE SO BILE KATASTROFALNE. SKOZI VEČINO ZGODOVINE CERKVE SVETI DUH NI BIL NIČ VEČ KOT LE IME.

   Stoletje so ljudje mislili o Svetem Duhu kot nekem duhu, kot o nekem religioznem vonju ali ambientu gotske cerkve. Veličastvo Vsemogočnega, Tretje osebe Boga, je, kot je videti, bilo poznano kot le misteriozna atmosfera v katedrali. Kakšno razvrednotenje položaja.

   Kje smo danes? Koliko hrepenimo po delovanju Svetega Duha? Se zavedamo, da smo brez njega le duhovni siromaki. “ Ne bom vas zapustil sirot. ” (Jn 14, 18).

   http://www.bcmaribor.si/pridige/delovanje-svetega-duha
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Ja, res je, ČLOVEK JE PREVZEMAL VLOGO SVETEGA DUHA IN POSLEDICE SO KATASTROFALNE. TUDI DANE SE ŠE POSTAVLJA ČLOVEK NA MESTO BOGA IN HOČE REŠEVATI BOŽJE DELO.

   GROZA!

   Odgovori
7. Miro says:

   9. novembra, 2022 at 7:04

   SVETI PATER PIJ O MOLITVI

   V MOLITVI SE POSTAVIŠ V BOŽJO NAVZOČNOST IZ DVEH POGLAVITNIH RAZLOGOV:
   PRVI, DA IZKAŽEŠ BOGU ČAST IN SPOŠTOVANJE, KI MU GA MORAMO IZKAZOVATI;
   DRUGI, DA SE Z NJIM POGOVARJAŠ IN SLIŠIŠ NJEGOV GLAS PO NJEGOVIH NAVDIHIH
   IN NOTRANJIH RAZSVETLJENJIH.

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
   Sv. pater Pij, prosi za nas!

   Odgovori
8. Miro says:

   9. novembra, 2022 at 6:56

   PRIDI, SVETI DUH, SPREMENI NAS OD ZNOTRAJ IN PRENOVI OBLIČJE ZEMLJE

   SVETI DUH, SILOVIT BOŽJI VETER, VEJ NAD NAMI. VEJ V NAŠIH SRCIH IN DAJ NAM DIHATI OČETOVO NEŽNOST. VEJ NAD CERKVIJO IN JO PRIGANJAJ, NAJ GRE VSE DO SKRAJNIH MEJA, DA NE BI PRINAŠALA NIČESAR DRUGEGA KOT TEBE, SAJ JO NOSIŠ TI. VEJ NAD SVETOM TENKOČUTNO TOPLINO MIRU IN SVEŽE OKREPČILO UPANJA. PRIDI, SVETI DUH, SPREMENI NAS OD ZNOTRAJ IN PRENOVI OBLIČJE ZEMLJE. AMEN.

   Papež Frančišek, 20. maj 2018

   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2018-05/papez-francisek-sveti-duh-bozja-moc-ki-spreminja-svet.html

   Odgovori
9. Hvala says:

   8. novembra, 2022 at 20:53

   POGLEJMO TEMNO NOČ OBUPA, ZAPUŠČENOSTI, NERAZUMEVANJA, SMRTNI BOJ DUŠE, KO SE JI JE ZDELO, DA JO JE BOG ZAPUSTIL. VENDAR BOG DOPUŠČA TAKA STANJA, POPOLNO ZAPUŠČENOST

   ČLOVEK HREPENI PO BOGU, A DOŽIVI, DA JE ZAVRŽEN

   FAVSTINA JE REKLA: KAKO STRAŠNA JE TA MUKA DUŠE, MORE RAZUMETI LE TISTI, KI JE SAM PREŽIVLJAL PODOBNE TRENUTKE. NIHČE NA SVETU NE MORE RAZSVETLITI TAKE DUŠE, ČE JO BOG DRŽI V TEMI. ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Ja res je, tega ne nore razumeti človek, ki TEGA NI PREHODIL IN DOŽIVEL SAM.

   23 Proti koncu prvega leta noviciata se je v moji duši začelo mračiti. V molitvi nisem čutila
   nobene tolažbe. Z velikim naporom sem premišljevala, začel se me je lotevati strah.
   Poglabljala sem se vase in nisem videla ničesar razen velike bede. Jasno sem videla veliko
   svetost Boga. Nisem si upala k njemu dvigniti oči, temveč sem se vrgla v prah pred njegove
   noge in moledovala za usmiljenje. Tako je preteklo skoraj pol leta, a stanje moje duše se ni
   nič spremenilo. Naša draga učiteljica novink28 me je [v] teh težkih trenutkih opogumljala.
   Toda moje stiske so postajale vse večje. Približevalo se je drugo leto noviciata. Ob misli na
   zaobljube me je obhajala groza. Kar koli sem brala, je bilo zame nerazumljivo, nisem mogla
   premišljevati. Zdelo se mi je, da moja molitev Bogu ne ugaja. Če sem šla k svetim
   zakramentom, sem mislila, da s tem Boga še bolj žalim. Vendar mi spovednik29 ni dovolil
   opustiti niti enega svetega obhajila. Nenavadno je Bog deloval v moji duši. Od tega, kar mi je
   govoril spovednik, nisem prav ničesar razumela. Jasne verske resnice so se mi zdele
   nerazumljive, mučila sem se in nikjer nisem našla zadovoljstva. (9)
   Nenadoma me je prešinila strašna misel, da me je Bog zavrgel. Ta strašna misel mi je
   preparala dušo. V tem trpljenju se je začela agonija moje duše. Hotela sem umreti, a nisem
   mogla. Pomislila sem, zakaj si prizadevati za kreposti. Čemu se odpovedovati, ko vse to Bogu
   ni všeč? Ko sem to povedala učiteljici novink, mi je odgovorila: »Vedite, sestra, da vas je Bog
   vnaprej določil za veliko svetost. To je znamenje, da vas Bog želi imeti v nebesih čisto blizu
   sebe. Imejte veliko zaupanje v Gospoda Jezusa.«
   Ta strašna misel o zavrženosti od Boga je trpljenje, ki ga resnično trpijo pogubljeni. Zatekala
   sem se v Jezusove rane, ponavljala besede zaupanja, ki pa so mi povzročale še večje bolečine

   Šla sem pred Najsvetejše in govorila Jezusu: »Jezus, ti si rekel, da bo mati prej pozabila
   svojega dojenčka kakor Bog svoje ustvarjeno bitje, a tudi če bi ga ona pozabila, jaz, Bog, ne
   pozabim bitja, ki sem ga ustvaril. Jezus, ali ne slišiš, kako ječi moja duša? Prisluhni trpečemu
   tarnanju svojega otroka. Zaupam vate, o Bog, kajti nebo in zemlja bosta prešla, tvoja beseda
   pa traja vekomaj.« Kljub vsemu niti za trenutek nisem čutila olajšanja.
   24 Ko sem se nekega dne zbudila in se zavedela Božje navzočnosti, me je začel navdajati
   obup. Popolna tema duše. Dopoldne sem se borila, kolikor sem mogla. V popoldanskih urah
   pa so me zagrabili pravi smrtni strahovi in telesne moči so mi pojemale. Hitro sem odšla v
   celico, se pred križem vrgla na kolena in začela prositi usmiljenja. Toda Jezus ni slišal mojih
   klicev. Čutila sem, kako me telesne moči popolnoma zapuščajo. Padla sem na tla. Obup je
   zajel vso mojo dušo. Trpela sem prave peklenske muke, ki se nič ne razlikujejo od muk v
   peklu. V takem stanju sem prebila tri četrt ure. Hotela sem k učiteljici novink. Nisem imela
   moči. Hotela sem klicati, a mi je glas zamrl. Toda k sreči je v celico stopila ena od sester.30
   Ko me je zagledala v takem nenavadnem stanju, je takoj obvestila učiteljico novink. Mati je
   takoj prišla. Brž ko je stopila v celico, je izrekla besede: »V imenu svete pokorščine,31 prosim,
   vstani.« Takoj me je neka moč dvignila s tal in stala sem zraven drage učiteljice. (10) V
   prisrčnem pogovoru me je poučila, da je to božja preizkušnja. »Sestra, imejte veliko zaupanje,
   Bog je vedno Oče, četudi preizkuša.« Kot bi vstala od mrtvih, sem se vrnila k svojim
   dolžnostim. Čutila so bila prepojena s tem, kar je izkusila duša. Pri večerni pobožnosti se je v
   strašni temi začelo umiranje moje duše. Nad seboj sem čutila roko pravičnega Boga in da sem
   predmet njegove strašne jeze. V teh strašnih trenutkih sem rekla Bogu: »Jezus, ti se v
   evangeliju primerjaš z najnežnejšo materjo. Zaupam tvojim besedam, saj si resnica in
   življenje. Jezus, vate zaupam, čeprav se zdi, da ni nobenega upanja več, čeprav vsi občutki
   moje notranjosti nasprotujejo upanju. Stori z menoj, kar hočeš, ne bom se ločila od tebe, saj si
   ti vir mojega življenja.« – Kako strašna je ta muka duše, more razumeti le tisti, ki je sam
   preživljal podobne trenutke

   98 + Preizkušnja nad preizkušnjami, občutek popolne zapuščenosti od Boga – obup
   Iz teh preizkušenj iziti kot zmagovalec, čeprav ne brez spotikanja. Odločno se boriti, ko v
   globoki ponižnosti duša kliče h Gospodu: Reši me, ker propadam. Vendar je še sposobna za
   boj.
   Zdaj človeka zajema strahotna tema. V sebi vidi le grehe. Strašni so njegovi občutki. Počuti
   se, da je zapuščen od Boga, kot da bi bil predmet njegovega sovraštva, in je samo še korak do
   obupa. Brani se, kolikor more, poskuša obuditi zaupanje, a molitev je zanj še večja muka.
   Dozdeva se mu, da izziva Boga k večji jezi. Postavljen je na nebeški vrh, ki je nad prepadom.
   Človek hrepeni po Bogu, a doživlja, da je zavržen. Vse trpljenje in stiske tega sveta niso nič v
   primerjavi s tem občutkom, v katerega je potopljen – občutek zavrženosti od Boga. Nihče ga
   ne more potolažiti. Čuti se osamljenega. Nikogar nima, ki bi ga branil. Svoj pogled dviga k
   nebu, a ve, da zaman – zanj je vse izgubljeno. Iz teme pada v še večjo temo. Dozdeva se mu,
   da je Boga za večno izgubil, tistega Boga, ki ga je tako ljubil. Ta misel mu povzroča
   nepopisno bolečino. Vendar se s tem ne želi pomiriti, poskuša se ozreti v nebo, vendar zaman
   – to mu zadaja še večjo bolečino.
   99 (47) Nihče ne more razsvetliti takšne duše, če jo Bog želi obdržati v temi. Živo in grozljivo
   čuti zavrženost od Boga. Iz njenega srca se trgajo boleči vzdihi, tako boleči, da jih noben
   duhovnik ne razume, če jih ni sam doživel. Poleg tega človek občuti še trpljenje od
   hudobnega duha. Satan se roga: »Vidiš, ali boš še naprej zvest? Zdaj imaš svoje plačilo, v naši
   oblasti si.« Satan ima le toliko oblasti nad človekom, kolikor mu Bog dopusti; Bog ve, koliko
   lahko zdržimo. – »Kaj imaš od tega samoodpovedovanja in od tega, da si zvest pravilu? Zakaj
   vsi napori? Od Boga si zavržen.« Beseda »zavržen« je kakor ogenj, ki prodira po vsakem
   živcu, skozi kosti in mozeg. Skoz in skoz prešinja vse bitje. Temu sledi vrhunec preizkušnje

   Človek nič več ne išče pomoči, zapira se vase in vse izgublja izpred oči, kakor da bi se vdal v
   trpljenje zavrženosti. To je stanje, za katero ne najdem besed. To je umiranje duše.
   Ko se mi je to stanje prvič približalo, me je moč svete pokorščine iztrgala iz njega. Učiteljica
   novink je bila tako preplašena nad mojim stanjem, da me je poslala k spovedi. Spovednik me
   ni razumel, nisem dobila niti sence tolažbe. Jezus, daj nam izkušenih spovednikov.
   Takoj ko sem povedala, da v duši trpim peklenske muke, mi je odvrnil, da ni zaskrbljen za
   mojo dušo, ker v njej vidi veliko Božjo milost. Od vsega tega nisem nič razumela, niti
   najmanjši žarek svetlobe ni prodrl v mojo dušo.
   100 Zdaj že čutim pomanjkanje telesnih moči in ne zmorem več svojih dolžnosti. Trpljenja ne
   morem več skriti, čeprav o njem ne zgubljam niti besede. Izdaja me bolečina, ki se odraža na
   mojem obrazu, in mati prednica mi je rekla, da k njej prihajajo sestre in ji pripovedujejo, kako
   jih moja zunanjost v kapeli navdaja z obžalovanjem, ker sem videti tako slabotna. Kljub vsem
   naporom človek ni v stanju, da bi prikril to trpljenje.
   101 Jezus, ti veš, kako človek ječi, ko je v stiskah, zavit v temo, a vendar hrepeni, koprni po
   Bogu kakor izsušena usta po vodi. Umira in vene. Umira in ne umre, to je – ne more umreti.
   Njegovi napori so nični, saj je v oblasti močne roke. (48) Zdaj prehaja pod oblast Pravičnega.
   Vsi zunanji napori odpovedo. Vse, kar ga obkroža, molči. Kakor umirajoči izgublja vse
   zunanje – tako je človek osredotočen pod oblast pravičnega, trikrat svetega Boga. Kakor da bi
   bil vekomaj preklet. To je največji trenutek in samo Bog lahko človeka tako preizkuša, ker
   samo on ve, da človek more to prestati. Ko je duša prešinjena s takšnim peklenskim ognjem,
   jo prevzema obup. Moja duša je izkusila tak trenutek, ko sem bila v celici sama. Ko se je
   začela pogrezati v obup, sem čutila, da umiram; vzela sem križ in ga v rokah krčevito stiskala.
   Takrat sem čutila, da se mi duša ločuje od telesa; kljub temu, da sem hotela oditi k
   predstojnikom, mi je zmanjkalo moči. Izrekla sem zadnje besede: »Zaupam v tvoje
   usmiljenje.« Zdelo se mi je, kakor da bi s tem Boga spodbudila k večji jezi. Zapadla sem v
   obup in samo od časa do časa se mi je iz duše izvilo bolestno, neutolažljivo ječanje. Duša v
   smrtnem boju – mislila sem, da bom ostala v tem stanju, ker se z lastnimi močmi ne bi mogla
   rešiti. Vsaka misel na Boga je povzročala nepopisno morje trpljenja. Kljub temu je v duši
   nekaj, kar koprni k Bogu. A njej se zdi, da je to le zaradi tega, da bi še bolj trpela. Spomin na
   nekdanjo ljubezen, s katero jo je obdajal Bog, je zanjo le nova oblika trpljenja. Njegov pogled
   prodira skozi dušo in vse v njej zgoreva pod tem pogledom.
   102 To stanje je trajalo precej časa, dokler ni ena od sester prišla v mojo celico in me našla
   napol mrtvo. Ustrašila se je in šla k učiteljici novink, ki mi je v imenu svete pokorščine
   ukazala, naj se dvignem s tal. Takoj sem začutila telesno moč, vstala sem, toda vsa sem
   drhtela. Učiteljica novink je hitro prepoznala stanje moje duše ter mi spregovorila o
   nepojmljivem Božjem usmiljenju in rekla: »Bodite brez skrbi, ukazujem vam z močjo
   pokorščine.« – Nakar je dejala: »Zdaj vidim, da vas je Bog poklical k veliki svetosti. Želi vas
   imeti pri sebi, ko dopušča takšne stvari in tako zgodaj. Ostanite zvesti Bogu, ker to je
   znamenje, da vas želi imeti visoko v nebesih.« Toda teh besed nisem razumela.

   http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Odgovori
   • Hvala says:

     8. novembra, 2022 at 21:08

     FAVSTINA JE REKLA, SAMO JEZUS VE, KOLIKO SEM TRPELA, KOT DA BI SE VRNILA Z DRUGEGA SVETA.

     DOŽIVLJALA JE PRAVE PEKLENSKE MUKE, KOT V PEKLU, STRAŠNA PREIZKUŠNJA OD BOGA, V KATERI PA NOBEDEN ČLOVEK NA SVETU NE MORE POMAGAT.

     NJENA DUŠA JE DOŽIVLJALA SMRTNO AGONIJO.

     Prepustimo Gospodu delovanje, ne glejmo z ČLOVEŠKIMI OČMI. BOG JE BOG, ČLOVEK A JE SAMO USTVARJENO BITJE, KI NE MORE UKAZOVATI BOGU IN ZAHTEVATI PO SVOJI ČLOVEŠKI MISELNOSTI.

     BOG ČISTI DUŠE. VSAKA DUŠA MORA BITI POPOLNOMA OČIŠČENA, ČE NE NE MORE PRITI V NEBESA; ALI TRPI NA TEM SVETU ALI NA ONEM, PRED BOGA NE MORE PRITI NOBEDEN “UMAZAN”. BOG JE TAKO SVET, DA VSAKA NAJMANJŠA PIKICA NA DUŠI MORA BITI OČIŠČENA.

     BOG JE TAKO SVET, DA NJEGOVA SVETLOBA, KI POSIJE V DUŠO , ZAGRNE VSE IN ČLOVEK MISLI, DA JE POPOLNOMA ODREZAN OD BOGA.

     Odgovori
10. Hvala says:

    8. novembra, 2022 at 20:25

    BOG PIŠE ZGODOVINO ZA VSAKEGA ČLOVEKA, BOG DOLOČA OBLAST, BOG VODI VSE!

    VSAKA OBLAST JE OD BOGA

    Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. 2 Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo. 3 Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo. Hočeš, da ne bi imel strahu pred oblastjo? Delaj dobro, pa boš imel od nje priznanje. 4 Oblast je namreč Božja služabnica tebi v dobro. Če pa delaš húdo, se boj! Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo (Rim 13,1-4).

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Rim+13%2C1-4&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Odgovori
    • Hvala says:

      8. novembra, 2022 at 20:26

      TISTI, KI SE UPIRA OBLASTI, SE UPIRA BOŽJEMU REDU!

      Odgovori