Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

12.030 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    SVETNIKOVA MISEL O SVETI EVHARISTIJI

    VSE VESOLJE NI VREDNO NIČ V PRIMERJAVI S TEM BOGOM – MOJIM! – V VOTLINI,
    KJER SE JE HOTEL RODITI, IN V NOROSTI LJUBEZNI SVETE EVHARISTIJE.

    (sv. Jožef Marija Escriva de Balaguer)

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  2. Miro says:

    EVANGELIČAN, KI JE V MEDŽUGORJU STOPIL NA NOVO POT: “MOJEMU OČETU SO REKLI, DA SEM HUDIČ” (Aleteia)

    ANTONIJEVA ZGODBA JE ZGODBA O BOŽJEM USMILJENJU

    Antonio, star 22 let, doma iz Catanie na Siciliji, se je rodil in odraščal v evangeličanski družini. Njegovo otroštvo in mladostništvo sta bila zaznamovana s strahom in trpljenjem. Oče je bil odvisnik od drog in je na svojo ženo in otroke stresal vso svojo agresivnost.

    DROGE IN IGRE NA SREČO

    Že v prvih letih skupnega življenja je začel jemati kokain, piti in se vdajati igram na srečo. S tem je ženi povzročal veliko trpljenja, vendar ga zaradi ljubezni, ki jo je čutila do njega, ni nikoli zapustila.

    ŽIVLJENJE V STRAHU ZARADI NASILNEGA OČETA

    Antonio je živel v strahu. Zanj so bili prazniki najtežji dnevi, preživljal jih je v strahu in stalni zaskrbljenosti.

    “Spominjam se, kako so moji sošolci v osnovni šoli pričakovali nedeljo, da so lahko čas preživljali s svojo družino, jaz pa sem se nedelje najbolj bal in jo pričakoval s tesnobo. Ob nedeljah namreč moj oče ni delal in je bil ves dan doma. In to je pomenilo nasilje do mame, mene in mojih bratov.”

    DRUŽINA JE DOŽIVELA VSTAJENJE

    Antoniova zgodba je je zgodba o križu, a tudi zgodba o vstajenju, ki priča, kako močno je Božje usmiljenje, ki deluje v našem življenju, tudi ko se tega ne zavedamo.

    Več o Antonijevi življenjski zgodbi na:
    https://si.aleteia.org/2022/09/17/evangelican-ki-je-v-medzugorju-stopil-na-novo-pot-mojemu-ocetu-so-rekli-da-sem-hudic/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  3. Miro says:

    BI NAPISALI PIKER KOMENTAR NA OBJAVO OSEBE, ZA KATERO BI VEDELI, DA JE TO NJEN ZADNJI DAN ŽIVLJENJA?

    BI BILI LJUBOSUMNI NA OSEBO, ZA KATERO BI VEDELI, DA PREŽIVLJA SVOJO ZADNJO NOČ?

    »V zadnjem času imam kar veliko pogrebov. Ko odhajajo naši dragi, so to žalostni, a tudi upanja polni trenutki, obarvani s hrepenenjem, da se bomo z njimi znova srečali v nebesih. Vsekakor pa sem prepričan, da bilo naše delovanje na Zemlji drugačno, če bi se vsako minuto življenja zavedali dragocenega reka Delaj, kot da bi živel večno, moli, kot da bi umrl jutri.

    Kako drugače bi se obnašali do osebe – našega bližnjega, člana družine, prijatelja, znanca ali neznanca –, če bi vedeli, da je današnji dan njegov zadnji ali da ima do konca življenja celo zgolj še nekaj ur? Tudi o tem razmišljam v 101. vlogu,« pojasnjuje župnik Martin Golob.

    https://si.aleteia.org/2022/12/02/bi-napisali-piker-komentar-na-objavo-osebe-za-katero-bi-vedeli-da-je-to-njen-zadnji-dan-zivljenja/

  4. Miro says:

    SVOBODA, POSTAVA IN VEST

    BOG JE HOTEL SVOBODO, DA BI ČLOVEK BREZ PRISILE ISKAL SVOJEGA STVARNIKA IN ODREŠENIKA.

    Piše: Ángel Rodríguez Luño

    SVOBODA BOŽJIH OTROK

    Človeška svoboda ima več razsežnosti. Svoboda kot odsotnost prisile je svoboda človeka, ki lahko navzven stori to, kar se je odločil storiti, brez vsiljevanja ali oviranja s strani zunanjih dejavnikov; v tem smislu govorimo o svobodi izražanja, o svobodi združevanja itd. Svoboda izbire ali psihološka svoboda pomeni odsotnost notranje potrebe po tem, da bi izbrali to ali ono; ne nanaša se na možnost nekaj narediti, temveč na to, da se človek samostojno odloči, brez da bi bil podvržen nekemu notranjemu determinizmu. V moralnem smislu pa se svoboda nanaša na zmožnost človeka, da pritrdi in ljubi tisto dobro, ki je predmet svobodne volje, brez da bi ga zasužnjevale neurejene strasti in greh.

    Bog je hotel človeško svobodo, da bi človek »sam od sebe iskal svojega Stvarnika, se ga svobodno oklepal in prišel na ta način do dovršene in blažene popolnosti. Človekovo dostojanstvo torej zahteva, da se pri svojih dejanjih ravna po zavestnem in svobodnem odločanju, to se pravi osebnostno, iz notranje pobude in iz notranjega nagiba, ne pa pod vplivom slepega notranjega gona ali zgolj pod pritiskom zunanjega siljenja. Táko dostojanstvo pa doseže človek tedaj, če se osvobodi vsake sužnosti strastem in v svobodnem odločanju za dobro hodi za svojim ciljem ter si z učinkovito in preudarno vnemo priskrbi za to primerna sredstva.«[1]

    Svoboda od prisile, od notranje nujnosti in od neurejenih strasti, z eno besedo, polna človeška svoboda vsebuje visoko vrednost, kajti samo ta omogoča človeku ljubezen (svobodno pritrditev) do dobrega, ker je dobro, in zaradi tega tudi ljubezen do Boga, ki je najvišje dobro; to je dejanje, s katerim človek posnema božjo ljubezen in doseže cilj, za katerega je bil ustvarjen. V tem smislu trdimo, da je »resnična svoboda odlično znamenje bogopodobnosti v človeku.«[2]

    Sveto pismo obravnava človeško svobodo z vidika odrešenjske zgodovine. Zaradi prvega padca je svoboda, ki jo je človek prejel od Boga, postala podvržena sužnosti greha, čeprav ni popolnoma propadla (prim. Katekizem, 1739-1740). Po svojem zmagoslavnem križu, ki ga je oznanjala in napovedovala ekonomija stare zaveze, »je Kristus pridobil odrešenje za vse ljudi. Odkupil jih je od greha, ki jih je zasužnjeval« (Katekizem, 1741). Samo tako, da sodeluje z milostjo, ki jo Bog daje po Kristusu, lahko človek uživa polno svobodo v moralnem smislu: »Za svobodo nas je oprostil Kristus« (Gal 5,1, prim. Katekizem, 1742).

    Človek ima zmožnost grešiti, vendar se Bog ni odpovedal temu, da ga ustvari kot svobodno bitje. Človeške oblasti morajo svobodo spoštovati in ne smejo nalagati več omejitev, kot jih zahtevajo pravični zakoni. Istočasno pa ne smemo pozabiti, da za to, da bi bile odločitve dobre, ni dovolj, da so svobodne, in da šele v luči ogromne vrednosti, ki jo ima svobodna pritrditev dobremu s strani človeka, postane razumljiva etična zahteva po spoštovanju tudi njegove zmotljive svobode. (uvodni del prispevka)

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-26-svoboda-postava-in-vest/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  5. Hvala says:

    NAUK O PROMISKUITETI , KI SE PRENAŠA IZ GENERACIJE NA GENERACIJO (nadaljevanje iz knjige -Kako ozdraviti rodovne korenine ):

    Naslednji drobec informacije sem dobil leta 1979, pravi pater DEGRANDIS , ko sem skupaj z neko črnko delal na področju NOTRANJEGA OZDRAVLJENJA. Ona in njene sestre so bile v težavah, kadar koli so se pojavile v javnosti. MOŠKI SO SE OZIRALI ZA NJIMI BOLJ, KOT BI BILO NORMALNO PRIČAKOVATI.

    Vse so bile dobre katoličanke in bile so res dobrega videza, vendar so moške privlačile močneje, kot je navadno, pravi pater. TEMU PODROČJU SMO ŠE POSEBNO NAMENILI MOLITEV.

    V molitvi s to žensko sem videl nekaj, pravi pater, ZA KAR SEM MISLIL, DA JE LADJA S SUŽNJI. KER JE BILA ZRELA KRŠČANSKA VODITELJICA IN JE RAZUMELA PROCES NOTRANJEGA OZDRAVLJENJA, SEM GA Z NJO NADALJEVAL V GLOBINO. “ALI KAJ VIDIŠ”, sem jo vprašal pravi pater. Odgovorila je: “VIDIM LADJO S SUŽNJI. Ko je začela opisovati , kaj se dogaja, sem tudi jaz to videl v svojem umu. Iz oblike ladje in vrste oblačil sem sklepal, da “vidiva ” čas suženjstva.

    Črna ženska je opisala žensko, za katero je začutila, da je njena prednica. TUDI JAZ SEM JO HKRATI Z NJO VIDEL V VIDENJU, pravi pater. Okrog glave je imela zavezano rdečo ruto in je bila očitno zelo svobodna v spolnem obnašanju.

    SPRAŠEVALA SVA SE, ALI JE PROMISKUITETA PREHAJALA IZ GENERACIJE V GENERACIJO. Pretehtala sva možnost, da je bila nerazložljiva pozornost moških stranski učinek promiskuitetnega ravnanja njene prednice.

    PROCES OZDRAVLJENJA: Pri vizualizaciji sva pripeljala prednico sužnjo v ljubečo in odpuščajočo NAVZOČNOST JEZUSA KRISTUSA IN PREREZALA NEGATIVNE VEZI MED ŽIVIMI IN MRTVIMI. V MESECIH, KI SO SLEDILI, JE TA ŽENA IZKUSILA OZDRAVLJENJE V SVOJEM ŽIVLJENJU IN ŠE POSEBEJ V SVOJEM ZAKONU.

    PREGLED OPRAVLJENIH KORAKOV: Še enkrat preglejmo korake, ki sva jih naredila, pravi pater. SVETI DUH JE V VIDENJU RAZODEL TO, O ČEMER SVA BILA PREPRIČANA, DA JE KORENINA NENAVADNE POZORNOSTI DO MOŠKIH. V VIZUALIZACIJI SVA PRINESLA GREŠNO PREDNICO K JEZUSU IN PREREZALA VEZI Z GREŠNIM SOZAROTNIŠTVOM (loyalty) MED PREDNICO IN ČRNO ŽENO.

    ZGODBA ZARISUJE FASCINANTNO PODOBO, KAKO LAHKO VEDENJSKI VZORCI NAPREDUJEJO PO DRUŽINSKEM DREVESU IN DELUJEJO PO NAČELU VZROKA IN POSLEDICE.
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ja, samo se ne bo nič uredilo, ne življenje v družbi, ne v zakonu, ne v družini kot nekateri mislijo še sedaj. VEDNO JE POTREBNO POISKATI KORENINO ZLA, JEZUS JE TISTI, KI OZDRAVLJA.

    Tudi alkoholizem pri prednikih prihaja na potomce. PRI MOLITVAH ZA OSVOBODITEV BO SVETI DUH POKAZAL KORENINO ZLA.

    Lahko tudi razmišljamo, kako nepravično smo mogoče včasih obsojali ljudi zaradi alkoholizma, zaradi neprimernega vedenja, ostalih odvisnosti, nenormalnega obnašanja itd, itd….JEZUS BO VSE NA SODBI RAZKRIL.

    ZAKONSKI ODNOSI, ODNOSI V DRUŽBI- TO JE V SLUŽBI, MED SOSEDI itd, SE BODO POPOLNOMA IZBOLŠALI KO BO DRUŽINSKO DEBLO OZDRAVLJENO, NEKATERIH BOLEZNI NE BO VEČ, TUDI ODVISNOSTI NE VEČ. TAKA DRUŽINA BO ZADIHALA NORMALNO V ŽIVLJENJE-NE BO VEČ KLAVRNO ŽIVOTARILA ZARADI PRITISKA PREDNIKOV IN JEZUS BO PODELJEVAL VSE VRSTE BLAGOSLOVOV.

    Potrebno bo pa veliko delati: MOLITI ZA VSAK ROD POSEBEJ, PRI NEDELJSKI SVETI MAŠI DAROVATI V KELIH JEZUSOVE KRVI PREDNIKE PO PLAMENU LJUBEZNI SVETE MATERE MARIJE, DELATI POKORO ZA PREDNIKE, PREJEMATI SVETO EVHATISTIJO, MOLITVE ZA OSVOBODITEV, TUDI URADNA MOLITEV EXORCISTA itd…

    • Hvala says:

      PATER DEGRANDIS pravi:

      Navesti želim p. Johna Hamscha, ki je v delu OZDRAVLJENJE VAŠIH RODOVNIH KORENIN spregovoril o tej tematiki:

      “DRUŽINE SO GRADNIKI DRUŽBE. KOT OSNOVNI NARAVNI DRUŽBENI SKUPKI IMAJO POSEBNO VLOGO V BOŽJEM NAČRTU UKREPOV, KI PRIZADEVAJO SKUPINE.

      KER DRUŽINE TVORI SVETA VEZ ZAKONA, NA POSEBEN NAČIN PADEJO POD NJEGOVE UKREPE.

      POGOSTI BLAGOSLOVI, KI SO V STARI ZAVEZI PRIŠLI NA DRUŽINE, KI SO SPOŠTOVALE BOGA, TO JASNO POKAŽEJO NA ZUNANJIH STVAREH, KOT SO BOGASTVO, DRUŽBENI STATUS IN CELO ZDRAVJE.
      ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

      TODA ŠE BOLJ POMEMBNO, STVARI, KI SO NOTRANJE DRUŽINI, ODSEVAJO PRIVRŽENOST ČLANOV DRUŽINE BOGU IN NJEGOVI POSTAVI.
      ——————————————————————————————————————————————

      KO TOREJ DRUŽINA HREPENI PO TEM, DA BI ŽIVELA SKUPAJ V NESEBIČNI LJUBEZNI IN DA BI NJENI ČLANI SKUPAJ ČASTILI BOGA V SLAVLJENJU, ZAHVALJEVANJU IN ZAUPANJU , BODO NJENI ČLANI POZNALI ZADOVOLJSTVO IN HARMONIJO.
      …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

      ČE TA PODROČJA ZANEMARJAJO ALI SO GLEDE NJIH NEPOSLUŠNI, BODO IZKUSILI BOŽJO SODBO NEGATIVNO, SAJ BODO DOMA NAVZOČI PREPIR, LJUBOSUMJE, NEZVESTOBA, SUMNIČENJE, NESREČA, ZAKONSKA NESLOGA, PORUŠENI ZAKONI, UPORNIŠTVO IN NEPOSLUŠNOST PRI OTROCIH, KREGANJE, ODVISNOST, SPORI S TAŠČO IN TASTOM, itd………

      ———————————————————————————————————————————————

      POZNEJŠI RODOVI LAHKO V POLNOSTI IZKUSIJO MOČ BOŽJE SODBE NAD SKUPNIM DELOVANJEM PREJŠNJEGA RODU.

      ČE SE NASLEDNJI RODOVI PO SVOJI SVOBODNI VOLJI ODLOČIJO, DA BODO PONOVILI VZORCE SVOJIH STARŠEV ALI PREDNIKOV, NE SAMO INDIVIDUALNO, AMPAK TUDI KOT SKUPINA PREVZEMAJO ODGOVORNOST ZA TO, KAR SE JE DOGAJALO ŽE PREJ.
      ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

      PRI POSLUŠNOSTI BOGU ALI ZAVRAČANJU BOGA TI VZORCI SETVE IN ŽETVE NISO SAMO OSEBNI POJAV, AMPAK POJAV, KI PREČKA GENERACIJE.
      ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

      GENERACIJE SO MED SEBOJ TAKO TESNO POVEZANE, DA ENA GENERACIJA SEJE IN DRUGA ŽANJE-PRI ČEMER ŽEVET VČASIH RASTE POČASI ALI CELO “PRESKOČI ” GENERACIJO ALI DVE…”
      …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

      IN VENDAR, “—CELO EN SAM ČLAN DRUŽINE JE LAHKO BOŽJE ORODJE V ODREŠITVI VSEH DRUGIH V TEM DRUŽINSKEM DREVESU ALI V TEJ HIŠI”.

      :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

      To sem posebej napisala, ker sem zaznala, da nekateri ne verjamejo v to, BOG BO SODIL O VSEM IN TUDI O TEM, KAR JE NEKDO DOBREGA OPUSTIL ZA DRUGE, TO JE ENO NAJVEČJIH DEL ZA REŠITEV DRUŽINE, PREDNIKOV, ZA GENERACIJE NAZAJ IN NAPREJ, KI IMA VPLIV NA CELOTNO DRUŽBO IN SVET. TO LAHKO OPRAVI SKUPAJ Z JEZUSOM TUDI SAMO EN ČLAN DRUŽINE.

      • Hvala says:

        Kot že rečeno, velikokrat sem poskušala POVEDATI da BOG POVE NAČRT ČLOVEKU NE PA DA BO ČLOVEK ISKAL RAZNA DELA IN NAČRTE MIMO BOGA. Mogoče ni zvenelo včasih najbolj razumljivo,
        vendar nobeden od vseh nas NI PRIŠEL SLUČAJNO na ta portal, AMPAK GA JE POSLAL BOG DA OPRAVI DOLOČEN NAMEN, KI GA JEZUS ŽELI. MI MORAMO GLEDATI KAJ ŽELI JEZUS, NE KAJ MI ŽELIMO!

        ZA VSAKEGA IMA PRIPRAVLJENO ŽIVLJENJSKO NALOGO, KI NAJ JO OPRAVI, ČE JE PONIŽEN IN POSLUŠEN BOGU.

        Če pa kdo misli, da sam ve načrt in kaj bo delal DA BO IZPOLNIL BOŽJO VOLJO, JE PAČ TO NJEGOVA ČLOVEŠKA MISELNOST in še NI PONIŽEN IN POSLUŠEN BOGU.

        Svetniki še pomislili niso da bi kaj delali MIMO BOGA, BREZ IZROČITVE BOGU, BREZ TESNEGA SODELOVANJA Z NJIM IN POPOLNE PREPUSTITVE NJEMU.

        ČE POSLUŠAMO BOGA LAHKO POSLUŠAMO TUDI ČLOVEKA.

        BOG JE TISTI, KI PRVI IŠČE ČLOVEKA, KI GA IŠČE, KI MU ZAUPA NALOGO IN MU PODELI POOBLASTILO ZA OPRAVLJANJE DOLOČENE NALOGE NA SVETU.

        Vsi, ki opravljajo tudi molitve za osvoboditve in karizmatiki itd.., SO POOBLAŠČENI OD JEZUSA, KER PREKO NJIH GOVORI S SVOJIM SVETIM DUHOM NA ZDRAVLJENJU ČLOVEKA POMEMBNE DOGODKE, KI JIH MORAJO VEDETI, oz, JEZUS DELI TUDI NASVETE PREKO POOBLAŠČENIH OSEB.

        Za vsako opravljanje naloge GOSPOD DA POOBLASTILO, KER POTEM TUDI DELUJE PREKO TEGA ČLOVEKA.

        Ničesar se slučajno ne zgodi na svetu, PRI BOGU NI NOBENE SLUČAJNOSTI, TAKO KOT NI SLUČAJ TA MOLITVENA SKUPINA S VSEMI ČLANI. IN GOSPOD JE VSAKEMU ČLANU PODELIL SVOJO NALOGO, IMA NAMEN, JE V VERIGI ZGODOVINE.

        • Hvala says:

          IN JEZUS DELA PREKO LJUDI TUDI ČUDEŽE OZDRAVLJENJA IN OSTALE ČUDEŽE.

          • Hvala says:

            Lahko vam povem tudi to DA V DRUŽINI, KJER BO EN ČLAN REŠIL PO BOŽJEM NAČRTU prednike in bo TUDI SAM OSVOBOJEN, GA BOG IZBERE GLEDE NA NJEGOVE PSIHIČNE LASTNOSTI, VZDRŽLJIVOST IN ŠE MARSIKAJ.

            Tudi ta naloga je po IZBORU JEZUSA. Tudi sposobnost SPREJEMANJA TRPLJENJA IN VZDRŽLJIVOST VPLIVA NA IZBIRO NEKEGA ČLOVEKA, KI BO ORODJE V BOŽJIH ROKAH ZA REŠITEV.

            Noe je bil orodje odrešenja za svojo družino (1 Mz 7,1). Ni se sam izbral da bo gradil ladjo, da bodo rešeni izbrani, ampak ga je IZBRAL BOG, tako kot se Mati Terezija in vsi ostali niso sami izbrali in šli da bodo nekaj opravili na svetu.

            Pater John Hampsch še pove:

            Molim, da bo Bog v vsakomer od nas povečal občutje odgovornosti, da BOMO MOLILI ZA SVOJE DRUŽINE. OBČUTEK ODGOVORNOSTI JE ZNAMENJE ZRELE OSEBNOSTI.

            Pater sklepa, da bi morala molitev za ozdravljenje družinskega DREVESA MOTIVIRATI ŽELJA, DA BI PREPREČILI MOTNJE IN NERED V SVOJEM POTOMSTVU.
            …………………………………………………………………………………………………………………………

            n

  6. Hvala says:

    PATER ROBERT DEGRANDIS JE V SODELOVANJU IN Z VELIKO POMOČJO dr. kirurga in psihiatra Kennetha McAlla zaradi svojih prednikov napisal knjigo -KAKO OZDRAVITI RODOVNE KORENINE.

    SVETI DUH JE POKAZAL, KAJ SE JE DOGAJALO Z NJEGOVOMI PREDNIKI.

    KRAJA OVAC IN UMOR: Tako pravi pater Robert: Medtem, ko je skupina na karizmatični psihološki kliniki molila, SO ŠLI KAKIH SEDEM GENERACIJ V PRETEKLOST IN DOBILI VIDENJE MOJIH PREDNIKOV, pravi pater, kako bežijo IZ ŠPANIJE V FRANCIJO.

    Prednik, ki je bil nižji uradnik, si je izposodil nekaj denarja od neke ženske in potem je z njim zanosila. Ko je hotela doseči, da bi se z njo poročil, se je razjezil, jo pretepel in jo po nesreči ubil. Zaradi tega umora je družina pobegnila iz ŠPANIJE v FRANCIJO. Kmalu po tistem so morali spet bežati, tokrat zaradi kraje ovac.

    Spominjam se, pravi pater DEGRANDIS, da mi je moj oče v šali rekel, da so naši sorodniki pobegnili iz Francije v Italijo zaradi kraje ovac, vendar mu nisem verjel. Šele pred nekaj leti sem tudi izvedel, da je moj stari oče ubil nekoga v Italiji in potem pobegnil v Združene države pravi pater.

    VZORCI NELJUBEZNI: Med mojimi predniki , pravi pater, so skupine molivcev , KI SO UPORABLJALI KARIZMATIČNE DAROVE, odkrile več različnih okultnih duhov, čaščenje okultnega, umor in vsakovrstne negativnosti, ki si jih morete predstavljati. V moji družini je bila dolga zgodovina grobosti in neljubečega ravnanja z ljudmi. VEČ NELJUBEČIH POTEZ PREDNIKOV JE TAKO ALI DRUGAČE ODSEVALO V MOJI LASTNI NARAVI, pravi pater.

    BOG SE JE HOTEL DOTAKNITI TEH PODROČIJ S SVOJO LJUBEZNIJO IN PRINESTI OZDRAVLJENJE, TAKO DA NE ODIGRAVAM NERAZREŠENE NEGATIVNOSTI IZ PRETEKLIH OBDOBIJ.

    MOJE ZAVEDANJE TEH STARIH DRUŽINSKIH VZORCEV pravi pater IN PREPOZNANJE MOJE LASTNE POTREBE PO OZDRAVLJENJU JE BILO MOTIVACIJA, DA BI IZVEDEL VEČ O MEDGENERACIJSKEM OZDRAVLJENJU.

    Mislim, da smo se v našem razumevanju te službe dotaknili šel vrha ledene gore, pravi pater ; GOSPOD ME JE ZAČEL UČITI.

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Tako in še in še opisuje pater v knjigi. Lepo je, ker je prepoznal NEGATIVNOST IZ PRETEKLOSTI, KI SE JE ODRAŽALA NA NJEM, NASTALE SO RANE. RANE IN NEGATIVNOST POTEM ČLOVEK PRENAŠA DALJE, NA DRUGE LJUDI.

    SVETI DUH JE DIAGNOSTIK. NA MOLITVAH ZA OSVOBODITEV POKAŽE KAR JE BILO NAROBE PRI PREDNIKIH.

    Zato otrok že v maternici PODEDUJE VZORCE NEGATIVNOSTI, RANE, TELESNE BOLEZNI, ČUSTVENE BOLEZNI, ODVISNOSTI, ČUDNO PONAŠANJE, NAGNENJA ….itd.. KDOR ŽELI SVOBODNO ZAŽIVETI V GOSPODU JEZUSU, KI JE ZATO PRIŠEL NA SVET DA NAS OSVOBODI VSAKE ZVEZANOSTI DA BI IMELI ŽIVLJENJE V OBILJU IN BLAGOSLOVE, LAHKO TO DOBI. GOSPOD JE S SVOJO KRVJO PRELITO Z NAS TO OMOGOČIL.

    GLOBOKE RANE IZ PRETEKLOSTI IN RANE PRIDOBLJENJE V SEDANJOSTI SO ENA OD GLAVNIH OVIR ZA NOTRANJE OZDRAVLJENJE. RANE OZDRAVLJA JEZUS. VSE RANE MU JE POTREBNO IZROČITI, KDOR ŽELI OZDRAVLJENJE.

    • Hvala says:

      Kot se zdi , pravi pater Robert, OKULTNE DEJAVNOSTI, UMORI, VERIGA NELJUBEČIH DEJANJ IN TRAVM prežemajo večino družinskih debel. GOSPOD ODPIRA VRATA, DA BI NAM POKAZAL, KAKO LAHKO UPORABIMO VPLIVE IZ PRETEKLOSTI, DA SE MOTIVIRAMO K SPREMEMBI IN RASTI. Še naprej Mu dopuščajmo, da nas spreminja v SVOJO PODOBO IN PODOBNOST.

      Lahko pričakujemo da bomo odkrili DA IMA VEČINA DRUŽIN V SVOJIH OMARAH VELIKO OKOSTNJAKOV.

      O zgodbi, ki jo pater opisuje v knjigi pravi takole: ZGODBA ZARISUJE FASCINANTNO PODOBO, KAKO LAHKO VEDENJSKI VZORCI NAPREDUJEJO PO DRUŽINSKEM DREVESU IN DELUJEJO PO NAČELU VZROKA IN POSLEDICE.

      Stalno me dela ponižnega, pravi pater, vednost DA NAS NEBEŠKI OČE TAKO MOČNO LJUBI IN NAS ŽELI OZDRAVITI ŠE VELIKO BOLJ KAKOR MI ŽELIMO BITI OZDRAVLJENI . KO SE RODOVI RAZGRINJAJO PRED NAMI, ON “RAZSVETLJUJE OČI NAŠEGA UMA”, TAKO DA BOMO VEDELI, V KAKŠNO UPANJE NAS JE POKLICAL (Ef 1,17) .

      Vztrajno razodeva nove razsežnosti razumevanja in “osvetljuje ” SVETOPISEMSKE ODLOMKE Z NOVIMI RAVNMI RAZUMEVANJA. POGOSTO SE HKRATI ODPIRAJO VRATA ZA GLOBLJE UVIDE V PSIHOLOGIJO IN ZNANOST, KI POSTAJAJO POMEMBNE SESTAVINE PROCESA OZDRAVLJENJA. (iz knjige -Kako ozdraviti rodovne korenine).
      :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

      Zato je potrebno imeti OSEBNI ODNOS Z JEZUSOM, kar ves čas govorim. ON BO POKAZAL S SVOJIM SVETIM DUHOM, PRETEKLOST-PREDNIKE, DA BO DRUŽINSKO DEBLO OZDRAVLJENO, KAR VPLIVA NE SAMO NA SEDANJO GENERACIJO AMPAK ZA BODOČE RODOVE.

      JEZUS PELJE ČLOVEKA PO POTI DO OZDRAVLJENJA. Zato pa je potrebno vsak dan se pogovarjati z Njim se popolnoma umiri, KER JEZUS BO SPREGOVORIL . ZATO SE JE POTREBNO POPOLNOMA ZANESTI NAJ.

      SVETI DUH bo pokazal ljudem na molitvah RESNICO O PREDNIKIH.

      JEZUS ŽELI da človek živi na polno in da so predniki rešeni. JEZUS ŽELI PODELITI VSE BLAGOSLOVE DRUŽINAM, KI BODO OZDRAVLJENE- BLAGOSLOVE, KI SO BILI ZAMRZNJENI-ZAMRZNJENA DEDIŠČINA .

  7. Miro says:

    PAPEŽEV MOLITVENI NAMEN ZA DECEMBER 2022: ZA PROSTOVOLJNE ORGANIZACIJE

    V MESECU DECEMBRU 2022 MOLIMO PO PAPEŽEVEM NAMENU, DA BI PROSTOVOLJNE IN ČLOVEKOLJUBNE ORGANIZACIJE NAŠLE OSEBE, KI SI ŽELIJO PRIZADEVATI ZA SKUPNO DOBRO IN IŠČEJO VEDNO NOVE POTI SODELOVANJA NA MEDNARODNI RAVNI.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-12/papezev-molitveni-namen-za-december-2022-za-prostovoljne-organi.html

  8. Miro says:

    »ZAUPAVA, DA BO BOG CHARLIEJA DRŽAL ZA ROKO IN Z NJIM HODIL KORAK ZA KORAKOM PO POTI ZDRAVLJENJA« (Aleteia)

    Charlie Shnarr je star šest let, imel je težko otroštvo, zaznamovano z bolnišnicami in operacijami. Ne glede na vse pa ima družino, ki ga ima rada, in levji značaj.

    Mali Charlie je v svojem kratkem življenju je prestal nemalo težkih trenutkov. Kot je razvidno iz navdihujoče življenjske zgodbe, je njegova družina z izjemno vero prenašala te preizkušnje in ga podpirala.

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2022/11/23/zaupava-da-bo-bog-charlieja-drzal-za-roko-in-z-njim-hodil-korak-za-korakom-po-poti-zdravljenja/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  9. Miro says:

    BOŽJA SKRB ZA ČLOVEKA

    KO GLEDAM NEBO, DELO TVOJIH PRSTOV, LUNO IN ZVEZDE, KI SI JIH UTRDIL:
    KAJ JE ČLOVEK, DA SE GA SPOMINJAŠ, SIN ČLOVEKOV, DA GA OBISKUJEŠ? (Ps 8,4-5)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=162&t=5#Bo%9Eja+skrb+za+%E8loveka

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  10. Miro says:

    VSAK, KI POSLUŠA GOSPODOVE BESEDE IN JIH URESNIČUJE, JE PODOBEN PREUDARNEMU MOŽU, KI JE ZIDAL SVOJO HIŠO NA SKALO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 7,21.24-27)

    »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali. Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+7%2C21.24-27&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezus pokaže na podobo učenca, ki uresniči njegove besede. Zlasti v krizi se pokaže resničnost vere, koliko je v zvestobi prešla v življenje. Jezus mi predstavlja program adventa: vsak dan zvesto izpolniti Očetovo voljo. Gospod, ti si v vsem uresničil tvoje poslanstvo. Pomagaj mi vztrajno graditi življenje na skali Očetove volje, da se bo v meni naselil tvoj mir. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  11. janez says:

    Molitev k Bogu

    Gospod Bog, ljubim Te. V stiski sem in obupujem zaradi vseh težkoč, ki me tarejo. Pomagaj mi prosim Usmiljeni Bog. Rad bi prenesel vse težave, preizkušnje in probleme Nate Gospod. Danes prihajam k tebi v upanju, da mi odpustiš moje grehe. Jezus, verujem vate, verujem, da si zame umrl na križu, zame si prelil svojo nedolžno kri, postavil si se na moje mesto in vzel nase kazen, ki sem jo zaslužil. Verujem, da si umrl, bil pokopan in si tretji dan vstal od mrtvih. Smrt te ni zadržala. Premagal si Hudobnost Satana in si mu vzel ključe pekla in smrti in Odrešil Svet in Ljudi na Zemlji. Verujem vate, da si vse to naredil, ker me ljubiš. Vse življenje ti hočem služiti. Hočem biti tudi dober človek in služiti bližnjim in tako zagotoviti, da se bo moja vera prelila v življenje, da bom ljubil, strpen, resnicoljuben, dober, usmlijen in da bom odpuščal, kot nam odpuščaš Ti Vsemogočni Oče. Postati in ostati hočem dober kristjan in dober človek. Neverni so lahko dobri ljudje, vendar ne verujejo; jaz kot kristjan pa hočem verovati in hkrati biti dober človek. Hočem ti služiti vse dni svojega življenja in živeti po Evangeliju in Božjih Naukih. Hočem se naučiti živeti novo življenje, ki si nam ga obljubil. Sprejel sem te, Jezus, in se ti dajem na razpolago, da se zgodi Tvoja in ne moja Volja. Sprejmi me takšnega, kot sem, in napravi, kar ti hočeš. Odpusti mi moje grehe prosim in me napolni s Svetim Duhom, da bom odslej živel novo, prenovljeno krščansko življenje. Ti si moje Vse kar premorem. Hvala ti, Jezus, da si me rešil in odrešil in mi pokazal svojo Pot in novo Upanje za duhovno in osebno prenovo. Napolni me s Svetim Duhom in me uči vsega, kar moram vedeti, da bom ravnal in živel, kot je prav v Božjih Očeh. Sedaj vem, da bom po Tvoji Dobroti in Usmiljenju rešen in da bom odslej drugače živel in veroval vate. Ponovno se bom rodil in prenovil, in ko umrjem, prosim sprejmi me v Nebesa k Sebi. Bog Oče, veselim se svojega romarskega potovanja, prenovljenega Življenja, svoje spreobrnitve k Tebi, saj molim, prosim, diham, upam, verjem, delam in živim za Tvojo Čast in Slavo, Tvoje Usmiljenje in Ljubezen! Božja Pomoč Ostani Vedno z Nami! Gospod reci le Besedo in ozdravljena bo moja duša in veselil se bom vsakega dne, ki je tvoje Darilo in Častil in Slavil Te bom ter se Ti Zahvaljeval za vse Milosti in Dobroto.

    Amen.

    Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikakor ne bom zavrgel (Jan 6,37).

    Korinčanom, 15, 10: Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. Nasprotno, bolj kakor oni vsi sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj.

    Joyce Meyer Exodus Maribor

  12. janez says:

    Kateheza: Kar prihaja od Boga, traja skozi čas
    Papež Frančišek: Potrebno je imeti noge na zemlji in srce z nostalgijo po nebesih (Lk 12,32-48)

    Budni služabnik (Mt 24,45–51)
    35 »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, 36 vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. 37 Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. 38 In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor jim! 39 Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. 40 Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« 41 Peter je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?« 42 Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času?

    V evangeljskem odlomku (prim. Lk 12,32-48) Jezus kliče svoje učence k nenehni budnosti. Zakaj? Da bi v svojem življenju zaznali Božji mimohod, saj Bog med življenjem prihaja nenehno mimo. (Jezus) nakaže načine, kako dobro živeti to budnost: ‘Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane’ (v. 35). Predvsem ‘vaša ledja naj bodo opasana’, je podoba, ki prikliče držo romarja, pripravljenega podati se na pot. Gre za to, da ne poženemo korenin v udobnosti in pomirjajočem bivanju, ampak se s preprostostjo odprti in zaupanjem v Božji mimohod v našem življenju, prepustimo Božji volji, ki nas vodi do naslednjega cilja. Gospod vedno hodi z nami in večkrat nas spremlja z roko v roki, da nas vodi in da ne zgrešimo na tej tako težki poti. Kdor se zaupa Bogu dejansko dobro ve, da življenje vere ni nekaj statičnega, temveč dinamičnega. Življenje vere je namreč nenehna hoja z vedno novimi etapami, ki nam jih Gospod kaže iz dneva v dan, kajti On je Gospod presenečenj, Gospod novosti, tistih resničnih novosti. In zatem, prvo so bila ‘ledja opasana’, od nas zahteva, naj imamo prižgane svetilke, da bomo lahko razsvetlili nočno temo. Povabljeni smo, da živimo pristno in zrelo vero, ki je sposobna razsvetliti številne noči življenja. Mi vemo, vsi smo imeli dneve, ko so bile duhovne noči. Svetilka vere pa zahteva, da se jo nenehno polni s srečanjem srca s srcem Jezusa v molitvi in v poslušanju njegove Besede. Ponovim stvar, ki sem vam jo rekel že večkrat. S seboj nosite majhen evangelij, v žepu, v torbici, da ga berete. To je srečanje z Jezusom, z Jezusovo besedo. Ta svetilka srečanja z Jezusom v molitvi in po njegovi besedi, pa nam je zaupana v dobro vseh. Nihče se torej ne more umakniti v intimno gotovost lastnega zveličanja, ne da bi se zanimal za druge. Prava fantazija je verjeti, da nekdo to lahko, da bo lahko razsvetlil svojo notranjost. Fantazija je to. Resnična vera odpira srce k bližnjemu in spodbuja k konkretnemu občestvu z brati in sestrami, še posebej s tistimi, ki živijo v stiski. Jezus, da bi nam razložil to držo, pove priliko o služabnikih, ki čakajo na gospodarjevo vrnitev, ko se bo vrnil s svatbe (prim. vv. 36-40) in tako predstavi še drugi vidik čuječnosti, to je, da smo pripravljeni na zadnje in dokončno srečanje z Gospodom. Vsak od nas se bo srečal, bo prišel do tistega dneva srečanja. Vsakdo od nas ima svoj datum tega dokončnega srečanja. Gospod pravi: ‘Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel čuječe! In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor tistim!’ (vv. 37-38). S temi besedami nas Gospod spomni, da je življenje hoja proti večnosti. Zato smo poklicani pomnožiti vse talente, ne da bi pri tem pozabili, da ‘nimamo tu stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje’ (Heb 13,14). S takšnega zornega kota postane vsak trenutek dragocen, zato je potrebno živeti in delovati na tej zemlji tako, da imamo nostalgijo po nebesih. Noge na zemlji, da hodimo po zemlji, delamo na zemlji, delamo dobro na zemlji in srce z nostalgijo po nebesih.

    Mi ne moremo povsem razumeti, v čem je to največje veselje, vsekakor pa nam ga da Jezus zaslutiti s primero gospodarja, ki najde ob svoji vrnitvi služabnike budne. Jezus pravi: ‘Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel’ (v. 37). Večno veselje v raju se bo izražalo takole: situacija se bo obrnila. Ne bomo več služabniki, torej, da bi mi stregli Bogu, ampak Bog sam nam bo stregel. To sedaj počne Jezus. Jezus namreč moli za nas. Jezus nas gleda in prosi Očeta za nas. Jezus nam sedaj streže, je naš strežnik. In to bo dokončno veselje, saj nas misel na končno srečanje z Očetom, bogatim z usmiljenjem, napolnjuje z upanjem ter nas spodbuja k nenehnemu prizadevanju za posvečevanje in za izgradnjo bolj pravičnega in bratskega sveta.

    Devica Marija naj s svojo materinsko priprošnjo podpira to naše prizadevanje.« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 11.8.2019.

    Lepota je življenje, kadar življenje odstre kopreno s svojega svetega obličja.
    Toda vi ste to življenje in vi ste ta koprena.
    Lepota je večnost, ki sama sebe gleda v ogledalu.
    Toda vi ste ta večnost in vi ste to ogledalo.
    Bodimo na strani rešitev ne problemov in pomagajmo sebi in drugim!
    Kahlil Gibran, Prerok

    1 Korinčanom 1,4: Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu,

  13. janez says:

    JEZUS
    Dopusti Jezusu, da ti spregovori v tišini tvojega srca.
    Pogosto reci Jezusu: »Jezus, ljubim Te za vse, ki Te ne ljubijo.«
    Bodi pogumen, bodi plemenit – sprejmi Našega Gospoda,
    ki sedaj preko trpljenja prihaja v tvoje življenje.
    Navkljub vsem našim slabostim in grehu nas Bog ljubi in
    še naprej uporablja vsakega od nas, da prižge Svojo luč ljubezni in usmiljenja v svetu.
    Edini razlog našega bivanja je: »Živeti v Njem, za Njega, ob Njem in z Njim.
    « Štiri besede, ki pa so za izvajanje Božje Volje tako zelo pomembne.
    Kako ljubimo Kristusa? Tako, da s celim srcem zastonjsko služimo ubogim in bolnim.
    Ohrani veselje, ki izvira iz ljubezni do Jezusa v evharistiji in v ubogih.
    Deli to svoje veselje z vsemi, ki jih srečaš.
    Nikoli ne ločuj med Jezusom v Evharistiji in Jezusom v ubogih,
    ki jih srečuješ; vedno in povsod jim pomagaj ter jim nesebično služi.
    Moli in prelij iskreno Vero v Boga v dejavno Ljubezen do Ljudi in ubogih. Amen.
    Sveta Mati Terezija

    LJUBITE DRUG DRUGEGA
    Nisem prosila drugega kot eno milost za vas – da bi lahko razumeli Jezusove besede: »Ljubite drug drugega, kot sem vas jaz ljubil.« Mi lahko poveste, kako vas je ljubil? Vprašajte se in potem poglejte, če ljubite svoje brate in sestre na Zemlji tako, kot On vas ljubi? Vedno bolj razumem [da], če ni in dokler ni te ljubezni med nami, se lahko ubijemo od dela in dobrih del, pa bo še vedo samo delo, ne ljubezen ubogim. Delo brez ljubezni je suženjstvo. Za toliko stvari se moramo zahvaliti Bogu, ki nam daje Moč in Usmiljenje. Ljubimo Boga in se mu zahvalimo za vse, kar nam je dal in pomagajmo ubogim, ki nas potrebujejo!
    Sveta Mati Terezija

    IZPRAZNITE SE SEBIČNOSTI IN NEISKRENOSTI
    Nekoč je oče iz Katmanduja, imel govor o Božji ljubezni do sveta in o tem, kakšna je Njegova veličina, da je poslal Svojega sina. Tako sem ga vprašala: »Jezus pravi, ‘Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil,’ in rekel je tudi, ‘kot je Oče ljubil Mene, jaz ljubim vas.’ Torej moramo mi, če želimo vedeti, kako ljubiti drug drugega, vedeti kako je Oče ljubil svojega Sina, zato te sprašujem: ‘Kako je Oče ljubil Sina?’« Pogledal me je in rekel: »Mati, tvoje vprašanje je zelo lepo in logično, vendar ti nanj ne morem odgovoriti.« Nosimo ogromno odgovornost – ljubiti, kot je Oče ljubil sina – in nič manj. Če nimamo te ljubezni, potem je to prevara, zavajanje. Ne moremo zares ljubiti in služiti ubogim, če nimamo te Božje ljubezni v naših srcih. To bomo dosegli le, če se bomo izpraznili sebičnosti in neiskrenosti. Ta ljubezen se mora pričeti doma. Prosite Jezusa, naj vam da Svoje srce, da boste z njim ljubili.
    Sveta Mati Terezija

  14. Miro says:

    POMEN ČLOVEKOVEGA BIVANJA

    LE VPRAŠAJ PREJŠNJE RODOVE, PREMISLI, KAR SO DOGNALI NJIHOVI OČETJE!
    MI SMO OD VČERAJ IN NE VEMO NIČ, SAJ SO NAŠI DNEVI NA ZEMLJI LE SENCA.
    (Job 8,8-9)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=154&t=5#Pomen+%E8lovekovega+bivanja

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  15. Miro says:

    ODLIČNO ORODJE ZA BOJ PROTI MALODUŠJU (Aleteia)

    MALODUŠJE KREPI HUDIČA

    KO GRE KAJ NAROBE, NAJ BO TO MALENKOST ALI KAJ VEČJEGA, SE LAHKO ZELO HITRO UJAMEMO V MALODUŠJE. NEVARNOSTI TEGA ČUSTVA DOBRO PREDSTAVI NASLEDNJA ZGODBA:

    Nekoč se je razširila vest, da se hudič umika iz svojega posla in da prodaja svoja orodja najboljšemu ponudniku. Pred prodajo je razporedil vse svoje orodje tako, da je bilo videti res zlovešče: sovraštvo, ljubosumje, zavist, zloba, prevara; in še vsa orodja zla. Nekoliko odmaknjeno od teh je bilo zelo obrabljeno in na videz precej neškodljivo orodje, ki pa je imelo najvišjo ceno.

    Nekdo je vprašal hudiča, kako se imenuje orodje.“ Malodušje,” se je glasil hudičev odgovor. “Zakaj je tako drago?” je sledilo naslednje vprašanje.

    “Ker mi to orodje koristi bolj kot katero koli drugo. Z njim lahko vstopim v človekovo zavest, ko sem z vsemi drugimi neuspešen, in notri lahko zaradi malodušja iz te osebe naredim, kar hočem. Zelo je obrabljeno, ker ga uporabljam skoraj z vsemi. Ker zelo malo ljudi ve, da je moje, ga lahko zlorabim.” Cena malodušja je bila tako visoka, da je še vedno v lasti hudiča.

    POZORNO PRED MALODUŠJEM

    Malodušje je eno od razpoloženj, s katerimi se hudič krepi. Malodušni smo lahko zaradi veliko stvari: zaradi ekonomske situacije, našega dela, naše družine, potrebe po spremembi, prevar, laži, zlomljenih src …

    Zato moramo biti pozorni na malodušje. Ob spotiki ali padcu se mu ne smemo predati, saj ga je potem z vsakim dnem vedno več.

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2022/11/28/odlicno-orodje-za-boj-proti-malodusju/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    • Miro says:

      Iz že navedenega članka o malodušju velja posebej izpostaviti:

      ZA BOJ PROTI MALODUŠJU IN ŽALOSTI JE POTREBEN POZITIVEN ODNOS Z NAŠE STRANI; POSKUŠATI ŽIVETI V TRAJNEM STANJU MILOSTI.

      Imeti moramo vero in zaupanje, da slabi časi niso večni. Obljubimo si, da bomo naše solze spremenili v smeh in naš poraz v zmago. Bodimo hvaležni tistim, ki so nas spremljali v naših nesrečah in se danes veselijo naših zmag. Bodimo hvaležni za vse, kar prejemamo vsak dan, vsak trenutek, kot tudi za to, da imamo še en dan življenja. Obenem prosimo milosti za tiste, ki doživljajo velike stiske, in jim dajmo svetlobo, da najdejo pravo pot.

      • Miro says:

        V MOLITVI SE PRIPOROČIMO PREBLAŽENI DEVICI MARIJI, DA BOMO V PRIMERU MALODUŠJA TO NEGATIVNO RAZPOLOŽENJE PREMAGOVALI Z NJENO POMOČJO. PO MARIJI K JEZUSU!

        POD TVOJE VARSTVO PRIBEŽIMO

        Pod tvoje varstvo pribežimo,
        o sveta božja Porodnica,
        ne zavrzi naših prošenj
        v naših potrebah,
        temveč reši nas
        vselej vseh nevarnosti,
        o častitljiva in blagoslovljena Devica,
        naša gospa, naša srednica,
        naša besednica!

        S svojim Sinom nas spravi,
        svojemu Sinu nas priporoči,
        svojemu Sinu nas izroči!

        Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  16. Hvala says:

    IZPOLNITI BOŽJO VOLJO-DELATI TO, KAR OD MENE PRIČAKUJE BOG, NE TO, KAR MI PAŠE ALI SE ZDI PRIMERNO ZNOTRAJ MOJIH PREDSTAV

    http://arhiv.mirenski-grad.si/n09-pravila-ali-polno-zivljenje

  17. Miro says:

    Zelo hitro pozabimo na vedno aktualno BOŽJO BESEDO in
    besedičimo po svoji modrosti … Poslušajmo, kaj nam govori

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  18. Miro says:

    MOLIMO ZA VEČ VESELJA V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU

    Ljubi Jezus, prosim Te, da iz mojega srca za vedno odstraniš
    vso potrtost in slabo voljo. Naj bom vesel, zadovoljen in srečen,
    ko uživam vse Tvoje milosti. Kajti, o Bog, če mi naklanjaš svojo
    milost, ali naj ne bi bil radosten in zadovoljen? Ali naj ne bi
    izžareval Svetega Duha, ki vpliva na mojo dušo, da jo povzdiguje
    nad vse drobne vsakdanje nevšečnosti, ki nikoli ne bi smele zlomiti
    miru tistih, ki stremijo za tem, da bi služili Tebi? O, naj bodo moji
    mir, potrpežljivost, krotkost in drugi darovi Svetega Duha: naj vodijo
    in tolažijo moje srce ter dvigajo moje prizadevanje visoko nad ta svet,
    k Tebi, moj Gospod, ki si moj začetek in moje zadnje upanje. Amen.
    (vir: aleteia.si)

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  19. Hvala says:

    ČLOVEK UMIRA, KER BEŽI PRED SMRTJO

    https://operando.org/clovek-umira-ker-bezi-pred-smrtjo/

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Upam, da smo se nekaj naučili iz naših “kužnih časov”.

  20. Miro says:

    IZGUBLJENOST ČLOVEKA

    ZAKAJ GOSPOD JE VZVIŠEN IN VIDI NIZKEGA, OŠABNEGA PA SPOZNA OD DALEČ.
    (Ps 138,6)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=146&t=5#Izgubljenost+%E8loveka

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  21. Miro says:

    GOD APOSTOLA ANDREJA

    V KATOLIŠKI CERKVI 30. NOVEMBRA PRAZNUJEMO GOD SV. ANDREJA, APOSTOLA IN MUČENCA.

    Apostol Andrej je bil prvi od dvanajstih Jezusovih apostolov, doma iz Betsajde ob Genezareškem (Galilejskem) jezeru, po poklicu ribič. Rojen je bil ok. leta 6 pr. Kr., umrl pa je 30. novembra ok. leta 60 po Kr. v Patrasu v Grčiji.

    Po krščanskem izročilu je bil starejši brat apostola Petra in prvi od učencev, ki jih je Jezus osebno poklical. Njegovo pravo ime (hebrejsko ali aramejsko) ni znano, Andrej pa je verjetno grški prevod njegovega imena ali njegov vzdevek (iz grškega Andreas, t. j. možati, ki izvira iz besede andros in pomeni mož, moški). Evangeliji Andreja v času Jezusovega javnega delovanja omenjajo ob treh priložnostih: ko so bili Peter, Andrej in Jakob z Jezusom na Oljski gori (Mr 13,3–13), ko je Jezus pomnožil kruh in ribi in nasitil pet tisoč mož (Jn 6,1–14) ter ko so pogani (Grki) hoteli videti Jezusa (Jn 12,20–26).

    Po Jezusovi smrti apostola Andreja v Svetem pismu skorajda ne najdemo več, na osnovi drugih zgodovinskih virov pa sklepajo, da je poučeval po Mali Aziji, v Grčiji in ob Črnem morju. Po nekaterih virih naj bi prišel celo do reke Volge. Na stara leta je bil škof v grškem mestu Patras, kjer je med preganjanjem rimskega cesarja Nerona prišel pred sodišče (ok. leta 60 po Kr.). Po običaju je bil obsojen na smrt na križu, postavljenem v obliki črke X. Njegovo smrt omenja spis z naslovom Trpljenje (Passio), ki navaja, da so ga križali v grškem mestu Patras. Že od prvih stoletij Andrejev god (po julijanskem in gregorijanskem koledarju) praznujejo 30. novembra, kar je verjetni dan njegove smrti.

    Relikvije apostola Andreja so leta 357 iz Patrasa prenesli v Carigrad, med četrto križarsko vojno (1204) so jih prepeljali v Amalfi, od tam pa v Rim. Med tretjim zasedanjem drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965) je papež Pavel VI. leta 1964 relikvije sv. Andreja vrnil Grški pravoslavni Cerkvi. Od takrat jih hranijo v cerkvi sv. Andreja v Patrasu.

    Sv. Andrej je zavetnik Grčije, Sicilije, Spodnje Avstrije, Romunije, Rusije, Škotske, Španije in Ukrajine, pa tudi ribičev in trgovcev z ribami, mesarjev, rudarjev, vrvarjev in nosačev vode. V ljudskih običajih je zavetnik proti protinu, bolečinam v grlu, krčem in rdečici ter priprošnjik za dobro poroko. Njegovi ikonografski atributi so poševno postavljen križ, dolga tunika in plašč, brez obuval ter knjiga in/ali napisni trak. V pravoslavju ga imenujejo tudi Andrej Prvopoklicani.

    Češčenje sv. Andreja je na Slovenskem zelo razširjeno. Posvečenih mu je 45 cerkva ter je zavetnik mariborske nadškofije.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/god-apostola-andreja

  22. Hvala says:

    BOG POKLIČE VSAKEGA ČLOVEKA PO SVOJEM NAČRTU, ZA DOLOČENO NALOGO, KER MI IZPOLNJUJEMO NJEGOVO VOLJO, NE ON NAŠE IN ČE DELAMO KAR NAM PAŠE IN NE POSLUŠAMO BOGA, DELAMO PO SVOJI VOLJI-POSLUŠAMO SEBE N BOGA.

    JEZUS JE REKEL: NISTE VI MENE IZVOLILI, AMPAK SEM VAS JAZ IZVOLIL IN POSTAVIL…….

    6 Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. 17 To vam naročam, da se ljubite med seboj!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+15%2C16-27&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    PRI BOGU VELJA SAMO NAŠA POSLUŠNOST NJEMU, NE PA NAŠE ODLOČITVE IN HITENJE PO NAŠI VOLJI!

    POSLUŠNOST BOGU JE JEDRO VERE, JE TEMELJ NA KATEREM SE GRADI ODNOS MED BOGOM IN ČLOVEKOM- JE TEMELJ ZA IZPOLNJEVANJE NJEGOVE VOLJE.

    • Hvala says:

      JEZUS JE IZBRAL VSE LJUDI, TUDI APOSTOLE, NISO SE SAMI IZBRALI . če bi mi ljudje hiteli vsak s svojim načrtom, brez upoštevanja načrta Boga, bi naredili velik kaos. Saj ga tudi delamo …..

  23. Miro says:

    JEZUS POKLIČE ŠTIRI RIBIČE – TAKOJ KO SO ZASLIŠALI JEZUSOV KLIC, SO UČENCI TAKOJ ZAPUSTILI SVOJE MREŽE. KRISTUS OD NAS PRIČAKUJE TAKŠNO VRSTO TAKOJŠNJE POSLUŠNOSTI, PRAVI SV. JANEZ KRIZOSTOM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 4,18-22)

    Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in ona dva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+4%2C18-22&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    KOMENTAR CERKVENIH OČETOV

    Sv. Janez Krizostom pravi: »Takoj ko so zaslišali Jezusov klic, so učenci takoj zapustili svoje mreže. Kristus od nas pričakuje takšno vrsto takojšnje poslušnosti.« Neznani pisec razlaga: »Vsak učenec, ki se pridruži Kristusu mora nujno zapustiti te tri zemeljske navezanosti: dejanja mesa, materialne dobrine, roditelje.« Sv. Gregor Veliki gre pri razlagi še naprej: »Da bi dosegli Božje kraljestvo, je potrebno ne samo odpovedati se materialnim stvarem, ki jih kdo ima, temveč tudi svojim najbolj notranjim željam.« Neznani pisec ponovno razlaga: »Jezus jih ne opazuje s fizičnega temveč z duhovnega vidika ter jih ne izbere kot apostole, temveč, da bodo lahko postali Apostoli.« Kromacij Oglejski pravi: »Izbral je nepismene, nevedne in nesposobne za poučevanje posameznike, da bi pokazal, kako je imela Božja milost sposobnost odpreti jim razum.« Neznani pisec zaključi: »Napravil jih je za ribiče ljudi, učitelje, da bi z mrežo Božje Besede ljudstvo popeljali daleč stran od tega varljivega sveta.« (komentar cerkvenih očetov, hozana.si)

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  24. Hvala says:

    VELIKOKRAT OMENJAMO DELA USMILJENJA IN MATI TEREZIJO, NJENO DELO itd..

    Zavedati se moramo, DA JE GOSPOD POKLICAL MATER TEREZIJO NA POT USMILJENJA. GOSPOD JE TISTI, KI PRVI IŠČE, KI TUDI ČLOVEKA USPOSOBI ZA DELO. SVETI DUH PODELJUJE KARIZME IN OSTALE DAROVE ZA SLUŽENJE CERKVI-VSEM LJUDEM.

    Kaj hočem s tem povedati? Povedati želim to, da ČLOVEK, KI JE GOSPODU ZAUPAL ŽIVLJENJE, GA BO TUDI SAM GOSPOD PRIPELJAL DO DEL USMILJENJA, ZA KATERE JE USPOSOBLJEN, IMA ČUT ALI GA BO PA JEZUS ŠE DODATNO USPOSOBIL.

    Tisto delo, ki si ga je Bog zamislil za posameznika in če ga posameznik sprejme in z veseljem opravlja, JE IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE. MI LJUDJE SI PONAVADI ZAMIŠLJAMO DA BI DELALI TISTO KAR NAM UGAJA, PAŠE, BOG PA IMA SVOJA MERILA IN NAČRT.

    Gospod sam pelje človeka po poti, po svojem načrtu, ZATO GA TUDI VODI IN NJEGOV NAČRT SE DO POTANKOSTI IZPOLNI, NI MILIMETER NI ODSTOPANJA.

    Potrebno je samo JEZUSU POVEDATI DA ŽELITE BITI NJEGOV DELAVEC ZA BOŽJE KRALJESTVO IN BO JEZUS UREDIL.

    VSE BO PO NJEGOVI VOLJI. Sama sem se o tem prepričala. Bog išče človeka in mu kaže delo na poti, SEVEDA ČE GA JE PRIPRAVLJEN SPREJETI.

    Za vsakega človeka, ki želi biti delavec v Njegovem kraljestvu ima nalogo, bodite brez skrbi. ON VE TOČNO KAJ JE KDO SPOSOBEN, ZA KAJ GA BO ON USPOSOBIL, KJE ŽELI IMETI OD ČLOVEKA, KAKŠNA JE NJEGOVA VOLJA IN S ČIM GA BO ČLOVEK SLAVIL.

    TUDI POKAŽE. NE MISLITI, DA NE BO POKAZAL, DA BI TAVALI V TEMI. NE, jezus zna organizirati , ker je Bog, samo sodelovati je potrebno z njim.

    • janez says:

      GOSPOD, V MENI LUČ UPANJA, VERE IN LJUBEZNI SPET PRIŽGI

      Gospod prosim močno Luč Upanja, Vere in Ljubezni v meni spet prižgi,
      naj moje srce v ljubezni do Tebe Oče močno utripa in zagori,
      prosim pomagaj mi, da težkoče in bolezen mine
      in vse spet po Tvoji Miolosti se prav postavi in uredi.
      Ko se zvečeri in ko tema mi prekrije oči, Gospod,
      prosim v meni in v mojem srcu svetlo luč upanja in ljubezni spet prižgi.
      Kajti luč, ki sveti bolj kot nešteto sonc, ta luč si Ti, ki sveti za vse nas ljudi.
      Ko pošlješ mi žarke ljubezni in poveš da sem tvoj ljubljeni Otrok,
      takrat bom srečen in bo moj korak krepak, svoboden moj nasmeh,
      in solza, ki po licu mi polzi, molitev sreče, ki preprosto Te slavi,
      ker odpustil si mi vse, kar mi življenje zaradi grehov in napak greni.
      V tej sreči našel sebi bom počitek in iz srca pregnan bo vsak dvom, očitek, ki mi mir kali.
      Svoboden bival bom v Tebi, na gostiji življenja jedel bom in pil ter se odrešenja veselil.
      Odpri oči, Gospod, mi že sedaj, in močno Vero ter upanje mi v srce daj,
      ki lajšalo bo moj korak in dalo mi pogum,
      ko me ovije temna skrb ali žalost plane mi v srce.
      Takrat v soncu bom gledal v svetlobi odrešitve Tvoj ljubljeni Obraz
      in končno videl bom, kako sem ljubljen v odsevu Tvojih oči,
      ki so brez izjem Tvoje Ljubezni odraz, do vseh Nas.
      Usliši prosim vse prošnje in molitve, da spet vse se uredi po Tvoji Milosti. Amen.

      Žive Molitve Skupnosti krščanskega življenja

      Iesus te amo? Et ego in te omne opus habeo.

      Svetniki in misijonarji niso imeli časa za modrovanje in govorjenje, ker so vedeli, da je Gospodova Žetev obilna, delavcev pa malo. Jezus je namreč rekel: Pojdite in Učite vse narode. Prinašajte jim Božjo Luč in Nauke Evangelija, jih krščujte, učite in jim pomagajte! Vse v Večjo Božjo Čast in Slavo. Tudi mi izžarevajmo Jezusa in ljudem prinašajmo Božji Nauk z Ljubeznijo, Dobroto, Strpnostjo, Usmiljenjem, Sočutjem, Samaritansko Pomočjo in Služenjem drugim tako kot npr. Sveta Mati Terezija v Kalkuti ali npr. danes Pedro Opeka ubogim na Madagaskarju! Jezus je Materi Tereziji naročil: Pojdi v temo Kalkute mned uboge, reveže in biolne in bodi moja LUČ”. In je do konca življenja Spolnjevala Božjo Voljo. In vztrajala, ker je Ljubila Boga in Ljudi. Veliko je revščine in trpljenja na svetu, pomagajmo ljudem po svojih močeh in molimo, da se nas vse Usmili Vsemogočni Bog! Molimo, da se nas vseh Usmili Vsemogočni Bog in nas reši. Filozofi in teologi so marsikaj različno interpretirali in drugače poimenovali v zgodovini, gre pa za to, da z dejavno Ljubeznijo in Dobroto ter krščanskim zgledom življenja odločno premagamo vse težave in hudobijo ter pomagamo sebi in drugim, ki so zašli, da bomo spet vsi Otroci Enega Boga v Občestvu Božjega Miru in Dobrote! Brez Ljubezni in Dobrote ter Božje Pomoči pa ne bomo nič naredili! Slavimo in Častimo Boga in se mu za Vse Zahvaljujmo. Prinašajmo Božji Mir in Ljubezen med ljudi in bodimo podobno v vsem Jezusu. Amen. Janez

      2 Krn 6, 39: Potem usliši iz nebes, s kraja, kjer prebivaš, njihovo molitev in prošnje. Ravnaj z njimi pravično in odpusti svojemu ljudstvu, kar bodo zagrešili zoper tebe!

      Sveta Mati Terezija rad Te imam. Prosi za nas Jezusa, da se bodo vse stvari prav uredile po Božji Volji!

      • Miro says:

        G. Janez, najlepša hvala za tehtne besede, katere nas spodbujajo k ljubezni, dobroti, strpnosti, usmiljenju, sočutju … Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  25. Miro says:

    DOSTOJANSTVO ČLOVEKA

    ZAHVALJUJEM SE TI, KER SEM TAKO ČUDOVITO USTVARJEN, ČUDOVITA SO TVOJA DELA,
    MOJA DUŠA TO DOBRO POZNA. (Ps 139,14)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=140&t=5#Dostojanstvo+%E8loveka

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  26. janez says:

    HVALEŽNOST BOGU
    Pazimo, da v življenju ne pozabimo na hvaležnost do Očeta, ki nas je ustvaril in nam vse dal. Pa saj to že vemo mar ne?. Ampak ali kot kristijani resnično živimo po Evangeliju se vprašajmo? Smo hvaležni, da imamo hrano in pijačo za življenje ali nam je vse to kar samoumevno? Nismo, saj jo imajo vsi okrog vas, ne pa tisti v Afriki, ki so lačni in žejni vode in Božje Besede in čakajo na misionarje, kot je Pedro Opeka na Madagaskarju ali Mati Terezija v Indiji ali Ignacij Knoblehar ali Friderik Baraga, da bodo prišli k njim. Pa bi morali biti bolj hvaležni za vse darove Boga. Prišel bo čas, ko bodo ljudje spet lačni, ko bodo hvaležni za vsak košček kruha, ki ga bodo lahko pojedli. Zahvaljujmo se Bogu za hrano in vse darove, ki smo jih zastonj prejeli brez zasluženja. Vsaj pomislimo na to, da če bi se rodili kje drugje npr. v Afriki, ni nujno, da bi imeli hrane in vode ter Božje Besede Boga v izobilju. Bodimo zato Bogu hvaležni za vse.
    Smo hvaležni, da imamo otroke, starše, brate, sestre, prijatelje, službo, dom, posteljo in drugo? Nismo, saj jih ima lahko vsak okrog nas in nam je vse nekam samoumevno. Zakaj že? Pa še same skrbi in težave imamo z njimi. Če bi bili vsak dan hvaležni zanje, potem bi bili bolj odprti v odnosih z njimi, bolj pripravljeni na pogovor, več ljubezni bi jim dajali in prejemali od njih in manj bi bilo sporov, prepirov, lakote, bolezni, vojn in drugih podobnih dogodkov.
    Smo hvaležni, da imamo topel dom in zavetje pred mrazom, dežjem in neurjem? Nismo, saj vam pripada, ker smo si ga ustvarili z delom in denarjem. Pa bi lahko bili. Koliko brezdomcev, koliko beračev je prepuščenih ulicam, cestam, brez strehe nad glavo. In mi ali smo danes zanje kaj dobrega naredili kot usmiljeni Samaritani ali smo šli brezbrižno mimo ? Vse to bomo nekoč vprašani namreč koliko smo Ljubili in Dobrega Storili?! Vse smo zastonj prejeli, pa smo tudi zastonj dajali naprej pomoči potrebnim? Zahvaljujmo se Bogu za dan, ki smo ga danes preživeli z bližnjimi. Bodimo hvaležni za vse lepe trenutke in darove Boga, ki smo jih prejeli in dali drugim. Ali smo kaj lepega doživeli in kaj dobrega naredili za druge ljudi in reveže ter bolne in ostarele ter otroke se vprašajmo in naredimo vsak dan kaj lepega in dobrega drugim tako, da se vprašamo, kaj pa sem danes dobrega storil za druge ne le zase?. Žetev je obilna delavcev pa malo pomeni, da rabimo tako duhovnike in dejavne vernike v Cerkvi, da bomo z delom, molitvijo in dobroto živeli po Evangeliju našega Gospoda in širili dobroto in Ljubezen. In Gospod vidi v zadnjo kamrico našega srca in ve kaj rabimo, še preden ga prosimo.
    Nikoli ne vemo, ali je to naš zadnji dan v življenju na Zemlji. Zato pa je prav, da damo vse prejete talente, darove in sposobnosti v dobra dela in pomagamo drugim in sebi na Zemeljski Poti k Njemu s služenjem. Ko prejemamo svete Zakramente naše Cerkve prispevamo k zakramentalizaciji, da se okrepčamo in utrdimo našo Vero v Boga. Ko samaritansko pomagamo drugim pomagamo sebi in prispevamo k Novi Evangelizaciji z Ljubeznijo in Dobroto tako, kot nas je Učil Jezus. In noben ateist ne more tega ovreči, saj sta Božja Ljubezen, Odrešenje in Dobrota namwnjena zastonj, iz Božje Ljubezni do nas vseh, za vse Ljudi brez izjem. Hvala Ti Gospod za vse radosti, Usmiljenje in Dobroto.

    Žive Molitve Skupnosti krščanskega življenja

  27. Miro says:

    IZ DNEVNIKA SV. FAVSTINE KOWALSKE

    Danes zjutraj sem imela prigodo. Ura se mi je ustavila in nisem vedela, kdaj moram vstati. Žal pa mi je [bilo] opustiti sveto obhajilo. Bilo je tako temno, da se nisem mogla znajti, kdaj je treba vstati. Oblekla sem se, opravila premišljevanje in odšla v kapelo, a vse je še bilo zaprto in povsod tiho. Potopila sem se v molitev, posebej za bolnike. Zdaj vidim, kako zelo bolniki potrebujejo molitev. Končno je bila kapela odprta. S težavo sem molila, ker sem se počutila zelo izčrpano, a takoj po svetem obhajilu sem se vrnila v svojo samoto. Tedaj sem zagledala Gospoda, ki mi je rekel …

    Več o Jezusovih besedah življenja glej v odlomku št. 826 na:
    http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  28. Miro says:

    BREZ MOLITVE MOJE ŽIVLJENJE HITRO POSTANE RAZDROBLJENO (Aleteia)

    GOSPODOVALNI JAZ BI DELOVAL KOT POBEGLI VLAK, KI BI POVZROČAL OPUSTOŠENJE, ČE GA NE BI BILO MOGOČE Z NEČIM ZAUSTAVITI

    Če se včasih počutimo preobremenjene in se nam zdi, da je življenje nekaj groznega, je to morda zato, ker v svojem življenju ne naredimo dovolj prostora za molitev. Janez Pavel II. je namreč zapisal, da je “molitev razodetje tistega brezna, ki je srce človeškega bitja – globine, ki prihaja od Boga in ki jo lahko zapolni samo Bog”. To brezno premagamo tako, da ga zapolnimo z molitvijo.

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2022/11/29/brez-molitve-moje-zivljenje-hitro-postane-razdrobljeno/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  29. Miro says:

    PRVI GREH

    In človeku je rekel: »Ker si poslušal glas svoje žene in jedel z drevesa, o katerem sem ti
    zapovedal in rekel: ›Nikar ne jej z njega!‹ naj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš
    jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje.
    V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet.
    Zares, prah si in v prah se povrneš.« (1 Mz 3,17-19)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=135&t=5#Prvi+greh

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  30. Miro says:

    JEZUSOVO VESELJE – JEZUS SE ZAHVALJUJE OČETU ZA MISIJONSKO DELO UČENCEV, DA JIH NISO SPREJELI MOGOČNI IN MODRI, AMPAK MAJHNI, PREPROSTI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 10,21-24)

    Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče. Nihče ne spoznava, kdo je Sin, razen Očeta, in nihče, kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.« Tedaj se je obrnil k učencem in jim na samem rekel: »Blagor očem, ki vidijo, kar vi gledate! Povem vam namreč: Veliko prerokov in kraljev je hotelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+10%2C21-24&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezus se zahvaljuje Očetu za misijonsko delo učencev, da jih niso sprejeli mogočni in modri, ampak majhni, preprosti. Občudujem, kako morejo le mali najti sinovsko zaupanje do Boga. Trudil se bom posnemati Jezusa v njegovem preprostem in zaupljivem odnosu do Očeta. Gospod, pomagaj porušiti hribe mojega napuha, da bom vse z odprtostjo sprejemal iz Božjih rok. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

    • Miro says:

      SLAVIM TE, OČE, DA SI TO PRIKRIL MODRIM IN BISTRIM, RAZODEL PA MALIM …

      KDO SO TI MODRI IN RAZUMNI IN KDO SO MALI?

      Modri in razumni so najprej tisti, ki so prepričani, da ne potrebujejo nikogar, ki bi jim imel kaj povedati, ker že vse vedo. Česar ne vedo, tega ni. Kaj naj bi Jezus takim povedal? Sem spadajo tudi tisti, ki trdijo, da je glas vesti glas nikogar. Prav tako ni nikogar, ki bi sedaj ali po smrti presojal človekova dejanja. Dobro je, kar koristi, in slabo, kar škoduje. Na ta način merijo tudi resnico in laž.

      Modri in razumni so dalje tisti, ki dopovedujejo sebi in drugim, da je vsa vrednost življenja v tem, kar človek poje, popije in se, kolikor se da, še drugje in drugače naužije. Prištejmo jim one, katerih modrost in razumnost je v denarju. Z njim si kupujejo ne samo hrano in obleko, temveč tudi službo in položaj, tožbo na sodniji, zmago na tekmi, karkoli drugega, povrh vsega pa še videz poštenosti.

      Le kako naj bi se Jezus počutil med temi modrimi in razumnimi? Le kaj bi si mogli misliti o njem, če bi z njimi držal?

      Veličino Božje skrivnosti se spozna samo v skrivnosti Jezusa. Skrivnost Jezusa pa je prav skrivnost ponižanja, ki prinaša odrešenje ubogim, tistim, ki so strti zaradi mnogih bolezni, grehov in težkih situacij. Zunaj tega okvira ni mogoče razumeti Jezusove skrivnosti. Prosimo Gospoda, da bi nas v tem adventnem času čim bolj približal svoji skrivnosti in da bi to naredil na poti, za katero On želi, da jo prehodimo: na poti ponižnosti, poti krotkosti, poti uboštva, poti čutenja, da smo grešniki. Tako pride On, da nas odreši, da nas osvobodi. Naj nam Gospod podari to milost.

      (odlomek iz razmišljanja gospoda Ervina Mozetiča)

      Več o tem na: https://portal.pridi.com/2022/11/29/slavim-te-oce-da-si-to-prikril-modrim-in-bistrim-razodel-pa-malim/

  31. Miro says:

    SVETI OČE MLADIM: KAKŠNE SO VAŠE SANJE ZA DANAŠNJI IN JUTRIŠNJI SVET?

    Vatikansko dvorano Pavla VI. so v ponedeljek, 28. novembra, dopoldne napolnili učenci in učitelji, ki so se udeležili srečanja o vzgoji za mir in skrb, ki ga je organizirala italijanska mreža Šole za mir. Po programu, bogatem z nagovori, pričevanji in glasbo, se jim je pridružil papež Frančišek ter jih spodbudil k »velikim sanjam«. Vprašajo naj se, kakšne so njihove sanje za današnji in jutrišnji svet, ter jim za pomembna zgleda postavil Janeza XXIII. in Martina Luthra Kinga.

    ASIŠKI SANJAČ, KI JE NAVDUŠIL MNOGE

    Sveti oče je izpostavil vrsto dejavnosti in pobud, ki so del vzgojnega programa za mir in skrb in ki se bodo sklenile s Pohodom za mir iz Perugie v Assisi 2023. »Assisi je postal svetovno središče za spodbujanje miru,« je dejal papež in spomnil, da je k temu prispeval karizmatični mladenič iz Assisija, brezskrben in neubogljiv, po imenu Frančišek, ki je zapustil družino in bogastvo, da bi sledil Gospodu. »Ta mladi sanjač je tudi danes vir navdiha za mir, bratstvo, ljubezen do ubogih, ekologijo in ekonomijo. Skozi stoletja je sveti Frančišek navduševal mnoge osebe, kakor je navdušil tudi mene, ko sem kot papež želel prevzeti njegovo ime,« je dejal sveti oče.

    Več o nagovoru svetega očeta na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-11/sveti-oce-mladim-kaksne-so-vase-sanje-za-svet.html

  32. Miro says:

    BOŽJA BESEDA NAS VEDNO VABI K ČUJEČNOSTI

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  33. Miro says:

    GOSPOD NISEM VREDEN

    Te besede kažejo na resnično vero. Resnična vera je v zaupanju v moč Jezusove besede. V njem Gospod pokaže, da je usmiljen. Jezus je veliko Božje ime in močna roka, ki stori vse, za kar tujec k njemu kliče. Ljubi prijatelje in dela dobro ter odpušča sovražnikom. Močna je do nas njegova ljubezen in njegovo usmiljenje, kakor moli psalm. Zato ozdravi sina poganskega stotnika. Stotnik je uradno za Jude sovražnik in grešnik, čeprav jim je zgradil shodnico. Kljub vsemu je stotnik dober do ljudi, kar pomeni, da je pripravljen sprejeti odrešenje. Veruje v judovskega Boga, a nima pravice, da bi bil v polnosti del izvoljenega ljudstva.

    Pogani in oddaljeni lahko srečajo Jezusa v trenutku, ko doživijo, da sami sebi ne zadoščajo. Stotnik doživlja prav to nezadostnost in zato nam ga Jezus daje za zgled vere. Spomni se, da so mu drugi pripovedovali o Kristusu. Po njih je Kristus lahko prišel k njemu in enako lahko prihaja k nam, le z močjo svoje besede.

    Začetek vere je torej ugotovitev, da smo ujeti v zlo in omejenost, da smo tik pred koncem, da bomo umrli in smo potrebni rešitve. Vera se rodi v naši potrebi, da bi se danes dobro počutili in da nam to počutje v prihodnje ne bi bilo odvzeto. Končnost, ki jo doživljamo in se je zavedamo, nas ves čas ogroža. V nas prebuja tesnobo, hkrati pa nas žene v nenasitno lakoto po življenju. Doživljamo nenehno protislovje: smo praznina, ki jo lahko zapolni le Bog.

    V skrajni stiski se obrne na Jezusa, a se hitro zave, da je ošaben: „Kdo sem jaz, da lahko zahtevam, naj Gospod pride k meni in stori kar ga prosim?“ Stotnik se globoko zaveda, da ni vreden, da bi Kristus prišel k njemu. Doživlja globoko spoštovanje do Boga in svojo majhnost pred njim. Prav ta drža še okrepi njegovo zaupanje v moč Jezusove besede. V njem se zgodi preskok vere. Sposoben se je odpovedati Jezusovi telesni navzočnosti. Zaupa, da je dovolj že njegova beseda, tudi če ni navzoč. Doživlja, da je Bogu vse mogoče. Zato ga Jezus postavi za zgled vere tudi nam.

    Luka nas želi okrepiti v veri, da je Beseda zagotovo učinkovita, če ji zaupamo. Naša vera in zaupanje v Njegovo Besedo sprosti Božjo moč. Zato je tako pomembno, da vsak dan znova kličemo: Verujem, pomagaj moji neveri.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2022/11/28/gospod-nisem-vreden/

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  34. Hvala says:

    LJUBEZEN JE POTRPEŽLJIVA !

    DO TEŽAV PRIDE, KO ZAHTEVAMO, DA BODO ODNOSI MED LJUDMI NEBEŠKI ALI DA SO OSEBE POPOLNE ALI KO SE POSTAVIMO V SREDIŠČE IN PRIČAKUJEMO, DA SE BO VSE ZGODILO PO NAŠI VOLJI

    Biti potrpežljiv ne pomeni, da dovolimo, da z nami stalno slabo ravnajo, ali da trpimo fizično nasilje, ali da dopustimo, da nas obravnavajo kot objekt.

    Do težav pride, ko zahtevamo, da bodo odnosi med ljudmi nebeški ali da so osebe popolne ali ko se postavimo v središče in pričakujemo, da se bo vse zgodilo po naši volji. Tedaj smo nepotrpežljivi in vse nas
    napeljuje k temu, da se odzovemo napadalno. Če ne gojimo potrpežljivosti, bomo vedno imeli izgovore za odzivanje iz jeze; in na koncu se bomo spremenili v ljudi, ki ne znajo sobivati, ki so nesocialni in nesposobni brzdati svojih nagonov; tako bo postala družina bojno polje. Zato nas Božja beseda opominja: »Vsaka zagrenjenost in srditost in jeza in vpitje in zmerjanje naj izmed vas izgine z vso hudobijo vred« (Ef 4,31). Ta potrpežljivost se utrdi, ko priznam, da ima drugi prav tako pravico živeti skupaj z mano na tej zemlji, in sicer takšen, kakršen je. Ni pomembno, če je drugi zame moteč ali če mi prekriža načrte ali mi je s svojim značajem ali s svojimi pogledi nadležen, če ni popolnoma tak, kakršnega sem pričakoval. Ljubezen vedno vključuje globoko sočutje, ki vodi k temu, da drugega sprejmem kot del tega sveta, čeprav bo ravnal drugače, kot bi si jaz želel.

    https://nadskofija-ljubljana.si/druzina/wp-content/uploads/Ljubezen-v-zakonu-priro%C4%8Dnik-za-zakonske-skupine.pdf
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    NEPOTRPEŽLJIV ČLOVEK V GLAVNEM ZAHTEVA, DA BO VSE TAKO KOT SI JE ON ZAMISLIL, DA BODO VSI SOČUTNI DO NJEGA, DA MORA VSE TAKOJ DOBITI, PA NAJ BO TO OD BOGA IN LJUDI. SKRATKA NEPOTRPEŽLJIV ČLOVEK NEKAKO V SVOJI PODZAVESTI ZAHTEVA, DA BODO BOG IN LJUDJE IZPOLNJEVALI NJEGOVO VOLJO!

  35. Miro says:

    STVARJENJE ČLOVEKA

    BOG JE USTVARIL ČLOVEKA PO SVOJI PODOBI, PO BOŽJI PODOBI GA JE USTVARIL,
    MOŠKEGA IN ŽENSKO JE USTVARIL. (1 Mz 1,27)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=127&t=5#Stvarjenje+%E8loveka

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  36. janez says:

    SPREOBRNENJE
    Papež Frančišek: Spreobrnjenje je milost Boga. Začni hoditi, saj je On, ki te je premaknil

    Kaj pomeni beseda spreobrnjenje? V Svetem pismu to predvsem pomeni spremeniti smer ali usmeritev, kar tudi pomeni spremeniti način mišljenja. V moralnem in duhovnem življenju spreobrniti se, pomeni obrniti se od zla k dobremu, od greha k Božji ljubezni. To je to, kar je učil Krstnik, ki je v judejski puščavi »oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (v. 4). Prejeti krst je bilo zunanje in vidno znamenje spreobrnjenja tistih, ki so poslušali njegovo pridiganje in so se odločili delati pokoro. Ta krst se je zgodil s potopitvijo v Jordan, v vodo, a je bil povsem nekoristen, bil je le znak, in je bil nekoristen, če ni bilo razpoložljivosti za kesanje in spremenitev življenja.

    Spreobrnjenje pa vsebuje tudi bolečino nad storjenimi grehi, željo, da se jih reši in sklep, da se jih zavedno izključi iz lastnega življenja. Za izključitev greha pa je potrebno zavrniti vse tisto, kar je z njim povezano. Stvari, ki so povezane z grehom je torej potrebno zavrniti: posvetno miselnost, pretirano cenjenje udobnosti, pretirano cenjenje užitkov, blagostanja, bogastva. Zgled te ločitve je ponovno iz evangelija lik Janeza Krstnika, ki je bil strog mož in se je odpovedal odvečnemu ter je iskal bistveno. Poglejte to je prvi vidik spreobrnjenja: ločitev od greha in posvetnosti. Začeti torej pot ločitve od teh stvari.

    Drugi vidik spreobrnjenja je namen poti, to je iskanje Boga in njegovega kraljestva. Ločitev od posvetnih stvari in iskanje Boga ter njegovega kraljestva. Zapustitev udobnosti in posvetnega mišljenja nista sama sebi namen, ni askeza samo, da se dela pokora, kristjan ni fakir. Je nekaj drugega. Ločitev ni sama sebi namen, ampak je usmerjena za dosego nečesa višjega, to je Božjega kraljestva, občestva z Bogom, prijateljstva z Bogom. Toda to ni lahko, saj so številne vezi, ki nas držijo v bližini greha, ne ni lahko… Skušnjava vedno vleče navzdol, vleče dol in vezi nas držijo v bližini greha. To so: nestanovitnost, malodušnost, zlohotnost, škodljivo okolje, slabi zgledi. Včasih je privlačnost, ki jo čutimo do Gospoda prešibka in se skoraj zdi, da Bog molči. Oddaljene in nerealne se nam zdijo njegove obljube tolažbe, kot na primer podoba pozornega in skrbnega pastirja, ki danes odmeva v Izaijevem berilu (prim. Iz 40,1.11). Tako si je skušan reči, da se je nemogoče resnično spreobrniti. Kolikokrat smo začutili to malodušnost? »Ne, ne bom zmogel. Začenjam, potem se vrnem nazaj in to je grdo.« Mogoče je, mogoče je. In ko pride ta misel, ki te napravi malodušnega, ne ostani tam, kajti to je »živi pesek«. Ta »živi pesek« je ravno povprečnost bivanja. To je povprečnost. Kaj se stori v takšnih primerih, ko kdo hoče, a čuti, da ne more? Predvsem se je potrebno spomniti, da je spreobrnjenje milost. Nihče se ne more spreobrniti z lastnimi močmi. Je milost, ki ti jo da Gospod, zato jo je potrebno z vso močjo izprositi od Boga. Prositi Boga, da nas on spreobrne, da se lahko spreobrnemo do tolikšne mere, s kakšno se odpremo Božji lepoti, dobroti in nežnosti. Da se spreobrnemo in poboljšamo in odpremo Božji Milosti. Da z Bogom sodelujemo! Pomislite na nežnost Boga. Bog ni grozen oče, zloben oče, ne. Bog ni kontrolor ali policaj , ki kaznuje. Ljubi nas. Odpušča nam sedemdesetkrat sedemkrat. Nežen je, zelo nas ima Očetovsko rad kot dobri Pastir, ki išče zadnjo ovco svoje črede, dokler je ne najde. Ljubezen je. Spreobrnjenje je Milost Boga. Začni hoditi, saj je On, ki te je premaknil, da si začel hoditi in videl boš, kako bo On prišel. Moli, hodi in vedno boš naredil korak naprej. In Vedi, da nikoli Nismo Sami, ker je Bog Vedno z Nami!

    Sveta Marija, Nebeška in Naša Mati, naj nam pomaga ločiti se za vedno od greha in posvetnosti ter se odpreti Bogu, njegovi Besedi, njegovi Milostni Ljubezni, ki prenavlja in rešuje.

    Papež Frančišek

    Gospodove Milosti in Dobroto bom Vedno Opeval in se Veselil Odrešenja! Hvala Ti Gospod za Vse kar si nam Daroval. Vse Talente in Darove moramo pomnožiti in razveseliti ljudi ter jim pomagati! Zakaj kar bomo sejali to bomo želi! In Gospod nam bo z Večnim Življenjem poplačal vse, kar smo Dobrega Storili Drugim, ki potrebujejo našo Pomoč, Samaritansko Usmiljenje in Dobroto!

    Tvoja je Oblast in Slava Vekomaj Gospod! Amen.

  37. Miro says:

    DOŽIVEL JE OBSMRTNO IZKUŠNJO IN SE PO POSREDOVANJU PATRA PIJA ZOPET VRNIL V ŽIVLJENJE (Aleteia)

    “RAJE TRPIM NA ZEMLJI KOT V VICAH!”

    Pater DANIELE NATALE se je rodil in umrl v kraju San Giovanni Rotondo. Bil je brat kapucin, ki je zavrnil duhovniško posvečenje in po samostanih opravljal preprosta dela. Pater Pij je bil njegov bližnji prijatelj in duhovni oče, ki mu je pri Mariji izprosil še eno priložnost za življenje.

    Več o njegovi življenjski zgodbi na:
    https://si.aleteia.org/2022/11/20/dozivel-je-obsmrtno-izkusnjo-in-se-po-posredovanju-patra-pija-zopet-vrnil-v-zivljenje/

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

    • janez says:

      Hvala vam g. Miro za ta prispevek. Sam skromno dodajam spodaj nekaj lepega za vse nas! Lep Advent želim Vsem. Janez

      MOLITEV K BOGU ZA BOLJŠI SVET (Une prière pour un monde meilleur)

      Slava Bogu in Zahvala za vse Milosti in Dobroto.
      Nič se ne Zgodi brez Boga. Niti las nam ne zraste na glavi ali pade z glave brez Boga.
      Za vse kar premoremo in smo naredili smo dolžni Zahvalo Nebeškemu Bogu.
      Božja Večnost, Enost, ki nam poješ v tišini in nas učiš po drugih.
      Odločno in modro prosim vodi moje korake.
      Naj uvidim Božjo Voljo in vse Božje nauke, ko stopam v življenje.
      In častim namen vseh stvari, ki so v naravi po Tvoji Dobroti Gospod.
      Pomagaj mi, da se spoštljivo dotikam vsega, kar srečam in uporabljam.
      Da vedno govorim in gledam ljudem iskreno v oči Jezusa in Matere Marije.
      Naj raje tiho opazujem, ne sodim, saj potrebujem milost razumevanja in razsvetljenje pomena in smotra.
      Naj raje pomagam, kot da bi kritiziral in se pritoževal.
      Naj bom raje veder in nasmejan kot žalosten in zamorjen, ker imam Odrešenika, ki mi stoji ob strani.
      Naj raje raje podam ljudem upanje in optimizem ter nakažem kakšne možne rešitve,
      kot da nasujem sogovornikom le svoje pametne modrosti in probleme.
      Vse kar porečem ali mislim so človeške misli, ki niso vedno Božja Volja.
      Zato se zavedam, da sem Berač pred Bogom in da potrebujem Vodstvo in Poduk Svetrega Duha, da ne zaidem.
      Naj ne škodujem in naj prinesem in ljudem pustim glasbo tišine gozda
      in ptičjega petja mir in vso naravno lepoto,
      kot da le oddidem in pustim ljudi da tavajo in begajo naprej.
      Naj pride k nam Božjr kraljestvo Božjega Miru, Usmiljenja in Ljubezni!
      Prosim Gospod Bog obvaruj nas vsakršne hudobije in reši nas pred skušnjavami!
      Pomagaj nam in nas Poduči, da bomo vedno Hodili k Tebi!
      Kako lep je Božji svet in kako Dober je do nas Gospod Jezus, ki nam hoče le vse Dobro.
      In ko se vrnem nazaj med ljudi, naj se krožna pot življenja strpnosti
      in dobrote sklene in spirala upanja razširi naprej,
      da bosta molitev in Vera ter Božja Pomoč vzajemno pomagale
      meni in bližnjim ter osmislila vsem ljudem dobre volje naša življenja. Amen.

      Janez AKA Dichter Hansi

      Tvoja je Oblast in Slava Gospod. Ob Tebi Bog in naš Odrešenik zmorem več in vse, ker mi Milostno daješ moč, in ta moč se pretaka med nama in gre kot pozitivna nesnovna energija naprej. Povem Ti lahko vse in vem, da tudi Ti meni lahko poveš čisto vse. Včasih si dava vzajemno še vedno več drug drugemu. In ljubezen je, ki premaga vse, kar življenje prinese in odnese, tako dobro kot slabo. In v duši vlada mir in spokojnost. Hvala Gospod, zadovoljen sem in srečen. Bogat sem, ker imam vse to. S Teboj premorem vse kar potrebujem. Bogu Čast in Slava Vekomaj. Amen.

      Addendum
      O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje! — Sv. Frančišek Asiški

      Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove stèze! In vse človeštvo bo videlo, kako naš Bog rešuje. Slavite Boga in se mu nenehno za vse Zahvaljujte. Aleluja.

  38. janez says:

    Kaj je greh proti Svetemu Duhu in kaj je duša in vest? Ognjišče dr. Turnšek
    Vprašanje za Ognjišče: Prvo: slišimo, da se vsi grehi lahko odpustijo, razen grehi proti Svetemu Duhu. Kateri so ti grehi? Drugo pa je povezano z dušo in vestjo. Kaj je pravzaprav duša? Ali je to isto kot vest? Zakaj nekateri živijo tako, kot bi ne imeli duše in prav tako ne vesti? Bralec Ognjišča

    Odpuščanje naših grehov, ki je sad Jezusove velikonočne daritve za nas vse, je nezaslužen in zastonjski dar ljubezni Svete Trojice. Kot ljubezni in nobenega izraza ljubezni ne moremo zaslužiti ali izsiliti, še manj prisiliti, tako tudi odpuščanja grehov ne. Zato je v osnovi treba reči, da ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi mogel ali hotel odpustiti. Zopet pa je prav jasno povedati, da ni tako majhnega greha, da bi ga Bog mogel odpustil človeku mimo njegove želje in privolitve. Če torej kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja, da bi s svojo očiščujočo in odrešujočo ljubeznijo mogel vstopiti v njegovo resničnost greha in jo s tem izničiti; njega pa sprejeti nazaj v občestvo kot oče izgubljenega sina. Greh proti Svetemu Duhu imenujemo pravzaprav prav takšno zakrknjeno stanje človekovega srca, ki zavrača delovanje Svetega Duha v svoji notranjosti. Sveti Duh je namreč Božja ljubezen, ki se ‘pretaka’ med Očetom in Sinom in želi v ta krogotok Božjega življenja vključiti tudi grešnega človeka, ki je z grehom ali povsem prekinil svojo povezavo z njim ali pa jo močno okrnil. KDOR JE BOGU NEDOSTOPNO ZAKRKNJEN IN NEDOSTOPEN TAKO, DA BOGA NITI NE PRIZNA, DA JE BOG, IN SE KOT GREŠNI ČLOVEK SAM POSTAVI NA NJEGOVO MESTO ALI POSTAVI TJA KAKŠNO DRUGO STVAR, TA GREŠI PROTI SVETEMU DUHU!. ČE SE TO STANJE SPREMENI, PA BOG LAHKO VSTOPI VANJ IN MU NAKLONI SVOJO OČIŠČUJOČO IN ODPUŠČAJOČO MILOSTNO BOŽJO NAVZOČNOST IN ODPUŠČAJOČO LJUBEZEN! Takrat pa ta greh do Svetega Duha ni več neodpustljiv, ker človek ni več zakrknjen in nedostopen do Boga, KER GA JE SPREJEL IN VANJ VERUJE!

    In še nekaj misli glede duše in vesti. Po svetopisemskem razodetju je človek oseba, ki je ustvarjena po Božji podobi in je telesno-duhovna resničnost. In duša je tisto duhovno počelo v človeku, zaradi katerega postane materialno telo človeško in deležno dostojanstva Božje podobe. Duhovna duša ne nastane iz spolnih celic obeh staršev, kot to velja za telo, ampak jo Bog iz ljubezni neposredno ustvari in je zato neumrljiva. To po današnjem splošnem prepričanju Bog stori sočasno s spočetjem in od takrat naprej novo bitje ostane človek za vso večnost. Človek kot oseba je zaradi obdarovanosti z duhovno in neumrljivo dušo, ki je neločljivo povezana z njegovo telesno komponento, z razumom in s svobodno voljo naravnana na Boga in poklicana z dušo in telesom k večni blaženosti v nebesih; torej v neposredno občestvo s Sveto Trojico in v njej z vsemi odrešenimi.

    Če kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja.
    Prav to, da smo telesno-duhovna bitja, da smo torej tudi duša, nam omogoča, da nosimo v sebi poseben ‘Božji glas’, ki ga imenujemo VEST. Človek je namreč sposoben, če ni ovir, v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo; in to mimo svojih subjektivnih ali celo egoističnih interesov. Pri tem razločevanju so v vest vključene tudi druge človekove sposobnosti, zlasti sodba razuma in intuitivni vpogled. S tem je človek sposoben dojemati nravno (etično – moralno) vrednost dejanj in tudi sprejemati odgovornost zanje.

    Kadar smo pripravljeni kot razumna bitja poslušati ta notranji glas, vest, moremo ‘slišati’ Boga, ki nam govori. Pravilno oblikovana vest soglaša s tem, kar je v skladu z razumom in z razodeto Božjo postavo. In k dostojanstvu človeka spada, da more in sme ravnati po takšni vesti. Nihče bi ga ne smel siliti v kaj drugega. Po stanju, ki sledi izvirnemu grehu, pridemo do pravilne in resnicoljubne vesti s pomočjo vzgoje, s čim globljim poznavanjem Božje besede in učenja Cerkve. Zelo pomembna je pri tem tudi molitev ter pogovor z modrimi ljudmi. Vsakodnevno pravilno izpraševanje vesti ali pregled dneva skupaj s Svetim Duhom, gotovo pri oblikovanju vesti zelo koristi, saj jo ohranja občutljivo in pravilno naravnano. Zaradi osebnih razlogov ali vplivov od ‘zunaj’ se vest pri svojih sodbah more tudi motiti. Če oseba za to stanje nima osebne krivde, se ji slaba dejanja, ki sledijo takšni vesti, ne prištevajo kot krivda; seveda pa zlo vseeno povzročijo in niso dobra. Kolikor je pa sama hote pripomogla k tej ‘zameglitvi’ vesti, pa nosi tudi sorazmerno odgovornost za dejanja, ki ji sledijo. Če v takšnem zatemnelem stanju vesti vztrajamo, lahko pride do ‘kosmate’ vesti, torej vesti, ki ni več občutljiva in kot ‘dobro’ sprejema tudi sicer očitno slaba dejanja. Lahko pa se razvije tudi ‘preobčutljiva’ vest; ta pa napak presoja slabost dejanj in jim pripisuje večjo slabost, kot jo v resnici nosijo v sebi.

    Človek je sposoben v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo.
    Zakaj nekateri živijo, kot da ne bi imeli duše niti vesti, je vprašanje, na katerega je težko direktno odgovoriti, saj ima verjetno vsak primer svojo lastno zgodovino in razvoj, ki bi ga bilo treba poznati, da bi lahko presodili bolj konkretno. A splošno lahko rečemo, da na oblikovanje vesti vpliva marsikaj: tako notranje stvari v človeku (intelektualne, čustvene in duhovne sposobnosti; razne notranje rane, ki so posledica lastnih ali tujih dejanj) kot zunanji vplivi (zlasti vplivi okolice, javnega mnenja, družbene norme, krogi prijateljev, kdaj tudi poklic … in še marsikaj). Vendar pa lahko verjamemo in upamo, da noben človek ni tako odtujen samemu sebi, da z lastnim prizadevanjem, s pomočjo drugih in z Božjo milostjo ne bi mogel svoje vesti spet ‘prebuditi’ in se zavesti, da ni samo golo biološko telo, ampak da ima tudi duhovno dušo, ki ga dela drugačnega od prav vsega drugega ustvarjenega. Torej je skrb za negovanje svoje notranjosti izredno pomembna skrb človeka zase in seveda tudi pomembna soodgovornost za oblikovanje notranjosti drugih. Na duhovni ravni smo namreč med seboj povezani in vplivamo drug na drugega v dobrem in slabem; hočemo ali nočemo. Naj nam tudi Božje usmiljenje in Božja Milostna Ljubezen pomaga, da bomo drug na drugega vplivali predvsem v DOBREM IN Z LJUBEZNIJO TER USMILJENIM ODPUŠČANJEM!.

    Upokojeni mariborski nadškof dr. TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2016).

    Efežanom 1, 7: V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti.

    Addendum:
    Po Jezusovem nauku so lahko vsi grehi ljudem odpuščeni. (Matej 12,31). To je posebno in veselo sporočilo za vse nas grešne ljudi in kristjane. Ne glede na to, kakšen greh si naredil, če se iskreno spokoriš, prideš k Bogu in ga prosiš za odpuščanje, ti bo odpustil. Jezus pričakuje vsakega človeka z razširjenimi rokami. Kristusova kri lahko očisti vsak greh.Prosimo Boga za Odpuščanje in tudi mi odpuščajmo drugim dolžnikom!

    Neodpustljivi greh ni nikakršen posamezni greh ali kakšna druga oblika greha. Neodpustljivi greh je stanje, stopnja grešnosti, ki nastane v človekovem življenju. Torej to ni neko posamezno delo, ampak stalno, trajno UPIRANJE Svetemu Duhu. Neodpustljivi greh je uporno zavračanje vabil Božje ljubezni, ki jih Jezus pošilja človeškemu srcu, in navodil Svetega Duha; to je stanje, v katerem Sveti Duh ne more več prodreti do ZAKRKNJENEGA človekovega srca. Vendar Bog vedno čaka človeka, da se VRNE K NJEMU NAZAJ V OBJEM!

    Addendum:
    Bog nas Ljubi in nas nikoli ne bo zapustil same. Zaupajmo Bogu, zakaj On vse Vidi in Vse Ve! Ko se prepustimo Njegovi volji, nas On postavi na točno tisto mesto v svojem stvarstvu, ki nam je najbolj prav in kjer lahko najbolj ljubimo in pomagamo drugim. Vsak v svojem položaju, stanju, glede na svoje moči ter zmožnosti in na način, na katerega Stvarnikova podoba v njem lahko najlepše odseva ter ga obsije z Dobroto in Pomaga z Usmiljenjem. Ne glede na to, kakšna je naša situacija, ko vanjo povabimo Boga brez vseh Omejitev, On vstopi s svežimi silami Ljubezni in Dobrote, prinese v nas Novo Upanje in pozitivno deluje v nas in nam pomaga tudi zato, ker smo ga povabili, se na Gospodov prihod in vstop v nas ustrezno pripravili in ga po Njegovi Milosti tudi dočakali. Dopustimo Bogu, da v nas neomejeno deluje tako, da bo delal čudeže v našem življenju, saj je Bog veliko večji kot vsi problemi, ki nas pestijo. In kdor ima vero v Boga, kdor bo stanovitno verjel Bogu in potrpel v preizkušnjah, bo deležen uslišanja in čudežev, zakaj vse človeško pride in vse mine.

    Če smo grešili se spokorimo in prosimo Boga Milosti! Povejmo mu, da obžalujemo grehe in da smo v žalosti in trpljenju kaj narobe naredili! Skesajmo se in prosimo Boga odpuščanja, popreavimo krivice in se opravičimo, da bomo v naši duši in v našem srcu iskreno naredili prostor Bogu, zakaj Bog je Ljubezen, ki ne mara greha! Prosimo ga odpuščanja in se spreobrnimo in poboljšajmo, da nas bo obsijala Njegova Milost in Ljubezen Nebeškega Boga, ki nas ima vedno rad; tudi takrat, ko grešimo in ko smo zašli na brezpotja, kjer ni Boga; in prosimo Boga za Vodstvo in Pomoč, da se rešimo in da bomo spet hodili k Njemu in bili podobni Jezusu! Duh veje kjer hoče in ko bomo bili skromni in ponižni ter tako pripravljeni bo prišel k nam Gospod.

    Gospodove Milosti bom vedno opeval!

    Odlomek iz objavljenega prispevka OHRANI VESELJE IN LJUBEZEN DO JEZUSA.

  39. Miro says:

    ZAŠČITNIK

    MAJEJO SE ZEMLJA IN VSI NJENI PREBIVALCI, JAZ SEM TISTI,
    KI UTRJUJE NJENE STEBRE. (Ps 75,4)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=122&t=5#Za%9A%E8itnik

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  40. Miro says:

    Nadaljevanje in zaključek članka o zakonu (Rafael Díaz)

    ZAKON IN DRUŽINA

    »V SKLADU Z BOŽJIM NAČRTOM JE ZAKON TEMELJ ZA VEČJO, DRUŽINSKO SKUPNOST, SAJ STA ZAKON KOT USTANOVA IN ZAKONSKA LJUBEZEN NARAVNANA NA RODITEV IN VZGOJO OTROK, V ČEMER NAJDETA SVOJO DOVRŠITEV.«

    »Ker je Stvarnik vsega postavil zakonsko skupnost za izvor in za temelj človeške družbe, je postala družina temeljna in življenjska celica družbe.« Ta specifična in izključna javna razsežnost zakona in družine zahteva, da je branjena in spodbujana s strani civilnih oblasti. Zakoni, ki ne priznavajo temeljnih značilnosti zakonske zveze — npr. glede ločitve — ali ga enačijo z drugimi oblikami skupnosti, ki niso zakonska zveza — izvenzakonske skupnosti ali skupnosti oseb istega spola —, so nepravični: resno škodujejo temelju same družbe, ki jo je država obvezana varovati in podpirati.

    V Cerkvi je družina imenovana domača Cerkev, ker je posebno občestvo njenih članov poklicano k temu, da postane »posebno ponavzočenje in uresničevanje cerkvenega občestva.« »Starši morajo biti svojim otrokom z besedo in z zgledom prvi oznanjevalci vere in gojiti morajo v vsakem njegov lastni poklic, posebno skrbno pa sveti poklic.« »Tu se na prednosten način uveljavlja krstno duhovništvo družinskega očeta, matere, otrok in vseh družinskih članov v prejemanju zakramentov, v molitvi, v zahvaljevanju, s pričevanjem svetega življenja, z zatajevanjem samega sebe in z dejavno ljubeznijo. Družina je tako prva šola krščanskega življenja in šola za bogatitev človečnosti. Tu se človek nauči vztrajnosti in veselja do dela, bratske ljubezni in velikodušnega odpuščanja, tudi večkratnega, in zlasti češčenja Boga z molitvijo in darovanjem svojega življenja« (Katekizem, 1657).

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-25-zakon/

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

  41. Miro says:

    STVARNIK VESOLJA

    KAKO VELIKO JE TVOJIH DEL, O GOSPOD! VSA SI NAREDIL Z MODROSTJO,
    ZEMLJA JE POLNA TVOJIH USTVARJENIH BITIJ. (Ps 104,24)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=112&t=5#Stvarnik+vesolja

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  42. Hvala says:

    SVETI DUH JE DUH RESNICE, NE NAŠEGA UGODJA

    SVETI DUH VE, KAJ DELA, TUDI ČE NAS POŠILJA V KAOS

    Sveti Štefan je bil POLN SVETEGA DUHA. GOVORIL JE:

    Vi, ki ste trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu: kakor vaši očetje, tako tudi vi! 52 Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Ubijali so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in vi ste zdaj postali njegovi izdajalci in ubijalci. 53 Vi, ki ste po naročilu angelov prejeli postavo, pa se je niste držali!« (Apd 7,49-53).

    ŠTEFANA KAMNAJO

    54 Ko so to slišali, so se razsrdili v svojih srcih in škripali z zobmi proti njemu. 55 Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!« 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel.(Apd 7,54-58).

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ne smemo se bati situacij, kaosa, v katerega nas lahko popelje SVETI DUH. Človek mora hoditi SREDI STISKE, KOT JE JEZUS HODIL PO MORJU.

    Zgodijo se vsemogoči dogodki, kot so se Jezusovim učencem. NE SMEMO V ŽIVLJENJU PRIČAKOVATI SAME UGODNOSTI IN VSE REŠITVE PO NAŠI VOLJI. VSAK TRENUTEK SE MORAMO SPOMNITI, DA MORAMO IZPOLNJEVATI BOŽJO VOLJO, NE PA DA BOGA SILIMO, DA BO BOG VSAK DAN IZPOLNJEVAL NAŠO VOLJO OB NAŠEM ČASU.

    SVETI DUH JE DUH RESNICE, NE NAŠEGA UGODJA. Štefan je umrl, bil pa je poln Svetega Duha. IZPOLNJEVATI BOŽJO VOLJE JE PONIŽNOST BOGU.

  43. Miro says:

    PRVA ADVENTNA NEDELJA

    DANES SE ZAČENJA ADVENT, BOGOSLUŽNI ČAS, KI NAS PRIPRAVLJA NA BOŽIČ TAKO, DA NAS VABI NAJ DVIGNEMO POGLED IN ODPREMO SRCE ZA SPREJEM JEZUSA.

    V adventu ne živimo samo pričakovanje božiča, ampak smo tudi povabljeni, da prebudimo pričakovanje slavne Kristusove vrnitve – ko se bo vrnil ob koncu časov – ter se z doslednimi in pogumnimi odločitvami pripravljamo na končno srečanje z Njim. Spominjamo se božiča in pričakujemo slavno Kristusovo vrnitev in tudi naše osebno srečanje, torej dan, ko nas bo Gospod poklical.

    V teh štirih tednih smo poklicani iziti iz sprijaznjenega in suženjsko vdanega načina življenja ter iziti tako, da gojimo upanje in gojimo sanje po novi prihodnosti. Evangelij današnje nedelje je ravno v tej smeri in nas opozarja, naj se ne pustimo potlačiti sebičnemu stilu življenja ali krčevitemu vsakodnevnemu ritmu.

    Kako preživeti ta čas od danes do božiča. Biti čuječi in moliti. Notranji spanec se porodi iz tega, ko se neprenehoma vrtimo okoli samih sebe ter smo osredotočeni na zaprtost svojega življenja z njegovimi problemi, z njegovim veseljem in njegovo bolečino, torej vedno se vrtimo okoli samih sebe. To pa utrudi, to postane nadležno, to zapira pred upanjem. V tem je korenina toposti in lenobnosti, o katerih govori evangelij. Advent nas vabi k prizadevni čuječnosti tako, da pogledamo izven nas samih, razširimo razum in srce ter se odpremo za potrebe ljudi, bratov in za željo po novem svetu. To je želja tolikih ljudstev, ki jih muči lakota, krivičnost in vojna. To je želja revnih, slabotnih, zavrženih. Ta čas je priložnost, da odpremo svoje srce in si zastavimo konkretna vprašanja, kako in za koga živimo svoje življenje.

    Druga drža, s katero bomo dobro preživeli čas pričakovanja Gospoda, je molitev. Gre za to, da se dvignemo ter molimo in s tem usmerimo svoje misli in svoje srce k Jezusu, ki prihaja. Vstane se, ko se pričakuje nekoga. Mi pričakujemo Jezusa in ga hočemo pričakati v molitvi, ki je tesno povezana s čuječnostjo. Moliti, pričakovati Jezusa, odpreti se drugim, biti budni in ne zaprti sami vase. Toda če razmišljamo o božiču v ozračju potrošništva, da gledam, kaj lahko kupim, da naredim to in to, da pripravim posvetno praznovanje, bo šel Jezus mimo in ne bomo ga našli. Mi pričakujemo Jezusa in ga hočemo pričakovati v molitvi, ki je tesno povezana z čuječnostjo.

    Katero pa je obzorje našega molitvenega pričakovanja? V Svetem pismu ga predvsem nakazujejo glasovi prerokov. Danes je Izaijev, ki govori zaradi izgnanstva težko preizkušenemu ljudstvu, ki je v nevarnosti, da izgubi svojo identiteto. Tudi mi kristjani, ki smo prav tako Božje ljudstvo, tvegamo, da postanemo posvetni in izgubimo svojo identiteto, še več, da ‘poganiziramo’ krščanski stil življenja. Zaradi tega potrebujemo Besedo Boga, ki nam po preroku naznanja: Pravična mladika Jezus prihaja in mi ga pričakujemo.

    Advent je čas, da pripravimo svoja srca za sprejem Zveličarja, edinega Pravičnega in edinega Sodnika, ki lahko vsakemu nameni tisto usodo, ki si jo zasluži. Mi, kristjani smo poklicani biti na svetu obrtniki miru, ki je postavljen na pravičnost.

    Božje zveličanje, ki ga pričakujemo, ima prav tako okus po ljubezni. Ko se pripravljamo na božič, se ponovno podajamo na pot Božjega ljudstva, da bi sprejeli Sina, ki prihaja in nam hoče razodeti, da Bog ni samo Pravičnost, ampak je tudi in predvsem Ljubezen. Vsepovsod, predvsem pa tam, kjer vladajo nasilje, sovraštvo, krivica in preganjanje, so kristjani poklicani dati pričevanje o tem Bogu, ki je Ljubezen.

    Jezus želi tudi sredi nezaslišanih razdejanj pokazati svojo moč, svojo neprimerljivo slavo in svojo moč ljubezni, ki se pred ničemer ne umakne, ne pred razmajanim nebom, ne pred gorečo zemljo, ne pred pobesnelim morjem. Bog je močnejši od vsega. To prepričanje daje verniku vedrino, pogum in moč, da vztraja v dobrem sredi največjih tegob. Tudi kadar se dvignejo sile zla, morajo kristjani odgovoriti na poziv z dvignjeno glavo, pripravljeni zoperstaviti se v tej bitki, v kateri bo Bog imel zadnjo besedo. In ta beseda bo beseda ljubezni in miru!

    Devica Marija, ki nam prinaša Jezusa, žena pričakovanja in molitve, naj nam pomaga okrepiti upanje v obljube svojega Sina Jezusa, da bomo doživeli, kako tudi med stiskami zgodovine Bog ostaja vedno zvest ter se poslužuje človeških zmot, da bi pokazal svoje usmiljenje.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  44. Miro says:

    BOŽJA BESEDA nam vedno izprašuje vest in nas spodbuja
    k sprejemanju in spolnjevanju božje volje v moči Svetega Duha.

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  45. Hvala says:

    KAJ PRAVI BOG, ZAKAJ JE LJUDI PREPUSTIM SRAMOTNIM STRASTEM, ZAKAJ SO ZAMENJAKI NARAVNO OBČEVANJE….

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Rim+1%2C18-32&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

  46. Miro says:

    PAPEŽ PONOVNO POVABIL, NAJ SE NE UTRUDIMO REČI NE VOJNI, NE NASILJU, DA PA DIALOGU IN MIRU

    Po molitvi in blagoslovu je sveti oče izrazil zaskrbljenost zaradi naraščanja nasilja in spopadov v državi Palestini in v državi Izrael. Zatem je papež izrazil bližino prebivalcem otoka Ischia, ki so ga prizadele poplave ter spomnil na Burkharda Schefflerja, ki je pred tremi dnevi umrl zaradi podhladitve pod kolonadami Trga sv. Petra. Nazadnje je sveti oče povabil, naj se ne utrudimo reči ne vojni, ne nasilju, da pa dialogu in miru, še zlasti za mučeno Ukrajino.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-11/papez-ponovno-povabil-naj-se-ne-utrudimo-reci-ne-vojni-ne-nasil.html

    Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

  47. Miro says:

    POSTNI SKLEPI SO NAM POZNANI. KAJ PA ADVENTNI?

    ADVENT JE PODOBEN POSTNEMU ČASU, KI JE ČAS POKORE, KO LAHKO SPREJMEMO ODLOČITVE, DA BOMO ŽIVELI BLIŽJE KRISTUSU

    Mnogi katoličani sprejemajo postne sklepe, vključno z različnimi odpovedmi in obljubami, da bodo okrepili svoje duhovno življenje. V tem obdobju se recimo pogosto odpovejo uživanju čokolade ali pa se bolj posvetijo dobrodelnosti.

    Tudi advent naj bi bil čas molitve, posta in dajanja miloščine. Čeprav se katoličanov navadno ne spodbuja k sprejemanju dobrih sklepov v adventnem času, naj bi bilo to bogoslužno obdobje čas za pripravo naših src na Jezusov prihod ob božiču.

    Vzhodni kristjani so svoje priprave na božič od 8. stoletja naprej močno okrepili. Trdno so verjeli v starodavno življenjsko vodilo “najprej post, nato praznovanje” in sledili Kristusovemu zgledu, ko se je 40 dni postil v puščavi, preden je začel javno delovati.

    Da bi se ustrezno pripravili na veličastno praznovanje božiča 25. decembra, so se postili 40 dni, od 15. novembra do prvega svetega večera.

    Božični post sicer ni bil tako strog kot v postnem času, še vedno pa je poudarjal, da je adventni čas zasnovan kot čas molitve.

    Sodobno praznovanje božiča v zahodnem svetu je verjetno ena največjih ovir za tovrstno obhajanje adventa, saj se naši prijatelji in družinski člani lotevajo peke božičnih piškotov in nas že ves december vabijo na božične zabave.

    Čeprav praznovanje božiča v adventu ni ravno grešno dejanje, pa nam močno otežuje, da bi umirili svojo dušo in se duhovno pripravili na Jezusovo rojstvo.

    Ne glede na to, kaj počnete med adventom, premislite o kakšnem drobnem adventnem sklepu, ki vas bo pritegnil k tesnejšemu odnosu z Detetom Jezusom.

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2022/11/26/postni-sklepi-so-nam-poznani-kaj-pa-adventni/

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  48. Miro says:

    ADVENT – ČAS PRIPRAVE NA SLOVESNO PRAZNOVANJE GOSPODOVEGA ROJSTVA, 25. DECEMBRA, HKRATI PA JE TO ČAS, KO NAS SPOMINJANJE USMERJA K PRIČAKOVANJU DRUGEGA KRISTUSOVEGA PRIHODA OB KONCU ČASOV

    ČAS DUHOVNE IN BOGOSLUŽNE PRIPRAVE NA BOŽIČ ZAČENJAMO S PRAZNOVANJEM PRVE ADVENTNE NEDELJE (DANES, 27. NOVEMBRA) IN GA SKLENEMO V TEDNU PO ČETRTI ADVENTNI NEDELJI NA SVETI VEČER, 24. DECEMBRA.

    Za razliko od postnega časa, ki ga obhajamo kot pripravo na veliko noč in traja štirideset dni, adventni čas ni omejen na točno število dni.

    Z adventnim časom v Katoliški cerkvi začenjamo novo cerkveno leto in neposredno pripravo na božič. Gospodovo rojstvo in prazniki, ki mu sledijo (sv. trije kralji ali obisk treh modrih, Jezusov krst ter Gospodovo darovanje v templju ali svečnica), so priložnost za poglobitev vere. Veselje ob Novorojenem pomeni veselje ob novem življenju in lahko simbolično nagovarja tudi k radosti nad lastnim življenjem.

    DOGODKI NE POMENIJO LE SPOMINJANJA PRETEKLIH BOŽJIH DEL V ZGODOVINI ODREŠENJA, AMPAK TUDI AKTUALIZACIJO BOŽJIH SPOROČIL ZA SEDANJI TRENUTEK

    Simbolika rojstva in novega začetka je vtkana v potek celotnega cerkvenega leta. Dogodki ne pomenijo le spominjanja preteklih Božjih del v zgodovini odrešenja (o čemer poroča Sveto pismo) in poti skozi galerijo svetnikov, ampak tudi aktualizacijo Božjih sporočil za sedanji trenutek. Na večja praznovanja se kristjani pripravljamo v posebnih »pripravljalnih« časih (z adventnim časom na božič, s postom na veliko noč). K zunanjim in materialnim pripravam na cerkvene praznike sodi tudi duhovna priprava v osebni molitvi in duhovni poglobitvi, kar lahko vključuje prejem zakramenta sprave, razne odpovedi, post, dobra dela ali miloščino.

    GOSPOD JE PRVIKRAT NA SVET PRIŠEL KOT ČLOVEK, ROJEN IZ DEVICE MARIJE, NJEGOV DRUGI PRIHOD PA PRIČAKUJEMO NA SODNI DAN

    Latinska beseda adventus pomeni prihod. Poznamo dva Gospodova prihoda. Gospod je prvikrat na svet prišel kot človek, rojen iz Device Marije, njegov drugi prihod pa pričakujemo na sodni dan. Kristjani verujemo v Gospodovo nevidno prihajanje v srca ljudi po delovanju Svetega Duha oziroma v skrivnostno Božjo navzočnost v srcu vsakega človeka, kar lahko razumemo in dojemamo samo v moči vere.

    Adventni čas ima dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, 25. decembra, hkrati pa je to čas, ko nas spominjanje usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov.

    Znamenje zunanje priprave na božič je adventni venec. Tradicionalno se pri nas v cerkvah in po domovih pripravljajo adventni venci s štirimi svečami. Naraščanje luči simbolizira rast dobrega v življenju. (povzeto po: katoliška-cerkev.si)

    Več o adventnem času na: https://katoliska-cerkev.si/adventni-cas2022

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  49. Miro says:

    SPODBUDA K BUDNOSTI – JEZUS VABI K ČUJEČNOSTI IN BUDNOSTI, DA NE BI OBLAGAL SRCA Z NAVEZANOSTJO NA STVARI IN ODNOSE. DRUGI VIDIK PA JE VZTRAJNA MOLITEV, KI ME PRIPRAVLJA NA ODPRTOST ZA TA PRIHOD

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,34-36)

    »Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka. Prišel bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato bedite in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+21%2C34-36&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezus vabi k čuječnosti in budnosti, da ne bi oblagal srca z navezanostjo na stvari in odnose. Drugi vidik pa je vztrajna molitev, ki me pripravlja na odprtost za ta prihod. Trudil se bom živeti budno in odgovorno, zmerno bom uporabljal dobrine in pričakoval Jezusa. Gospod, obvaruj me pred malomarnostjo, da ne bi prezrl tvojega prihoda in bi te sprejel: “Pridi!” (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  50. Miro says:

    KATEHEZA O TOLAŽBI: NOTRANJE VESELJE, MIR IN UPANJE, KI PRIHAJAJO OD BOGA

    KATEHEZA MED SPLOŠNO AVDIENCO V SREDO, 23. NOVEMBRA, JE BILA NAMENJENA DUHOVNI TOLAŽBI. PAPEŽ FRANČIŠEK JO JE OPISAL KOT NOTRANJE VESELJE, KI NAM OMOGOČA V VSEH STVAREH VIDETI BOGA. (po zapisu Andreje Červek)

    V sklopu katehez o razločevanju je sveti oče danes spregovoril o še enem pomembnem elementu, to je tolažba. Kot je dejal, je duhovna tolažba dar Svetega Duha, ki nam omogoča domačnost z Boga, spodbuja nas pri nadaljevanju poti. Krepi nam vero in upanje ter nas usposablja za dobra dela. Tolažba prav tako prinaša globok notranji mir in nam pomaga videti Boga tudi v težkih trenutkih. A biti moramo pazljivi, da je ne bi zamenjali za lažne tolažbe, ki nas usmerjajo vase in stran od drugih. Navedel je vrsto svetnikov, na primer svetega Avguština, sveto Edith Stein in sveto Terezijo Deteta Jezusa.

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: Ps 62,2-3.6

    Le v Bogu se spočije moja duša,
    od njega prihaja moja rešitev.
    Le on je moja skala in moja rešitev,
    moja trdnjava je, nikoli ne bom omahoval.
    Le pri Bogu se umíri, moja duša,
    kajti od njega je moje upanje.

    Več o katehezi svetega očeta na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-11/kateheza-razlocevanje-tolazba-notranje-veselje-mir-in-upanje.html

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  51. Hvala says:

    Strpnost je plemenita hči vživetja v drugega. Strpnost pomeni obzirnost do bližnjega, ki misli in čuti drugače kakor mi.

    (Anton Trstenjak)

  52. Miro says:

    ZVESTI IN USMILJENI

    TI, GOSPOD, MI NE BOŠ ODTEGNIL SVOJEGA USMILJENJA, TVOJA DOBROTA IN
    TVOJA ZVESTOBA ME BOSTA VEDNO ČUVALI. (Ps 40,12)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=97&t=5#Zvesti+in+usmiljeni

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  53. Miro says:

    Nadaljevanje članka o zakonu (Rafael Díaz)

    ODGOVORNO STARŠEVSTVO

    »Po sami svoji naravi sta ustanova zakona in zakonska ljubezen naravnani na roditev in vzgojo otrok in dosežeta v njih tako rekoč svojo krono. Otroci so zares najodličnejši dar zakona in kar največ prispevajo k blagru staršev samih. Bog, »ki je od začetka človeka ustvaril kot moža in ženo« (Mt 19,4), je človeku hotel dati neko posebno deležnost pri svojem stvariteljskem delovanju in je tudi moža in ženo blagoslovil z besedami: »Rodita in se množita« (1 Mz 1,28). Zato pravilno pojmovana zakonska ljubezen in celotni iz te izvirajoči način družinskega življenja — ne da bi podcenjevali druge namene zakona — težita za tem, da bi bili zakonci pripravljeni pogumno sodelovati z ljubeznijo Stvarnika in Odrešenika, ki hoče po njih nenehno večati in bogatiti svojo družino« (Katekizem, 1652). Zato je »izmed zakoncev, ki na tak način spolnjujejo od Boga jim zaupano nalogo, treba dati posebno priznanje tistim, ki z modro in skupno soglasnostjo velikodušno sprejmejo tudi večje število otrok, da bi jih ustrezno vzgojili.«

    Stereotip družine, ki jo predstavlja sedanja prevladujoča kultura, nasprotuje številčni družini, kar se upravičuje z ekonomskimi, socialnimi, higienskimi razlogi itd. Toda »prava vzajemna ljubezen presega skupnost moža in žene in se razširja na njune naravne sadove: na otroke. Po drugi strani pa sebičnost skrči to ljubezen na preprosto zadovoljitev nagona in uniči odnos, ki povezuje starše in otroke. Nekdo, ki lahko sklepa, da je prišel na svet proti volji svojih staršev: da ni sad čiste ljubezni, ampak neprevidnosti ali pomote, bo težko začutil, da je dober otrok — pravi otrok — svojih staršev. (…) Vendar je jasno, da izhajajo napadi na številčne družine iz pomanjkanja vere, so sad družbe, ki ni sposobna razumeti velikodušnosti, ki želi zamaskirati sebičnost in nekatere nečedne prakse z navidezno altruističnimi nagibi.«

    Tudi ob velikodušni pripravljenosti na starševstvo se lahko zgodi, da zakonce »mnogokrat ovirajo nekatere življenjske razmere današnjega časa in da se kdaj utegnejo nahajati v okoliščinah, ko vsaj začasno ni mogoče povečati števila otrok.« »Če torej zaradi fizičnih ali psiholoških pogojev zakoncev ali pa zaradi zunanjih okoliščin obstajajo resni razlogi za razmik med rojstvi, uči Cerkev, da je dovoljeno posluževati se naravnih menjav, ki jih imajo rodilne zmožnosti. Dovoljeno je torej rabiti zakonske pravice samo v nerodovitnih dneh ter tako uravnavati rojstva.«

    Notranje grešno je vsako »dejanje, ki bi v predvidenju zakonskega dejanja ali v njegovem poteku ali v njegovih naravnih posledicah hotelo služiti kot cilj ali kot sredstvo za preprečitev porajanja življenja.«

    Tudi če gre za namerno zakasnitev novega spočetja, je moralna vrednost zakonskega dejanja, izvršenega v neplodnih dneh žene, drugačna od dejanja, opravljenega s pomočjo kontracepcijskega sredstva. »Po svojem notranjem ustroju zakonsko dejanje namreč istočasno globoko zedinja zakonce in ju usposablja za porajanje novih življenj po zakonih, zapisanih v moško in žensko naravo. Če se torej ohranita oba omenjena smisla; namreč smisel združitve in smisel roditve, obdrži tudi uporaba zakona polni pomen medsebojne in resnične ljubezni ter svojo naravnavo k vzvišenemu poslanstvu starševstva, k čemer je človek poklican.« Z uporabo kontracepcije se izključi roditveni smisel zakonskega dejanja; uporaba zakona v ženinih neplodnih dneh pa spoštuje neločljivo povezanost združitvenega in roditvenega smisla človeške spolnosti. V prvem primeru je zagrešeno pozitivno dejanje, da bi bilo onemogočeno spočetje, pri čemer je iz zakonskega dejanja izključena njegova lastna zmožnost v redu porajanja; v drugem primeru pa se zgolj opusti uporabo zakona v ženinih plodnih obdobjih, kar sámo po sebi ne odvzame roditvene zmožnosti nobenemu drugemu zakonskemu dejanju v trenutku njegove uresničitve. Zato odgovorno starševstvo, kot ga uči Cerkev, na noben način ne vključuje kontracepcijske miselnosti; nasprotno, ustreza določeni situaciji, ki nastane zaradi trenutnih okoliščin, ki jih človek ne išče, ampak ga doletijo, in ki skupaj z molitvijo lahko doprinesejo k močnejši zedinjenosti zakoncev in vse družine.

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-25-zakon/

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

  54. Miro says:

    ZARADI SVOJE GREŠNOSTI SI NE UPAŠ STATI V BOŽJI NAVZOČNOSTI, TODA
    BESEDE LITURGIJE CERKVE TI DAJEJO GOTOVOST: »PO KRISTUSU, NAŠEM GOSPODU.«
    KAKO MOREŠ MISLITI, DA VSE JEZUSOVO TRPLJENJE, VSA DOBRA DELA MARIJE IN
    SVETNIKOV NISO DOVOLJ, DA PODKREPIJO TVOJE MALE MOLITVE?

    Frančišek Van Thuan, Pot upanja

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  55. Miro says:

    NAUK SMOKVINEGA DREVESA – JEZUS KAŽE, KAKO VSE V NARAVI DOZOREVA. TUDI ZGODOVINA SE TAKO BLIŽA K SVOJEMU CILJU, KI BO TRAJNO SREČANJE S KRISTUSOM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,29-33)

    Povedal jim je priliko: »Poglejte smokvino drevo in vsa drevesa. Ko začenjajo brsteti, vidite in sami od sebe veste, da je poletje že blizu. Tako tudi vi, ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+21%2C29-33&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezus kaže, kako vse v naravi dozoreva. Tudi zgodovina se tako bliža k svojemu cilju, ki bo trajno srečanje s Kristusom. Ob zagotovilu Božje besede se bom zavedal, da sem v vedno večji Jezusovi bližini in se trudil, da bo ta odnos živ. Gospod, okrepi mi vero, da se bom z veseljem pripravljal na končno srečanje s teboj in ga pričakoval v dejavni ljubezni. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  56. Hvala says:

    Blaženi Carlo Acutis je pri petnajstih letih postal popolnoma dozorel, dosegel je popolnost, ki jo je JEZUS ZA NJEGA PREDVIDEL V NAČRTU.

    Gospod daje dozorelost ljudem pri različnih starostih. Gospod lahko prepreči vsako bolezen pri vsakem človeku, vsako vojno ali nasilje, VENDAR NAŠA POTA NISO GOSPODOVA POTA.

  57. Miro says:

    PET PRIČEVANJ O BLAŽENEM NAJSTNIKU, KI SE BODO DOTAKNILA VAŠEGA SRCA

    KAKŠEN JE BIL MLADI BLAŽENI V OČEH SVOJE BABICE, PRIJATELJA IZ SREDNJE ŠOLE, DUHOVNEGA VODJE, BRATA FRANČIŠKANA IN UČITELJA

    Vnema za Jezusa in evharistijo, zavzetost za dobrodelnost in nasprotovanje splavu. To je portret blaženega Carla Acutisa skozi pričevanja petih ljudi, ki so mu bili zelo blizu.

    Od babice do srednješolskega prijatelja, od patra frančiškana do enega od njegovih učiteljev. 15-letnika, ki je predčasno umrl zaradi levkemije leta 2006, je od ostalih vrstnikov ločila neizmerna strast do Gospoda. Njegova zgodba je neverjetna in primer mlade ter redke svetosti.

    Več o tem: http://sticna.org/news/5-pricevanj-o-blazenem-najstniku-ki-se-bodo-dotaknila-vasega-srca?uid=78074

    Božje usmiljenje, ki izviraš in Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  58. Miro says:

    Nadaljevanje članka o zakonu (Rafael Díaz)

    BISTVENE ZNAČILNOSTI ZAKONA

    »Bistveni lastnosti zakona sta enost in nerazvezljivost, ki v krščanskem zakonu zaradi zakramenta dobita posebno trdnost« (ZCP, 1056). Mož in žena »v zakonski zvezi nista več dva ampak eno telo (Mt 19,6) (…). Takšno tesno zedinjenje, obstoječe v medsebojni podaritvi dveh oseb, pa tudi blagor otrok – oboje zahteva popolno zvestobo zakoncev in terja njuno nerazvezno enoto.«

    »Tudi z dolžnim priznavanjem enakega osebnostnega dostojanstva tako ženi kakor možu v njuni medsebojni in polni ljubezni se v jasni luči razodeva od Gospoda potrjena enovitost zakona. Mnogoženstvo nasprotuje temu enakemu dostojanstvu in zakonski ljubezni, ki je ena sama in izključujoča« (Katekizem, 1645).

    »V svojem oznanjevanju je Jezus brez dvoumja učil glede prvotnega smisla zveze moža in žene, kakršno je hotel Stvarnik od začetka: od Mojzesa dano dovoljenje, da mož odslovi svojo ženo, je bilo popuščanje nasproti trdoti srca (prim. Mt 19,8); zakonska enota moža in žene je nerazvezljiva; Bog sam jo je sklenil: “Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje” (Mt 19,6)« (Katekizem, 1614). V moči zakramenta, s katerim krščanska zakonca izražata in sta deležna skrivnosti edinosti ter rodovitne ljubezni med Kristusom in Cerkvijo (Ef 5,32), pridobi nerazvezljivost nov in globlji pomen, ki okrepi izvorno trdnost zakonske vezi, tako da »trdnega [to pomeni sklenjenega med dvema krščenima] in izvršenega zakona ne more razvezati nobena človeška oblast in noben razlog; razveže ga le smrt« (ZCP, 1141).

    »Ločitev zakona je velik greh zoper naravno nravno postavo. Prelomiti hoče pogodbo, s katero sta zakonca svobodno privolila, da bosta drug z drugim živela do smrti. Ločitev zakona je žalitev zoper odrešenjsko zavezo, ki je zakramentalna poroka njeno znamenje« (Katekizem, 2384). »Zgoditi se more, da je eden od zakoncev nedolžna žrtev ločitve, ki jo izreče civilna postava; ta zakonec v tem primeru ne ravna zoper nravno zapoved. Obstaja znatna razlika med zakoncem, ki si je iskreno prizadeval, da bi bil zvest zakramentu zakona in se vidi po krivici zapuščenega, ter tistim, ki z veliko krivdo s svoje strani razbije kanonično veljaven zakon« (Katekizem, 2386).

    »Obstajajo pa položaji, ko skupno zakonsko življenje iz zelo različnih razlogov postane praktično nemogoče. V takih primerih Cerkev dovoljuje fizično ločitev zakoncev in konec sožitja. Zakonca ne nehata biti pred Bogom mož in žena; nista svobodna, da bi sklenila novo zvezo. V tem težavnem položaju bi bila sprava — če je možna — najboljša rešitev« (Katekizem, 1649). Če potem, ko sta se razšla, »ostane civilna ločitev edini možni način, kako zagotoviti neke zakonite pravice, skrb za otroke ali obrambo dediščine, jo je mogoče tolerirati, ne da bi sestavljala moralno krivdo« (Katekizem, 2383).

    Če je po ločitvi sklenjena nova zveza, tudi če jo civilni zakon priznava, se »ponovno poročeni zakonec tedaj znajde v položaju javnega in trajnega prešuštva« (Katekizem, 2384). Ločeni in znova poročeni, čeprav so še naprej vključeni v Cerkev, ne morejo biti pripuščeni k prejemanju evharistije, ker sta njihov stan in življenjski položaj v objektivnem nasprotju s tisto vezjo nerazvezljive ljubezni med Kristusom in Cerkvijo, ki jo evharistija predstavlja in udejanja. »Spravo v zakramentu pokore, ki odpira pot k evharističnemu zakramentu, je mogoče podeliti samo tistim, ki obžalujejo prekršitev znamenja zaveze s Kristusom in zvestobe do njega ter so odkritosrčno pripravljeni živeti tako, da to ne bo v protislovju z nerazvezljivostjo zakona. To je konkretno tedaj, kadar mož in žena iz resnih razlogov — na primer zaradi vzgoje otrok — ne moreta izpolniti dolžnosti ločitve, a se obvežeta živeti povsem vzdržno, to je, da se vzdržita dejanj, ki so pridržana zakoncem.«

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-25-zakon/

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

  59. janez says:

    Družina Sveta Mati Terezija: »Če bom kdaj svetnica, bom svetnica ‘teme’.«
    23. 9. 2007 | Marjan Pogačnik | Duhovnost
    Podrobnejše razkritje mističnega življenja kalkutske svetnice matere Terezije in njene »noči vere«
    Celo človek, tako poln vere, upanja in ljubezni, kot je bila mati Terezija, je »trpel zaradi božje tišine«, je 1. septembra v Loretu dejal papež Benedikt XVI., ko je nagovoril množico mladih.

    Papež je o preizkušnji kalkutske svetnice spregovoril prav v času, ko je izšla knjiga o notranjem duhovnem življenju matere Terezije, ki je v Združenih državah in drugod po svetu, tudi v nekatoliškem tisku, naletela na velik odmev. Delo z naslovom »Mother Teresa: Come Be My Light« – Mati Terezija: Pridi, bodi moja luč je uredil p. Brian Kolodiejchuk iz reda misijonarjev ljubezni, postulator za razglasitev matere Terezije za svetnico, ki je napisal tudi spremno besedilo. V knjigi so objavljena pisma, ki jih je redovnica, ki je umrla pred desetimi leti in je bila leta 2003 razglašena za blaženo, napisala v različnih časovnih obdobjih svojim duhovnim voditeljem. Njeni zapisi potrjujejo, da je zelo dolgo doživljala hudo notranjo preizkušnjo. O tem vidiku njenega notranjega doživljanja so v Vatikanu ob razglasitvi za blaženo v uradni biografiji zapisali: »Obstaja junaška plat te velike žene, ki je bila razkrita šele po njeni smrti. Njeno notranje življenje, skrito pred očmi vseh, skrito celo tistim, ki so ji bili najbližji, je bilo zaznamovano z izkušnjo globokega, bolečega in neznosnega občutka ločenosti in celo zavrženosti od Boga, skupaj z rastočim hrepenenjem po njegovi ljubezni. To svojo notranjo izkušnjo je sama imenovala ‘tema’. Boleča noč njene duše, ki se je začela približno takrat, ko je začela svoje delo za uboge in ga nadaljevala do konca življenja, je mater Terezijo vodila v še globljo združenost z Bogom. Po temi je bila mistično deležna Jezusove žeje, njegovega bolečega in gorečega hrepenenja po ljubezni pa tudi notranjega obupa ubogih.«

    Med največjimi mistiki
    Kalkutska svetnica je svet pretresla z gorečo ljubeznijo do Boga in ljudi, še zlasti najbolj zapuščenih, in z izjemno rodovitnostjo – ustanovila je okoli 550 domov za uboge v več kot 130 državah, število njenih redovnikov in redovnic pa se je še po smrti s 3850 povzpelo na 4800. Odslej jo poznamo tudi po noči vere, ki njenemu duhovnemu življenju in rodovitnosti daje še drugačen pečat. Papeški pridigar Raniero Cantalamessa v članku v časniku Avvenire poudarja, da notranje preizkušnje »ne zmanjšujejo veličine matere Terezije, ampak jo samo še povečujejo in jo postavljajo ob bok največjim krščanskim mistikom«.

    Ključ, ki odpira skrivnost duhovnega življenja matere Terezije, je njena strastna ljubezen do Jezusa, pravi postulator Kolodiejchuk. Sama je o obdobju po odhodu iz rodnega Skopja in vstopu k sestram loretinkam zapisala: »Gorela sem od hrepenenja, da bi ga ljubila, kakor ga doslej še nihče ni ljubil«. Znamenje posebne ljubezni do Jezusa je bila zaobljuba, ki jo je pet let po večnih zaobljubah na spovednikovo dovoljenje napravila leta 1942 med duhovnimi vajami. Obljubila je, da Bogu ne bo nikoli ničesar odrekla; če bo to storila, pa bo to imela za smrtni greh. Kot je pozneje pojasnila, je »Jezusu hotela dati nekaj zelo lepega, nekaj brez pridržka«. Ta zaobljuba je bila središčna v njenem duhovnem življenju in ji je tudi dajala moči v obdobjih preizkušenj. Nanjo je gledala kot na sveto zvezo, ki jo je združevala z Ženinom.

    Ta je njeno obljubo vzel zares. Kot pričajo njena pisma, je po 10. septembru 1946 imela vrsto notranjih mističnih pogovorov z Jezusom. Prosil jo je, naj ustanovi popolnoma novo redovno skupnost, povsem posvečeno služenju najbolj ubogim med ubogimi. Dve ohranjeni Terezijini pismi govorita o tem, da je bil Terezijin odziv na Jezusovo povabilo zelo človeški. Strah jo je bilo, da bo to, za kar jo Jezus prosi, zelo težko. »Misel, da bi jedla, spala, živela kot Indijci, me je navdala s strahom,« je zapisala. Ljudje bodo mislili, da je nora, si je govorila. Vendar je Jezus s svojo prošnjo vztrajal. »Potem sem znova zaslišala zelo jasen glas: Vedno si govorila: ‘Stori z menoj, kar želiš.’ Zdaj hočem to storiti. Zdaj mi pusti, moja nevestica, moja mala. Ne boj se. Vedno bom s teboj. Trpela boš in zdaj trpiš, toda če si moja mala nevesta, nevesta križanega Jezusa, boš morala nositi te viharje v srcu. Pusti, da storim. Ne odklanjaj mi. Ljubeče mi zaupaj, slepo mi zaupaj’.«

    Občutek zapuščenosti in hrepenenje, ki boli
    Kmalu po tem, ko ji je nadškof Perier januarja 1948 dal dovoljenje, da začne živeti med najbolj ubogimi na ulicah Kalkute, se je spremenilo tudi njeno notranje doživljanje. Če je še pred tem čutila tesno združenost z Jezusom, tega občutka zdaj ni bilo več. »Kot da bi se mi moj Gospod do konca podaril. Toda sladkost in tolažba in združenje teh šestih mesecev so prehitro minili,« je zapisala p. Neunerju. Naenkrat se je čutila samo, ločeno od Ženina, po katerem je tako hrepenela. Ostala sta ji le še predanost in slepo zaupanje.

    »V duši čutim le strašno bolečino izgube Boga, ki mu ni mar zame, Boga, ki ni Bog, Boga, ki ne obstaja zares,« beremo v enem izmed njenih pisem. V drugem pa je zapisala: »To strašno hrepenenje še naprej raste in čutim, kot da se bo nekoč nekaj v meni zlomilo. In potem ta tema, ta osamljenost, ta občutek strašne samote. In vendar hrepenim po Bogu. Hrepenim, da bi ga ljubila z vsako kapljico življenja v sebi. Hočem ga ljubiti z globoko osebno ljubeznijo.« »V moji duši je toliko protislovja, globoko hrepenenje po Bogu, tako globoko, da boli, nenehno trpljenje – hkrati pa občutek, da nisem zaželena od Boga, da sem zavržena, prazna, brez vere, brez ljubezni, brez gorečnosti …«

    Kljub tem strašnim občutkom se je še naprej izročala Bogu: »Tema je tako temna in bolečina tako boleča, toda sprejmem, kar koli mi daje, in dajem, kar koli vzame.«

    Temna noč vere
    V tem doživljanju matere Terezije ni težko prepoznati značilnega znamenja za to, kar po svetem Janezu od Križa učitelji mistike običajno imenujejo temna noč vere, pravi papeški pridigar Cantalamessa. Na poti duhovne rasti obdobja duhovne preizkušenosti ali »noči čutov«, kot jih tudi imenuje sv. Janez od Križa, niso neobičajen pojav, še zlasti pa so značilna za nekatere svetnike. V teh preizkušnjah se prečiščuje vera, to pa dušo vodi k popolnejši povezanosti z Bogom in večji nenavezanosti na stvari. »Zapuščeni smo tako,« noč vere opisuje Johannes Tauler, »da nimamo več zavesti Boga in pademo v tesnobo, da ne vemo, ali smo bili kdaj koli na pravi poti, pa tudi ne, ali Bog sploh obstaja, ali smo sami živi ali mrtvi. Prevzame nas čuden strah, zdi se, da se je vse na svetu uperilo proti nam. Nimamo več izkušnje ali zavedanja Boga, toda tudi do vsega drugega čutimo odpor in zdi se, da smo ujeti med dve steni.«

    Od samega začetka reda misijonark ljubezni je bila notranja tema sopotnica matere Terezije, je v pogovoru za Družino (št. 32/2003) in Božje okolje (št. 4/2003) povedal postulator p. Kolodiejchuk. Pisma, ki jih je napisala v petdesetih in šestdesetih letih, pričujejo o močni bolečini, ki jo je čutila zaradi velike želje po Bogu. Do premora v njeni preizkušnji je prišlo leta 1958, ko je zmagovito zapisala: »Danes je moja duša polna ljubezni, polna neizrazljivega veselja in neprekinjene združenosti v ljubezni«, vendar je ta predah trajal le nekaj tednov. Kasneje je o svoji temi pisala veliko manj, saj se je navadila živeti z njo. Še v sedemdesetih in osemdesetih letih se je o tem pogovarjala z duhovnimi voditelji. Dve leti pred smrtjo je dejala, da je prejela čudovit dar od Boga, da mu je lahko podarila praznino, ki jo je čutila. Kolikor vemo danes, pravi p. Kolodiejchuk, je mati Terezija ostala v stanju »temne« vere in popolne predanosti vse do smrti.

    Popoln molk o notranji preizkušnji
    Mati Terezija je o svoji preizkušnji molčala. Bala se je, da bi z govorjenjem o svojem notranjem doživljanju pozornost pritegnila nase. Škofa Periera iz Kalkute je prosila, naj drugemu škofu ničesar ne pove o mistični razsežnosti njenega življenja in nastanku reda, »kajti če bodo ljudje poznali začetek, se bodo osredotočili name in ne na Jezusa.« Ponavljala je: »Božje delo. To je božje delo.« Celo njej najbližji niso ničesar slutili. Po njenih navodilih naj bi duhovni voditelj uničil vsa njena pisma, vendar so se nekatera ohranila, ker je z njenim dovoljenjem nekatera skopiral za nadškofa in kasnejšega kardinala Lawrenca Picachyja, tako da so jih našli pri njem po njegovi smrti. Mati Terezija je s prikrivanjem lastnega doživljanja po besedah Raniera Cantalamesse na junaški način uresničila izrek puščavskih očetov, da je ne glede na to, kako veliko je trpljenje, naša zmaga nad njim v molku.

    Kot pravi p. Kolodiejchuk, so jo notranje preizkušnje ohranjale v ponižnosti. Čeprav je dobivala nagrade in bila deležna izjemne medijske pozornosti, je govorila, da se je to ne dotakne, ker hoče samo Jezusa. »Notranje trpljenje je bilo tako veliko, da vsa reklama in vse govorjenje name ni imelo nobenega učinka,« je dejala. Doživljanje notranje teme petdeset let je nekaj izjemnega tudi v primerjavi z drugimi svetniki, ker kaže na silno vero, kar je bila poleg ljubezni po besedah postulatorja ena izmed največjih njenih kreposti. To pa ji je bilo mogoče – kot je odgovorila v nekaj intervjujih na vprašanje, kako to zmore –zato, ker je prejemala Jezusa v evharistiji in našla moč v maši, molitvi, rožnem vencu.

    Mati Terezija je vzdržala hudo notranje trpljenje. »Pravijo, da ljudje v peklu trpijo večne bolečine zaradi izgube Boga; vse to trpljenje bi prestali, če bi imeli le malo upanja na to, da bodo nekoč posedovali Boga. V svoji duši čutim ta strašni občutek izgube Boga, ki mu ni mar zame, Boga, ki ni Bog, Boga, ki ne obstaja zares.« Terezijino doživljanje nam pomaga razumeti sv. Katarina iz Genove, ki trpljenje duš v stanju notranje »teme« primerja s trpljenjem v vicah in pravi, »da je tako veliko, da ga je mogoče primerjati le s trpljenjem v peklu«, da pa je v njej »silno zadoščenje«, ki ga je mogoče primerjati le »z zadoščenjem svetnikov v nebesih«. Tudi po besedah Cantalamesse je napačno misliti, da je takšno življenje svetnikov zgolj trpljenje. V globini duš uživajo mir in veselje, ki sta neznana drugim ljudem in se rojevata iz gotovosti, da živijo po Božji volji, ki je močnejša, kot so dvomi.

    Odžejati Jezusovo žejo
    Kot pravi postulator Kolodiejchuk, je vse življenje matere Terezije in smisel njenega reda mogoče povzeti v en stavek – odžejati neskončno Kristusovo žejo na križu zaradi ljubezni in duš. Jezus je žejen naše ljubezni do njega, ki jo pokažemo s tem, pravi postulator, da mu damo svoje življenje in ga prepoznamo in ljubimo v najbolj ubogih. Na njegovo žejo za dušami pa odgovorimo tako, da postanemo kanal milosti za druge in napravimo božje sočutje navzoče.

    Tudi na svojo notranjo preizkušnjo je mati Terezija gledala kot na način, kako lahko poteši Jezusovo žejo na križu: »Če ti moja bolečina in moje trpljenje, moja tema in ločenost od tebe dajo vsaj kapljo tolažbe, moj Jezus, stori z menoj, kar hočeš … Vtisni trpljenje svojega srca v mojo dušo in v moje življenje … Rada bi odžejala tvojo žejo z zadnjo kapljo krvi, ki jo najdeš v meni. Ne skrbi, da bi se moral kmalu vrniti: pripravljena sem čakati nate vso večnost.«

    Njeno notranje trpljenje po besedah p. Kolodiejchuka ni toliko notranje očiščevanje kot zadoščevanje za grehe drugih. Sama je govorila, da je največje uboštvo v tem, da se čutimo neljubljene, nezaželene, odvečne, in prav to je sama izkušala v odnosu z Jezusom. Trpljenje za druge je bilo po besedah p. Kolodiejchuka del njene karizme za najbolj uboge. V trpljenju se ni poistovetila le z duševnim in gmotnim uboštvom, marveč se je poistovetila z neljubljenimi, osamljenimi, zavrženimi tudi na notranji ravni. Cantalamessa meni, da mati Terezija s svojo temo stoji na strani »poštenih« ateistov, tistih, ki božjo tišino doživljajo kot boleče breme in ki izkušajo bivanjski strah in popolno pomanjkanje smisla. »Želim si živeti v tem svetu ljudem, ki so daleč od Boga, ki so se obrnili tako daleč stran od Jezusove luči, jim pomagati, vzeti nase nekaj njihovega trpljenja.« To njeno naravnanost povzema tudi stavek, v katerem postulator vidi njen povzetek njenega poslanstva: »Če bom kdaj postala svetnica, bom zagotovo svetnica ‘teme’. Nenehno bom odsotna iz nebes, da bi bila luč tistim, ki so v temi na zemlji.«

    Addendum:

    Pater in dobrotnik ubogim Phil Bosmans: STA TRPLJENJE IN SMRT BOŽJA VOLJA?

    Ko trpljenje in nesreče, ko katastrofe preplavijo ljudi,
    verniki prehitro rečemo: »Bila je Božja Volja«.
    Bog je Ljubezen.
    Božja Volja ne more biti drugega kot Ljubezen, Dobrota, Veselje in Mir, za vse ljudi.

    Čeprav ne poznamo odgovora, od kod prihaja trpljenje in zlo,
    bodimo vseeno veseli,
    da v Bogu najdemo odgovor za vse Dobro in lepo na svetu.
    Zlo ni morda nič drugega, kot zanikanje Dobrega, odsotnost od Dobrega, odmik od Našega Boga.

    Bog je Ljubezen.
    Ljubezen pa vključuje tudi svobodo.
    Bog pa nikogar ne more prisiliti v Ljubezen.
    Ljudje so s svobodno voljo sami odgovorni
    in ne smejo pošiljati Bogu računov,
    za svoja zla dejanja.
    Bog je Ljubezen.

    Svoboda je največja dobrina,
    Kar so jih ljudje dobili.
    Bog jo nadvse spoštuje.

    Vir: Slomškova založba Maribor, 2011: Phil Bosmans: Bog Moja Oaza: O izviru veselja do življenja.

    Addendum:
    Ker je Bog Ljubezen
    želi do konca časov ostati nemočen,
    vse do dneva Poslednje Sodbe.
    Takrat pa bo Bog rekel zadnjo Besedo.

    Ljubi Bog, vse si mi dal.
    Daj mi še nekaj: hvaležno srce.

    Bog, ki je zaradi svobodne človeške volje svojo vsemogočnost omejil, človeškega trpljenja ne more preprečiti. Toda On želi, da se iz Trpljenja in bolečine rodi kaj dobrega in lepega in da se z odpuščanjem in spravo zlo obrne v dobro. Vse to pa se lahko zgodi le zato, ker človeka spremlja Njegova Ljubezen.

    Sv. Avguštin pravi: Nemirno je moje srce, dokler ne počije v Tebi Gospod.

  60. Miro says:

    JEZUS NAPOVE RAZDEJANJE JERUZALEMA – PRIHOD SINA ČLOVEKOVEGA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,20-28)

    »Ko pa boste videli, da so vojske obkolile Jeruzalem, tedaj védite, da je blizu njegovo opustošenje. Takrat naj bežijo v hribe tisti, ki so v Judeji; in tisti, ki so v mestu, naj gredo ven in tisti, ki so na polju, naj ne hodijo noter, kajti to so dnevi maščevanja, da se izpolni vse, kar je pisano. Gorje nosečim in doječim v tistih dneh, ker bo velika stiska v deželi in jeza nad tem ljudstvom. Padalo bo pod ostrim mečem in v sužnost ga bodo vlačili med vse narode. Jeruzalem pa bodo teptali narodi, dokler se ne izpolnijo časi narodov.«

    »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+21%2C20-28&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezus napoveduje katastrofo nad Jeruzalemom in govori o znamenjih, ki bodo spremljala njegov drugi prihod. Učenci se ne smejo ustrašiti, ampak bo to znamenje, da prihaja rešitev. Kljub težavam in negotovosti bom veselo upal v Gospodov prihod in rešitev ter jo oznanjal drugim. Gospod, hvala, ker me krepiš v zaupanju in odpravljaš vse strahove, ki burijo ljudi. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  61. janez says:

    KAR POČNETE VI, JAZ NE MOREM
    Kar počnete vi, jaz ne morem, kar počnem jaz, pa ne morete početi vi, skupaj pa lahko združeni počnemo nekaj lepega za Boga in to je veličastnost Božje ljubezni do nas – da nam ponuja možnost, da postanemo sveti z deli ljubezni, ki jih počnemo, saj svetost ni razkošje za peščico. To je preprosta dolžnost za vas, za nas, tebe na položaju, na tvojem delu. Jaz in drugi, vsi mi pri delu v naših življenjih smo dali Bogu obljubo, da bomo hodili za Jezusom, vsak na svoj način. Morate vložiti ljubezen do Boga v živo delovanje iz Vere in Izpolnjevanja Božje Volje. Ne samo, da moramo storiti Dobra Dela Pomoči in Usmiljenja, ampak da to radi storimo iz Ljubezni do Bližnjega. Preko sebe, preko svojih rok in znanja delite vse tisto, kar Bog dokazuje svetu: Da On ljubi svet in da po vas še naprej daje Jezusa svetu. Po vas to dokazuje z vero in dobrim delom Samaritanskega usmiljenja in pomoči, ki jih opravimo za gobavce, za umirajoče, za lačne, trpeče in uboge, ki jih je odrinil premožni in siti svet na stran. Nikdar ne smemo pozabiti te čudovite priložnosti za razdajanje in pomoč ubogim. Ozrite se navzgor in glejte samo Jezusa in tam bo mir, radost, ljubezen, sicer bomo pregoreli v dobrih delih brez Vere v Jezusa. Spoštujmo globoko drug drugega, ljubimo se brezpogojno, ne moremo spregledovati napak drugih – zato moramo Bogu dovoliti, da kot različni ljudje dopolnjujemo drug drugega in si medsebojno pomagamo Kar vi imate, jaz nimam, [kar] jaz lahko storim, vi morda ne morete, če nimate mojih darov in talentov Boga, skupaj pa lahko naredimo nekaj lepega za Boga. Če želimo boljši Svet, sveto Občestvo Dobrote in Usmiljenja že tu na Zemlji, potrebujemo drug drugega, da smo močnejši in da vztrajamo v Veri in v Dejavni Ljubezni Dobrote in Pomoči. Potrebujemo čisto srce, da bi videli Boga drug v drugem – da bi razkrivali drug drugemu kaj? Da Bog ljubi mene in vse nas Svoje Otroke. Zakaj ob koncu svojih dni bomo vprašani: koliko smo ljubili, pomagali, osrečevali, odpuščali, zdravili ter bili dobri usmiljeni Samaritani ubogim in zapuščenim ljudem, ki tukaj in danes , tako v Indiji kot drugod, rabijo našo pomoč. To je Vera ki proizvaja dobra dela in ki izvršuje Božjo Voljo, ki služi bolnim in ubogim, ki prinaša Kristusovo Luč v temo in Jezusov Evangfelij. Ki dejavno pripomore k graditvi Boljšega Sveta z Božjo Pomočjo.

    Sveta Mati Terezija (Misijonarke Ljubezni)

  62. Miro says:

    KAKOR TELESNA HRANA OBNAVLJA IZGUBLJENE MOČI, TAKO EVHARISTIJA
    KREPI LJUBEZEN, KI V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU TEŽI K TEMU, DA BI OSLABELA.
    (Katekizem Katoliške Cerkve)

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  63. Miro says:

    Nadaljevanje članka o zakonu (Rafael Díaz)

    ZAKONSKA ZVEZA IZHAJA IZ OSEBNE IN NEPREKLICNE PRIVOLITVE ZAKONCEV (PRIM. KATEKIZEM, 1626). »ZAKONSKA PRIVOLITEV JE DEJANJE VOLJE, S KATERIM SE MOŽ IN ŽENA V NEPREKLICNI ZVEZI DRUG DRUGEMU IZROČITA IN SPREJMETA ZA USTANOVITEV ZAKONA« (ZCP, 1057 §2).

    »Cerkev normalno zahteva za svoje vernike cerkveno obliko sklenitve zakona« (Katekizem, 1631). Zaradi tega »so veljavni le tisti zakoni, ki se sklenejo pred krajevnim ordinarijem ali župnikom ali pa pred duhovnikom ali diakonom, ki ju je eden od njiju pooblastil, in pred dvema pričama, vendar v skladu s pravili«, ki jih določa Zakonik cerkvenega prava (ZCP, 1108 §1).

    V ozadju te določbe je več razlogov: zakrament zakona je liturgično dejanje, predstavlja vključitev v cerkveni red ter ustvarja pravice in dolžnosti v Cerkvi, med zakoncema in glede otrok. Ker je zakon življenjski stan v Cerkvi, je glede tega potrebna gotovost (zato je obvezna navzočnost prič); javni značaj privolitve pa varuje tisti “da”, ko je bil enkrat izrečen, in pomaga k zvestobi do te obljube (prim. Katekizem, 1631).

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-25-zakon/

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

  64. janez says:

    NEKATERE DOPOLNJENE MISLI O VERI, HVALEŽNOSTI BOGU, DOBROTI IN OPTIMIZMU
    Hvaležnost je izraz srca, ki je usmiljeno, dobro, pozorno, ljubeče in odprto za ljudi. Hvaležen človek vidi jasneje; zna se veseliti, odkriva in potrjuje vrednost tistega, kar mu je dano, Veruje v Boga in sprejema ljudi in ceni njihovo vrednost ter prinaša Luč Odrešenja in Radosti evangelija med ljudi. Hvaležnost je v našem površnem svetu tista priložnost, da bi videli vse kar se dogaja širše in globlje in se zahvaljevali Bogu in ljudem za vse lepo, kar prejemamo od Boga in bližnjih, pa tudi od matere zemlje, brata sonca, sestre lune ter rastlin in živali … in bi hvaležnost osvetljevala vsa pota našega življenja.. Hvaležnost je krepost, vrlina, ki vzbuja pozitivne misli in čustva in ki širi ljubezen in dobroto. Čutimo večkrat hvaležnost za to, kar smo prejeli od Boga, drugih ljudi … zato prinaša hvaležnost notranji mir in tiho srečo ter odpira srca ljudem. Če gledamo na hvaležnost v luči krščanske vere, potem vidimo, da je zahvaljevanje v središču naše vere. Evharistija namreč pomeni zahvaljevanje, torej način izražanja hvaležnosti Bogu za vse kar nam je dal in daroval, da smo in da obstajamo. Hvaležnost je povezana tudi z veseljem, … veselje privre iz hvaležnega srca.« Dobro je, če se spominjamo mnogih prejetih milosti in blagoslovov ter se jih veselimo; če se spominjamo prvega klica, prehojene poti, srečanj z Jezusom Kristusom na tej poti in čudenja, ki so ga ta srečanja vzbudila v srcu. Prositi moramo za milost spomina, da bi v nas rasel duh hvaležnosti. »Hvaležno srce je samo od sebe spodbujeno, da služi Gospodu in da prevzame delaven stil življenja.« V trenutku, ko se zavemo vsega, kar nam je dal Gospod, pot odpovedi sebi, da bi delali Zanj, postane to edina nekaj vredna pot: odgovor na njegovo veliko ljubezen. Hvaležnost tako postaja najgloblji način, kako do medsebojne ljubezni, omogoča nam, da ljubimo druge in Boga … ker je Bog ljubezen, nas hvaležnost na najgloblji ravni vodi k Bogu.

    Hvaležnost dobi svojo pravo moč tedaj, ko jo človek izpove v besedah … pred Bogom, človekom, javno ali sam pri sebi, samo da jo ubesedi in svoje čutenja zlije v besede. In knjiga Spomin srca prinaša besede, misli, ki jih je navdihnila hvaležnost …
    Hvaležnost je predsoba etične vrednosti zahvale. Izraziti priznanje pomeni potrditi vrednost tega, kar ti je dano od ljudi in od Boga, in česar prej nisi imel. Zahvaljevanje je nekaj nujnega in postane sinonim za blagoslavljanje. (papež Frančišek)

    Hvaležnost je temeljna krepost za bitje, ki se zaveda samega sebe. Ob njej se spomnimo na Stvarnika, od »katerega prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo« (Jak 1,17). (Benedikt XVI.) Zakrament evharistije je znamenje hvaležnosti vsega stvarstva za obisk Stvarnika na Zemlji in za darovanje in smrt Jezusa na križu na Golgoti: Bog je postal človek, ker je prevzel človeško telo od brezmadežne Marije Device, da bi nas znova povzdignil k Očetu, da bi nas napravil za božje sinove … Kako čudovit je, ko hoče, da ga objamemo, ljubimo in častimo s človeško razsežnostjo vere pod podobo kruha in vina. (sv. Janez Pavel II.)

    Zahvalim Te, Oče, za to, kar imam,
    kar sem in kar upam,
    kar vem in kar znam.
    Zahvalim Te za svoje skrbi,
    za kruh vsakdanji in pokoj noči. (Ivan Pregelj)

    Hvaležnost dobroto razveseli. (slovenski pregovor)
    Kdor prosi, sladka usta nosi; kdor vrača, hrbet obrača. (slovenski pregovor)
    Dober človek vedno prijazno govori o hiši, v kateri je prenočil. (berberski pregovor)

    Bog je pripravil sprejem za glavne kreposti. Med pogostitvijo so se pogovarjale kot stare prijateljice. Pri mizi pa sta sedeli tudi dve, za kateri se je zdelo, da se ne poznata. Kot dober gostitelj ju je Bog predstavil. Poklonil se je prvi in dejal: »To je gospa Dobrota.« Potem se je poklonil drugi in rekel: »To je gospa Hvaležnost.« Ženi sta si veseli segli v roke. Že dolgo sta se želeli spoznati, a se od stvarjenja sveta nista nikoli srečali.

    Vsaka stvar, ki jo doživimo ali srečamo je v Življenju za vse nas nekaj dobra, saj na globlji telesni, duhovni in verski ravni obstaja razlog za vse, kar se zgodi, saj se nobenemu nič ne zgodi brez Božje Volje. Vera je tako naše goreče in iskreno verovanje v nevidno Božjo skrivnost in zaupanje v Njegovo Usmiljenje in Dobroto, ki jo razodeva v Svetem pismu in v raznih duhovnih znakih in navdihih ter signalih v naši okolici. To je zaupanje, da ne glede na to, kaj težkega in izkušamo, prihaja nekaj drugačnega in boljšega v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Ljubeznijo, ki vidi daleč naprej in ve, kaj je dobro in še boljše za nas. Mi dostikrat tega ne vidimo in Boga tudi ne razumemo. Če smo v duši pripravljeni sprejeti božjo Milost in da je je ta obstoj le majhen sestavni del neskončne velikosti naše duše, potem razumemo, da nas verovanje v nekaj večjega od naše trenutne izkušnje (tudi naših misli in občutkov in vere) neposredno povezuje z Bogom, ki nas neskončno Ljubi in nam hoče le vse dobro. Ali znamo utihniti in prisluhniti tihemu Božjemu glasu, ki nam nenehno govori in nam pripoveduje preko ljudi, narave in dotikov ter nagovorov v duši, kaj hoče in kaj pričakuje od nas da stprimo?

    Zato se odpovejmo opravljanju, godrnjanju, kritiziranju, šimfanju in grdemu neslanemu govorjenju, odpovejmo se vlogi pametnjakoviča ki vse ve, odpovejmo se vlogi sodnika/razsodnika, vsevedneža, modreca, ubogega nemočnega zateženega bolnika, oboge žrtve zaradi neljubih dogodkov, bolezni in trpljenja. Prevzemimo raje po vzoru Jezusa pobudo in bodimo raje tisti verniki, ki prevzamnejo pobudo v svoje roke, ki so na strani rešitev ne problemov in ki tolažijo ter pomagajo, ki prevzemajo odgovornost za svoje življenje v svoje roke in dejavno pomagajoi drugim in služijo drugim tako, kot Jezus, svetniki in misijonarji. Vse bolezni in težave, ki nas mučijo, so tu, ker smo si jih npr. lahko sami priklicali, čeprav morda nezavedno in so dostikrat nastale tudi zaradi genskih razlogov in nezdravega sloga žiuvljenja, kar vse lahko ozdravimo z Božjo pomočjo in s pomočjo zdravnikov, ki zdravijo telo in duševne bolezni. Ugotovimo zato s pomočjo zdravnikov in strokovnjakov, kje se skriva vzrok našim težavam. Preverimo in premislimo, kaj lahko sami postorimo in kdaj rabimo pomoč zdravnikov, duhovnika in strokovnjakov. Potem jih začnimo odpravljati z rehabilatacijskimi in sanacijskimi ukrepi in drugačnim življenjem (zdravila, prehrana, post, šport, fizično delo, dopust, krščanska meditacija idr.) ter molitvijo. Vzrok ponavadi tiči v naši omejeni miselnosti in zakoreninjeni resignirani dogmatični veri, da je temu pač tako. Spremenite svoje misli, svoja prepričanja, verujte in zaupajte v Boga in spremenili boste svoje življenje, molite in prosite ter delajte dobro vsem in bodite veseli ter upajte na rešitev. Bog bo pomagal, ko verujemo vanj in ko ga sprejmemo k sebi in ga prosimo. Kadar ste obteženi in pesimistični ter brezvoljni je dobro, da ste nekaj časa pozorni nase in na ljudi v svoji okolici; koliko časa se pogovarjate z drugimi o tem, kaj ni v redu, kaj je slabo, kako je hudo in težko? Takrat molimo še posebej iskreno in goreče, da se umirimo in vse v miru premislimo. Koliko časa o tem razmišljate sami? Prenehajmo z brezciljnim pesimizmom in kaj pozitivnergga pokrenimo. Z vsakim pritoževanjem namreč znižamo svojo pozitivno vibracijo, ki pomaga z Božjo pomočjo in s svetlobo prinašati upanje, ljubezen in ozdravljenje. Pritoževanje je lahko dostikrat znak, da ne sprejemamo sebe kakrđšnih smo, stvari takšnih kakršne so, in s tem zapademo v vlogo nemočne žrtve brez vere in brez izhoda. Takratz potrebujemo molitev. Vloga žrtve pa po zakonu privlačnosti zaradi pesmimizma privede lahko vedno znova do podobnih situacij, nad katerimi boste ponovno razočarani in negativizem se bo pomnožil. Pritoževanje je stara in trdovratna navada, ki se ji težko izognemo, saj jo prakticirajo skoraj vsi, čeprav pravijo, da verujejo v ozdravitev in Božje Usmiljenje.

    Pa vendar lahko sami naredimo in pokrenemo marsikaj, da bo doslej nekaj drugače. Zavestno se odločimo, da se bomo, kolikor se le da, izognili pritoževanju in godrnjanju ter pesimizmu brez vere in upanja na rešitev. Ko naslednjič želimo spet tarnati nad drugimi, nad dogodki v življenju ali nad seboj … najdimo z Božjo Pomočjo z molitvijo in prošnjami novo perspektivo, nove rešitve, nova pota nove možnosti tako, da prosimo Boga in Marijo ter svetnike za pomoč in vodstvo! Poiščite raje nekaj dobrega v tej osebi ali dogodku, molite za to osebo in za druge, zavedajte se svoje odgovornosti do svojih bližnjih in tega, da se vse zgodi z določenim namenom ter nam prinaša določeno učenje in lekcije po Božji Volji. Kar sejemo to tudi v življenju žanjemo! In to perspektivo delite z drugimi, prijazno, strpno in z vero, da bo obrodilo sad Božjega blagoslova. Majhen korak, ki lahko prinese veliko razliko in jer na strani prinašanja rešitev in veselja med ljudi. Bodimo zato dobri in hvaležni. Bodimo veseli, da smo zdravi, da imamo ljudi okrog sebe, ki nas imajo radi, da imamo službo, delo, otroke, starše, prijatelje, znance, dobre sosede idr. Cenimo jih, ne grajajmo, nasmejmo se ljudem in povejmo jim kaj lepega in spodbudnega. Povejmo jim da jih imamo radi, tako kot je to povedal in pokazal Jezus. Življenje je darilo Boga ljudem na Zemlji, izkoristimo ga zase in v večjo Božjo Slavo. Carpe Diem. Izkoristi dan!

    Acta non verba ali od besed k dejanjem! Našo Vero, Molitev, Dobroto, Hvaležnost Bogu in Usmiljenje pokažimo tudi v našem vsakdanjem življenju. Ni dovolj le filozofirati, treba je delovati in prinašati Luč Usmiljenja in Dobrote ljudem. Zastonj smo prejeli vse od Boga, zastonj dajajmo vse naprej in prinašajmo Radost in Veselje med druge ljudi, ki potrebujejo bodrilno besedo Tolažbe in Bodimo Bogu Hvaležni za Vse Milosti; ostanimo vedno bogaboječi, ponižni in usmiljeni ter ljudem prinašajmo Jezusovo Luč in Dobroto. Bodimo Usmiljeni da vseh lačnih, brezdomcev, trpečih, bolnih in osamljenih. Zakaj njih je Nebeško kraljestvo, kot pravi Jezus v Govoru na Gori. In kerkoli boste storili kateremukoli mojih najmanjših boste storili Meni, pravi Jezus, naš Odrešenik in Učenik. Vera brez dobrih dela je namreč mrtva. Oboje je potrebno evangelizacija in zakramentalitzacija v Cerkvi, ki je uvedla Karizmatično Prenovo v Duhu in se postopno kot Kristusova Cerkev spreminja in reformira (Ecclesia Semper Reformanda!) tako, da bo še bolj goreče ljudem oznanjala Evangelij in se še bolj približala potrebam ljudem. In bodimo v vsem vedno podobni Učeniku in Odrešeniku Gospodu Jezusu!

    Medmrežje Ognjišče, lastni razmisleki in druga študijska literatura (dopolnitev že objavljenega prispevka)

  65. janez says:

    GOSPOD NAJ BOM KAKOR PLODNA ZEMLJA

    Gospod naj bom kakor Zemlja, naj bom kakor Plodna Njiva,
    rodovitna in globoka prst,
    v veselje Tebi Oče in v radost kmetu, da bo na Božji Njivi oral, sejal in žel.
    Ker Tam Gospod boš blagoslovil vse naše delo in trud, da bo obilna setev in obilna žetev.
    da ne bo lačnih in da bodo polne kašče za vse, da se nasitijo.
    Molimo, da nikdar ne bo zmanjkalo delavcev, zakaj dela je veliko in treba je trdo delati
    in se truditi v potu svojega obraza na zemlji.

    Počiješ malo, si obrišeš pot z obraza, pogledaš v nebo k Njemu in zmoliš zahvalo Očetu za vse.
    Gospod pomagaj mi prosim, da bo vse moje življenje napolnjevala iskrena Vera,
    da ga bo navdihovala Tvoja Dobrota in Ljubezen, da ga bo dvigovalo Upanje in
    da boš dal Svoj Blagoslov vsemu kar počnem, za kar si mi naročil, da storim.
    Gospod vodi me po Tvojih stezah in navdihni me, da bom vedno vedel, kaj je prav, da storim.
    Pomagaj mi prosim, da bom molil in delal ter vedno hodil za Teboj Gospod in živel po Evangeliju.
    Hvala Ti Gospod, ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.

    Gospod podari mi milost, da bom, kot pravi sveti Frančišek, orodje Tvojega Miru, da bom raje delal Dobra Dela in pomagal Ljudem kot kritiziral, da bom bodril Ljudi in odpuščal razne krivice ter da bom z svojim Življenjem sledil Naukom Tvojega Evangelija. Odpusti mi prosim moje grehe in pomagaj mi, da se bom vrnil na Pot k Tebi, ki si moj Oče. Ti si moje Vse. Za dežjem pride sonce, za krizo in težavami zopet prideš k Nam Ti Oče in vse ožarja Sonce Tvoje Ljubezni in Odpuščanja nam grešnikom, ki smo Tvoji Otroci. Carpe Diem ali izkoristi dan tako, da bo prav za Ljudi in v Božjih Očeh. Razsvetli nas, da ne bomo tavali v temi, temveč, da Te bomo iskali in našli. Ti si naše Vse Gospod. Pridi k nam in ostani z nami. Amen.

    Janez AKA Dichter Hansi

    Psalm 118: »Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober.«

  66. Miro says:

    ZAKON

    Piše: Rafael Díaz

    INTIMNA ZAKONSKA SKUPNOST MED MOŽEM IN ŽENO JE SVETA; UREJAJO JO POSEBNI ZAKONI, KI JIH JE POSTAVIL SAM STVARNIK IN NISO ODVISNI OD ČLOVEŠKE VOLJE.

    »ZAKONSKA ZVEZA, S KATERO MOŽ IN ŽENA USTANOVITA CELOVITO ŽIVLJENJSKO SKUPNOST IN JE PO SVOJI NARAVI NARAVNANA V BLAGOR ZAKONCEV IN RODITEV TER VZGOJO OTROK, JE MED KRŠČENIMI OD KRISTUSA GOSPODA POVZDIGNJENA V DOSTOJANSTVO ZAKRAMENTA« (ZCP, 1055 §1).

    BOŽJI NAČRT O ZAKONU

    »Bog sam je začetnik zakona.« Intimna zakonska skupnost med možem in ženo je sveta; urejajo jo posebni zakoni, ki jih je postavil sam Stvarnik in niso odvisni od človeške volje.

    Institucija zakona ni nekakšno vsiljeno poseganje v zasebno področje intimnosti moža in žene, temveč notranja potreba zaveze zakonske ljubezni: je edini kraj, ki omogoča, da ljubezen med moškim in žensko postane zakonska, se pravi ljubezen izvolitve, ki obsega blagor celotnega človeka, kot osebe nasprotnega spola. Ta vzajemna ljubezen med zakoncema »postane (…) podoba absolutne in neminljive ljubezni, s katero Bog ljubi človeka. Človek je v Stvarnikovih očeh dober, zelo dober (prim. 1 Mz 1,31). In ta ljubezen, ki jo Bog blagoslavlja, je določena, da postaja rodovitna in se uresničuje v skupnem delu ohranjevanja stvarstva: In Bog ju je blagoslovil in jima rekel: “Rodita in se množita, napolnita zemljo in si jo podvrzita” (1 Mz 1,28)« (Katekizem, 1604).

    Izvirni greh je prelomil izvorno občestvo med možem in ženo ter s tem oslabil moralno zavest glede enosti in nerazvezljivosti zakona. Stara postava, v skladu z božjim pedagoškim pristopom, ne kritizira poligamije očakov niti ne prepoveduje ločitve; toda »s tem da so preroki gledali na božjo zavezo z Izraelom pod podobo izključne in zveste zakonske ljubezni (prim. Oz 1-3; Iz 54; 62; Jer 2-3; 31; Ezk 16; 23), so pripravljali zavest izvoljenega ljudstva na poglobljeno umevanje enosti in nerazvezljivosti zakona (prim. Mal 2,13-17)« (Katekizem, 1611).

    »Jezus Kristus ponovno vzpostavlja od Boga hoteni začetni red. Poleg tega daje milost, da bi živeli zakon v novem dostojanstvu zakramenta, namreč kot znamenje njegove zaročniške ljubezni do Cerkve: “Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev” (Ef 5,25)« (Kompendij, 341).

    »Med krščenimi ne more biti veljavne zakonske pogodbe, ki bi ne bila hkrati zakrament« (ZCP, 1055 §2).

    Zakrament zakona okrepi posvečujočo milost in podeli posebno zakramentalno milost, ki ima edinstven vpliv na celotno stvarnost zakonskega življenja, še zlasti na ljubezen med zakoncema. Vsesplošna poklicanost k svetosti dobiva za zakonce specifično določenost »iz prejetega zakramenta in se udejanja v posebnem okviru zakonskega in družinskega življenja.« »Zakonci so poklicani, da posvečujejo svoj zakon ter da se posvečujejo v tej zvezi. Zato bi storili hudo napako, če bi gradili svoje duhovno ravnanje za hrbtom in daleč od svojega doma. Družinsko življenje, zakonsko razmerje, skrb in vzgoja otrok, trud za napredek, utrjevanje in izboljšanje ekonomskega stanja družine, stik z drugimi osebami iz bližnje skupnosti – vse to so človeške in običajne situacije, ki jih morajo krščanski zakonci spremeniti v nadnaravne.«

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-25-zakon/

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

  67. Miro says:

    TVOJ ČAS MOLITVE JE ČAS TVOJE TESNE POVEZANOSTI Z BOGOM, KI JE TVOJ OČE.
    JE ČAS ZA SRCE, NE ZA GLAVO. NE TUHTAJ IN NE BELI SI GLAVE S TEM, KAKO NAJ BI
    SE PRIKAZAL PRED BOGOM.

    Frančišek Van Thuan, Pot upanja

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  68. Miro says:

    JEZUS NAPOVEDUJE NASPROTOVANJE, KI BO PRIŠLO OD VODITELJEV IN CELO OD DOMAČIH. RAZLOG ZA TO BO VERA VANJ. ZAVRAČANJE PA BO PRILIKA ZA PRIČEVANJE IN NOVO POTRDITEV VERE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,12-19)

    »Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike. Vam pa bo to dalo priložnost za pričevanje. Vtisnite si v srca to, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal usta in modrost, kateri vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ji ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, toda niti las z vaše glave se ne bo izgubil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+21%2C12-19&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezus napoveduje nasprotovanje, ki bo prišlo od voditeljev in celo od domačih. Razlog za to bo vera vanj. Zavračanje pa bo prilika za pričevanje in novo potrditev vere. Tudi mene vabi k pričevanju za evangelij in mi obljublja pomoč, ko se bom moral braniti. Gospod, okrepi me s svojim Duhom, da bom ostal zvest v preizkušnji in pogumno pričeval zate, kjer bo treba. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  69. Miro says:

    PRAVIČNI

    ZAKAJ GOSPOD JE PRAVIČEN, LJUBI PRAVIČNOST, ISKRENI BODO GLEDALI
    NJEGOVO OBLIČJE. (Ps 11,7)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=89&t=5#Pravi%E8ni

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  70. janez says:

    JEZUS
    Dopusti Jezusu, da ti spregovori v tišini tvojega srca.
    Pogosto reci Jezusu: »Jezus, ljubim Te za vse, ki Te ne ljubijo.«
    Bodi pogumen, bodi plemenit – sprejmi Našega Gospoda,
    ki sedaj preko trpljenja prihaja v tvoje življenje.
    Navkljub vsem našim slabostim in grehu nas Bog ljubi in
    še naprej uporablja vsakega od nas, da prižge Svojo luč ljubezni in usmiljenja v svetu.
    Edini razlog našega bivanja je: »Živeti v Njem, za Njega, ob Njem in z Njim.
    « Štiri besede, ki pa so za izvajanje Božje Volje tako zelo pomembne.
    Kako ljubimo Kristusa? Tako, da s celim srcem zastonjsko služimo ubogim in bolnim.
    Ohrani veselje, ki izvira iz ljubezni do Jezusa v evharistiji in v ubogih.
    Deli to svoje veselje z vsemi, ki jih srečaš.
    Nikoli ne ločuj med Jezusom v Evharistiji in Jezusom v ubogih,
    ki jih srečuješ; vedno in povsod jim pomagaj ter jim nesebično služi.
    Moli in prelij iskreno Vero v Boga v dejavno Ljubezen do Ljudi in ubogih. Amen.
    Sveta Mati Terezija

    LJUBITE DRUG DRUGEGA
    Nisem prosila drugega kot eno milost za vas – da bi lahko razumeli Jezusove besede: »Ljubite drug drugega, kot sem vas jaz ljubil.« Mi lahko poveste, kako vas je ljubil? Vprašajte se in potem poglejte, če ljubite svoje brate in sestre na Zemlji tako, kot On vas ljubi? Vedno bolj razumem [da], če ni in dokler ni te ljubezni med nami, se lahko ubijemo od dela in dobrih del, pa bo še vedo samo delo, ne ljubezen ubogim. Delo brez ljubezni je suženjstvo. Za toliko stvari se moramo zahvaliti Bogu, ki nam daje Moč in Usmiljenje. Ljubimo Boga in se mu zahvalimo za vse, kar nam je dal in pomagajmo ubogim, ki nas potrebujejo!
    Sveta Mati Terezija

    IZPRAZNITE SE SEBIČNOSTI IN NEISKRENOSTI
    Nekoč je oče iz Katmanduja, imel govor o Božji ljubezni do sveta in o tem, kakšna je Njegova veličina, da je poslal Svojega sina. Tako sem ga vprašala: »Jezus pravi, ‘Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil,’ in rekel je tudi, ‘kot je Oče ljubil Mene, jaz ljubim vas.’ Torej moramo mi, če želimo vedeti, kako ljubiti drug drugega, vedeti kako je Oče ljubil svojega Sina, zato te sprašujem: ‘Kako je Oče ljubil Sina?’« Pogledal me je in rekel: »Mati, tvoje vprašanje je zelo lepo in logično, vendar ti nanj ne morem odgovoriti.« Nosimo ogromno odgovornost – ljubiti, kot je Oče ljubil sina – in nič manj. Če nimamo te ljubezni, potem je to prevara, zavajanje. Ne moremo zares ljubiti in služiti ubogim, če nimamo te Božje ljubezni v naših srcih. To bomo dosegli le, če se bomo izpraznili sebičnosti in neiskrenosti. Ta ljubezen se mora pričeti doma. Prosite Jezusa, naj vam da Svoje srce, da boste z njim ljubili.
    Sveta Mati Terezija

    Iesus te amo? Et ego in te omne opus habeo.
    Svetniki in misijonarji niso imeli časa za modrovanje in govorjenje, ker so vedeli, da je Gospodova Žetev obilna., delavcev pa malo. Jezus je namreč rekel: Pojdite in Učite vse narode. Prinašajte jim Božjo Luč in Nauke Evangelija, jih krščujte, učite in jim pomagajte! Vse v Večjo Božjo Čast in Slavo. Tudi mi izžarevajmo Jezusa in ljudem prinašajmo Božji Nauk z Ljubeznijo, Dobroto, Strpnostjo, Usmiljenjem, Sočutjem, Samaritansko Pomočjo in Služenjem drugim tako kot npr. Sveta Mati Terezija v Kalkuti ali npr. danes Pedro Opeka ubogim na Madagaskarju! Veliko je revščine in trpljenja na svetu, pomagajmo ljudem po svojih močeh in molimo, da se nas vse Usmili Vsemogočni Bog! Molimo, da se nas vseh Usmili Vsemogočni Bog in nas reši. Filozofi in teologi so marsikaj različno interpretirali in drugače poimenovali v zgodovini, gre pa za to, da z dejavno Ljubeznijo in Dobroto ter krščanskim zgledom življenja odločno premagamo vse težave in hudobijo ter pomagamo sebi in drugim, ki so zašli, da bomo spet vsi Otroci Enega Boga v Občestvu Božjega Miru in Dobrote! Brez Ljubezni in Dobrote ter Božje Pomoči pa ne bomo nič naredili!
    Amen. Janez

    2 Krn 6, 39: Potem usliši iz nebes, s kraja, kjer prebivaš, njihovo molitev in prošnje. Ravnaj z njimi pravično in odpusti svojemu ljudstvu, kar bodo zagrešili zoper tebe!

  71. Miro says:

    Vsak dan se skrbno poglabljajmo v BOŽJO BESEDO. »Močna hrana je za odrasle, za take, ki imajo zaradi svoje trajne drže izurjena čutila, da razlikujejo med dobrim in zlim.« (Heb 5,14)

    DNEVNA BOŽJA BESEDA na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  72. Miro says:

    VLADAR

    GOSPOD, NAŠ GOSPOD, KAKO ČUDOVITO JE TVOJE IME PO VSEJ ZEMLJI!
    SVOJE VELIČASTVO SI POVZDIGNIL NAD NEBESA. (Ps 8,2)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=81&t=5#Vladar

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  73. janez says:

    Papež Frančišek: Gospod nas bo prepoznal po našem življenju iz vere, ki se izraža v dejanjih

    Evangelij Ozka vrata Luka 13, 22-30 (Mt 7,13–14.21–23)
    22 Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. 23 Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: 24 »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. 25 Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ 26 Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ 27 toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ 28 Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. 29 Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. 30 In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«

    Lukov evangelij Ozka Vrata (prim. Lk 13,22-30) nam predstavlja Jezusa, ki gre skozi mesta in vasi ter tam uči, namenjen v Jeruzalem, kjer bo moral umreti na križu za zveličanje vseh nas. V ta okvir spada vprašanje nekoga, ki ga je namenil (Jezusu), rekoč: ‘Gospod, ali je malo teh, ki se bodo zveličali?’ (v. 23). O tem vprašanju so v tistem času veliko razpravljali, koliko se jih zveliča, koliko ne in so bili zato različni načini razlage Svetega pisma glede tega. Toda Jezus obrne vprašanje, ki cilja bolj na ‘kvantiteto’: ‘je malo teh’ in namesto tega prestavi odgovor na nivo odgovornosti, s povabilom za dobro uporabo sedanjega časa. Reče namreč: ‘Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli’ (v. 24).

    Pravi prehod je za vse, a je ozek
    S temi besedami da Jezus vedeti, da ni vprašanje števila, saj ni nekega dokončnega števila v raju. Ampak gre zato, da že sedaj gremo skozi pravi prehod, ki je za vse, a je ozek. To je ta problem. Jezus nas noče slepiti, rekoč: ‘Bodite mirni, lahko je, zelo lepa avtocesta je in na koncu so velika vrata…’. Ne, Jezus ne govori o tem, pove tako, kot je res, saj je prehod ozek. V kakšnem smislu? V smislu, da je za zveličanje potrebno ljubiti Boga in bližnjega, to pa ni nekaj udobnega! So ‘ozka vrata’, ker je zahtevno, ljubezen je vedno zahtevna, zahteva zavzetost, še več, prizadevanje, torej odločno in vztrajno voljo živeti po evangeliju. Sveti Pavel to imenuje ‘dober boj vere’ (1Tim 6,12). Potrebno je vsakodnevno prizadevanje, celodnevno prizadevanje ljubiti Boga in bližnjega.

    Gospod nas bo prepoznal po življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih
    Da bi bolje razložil, je Jezus povedal priliko. Je hišni gospodar, ki predstavlja Gospoda. Njegova hiša predstavlja večno življenje, zveličanje. In tukaj se ponovno pojavi podoba vrat. Jezus pravi: ‘Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem za vas, od kod ste‹’ (v. 25). Te osebe se bodo tedaj skušale predstaviti hišnemu gospodarju in hišnega gospodarja spomniti: ‘saj smo jedli s tabo in pili s tabo ter poslušali tvoje nasvete, nauk v javnosti (prim. v. 26). Bil sem, ko si predaval.’ Toda Gospod bo ponovil, da jih ne pozna in jih bo imenoval za ‘delavce krivičnosti’. Tukaj je torej težava! Gospod nas bo prepoznal, ne po naših nazivih. ‘Poglej Gospod, pripadal sem temu združenju, bil sem prijatelj tega in tega monsinjorja, tega in tega kardinala, tistega duhovnika…’ Ne, nazivi nič ne veljajo, nič ne veljajo! Gospod nas bo prepoznal samo po ponižnem življenju, po dobrem življenju, po življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih.

    Kristjani smo poklicani vzpostaviti občestvo z Jezusom
    Za nas kristjane to pomeni, da smo poklicani vzpostaviti pravo občestvo z Jezusom tako, da molimo, gremo v Cerkev, prejemamo zakramente ter se hranimo z njegovo Besedo. To nas ohranja v veri, hrani naše upanje, poživlja dejavno ljubezen. In tako z Božjo milostjo lahko in moramo ‘porabiti’ svoje življenje za dobro bratov ter sester in se boriti proti vsaki obliki zla ter krivičnosti.

    Devica Marija – Vrata nebeška
    Naj nam pri tem pomaga Devica Marija. Ona je šla skozi ozka vrata, ki je Jezus. Sprejela ga je z vsem srcem in hodila za njim vsak dan svojega življenja, tudi takrat, ko tega ni razumela, tudi takrat, ko je meč prebodel njeno dušo. Zato ji vzklikamo: ‘Vrata nebeška’. Marija, Vrata nebeška, vrata, ki popolnoma posnemajo Jezusa, torej vrata Božjega srca, ki so zahtevna, a odprta za vse.«

    (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 25.8.2019).

    Kako lahko ljubiš svojega Boga, ki ga nisi nikoli videl, čeprav je vedno ob tebi, če ne ljubiš sočloveka in mu ne pomagaš, ki ga lahko vidiš in je pri tebi in te potrebuje? Našo Vero in molitve ter vse talente od Bioga moramo preliti v življenje in z vsem Slaviti in Hvaliti Boga in se mu nenehno Zahvaljevati za Vse Milosti in Dobroto. Z Vero v Boga premoremo Vse, ki nam Daje MOČ.

  74. janez says:

    Ljubezen, ki jo imamo za naše ljudi, je darilo, saj je Jezus rekel: »Karkoli storite enemu od teh mojih najmanjših bratov, to ste storili Meni.«

    Tako kot sem že zapisal na tem medmrežju za Pedra Opeko na Madagaskarju in za Sveto Mater Terezijo, taki zgledi kažejo kristjane v pravi Luči Izvajanja Božje Volje. In jačajo dejavno in ljubečo krščansko vero, da se krepi in se apostolsko in misijonarsko širi med ljudi, z zgledi dobrih del in ljubezni kristjanov, ne pa s križarskimi vojnami in nasilnim pokristjanjevanjem. In tedaj odpade misel Gandija in kritičnega ministra na Šrilanki, kaj si mislita glede kristjanov. Rekla sta, da zelo spoštujeta Jezusa, ne pa Kristjanov, ki ne Živijo po Jezusovih Naukih in Evangeliju. Če bi bilo tako, ne bi bilo v Indiji budistov in hindijcev. Kristjani moramo tako kot Verjemo in Govorimo ter Molimo tudi Živeti. Ateisti pravijo: Eno Govorite, drugo Živite! Pomagaj nam Gospod, da se bomo poboljšali! Kar je prav v Človeških Očeh ni vedno prav v Božjih Očeh. Velja premisliti. Kristjane čaka še veliko dela tako na sebi in pri sebi in da bomo z zgledi iskrene molitve, goreče Vere in dobrih del ter služenja bližnjim tudi mi apostoli in misijonarji Jezusovega Evangelija med ljudmi. In manj ko se bomo ukvarjali s sami seboj, temveč bolj ko bomo ljubili Boga in ljudi, bolj bomo podobni Jezusu tudi v našem Življenju! Gospod pomagaj nam prosim! Zaupajmo v Boga, kajti brez Njega ne moremo nič narediti. Hvala Ti Gospod za Vse Milosti in Usmiljenje do nas grešnikov.

    Amen. Janez

  75. janez says:

    Kako lep je ta naš svet! In kako lep, dober, velik in mogočen je potem Tisti, ki ga je ustvaril!
    Tako nekako bi lahko povzel 13. poglavje Knjige modrosti, ki nosi naslov Ustvarjene reči vodijo k Stvarniku. In čeprav ti tokrat ponujam v razmislek drug odlomek iz iste svetopisemske knjige – zakaj takšna izbira bom razložil kasneje – nikakor ne morem mimo besedila, ki govori o tem, kako je iz stvarstva možno spoznati Boga stvarnika. Tej trditvi, ki se nadaljuje v čudenje nad dejstvom, da tega nekateri ne vidijo, se pridružuje tudi apostol Pavel v 1. poglavju Pisma Rimljanom. Pravi: »Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost« (Rim 1,19-20).

    Svet okrog nas je za tiste, ki verujemo, ena sama velika knjiga o Stvarniku, pa čeprav nek rek pravi, da po stvarstvu Gospod zgolj šepeta (… po Svetem pismu govori in po trpečih kriči). Veliki slovenski katoličan akademik Alojz Rebula pravi, da »je obstoj Boga praktično vera človeštva od vseh časov do danes, do tehnično najnaprednejših ZDA. Obstoj Boga se normalni človeški pameti tako rekoč vsiljuje, saj kot pravijo nekateri, kjer je ura je tudi urar, kjer je Stvarstvo in Ustvarjeni Ljudje, Flora in Favna, tam je tudi Bog Stvarnik. Pa vendar so med nami tudi ljudje, ki občudujejo lepoto sveta okrog nas, pa kljub temu ostajajo »slepi« za Boga. V zadnjih dneh prelistavam knjigo Bog kot zabloda, ki jo je kot zagovor ateizma napisal Richard Dawkins. K temu me je spodbudil pogovor s skavtom, ki želi svojo vero utrditi tudi tako, da njeno trdnost preizkusi ob mislih ateistov. Priznati moram, da je takšno »srečevanje« z drugače mislečimi tudi meni izziv. A naj se končno ustavim še ob odlomku iz Knjige modrosti (ki sledi). Gre za – po mojem mnenju – enega najlepših starozaveznih odlomkov. V njem je zgoščeno, a čudovito predstavljena Božja veličina, ki se najbolj odraža v ljubezni do vsega ustvarjenega. Z usmiljenjem in prizanašanjem Gospod vodi vesoljni svet in nas ljudi kliče k spreobrnjenju. Kako dobro je prebrati, da je Bog, v katerega verujemo, Gospodar vsega in da je njegovo najgloblje bistvo to, da je ljubitelj življenja.

    Kako lep je ta naš svet! In kako dobro je vedeti, da je vse v ljubečih rokah usmiljenega Boga!
    Mdr 11,21-26
    Tvoja silna moč je namreč zmeraj pri tebi.
    Kdo se bo ustavljal moči tvoje roke?
    Kakor drobcena utež na tehtnici je pred teboj ves svet,
    kakor kaplja jutranje rose, ki se spusti na zemljo.
    Vendar si z vsemi usmiljen, ker moreš vse,
    ljudem pa grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili.
    Kajti ljubiš vse, kar je, nič od tega, kar si naredil, ti ni zoprno,
    saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.
    In kako bi kaj moglo obstajati, ako ti ne bi hotel,
    in kako bi se moglo obdržati, česar ti ne bi poklical?
    Toda ti prizanašaš vsemu,
    ker je tvoje, Gospodar, ljubitelj življenja.

    Fejstbog Jaro

    • janez says:

      Kako lep je ta naš svet! In kako dobro je vedeti, da je vse v ljubečih rokah usmiljenega Boga, ki nam daje vse, ker nas Ljubi! Kristjan ima vero, upanje in Njegovo Očetovsko Ljubezen, Njegovo Vsemogočnost, ki dela čudeže, ko se mu prepustimo in odstranimo vse ovire, da pride in živi v nas ter da deluje preko nas.

      Wie schön diese Welt ist! Und wie gut ist es zu wissen, dass alles in den liebevollen Händen eines barmherzigen Gottes ist, der uns alles gibt, weil er uns liebt! Der Christ hat Glauben, Hoffnung und seine väterliche Liebe, seinen Allmächtigen, der Wunder wirkt, wenn wir uns ihm ergeben und alle Hindernisse beseitigen, um in uns zu kommen und zu leben und durch uns zu wirken.

  76. Miro says:

    VSEMOGOČNI

    TI SI BOG, KI DELA ČUDEŽE, SPOZNATI DAJEŠ SVOJO MOČ MED LJUDSTVI.
    (Ps 77,15)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=64&t=5#Vsemogo%E8ni

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  77. Miro says:

    JEZUS NAPOVE RAZDEJANJE TEMPLJA – ZNAMENJA IN PREGANJANJA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,5-11)

    Ko so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubljenimi darovi, je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.«

    Vprašali so ga: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?« Rekel jim je: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo v mojem imenu in bodo govorili: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi! Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.« Tedaj jim je govoril: »Vzdignil se bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+21%2C5-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    TO KAR VIDITE NE BO OSTALO

    Piše: Ervin Mozetič

    BLIŽAMO SE KONCU CERKVENEGA LETA, KAR NAS SIMBOLIČNO SPOMNI, DA BO PRIŠEL NEKOČ TUDI KONEC VSEGA USTVARJENEGA, KONEC ZEMLJE, VESOLJA … JEZUS NAS OPOMINJA, DA BO PRIŠEL DAN, NA KATEREGA MORAMO BITI PRIPRAVLJENI. O NJEM GOVORI TUDI V DANAŠNJI BOŽJI BESEDI.

    Mnogi šarlatani strašijo ljudi o koncu sveta, ki naj bi se zgodil že »jutri«. Vsak pojav v astronomiji, ki je sicer redek, vse, kar človeška pamet sicer ne zna razložiti, je že razlog, na katerega vežejo svoje »strašilne« napovedi.

    Kdaj bo konec sveta, ne ve nihče. Jezus pravi: »Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Mt 24, 36).Tudi v današnjem evangeliju nas Jezus opozarja, naj ne verjamemo raznim krivim prerokom, ki se igrajo s človeško lahkovernostjo: «Glejte, da se ne daste premotiti!

    Toda eno je gotovo. Vsak trenutek moramo tako živeti, da nas resnični konec sveta ne bo našel nepripravljenih.

    Za vsakega izmed nas bo prišel konec zemeljskega življenja, tega najbrž ni potrebno utemeljevati. Tudi za njega ne vemo ne dneva ne ure. Zelo modro je, da se vsak dan vprašamo, s kakšno dušo bom takrat stopil pred obličje Boga.

    Dokler smo na svetu, nam usmiljena Božja ljubezen neprestano prihaja naproti. Vedno znova se lahko poistovetimo z izgubljenim sinom v Jezusovi priliki. Toda ob smrti bo tega konec. Takrat bomo slišali samo še »bilanco« o našem življenju in bojmo se, da ne bomo slišali Jezusovih besed: » Proč izpred mene …kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti …«

    Naš svet se boji starosti. Gube, sive lase in kar je še temu podobnega smo prepodili z barvami, laki in kremami, nekam daleč proč od naših pogledov. Tudi domove upokojencev smo bolj ali manj dali na obrobja mest, zaradi večjega miru zanje in za nas. Nihče tudi noče reči, da je star, še pri osemdesetih ne. Nič čudnega, da je tako. V našem svetu kraljuje religija podobe. In čeprav govorimo drugače, je zunanjost tista, za katero skrbimo veliko, bolj kot bi si želeli. Ne samo lepa koža, tudi dober ugled, javno mnenje nam je pomembno. Pravzaprav smo se zato odločili živeti v izložbi, ki ima to prednost, da lahko uživamo v občudovanju, aplavzih in všečkih drugih ljudi. Vendar prav ista prednost nosi s seboj tudi zelo verjetno nevarnost: da nas lahko prav zaradi podobe, ki jim morda ne bi ugajala, ljudje lahko popolnoma zavržejo, obsodijo in poteptajo. Ne da bi v resnici vedeli, kdo sploh smo.

    Stvarnik je v to godljo poslal minljivost. »Prišli bodo dnevi, v katerih od vsega tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.« Tudi naša podoba, tudi ta bo slej ko prej razrušena, takšni so zakoni časa, takšni so zakoni staranja. Enkrat za razliko ne razumimo tega kot grožnjo, ampak kot realnost. Morda to niti ni nekaj slabega, minljivost in staranje. Ko propade zunanjost, se namreč pokaže tisto, kar je notri. Se pokaže, kdo v resnici smo. Ko pridejo težki časi, se res razkrije, katere vrednote zagovarjamo, za kaj se borimo, za kaj živimo. Ko umremo, pustimo ljudem tisto, za kar smo živeli in za kar smo se borili, nič drugega.

    Zato prav gube, razorane dlani in sivi lasje morda bolj govorijo mladim kot katerakoli beseda. Ko jih šokiramo z nepopolno zunanjostjo, imajo priložnost, da se začnejo spraševati o razlogih zanjo. To je nekaj velikega, kar jim lahko damo: živeti svojo starost na hvaležen način, ne da bi se je sramovali.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

  78. Miro says:

    USMILJENI JEZUS O DARITVI, NAPOLNJENI Z LJUBEZNIJO

    »HČI, POTREBUJEM DARITEV, NAPOLNJENO Z LJUBEZNIJO, KAJTI SAMO TA IMA PRED
    MENOJ VREDNOST. VELIKI SO DOLGOVI SVETA, STORJENI ZOPER MENE; ODPLAČAJO JIH
    LAHKO ČISTE DUŠE S SVOJO ŽRTVIJO, DARITVIJO, Z DUHOVNIMI DELI USMILJENJA.«

    Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. odlomka 1316

    http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki nas varuješ zasluženih kazni, zaupamo vate!

  79. janez says:

    ČLOVEŠKA DOBROTA JE ODSEV BOŽJE DOBROTE- KRATEK POVZETEK ( pisec brat Alojz iz Taizeja)
    »Ko daješ z dobroto, postajaš podoben Bogu. Ustvari si usmiljeno in dobrohotno srce, da boš oblekel Kristusa. (sv. Bazilij)«.

    Božja dobrota bo imela v življenju slehernega človeka zadnjo besedo. Da bi bila vera v Božjo dobroto prepričljiva, mora dobiti obliko, se utelesiti v preprostem življenju vzajemne delitve in zastonjskosti, kjer je odpuščanje v središču odnosov. Odkrivanje Božje dobrote postane klic za prebujanje dobrote v našem lastnem življenju. Poslušati evangeljski klic k dobroti ni enako temu, da si nekdo postavi visoko moralni cilj in ga nato skuša doseči. Božja beseda je živa: če pustimo, da klic pade v naša ušesa, bo to v naših srcih sprožilo spremembo, klic nas bo pritegnil in naša volja mu bo rada sledila.

    Božja dobrota poziva našo dobroto. Naša dobrota ne izvira iz nas, je samo odsev Božje dobrote. Naša dobrota je vselej pomanjkljiva in kaže na absolutno, na večjo dobroto. Njeno bistvo je v tem, da je znak Božje dobrote, pričevanje troedinega Boga. Če povežemo dve evangeljski vrednoti, dobroto in preprostost, se okrog njiju ustvari upanje. Dobrota, povezana s preprostostjo srca nas pripravi, da postanemo pozorni na obubožane, na trpeče, na stisko otrok. Dobrota preseneča in včasih izzove celo občudovanje… Dobrota sproži ali ojača odločitev zaupati v Boga. Če je preprostost en izraz dobrote, lahko rečemo, da je zastonjskost njen drugi izraz. Bog se nikdar ne vsiljuje,v njem ni nasilja. Želel je, da bi človek ljubil svobodno in zastonjsko… Zastonjskost pomeni biti brez osebnih interesov.

    Janez XXIII. je dobroti namenil častno mesto in pri tem je šlo za zavestno odločitev, ki so jo včasih imeli za naivnost in zato je zelo trpel. Dobrota še zdaleč ni slepa. Pomeni razločevanje in tudi notranji boj. »Bog nas na pot pošilja z iskro dobrote v naših dušah, ki samo čaka, da se razplamti.« Človek je za bližnjega vir veselja. »Moje veselje.« (sv Serafim iz Sarova).

    »Moram preveriti svoje prepričanje, da je dobrota globlja od najglobljega zla. In če vera, če vere imajo smisel, potem je njihov smisel v tem, da dobroti utrejo pot do ljudi, da jo iščejo tam, kjer je povsem poniknila… Dobrota ni le odgovor na zlo, ampak tudi odgovor na nesmisel. In mislim, da je oznanjanje dobrote temeljna hvalnica.« (Paul Ricoeur).

    Dobrota ni prazna beseda, ampak sila, sposobna preoblikovati svet. »Bog, ki nas ljubiš, premišljevanje tvojega odpuščanja postane izžarevanje dobrote v ponižnem srcu, ki se ti zaupno izroča.« (br. Roger iz Taizeja).

  80. janez says:

    Mati Terezija: Kdo je zame Jezus?

    Jezus je beseda, ki jo je treba razglašati.
    Jezus je resnica, ki jo je treba povedati.
    Jezus je življenje, ki ga je treba živeti.
    Jezus je ljubezen, ki jo je treba ljubiti.
    Jezus je veselje, ki ga je treba deliti z drugimi.
    Jezus je mir, ki ga je treba podarjati.
    Jezus je lačni, ki ga je treba nahraniti.
    Jezus je nagi, ki ga je treba obleči.
    Jezus je bolni, ki ga je treba zdraviti.
    Jezus je zavrženi, ki ga je treba zdraviti.
    Jezus je zavrženi, ki ga je treba sprejeti.
    Jezus je mali, ki ga je treba objeti.
    Jezus je slepi, ki ga je treba voditi.
    Jezus je nemi, ki mu je treba govoriti.
    Jezus je drogiranec, ki mu je treba pomagati.
    Jezus je zapornik, ki ga je treba obiskati.
    Jezus je tujec, ki ga je treba sprejeti.
    Jezus je ubogi, ki mu je treba priskočiti na pomoč.
    Zame je Jezus moje vse in nad vsem. Amen

    Molitev Svete Matere Terezije

  81. Miro says:

    “Pazíte vendar, kako poslušate! Kdor namreč ima,
    se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo tudi to,
    kar se mu zdi, da ima.” (Lk 8,18)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES

    https://hozana.si/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  82. Miro says:

    OTROK JE NAJVEČJI BOŽJI DAR DRUŽINI

    KAKŠNO JE BILO VESELO OZNANILO, KI GA JE PRINESEL JEZUS? BOG JE LJUBEZEN. BOG LJUBI TEBE. BOG LJUBI MENE. BOG JE USTVARIL TEBE IN MENE ZA VEČJE STVARI … DA BI LJUBILI IN BILI LJUBLJENI. NA SVETU NISMO LE ŠTEVILKE. IN ZATO JE ČUDOVITO SPOZNANJE, DA OBSTAJA ŠE NEROJENI OTROK, KI JE BOŽJI DAR. NAJVEČJI BOŽJI DAR DRUŽINI JE OTROK, KER JE SAD LJUBEZNI.

    Misel sv. Matere Terezije

  83. Miro says:

    VSEVEDNI

    TA, KI JE ZASADIL UHO, DA BI NE SLIŠAL?
    TA, KI JE USTVARIL OKO, DA BI NE VIDEL?
    (Ps 94,9)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=55&t=5#Vsevedni

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  84. Miro says:

    VDOVIN DAR – JEZUS JE V TEMPLJU IN GLEDA LJUDI, KI DARUJEJO. KO VIDI, KAKO BOGATI VELIKO DARUJEJO, POKAŽE, DA JE TA ŽENA DAROVALA VSE, KAR JE IMELA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,1-4)

    Ozrl se je in videl bogate, ki so metali svoje darove v tempeljsko zakladnico. Videl pa je tudi neko siromašno vdovo, ki je vrgla vanjo dva novčiča, in je rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi. Vsi ti so namreč vrgli dar od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela za življenje.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+21%2C1-4&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Jezus je v templju in gleda ljudi, ki darujejo. Ko vidi, kako bogati veliko darujejo, pokaže, da je ta žena darovala vse, kar je imela. Po vzoru vdove bom več daroval za skupne potrebe in se v vsem zanesel na Boga. Gospod, hvala, ker me osvobajaš od navezanosti, da bom ob uporabi dobrin in darov vedno izkazoval prvo zaupanje tebi. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, ki k popolnosti vodiš svete, zaupamo vate!

  85. Miro says:

    DAROVANJE DEVICE MARIJE

    21. NOVEMBRA PRAZNUJEMO DAROVANJE DEVICE MARIJE.

    Katoliški nauk o Mariji ali mariologija, kakor temu pravimo s tujo besedo, sloni glede bistvenih resnic na tem, kar so o njej zapisali evangelisti, predvsem evangelist Luka, ki je v prvem delu svojega evangelija opisal Gospodovo oznanjenje, njegovo rojstvo in otroštvo.

    Pri vseh teh dogodkih je odigrala pomembno vlogo njegova Mati. Poleg tistih knjig Svetega pisma, ki jih je katoliška Cerkev sprejela v svoj seznam ali kanon, pa so – malo pozneje kot te – nastali tudi drugi spisi s podobno vsebino, pa jih Cerkev smatra za apokrife, to je dvomljive spise, ki skušajo streči bolj človeški radovednosti kot pa božjemu razodetju, čeprav nekateri od teh vsebujejo tudi podatke iz zanesljivega izročila, ki je resnično.

    Med apokrifnimi spisi je zelo znan tako imenovani Jakobov protoevangelij, opis Marijine in Jezusove mladosti, nastal med letoma 130 in 140 po Kristusu. Ta spis o Mariji pripoveduje: ko je Marija dopolnila tri leta, sta jo starša Joahim in Ana pripeljala v tempelj, da bi izpolnila zaobljubo, ki sta jo bila naredila v času pred Marijinim rojstvom. Joahim in Ana sta bila namreč dolgo časa brez otrok, tako da bi jih, naravno gledano, sploh ne mogla več imeti. Podobno kot Ana, mati preroka Samuela, o kateri beremo v Prvi knjigi kraljev, je tudi Joahimova žena goreče molila, da bi dobila otroka; obenem pa se je zaobljubila, da ga bo darovala službi v templju. Molitev je bila uslišana in zdaj je bila obljuba izpolnjena. Prizor Marijinega darovanja so mnogi umetniki radi upodabljali. Po izročilu, na katero se sklicuje Jakobov protoevangelij, so tempeljski prostori postali Marijino prebivališče vse do dneva njene zaroke s sv. Jožefom.

    Ali mar Cerkev z bogoslužnim spominjanjem Marijinega darovanja potrjuje resničnost tega, kar je zapisano v Jakobovem protoevangeliju? Ko si bomo ogledali, kako je praznik Marijinega darovanja nastal, bomo videli, da to ni res. Povod za Marijin praznik 21. novembra je bila posvetitev bazilike Svete Marije Nove v Jeruzalemu 21. novembra leta 543. To je bila svoj čas ena najlepših cerkva v Jeruzalemu in stala je v bližini razvalin jeruzalemskega templja. V dušah jeruzalemskih vernikov in romarjev, ki so to veličastno baziliko obiskovali, je to obujalo spomin na nekatere zgoraj omenjene prizore, opisane v Jakobovem protoevangeliju. To je polagoma privedlo do tega, da so se 21. novembra vsako leto ob praznovanju obletnice posvetitve te cerkve spominjali tudi Marijinega darovanja v templju. Sčasoma se je spomin posvetitve bazilike spremenil v praznik Marijinega darovanja.

    Vzhodna Cerkev pozna ta praznik že proti koncu 7. stoletja in še danes spada med zelo slovesne praznike. Vsebina praznika je posvetitev, s katero se je Marija popolnoma darovala Bogu že od prvih trenutkov svojega zavestnega bivanja, pa naj je svoje otroštvo in mladost res preživela v območju templja ali pri svojih starših. Na Zahodu so ta praznik prvi sprejeli v Avignonu v Franciji leta 1372, ko so papeži prebivali tam. V vsej zahodni Cerkvi se je ustalil po letu 1585. Od tega časa dalje se je pobožnost v zvezi z Marijinim darovanjem še naprej širila. Mnoge redovne družine so si ta dan izbrale za obnavljanje svojih zaobljub – popolnega darovanja Bogu.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/darovanje-device-marije

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  86. Miro says:

    MODRI

    MODREGA SRCA JE IN SILNE MOČI, KDO BI SE MU UPRL IN OSTAL CEL?
    (Job 9,4)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=46&t=5#Modri

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  87. Miro says:

    KRISTUS KRALJ

    Piše: Ervin Mozetić

    DANES NAZNANJAMO EDINSTVENO ZMAGO, S KATERO JE JEZUS POSTAL KRALJ VEKOV, KRALJ ZGODOVINE, TOREJ SAMO Z VSEMOGOČNOSTJO LJUBEZNI, KI JE NARAVA BOGA, NJEGOVO LASTNO ŽIVLJENJE IN KI NIKOLI NE MINE. Z VESELJEM SI PODELIMO TO LEPOTO, DA IMAMO ZA KRALJA JEZUSA. NJEGOVO GOSPODOVANJE SPREMENI GREH V MILOST, SMRT V VSTAJENJE, STRAH V ZAUPANJE.

    Dokaj lahko bi bilo verjeti, da je Jezus Kralj vesoljstva in središče zgodovine, ne da bi za nas postal Gospod našega življenja. Vse to je zaman, če ga ne sprejmemo osebno in če hkrati ne sprejmemo njegovega načina kraljevanja. Pri tem nam pomagajo osebnosti, ki nam jih predstavlja današnji evangelij. Poleg Jezusa so še trije liki: ljudstvo, ki gleda; skupina, ki je blizu križa in hudodelec, križan zraven Jezusa.

    Najprej ljudstvo. Evangelij pravi, da je ‘stalo in gledalo’ (Lk 23,35). Nihče ni rekel nič, nihče se ni približal. Ljudstvo od daleč gleda, kaj se dogaja. Isto ljudstvo se je zaradi lastnih potreb gnetlo okoli Jezusa, zdaj pa je do njega na razdalji. Zaradi različnih okoliščin življenja, ali zaradi naših neuresničenih pričakovanj, imamo tudi mi skušnjavo, da zavzamemo razdaljo do Jezusovega kraljevanja, da ne sprejmemo čisto do konca pohujšanje njegove ponižne ljubezni, ki nadležno vznemirja naš jaz. Raje ostanemo ob oknu, ob strani, kot pa, da bi se približali in mu bili bližnji. Toda sveto ljudstvo, ki ima Jezusa za Kralja, je poklicano hoditi po poti njegove konkretne ljubezni, se vprašati – vsakdo, vsak dan: Kaj me ljubezen prosi, kam me žene? Kakšen odgovor dajem Jezusu s svojim življenjem?

    Zatem je druga skupina, v kateri so različne osebnosti: poglavarji ljudstva, vojaki in hudodelec. Vsi ti se Jezusu posmehujejo. Na enak način ga izzivajo: ‘Reši samega sebe!’ Ta skušnjava je hujša od tiste, ki jo ima ljudstvo. Tukaj skušajo Jezusa, kakor ga je skušal na začetku hudič, da bi se odpovedal kraljevanju na Božji način in bi to počel z logiko tega sveta: ‘Stopi s križa in porazi sovražnike!’ Če je Bog, naj pokaže moč in superiornost! Ta skušnjava je direkten napad na ljubezen: ‘Reši sebe’; torej ne druge, temveč sebe. Prevlada torej jaz z vso svojo močjo, s svojo slavo, s svojim uspehom. Ta skušnjava, prva in zadnja v evangeliju, je najhujša. Toda pred tem napadom na njegov način bivanja, Jezus ne govori in ne odreagira, ne brani se, ne skuša prepričati, ne zagovarja svojega kraljevanja. Še naprej ljubi, odpušča, preizkušnjo živi po Očetovi volji, z gotovostjo, da bo ljubezen obrodila sadove.

    Da bi sprejeli Jezusovo kraljevo dostojanstvo, smo poklicani bojevati se proti tej skušnjavi ter usmeriti pogled na Križanega, da mu postanemo vedno bolj zvesti. Kolikokrat pa smo nasprotno med nami iskali potešitev gotovosti s ponudbami sveta. Kolikokrat smo bili skušani, da bi stopili s križa. Privlačna moč oblasti in uspeha se nam je zdela lahka in hitra pot za razširjanje evangelija. Tako smo hitro pozabili, kako deluje Božje kraljestvo. Usmiljenje, ki nas je pripeljalo do srca evangelija, nas opominja, naj se odpovemo navadam in razvadam, ki ovirajo služenje Božjemu kraljestvu in da najdemo svojo smer samo v večnem in ponižnem Jezusovem kraljevanju in ne v prilagajanju na začasno slavo in menjajočo se oblast vsakega časa.

    V evangeliju pa se pojavi še ena osebnost, ki je še bliže Jezusu. To je hudodelec, ki prosi Jezusa rekoč: ‘Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!’ Ta človek, ki je preprosto samo gledal Jezusa, je verjel v njegovo kraljestvo. Ni se zaprl vase, temveč se je s svojo prtljago, s svojimi grehi, s svojim gorjem, obrnil na Jezusa. Prosil je, naj se ga spomni, in je doživel Božje usmiljenje: ‘Danes boš z menoj v raju’. Bog se nas takoj, ko mu damo priložnost, spomni. Pripravljen je popolnoma in za vedno izbrisati greh, saj si njegov spomin ne zapomni storjeno zlo in mu niso vedno pred očmi prizadejane mu žalitve, kot velja za naš spomin. Bog nima spomina za greh, temveč za nas, za vsakega od nas, njegovih ljubljenih otrok. In verjame, da je vedno možno začeti znova, ponovno vstati.

    Prosimo tudi mi za dar tega odprtega in živega spomina. Prosimo za milost, da ne bomo nikoli zaprli vrata sprave in odpuščanja, temveč da bomo znali iti onkraj zla in razhajanj ter tako odpirali vsako možno pot za upanje. Kakor Bog verjame v nas neskončno onkraj naših zaslug, tako smo tudi mi poklicani širiti upanje in dati priložnost drugim. Iz prebodene strani Vstalega izvirajo vse do konca časov usmiljenje, tolažba in upanje.

    Naj nas spremlja Marija, ki je tudi bila blizu križa. Ona nas je tam rodila kot nežna Mati Cerkve in želi vse zbrati pod svoj plašč. Ona je pod križem videla, kako je hudodelec prejel odpuščanje in je sprejela Jezusovega učenca za svojega sina. Ona je Mati usmiljenja in če njej zaupamo vsako naše stanje, vsako našo molitev, v njenih usmiljenih očeh ne bo ostala brez odgovora.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2022/11/20/kristus-kralj/

  88. janez says:

    PRAVIČNOST KAJ JE TO?

    Pravičnost je družbeno in pravno postavljena umetna prisila zakonskih norm, ki močne veže na sprejeta zakonska pravila, slabotne pa varuje pred kršitvijo veljavnih pravil.
    FRAN definicija: Pravičen je človek, ki ravna v skladu z določenimi normami, priznanimi načeli ter upošteva resnico, dejstva in ravna v skladu z moralnimi in drugimi priznanimi načeli brez apriornih sodb in stališč.

    Na različnih področjih človeškega življenja je treba doseči neko družbeno pravičnost, po meri in pameti človeka. Vendar to je človeško gledanje in ne Božje. V gospodarskem ali finančnem smislu je to npr. pravična porazdelitev bogastva med člani družbe, zmernost cen in pravičnost v smislu pogodbe znana kot lastniški kapital, pravično sojenje glede na pravne norme in resnico, ki je podprta in dokazana z dokazi itd. Pomembno je tudi poudariti, da je na področju vere pogosto tudi uporaba koncepta, ki nas zadeva. Natančneje, v okviru katoliške cerkve je npr. uveljavljeno načelo pravičnosti, ki naj bi se nanašalo na uporabo Biblije kot Božjega zakona vernikom z jasnim ciljem, da lahko oseba reši svojo dušo, če dela in živi po Božjih postavah in Evangeliju in veruje v Boga.

    Poglejmo nekaj Božjih vrstic, ki govorijo o Božji pravičnosti

    »Kajti molj jih bo požrl kakor obleko, črv jih bo razjedel kakor volno, moja pravičnost pa ostaja na veke, moje odrešenje od roda do roda.« (Izaija 51,8) »Govoril nisem na skrivnem, v kakšnem temnem kotu zemlje. Nisem rekel Jakobovim potomcem: »Iščite me v zmešnjavi!« Jaz, GOSPOD, govorim pravičnost, oznanjam, kar je prav.« (Izaija 45,19) »Povzdignite svoje oči proti nebu, ozrite se navzdol na zemljo, kajti nebo bo izginilo kakor dim, zemlja bo razpadla kakor obleka in njeni prebivalci bodo preminili kakor mušice. Moje odrešenje pa ostaja na veke, moja pravičnost ne bo prenehala.« (Izaija 51,6) Bog ves čas hrepeni za odnosom pravičnosti s človekom. Hrepeni, da bi človek živel, kakor je prav, saj bi tako lahko živel v polnosti. Prisluhnite, kako goreče Bog želi človeku dobro: »O da bi bil pazil na moje zapovedi! Tedaj bi bil tvoj mir kakor reka, tvoja pravičnost kakor morski valovi.« (Izaija 48,18).

    Pravičnost: »Tisti, ki prejemajo obilje milosti in daru pravičnosti, bodo KRALJEVALI V ŽIVLJENJU po enem, Jezusu Kristusu. Rimljanom 5:17«.

    Evangelij po Mateju, Mt 5,20-26
    » Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.” Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu raká, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče norec, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.”
    Mt 5,20-26

    Človek skuša uveljaviti svoj prav. Človek ni hotel poslušati Boga in je bil uporniški v zgodovini. »Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot …« (Izaija 53,6). Človek si je »vzel pravico«, da določa svoj PRAV. »Marsikatera pot se zdi človeku prava, njen konec pa so poti smrti.« (Pregovori 14: 12).

    Velika Božja milost je, da Gospod nad uporniškim človekom ne obupa in ga ne pusti na njegovih poteh večne smrti! Božja roka milosti se nenehno steguje k njemu. »Dal sem se poiskati tistim, ki niso po meni spraševali, dal sem se najti tistim, ki niso po meni poizvedovali. Rekel sem: »Glejte, tu sem, glejte, tu sem!« narodu, ki ni klical mojega imena. Ves dan sem iztegoval svoje roke proti upornemu ljudstvu, kajti to hodi po poti, ki ni dobra, po svojih lastnih mislih …« (Izaija 65: 1-2).

    Človekova samopravičnost je poskus človeka da bi vpeljal neko svojo pravičnost po svoje.
    Jezus, ki je Resnica, je ljudem, ki so se naslanjali na postavo, da bi po njej dosegli pravičnost, razodel, da po postavi pravičnosti ne more doseči nihče. »Kajti povem vam (Jezus): Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« Matej 5,20.

    Ne glede na to, kako so se trudili izpolnjevati postavo, so se pismouki, farizeji in drugi naslanjali le na svoja dobra dela. Ta pa so pred Bogom kakor umazana cunja. Gospod namreč gleda na misli in hotenja srca, ta pa so bila v hudem. Zato je Gospod Jezus take imenoval pobeljeni grobovi, ki se lepšajo le od zunaj, znotraj pa so polni mrtvaških kosti – brez Božjega življenja. Postava v teh ljudeh ni storila to, za kar je bila dana. Ni jih pripeljala do spoznanja grešnosti, ampak so na njenih določilih gradili »lastno pravičnost«. Gospod Jezus jim je ob vsaki priložnosti skušal odkriti njihovo hinavščino. Samopravičniška drža človeku preprečuje, da bi sprejel Božji dar. Samo oseba, ki spozna svojo popolno nemoč in prodanost grehu, lahko v celoti ceni in sprejme Božji dar rešitve. Takšni so bili na primer cestninarji in prostitutke. Vedeli so, da so krivi in da nimajo nič, s čemer bi se lahko odkupili. »Vse ljudstvo, ki ga je slišalo, in tudi cestninarji so priznali Božjo pravičnost, kajti dali so se krstiti z Janezovim krstom.« (Luka 7,29).

    Postava ali zakon sta od človeka zahtevala pravična dejanja. A človek teh dejanj nima, saj je v njem grešna narava, ker je človek nepopoln. Postava je razkrila človekovo popolno nezmožnost, da bi bil pravičen ali da bi delal pravično iz svojih moči. Človek rabi Božjo milost! Božja pravičnost je zahtevala pravično življenje za odkupitev človeka. A takega med ljudmi ni. Če bi se s to sodbo končalo Božje dejanje, bi bili vsi ljudje popolnoma brez upanja. Večno zaklenjeni v smrt! Božja beseda odklene upanje: Plačilo za greh je namreč smrt. Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. (Rimljanom 6:23).

    Gospod Jezus, kralj pravičnosti, je začel svoje rešilno poslanstvo na zemlji z oznanilom, da je skupaj z Njim prišla vladavina Nebeškega kraljestva. To kraljestvo je neznansko močnejše od vladavine zla, ki je s padcem človeka v greh zajela ves svet. Božje kraljestvo je kraljestvo pravičnosti, ki vlada s pravico od znotraj navzven. Zato je Jezus vabil: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« Matej 6,33. Božji evangelij ali dobra novica kraljestva se glasi: »Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost (Tj. pravičnost, ki prihaja od Boga), iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere.« (Rimljanom 1: 16, 17)

    »Izrael pa, ki je iskal postavo pravičnosti, ni prišel do tega. Zakaj ne? Zato, ker pravičnosti ni pričakoval iz vere, temveč je mislil, da jo bo dosegel iz del.« (Rimljanom 9: 31, 32). »Ker namreč niso poznali Božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se niso podredili Božji pravičnosti.« (Rimljanom 10,3). Nihče torej, ki misli, da bo sam dosegel pravičnost, je ne doseže.

    Sad Božje pravičnosti Božja beseda je popolnoma jasna, da Bog od nas ne pričakuje naše pravičnosti. Ljudje je v Božjih očeh nimamo in do nje sami ne moremo priti, ne glede na to, kako iskreno in goreče se trudimo. Tu vsaka religija poklekne. Še več, bolj ko se trudimo za lastno pravičnost, glasneje govorimo Bogu, da je Kristusova žrtev za nas zaman. Božja pravičnost se daruje zastonj vsakemu, ki veruje v Kristusovo delo rešitve in ga sprejme. Vsakemu, ki je rojen od zgoraj, iz Boga. Tu moramo poudariti, da je nanovo rojen naš duh. Naš novi človek, v Bogu ustvarjen v pravičnosti, je v duhu. »… in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.« (Efežanom 4,24). Naša duša (misli, razum in čustva) in telo nista prerojena. Zato se naša dejanja in nasploh življenje navzven avtomatično ne usklajujejo z Božjo popolno voljo (z Njegovim popolnim življenjem), če se ne naučimo živeti po Duhu oziroma biti vodeni po Duhu. »Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo.« (Galačanom 5: 16-18).

    Božji Duh nas vodi in vzgaja, da živimo (mislimo, govorimo in ravnamo) v skladu z Božjo pravičnostjo, ki je v nas. Ko se odločamo po Božji naravi v nas, rojevamo sad Njegovega življenja v nas – torej sad pravičnosti. Pri Bogu je Ljubezen, Modrost in Pravičnost, ki jo s človeško pametjo ne razumemo in ne zmoremo izvajati v življenju. Z Božjo Pomočjo, pa je za ljudi mogoče vse.

    Addendum:
    Ogroža nas vojna v Ukrajini in drugod po svetru, ogrožajo nas razne bolezni in koronavirus in veliko ljudi je zbolelo pri nas in v svetu, kjer je umrlo veliko zdravnikov, duhovnikov in obolelih ljudi. Ljudje so marsikje trenutno doma na čakanju in mnogi so brezposelni, brez dohodka in ne vedo, kdaj se bodo spet odprla podjetja in zagnala proizvodnja. Brez dohodka družine težko živijo. Veliko delodajalcxev danes išče delavce brezuspešno. Nekje stojijo tovarne, ker ni materiala, delov in energije za proizvodnjo. Veliko zdravstvenega osebja je izčrpanih in delajo preko svojih zmožnosti. Marsikdo je zdaj izgubil osebnega družinskega zdravnika in ostal brez zdravstvene oskrbe. V domovih za starejše je veliko obolelih in nekateri starostniki so umrli, ker jih niso takoj premestili na zdravljenje v negovalne bolnice. Ljudje smo utrujeni od negotovega stresnega življenja in želimo, da bi nam Bog odrešil vseh težkoč in preizkušen in nam pomagalj. Ko se končuje delovni dan smo dostikrat nemirni, utrujeni in nas pogosto bremenijo vse misli in skrbi, ki so se zgodile čez dan. Težko je v miru zaspati in skleniti dan, zato molimo in prosimo ponižno Boga za odrešitev in Pomoč. Ker ne moremo kar tako opustiti možganske aktivnosti, nas to pripelje celo do nezmožnosti spanja. Ko nas doleti taka situacija, je najbolje, da se izročimo v Božje roke in prejeli bomo Tolažbo in Njegov mir. Eden od načinov za to je molitev spodnjega psalma. Psalmist se Bogu zahvaljuje za blagoslove, ki jih je prejel, in se zanaša Nanj, vedoč, da je pri njem varen. To je eden od najpomembnejših ključev za iskanje miru v našem življenju. Če ne moremo zaupati Bogu in njegovemu načrtu za naše življenje, nikoli ne bomo živeli resnično v miru. Zaupajmo Bogu, molimo in prosimo k Njemu in z Vero v Njega nas bo uslišal. Prosimo Boga za Ljubezen in Božji Mir, da se v Njem Umiri naše srce. Prosimo Gospod in nam pomagaj, da se ne okužimo ter odvzemi od nas koronavirus. Naj nam cepiva pomagajo k uspešnom preventivi, da ne bodo ljudje zbolevali in umirali zaradi koronavirusa. Pomagaj nam Gospod, da bodo prenehale vojne v svetu in da bo spet zavladal Božji Mir; da bodo imeli delavci kruh in zaposlitev ter dohodek za preživljanje družin! Da bomo delali in molili in se Ti Gospod voreče Zahvaljevali za vse Milosti! Pridi k nam Gospod Bog in nam Pomagaj, da se bo po Tvoji Milosti in Usmiljenju vse prav Uredilo! Naj Pride k nam Božje kraljestvo Usmiljenja, Dobrote in Ljubezni!
    Amen.

    Kadar te kličem, mi odgovori, Bog moje pravičnosti !
    V stiski si mi odprl širjave,
    izkaži mi milost, usliši mojo molitev.
    Mnogi pravijo: “Kdo nam bo dal videti dobro ?”
    Dvigni, Gospod, nad nami svetlobo svojega obličja !
    Dal si več veselja v moje srce
    kakor v času, ko je obilje njihovega žita in vina.
    V miru bom hkrati legel in spal,
    saj ti sam, Gospod, me pustiš varno prebivati.
    (Ps 4,2.7¬–9)

    Tvoje Milosti Gospod bom Vedno Opeval in se Ti Zahvaljeval!

  89. Miro says:

    Božjo besedo poslušajmo s srcem, da nas bo spreminjala!

    BOŽJA BESEDA ZA DANES

    https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  90. Miro says:

    NA NEDELJO KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA, SKLEPAMO LITURGIČNO LETO (Radio Ognjišče)

    Z DANAŠNJO NEDELJO OZIROMA PRAZNIKOM KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA, V KATOLIŠKI CERKVI ZAKLJUČUJEMO LITURGIČNO LETO. PRIHODNJA NEDELJA BO ŽE 1. ADVENTNA NEDELJA IN NA ADVENTNEM VENČKU BOMO PRIŽGALI PRVO SVEČO. A KAJ DEJANSKO POMENI KRISTUS KRALJ?

    O tem je zelo slikovito, na 16. srečanju prijateljev in dobrotnikov Centra Aletti, v pridigi spregovoril jezuit p. Marko Ivan Rupnik.

    Med drugim je opozoril, da v prvih stoletjih krščanstva izraza Kristus kralj ni bilo, oziroma ga niso poznali. Kristus je bil pojmovan kot Pantokrator, Vserešitelj.

    Kralj v svetnem pomenu pa je vzvišen, oblasten, ima moč, ki lahko udari nasprotnike.

    Kristus pa je razodel Boga, ki je temu nasprotje, ki se daje, ki je služabnik, umiva noge, streže pri mizi, nobene stvari si ne vzame zase. Še kozarec vode dobi od Samarijanke.

    Kristus je razodel Boga, ki ni vzvišen. Kristus v svoji osebi ostaja enak nam. Povzdignjen je le na križu.

    Božje kraljestvo je kraljestvo resnice. Kristus je Resnica. Je ljubezen med Očetom in Sinom. Resnica se razodene kot Lepota. Lepota odnosov. Kraljestvo resnice je kraljestvo daritve samega sebe. Je onstran naše logike.

    Kristus naredi vse, kar hoče Oče, ki daruje človeku lastnega sina. Zaradi ljubezni do človeštva. To je duhovništvo. Vsak krščenec vstopi v Kristusovo duhovništvo. Mi vsi smo služabniki.

    Povzeto po: https://radio.ognjisce.si/sl/256/novice/35365/na-nedeljo-kristusa-kralja-vesoljstva-sklepamo-liturgicno-leto.htm

  91. Miro says:

    KAKO PRAZNIK KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA, PRAZNOVATI KAR DOMA (Aleteia)

    OBHAJAMO ZADNJO NEDELJO V CERKVENEM LETU ALI NEDELJO KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA

    Zakaj bi kristjani Kristusa kot kralja, ki ni kronan z zlatom, ampak s trnjevo krono? Ker je tudi vstal od mrtvih. Verniki na to nedeljo praznujemo Kristusa, ki kraljuje v duši in telesu slehernega.

    Nekaj priporočil za pripravo domačega bogoslužja na:

    https://si.aleteia.org/2020/11/22/kako-praznik-kristusa-kralja-vesoljstva-praznovati-kar-doma/

  92. Miro says:

    PRAZNIK KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA

    CERKVENO LETO SE V KATOLIŠKI CERKVI SKLENE S PRAZNIKOM KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA, KI BO LETOS V NEDELJO, 20. NOVEMBRA 2022.

    Cerkev je Kristusa za kralja vesoljstva priznavala že v najzgodnejših veroizpovedih in s tem poudarjala, da ima Kristus kot Božji sin in Odrešenik sveta, zlasti po svojem vnebohodu, najvišjo čast in oblast nad človeštvom in zgodovino.

    POMEN PRAZNIKA

    Božje kraljevanje pomeni dokončno izpolnitev človekovega hrepenenja po Bogu in željo, da bi mogel biti združen in povezan z Bogom. To kraljevanje je presežen Božji dar. Ob dovršitvi sveta se bo Kristusovo gospostvo z njegovim drugim prihodom razodelo v dokončnem odrešenju ljudi in v preoblikovanju ustvarjenega sveta. Drugi Kristusov prihod za kristjane ni razlog za strah in tesnobo, ampak predvsem povod za upanje, veselje in hrepenenje. Dnevi Kristusovega življenja nas spomnijo na Kristusovo darovanje za ljudi in njegovo poslanstvo na zemlji, praznik Kristusa Kralja pa na zgodovino odrešenja in (ne)vidno Božje delovanje v času.

    KRISTUS KRALJ – HVALOSPEV

    To kraljevanje je Božji dar – milost. Začelo se je uresničevati z Jezusovo smrtjo in poveličanjem, v vsem sijaju in moči pa se bo izkazalo in uveljavilo ob koncu časov. To Božje kraljevanje izredno lepo izraža praznični hvalospev:

    Svojega edinorojenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa,
    si mazilil za večnega duhovnika in kralja vesoljstva,
    da bi se na oltarju križa daroval
    kot brezmadežna in spravna žrtev
    ter izvršil skrivnost človeškega odrešenja.
    Vse stvari bo uklonil svojemu vladarstvu
    in izročil tvojemu neizmernemu veličastvu
    večno in vesoljno kraljestvo:
    kraljestvo resnice in življenja,
    Kraljestvo svetosti in milosti,
    kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni.

    ZGODOVINA PRAZNIKA

    Praznik Kristusa Kralja je leta 1925 uvedel papež Pij XI. (1922–1939). Uvedbi praznika pogosto pripisujejo naslednji zgodovinski pomen: Cerkev je v obdobju totalitarizmov želela utrditi Kristusov kraljevski status in tako relativizirati prizadevanja režimov, ki so si lastili absolutno oblast nad človekom in stvarstvom. Pred drugim vatikanskim cerkvenim zborom (1962–1965) je obstajalo pričakovanje, da bo cerkveni zbor Kristusovo kraljestvo razglasil za dogmo Cerkve, vendar se to ni zgodilo.

    Po prenovi cerkvenega koledarja leta 1960 je bil praznik Kristusa Kralja opredeljen kot praznik prvega reda. Papež Pavel VI. (1963–1978) je z motu proprijem Mysterii Paschalis leta 1969 praznik preimenoval v praznik Našega Gospoda Jezusa Kristusa, kralja vesoljstva in določil nov datum na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu. S tem je poudaril eshatološki pomen te nedelje in jo razglasil za slovesni praznik. Poudarjena sta bila pomen in vloga Jezusa Kristusa kot osrednje osebnosti v cerkvenem letu, ki je tesno povezana z bogoslužnim koledarjem Cerkve. Praznik kot zadnja nedelja bogoslužnega leta bolje izraža aktualno tematiko kot prva adventna nedelja, in to je: pričakovanje drugega Kristusovega prihoda, vesoljna sodba, prenovitev vesolja, ko bo Kristus izročil kraljestvo Očetu, in bo Bog vse v vseh.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/praznik-kristusa-kralja-vesoljstva-2015

    Vsa slava tebi, Kristus Kralj!

    • Miro says:

      Popravek v naslovu, ki se glede na to, da je danes ta nedelja, glasi:

      CERKVENO LETO SE V KATOLIŠKI CERKVI SKLENE S PRAZNIKOM KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA, KI JE LETOS NA NEDELJO, 20. NOVEMBRA 2022

  93. Miro says:

    IZŠLA JE POSLANICA PAPEŽA FRANČIŠKA ZA 37. SVETOVNI DAN MLADIH, KI LETOS POTEKA PO ŠKOFIJAH 20. NOVEMBRA 2022, NA NEDELJO KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA, Z NASLOVOM: »MARIJA JE VSTALA IN SE V NAGLICI ODPRAVILA« (Lk 1,39).

    Dragi mladi! Tema Svetovnega dneva mladih v Panami je bila: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Po tem dogodku smo nadaljevali svojo pot do novega cilja – Lizbone 2023 – in pustili, da v naših srcih odzvanja nujno Božje povabilo, naj vstanemo. Leta 2020 smo premišljevali o Jezusovi besedi: »Mladenič, rečem ti, vstani!« (Lk 7,14). Lansko leto nas je navdihoval lik svetega apostola Pavla, ki mu je vstali Gospod rekel: »Vstani! Postavljam te za pričo tega, kar si videl« (prim. Apd 26,16). Na razdalji, ki nam še manjka, da bi prispeli v Lizbono, bomo hodili skupaj z Devico iz Nazareta, ki je takoj po oznanjenju »vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39), da bi šla pomagat sorodnici Elizabeti. Skupni glagol treh tem je vstati, izraz, ki – to je dobro omeniti – privzema tudi pomen »vstati«, »prebuditi se v življenje«.

    V zadnjih, zelo težkih časih, v katerih človeštvo, ki ga je že preskušala travma pandemije, trpinči drama vojne, Marija vsem, zlasti pa vam, mladim, kot ste vi, ponovno odpira pot bližine in srečanja. Upam in močno verjamem, da bo izkušnja, ki jo bo veliko od vas doživelo v Lizboni avgusta prihodnje leto, predstavljala nov začetek za vas, mlade, in z vami za vse človeštvo.

    Več o poslanici papeža Frančiška na: https://katoliska-cerkev.si/poslanica-svetega-oceta-franciska-za-37-svetovni-dan-mladih

  94. Miro says:

    VSEPRISOTNI

    ZADAJ IN SPREDAJ ME OBDAJAŠ IN NAME POLAGAŠ SVOJO ROKO.
    PREČUDOVITO JE ZAME SPOZNANJE, PREVISOKO JE, NE MOREM
    GA DOSEČI. (Ps 139,5-6)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=38&t=5#Vseprisotni

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  95. Miro says:

    KAKO JE Z VSTAJENJEM – JEZUS ZAVRAČA PREDSTAVO VSTAJENJA, KI JE POVEZANA Z OBLIKAMI SEDANJEGA ŽIVLJENJA. PRIHODNOST BO POVSEM DRUGAČNA!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 20,27-40)

    Pristopilo je nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja. Vprašali so ga: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato jo je vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Za vsemi je umrla tudi žena. Čigava bo torej žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?«

    Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja. Da pa so mrtvi obujeni, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.«

    Nekaj pismoukov je tedaj odgovorilo: »Učitelj, dobro si povedal,« in niso si ga drznili še kaj vprašati.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+20%2C27-40&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Saduceji ne verujejo v vstajenje mrtvih in skušajo Jezusa s primerom žene, ki je imela sedem mož. On zavrača predstavo vstajenja, ki je povezana z oblikami sedanjega življenja. Prihodnost bo povsem drugačna. Še globlje bom živel upanje, da je Bog Bog živih in da Jezus rešuje od kraljevanja smrti. Gospod, hvala, ker me ljubiš z ljubeznijo, ki je močnejša od smrti. Pomagaj mi, da bom hodil skozi življenje z zavestjo, da si ti vedno ob meni. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, ki nam daješ nesmrtno življenje, zaupamo vate!

  96. janez says:

    ALI SPADAMO MED TISTE OSEBE, KI HOČEJO, DA SE DRUGI UKLONIJO NAŠEMU NAČINU MIŠLJENJA? MORALO BI BITI TAKO … TREBA BI BILO STORITI TO IN TO … PRETIRANA TEŽNJA K VZTRAJANJU PRI LASTNEM STALIŠČU LAHKO KAŽE NA UMSKO RIGIDNOST.

    Nekateri trenutki so še posebej prikladni za obnavljanje želje po ponižnosti. Na primer, ko nekdo napreduje ali ko pride na položaj, ki je opazen v javnosti. Takrat je pravi čas za odločitve, ki odsevajo krščanski slog dela: sprejeti to delovno mesto kot priložnost, ki nam jo Bog daje, da bi še bolj služili; zavračanje vseh nepotrebnih osebnih privilegijev; okrepitev naše pozornosti do šibkejših brez podleganja skušnjavi, da bi nanje pozabili sedaj, ko se človek druži z ljudmi, ki so mu bili prej nedostopni. Tedaj je tudi pravi trenutek za to, da človek daje zgled nenavezanosti na zaslužek in časti, ki jih prinaša ta položaj ali služba, da ne pripisuje velikega pomena aplavzom, ki so jih deležni ljudje na vodilnih položajih, in da je namesto tega odprt za kritike, ki grejo običajno mimo manj opažene in ki vsebujejo pokazatelje resnice. To preprostost je pri delu mogoče pokazati na številne načine: tako da se nasmehnemo samemu sebi, ko se na primer zalotimo pri tem, da neučakano raziskujemo, ali smo se pojavili na kakšni objavljeni fotografiji in če nas kdo citira v kakšnem besedilu; da premagamo težnjo po tem, da bi vsepovsod hoteli dodati svoj podpis, ali po napihovanju kakšnega problema, četudi nas nihče ni prosil za nasvet pri njegovem razreševanju, kakor da bi se morali vedno vsi posvetovati z nami …

    Naučiti se odrekanja lastnemu mnenju
    V službenem, družinskem in celo razvedrilnem okolju se ljudje srečujejo na sestankih, kjer si izmenjujejo svoja stališča, ki so lahko tudi med seboj nasprotna. Ali spadamo med tiste osebe, ki hočejo, da se drugi uklonijo našemu načinu mišljenja? Moralo bi biti tako … Treba bi bilo storiti to in to … Pretirana težnja k vztrajanju pri lastnem stališču lahko kaže na umsko rigidnost. Popuščanje brez dvoma ni nekaj avtomatskega, vendar gotovo marsikdaj dokazuje, da človek na stvari gleda razumno. Izkoriščanje priložnosti, ko se odrečemo lastnemu mnenju, je nekaj všečnega v božjih očeh.[14] S to znamenito mislijo je Benedikt XVI. ob neki priložnosti razložil žalostni preobrat, ki se je zgodil Tertulijanu v zadnjih letih njegovega življenja: »Kadar človek vidi samo veličino lastnega mišljenja, se naposled izgubi ravno ta veličina.«[15]

    Včasih je potrebno poslušati mlajše, manj izkušene ljudi, ki pa morda imajo več darú umevanja in srca ali ki so na položaju, kjer imajo pomoč božje milosti. Gotovo nikomur ne bi bilo všeč, če bi vzbujal vtis, da je neumnež ali brez srca, toda če nas zelo skrbi, kaj si drugi mislijo o nas, pomeni, da nam manjka ponižnosti. Življenje Jezusa Kristusa, Božjega Sina, je neizmeren poduk za vsakega kristjana z odgovornostjo, ki ji svet pripisuje določeno težo. Ob zmagoslavnih vzklikih v Jeruzalemu Kralj vseh kraljev ni pozabil, da ga bodo križali in da je tudi trpeči Služabnik (prim. Jn 12,12-19).

    Kralj sv. Ludvik je svojemu sinu svetoval, naj, če bo nekoč postal kralj, na zasedanjih kraljevega svéta ne brani silovito svojega mnenja, ne da bi prej poslušal druge: »Člani tvojega svéta bi se lahko bali tega, da ti nasprotujejo, česar pa si ni dobro želeti.«[16] Zelo koristno se je naučiti, da ne podajamo svojega mnenja lahkomiselno, zlasti če pri tem nimamo končne odgovornosti in če ne poznamo ozadja zadeve, poleg tega, da nimamo posebne stanovske milosti in podatkov, ki jih ima tisti, ki je postavljen na oblast. Po drugi strani je prav tako kot umerjenost in premišljenost pomembna tudi pripravljenost na to, da se svojemu mnenju odrečemo plemenito in velikodušno: včasih je treba udejanjati krepost razumnosti, da bi mogli poslušati svetovalce in spremeniti lastno mnenje, in v tem se pokaže, kako ponižnost in zdrava pamet človeka naredita velikega in bolj učinkovitega. Razumnost pri presojanju stopi v ospredje, kadar delamo v skupini: ko v skupini združimo moči, razdelamo kakšen razmislek in skupaj z drugimi pridemo do odločitve – vse to je prav tako udejanjanje ponižnosti in razuma.

    Ponižnost nekoristnega služabnika
    Pri pastoralnih iniciativah, po župnijah, v dobrodelnih združenjih, pri projektih za pomoč priseljencem pogostokrat rešitve problemov niso očitne oziroma preprosto obstaja več načinov za spoprijemanje z njimi. Ponižna drža človeka vodi, da izrazi svoje mnenje, da primerno opozori, če se mu zdi kaj nejasno, in da sprejme celo drugačno usmeritev od tiste, ki si jo je zamislil, ter zaupa, da božja milost podpira tiste, ki vršijo svojo funkcijo s poštenim namenom in imajo na razpolago tudi pomoč strokovnjakov na konkretnih področjih. Malokdo govori o tem, da je Katoliška cerkev v svoji dragoceni skupni ponižnosti ustanova, ki po vsem svetu poživlja največ iniciativ v pomoč revnim in bolnikom. Ravno v božjem ljudstvu, kjer sobivata človeško in božje, je ponižnost še posebej potrebna. Kako lepo je, če človek hrepeni, da bi bil ovojnica, ki se zavrže, ko je pismo prebrano, ali šivanka, ki vdene nit ter izgine, ko je svoje poslanstvo izpolnila! Gospod nas vabi, naj rečemo: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti« (Lk 17,10). Tako se bo duhovnik držal ponižnosti, s pomočjo katere se bo »naučil ne ravnati se po modi«,[17] da ne bo iskal vedno zadnjih novosti in ne bo v vsem skušal prednjačiti; da bo skoraj nagonsko zavračal držo glavnega junaka, ki zlahka s seboj prinese miselnost nekoga, ki se ima za lastnika duš. Enako tudi vernik laik, če je ponižen, spoštuje posvečene nositelje cerkvene službe zaradi tega, kar predstavljajo: ne kritizira svojega župnika oziroma duhovnikov na sploh, temveč jim na diskreten način pomaga. Noetova sinova sta pokrila nagoto svojega pijanega očeta (prim. 1 Mz 9,23). »Kot dobri Noetovi sinovi, prekrij z ogrinjalom usmiljenja napake, ki bi jih videl pri svojem očetu duhovniku.«[18] Sv. Tomaž More je to zgodbo pripisoval celo rimskemu papežu, za katerega bi moralo krščansko ljudstvo moliti …, namesto da ga je preganjalo![19]

    Čas je od Boga: vera in ponižnost
    »Pričevanje Svetega pisma je enodušno: Skrb božje previdnosti za stvarstvo je konkretna in neposredna; nanaša se na vse, od najmanjših reči do velikih dogodkov sveta in zgodovine. Svete knjige z močjo zatrjujejo absolutno suverenost Boga v potekanju dogajanj: ‘Naš Bog je vendar v nebesih, stori vse, karkoli hoče’ (Ps 115,3); in o Kristusu je rečeno: ‘Če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl’ (Raz 3,7); ‘V človekovem srcu je mnogo načrtov, a sklep Gospodov uspe’ (Prg 19,21).«[20] Da pa bi lažje vstopili v to obzorje, nam je nadvse v pomoč duhovno vodstvo. Sveti Duh potrpežljivo deluje in računa z minevanjem časa: nasvet, ki ga duša prejme, si mora v njej utreti svojo pot. Bog pričakuje ponižnost ušesa, pozornega na njegov glas; tedaj je mogoče izluščiti osebno korist iz pridig, ki jih poslušamo v svojih župnijah, ne samo da bi se kaj naučili, ampak predvsem da bi napredovali. Zato si lahko pri kakšnem izobraževalnem govoru ali premišljevalni molitvi kaj zabeležimo, da bi se pozneje o tem pogovorili z nekom, ki dobro pozna našo dušo – tudi to pomeni prepoznati glas Svetega Duha.

    Vera in ponižnost gresta z roko v roki: na našem romanju proti nebeški domovini moramo pustiti Gospodu, da nas vodi, tako da se zatekamo k Njemu in poslušamo njegovo besedo.[21] Umirjeno branje Stare in Nove zaveze skupaj s teološko-duhovnimi opombami nam pomaga razumeti, kaj nam Bog sporoča v vsakem trenutku, ko nas vabi k spreobrnjenju: »Moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod« (Iz 55,8; prim. Rim 11,33). Ponižnost vere poklekne pred Kristusom, navzočim v evharistiji, in kakor betlehemski pastirji počasti učlovečeno Besedo. To je doživela sv. Terezija Benedikta od Križa, Edith Stein: nikdar ni pozabila neke ženske, ki je s svojo nakupovalno vrečko stopila v cerkev ter pokleknila, da bi v zaupnem pogovoru z Bogom opravila svojo molitev.[22]

    Ponižnost nam pomaga živeti sedanji trenutek brez obremenjenosti s prihodnostjo, kajti kristjani spadamo med tiste ljudi, ki »z ljubeznijo pričakujejo njegov prihod« (2 Tim 4,8). Če se jezimo zaradi neugodnih okoliščin, je potrebno, da zrastemo v veri in v ponižnosti. »Ko se boš zares predal Gospodu, se boš naučil biti zadovoljen s tem, kar pride, in ne boš izgubljal vedrosti, če se stvari – čeprav si jim posvetil ves svoj trud in uporabil primerna sredstva – ne iztečejo po tvojem okusu … Kajti ‘iztekle’ se bodo tako, kot Bogu ustreza, da se iztečejo.«[23] Na ta način se izognemo pretiranim razočaranjem ali težnji, da bi ponižanja ohranjali v spominu: božji otrok odpušča žalitve, ne hrani zamer, gre naprej.[24] Če pa mislim, da me je drugi užalil, se poskušam ne spominjati žalitev, ne vračam se k zameram: pogledam Jezusa in se zavem, »kako velik dolg ljubezni potem ostaja meni, saj mi je odpustil še več!«[25] Ponižni pravi s sv. Pavlom: »Pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu« (Flp 3,13-14).

    Takšna drža nam pomaga sprejeti bolezen in jo spreminjati v nekaj plodovitega: je poslanstvo, ki nam ga daje Bog. Del tega poslanstva pa je tudi to, da se naučimo dopustiti, da nam drugi lahko pomagajo ter nam olajšajo bolečino in morebitno tesnobo: ko pustimo, da nam pomagajo, nas zdravijo in spremljajo, je to dokaz izročitve v roke Jezusa, ki postane navzoč v naših bratih in sestrah. Dopolniti moramo, »kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,24).
    Zavedanje, da smo šibki, nas bo vodilo k temu, da si pustimo pomagati, da smo do drugih prizanesljivi, da bomo razumeli položaj človeka in se izognili farizejski osuplosti. Naša šibkost nam odpira um in srce, da bi mogli druge razumeti: vedno lahko na primer poskusimo opravičiti posameznikov namen ali pomislimo, da se je znašel v res težkem položaju, čeprav to seveda ne pomeni zaobiti resnico in reči, da je »zlo dobro in dobro zlo« ter »grenko delati za sladko, sladko pa za grenko« (Iz 5,20). Po drugi strani pa se lahko zgodi, da se podcenjujemo. Ta nizka samopodoba, ki je marsikje pogosta, je ravno tako nezdrava, saj ne ustreza resnici in pristriže peruti nekomu, ki je poklican, da poleti v višave. Ni razloga za malodušje: ponižnost nam pomaga sprejeti, kar nam je dano, z globokim prepričanjem, da so poti, po katerih nas hoče voditi Gospod, poti usmiljenja (prim. Heb 3,10; Ps 95,10); vendar nam prav zaradi tega pomaga tudi, da sanjamo drzno: »Čutiti se kot ilovica, popravljena s sponkami, je nenehen vir veselja; pomeni prepoznati svojo majhnost pred Bogom: otrok, sin. Ali obstaja večje veselje, kakor je veselje tistega, ki ve, da je ubog in šibek, ve pa tudi, da je božji otrok?«[26]

    Odprti za Božjo previdnost
    Ponižen moški in ponižna ženska sta odprta za delovanje božje previdnosti v njuni prihodnosti. Ne poskušata in ne želita nadzorovati vsega niti ne iščeta razlage za vsako stvar. Spoštujeta skrivnost človeške osebe in zaupata v Boga, četudi se jutrišnji dan zdi negotov. Ne skušata spoznati skrivnih božjih namenov in tega, kar presega njune moči (prim. Sir 3,21). Dovolj jima je božja milost, kajti »moč se dopolnjuje v slabotnosti« (2 Kor 12,9). To milost najdemo v stiku z Jezusom Kristusom: takrat smo deležni njegovega življenja.

    Po ganljivi zahvali Bogu Očetu Jezus povabi svoje učence vseh časov, naj se mu približajo, quia mitis sum et humilis corde (Mt 11,29) – Gospod je krotak in iz srca ponižen in zato bomo v Njem našli razumevanje in notranji mir. Približajmo se Kristusu v evharistiji, njegovemu ranjenemu in vstalemu telesu, in humilitate carnis assumptae, kot se glasi prvi adventni hvalospev – ki prvikrat prihaja v ponižnosti našega mesa. Dotaknemo se neizrekljive ponižnosti Boga. »Jezusova ponižnost: v Betlehemu, v Nazaretu, na Kalvariji … – Še večje ponižanje in izničenje v presveti hostiji: večje kot v hlevu, v Nazaretu, na križu.«[27] Devica Marija nas spremlja, da bi ga sprejeli s ponižnostjo, s katero je ona sprejela svojega sina Jezusa. Salve radix, salve porta, ex qua mundo lux est orta[28] – zdrava, korenina, zdrava, vrata, iz tebe se je rodila Luč, da bi razsvetlila svet, pogreznjen v temo napuha; Jezus Kristus, Luč od Luči,[29] nam razodeva usmiljenje Boga očeta.

    Guillaume Derville, Opus Dei

    Addendum
    Pozornost do šibkejšega in ponižnost, ki je za to potrebna, sta dve značilnosti starozavezne judovske tradicije. Enega najzgodnejših pozitivnih ovrednotenj ponižnosti najdemo pri modremu Sirahu, ki je okrog l. 200 pr. Kr. zapisal: »Skrbi, da boš v shodnici priljubljen, pred velikim prikloni svojo glavo. Nastavi siromaku svoje uho, prijazno (s ponižnostjo) mu vrni pozdrav.« (Sir 4,7-8) Jeruzalemski modrec s prvim delom trditve izraža še klasičen odnos priklanjanju pred velikaši, medtem ko obenem spodbuja k ponižnosti tudi do šibkejših od sebe. To je eden prvih poskusov v zgodovini, ko je pojem ponižnosti uporabljen za opis odnosa, ki ga naj bi običajni ljudje imeli do sebi enakih oz. celo nižjih od sebe. A to je bilo še celo za judovsko okolje pogosto pohujšanje. Okrog leta 132 pr. Kr., ko je Sirahov vnuk prevajal to besedilo iz hebrejščine v grščino, je že zamenjal besedo »ponižnost (עֲנָוָה, hebr. anavah)« s pojmom »blagost (εἰρηνικός, gr. eirēnikos)«, ki je bila za Grke bolj sprejemljiva.

    Kristusov nauk pa korenini že v starozavezni tradiciji, ki je veličino človeka dojemala skozi njegovo ponižnost.

    Po Evangelistu Luku imamo primer ponižnega ponosa, ki sije kot nazoren primer tudi iz drže Gospoda Jezusa Kristusa na sobotni gostiji pri nekem farizeju, velikašu z vrha tedanje družbene lestvice v Palestini, kot je opisan v Evangeliju po Luku (Lk 14,1-14). Osupel nad komolčarstvom gostov, ki so si vsi izbirali prve sedeže, Kristus spregovori o popolnoma drugačni logiki: o izbiranju zadnjih sedežev na gostiji. Ni želel podati lekcije o bontonu ali spodobnih manirah obnašanja v družbi, marveč je razodel silovito novost o veličini ponižnosti. Evangelist Luka je namreč zapisal: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 14,11)

    »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu.« (Sir 3,18)

    Podobe borbe veljakov in odrinjenih navadnih ljiudi za prva mesta na gostiji pri farizeju si nam tudi danes ni prav težko predstavljati. Dovolj je odpreti kakšno spletno stran s političnimi (in drugimi novicami), prelistati časnik, poslušati in gledati ljudi ali se ozreti naokoli. Ponižnost je po drugi strani pogostoma veliko težje zaznati. A zato iz nje sije toliko večja veličina. Evangelist Luka je tudi zapisal: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke.« (Lk 1,52) Zadnjo Besedo in Odločitev pa ima vedno Bog, ne mi grešni ljudje, ki je Dober in Pravičen! In Živimo Ponižno, Pravično in razveseljujmo ljudi z Usmiljenjem in Dobroto, kakor nas Uči Bog ter dajmo zgled drug drugemu.

    • Miro says:

      Gospod Janez, najlepša hvala za izčrpno, utemeljeno razmišljanje o tej problematiki. Še kaj napišite, če utegnete. Pridi, Sveti Duh …

      • janez says:

        Hvala g. Miro za spodbudne in lepe besede. Ponižno in skromno vam povem, da premalo vem in znam o bogoslovju in krščanski veri in da sem vesel, ko lahko kaj kjerkoli zanimivega najdem, preberem in premislim/preštudiram ter objavim. Naj pride k nam Sveti Duh in nas Poduči in razsvetli, da bomo prav razumeli verske nauke in jih izvajali v vsakodnevnem življenju. Tudi vam hvala g. Miro in prav tako gospe Hvala za požrtvovalnost in številne zanimive prispevke, s katerimi smo vsi skupaj mnogokrat obogatili objavljene prispevke za vernike in bralce na tem medmrežju in skupaj molili k Bogu. Poudarjam pa ponovno, da sem vedno vesel, ko najdem prispevek in verski nauk od naših duhovnikov in bogoslovcev, ki so poklicani, da nas podučijo in pojasnjujejo verske teme na strokoven in pravilen način. Imamo pravico, da več vemo o verskih zadevah in da se izobražujemo.

        Pridi Sveti Duh in nas Vodi in Poduči!

        Božja Pomoč Ostani Vedno z Nami Vsemi!

        • Hvala says:

          G. Janez! HVALEŽNOST ČLOVEKA BOGU ZA VSAKO STVAR IN VSAKO ŽIVO BITJE, POSBNO ZA ČLOVEKA, JE ZNAMENJE RASTI SVETEGA DUHA.

          Človek mora pokazati največjo ZAHVALO BOGU zato, ker nas je USTVARIL TAKO RAZLIČNE, Z RAZLIČNIMI MIŠLJENJI , ZAMISLIMI, ODLOČITVAMI itd…DA BI SE DOPOLNJEVLI IN BRUSILI MED SABO, PA ČEPRAV MNOGOKRAT BODICE BOLIJO. SAJ VESTE KAKO ZGLEDA, ČE BI STOPILI NA JEŽA, vendar ker je tudi ježa ustvaril Bog, se mu zahvaljujmo, čeprav vsi opikani.

          Malo v prispodobi govorim, vendar resnico. ZELO VELIKA MILOST JE, BOGU SE ZAHVALJEVATI ZA VSE HUDO IN TEŽKO, TO JE POVEDAL ŽE SVETOPISEMSKI JOB.

          Sicer pa kot že veste, NOBENA STVAR NA SVETU NI NAKLJUČNA, SE NE ZGODI PO NAKLJUČJU, ker pri BOGU NI NAKLUČJIH, BOG JE BOG.

          Torej tudi ni naključje, kdo se pojavlja na tem portalu, ampak je izbor Boga, KI VSE VIDI, VODI IN DOPUŠČA DOGODKE PO NJEGOVI PRESOJI.

          Vedno je potrebno pred vsakim pisanjem oz. VSAKODNEVNO KLICATI SVETEGA DUHA NA POMOČ.

          Problem je v nas ljudeh, ker mislimo, da nam mora SVETI DUH dajati in šepetati vse po naših pričakovanjih, nam dati vesele rešitve, nam dati takojšne rešitve, da bomo v vsem zadovoljni .

          TO PA NI MOŽNO, KER SVETI DUH JE DUH RESNICE, NE NAŠEGA UGODJA IN MORAMO MI SPOLNJEVATI NJEGOVO VOLJO, NE ON NAŠE, PA ČE NAM “PAŠE” ALI NE.

          Zato je spolnjevanje Božje volje v vsakem trenutku-LEPEM, TRPEČEM, ŽALOSTNEM VESELIM Z ZAHVALO KOT LEPI PISANI MOZAIK ŽIVLJENJA, KOT MAVRICA NA NEBU, ZNAK SPRAVE MED BOGOM IN LJUDMI.

          TUDI JAZ SE VAM ZAHVALJUJEM ZA VAŠ DELEŽ TRUDA IN PRISPEVKOV K NAŠEM ŽIVLJENJSKEM MOZAIKU.

          VSE DOBRO VAM ŽELIM!

  97. janez says:

    KAJ JE BOŽJA MILOST? (pater Branko Cestnik Družina)
    Razprava o milosti je ena najbolj zanimivih in dramatičnih v zgodovini krščanske teologije. Že za časa očetov v pojmovanju milosti opazimo razlike med vzhodno (bolj pnevmatološko) in zahodno (bolj moralno-antropološko) bogoslovno usmeritvijo – razlike, ki so ostale vse do danes. Glede razmerja med božjo milostjo in človeško svobodo sta se v pozni antiki udarila Avguštin in Pelagij. Spor so učenci obeh mislecev pripeljali do točke, ko je bila nujna cerkvena obsodba pelagijanstva kot krivoverstva, ki predrzno zaupa v moč človeške volje na račun milosti od zgoraj. V srednjem veku je Zahod delovanje milosti akademsko razčlenil in sistematiziral, na ljudski ravni pa tako rekoč kvantiziral – kot da je milost količinsko opredeljiva. Taka je zlahka postala predmet človeške trgovine. Pozneje se je ravno slednjemu (zlorabi odpustkov) uprl Martin Luter in njegovo silno kritiko Rima lahko skrčimo na očitek, da se Rim vede kot nekak vrhovni upravnik ali celo lastnik Božje milosti. V potridentinskem obdobju smo bili glede milosti še enkrat priča velikemu znotrajkatoliškemu sporu med janzenisti (izjemno pesmistično gledanje na človeka) in jezuiti (bolj humanistično navdahnjeni), ki se je končal z inkvizicijsko obsodbo janzenizma.

    Zakaj taka drama okrog milosti? Zato, ker se polje razprave o milosti bistveno prekriva s poljem umevanja Božje narave in s poljem umevanja človeka in človekove svobode. Če namreč rečemo, da je človekovo odrešenje odvisno zgolj in izključno od božje milosti, lahko zaidemo v skrajnost janzenističnega tipa, ki zagovarja predestinacijo ter izničuje človekovo zmožnost svobodnega sodelovanja oz. tega, čemur moderni pravijo samouresničitev. Če rečemo, da je vse odvisno od človeka in nič od milosti, smo v sodobnem ateizmu – ki je zadnje in menda največje krščansko krivoverstvo.

    K tej dilemi se pridruži še eno, nič manj napeto vprašanje: Kje se neha nadnaravna milost, poseganje Boga v svet, in kje se začne narava, svet? Ko, recimo, molim: kaj je »moje« in kaj je v dejanju molitve »Njegovega«? In tisto, kar je Njegovega – je nekakšna čudežna energija ali je Bog sam? Je kaj ustvarjenega ali kaj neustvarjenega? Mi dela silo in izničuje mojo naravo ali je njeno nadaljevanje? Z najnovejšimi odkritji delovanja človeških možganov, ko se zdi, da je vsako versko čustvo sad nevroloških dogajanj, ki sprožajo občutek neskončnega jaza, in ko nekateri s tem v zvezi že uporabljajo izraz »nevroteologija«, je vprašanje odnosa med naravo in milostjo dobilo novo, prav zanimivo noto.

    Kaj je potemtakem milost? Katekizem pravi: »Milost je naklonjenost, podarjena pomoč, ki nam jo Bog daje, da odgovorimo na njegov klic, naj postanemo božji otroci« (KKC 1996). Milost je svobodno podeljeni dar, je delovanje božje ljubezni v človeštvu in je navzočnost Svetega Duha. Imenujemo jo tudi »posvečujoča milost«, saj je »trajen dar, nadnaravna dispozicija, ki izpolnjuje dušo samo tako, da jo naredi sposobno živeti z Bogom« (KKC 2000). Samo v posvečujoči milosti je človek zmožen notranje prenove. Ampak človekov odgovor na milost je svoboden in milost pride do polnega izraza le v okolju svobode (prim. KKC 2002).

    Nauk Cerkve govori še o »neustvarjeni« in »ustvarjeni« milosti. Če neustvarjeno milost razumemo kot delujočo navzočnost Boga samega in če pravimo, da milost ni nekaj kvantnega, kaj je potem ustvarjena milost? To so konkretni darovi, ki prihajajo iz te iste navzočnosti Boga. Ustvarjene milosti lahko razbiramo v vzorcu karizem (vsak izmed nas ima kak poseben dar – talent) in v logiki duhovnega napredovanja (vsakemu so podarjeni trenutki in posebna moč za duhovno rast).

    V času razširjenih newagevskih pridig moramo paziti, da milosti kljub njeni konkretnosti ne razumemo snovno in količinsko. Milost ni povsod plavajoča energija, ki jo skozi posebne obrede ali meditacije srkamo iz zvezdnega vsemirja. Pridobitev milosti ni odvisna od priučene duhovne tehnike ali ezoteričnih znanj. Milosti tudi ni mogoče kupovati ali z njo prek religijskih sistemov in simbolov manipulirati (po načelu: plačam 10 maš, potem pa mi Bog mora ustvariti to ali ono milost). Milost namreč ni nekaj ločenega od Boga, nekaj, nad čemer naj bi Bog imel polovico nadzora, drugo polovico pa mi. Milost je On in samo On, naš Bog in Stvarnik.

    Pater Branko Cestnik, Družina.

    Božja milost je nezaslužena naklonjenost, ki jo je Bog pripravljen podariti vsem svojim stvaritvam. V najširšem smislu se Božja milost manifestira v vsakem dejanju Božjega samo-razodetja. Po milosti so človek in ves kozmos (vesolje/stvarstvo) odkupljen od greha in smrti po Jezusu Kristusu in po milosti človek pridobi moč spoznati in ljubiti Boga in Jezusa Kristusa v veselju Večnega odrešenja na svetu. Pavel se je zahvalil Bogu za duhovne darove, ki jih je Bog podaril zvestim (1Kor 1,4-5). Prepričan je bil, da bo Božja milost med njimi bogata in jim bo omogočila, da se še povečajo v vsakem dobrem delu (2Kor 9,8). Vsako dobro darilo je dar od Boga, rezultat milosti, ker nas Bog neskončno Ljubi in nas ima rad tudi takrat, ko grešimo in se oddaljimo od Boga. Vedno nam hoče le vse dobro. In nas Vabi in Nas pričakuje, da se vrnemo k Njemu, ko smo zašli. On jer Naše Vse kar premoremo.

    S preizkušnjami pa nas hoče utrditi v stanovitnosti in nas prekaliti, da bo še boljši ljudje in kristjani in spolnjevali Božjo Voljo.

  98. Hvala says:

    VSE V ŽIVLJENJU JE MILOST; BREZ BOŽJE MILOSTI NE MOREMO NIČESAR, NE ODPUŠČATI ŽALITEV, NE MISLITI DOBRO; OSVOBAJA SAMO BOG, ZATO JE POVSEM RAZUMLJIVO, (to se v današnjem času ne poudarja v takem kontekstu, da bi vsi ljudje to razumeli), DA OSVOBAJA SAMO BOG.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    DA BO NEKDO PRENEHAL PITI ALHKOHOL, MORA PREJETI MILOST OD BOGA, SAJ MU ČLOVEK NE MORE PODELITI NOBENE MILOSTI, TUDI TE NE, DA BO OSVOBOJEN PREKOMERNEGA PITJA ALKOHOLA.

    PREKO LJUDI, KI SO ZADOLŽENI IN USPOSOBLJENJI ZA ZDRAVLJENJE VSEH VRST ODVISNISNOSTI-ZDRAVI BOG ALI PA BOG ZDRAVI TUDI SAM DIREKNO.

    NOBEN ČLOVEK NI POZDRAVIL BREZ IZREKA BOGA ŠE NOBENEGA ČLOVEKA IN TUDI NIKOLI IN NIKDAR GA NE BO.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    Če je nekdo izjavil, da mu je žal, zakaj ni šel prej na zdravljenje, ni odšel prej zato, KER JE BILA TAKA ODLOČITEV BOŽJA, kajti če bi BOG HOTEL bi izrekel izrek in človek bi odšel na zdravljenje. Vse je ob svojem času. Bog dopušča določene dogodke, KER SAMO ON VE ZAKAJ IN KAKO JE TO POTREBNO. NIČESAR SE NE ZGODI NA SVETU BREZ IZREKA BOGA.

    PA TUDI NOBENE STVARI ALI ZDRAVLJENJA ALI OSVOBODITVE NE MOREMO IZSILITI OD BOGA.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    BOG JE REKEL:

    Mdr 16,12

    MODROST

    ZAKAJ OZDRAVILA JIH NISTA NE ZELIŠČE IN NE OBKLADEK, MARVEČ TVOJA BESEDA, KI VSE OZDRAVLJA.

    2 Zakaj ozdravila jih nista ne zelišče in ne obkladek,
    marveč tvoja beseda, Gospod, ki vse ozdravlja.

    • Hvala says:

      NAJPREJ JE POTREBNO DATI JEZUSU SOGLASJE, TO POMENI, DA SE JE VSAK POSAMEZNIK, KI JE ALKOHOLIK ALI PA IMA DRUGO ODVISNOST , itd…DA SE JE ODLOČIL IN SRČNO ŽELI IZ ODVISNOSTI VEN V SVOBODO, KI JO DAJE SAMO BOG.

      BOG OSVOBAJA ČLOVEKA VSAKE SUŽNOSTI . GREHA, ITD…

      POTEM , KO SE JE PROSTOVOLJNO ODLOČIL IN DAL SVOJ -DA-GOSPODU, ALI PA JE NEKDO ZA NJEGA MOLIL IN PROSIL DA BO TO NAREDIL, ŠELE POTEM BOG ZAČNE DELOVATI.

      BOG NAM JE DAL SVOBODNE ODLOČITVE-TO SMO PONAVLJALI, TOREJ NE DELUJE NA SILO.

      • Miro says:

        VELIKO JE TAKŠNIH IN DRUGAČNIH RAZLAG … PROSIMO GOSPODA ZA DUHOVNI POGLED V LUČI SVETEGA DUHA!

        MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH

        Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
        vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
        Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
        prenovil boš obličje zemlje.

        Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
        razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
        bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
        vselej radi sprejemali njegove spodbude.
        Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

        Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

  99. Hvala says:

    DEMON MED DEMONI

    DEMON ACEDIE, ZNAN TUDI KOT OPOLDANSKI DEMON, JE NAJTEŽAVNEJŠI OD VSEH DEMONOV

    Menihi so to zlo doživljali v različnih oblikah, kot so razdražljivost v odnosu z drugimi člani skupnosti in do meniškega življenja, pomanjkanje zbranosti pri branju in molitvi, velika utrujenost, nenadna lakota in zaspanost, želja po novostih ali pa močno hrepenenje po tem, da bi bili tisti trenutek nekje drugje.

    Izraz “skupnost” nadomestite z besedo “družina” in vse skupaj bo zvenelo zelo domače, posebej v času, ko naše vsakdanje življenje vznemirja kriza javnega zdravja. “Demon acedie, znan tudi kot opoldanski demon, je najtežavnejši od vseh demonov,” opozarja Evagrij Pontski, menih iz 4. stoletja, ki je živel v egiptovski puščavi. Takole pravi:

    “Meniha se polasti okoli četrte ure zjutraj in obdaja njegovo dušo do približno osme ure. Sprva se zdi, kot bi sonce upočasnilo ali celo ustavilo, in dan se zdi dolg najmanj petdeset ur. Nato menih začne gledati skozi okno, se odpravi iz svoje celice, da bi po soncu ugotovil, kdaj bo nastopila tretja ura, in se ozira v vse smeri, če bo morda naletel na kakšnega od redovnih bratov. Zatem občuti pravi odpor do svojega življenjskega prostora, načina življenja in dela, ki ga opravlja. Pomisli, kako med brati ni več nobene naklonjenosti in prijateljstva; nihče ga ne obišče …”

    Vsakdo, ki je med epidemijo kdaj delal od doma ali pa je moral preprosto ogromno časa preživeti brez družbe drugih ljudi, se bo verjetno poistovetil s temi občutki – podobno kot študentje, ki se recimo pripravljajo na izpit. Kdo izmed nas ni še nikoli občutil pomanjkanja volje in pozornosti, kdo še nikoli ni bil vsaj malce razdražen?

    Predstavljamo vam nekaj nasvetov treh velikih menihov, ki so se odločno borili proti napadom brezvoljnosti in otožnosti. Vsi ti svetniki so se temu demonu sicer upirali v okviru meniškega življenja, toda njihova opazovanja lahko v različni meri pomagajo tudi vsem nam.
    ……..

    https://si.aleteia.org/2021/10/04/nasveti-svetnikov-kako-premagati-brezvoljnost-in-otoznost/
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ja, brezvoljnost, otožnost, razdraženost med ljudmi; UPRETI SE JE POTREBNO TEMU DEMONU Z VSO SILO! Tudi menihi so se upirali.

    V obdobju epidemije pa je bilo še bolj vidna otožnost, obup, brezvoljnost , vendar je bilo in je potrebno sprejemati različne omejitve, se žrtvovati in opravljati svoje delo v pogojih, ki niso vedno ugodni ali prijetni. Sprejeti je potrebo tudi OSAMITVE, OMEJITVE, itd…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.