Članki za dušo

15.000 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   22. novembra, 2022 at 10:04

   Mati Terezija: Kdo je zame Jezus?

   Jezus je beseda, ki jo je treba razglašati.
   Jezus je resnica, ki jo je treba povedati.
   Jezus je življenje, ki ga je treba živeti.
   Jezus je ljubezen, ki jo je treba ljubiti.
   Jezus je veselje, ki ga je treba deliti z drugimi.
   Jezus je mir, ki ga je treba podarjati.
   Jezus je lačni, ki ga je treba nahraniti.
   Jezus je nagi, ki ga je treba obleči.
   Jezus je bolni, ki ga je treba zdraviti.
   Jezus je zavrženi, ki ga je treba zdraviti.
   Jezus je zavrženi, ki ga je treba sprejeti.
   Jezus je mali, ki ga je treba objeti.
   Jezus je slepi, ki ga je treba voditi.
   Jezus je nemi, ki mu je treba govoriti.
   Jezus je drogiranec, ki mu je treba pomagati.
   Jezus je zapornik, ki ga je treba obiskati.
   Jezus je tujec, ki ga je treba sprejeti.
   Jezus je ubogi, ki mu je treba priskočiti na pomoč.
   Zame je Jezus moje vse in nad vsem. Amen

   Molitev Svete Matere Terezije

   Odgovori
2. Miro says:

   22. novembra, 2022 at 9:46

   “Pazíte vendar, kako poslušate! Kdor namreč ima,
   se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo tudi to,
   kar se mu zdi, da ima.” (Lk 8,18)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES

   https://hozana.si/

   Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   22. novembra, 2022 at 9:15

   OTROK JE NAJVEČJI BOŽJI DAR DRUŽINI

   KAKŠNO JE BILO VESELO OZNANILO, KI GA JE PRINESEL JEZUS? BOG JE LJUBEZEN. BOG LJUBI TEBE. BOG LJUBI MENE. BOG JE USTVARIL TEBE IN MENE ZA VEČJE STVARI … DA BI LJUBILI IN BILI LJUBLJENI. NA SVETU NISMO LE ŠTEVILKE. IN ZATO JE ČUDOVITO SPOZNANJE, DA OBSTAJA ŠE NEROJENI OTROK, KI JE BOŽJI DAR. NAJVEČJI BOŽJI DAR DRUŽINI JE OTROK, KER JE SAD LJUBEZNI.

   Misel sv. Matere Terezije

   Odgovori
4. Miro says:

   21. novembra, 2022 at 17:51

   VSEVEDNI

   TA, KI JE ZASADIL UHO, DA BI NE SLIŠAL?
   TA, KI JE USTVARIL OKO, DA BI NE VIDEL?
   (Ps 94,9)

   Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=55&t=5#Vsevedni

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Miro says:

   21. novembra, 2022 at 17:49

   VDOVIN DAR – JEZUS JE V TEMPLJU IN GLEDA LJUDI, KI DARUJEJO. KO VIDI, KAKO BOGATI VELIKO DARUJEJO, POKAŽE, DA JE TA ŽENA DAROVALA VSE, KAR JE IMELA

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,1-4)

   Ozrl se je in videl bogate, ki so metali svoje darove v tempeljsko zakladnico. Videl pa je tudi neko siromašno vdovo, ki je vrgla vanjo dva novčiča, in je rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi. Vsi ti so namreč vrgli dar od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela za življenje.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+21%2C1-4&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Duhovna misel: Jezus je v templju in gleda ljudi, ki darujejo. Ko vidi, kako bogati veliko darujejo, pokaže, da je ta žena darovala vse, kar je imela. Po vzoru vdove bom več daroval za skupne potrebe in se v vsem zanesel na Boga. Gospod, hvala, ker me osvobajaš od navezanosti, da bom ob uporabi dobrin in darov vedno izkazoval prvo zaupanje tebi. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

   Božje usmiljenje, ki k popolnosti vodiš svete, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Miro says:

   21. novembra, 2022 at 17:43

   DAROVANJE DEVICE MARIJE

   21. NOVEMBRA PRAZNUJEMO DAROVANJE DEVICE MARIJE.

   Katoliški nauk o Mariji ali mariologija, kakor temu pravimo s tujo besedo, sloni glede bistvenih resnic na tem, kar so o njej zapisali evangelisti, predvsem evangelist Luka, ki je v prvem delu svojega evangelija opisal Gospodovo oznanjenje, njegovo rojstvo in otroštvo.

   Pri vseh teh dogodkih je odigrala pomembno vlogo njegova Mati. Poleg tistih knjig Svetega pisma, ki jih je katoliška Cerkev sprejela v svoj seznam ali kanon, pa so – malo pozneje kot te – nastali tudi drugi spisi s podobno vsebino, pa jih Cerkev smatra za apokrife, to je dvomljive spise, ki skušajo streči bolj človeški radovednosti kot pa božjemu razodetju, čeprav nekateri od teh vsebujejo tudi podatke iz zanesljivega izročila, ki je resnično.

   Med apokrifnimi spisi je zelo znan tako imenovani Jakobov protoevangelij, opis Marijine in Jezusove mladosti, nastal med letoma 130 in 140 po Kristusu. Ta spis o Mariji pripoveduje: ko je Marija dopolnila tri leta, sta jo starša Joahim in Ana pripeljala v tempelj, da bi izpolnila zaobljubo, ki sta jo bila naredila v času pred Marijinim rojstvom. Joahim in Ana sta bila namreč dolgo časa brez otrok, tako da bi jih, naravno gledano, sploh ne mogla več imeti. Podobno kot Ana, mati preroka Samuela, o kateri beremo v Prvi knjigi kraljev, je tudi Joahimova žena goreče molila, da bi dobila otroka; obenem pa se je zaobljubila, da ga bo darovala službi v templju. Molitev je bila uslišana in zdaj je bila obljuba izpolnjena. Prizor Marijinega darovanja so mnogi umetniki radi upodabljali. Po izročilu, na katero se sklicuje Jakobov protoevangelij, so tempeljski prostori postali Marijino prebivališče vse do dneva njene zaroke s sv. Jožefom.

   Ali mar Cerkev z bogoslužnim spominjanjem Marijinega darovanja potrjuje resničnost tega, kar je zapisano v Jakobovem protoevangeliju? Ko si bomo ogledali, kako je praznik Marijinega darovanja nastal, bomo videli, da to ni res. Povod za Marijin praznik 21. novembra je bila posvetitev bazilike Svete Marije Nove v Jeruzalemu 21. novembra leta 543. To je bila svoj čas ena najlepših cerkva v Jeruzalemu in stala je v bližini razvalin jeruzalemskega templja. V dušah jeruzalemskih vernikov in romarjev, ki so to veličastno baziliko obiskovali, je to obujalo spomin na nekatere zgoraj omenjene prizore, opisane v Jakobovem protoevangeliju. To je polagoma privedlo do tega, da so se 21. novembra vsako leto ob praznovanju obletnice posvetitve te cerkve spominjali tudi Marijinega darovanja v templju. Sčasoma se je spomin posvetitve bazilike spremenil v praznik Marijinega darovanja.

   Vzhodna Cerkev pozna ta praznik že proti koncu 7. stoletja in še danes spada med zelo slovesne praznike. Vsebina praznika je posvetitev, s katero se je Marija popolnoma darovala Bogu že od prvih trenutkov svojega zavestnega bivanja, pa naj je svoje otroštvo in mladost res preživela v območju templja ali pri svojih starših. Na Zahodu so ta praznik prvi sprejeli v Avignonu v Franciji leta 1372, ko so papeži prebivali tam. V vsej zahodni Cerkvi se je ustalil po letu 1585. Od tega časa dalje se je pobožnost v zvezi z Marijinim darovanjem še naprej širila. Mnoge redovne družine so si ta dan izbrale za obnavljanje svojih zaobljub – popolnega darovanja Bogu.

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/darovanje-device-marije

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   20. novembra, 2022 at 19:04

   MODRI

   MODREGA SRCA JE IN SILNE MOČI, KDO BI SE MU UPRL IN OSTAL CEL?
   (Job 9,4)

   Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=46&t=5#Modri

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Miro says:

   20. novembra, 2022 at 19:03

   KRISTUS KRALJ

   Piše: Ervin Mozetić

   DANES NAZNANJAMO EDINSTVENO ZMAGO, S KATERO JE JEZUS POSTAL KRALJ VEKOV, KRALJ ZGODOVINE, TOREJ SAMO Z VSEMOGOČNOSTJO LJUBEZNI, KI JE NARAVA BOGA, NJEGOVO LASTNO ŽIVLJENJE IN KI NIKOLI NE MINE. Z VESELJEM SI PODELIMO TO LEPOTO, DA IMAMO ZA KRALJA JEZUSA. NJEGOVO GOSPODOVANJE SPREMENI GREH V MILOST, SMRT V VSTAJENJE, STRAH V ZAUPANJE.

   Dokaj lahko bi bilo verjeti, da je Jezus Kralj vesoljstva in središče zgodovine, ne da bi za nas postal Gospod našega življenja. Vse to je zaman, če ga ne sprejmemo osebno in če hkrati ne sprejmemo njegovega načina kraljevanja. Pri tem nam pomagajo osebnosti, ki nam jih predstavlja današnji evangelij. Poleg Jezusa so še trije liki: ljudstvo, ki gleda; skupina, ki je blizu križa in hudodelec, križan zraven Jezusa.

   Najprej ljudstvo. Evangelij pravi, da je ‘stalo in gledalo’ (Lk 23,35). Nihče ni rekel nič, nihče se ni približal. Ljudstvo od daleč gleda, kaj se dogaja. Isto ljudstvo se je zaradi lastnih potreb gnetlo okoli Jezusa, zdaj pa je do njega na razdalji. Zaradi različnih okoliščin življenja, ali zaradi naših neuresničenih pričakovanj, imamo tudi mi skušnjavo, da zavzamemo razdaljo do Jezusovega kraljevanja, da ne sprejmemo čisto do konca pohujšanje njegove ponižne ljubezni, ki nadležno vznemirja naš jaz. Raje ostanemo ob oknu, ob strani, kot pa, da bi se približali in mu bili bližnji. Toda sveto ljudstvo, ki ima Jezusa za Kralja, je poklicano hoditi po poti njegove konkretne ljubezni, se vprašati – vsakdo, vsak dan: Kaj me ljubezen prosi, kam me žene? Kakšen odgovor dajem Jezusu s svojim življenjem?

   Zatem je druga skupina, v kateri so različne osebnosti: poglavarji ljudstva, vojaki in hudodelec. Vsi ti se Jezusu posmehujejo. Na enak način ga izzivajo: ‘Reši samega sebe!’ Ta skušnjava je hujša od tiste, ki jo ima ljudstvo. Tukaj skušajo Jezusa, kakor ga je skušal na začetku hudič, da bi se odpovedal kraljevanju na Božji način in bi to počel z logiko tega sveta: ‘Stopi s križa in porazi sovražnike!’ Če je Bog, naj pokaže moč in superiornost! Ta skušnjava je direkten napad na ljubezen: ‘Reši sebe’; torej ne druge, temveč sebe. Prevlada torej jaz z vso svojo močjo, s svojo slavo, s svojim uspehom. Ta skušnjava, prva in zadnja v evangeliju, je najhujša. Toda pred tem napadom na njegov način bivanja, Jezus ne govori in ne odreagira, ne brani se, ne skuša prepričati, ne zagovarja svojega kraljevanja. Še naprej ljubi, odpušča, preizkušnjo živi po Očetovi volji, z gotovostjo, da bo ljubezen obrodila sadove.

   Da bi sprejeli Jezusovo kraljevo dostojanstvo, smo poklicani bojevati se proti tej skušnjavi ter usmeriti pogled na Križanega, da mu postanemo vedno bolj zvesti. Kolikokrat pa smo nasprotno med nami iskali potešitev gotovosti s ponudbami sveta. Kolikokrat smo bili skušani, da bi stopili s križa. Privlačna moč oblasti in uspeha se nam je zdela lahka in hitra pot za razširjanje evangelija. Tako smo hitro pozabili, kako deluje Božje kraljestvo. Usmiljenje, ki nas je pripeljalo do srca evangelija, nas opominja, naj se odpovemo navadam in razvadam, ki ovirajo služenje Božjemu kraljestvu in da najdemo svojo smer samo v večnem in ponižnem Jezusovem kraljevanju in ne v prilagajanju na začasno slavo in menjajočo se oblast vsakega časa.

   V evangeliju pa se pojavi še ena osebnost, ki je še bliže Jezusu. To je hudodelec, ki prosi Jezusa rekoč: ‘Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!’ Ta človek, ki je preprosto samo gledal Jezusa, je verjel v njegovo kraljestvo. Ni se zaprl vase, temveč se je s svojo prtljago, s svojimi grehi, s svojim gorjem, obrnil na Jezusa. Prosil je, naj se ga spomni, in je doživel Božje usmiljenje: ‘Danes boš z menoj v raju’. Bog se nas takoj, ko mu damo priložnost, spomni. Pripravljen je popolnoma in za vedno izbrisati greh, saj si njegov spomin ne zapomni storjeno zlo in mu niso vedno pred očmi prizadejane mu žalitve, kot velja za naš spomin. Bog nima spomina za greh, temveč za nas, za vsakega od nas, njegovih ljubljenih otrok. In verjame, da je vedno možno začeti znova, ponovno vstati.

   Prosimo tudi mi za dar tega odprtega in živega spomina. Prosimo za milost, da ne bomo nikoli zaprli vrata sprave in odpuščanja, temveč da bomo znali iti onkraj zla in razhajanj ter tako odpirali vsako možno pot za upanje. Kakor Bog verjame v nas neskončno onkraj naših zaslug, tako smo tudi mi poklicani širiti upanje in dati priložnost drugim. Iz prebodene strani Vstalega izvirajo vse do konca časov usmiljenje, tolažba in upanje.

   Naj nas spremlja Marija, ki je tudi bila blizu križa. Ona nas je tam rodila kot nežna Mati Cerkve in želi vse zbrati pod svoj plašč. Ona je pod križem videla, kako je hudodelec prejel odpuščanje in je sprejela Jezusovega učenca za svojega sina. Ona je Mati usmiljenja in če njej zaupamo vsako naše stanje, vsako našo molitev, v njenih usmiljenih očeh ne bo ostala brez odgovora.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/2022/11/20/kristus-kralj/

   Odgovori
9. janez says:

   20. novembra, 2022 at 16:46

   PRAVIČNOST KAJ JE TO?

   Pravičnost je družbeno in pravno postavljena umetna prisila zakonskih norm, ki močne veže na sprejeta zakonska pravila, slabotne pa varuje pred kršitvijo veljavnih pravil.
   FRAN definicija: Pravičen je človek, ki ravna v skladu z določenimi normami, priznanimi načeli ter upošteva resnico, dejstva in ravna v skladu z moralnimi in drugimi priznanimi načeli brez apriornih sodb in stališč.

   Na različnih področjih človeškega življenja je treba doseči neko družbeno pravičnost, po meri in pameti človeka. Vendar to je človeško gledanje in ne Božje. V gospodarskem ali finančnem smislu je to npr. pravična porazdelitev bogastva med člani družbe, zmernost cen in pravičnost v smislu pogodbe znana kot lastniški kapital, pravično sojenje glede na pravne norme in resnico, ki je podprta in dokazana z dokazi itd. Pomembno je tudi poudariti, da je na področju vere pogosto tudi uporaba koncepta, ki nas zadeva. Natančneje, v okviru katoliške cerkve je npr. uveljavljeno načelo pravičnosti, ki naj bi se nanašalo na uporabo Biblije kot Božjega zakona vernikom z jasnim ciljem, da lahko oseba reši svojo dušo, če dela in živi po Božjih postavah in Evangeliju in veruje v Boga.

   Poglejmo nekaj Božjih vrstic, ki govorijo o Božji pravičnosti

   »Kajti molj jih bo požrl kakor obleko, črv jih bo razjedel kakor volno, moja pravičnost pa ostaja na veke, moje odrešenje od roda do roda.« (Izaija 51,8) »Govoril nisem na skrivnem, v kakšnem temnem kotu zemlje. Nisem rekel Jakobovim potomcem: »Iščite me v zmešnjavi!« Jaz, GOSPOD, govorim pravičnost, oznanjam, kar je prav.« (Izaija 45,19) »Povzdignite svoje oči proti nebu, ozrite se navzdol na zemljo, kajti nebo bo izginilo kakor dim, zemlja bo razpadla kakor obleka in njeni prebivalci bodo preminili kakor mušice. Moje odrešenje pa ostaja na veke, moja pravičnost ne bo prenehala.« (Izaija 51,6) Bog ves čas hrepeni za odnosom pravičnosti s človekom. Hrepeni, da bi človek živel, kakor je prav, saj bi tako lahko živel v polnosti. Prisluhnite, kako goreče Bog želi človeku dobro: »O da bi bil pazil na moje zapovedi! Tedaj bi bil tvoj mir kakor reka, tvoja pravičnost kakor morski valovi.« (Izaija 48,18).

   Pravičnost: »Tisti, ki prejemajo obilje milosti in daru pravičnosti, bodo KRALJEVALI V ŽIVLJENJU po enem, Jezusu Kristusu. Rimljanom 5:17«.

   Evangelij po Mateju, Mt 5,20-26
   » Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.” Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu raká, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče norec, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.”
   Mt 5,20-26

   Človek skuša uveljaviti svoj prav. Človek ni hotel poslušati Boga in je bil uporniški v zgodovini. »Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot …« (Izaija 53,6). Človek si je »vzel pravico«, da določa svoj PRAV. »Marsikatera pot se zdi človeku prava, njen konec pa so poti smrti.« (Pregovori 14: 12).

   Velika Božja milost je, da Gospod nad uporniškim človekom ne obupa in ga ne pusti na njegovih poteh večne smrti! Božja roka milosti se nenehno steguje k njemu. »Dal sem se poiskati tistim, ki niso po meni spraševali, dal sem se najti tistim, ki niso po meni poizvedovali. Rekel sem: »Glejte, tu sem, glejte, tu sem!« narodu, ki ni klical mojega imena. Ves dan sem iztegoval svoje roke proti upornemu ljudstvu, kajti to hodi po poti, ki ni dobra, po svojih lastnih mislih …« (Izaija 65: 1-2).

   Človekova samopravičnost je poskus človeka da bi vpeljal neko svojo pravičnost po svoje.
   Jezus, ki je Resnica, je ljudem, ki so se naslanjali na postavo, da bi po njej dosegli pravičnost, razodel, da po postavi pravičnosti ne more doseči nihče. »Kajti povem vam (Jezus): Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« Matej 5,20.

   Ne glede na to, kako so se trudili izpolnjevati postavo, so se pismouki, farizeji in drugi naslanjali le na svoja dobra dela. Ta pa so pred Bogom kakor umazana cunja. Gospod namreč gleda na misli in hotenja srca, ta pa so bila v hudem. Zato je Gospod Jezus take imenoval pobeljeni grobovi, ki se lepšajo le od zunaj, znotraj pa so polni mrtvaških kosti – brez Božjega življenja. Postava v teh ljudeh ni storila to, za kar je bila dana. Ni jih pripeljala do spoznanja grešnosti, ampak so na njenih določilih gradili »lastno pravičnost«. Gospod Jezus jim je ob vsaki priložnosti skušal odkriti njihovo hinavščino. Samopravičniška drža človeku preprečuje, da bi sprejel Božji dar. Samo oseba, ki spozna svojo popolno nemoč in prodanost grehu, lahko v celoti ceni in sprejme Božji dar rešitve. Takšni so bili na primer cestninarji in prostitutke. Vedeli so, da so krivi in da nimajo nič, s čemer bi se lahko odkupili. »Vse ljudstvo, ki ga je slišalo, in tudi cestninarji so priznali Božjo pravičnost, kajti dali so se krstiti z Janezovim krstom.« (Luka 7,29).

   Postava ali zakon sta od človeka zahtevala pravična dejanja. A človek teh dejanj nima, saj je v njem grešna narava, ker je človek nepopoln. Postava je razkrila človekovo popolno nezmožnost, da bi bil pravičen ali da bi delal pravično iz svojih moči. Človek rabi Božjo milost! Božja pravičnost je zahtevala pravično življenje za odkupitev človeka. A takega med ljudmi ni. Če bi se s to sodbo končalo Božje dejanje, bi bili vsi ljudje popolnoma brez upanja. Večno zaklenjeni v smrt! Božja beseda odklene upanje: Plačilo za greh je namreč smrt. Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. (Rimljanom 6:23).

   Gospod Jezus, kralj pravičnosti, je začel svoje rešilno poslanstvo na zemlji z oznanilom, da je skupaj z Njim prišla vladavina Nebeškega kraljestva. To kraljestvo je neznansko močnejše od vladavine zla, ki je s padcem človeka v greh zajela ves svet. Božje kraljestvo je kraljestvo pravičnosti, ki vlada s pravico od znotraj navzven. Zato je Jezus vabil: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« Matej 6,33. Božji evangelij ali dobra novica kraljestva se glasi: »Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost (Tj. pravičnost, ki prihaja od Boga), iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere.« (Rimljanom 1: 16, 17)

   »Izrael pa, ki je iskal postavo pravičnosti, ni prišel do tega. Zakaj ne? Zato, ker pravičnosti ni pričakoval iz vere, temveč je mislil, da jo bo dosegel iz del.« (Rimljanom 9: 31, 32). »Ker namreč niso poznali Božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se niso podredili Božji pravičnosti.« (Rimljanom 10,3). Nihče torej, ki misli, da bo sam dosegel pravičnost, je ne doseže.

   Sad Božje pravičnosti Božja beseda je popolnoma jasna, da Bog od nas ne pričakuje naše pravičnosti. Ljudje je v Božjih očeh nimamo in do nje sami ne moremo priti, ne glede na to, kako iskreno in goreče se trudimo. Tu vsaka religija poklekne. Še več, bolj ko se trudimo za lastno pravičnost, glasneje govorimo Bogu, da je Kristusova žrtev za nas zaman. Božja pravičnost se daruje zastonj vsakemu, ki veruje v Kristusovo delo rešitve in ga sprejme. Vsakemu, ki je rojen od zgoraj, iz Boga. Tu moramo poudariti, da je nanovo rojen naš duh. Naš novi človek, v Bogu ustvarjen v pravičnosti, je v duhu. »… in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.« (Efežanom 4,24). Naša duša (misli, razum in čustva) in telo nista prerojena. Zato se naša dejanja in nasploh življenje navzven avtomatično ne usklajujejo z Božjo popolno voljo (z Njegovim popolnim življenjem), če se ne naučimo živeti po Duhu oziroma biti vodeni po Duhu. »Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo.« (Galačanom 5: 16-18).

   Božji Duh nas vodi in vzgaja, da živimo (mislimo, govorimo in ravnamo) v skladu z Božjo pravičnostjo, ki je v nas. Ko se odločamo po Božji naravi v nas, rojevamo sad Njegovega življenja v nas – torej sad pravičnosti. Pri Bogu je Ljubezen, Modrost in Pravičnost, ki jo s človeško pametjo ne razumemo in ne zmoremo izvajati v življenju. Z Božjo Pomočjo, pa je za ljudi mogoče vse.

   Addendum:
   Ogroža nas vojna v Ukrajini in drugod po svetru, ogrožajo nas razne bolezni in koronavirus in veliko ljudi je zbolelo pri nas in v svetu, kjer je umrlo veliko zdravnikov, duhovnikov in obolelih ljudi. Ljudje so marsikje trenutno doma na čakanju in mnogi so brezposelni, brez dohodka in ne vedo, kdaj se bodo spet odprla podjetja in zagnala proizvodnja. Brez dohodka družine težko živijo. Veliko delodajalcxev danes išče delavce brezuspešno. Nekje stojijo tovarne, ker ni materiala, delov in energije za proizvodnjo. Veliko zdravstvenega osebja je izčrpanih in delajo preko svojih zmožnosti. Marsikdo je zdaj izgubil osebnega družinskega zdravnika in ostal brez zdravstvene oskrbe. V domovih za starejše je veliko obolelih in nekateri starostniki so umrli, ker jih niso takoj premestili na zdravljenje v negovalne bolnice. Ljudje smo utrujeni od negotovega stresnega življenja in želimo, da bi nam Bog odrešil vseh težkoč in preizkušen in nam pomagalj. Ko se končuje delovni dan smo dostikrat nemirni, utrujeni in nas pogosto bremenijo vse misli in skrbi, ki so se zgodile čez dan. Težko je v miru zaspati in skleniti dan, zato molimo in prosimo ponižno Boga za odrešitev in Pomoč. Ker ne moremo kar tako opustiti možganske aktivnosti, nas to pripelje celo do nezmožnosti spanja. Ko nas doleti taka situacija, je najbolje, da se izročimo v Božje roke in prejeli bomo Tolažbo in Njegov mir. Eden od načinov za to je molitev spodnjega psalma. Psalmist se Bogu zahvaljuje za blagoslove, ki jih je prejel, in se zanaša Nanj, vedoč, da je pri njem varen. To je eden od najpomembnejših ključev za iskanje miru v našem življenju. Če ne moremo zaupati Bogu in njegovemu načrtu za naše življenje, nikoli ne bomo živeli resnično v miru. Zaupajmo Bogu, molimo in prosimo k Njemu in z Vero v Njega nas bo uslišal. Prosimo Boga za Ljubezen in Božji Mir, da se v Njem Umiri naše srce. Prosimo Gospod in nam pomagaj, da se ne okužimo ter odvzemi od nas koronavirus. Naj nam cepiva pomagajo k uspešnom preventivi, da ne bodo ljudje zbolevali in umirali zaradi koronavirusa. Pomagaj nam Gospod, da bodo prenehale vojne v svetu in da bo spet zavladal Božji Mir; da bodo imeli delavci kruh in zaposlitev ter dohodek za preživljanje družin! Da bomo delali in molili in se Ti Gospod voreče Zahvaljevali za vse Milosti! Pridi k nam Gospod Bog in nam Pomagaj, da se bo po Tvoji Milosti in Usmiljenju vse prav Uredilo! Naj Pride k nam Božje kraljestvo Usmiljenja, Dobrote in Ljubezni!
   Amen.

   Kadar te kličem, mi odgovori, Bog moje pravičnosti !
   V stiski si mi odprl širjave,
   izkaži mi milost, usliši mojo molitev.
   Mnogi pravijo: “Kdo nam bo dal videti dobro ?”
   Dvigni, Gospod, nad nami svetlobo svojega obličja !
   Dal si več veselja v moje srce
   kakor v času, ko je obilje njihovega žita in vina.
   V miru bom hkrati legel in spal,
   saj ti sam, Gospod, me pustiš varno prebivati.
   (Ps 4,2.7¬–9)

   Tvoje Milosti Gospod bom Vedno Opeval in se Ti Zahvaljeval!

   Odgovori
10. Miro says:

    20. novembra, 2022 at 10:09

    Božjo besedo poslušajmo s srcem, da nas bo spreminjala!

    BOŽJA BESEDA ZA DANES

    https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori