Članki za dušo

15.001 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   4. decembra, 2022 at 12:32

   Pater Anselm Grün – Ena od bolezni današnjega časa je, da smo družba gledalcev (povzetek zanimivih misli) – Radio Ognjišče

   Prvi osrednji Misijonski nagovor pripada patru Anselmu Grünu. » Samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim,« je v pogovoru za naš radio Ognjišče, ki smo ga posneli že januarja, povedal pater.

   Doživljam, da mnogi mladi v življenju rajši ostajajo gledalci, bojijo se življenje oblikovati, ga tvegati in vzrok za to, da nimajo poguma, da bi tvegali življenje, je pogosto v tem, da so do sebe preveč zahtevni, vse mora biti popolno, vse moram dobro znati, in potem si ne upajo začeti. Zame je ena od bolezni današnjega časa, da smo družba gledalcev, da ljudje vedno ostajajo gledalci. Zame je pomembno mesto v Svetem pismu v 3. poglavju Markovega evangelija, ko je Jezus ozdravil človeka s posušeno roko. To je zame podoba človeka, ki so noče opeči prstov, ki se vedno potegne nazaj in se prilagodi ter si ne upa živeti. Jezus pa mu reče: Stopi v sredo, soočiti se moraš z življenjem, in stegni roko, vzemi življenje v svoje roke! To je zelo pomembno, naše življenje ne bo uspelo, če se ga ne bomo sami lotili.

   Drugo je ljubezen. To ni le čustvo, ni le ljubezen do bližnjega, ljubezen je tudi moč, ki je v nas, božanska Moč. Evangelist Janez pravi: Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu. Na dnu naše duše je izvir ljubezni, iz tega izvira moramo delati in potem bo iz našega delovanja izhajal tudi blagoslov. Smisel. Če nimam smisla, tudi nimam energije. Terapevt Viktor Frankl pravi, da imamo danes veliko, od česar živimo, veliko stvari, in premalo, za kar živimo. In samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim.

   Upanje je zame ena najvažnejših krščanski kreposti, vera, upanje, ljubezen. Latinci pravijo: Dum spiro, spero, dokler diham, upam. Upanje bistveno spada k življenju, brez upanja ni nobene moči. Filozof Ernst Bloch pravi, da je človeško ravnanje dragoceno le takrat, ko ga zaznamuje upanje in ko posreduje upanje. Upanje je zame zelo pomembna krepost. Pravimo, da upanje umre zadnje, kar pa tudi pomeni, da če nimam upanja, je tukaj smrt. Upanje oživlja in kristjani imamo nalogo, da v tej družbi gojimo upanje. V Prvem Petrovem pismu beremo: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.« Očitno so ljudje v prvem stoletju čutili, da imajo kristjani drugačno upanje, in to jih je očaralo. To bi bila tudi naša naloga v našem svetu in družbi, da zanetimo iskro upanja.

   Veselje je tudi čustvo, ki razširja srce. Veselja ne morem ukazati, vendar takrat, ko je življenje izpolnjeno, ko vidim smisel v svojem življenju, je moj odziv veselje.
   Dandanašnji, tako se zdi, je vedno več strahu in depresije, ki je posledica strahu pred življenjem samim. Kot da smo z odstranitvijo misli na smrt odstranili neločljivi del življenja …
   Strah pred življenjem ima dva vidika: na eni strani je strah, da življenja ne obvladam, da nisem dovolj dober, potem človek sploh ne začne, strah ga hromi, strah pokaže, da imamo pretirana merila, pretirane podobe, da mora biti človek vedno popoln, vedno dobro razpoložen, in hkrati čutim, da teh podob ne morem izpolniti. Drugi vidik pa je strah pred smrtjo, ki vodi v strah pred življenjem. Švicarski terapevt Jung je nekoč rekel, da ostane sredi življenja živ tisti, ki je pripravljen umreti. Lahko bi rekli: Če vsak dan mislim na smrt, me ni več strah. Živim v tem trenutku, vem, da je življenje omejeno, vendar živim v celoti v tem trenutku. Veliko ljudi pa odriva misel na smrt in potem jih je strah, da je življenja konec, da ni imelo nobenega smisla, da so bili samo koščki. Kristjani verujemo, da tudi življenje v koščkih s smrtjo postane celo, Bog ga naredi celega.

   Psihologi pravijo, da je bolezen našega časa brezodnosnost: nimamo odnosa do sebe, nimamo odnosa do ljudi, nimamo odnosa do narave in nimamo odnosa do Boga.
   »Ljubezen je najlepši dar, ki ga je Bog skril v naše srce.« Tako ste zapisali v knjižico »O čudežu Ljubezni«. O ljubezni se danes veliko govori, toda ko pogovor nanese na Ljubezen, ki se daruje, večinoma naletimo na odgovor, kot ga je slišal že apostol Pavel: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« (Apd 17, 32). Je darovanje za drugega res tako tuje današnjemu človeku? Psihologi pravijo, da je bolezen našega časa brezodnosnost: nimamo odnosa do sebe, nimamo odnosa do ljudi, nimamo odnosa do narave in nimamo odnosa do Boga. Sposobnost za odnose pa je eden bistvenih izzivov za človekovo zdravje. Ljudje hrepenijo po tem, da bi zaupali, da bili ljubljeni in da bi lahko sami ljubili, a tudi tedaj jih je pogosto strah: če imam nekoga rad in se mu približam, bo spoznal moje senčne strani, jaz pa bi bil rad na zunaj videti popoln in nosil popolno masko. Zato se bojim nekomu približati, saj bi ta potem lahko videl tudi moje šibkosti in napake. To je spet povezano s pretiranimi pričakovanji do ljubezni, da ljubezen samo osrečuje. K ljubezni spada tudi resnica, in samo ko sprejmem resnico in zaupam, da jo bo tudi drugi, ko me ni strah, da bo drugi spoznal resnico, šele tedaj lahko res ljubim, se približam drugemu in prenesem srečo ljubeče bližine.

   »Depresivni človek hrepeni po tem, da bi bilo v njegovi duši spet svetlo.« Tudi to je stavek iz ene vaših knjig. (Ti si moj angel, op.) Toda včasih se zdi, da ljudje zavračajo prav tisto edino luč, ki edina lahko prežene temo. Ali morda tudi zato, ker se jim ne znamo približati?
   Depresija pomeni, da se v duši stemni. Nekateri se želijo znebiti depresije z jemanjem zdravil. To je lahko v pomoč, prava pomoč pa je vera. Vera ne pomeni, da je Bog čarovnik, ki s čarovnijo odstrani mojo depresijo, temveč da se tedaj, ko svojo depresijo, svojo praznino in temo postavim pred Boga in si predstavljam, da Njegova luč in ljubezen lije vanjo, depresija lahko spremeni. To pa pomeni, da se srečam z Bogom in da se srečam s svojo lastno resnico. In ko že govorimo o depresiji, kaj je smisel depresij? Depresije pokažejo, da imam pretirana pričakovanja do življenja, da mislim, da bi moral biti vedno zdrav, vedno vesel, da hočem biti popoln. Neki psiholog pravi, da je depresija klic duše na pomoč, proti pretiranim samopodobam, da bi morali biti vedno popolni, vedno uspešni, vedno pozitivni. Tako je depresija povabilo, da se poslovimo od teh podob in hkrati pustimo, da našo têmo zalije Božja ljubezen in Božja svetloba.

   V vaši knjigi »Kraljica in divja ženska« govorite tudi o tem, kako družba povsem napačno poveličuje določena stališča in drže. To poveličevanje sodobnih praks bi lahko verjetno razširili kar na celotno družbo, ki nas skoraj sili v drže, ki človeku v temelju niso lastne. Navidezna osvobojenost in začetna sreča pa se prej ko slej razblini in človeka nato pričaka praznina, v kateri ostane sam. Kako obuditi smisel bivanja pri notranje ranjenih?

   Hildegard von Bingen pravi, da je umetnost življenja v tem, da rane spremenimo v bisere. Pri človeku, ki je bil zelo ranjen v otroštvu, je prvi korak, da si te rane ogledam, zaznam njegovo bolečino, hkrati pa prepoznam to ranjenost kot priložnost, da se podam na pot, da postanem bolj občutljiv za druge ljudi, priložnost, da postanem bolj živ, bolj občutljiv, rane me naredijo občutljivega za druge ljudi. Grki pravijo, da samo ranjen zdravnik lahko pozdravi. Mi pa si svojih ranjenosti ne dovolimo, hočemo jih pokriti, vendar od tega cel človek zboli. Samo če so rane odkrite, če se spremenijo v bisere, ima človek lahko spet upanje za svoje življenje. V naši cerkvi imamo veliko podobo Križanega in njegove rane so zlate. To je lepa prispodoba, rane bolijo, vendar kažejo tudi zlati sij moje duše, notranje zlato, in če na rane gledam tako, sem spravljen sam s seboj in čutim: Da, moje življenje je s tem postalo bolj živo in tudi za druge.

   To, kar je za nas najtežje, je odnos do nas samih. Kako živeti zdrav odnos do sebe, kako najti pravo ravnovesje med »cenim se« in »ostajam ponižen«? Kako se »pravilno« obnašati do nas samih?
   Po eni strani moram biti hvaležen za darove, ki mi jih je dal Bog. In vsak človek je prejel od Boga darove. Ne bi pa se smel primerjati z drugimi ljudmi, kajti če se primerjam, se bom vedno počutil manjvreden. Zato je pomembno, da si dopuščam oboje: da sem hvaležen za sposobnosti, hkrati pa sem ponižen in sprejemam svoje šibkosti. Potem me ne bo strah, da bodo drugi odkrili moje šibkosti, te smejo obstajati, priznavam jih. Latinska beseda za ponižnost je humílitas, povezana z besedo humus (= zemlja, prst), kar pravzaprav pomeni, da stojim z obema nogama na tleh in sem dovolj pogumen, da se spustim v globine svoje duše in tam zaznam tudi temo in šibkost. Če človek v sebi poveže oba pola, hvaležnost in ponižnost, se lahko veseli svojih sposobnosti in tega, kar mu uspe, tega, da je njegovo življenje rodovitno, ne da bi postal ošaben in se postavljal nad druge.

   Skrivnost biti kristjan je, da smemo sami postati blagoslov za druge
   Greh je prinesel razkol med Boga in človeka. In človek živi v tem razkolu od Abrahama naprej. Sveto pismo je zgodba, kako se človek spet uči živeti z Bogom, kako naj Ga ne doživlja več kot sebi nasprotnega. Kako naj to temeljno resnico povemo ljudem, ki so izgubili vsakršno povezavo z vero? Tudi ljudje, ki ne verujejo, se pogosto počutijo krive, krive, da so druge prizadeli, na primer v partnerstvu, v zakonu, krive, ker so na primer v otroštvu storili kaj napačnega. Občutki krivde bistveno spadajo k človeku. Seveda jih lahko obravnavamo terapevtsko in psihološko, toda vera je pomembna pomoč za zaupanje: Bog mi odpustí mojo krivdo, to pomeni, da smem spet živeti z mirno vestjo. Občutki krivde vodijo v slabo vest, slaba vest pa vzbudi v naši notranjosti notranjega sodnika, ki nas neprestano obtožuje. Tega sodnika imajo tudi ljudje, ki ne verujejo. Vera je pač pomembna pomoč: Bog me brezpogojno ljubi in sprejema, in če bi bil kriv, postavim svojo krivdo predenj in zaupam, da mi jo odpusti.

   Pater Anselm Grün: Radio Ognjišče dne 29.03.2020

   Odgovori
2. janez says:

   4. decembra, 2022 at 12:00

   1. adventna nedelja Župnija Šempas in Osek
   Iz 2,1−5; Rim 13,11−14; Mt 24,37−44

   Prihod Sina človekovega
   24,37 Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega.
   38 Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo,
   39 in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega.
   40 Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen.
   41 Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena.
   42 Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!
   43 Vedite pa, da bi bil hišni gospodar buden, če bi vedel, ob kateri straži pride tat, in ne bi pustil vlomiti v svojo hišo.
   44 Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«

   Ali Bog krade?
   Da krade Cerkev smo že večkrat slišali. V današnjem evangeliju pa je kot tat predstavljen celo Bog. Ob uri, ko ne mislimo, ko ne bomo budni, nam bo zahrbtno okradel najdragocenejše: naše načrte, imetje, zdravje in na koncu tudi življenje. Mogoče smo že doživeli kaj podobnega. Bližnje srečanje z roparjem nas prestraši in spremeni. Ob njegovi predrznosti in premetenosti s katero vstopi v naš dom in nam vzame to, na kar smo se prej zanašali, nas spreleti srh. Nikoli več se ne počutimo tako brezskrbno kot prej. S strahom zaklepamo in odklepamo hišna vrata. V strahu premišljujemo kje bi lahko naslednjič vlomil. Kdor je doživel, da so ga okradli, težko prometno ali kakšno drugo nesrečo, ali so mu v telesu odkrili kako sumljivo temno tvorbo, pozna ta občutek. Namesto, da bi užival na primer v vožnji, razmišlja o črnih scenarijih.

   Od takrat naprej se ne počuti več tako varnega in samozavestnega. Noben varnostni sistem, nobena zdravstvena kura mu več ne more zagotoviti miru. Vedno je pozoren, previden in skrben, da bi preprečil najhujše. Božja beseda današnje prve adventne nedelje nam pravi, da bi morala biti naša pričakovanja in naš strah usmerjen v drugo smer. Edino pomembna stvar, za katero je vredno biti v skrbeh in strahu, je naše večno zveličanje. Jezus prihaja nepričakovano in nas lahko najde nepripravljene. Ob vesoljnem potopu je bila največja napaka ljudi, da so se obnašali brezskrbno in brezbrižno glede Jezusovega prihoda. Na Boga in na njegov prihod sploh niso pomislili, kaj šele, da bi ga s strahom pričakovali. Ukvarjali so se sami s seboj. Mislili so samo nase, delali samo zase in za ta trenutek. Jedli so in pili, se možili in se ženile, dokler ni bila mera polna in je Bog poslal potop. Njihov smrtni greh je bil materializem. Če bi jim kdo kaj očital, bi mu odgovorili: »Saj ne delamo nič slabega, če brezskrbno uživamo življenje.« Vendar Bog jim je odgovoril s potopom. V trenutku jih je okradel vsega, za kar so mislili, da je njihovo, da jim pripada, da imajo do tega pravico.

   Preden nadaljujemo moramo povedati, da ni Bog tisti, ki krade, ampak da krademo mi ljudje. Življenje in vse, kar imamo, ni naše, ampak Božje. Bog nam je nezasluženo posodil in nepričakovano nam bo tudi vzel nazaj. Največkrat rečemo, da nam je Bog dal ali podaril, pa ni res. Samo posodil nam je, ker nam bo gotovo, in to kmalu, vzel nazaj. Vzel pa nam bo zato, da nam bo lahko dal novo, večno, poveličano življenje. Če se obnašamo kakor, da je vse, za vedno, samo naše, smo veliki naivneži in kradljivci.

   Adventni čas je čas pričakovanja Jezusa. Adventno živimo in se obnašamo, če pričakujemo in si celo želimo, da bo Jezus vsak čas prišel. V bistvu moramo biti pozorni na tri Jezusove prihode:
   – Na zgodovinski Jezusov prihod na svet pred dva tisoč leti. Ta nam je približan zlasti po razodetju. Na ta prihod smo pozorni, če beremo, premišljujemo in izpolnjujemo božjo besedo. Obenem tudi, če spoštujemo cerkveno učiteljstvo in izročilo Cerkve.
   – Drugič moramo biti pozorni na današnji Jezusov mistični prihod v naša srca. Sedaj prihaja Jezus v naša srca po zakramentih in molitvi. Srečujemo pa ga tudi v najmanjših bratih in sestrah, ki so potrebni naše pomoči.
   – In tretji Jezusov prihod bo ob naši smrti in ob sodbi ob koncu sveta.

   Premislimo kako ga pričakujemo: z veseljem in hkrati s strahom; ali pa nas njegov prihod niti ne zanima, ker smo zaposleni z drugimi stvarmi? Judovska zgodba pravi, da je Mesija neskončno dolgo čakal, da bo lahko prišel na zemljo. Nekoč pa se je usmilil pobožnega Juda in mu rekel: »Pridi tukaj imaš vrečo. Če kaj potrebuješ, kar sezi z roko v to majhno črno vrečo in boš našel. Če pa pride sovražnik mu pokaži notranjost vreče in bo vanjo izginil.« Jud pa si ni želel prihoda Božjega Sina, ampak ko je s pomočjo vreče postal bogat in brez težav, je pozabil na Boga, zato mu Bog pošlje angela smrti, toda človek ga je spravil v črno vrečo. Ko tudi to ni pomagalo, je Bog poslal kar svojega Sina. Človek pa je pograbil tudi njega in ga stlačil v svojo vrečo. Zato Judje še sedaj pričakujejo Jezusov prihod.
   To bi bil lahko odgovor tudi za nas kristjane zakaj še vedno pričakujemo Jezusov prihod. Zato ker smo vse, kar nam je Bog že dal, pokradli. Mislimo, da je naše in da nam pripada za vedno. Zato ker smo Jezusa in vse, kar je verskega, stlačili v vrečo pozabe in nepomembnosti. Izničili smo vse verske vrednote in verske resnice. Ker živimo mimo moralnih predpisov se tolažimo, da je danes pač tak čas, da se danes tako živi in tako dela. Danes je tak čas, da se ne more imeti veliko otrok, če se jih sploh lahko ima, da se nima časa za molitev, da se ne hodi k spovedi … V blagostanju človek pozabi na Boga in ga ne potrebuje. Brezbrižni pa nismo samo do vere, ampak ker nam gre predobro, tudi do vsega družbenega življenja. Vseeno nam je kako je z družbo in njenimi vrednotami, samo da mi nimamo težav.

   Naše krščansko poslanstvo je vplivati in spreminjati življenje in družbo v kateri živimo. Ne moremo samo sprejemati in krasti ter tlačiti v svojo vrečo, dolžni smo tudi dajati. Dolžni smo v novem času, ki nam ga je dal Bog na voljo, obroditi sad molitve, pokore in dobrih del. Amen.

   Župnija Šempas in Osek

   Odgovori
3. janez says:

   4. decembra, 2022 at 11:51

   Pridiga 4.12.2022 2. adventna nedelja Župnija Šempas in Osek

   Iz 11,1−10; Rim 15,4−9; Mt 3,1−12
   Janez Krstnik oznanja
   3,1 Tiste dni se je pojavil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal 2 z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!
   3 To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju: Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!«
   4 Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z divjim medom.
   5 Tedaj so prihajali k njemu ljudje iz Jeruzalema in vse Judeje in iz vse pokrajine ob Jordanu.
   6 Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe.
   7 Ko pa je videl, da prihaja k njegovemu krstu precéj farizejev in saducejev, jim je rekel: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi?
   8 Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja.
   9 Ne domišljajte si, da lahko v sebi govorite: ›Abrahama imamo za očeta,‹ kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke. 10 Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj.
   11 Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju.
   12 Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.«

   Danes se oznanja vesela novica: »V deželi se bo zgodil preobrat. Dežele ne bodo več vodili kot lepotno tekmovanje, kjer tista, ki je lepa in se zna prikupno predstaviti – koketirati, dobi vse nagrade in vse občudovanje. Kjer tisti, ki se zna pokazati lepega na zunaj, ki lahko lobira in podkupuje vse doseže. Pravičnost, resnica, pridnost, skromnost, poštenost pa ostajajo v senci. Zanje se ne dobi prvega mesta na prizorišču tega sveta, saj je te kreposti silno težko promovirat, propagirat in prodajat. Toda odslej bo drugače.« Kolikokrat smo že slišali podobna zagotovila. V privatnem in javnem življenju. Zjutraj, ko se mož strezni, obljubi ženi, da bo odslej drugače, da se ne bo več napil. Žena, ko ji zaradi klepetanja ne uspe skuhati, obljubi možu, da bo, od zdaj naprej, kosilo vedno točno na mizi. Otrok staršem, ko dobi slabo oceno. Politik volivcem, ko so pred vrati nove volitve. Dogaja pa se po starem. Zakaj bi bilo sedaj drugače? To ni v naši naravi. Samo z obljubo in lepimi željami se ne da proti naši naravi. Plenilec in plen ne moreta živeti skupaj: volk in jagnje, panter in kozliček, medvedka in krava skupaj, lev in tele skupaj in majhen deček, ki jih goni (prim. Iz 6,6−8). To je še za cirkus prenevarno. Slepar in poštenjak skupaj. Nekdo jo bo skupil. Vemo kdo. Delomrznež in delavec skupaj, ne bo enake pravice za oba. Uresničitev te prerokbe je utopija. Mogel bi jo izvršiti le nekdo, ki ni našega rodu. Tega je sposoben samo nekdo, ki je božje narave. Mi sodimo po svojih čutih. Po čem drugem pa naj sodimo? On pa »ne bo sodil po videzu svojih oči, ne odločal po sluhu svojih ušes« (Iz 11,4). Jezus Kristus odloča po pravici, ker pozna skrite misli in namene srca. V njem smo tudi mi obogateli v vsakem spoznanju, ki ne prihaja od zunaj, ampak po navdihih Svetega Duha.

   To je vesela novica. Razen seveda, če se hočete okoriščati z neodrešenim stanjem sveta. Razen seveda, če si slepar, potem potrebuješ naivneža, če si ribič potrebuješ kalno vodo, da boš v njej lažje ribaril. Farizejem in pismoukom, ki jih je bila sama zunanjost, je Janez Krstnik rekel, da so pobeljeni grobovi. Na zunaj, pred svetom, pred javnostjo, pred tiskom in televizijo se delajo lepi, na znotraj pa so polni gnusobe. Ali ni tudi življenje, ki se prikazuje v filmih s takim bliščem in hoče vzbujati poželenje, da bi si želeli biti del njega, v resnici polno studa in gnusobe? Gadja zalega se hoče okoristiti z neodrešenim stanjem sveta. Všeč jim je, da je brezpravnost, všeč jim je, da ljudje letajo za lažnivimi preroki, ki so kakor prividi. Vse obljubljajo in nič ne dajo. So samo navidezni, ker se v njih še ni učlovečila božja beseda, ker v njih ni postala meso, ker jo niti nočejo sprejeti, kot tudi farizeji niso hoteli sprejeti ne Janeza ne Jezusa, ker sta razkrinkavala njih krinko in njih skrivališče.

   »Na njem bo počival Gospodov duh« (Iz 11,2). Ali počiva Gospodov duh tudi nad nami? Ali delamo v Gospodovem duhu, po njegovi volji, z njegovim blagoslovom? Ali bi lahko ostali mirni, če bi Janez Krstnik sedaj zopet prišel na zemljo in začel tukaj v naši cerkvi razkrinkavati našo hinavščino? Ali je Jezusovo učlovečenje spremenilo naše obnašanje in presojanje dogodkov sveta? Mogoče bi se izogibali z izgovori: »Tako sem čutil. Tako sem videl, slišal, tako sem doživljal.« Občutja so le podatki, informacije, ki jih je potrebno obdelati in ovrednotiti. Tega je zmožen samo človek, ki ima svojo identiteto. Človek, ki se lahko oddalji od posvetnosti, ki lahko presoja svoje občutke, ki lahko kroti svoje nagone, ki lahko obvladuje svoje strahove in bojazni. Človek, ki je lahko svoboden od svojega ugodja in svojih koristi. In tak je bil Janez Krstnik. Množic ni privlačeval s svojo zunanjostjo, saj je živel skoraj kot jamski človek oblečen v kameljo dlako in prehranjeval se je s kobilicami. Ni bil oblečen v lepa oblačila in vendar so ga ljudje hodili gledat. Zato jih Jezus sprašuje: »Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah« (Mt 11,8). Množice je privlačeval s svojo duhovno podobo. Z neizkrivljeno resnico, ki jo je oznanjal. Ljudje so bili siti zakonov močnejšega in pravice moči. Siti so bili mehkužnežev, ki so prodajali svojo duše za bežna ugodja. Siti so bili duhovnih spak in duhovnih razvalin v lepih oblačilih. Zato jih je Janez Krstnik privlačeval.

   Človek živi v tem svetu, a ni od tega sveta. Živi v telesu, a njegovo telo ni vsa njegova oseba, zato mora z enim očesom vedno gledati proti Bogu. Čustva in čutila nas lahko, kakor divji valovi, premetavajo zdaj sem, zdaj tja. Pravi mornar pa bo znal ladjo varno usmerjati cilju naproti. Če si v nekaterih terapevtskih skupinah prizadevajo izražati svoja čustva je to zato, da bi se jih zavedali in da bi jih lahko z razumom usmerjali. Šele tako lahko postane naša volja bolj svobodna. Pravih dobrin ne moremo čutiti s telesnimi čutili, ampak jih doživljamo v Gospodovem duhu, v notranjosti, po vesti. Za njih vemo, ker nam vest pravi, da je tako. Bog nam pravi, da je tako. Kar kdo seje, to bo tudi žel. Če se zanašamo le na naše telesne občutke, bomo imeli le minljive zemeljske rezultate. Gledali bomo le na zaslon našega življenja. Resničnega življenja ne bomo nikoli zaživeli. Če pa sledimo Božjemu klicu nas bo vodil do trajnih resničnih dobrin.

   Župnija Šempas in Osek

   »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. » Mt 25,40

   »Postava in preroki so dani do Janeza; od tedaj naprej pa se oznaja Božje kraljestvo in vsak je vanj pozvan« (Lk 16,16).

   Odgovori
4. Hvala says:

   4. decembra, 2022 at 10:01

   TUDI POST IMA SVOJE PASTI, ZATO SE JIM JE POTREBNO IZOGNITI!

   IZOGNITE SE POSTNIM PASTEM IN IŠČITE RESNIČNO LJUBEZEN

   https://www.iskreni.net/izognite-se-postnim-pastem-in-iscite-resnicno-ljubezen/

   Odgovori
5. Hvala says:

   4. decembra, 2022 at 8:39

   Izaija 29

   In Gospod je rekel:
   Ker mi to ljudstvo prihaja naproti le s svojimi usti
   in me časti le s svojimi ustnicami,
   njegovo srce pa je daleč od mene
   in mu je moj strah le priučena človeška zapoved,

   Zato bom, glej, še naprej
   presenečal to ljudstvo,
   presenetljivo presenečal,
   da bo izginila modrost njegovih modrih
   in se skrila razumnost njegovih razumnih.
   —————————————————————————————————————————————————-

   Božja beseda je kakor zapečatena knjiga, ker ima ljudstvo zapečateno srce; prim. 6,9–10. Zato jim bo Bog lomil pečate in jim s preizkušnjami odpiral srca.

   Prerok nadaljuje misel o pečatu: človek misli, da se lahko skrije pred Bogom, a ne ve, da je ves v Božjih rokah kakor glina v lončarjevih.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Iz+29&id13=1&id1=1&pos=0&set=2&l=sl

   Odgovori
6. Hvala says:

   4. decembra, 2022 at 8:27

   KRALJICA MIRU GOVORI…….

   SAMO Z MOLITVIJO IN POSTOM JE MOGOČE USTAVITI TUDI VOJNE…..

   Medžugorje: Pet “kamnov” za premagovanje zla

   Kraljica miru vabi k branju in molitvi ob Svetem pismu, kot tudi k temu, da knjigo postavite na vidno mesto v hiši in da jo starši predstavijo svojim otrokom.

   O duhovni moči, ki jo daje Beseda, Gospa razkriva skrivnost v sporočilu 3. avgusta 1984: “Dragi otroci! Razkrivam vam duhovno skrivnost: če hočete biti močnejši proti zlu, si ustvarite dejavno vest. Zato zjutraj veliko molite in si preberite besedilo iz evangelija. Zapišite si Božjo besedo v svoje srce in jo živite podnevi, posebno v preizkušnjah, in ponoči boste močnejši.”

   Samo z molitvijo in postom je mogoče ustaviti tudi vojne …”

   https://si.aleteia.org/2022/09/27/medzugorje-pet-kamnov-za-premagovanje-zla/
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   DELAJMO IN STORIMO TISTO, KAR SMO DOLŽNI KOT LJUDJE . NE POSTAVLJAJMO SE NA MESTO BOGA IN MARIJE!

   Odgovori
7. Hvala says:

   4. decembra, 2022 at 8:11

   KAJ JE NAJPOMEMBNEJŠE V ŽIVLJENJU?

   Kdor zavrne, da bi bil orodje v Božjih rokah, sodelavec odrešenja, ga slej ko prej doleti usoda, da pristane v kolektivni histeriji, denimo kakšne fiktivne svobode, kjer v pogoltnem političnem in kulturnem kolosu vse bolj izgublja sebe in svoje dostojanstvo.

   https://casnik.si/kaj-je-najpomembnejse-v-zivljenju/

   Odgovori
8. Hvala says:

   4. decembra, 2022 at 8:01

   ČE ČLOVEK ZAUPA V BOGA, mu bo BOG pošiljal na njegovo pot ljudi, s kateri se mora srečati v življenju. GOSPOD ODLOČA O VSEM PO SVOJEM NAČRTU.

   Včasih je potrebno sprejeti človeka, ki ga pošlje JEZUS ČEPRAV NAM NI VŠEČ, NI PO NAŠI VOLJI, GA MOGOČE NE MARAMO itd…GOSPOD VE VSE ZAKAJ KAJ DELA. Ne moremo mi izbirati samo tisto KAR JE NAM VŠEČ. POSLUŠAJMO GOSPODA!

   ZAUPATI V ČLOVEKA BREZ BOGA IZZOVE PREKLETSTVO . Razlika je med človekom, ki zaupa v Boga, in tistim, ki zaupa samo v človeka.

   Jeremija 17,5-8

   5 Tako govori Gospod:
   Preklet mož, ki zaupa v človeka
   in se opira na meso,
   njegovo srce pa se odmika od Gospoda.
   6 Je kakor suh grm v pustinji,
   ne vidi, ko pride kaj dobrega;
   prebiva v izsušeni puščavi,
   v solnati, neobljudeni deželi.

   7 Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda
   in je Gospod njegovo zaupanje.
   8 Je kakor drevo, zasajeno ob vodi,
   ki steza svoje korenine k potoku,
   ne boji se, ko pride vročina,
   njegovo listje ostane zeleno;
   v sušnem letu ne trpi pomanjkanja
   in ne neha roditi sadu.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jer+17%2C5-8&id13=1&pos=0&set=2&l=sl&idp0=14&idp1=5

   Odgovori
9. Hvala says:

   4. decembra, 2022 at 7:13

   GOSPOD JE TISTI, KI PRVI IŠČE ČLOVEKA, KDO SE MU DRZNE SAM PRIBLIŽATI?

   GOSPOD, NITI NI TREBA, DA SEM TOLIKO DEJAVNA SAMA, TI SAM MI OBLJUBLJAŠ:

   “Jaz ga bom pritegnil in se mi bo približal, kajti kdo bi se mi drznil sam približati?”

   Jer 30,21b

   https://operando.org/krepcilna-molitev-za-zlomljeno-srce/

   Odgovori
   • Hvala says:

     4. decembra, 2022 at 7:22

     POSLUŠATI BOGA JE SRČIKA-JEDRO-BISTVO ŽIVLJENJA NA ZEMLJI.

     Vendar naša slabotna narava tega ne dopušča. Govorimo kaj vse bomo počeli, naredili, se trudili, hodili in delali, delali brez počitka , načrtovali itd…itd…BISTVO -JEDRO SAMO SRČIKO PRAVEGA ŽIVLJENJA, KI NASTANE SAMO TEDAJ, KADAR ČLOVEK IZROČI ŽIVLJENJE BOGU, DOPUSTI, DA MU OČISTI UMAZANO SRCE OD ZLA IN GA ON POŠLJE NA OPRAVLJANJE NALOG, KI JIH JE GOSPOD IZBRAL ZA NJEGA, PA JE ZANEMARJENO-IZPUŠČENO!

     Včasih res izgleda kako kažemo Bogu , kaj vse bomo počeli, to bi radi delali, itd…NAMESTU DA DOPUSTIMO NJEMU, DA LAHKO DELUJE V NAS !

     Odgovori
10. Hvala says:

    4. decembra, 2022 at 7:06

    KDOR JE ČIST V SRCU, ŽIVI V GOSPODOVI PRISOTNOSTI

    ZA OČIŠČENO SRCE STA POTREBNI OSVOBODITEV IN ODPOVED

    KDOR JE ČIST V SRCU, SE NE RODI KOT TAKŠEN, AMPAK JE ŽIVEL NOTRANJO POENOSTAVITEV, NAUČIL SE JE ODPOVEDATI ZLU V SEBI , KAR SE V SVETEM PISMU IMENUJE OBREZA SRCA

    GRE ZA BOŽJE DELO V NAS-V PREIZKUŠNJAH IN PREČIŠČEVANJIH ŽIVLJENJA

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Kdor je čist v srcu, živi v Gospodovi prisotnosti

    Vendar pa kaj pomeni ‘čist’? Kdor je čist v srcu, živi v Gospodovi prisotnosti, v srcu ohranja to, kar je vredno v odnosu z Njim; le tako lahko živi poenoteno, dosledno življenje, ki ni zapleteno, ampak preprosto.

    Za očiščeno srce sta potrebni osvoboditev in odpoved

    Očiščeno srce je torej posledica procesa, ki vključuje osvoboditev in odpoved. Kdor je čist v srcu, se ne rodi kot takšen, ampak je živel notranjo poenostavitev, naučil se je odpovedati zlu v sebi, kar se v Svetem pismu imenuje obreza srca (prim. 5Mz 10,16; 30,6: Ezk 44,9; Jer 4,4).

    Pustiti se učiti in voditi Svetemu Duhu

    To notranje očiščenje pomeni prepoznavanje tistega dela srca, ki je pod vplivom zla – ‘Veste, oče, jaz čutim tako, mislim, tako, gledam tako, in to je slabo.’ Prepoznati je potrebno del, ki je slab, ki je obdan z zlom –, da bi razumeli, kako se vedno pustiti učiti in voditi Svetemu Duhu. Pot od srca, ki je bolno, grešno in ne more dobro videti stvari, ker je v grehih, k polnosti luči srca je delo Svetega Duha. On je tisti, ki nas vodi, da hodimo po tej poti. Preko te poti srca torej pridemo do tega, da vidimo Boga.

    Dati prostor delovanju Svetega Duha
    Ta blagor je nekako sad prejšnjih: če smo dobro prisluhnili žeji po dobrem, ki prebiva v nas in se zavedamo, da živimo iz usmiljenja, se začne pot osvoboditve, ki traja vse življenje in vodi do nebes. To je resno delo, delo, ki ga stori Sveti Duh, če mu damo prostor za to, da bi lahko to storil, če smo odprti za delovanje Svetega Duha; zato moremo reči, da gre za Božje delo v nas – v preizkušnjah in prečiščevanjih življenja.

    http://arhiv.mirenski-grad.si/it/node/7511

    Odgovori