Članki za dušo

15.007 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   13. decembra, 2022 at 11:25

   ČLOVEŠKE KREPOSTI

   »Človeške kreposti so trdne drže, stalna razpoloženja, trajne (habitualne) popolnosti uma in volje, ki uravnavajo naša dejanja, urejajo naše strasti in vodijo naše vedenje v skladu z razumom in vero. Kreposti dajejo lahkoto, obvladovanje (“mojstrstvo”) in veselje za nravno lepo življenje« (Katekizem, 1804). Te kreposti »so človeško pridobljene. (…) So sadovi in kali nravno dobrih dejanj« (Katekizem, 1804).[19]

   Med človeškimi krepostmi so štiri, ki jih imenujemo kardinalne, ker se vse preostale razvrščajo okrog njih. To so razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost (prim. Katekizem, 1805)

   — Razumnost »je krepost, ki disponira praktični razum, da v vsaki okoliščini razbere, kaj je za nas resnično dobro in izbere pravilna sredstva za njihovo izvršitev« (Katekizem, 1806). Je »pravilna smernica za dejanje«[20], pravi sv. Tomaž, in je temeljnega pomena za pravilno delovanje preostalih kreposti.

   — Pravičnost je moralna kreposti, »ki obstaja v stanovitni in trdni volji, da damo Bogu in bližnjemu, kar jima gre« (Katekizem, 1807).[21]

   — Srčnost je moralna krepost, »ki v težavah zagotavlja trdnost in stanovitnost v prizadevanju za dobro. Srčnost nam krepi odločnost v upiranju skušnjavam in premagovanju ovir v nravnem življenju. Krepost srčnosti napravlja človeka sposobnega za premagovanje strahu, celo strahu pred smrtjo, za prestajanje preizkušenj in preganjanj. Srčnost pripravi človeka, da gre prav do odpovedi in celo do žrtvovanja svojega življenja, ko je treba obraniti pravično stvar« (Katekizem, 1808).[22]

   — Zmernost je moralna krepost, »ki brzda privlačnost naslad (ugodja) in daje ravnotežje pri uporabi ustvarjenih dobrin. Zmernost usposablja voljo za gospostvo nad nagoni« (Katekizem, 1809). Zmeren človek usmerja svoje čutne težnje k dobremu in se ne pusti prevladati strastem (prim. Sir 18,30). V novi zavezi je imenovana z besedo “treznost” (prim. Katekizem, 1809).

   Glede moralnih kreposti velja trditev in medio virtus. To pomeni, da se moralna krepost nahaja na sredini med pomanjkanjem in presežkom.[23] Toda in medio virtus ne pomeni klica k povprečnosti. Krepost ni srednja pot med dvema slabima navadama, temveč pravilnost volje, ki se — kakor vrh gore — zoperstavlja vsem breznom, ki predstavljajo grešljivosti (vitia).[24] Poleg tega teologalne kreposti nimajo nikakršne omejitve: nikoli ni mogoče dovolj verovati v Boga, upati vanj, ali ga ljubiti v zadostni meri: Fac me tibi semper magis credere, in te spem habere, te diligere — Vedno bolj in bolj mi vero utrjuj, upanje, ljubezen v srcu pomnožuj (pesem Adoro te devote — Molim te ponižno).

   Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-28-milost-in-kreposti/

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
2. janez says:

   13. decembra, 2022 at 11:07

   MOLITEV: VERUJEM, DA JE DOBRI IN USMILJENI BOG OB MENI ZDAJ IN VEKOMAJ
   Verujem, da je Bog, ki je moj Usmiljeni in Dobri Oče, vedno ob meni in da nikoli nisem sam.
   Tudi takrat, ko sem osamljen, žalosten in utrujen od vsakodnevnega hitenja, hrupa in dela.
   Tudi takrat ne, ko sem bolan, siromašen, brez službe ali ko se nekam izgubim in zaidem.
   On je vse ustvaril za nas, tudi mene in vse ljudi, ker nas ima rad, v svojo Radost.
   Ustvaril je vse Stvarstvo za nas, da ga bomo imeli radi in delali vse v Njegovo Veselje.
   Včasih zatavam, ko ga iščem in ga hočem spet poiskati,
   ker so me na stranpoti zapeljale Mamonove sirene vedoželjnosti,
   dela, finančnih uspehov, materialnosti in kariere in drugega,
   ki so me oddaljile od Njega, da sem zašel ali se takrat izgubil.
   Takrat sem se odtujil sebi in Njemu in sem bil zagnan v pehanju za dobrinami sveta.
   Takrat nisem bil več miren in srečen, skromen in zadovoljen z vsem,
   kar prinese življenje, tedaj sem nenadoma postal lačen imeti več in še več in da nimam nikoli zadosti.
   Ko dobim in uživam le materialne dobrine sedaj sprevidim, da moja lahkota in žeja še traja in da ni nikoli dovolj nasičena. Hoče še več. In ujet sem v zanko brez konca.
   Tedaj spoznam, da kdor ni zadovoljen s tem, kar dobi od Njega,
   da bo ostal nezadovoljen in bo hrepenel po še več materialnih dobrinah in bo nestrpen in nemiren.
   Iskal sem Te Oče in molil ter vpil k tebi, da bi me rešil.
   Zavedal sem se, da se le v Njem umiri moje Srce in da se le v Njem spočije moja nemirna Duša.
   To je tedaj, ko se nasitim iluzije, da je v materialnem svetu vse, kar iščem in potrebujem.
   Odšla je stran od mene še ena iluzija, ki me ne zadovoljila in osrečila ter umirila.
   Človek obrača, Bog pa obrne pravijo modri ljudje in vedo ter prosijo, naj se zgodi Božja Volja.
   Kar je prav v Človeških Oče, ni Nujno prav tudi v Božjih Očeh.
   Oče nam pravi: »Jaz sem Tvoj Gospod, ki ima vse Stvarstvo v svojih rokah.
   Kadar boš moj Otrok v težavah ali kadar boš zašel, prosi me v molitvi in pomagal ti bom.
   Vsak Trenutek bom takrat ob Tebi in prežet boš z mojo Ljubeznijo.
   Zavrzi vse bojazni in skrbi, vse svoje nemire in se spočij v Meni.
   Pridi k Meni Otrok in jaz Te bom Poživil«.
   Zato se bom vrnil k Očetu in ga prosil milosti in odpuščanja, tako kot že tolikokrat ko sem zašel.
   Gospod nam ne odpušča do sedemkrat ali do sedemdesetkrat sedemkrat,
   kot pravi V Evangeliju, ampak neskončnokrat, ker nas ljubi.
   Spoznam, da ko me zažeja po Očetu, njegovemu Miru in Ljubezni, njegovi utehi,
   se umirim in spočijem od kariere, materializma in norega hitenja in sem spet pri Njem.
   Spoznam in verujem, da nikoli ne morem odditi stran in zatavati tako daleč od Očeta,
   da se ne bi mogel spet vrniti k Njemu Domov.
   On me zvesto čaka in se veseli, ko se spet vračam k Njemu.
   Verujem, da mi je Dobri, Usmiljeni in Ljubeči Bog namenil življenje in Odrešenje po Jezusu
   in ne vegetiranje ter nemirno iskanje neznanega smisla in potovanje po svetu;
   verujem, da mi ni namenil konca dni mojega življenja s smrtjo,
   ker me je Jezus Odrešil in mi je naklonil milost večnosti pri Njemu v Nebeški Domovini.
   Verujem, da mi je Jezus naklonil veselje in radost in ne potrtost, ker me je ustvaril sebi v Veselje,
   Verjem, da bom kot Njegov Božji Otrok vedno ob Njem zdaj in na Vekomaj tu in v Nebeški domovini.
   Verjem, da nam bo naš Usmiljeni Bog v naših preizkušnjah pomagal in nas odrešil bolezni in koronavirusa,
   ker nas neskončno Ljubi in nam Odpušča grehe,
   ki vanj Verjemo in ga skesani na kolenih prosimo Odpuščanja grehov ter za našo spreobrnitev,
   z našo obljubo, da bomo odslej zvesto hodili po Poti Odrešenja k Jezusu in živeli po Evangeliju.

   Dopolnjena in razširjena molitev iz Prihajam k tebi, molitve in premišljevanja, kapucini 1995.
    
   Addendum:
   Dramski igralec Gregor Čušin pravi: “Postaviti Boga na prvo mesto ne pomeni zgolj obesiti križe na steno, imeti rožne vence okoli vratu, obiskovati nedeljsko mašo in se javno opredeliti za kristjana, moliti in prejemati obhajilo. Pomeni postaviti Boga za temelj življenja. Graditi na njem svoje življenje. Biti dejaven kristjan, ki vero udejanja v vsakdanjem življenju tako, da ljubi bližnje, odpušča drugim, je dober, usmiljen in služi drugim vedno in takoj tako kot Odrešenik Jezus, ki ni prišel na zemljo zato da bi mu stregli ampak da bi služil ”

   Pomeni tudi, da moramo živeti po Božjem nauku in Evangeliju. Pomeni, da moramo spolnjevati Božjo Voljo in ne naše človeške volje in trmariti po poti, kjer se oddaljujemo od Boga, namesto da bi hodili po Poti ki vodi k Jezusu. Pomeni, da moramo, ko gremo in hodimo k Njemu, hoditi strmo in naporno ter ozko Pot, ki vodi k Njemu. Modreci pravijo, da je lažje govoriti o tej Poti, kot hoditi sam po njej. Brez molitve, truda in odrekanja pa ni uspeha nikjer. In tudi nič ni brez Božjega Blagoslova in Božjega Usmiljenja. Ora et labora ali moji in delaj in prosi vodstva in Božjega blagoslova ter Poduka, da ne zaidemo. Bog bo uslišal prošnje in molitve tistih, ki se trudijo pomagati in delati dobra dela za druge kot misionarji ljubezni ali apostoli Božje Besede, ki molijo in delajo dobro. Moj Bog je Dober, Usmiljen in Ljubeč in Odpušča naše grehe, ko se Bogu spovemo, pokesamo in opravičimo ter popravimo krivice, ki se dajo popraviti. Moj Bog ni tisti strogi nadzornik in kontrolor, ki me preverja na vsakem koraku kaj delam, saj mi je dal svobodno voljo, temveč mi Pomaga in Me Vodi, ko ga molim in prosim, da ne zaidem in da pravilno spolnjujem Božjo Voljo ter Jezusov Evangelij. V Njem premorem vse, ki mi daje Bog mi daje Moč.

   To tudi pomeni, da je zelo pomembna tudi krščanska vsebina pred obliko, kar pomeni, da smo obenem dobri ljudje in dobri kristjani. Da tako kot govporimo in molimo tudi živmo. Da nismo kot farizeji, ki poznajo vse citate iz svetih spisov na pamet, pa jih ne živijo. Vera brez dobrih del in ljubezni je prazna, saj se ne udejanja v realnem življenju. Da smo dobri in usmiljeni kot Samaritan, da vero izpričujemo z molitvijo, spovedjo, odpuščanjem in dobrimi deli ter da živimo po Božjih Postavah in Evangeliju. Kjer se imajo ljudje radi in se razumejo, kjer je prisotna ljubezen, človečnost in vedrina, kjer ljudje pridno delajo in si pomagajo med seboj, kjer je vse to vse v večjo Božjo Slavo in Veselje, tam je Božje Kraljestvo. Iskal sem Boga v raznih stvareh, našel pa sem ga v Bližnjem Bratu, ki je bil tako blizu mene. Prosim Te Gospod pomagaj mi da Te bom iskal in vedno našel. Prosim podari mi Božji Mir in Ljubezen. Naj se naša dejavna in goreča Vera prelije v dejanja Dobrote, Samaritanske Pomoči drugim, Ljubezni in Služenja drugim. Bodimo skromni, ponižni in bogaboječi in širimo povsod Božjo Luč in Božji Mir ter bodimo prinašalci Dobrote, Svetlobe in Upanja med ljudi. Amen. Janez

   Odgovori
3. Miro says:

   13. decembra, 2022 at 9:20

   KATOLIŠKA KARIZMATIČNA PRENOVA V DUHU VABI NA:

   »DOTIK DUHA«, 13. december 2022 pri svetem Jožefu, Ljubljana

   http://prenova.rkc.si/index.php/dejavnosti/molitvena-srecanja/288-dotikduha

   SLAVA TEBI, JEZUS, ZDAJ IN VEKOMAJ!

   Odgovori
4. Miro says:

   12. decembra, 2022 at 19:14

   S KAKŠNO OBLASTJO TO DELAŠ? KDO TI JE DAL TO OBLAST?

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 21,23-27)

   Prišel je v tempelj, in medtem ko je učil, so stopili k njemu véliki duhovniki in starešine ljudstva ter rekli: »S kakšno oblastjo to delaš? Kdo ti je dal to oblast?« Jezus je odgovoril in jim rekel: »Tudi jaz vas bom vprašal neko stvar. Če mi to poveste, vam bom tudi jaz povedal, s kakšno oblastjo to delam. Od kod je bil Janezov krst? Iz nebes ali od ljudi?« Ti pa so premišljevali sami pri sebi in govorili: »Če rečemo: ›Iz nebes,‹ nam bo rekel: ›Zakaj mu torej niste verjeli?‹ Če pa rečemo: ›Od ljudi,‹ se bojimo množice, kajti Janeza imajo vsi za preroka.« Zato so odgovorili Jezusu: »Ne vemo.« In on jim je rekel: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+21%2C23-27&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Jezus je v Jeruzalemu. Duhovnike in starešine zanima, s kakšno močjo oznanja in dela čudeže. Spravi jih v zadrego, ko jih vpraša, s kakšno oblastjo je oznanjal Janez Krstnik. Jezus me vabi, naj ga sprejmem brez pomislekov. Gospod, daj mi moč, da se bom ves odločil zate in bom odprt za tvoje vodstvo. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

   Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

   Odgovori
   • Miro says:

     12. decembra, 2022 at 19:16

     JANEZOV KRST, KAKŠEN JE?

     Beremo o Jezusu kako govori v templju, središču bogočastja, in deluje z oblastjo. Bil je izziv verskim voditeljem in so ga spraševali o tem, kar je rekel in storil. Odgovoril jim je tako, da jih je vprašal o Janezu Krstniku. To je od njih zahtevalo, da bi pogledali preko zgolj zunanjega in osebnega v svoje notranje drže. Tu so bili poklicani k spreobrnjenju.

     Življenje Janeza Krstnika je bil žareč smerokaz za ljudi. Usmerjal jih je k prihodu Jezusa Kristusa in kazal na prihod njegovega kraljestva.

     V Svetem pismu beremo, da je bil Janez Krstnik napolnjen s Svetim Duhom že v maternici svoje mame Elizabete. Ko je Marija obiskala svojo teto Elizabeto, je ta začutila, kako se je otrok zganil v njenem telesu. Ogenj Duha je plapolal v Janezu. Bil je glasnik prihajajočega Mesija. Duh ga je vodil v puščavo, kjer je rasel ob Božji besedi in šel skozi različne preizkušnje. Oblačila, ki jih je nosil, so spominjala na preroka Elija.

     Janez je prekinil molk po prerokih prejšnjih stoletij, saj je začel Božjo besedo razlagati ljudstvu Izraela. Njegovo sporočilo je bilo podobno sporočilu starozaveznih prerokov, ki so vabili Božje ljudstvo k spreobrnjenju zaradi njihove nezvestobe in so v njih prebujali pravo kesanje. Hkrati pa je želel v njih prebuditi zanimanje za prihajajočega Kristusa, da bi ga prepoznali in sprejeli. Jezus pravi, da je bil Janez Krstnik več kot samo prerok. Bil je glas vpijočega v puščavi. Zaključil je poslanstvo prerokov, ki se je začelo z Elijem. Kar so preroki skrbno iskali in kar so angeli vedeli vnaprej, se je zdaj dopolnilo, ko je Janez pripravil pot za prihod Božjega Maziljenca, Gospoda Jezusa Kristusa. Z Janezom Krstnikom Sveti Duh začne obnovo človeškega rodu po »Božji sličnosti« v Jezusu Kristusu.

     Janezov krst je za kesanje − odvrnitev od greha in prevzemanje novega načina življenja po Božji besedi. Naš krst v Jezusu Kristusu z vodo in Duhom pa nas prerodi za Božje otroke. Postanemo Božji sinovi/hčere v Kristusu. Postanemo deležni vsega, kar je dano Jezusu Kristusu kot edinorojenemu Sinu nebeškega Očeta. Kar je njegovo, je tudi naše. Naš krst nam omogoča vstop v Božje kraljestvo. Božja beseda ima moč, da nas po Svetem Duhu spreminja in oblikuje naša čutenja, mišljenje, besede in delovanje po Jezusu Kristusu. Zato ga lahko ponavzočujemo sredi sveta, tam kjer živimo in delujemo. Kot Janez Krstnik smo namreč tudi mi poklicani, da kažemo na Jezusa Kristusa, da druge usmerjamo k njemu in jih z vsem, kar smo in živimo, vodimo k njemu. Na ta način smo njegove žive priče.

     Prosimo vedno znova Jezusa Kristusa, da bi bili odprti za njegov dar Svetega Duha, ki nas more prerajati in opolnomočiti, da smo njegove žive in zveste priče in sodelujemo z njim v izgradnji Božjega kraljestva.

     Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

     https://portal.pridi.com/2022/12/12/janezov-krst-kaksen-je/

     Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

     Odgovori
5. Miro says:

   12. decembra, 2022 at 12:45

   DRUŽINSKA TRAGEDIJA JO JE VODILA NA CAMINO ISKAT NOTRANJI MIR (Aleteia)

   “CAMINO MI JE DAL PREPOZNAVO, DA JE ‘BITI SAM S SEBOJ’ BLAGOSLOV!”

   “Vsaka odločitev, vsak spodrsljaj, vsaka molitev, vsak odnos, vsaka bolezen, vsaka izguba je pot in vsaka pot je vredna,” je življenjski moto MOJCE KEPIC.

   Od nekdaj je bila vpeta v številne aktivnosti, s trudom in z vztrajnostjo ji je uspelo uresničiti svoje sanje – leta 2015 je ustanovila zasebni vrtec Kepica Mojca, v katerem je vodja vzgojiteljica. Življenje jo je rado preizkušalo na različnih področjih, a nikoli ni obupala. Moža je spoznala pri 16 letih. Pet let pozneje sta se poročila in v treh zaporednih letih so se jima rodili trije otroci, ki so danes že polnoletni.

   Pred petimi leti je družino doletela tragedija, izgubili so moža in očeta. Da bi našla notranji mir, se je Mojca junija 2019 podala na španski Camino. Svojo pot in spoznanja je zapisala v knjigi Moj Camino, vse je pot, bralca pa skozi predloge nagovarja k osebnemu premišljevanju in pogledu vase.

   Več o njenih zanimivih izkušnjah in spoznanjih na:
   https://si.aleteia.org/2021/07/24/druzinska-tragedija-jo-je-vodila-na-camino-iskat-notranji-mir/

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
6. janez says:

   12. decembra, 2022 at 12:15

   Misli Dalajlame v razmislek in ravnanje za naš Duševni Mir
   Pravilno čustvovanje, razmišljanje in delovanje se odražajo na našem telesnem in duševnem zdravju. Um vlada vsem celicam telesa, zato se negativen odnos do sebe in okolice na zdravju odraža v obliki bolezni. Škodljiva čustva torej pogubno vplivajo na naše duševno in telesno zdravje, zato moramo nujno negovati pozitivna čustva, kot so ljubezen, spoštovanje in strpnost. Tako vzgajamo svoj notranji duševni mir. Pobožni Človek, ki neguje ljubezen in dobroto ter iskreno skrbi za druge, ki je sočuten do soljudi in se počuti odgovornega do njih, zmanjšuje negativna čustva in krepi pozitivna, s tem pa posledično tudi svoje zdravje, samozaupanje in samozavest. Dobrota odpira hvaležnost in poglablja notranji Mir ter plemeniti človeka. Ljudje imamo na voljo inteligenco in znanje, da škodljiva čustva, kot so strah, ljubosumje, jeza, užaljenost preobrazimo v pozitivna. Analitična sposobnost našega uma nam omogoča razmišljati in razumeti, treba pa je tudi razlikovati med škodljivimi in zdravimi čustvi in seveda delovati. Ni dovolj le razumeti stvari in si jih želeti spremeniti. S težavami se je treba soočiti. “Mir se začenja v vašem srcu. Tega vam ne bodo zagotovili niti politični voditelji niti verski poglavarji, temveč vsak od vas sam v svojem lastnem življenju. In iz vas se bo razširil na vso družino in iz več družin v širšo skupnost. In ko bo na tisoče takšnih družin, bo to pripeljalo do velikih sprememb.”Vsi ljudje na svetu smo med seboj povezani in soodvisni. Ne moremo preživeti, če vsak egoistično in pohlepno misli le nase, druge ljudi pa prezira in ni sočuten in dober. Kaj pomaga človeku kopičenje bogastva, ko je toliko revščine in lačnih ljudi na svetu? Vsak prebivalec sveta je član ‘nas’, zato naj bo 21. stoletje stoletje dialoga in medsebojne solidarnosti namesto ekstremnega egoizma in individualizma, ki smo mu priča zdaj. Tam, kjer ni Ljubezni in Dobrote niti Sočutja in Strpnosti med ljudmi, ampak je le egoizem in brezobzirno tekmovanje tam ni Boga in Poti do sočloveka, kar ne vodi v Notranji Mir in blagostanje ljudi. In Bog je Ljubezen! In Neskončna Dobrota in Usmiljenje do vseh ljudi brez razlik. Ljubimo Boga in Ljudi tako, da bomo podobni Jezusu!

   Apostolska dela 2,38: Peter jim je odgovoril: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.

   Efežanom 1,7: V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti.

   Duh veje kjer hoče in Bog Stvarnik nam ljudem dostikrat govori v različnih jezikih in na različne načine in preko različnih ljudi in stvari. Hoče nas Podučiti in Voditi po Poti Odrešenja k Jezusu, da ne zaidemo. Hoče. da prinašamo na svet Veselje in Radost Odrešenja in da na svet prinašamo Božji Mir in Ljubezen.

   Psalm 23
   Gospod je moj pastir,
   nič mi ne manjka.
   Na zelenih pašnikih mi daje ležišče;
   k vodam počitka me vodi.
   Mojo dušo poživlja;
   vodi me po pravih potih
   zaradi svojega imena.
   Četudi bi hodil po globeli smrtne sence,
   jaz se ne bojim hudega, saj si ti z menoj,
   tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.
   Ps 23, 1-4

   Moli, zaupaj, prepusti se Njemu. Dovoli Bogu, da poskrbi za Tvoje življenje. Veruj v Boga in ne bodi Nejeverni Tomaž! Dr. Marilyn Schlitz, predavateljica na Harvardu. Včasih se nasmejim, pogledam gor in rečem: Vem, da si bil Ti Bog, hvala. Verni ljudje ne potrebujejo dokazov o učinkih in čudežih molitve, da bi se še naprej zanašali na Boga. Jih pa zato potrebujejo ljudje, ki ne verujejo. To je bil konec koncev eden glavnih razlogov, zakaj je Jezus pred ljudmi delal čudeže, ko je hodil po Izraelu pred dva tisoč leti. Pa vendar so mnogi ljudje, navkljub očitnim nadnaravnim znamenjem, še vedno ostali v dvomih kot apostol Tomaž. Verjel je ko mu je Jezus pokazal rane s križa na Golgoti. Vendar niso vsi ljudje taki, saj so se nekateri tudi spreobrnili kot Savel, ki je postal Sveti Pavel, ko ga je obsijala Božja Luč in ga je nagovoril Bog. Pa tudi številni drugi, ki so slišali Njegov klic. Poslušajmo tudi mi, da bomo slišali Boga v Miru in Tišini, ko molimo, delamo, služimo drugim in beremo Božjo Besedo, da bi razumeli Božjo Voljo!

   Vir molitve je iz medmrežja Operando. Že objavljeno.

   Izaija 56-1: Tako govori GOSPOD: Pazite na pravico, ravnajte pravično, kajti moje odrešenje bo kmalu prišlo in moja pravičnost se bo kmalu razodela.

   Odgovori
7. janez says:

   12. decembra, 2022 at 11:49

   11.12.2022 3. adventna nedelja
   Iz 35,1−6a.10; Jak 5,7−10; Mt 11,2−11
   Poslanci Janeza Krstnika
   11,2 Janez pa je v ječi slišal o Mesijevih delih in mu je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, rekel:

   3 »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?«
   4 Jezus jim je odgovoril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite:
   5 slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij;
   6 in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.«
   7 Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje?
   8 Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah.
   9 Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka.
   10 Ta je tisti, o katerem je pisano:
   Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem,
   ki bo pripravil tvojo pot pred teboj.
   11 Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni bil obujen večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.

   Ogenj hrepenenja
   Janez Krstnik je živel je v divjini, oblečen je bil v kameljo kožo in jedel je med divjih čebel. Živel je življenje divjaka in tak je bil tudi njegov nauk − strah vzbujajoča grožnja. Množice je preplašil, kot preplaši živali požar v savani. Suha trava gori zelo hitro in pred požarom začnejo bežati vse živali. Tako pridejo iz skrivališč tudi take, ki se običajno skrivajo človeškim pogledom: kuščarji, škorpijoni, kače, močeradi, pajki in druga golazen. Janez je živel v puščavi, kjer dolgo časa ni bilo dežja, bil pa je nekoč davno in je omogočil, da je zraslo nekaj trave in grmičevja, sedaj pa se je vse posušilo in gori kot za stavo. Primera nas spominja na staro zavezo, kateri je bilo v začetku dano nekaj življenja s postavo in preroki, potem pa se je vse posušilo. Ljudje so pozabili na postavo ali pa so jo izmaličili in z neskončnimi predpisi, okosteneli in posušili. Posebno farizeji in pismouki so jo začeli izkoriščati za skrivanje lastne grdobije in gnusobe. Janez je prišel nadnje kot požar v savano. Nihče mu ni mogel uteči. Varne niso bile niti tako velike živine kot je bil kralj Herod. Mnogi so pribežali k reki Jordanu in so se mu dali krstiti. Janez ni zahteval od njih naj postanejo nekaj drugega, ampak samo naj bodo to kar so: vojaki, ampak nenasilni, cestninarji, ampak pošteni … Ni potrebno spremeniti poklica, zakonskega partnerja, bivališča …, ampak spreobrniti srce in se poboljšati. Ni potrebno, da bi bili vsi okrog nas idealni, da bi bili lahko tudi mi dobri. Dobri smo dolžni biti tam, kjer smo, s tistimi, ki so nepopolni kot mi. Nekaterim je težko živeti z nepopolnostjo drugih, nekatere peha v obup celo njihova lastna nepopolnost. Naši od izvirnega greha ranjeni naravi ne moremo ubežati, lahko pa jo izboljšujemo in posvečujemo in prav to smo dolžni storiti.

   Janez je s svojim nastopom dosegel velik uspeh in slavo. Ljudje so ga poslušali, vpraševali in se mu v znamenje spreobrnjenja dajali krstiti. Pred Jezusom je šel kot gre goreč ogenj in je použival grešnike, vendar ne vse. Farizeji in pismouki so ostali ob strani. Jezus jih je kasneje vprašal: »›Od kod je bil Janezov krst? Iz nebes ali od ljudi?‹ Ti pa so premišljevali sami pri sebi in govorili: ›Če rečemo: ›Iz nebes,‹ nam bo rekel: ›Zakaj mu torej niste verjeli?‹ Če pa rečemo: ›Od ljudi,‹ se bojimo množice, kajti Janeza imajo vsi za preroka‹« (Mt 21,25−26). Če Janezov krst ni bil od Boga, zakaj ste mu pustili, da je krščeval, če pa je bil od Boga, zakaj mu niste verjeli in se spreobrnili? Ker niso »obrodili sad, vreden spreobrnjenja,« (Mt 3,8) so prišli v zagato. Janezov krst ne zahteva samo pokore, ampak zahteva spreobrnjenje, to je »spremembo mišljenja«. To so zahtevali tudi drugi preroki − globinsko, bivanjsko zaobrnitev k Bogu ali proč od greha. Sad, vreden spreobrnjenja, je življenje, ki dejavno izraža takšno osebno spremembo in bivanjsko zaobrnitev.
   Ogenj ima lahko veliko simbolike. Je lahko kot luč, ki sveti in nam kaže pravo pot. Janez je bil tudi svetilka ob kateri so se ljudje nekaj časa greli. Prava luč, popolna resnica in vse razodetje pa je nastopilo z Jezusom Kristusom in pravi ogenj s prihodom Svetega Duha. Jezus je bolj gorel z ognjem ljubezni, Janez pa z očiščujočimi plameni, ki očiščujejo v peči celo zlato.

   Očiščeval je, kot plamen očiščuje in razkužuje medicinsko iglo. Oba Jezus in Janez pa sta doživela, da ogenj použiva tudi sam sebe. Ogenj za svojo svetlobo, toploto ter očiščevanje daruje sam sebe. Janez je to vedel in je to tudi napovedal. »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30). Poleti leta 28. ga je kralj Herod, na željo svoje žene Herodijade, ki pa niti ni bila njegova in v tem je bil problem, zaprl v utrdbo Manreso ob Mrtvem morju. Človek vajen svobode in neskončne puščave je moral začeti svojo kalvarijo zaprt med štiri stene. Podgane in druga golazen ga niso niti toliko motile, niti slaba hrana, saj je bil tega vajen. Hujša je bila ozka kletka v kateri je bil ujet kot puščavski lev in skoraj gotova smrt v njej. Najhujša pa je bila negotovost glede vsega svojega življenja in svojega poslanstva. Ali bo njegov življenjski trud zaman? Ali je res Jezus tisti pravi, ki ga je napovedoval? Svoje učence je že poslal k njemu, saj jih ni več potreboval, le pripravil jih je za Jezusa. Vseeno pa jim naroči, naj mu pridejo povedat, če vse prav teče.

   Jezus mu ne odgovarja z besedami. Tako malo nam povedo in tako težko nas prepričajo. Svoje delo opiše z mesjansko napovedjo, ki smo jo slišali v prvem berilu. Izaijeva napoved mesjanske dobe je: »Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki« (Iz 35,5−6). Jezus je s tem nakazal, da se vse mesijanske napovedi o njem uresničujejo. »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite« (Jn 11,4). Janezovo življenje se je izpelo v pričakovanju Jezusovega prihoda. Po eni strani tega, kar je oznanjeval in napovedoval, ni dočakal, saj je umrl pred sklenitvijo nove zaveze. Jezus ga je imenoval »največjega« v stari zavezi. Po drugi strani pa je to, za kar je pričeval, že nosil v svojem srcu. Karkoli si želiš že po željah in hrepenenjih prebiva v tebi in te že lahko osrečuje, bogati, vznemirja ali pa celo bega v obup. Jezus nam pravi: »Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo« (Mr 11,14). Če si nekaj iz vsega srca želiš in po tem dovolj dolgo in močno hrepeniš, ti celo stvarstvo pomaga pri uresničevanju tvoje želje. Bog je gospodar vsega in vse vodi. Uresničuje tudi naše najbolj drzne želje in molitve. Hrepenenje je namreč najlepša in najmočnejša molitev.

   Tudi starši se ne morejo dolgo upirati upravičenim željam svojih otrok, če je v njihovi moči, da jim ustrežejo. Tako tudi Bog ne. Seveda moramo za vsako svojo željo in njeno uresničitev plačati tudi ceno. Janez Krstnik je iskal obljubljenega odrešenika − Mesijo in ga je tudi našel. Po svojem darovanju življenja za resnico pa mu je postal tudi najbolj podoben. Nekateri bi rekli: »Kar je iskal, to je tudi našel. Kaj pa se je zaganjal v mogočnika, saj je vedel kaj ga čaka«. Isto bi lahko rekli tudi za Jezusa saj je tudi On vedel kaj ga čaka, pa je klub temu vztrajal na svoji poti in še toliko drugih, ki so jima bili podobni. Njihovo hrepenenje se s smrtjo ni ustavilo, ampak uresničilo. Pričakovali so nekaj več kot samo udobno in neproblematično življenje na tem svetu in to so tudi prejeli. Škoda, da se naše želje in hrepenenja prevečkrat ustavljajo samo v tem svetu. »Samo da bo zdravje in zadovoljstvo pa bo vse,« rečemo. To pa, vsaj za nas kristjane, še zdaleč ni vse. Kaj iščemo in kaj pričakujemo v tem letošnjem adventnem času? Ali bi si upali sedaj stopiti pred Jezusa in mu reči, da je le On tisti, ki si ga potrebujemo? Najslabše bi bilo, če bi molili in hodili k maši, obenem pa bi mislili, da si z Jezusom ne moremo nič pomagati, da se ne moremo nič poboljšati in da nam Jezusovo rojstvo ne more letos prav nič prinesti. Potem bi za razliko od Janeza Krstnika, in tudi Jezusa, zaman umirali v svoji zemeljski ječi. Obudimo gorečo željo po Jezusovem prihodu. Amen.

   * * *
   Naša pričakovanja oblikujejo nas, ki pričakujemo in vplivajo na to, da se pričakovano uresniči. Bog nam pušča svobodo, zato nam ne prepreči niti naših negativnih želja. Zato lahko depresivni, pobiti ljudje zbirajo dokaze zato, da ni vredno živeti in da je življenje ena sama mora in trpljenje. Zato postajajo vedno bolj depresivni. Jezni zbirajo dokaze za svojo jezo. Tako si mislijo, da se upravičeno jezijo na vse in na vsakogar. »Pravičniki« zbirajo dokaze o grešnosti drugih, da bi njihova neomadeževanost lepše zasijala. Maščevalci nosijo v srcu dvorezen meč, ki najprej prereže njihovo lastno srce in šele potem mogoče tistega, ki jim je storil krivico … Vsi nekaj iščemo in običajno to, kar iščemo, tudi najdemo in taki tudi postajamo. Če v srcu nimaš nobenega čustva: ne veselja, ne žalosti, ne stiske, ne zahvale, potem je tudi tvoja molitev samo na ustnicah in bo težko prihajala iz srca v katerem ni ničesar.

   Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

   Postava in preroki so dani do Janeza; od tedaj naprej pa se oznaja Božje kraljestvo in vsak je vanj pozvan” (Lk 16,16).

   Glej stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in vrata odpre, vstopim k njemu in večerjam z njim in on z menoj!” (Jn 20,28).

   Odgovori
   • Miro says:

     12. decembra, 2022 at 11:59

     Najlepša hvala za posredovanje odlične razlage Božje besede.

     Odgovori
8. janez says:

   12. decembra, 2022 at 11:46

   Papež Frančišek: Ali res ljubim svojega brata? Našega Boga ljubimo konkretno

   Ali ljubim svojega brata? Boga ljubimo v konkretnosti!
   »Da bi Boga ljubili konkretno, je treba ljubiti brate in sestre, kar pomeni, da zanje molimo, pa če so nam simpatični ali ne. Moliti je treba tudi za sovražnike, nasprotnike in ne puščati prostora za zavist in ljubosumnost ali za obrekovanje, ki osebe uničuje. Moč, da lahko ljubimo na ta način, pa nam daje vera, ki premaga duha sveta, lažnivca, ki ločuje. Hudobec ločuje in prinaša hudobijo in sovraštvo med ljudi pod različnimi preoblekami in maskami.

   Duh sveta je lažnivec
   V odlomku iz Prvega Janezovega pisma (1 Jn 4,19-5,4) apostol Janez govori o posvetnosti. Ko pravi ’tisti, ki so rojeni iz Boga, lahko premagajo svet’, govori o vsakodnevnem boju proti duhu sveta, ki je lažnivec, je duh navideznosti, brez obstojnosti. Medtem pa je Božji Duh resničen. Duh sveta je duh nečimrnosti, duh stvari, ki nimajo moči, ki nimajo temelja, ki padejo. Duh sveta je napolnjen z zrakom in je prevarant, saj je sin očeta laži.

   Ljubiš Boga? Ljubiš brata?
   Apostol Janez nam v svojem pismu ponuja pot konkretnosti Božjega Duha, ki pa se ne poslužuje fantazij. Reči in storiti sta ena in ista stvar. Če imaš Božjega Duha, boš delal dobre stvari. Apostol Janez nam pravi nekaj vsakdanjega: ‘kdor ne ljubi svojega brata, ki ga vidi, ne more ljubiti Boga, ki ga ne vidi’. Če nisi zmožen ljubiti nekaj, kar vidiš, kako boš potem ljubil nekaj, kar ne vidiš? To je fantazija. Ljubimo to, kar vidimo, česar se lahko dotaknemo, kar je realnost, ne pa fantazij, ki jih ne vidimo.

   Če nisi zmožen ljubiti Boga v konkretnem, ni res, da ljubiš Boga. Duh sveta je duh ločitve. Ko se vplete v družino, v skupnost, v družbo, vedno ustvarja ločitve, vedno. Ločitve rastejo in prideta sovraštvo in vojna. Janez gre še dalje in zapiše: ‘Če kdo pravi: ”Ljubim Boga”, a sovraži svojega brata, je lažnivec.’ To pomeni otrok duha sveta, ki je čista laž, čista navideznost. In to je nekaj, o čemer je dobro premisliti: Ali ljubim Boga? A pojdimo k preizkusnemu kamnu in poglejmo, kako ljubiš svojega brata, poglejmo, kako ga ti ljubiš.

   Molim? Želim slabo? Opravljam?
   Tri znamenja kažejo, če kdo ljubi svojega brata. Smejimo se lahko na različne načine. V cirkusu se smejijo klovni, a v srcu velikokrat jočejo. Najprej smo povabljeni k molitvi za bližnjega, tudi za tiste, ki mi niso všeč in za katere vem, da me ne marajo; tudi za tistega, ki me sovraži, tudi za sovražnika, kakor je rekel Jezus. Če ne molim, je to znamenje, da ne ljubim. Prvo znamenje. Vprašanje, ki si ga vsi moramo zastaviti: Ali molim za druge? Za vse, konkretne, za tiste, ki so mi simpatični in tiste ki so antipatični, tiste, ki so mi prijatelji in tiste, ki niso prijatelji. To je prvo. Druga znamenje. Ko v sebi čutim čustva ljubosumnosti, zavisti in me prime, da bi jim želel slabo … To je znamenje, da ne ljubiš. Zaustavi se. Ne dopusti, da bi ta čustva rasla, saj so nevarna. Ne dovoli jim rasti. Bolj vsakdanje znamenje, da ne ljubim bližnjega in zatorej ne morem reči, da ljubim Boga, pa je opravljanje. Dobro si vtisnimo v srce in v glavo: če opravljam, ne ljubim Boga, kajti z opravljanjem uničujem tisto osebo. Opravljanja so kakor medeni bomboni, ki so sicer dobri, pojem enega za drugim, a želodec se z mnogimi bomboni uniči. Lepo je, sladko je opravljati, zdi se lepa stvar. Vendar uničuje. In to je znamenje, da ti ne ljubiš.

   Vera nam daje moč
   Če oseba preneha opravljati, je zelo blizu Bogu. Ne opravljati namreč pomeni, da varujemo drugega, varujemo Boga v drugem. Duh sveta se premaga s tem duhom vere: verovati, da je Bog v mojem bratu, v moji sestri. Zmaga, ki je premagala svet, je naša vera. Samo z veliko vere se lahko hodi dalje po tej poti. Ne s človeškimi mislimi ‘zdrave pameti’ … ne, te ne služijo ničemur. Pomagajo, a ne služijo ničemur v tem boju. Samo vera nam bo dala moč, da ne bomo opravljali, da bomo molili za vse, tudi za sovražnike, in da ne bomo pustili bohotiti se čustvom zavisti in ljubosumja. Gospod nas s tem odlomkom iz Prvega pisma apostola Janeza prosi za konkretnost v ljubezni. Ljubiti Boga. A če ne ljubiš brata, ne moreš ljubiti Boga. In če praviš, da ljubiš svojega brata, a ga v resnici ne ljubiš, ampak sovražiš, si lažnivec.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 10.1.2019)

   Odgovori
9. janez says:

   12. decembra, 2022 at 11:33

   Papež med homilijo: Jezusov mir je kot mir v globini morja

   Jezusov mir je kot mir v globini morja
   »Kako lahko gredo skupaj stiske in preganjanja, ki jih je doživel sv. Pavel, kakor pripoveduje današnji odlomek iz Apostolskih del in mir, ki ga Jezus pušča svojim učencem s poslovilnimi besedami med zadnjo večerjo: ‘Mir vam zapustim, svoj mir vam dam’, kakor jih prinaša današnji odlomek iz Janezovega evangelija?

   ‘Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali…’
   Življenje sredi preganjanj in stisk se zdi, da je življenje brez miru, a je živeto po zadnjem blagru: ‘Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili’. Jezusov mir gre skupaj s tem življenjem sredi preganjanja in stisk. To je mir, ki je zelo spodaj, zelo spodaj, zelo globoko ob vseh teh stvareh. Mir, ki ga ne more nihče vzeti. Mir, ki je dar. Kakor morje, ki je v globini mirno, čeprav so na površini valovi. Živeti mir z Jezusom, je imeti to izkušnjo v sebi, ki ostane tudi sredi preizkušenj, vseh težav, vseh stisk.

   Kristjan nosi na svojih ramenih življenje, ne da bi izgubil mir
   Samo tako se lahko razume, kako so živeli svojo zadnjo uro številni svetniki, ki niso izgubili miru, ampak so navzočim rekli, da gredo v mučeništvo kot povabljeni na svatbo. To je dar Jezusovega miru, tistega, ki ga ne moremo imeti preko človeških sredstev tako, da bi šli k zdravniku ali vzeli pomirjevalo. Nekaj drugačnega je, ker pride od Svetega Duha v nas in prinaša s seboj trdnost. Kakor jo ima človek, navajen trdo delati, ki je nepričakovano, ker ga je doletela bolezen, moral opustiti vse svoje projekte, a je kljub temu uspel ostati v miru. To je pravi kristjan.

   Prenašati
   Mir nas uči, ta Jezusov mir nas uči, da gremo v življenju naprej. Uči nas vse to prenašati. Prenašati. To je beseda, ki je mi ne razumemo dobro kaj pomeni, a je zelo krščanska beseda. Pomeni nositi na ramenih. Prenašati, pomeni nositi na ramenih življenje, težave, delo, vse, a da pri tem ne izgubimo miru. Še več, nositi na ramenih ter imeti pogum iti naprej. To se razume samo, ko je v nas Sveti Duh, ki nam daje Jezusov mir. Če pa živimo tako, da se pustimo zajeti vneti živčnosti in izgubimo mir, pa pomeni, da nekaj ni v redu.

   Mir kot božanski dar prinese nasmeh v srce
   Ko imamo v srcu od Jezusa obljubljeni dar in ne tistega, ki prihaja od sveta ali zaradi denarja na banki, se lahko soočimo tudi z najbolj krutimi težavami ter gremo naprej. To storimo s še eno sposobnostjo, ki ‘nasmeji srce’. Oseba, ki živi ta mir, nikoli ne izgubi smisla za humor. Zna se nasmehniti samemu sebi, drugim, svoji senci…, se zna nasmehniti vsemu. Ta smisel za humor je tako zelo blizu Božji milosti. Z Jezusovim mirom v vsakdanjem življenju, z Jezusovim mirom v stiskah in z vsaj malo tega smisla za humor, lahko zelo dobro ‘dihamo’. Naj nam Gospod da ta mir, ki prihaja od Svetega Duha, ta mir, ki je od njega in ki nam pomaga prenašati, nositi številne težave v življenju.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 21.5.2019)

   Ko znamo prisluhniti drug drugemu, ko nehamo iskati svoj prav in nehamo biti dobri in usmiljeni, tedaj ne spolnjujemo Božje Volje, ampak svojo človeško voljo. Namesto, da bi sejali Božji Mir in Dobroto ter prinašali na svet Božjo Luč prinašamo človeško voljo in zato ne prispevamo k prihodu Božjega kraljestva med nas na zemljo. Preveč je tega in tedaj zapiramo srce pred Bogom. Tedaj Bog ne more izvrševati Božje Volje in Načrta. Pomagaj nam Gospod, da se bomo spokorili in poboljšali ter odslej živeli po Tvoji Volji Gospod. Brez Tebe Gospod smo nemočni in lahek plen hudobca, ki prinaša razdor, sovraštvo in hudobijo na svet med ljudi. Namesto, da bi bili čimbolj podobni Jezusu v vsem kar počnemo, povzemamo druge vzorce brez Usmiljenja in Dobrote, ki ne Slavijo in Častijo Boga in prispevajo k Oznanjevanju Jezusovega Odrešenja in Nauke Jezusovega Evangelija. Naj bo na teh straneh sveto spoštovanje do Boga in ljudi, naj izgine jaz in moj prav in naj nam Gospod pomaga, da bomo govorili o dvojini ali celo v množini in bili podobni Jezusu, ki je prišel zaradi ubogih, revnih in bolnih na svet, da ga Odreši in ga prinese Božji Mir na zemljo. Naj bo med nami bratska Ljubezen in Usmiljenje ter Božji Blagoslov za vse, kar bomo v Božjem imenu dobrega delali in pomagali drugim ljudem, ki nas potrebujejo. Frančiškan dr. Arko je povedal tudi to, da je Bog tam kjer je Ljubezen in da ni Boga tam, kjer je hudobija, ki je gnus v Božjih očeh. Ne samo da moramo ljubiti in moliti za svoje nasporotnike, bodimo dobri in usmiljeni kot Jezus, ki nam je dal svetal zgled, da je Ljubezen najvišja Božja Zapoved, ki jo moramo ljudje upoštevati in izvajati v vsaldanjem življenju.

   Addendum:
   Pet minut za spremembo srca (odlomek iz pridige papeža Frančiška)
   Človek, ne čakaj s spreobrnitvijo in ne odlagaj s spremembo svojega življenja, da se z roko dotakneš svojih zgrešenosti in neuspehov, ki jih vsi imamo. Ne ustraši se jih, da boš bolj sposoben obvladovati to, kar te prevzema s strastjo. Vsak dan opravimo to majhno spraševanje vesti, da se spreobrnemo h Gospodu in si jutri prizadevamo, da se to ne bo več ponovilo. Morda se bo to bolj ali manj zgodilo, a vendar si ti uspel obvladovati in ne da tebe obvladujejo strasti, tolike stvari, ki se zgodijo, saj nihče ni gotov, kako se bo končalo njegovo življenje in kdaj ga bo konec. Teh pet minut na koncu dneva nam pomaga, nam pomaga premisliti in ne odlašati s spremembo srca in s spreobrnjenjem h Gospodu. Naj nas Gospod uči s svojo modrostjo, kako iti naprej po tej poti.«

   Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 28.2.201

   Odgovori
10. Miro says:

    12. decembra, 2022 at 9:49

    JE POKLIC DUHOVNIKA EDEN NAJTEŽJIH POKLICEV NA SVETU? (Aleteia)

    DUHOVNIK DELI ZAKRAMENTE, JE DIREKTOR, TAJNICA, EKONOMIST, GOSPODINJA, ZIDAR, KLJUČAR, PSIHOLOG, VZGOJITELJ, ANIMATOR …

    Duhovniki, zlasti župniki, so pogosto tarča kritik, saj se zdi, da nihče ni dovolj dober in po volji župljanov. Na to je opozoril zapis na družbenih omrežjih, ki poklic duhovnika označi za enega najtežjih na svetu.

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2022/08/25/je-poklic-duhovnika-eden-najtezjih-poklicev-na-svetu/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:

      12. decembra, 2022 at 9:50

      MOLIMO ZA ZA DUHOVNIKE:

      Jezus, večni Veliki duhovnik,
      ohrani svoje duhovnike
      v zavetju svojega presvetega Srca,
      da jim nihče ne bo mogel škodovati.
      Ohrani neomadeževane njihove maziljene roke,
      ki se vsak dan dotikajo tvojega presvetega Telesa.
      Ohrani čiste njihove ustnice,
      ki jih je pordečila tvoja dragocena kri.
      Ohrani čisto in sveto njihovo srce,
      ki je zapečateno z vzvišenim znamenjem
      tvojega slavnega duhovništva.
      Naj rastejo v ljubezni in zvestobi do tebe!
      Obvaruj jih vsega posvetnega!
      Daj jim, skupaj z oblastjo spreminjat kruh in vino,
      tudi moč spreminjati srca.
      Blagoslovi njihovo delo z obilnimi sadovi
      in podeli jim nekoč krono večnega življenja.
      Amen.

      (molitev sv. Terezije Deteta Jezusa)

      Odgovori