Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

12.030 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    MARIJINA HVALNICA BOGU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 1,46-56)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+1%2C46-56&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    MOJA DUŠA POVELIČUJE

    »VESÊLI IN RADUJ SE, HČI SIONSKA, KAJTI GLEJ, PRIHAJAM IN BOM PREBIVAL V TVOJI SREDI, GOVORI GOSPOD.«

    Tako piše prerok Zaharija. In to je le ena od številnih omemb veselja v Svetem pismu. Resnično veselje je le tisto, ki ga prinese Bog, in se razlikuje od veseljačenja, tako značilnega za sodobne posvetne zabave. Resnično veselje namreč prihaja iz srca, in to iz srca, v katerem ima Bog svoje prebivališče. In katero srce na svetu je bolj odprto Bogu kot srce tiste, ki je po Svetem Duhu spočela Odrešenika – ki je svetu razodel svojo ljubezen s tem, da je pustil prebosti lastno srce?

    Čeprav je bila Marijina življenjska pot polna preizkušenj, to še ne pomeni, da nikoli ni imela priložnosti okusiti tistega resničnega veselja, ki ga nobena zunanja okoliščina ne more vzeti. Srečanje z Elizabeto ni bilo samo veselo snidenje dveh sorodnic, ampak odrešenjski dogodek. Ta dogodek je spodbudil Marijo, da je v Svetem Duhu zapela hvalnico, psalm vseh psalmov, ki se začne z besedami »Moja duša poveličuje Gospoda«. Kajti prav ta hvalnica povzema odrešenjsko zgodovino in odrešenjski načrt – mogočni padajo, ponižni so/ povišani, Gospodova dobrota je brez meja do tistih, ki mu zvesto služijo. Lahko bi rekli, da je Marijina hvalnica dejansko hvalnica ponižnosti. In prav to je tista lastnost, ki jo je Jezusova Mati najbolj izkazovala. Gre za eno samo slavljenje Boga in zahvaljevanje za njegovo dobroto.

    Marijina hvalnica pa tudi odpira vprašanje, kako je z našo hvaležnostjo do Boga in ali ga sploh znamo slaviti. Molitev »Slava Bogu na višavah«, ki jo molimo ali pojemo vsako nedeljo in praznik, pogosto molimo zelo robotsko, zgolj iz navade, ne da bi se zavedali pomena tega slavilnega besedila. Toda zatakne se že pri naši hvaležnosti. »Kaj imaš, česar nisi prejel?« vsakega od nas sprašuje apostol Pavel. Hvaležnost in ponižnost hodita z roko v roki. Svet okoli nas, nas uči, da nam ni treba biti hvaležen, da se moramo zanašati sami nase in ne na Boga. Kolikokrat lahko v kakšnem intervjuju v posvetnem tisku preberemo ta čudaški stavek: »V življenju mi ni bilo nič podarjeno.« Tu ni več prostora za hvaležnost, ampak le še za ponašanje pred drugimi – dokler ne pridemo do meja, ki jih sami ne moremo prebiti. Marijina hvalnica nas zato uči ponižnosti in hvaležnosti – prav drža hvaležnosti in zahvaljevanje Gospodu šele ustvarja našo svobodo v Kristusu. Kajti ko se Bogu iz srca zahvaljujemo, postanemo odprti za milosti, ki nam jih hoče dati.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  2. Miro says:

    SVETI OČE O RAZLOČEVANJU: UMIRIMO SRCE IN TAKOJ SE BO OGLASIL BOŽJI GLAS

    MED SPLOŠNO AVDIENCO V SREDO, 21. DECEMBRA, JE PAPEŽ FRANČIŠEK PONOVNO GOVORIL O RAZLOČEVANJU IN V TOKRATNI KATEHEZI NAREDIL NEKE VRSTE POVZETEK. KOT JE DEJAL, JE ŽIVLJENJE ZAPLETENO IN ČE SE GA NE NAUČIMO BRATI, TVEGAMO, DA GA BOMO ZAPRAVILI. (po zapisu Andreje Červek)

    Življenje nas vedno postavi pred izbire in če jih ne sprejmemo zavestno, na koncu življenje samo izbere namesto nas ter nas popelje tja, kamor ne bi želeli. Vendar pa razločevanja ne opravimo sami. In zato je papež želel spregovoriti o nekaterih pripomočkih, ki nam lahko olajšajo razločevanje, ki je nujno potrebno za duhovno življenje. Najprej je izpostavil Božjo besedo, zatem pa še prijateljski odnos z Jezusom. Povabil je tudi, naj se ne pozabimo pogovarjati s Svetim Duhom.

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: Ps 119,33-35.105

    Úči me, Gospod, pot svojih zakonov,
    čuval jo bom do konca.
    Daj mi razumnost, da bom čuval tvojo postavo,
    in se je držal z vsem srcem.
    Vodi me po stezi svojih zapovedi,
    kajti v njej je moje veselje.
    Tvoja beseda je svetilka mojim nogam,
    luč moji stezi.

    Kateheza o razločevanju na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-12/sveti-oce-o-razlocevanju-umirimo-srce-in-takoj-se-bo-oglasil-bo.html

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

  3. janez says:

    POTREBUJEM DOBRO MOTIVACIJO IN SPODBUDO! GOSPOD PRIDI IN NAM POMAGAJ!
    1. Prenehaj se smiliti samemu sebi in pričeti dejavno iskati rešitve.
    Včasih mislimo, da smo najbolj ubogi na vsem svetu in da se edino nam dogajajo določeni izzivi in preizkušnje, vendar temu ni tako. Če bi obuli čevlje nekoga drugega kot se radi pošalimo, bi verjetno hitro želeli zlesti nazaj v svoje. Na ramenih imamo toliko kot lahko nesemo in ko gremo iz svoje vloge žrtve, smo nemalokrat presenečeni kakšne situacije vse lahko premagamo. Naj nam bodo preizkušnje v spodbudo, da se bomo prekalili in utrdili v Sočutju, Usmiljenju in Dobroti. Pomaga dejavno iskanje rešitev in ne utapljanje v jalovi nemoči, kritiziranju in pesimizmu. Poišči rešitev in ne argumentiraj razlogov, ki vodijo v neuspeh in to celo opravičujejo. Ne išči razlogov, da bi kaj dobrega opustil in ne naredil. Z Vero v Boga dobiš Moč, da boš vztrajal. Bodi veder, aktiven in prosi Boga za Pomoč in Vodstvo!

    2. Prenehaj se primerjati z drugimi ljudmi in vztrajati v iluzornih predstavah, da drugi vse počnejo z lahkoto in jim gre vse kot po maslu.
    Morda je temu v določenih primerih tako, vendar v večini ni. Pa tudi, če je, je vseeno, saj ima vsakdo v življenju drugačno pot in nima jih smisla primerjati. Ko vidite nekoga, ki je v svojem življenju uspešen, je dobro zgolj to, da cenite njegovo znanje in delo kot takšno, ne pa da se primerjate z njim, ker je bolj ali manj uspešen in se zaradi tega še počutite »zanič«. Ker ne obstaja bolj ali manj uspešen človek – vsak ima svojo unikatno zgodbo v kateri je glavni junak. Vsakdo je svoje sreče kovač. Sam bom naredil v potu svojega obraza in sam bom imel od tega korist ter žel srečo in zadovoljstvo. Moli in prosi Boga za navdih in Moč za vztrajnost in stanovitnost, da boš lažje marsikaj dobrega naredil!

    3. Najdi motivacijo v sebi namesto, da jo nenehno iščemo v drugih ljudeh
    Kar motivacijsko vpliva na nas od zunaj je sicer super, vendar pa vseeno ne moremo pričakovati, da nas bodo vselej motivirali ljudje, ki naj bi igrali nekakšne »klovne« ter nas vsakodnevno spravljali iz stanja otopelosti. Vsakršna motivacija je dobra, vendar pa je navsezadnje vendarle najmočnejša tista, ki prihaja iz nas, ki je kot gonilo strasti in volje do življenja, da lahko vedno znova napredujemo. Zahvali se Bogu za vse in ga prosi za poduk, kaj lahko še narediš! Ne imej vedno le sebe v ospredju, bodi dober in pomagaj drugim. Bog ti bo vse dobro večkratno povrnil!

    4. Veruj Boga, v sebe in v svoje sposobnosti in talente, ki si jih dobil od Stvarnika, ter bodi dober in ljubezniv do ljudi
    Razvij svoje sposobnosti in talente, ki si jih prejel ob rojstvu od Boga, uči se novih spretnosti, preberi kakšne nove zanimive knjige, pojdi na potovanje po svetu, preplezaj nekaj hribov, začni se ukvarjati s športom in začni se zanimati za bližnje ljudi, ki jih srečuješ. Odkrij kako lahko je življenje lepo, ko se iskreno nasmehneš starki, ki jo pelješ čez cesto, pomagaš z darom beraču na cesti, ki že več ur ni jedel in je brezdomec, pomagaš sosedovim otrokom pri učenju matematike, ki jim ne gre v šoli in vzameš uzde svojega življenja v svoje roke. Z dobroto drugim izhlapijo težkoče in samopomilovanje, z aktivnim angažiranim življenjem se odprejo nove neslutene poti, ki jih preje nisi uzrl. Vedi, ko pomagaš drugim, pomagaš sebi! In samemu sebi si najboljši prijatelj. Prvo uredi svoje življenje, potem boš imel ogromno moči in energije, da boš z dobroto pomagal tudi bližnjim. In služenje drugim te bo osrečevalo ker boš spolnjeval Božjo Voljo. Bog rad pomaga, ko smo Dobri in Usmiljeni, ko molimo za druge in jim pomagamo. Zakaj tedaj smo podobni Jezusu, ki je na svet prišel zaradi ubogih, bolnih in siromašnih ljudi. Pomagajmo in delimo dobroto, tedaj nam bo Jezus rad pomagal. In tedaj bo Bog rad blagoslovil naša pota in nam pomagal, da bomo hodili po Poti k Jezusu in Slavili Boga z molitvijo in dobrimi deli. Karkoli boste storili enemu izmed mojih najmanjših, boste storili meni, je rekel Jezus. In kar sejemo bomo tudi želi. Tudi Mati Terezija iz Kalkute je vztrajala v dobroti in usmiljenju in je kljub vsem križem in težavam ter nasprotovanju Hindujcev delala dobro in pomagala bolnim in revnim do smrti in spolnjevala Božjo Voljo. In nič je ni ustavilo, ko je prinašala ubogim in bolnim Kristusovo Luč Upanja in Božje Ljubezni.

    Pax et Bonum. Janez

  4. janez says:

    Jutranja homilija papeža Frančiška: Ko imamo raje nezadovoljstvo kot pa upanje. Zakaj že?

    Ko imamo raje nezadovoljstvo kot pa upanje
    »Včasih imajo kristjani raje polom in neuspeh, ki daje prostor pritoževanju in nezadovoljstvu, kar pa je popolna njiva za hudičevo setev. V današnjem berilu iz 4. Mojzesove knjige (4 Mz 21,4-9) beremo o utrujenosti.

    Duh utrujenosti vodi v nezadovoljstvo
    Ljudstvo se je naveličalo potovanja. Navdušenje in upanje sta na poti iz egiptovskega suženjstva počasi bledela, najprej na obrežju morja, zatem pa v puščavi, tako da so ljudje začeli govoriti proti Mojzesu. Duh utrujenosti nam jemlje upanje. Utrujenost je selektivna. Najprej nam pokaže slabe trenutke, ki jih živimo, pri tem pa pozabimo dobre stvari, ki smo jih prejeli. Ko smo v potrtosti, ne prenesemo potovanja in iščemo zatočišče pri malikih ali obrekovanju ali drugih stvareh. To je za nas model. Ta duh utrujenosti v nas kristjanih nas vodi v nezadovoljno življenje – to je duh nezadovoljstva. Nič nam ni všeč, vse gre narobe. Sam Jezus nas je poučil o tem, ko je govoril o tem duhu nezadovoljstva, da smo namreč kot otroci, ki se igrajo.

    Navezanost na potrtost
    Nekateri kristjani se predajo občutku poloma, ne da bi se zavedali, da je to popolna njiva za hudičevo setev. Včasih se bojijo tolažbe, strah jih je upanja, strah jih je Gospodovega ljubkovanja, in tako živijo v objokovanju manjkajočega. To je življenje mnogih kristjanov. Živijo, da se pritožujejo, živijo, da kritizirajo, živijo iz opravljanja, živijo nezadovoljni. Ljudstvo ne prenese potovanja. Mi kristjani pogosto ne prenesemo potovanja. Raje imamo navezanost na neuspeh, torej na potrtost. Potrtost pa je od kače, stare kače iz zemeljskega raja. Gre za simbol: to je ista kača, ki je zapeljala Evo, sedaj pa ves čas grize v potrtosti.

    Strah pred upanjem
    Življenje preživeti v pritoževanju – takšno je življenje tistih, ki imajo raje neuspeh, ki ne prenesejo upanja, ki ne prenesejo Jezusovega vstajenja. Bratje in sestre, zapomnimo si ta stavek: Ljudstvo se je naveličalo potovanja. Kristjani se naveličajo potovanja. Kristjani se naveličajo ozdravljenja. Kristjani ne prenesejo tolažbe. Smo bolj navezani na nezadovoljstvo, utrujenost, neuspeh. Naj nas Gospod osvobodi od te bolezni.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 9.4.2019)

  5. Miro says:

    POSLUŠAJMO, KAJ NAM GOVORI ŽIVA BOŽJA BESEDA,
    PO KATERI JE VSE NASTALO

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  6. Miro says:

    Nadaljevanje in zaključek članka OSEBNI GREH (Pau Agulles Simó)

    SKUŠNJAVE

    V zvezi z vzroki za greh je treba spregovoriti o skušnjavi, ki pomeni spodbudo k zlu. »Korenina vseh grehov je v človekovem srcu« (Katekizem, 1873), toda le-to je lahko pod vplivom privlačnosti navideznih dobrin. Privlačnost skušnjave nikoli ne more biti tako močna, da bi človeka obvezovala h grehu: »Saj vas je zgrabila le skušnjava, ki ne presega človeških moči. Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili skušani čez vaše moči, ampak bo ob skušnjavi tudi pomagal, da jo boste premagali« (1 Kor 10,13). Če jih ne iščemo in jih izkoristimo kot priložnost za moralno prizadevanje, imajo skušnjave lahko pozitiven pomen za krščansko življenje.

    Vzroke skušnjav lahko povzamemo v treh točkah (prim. 1 Jn 2,16):

    — “Svet”, ne kot božja stvaritev, ker je v tem smislu dober, ampak kot nekaj, kar zaradi nereda greha spodbuja conversio ad creaturas (obrat k ustvarjeninam) v materialističnem in poganskem okolju.[20]

    — “Hudič”, ki ščuva h grehu, vendar nima moči, da bi nas v greh prisilil. Skušnjave hudiča se premaguje z molitvijo.[21]

    — “Meso” ali poželenje: nered v zmožnostih duše kot posledica grehov (imenovan tudi fomes peccati). Ta skušnjava se premaguje z mrtvičenjem in s pokoro ter z odločenostjo, da ne vstopamo v dialog s skušnjavo in smo v duhovnem vodstvu iskreni, brez da bi skušnjavo prekrivali z “osmišljenimi nesmisli”.[22]

    Ob soočenju s skušnjavo se je treba boriti, da se izognemo privolitvi, saj bi to pomenilo pritrditev volje neki zadovoljitvi, ki še ni premišljena in izhaja iz nehotene predstave o zlu, ki se nahaja v sugestiji.

    Za spopadanje s skušnjavami mora biti človek zelo iskren do Boga, do samega sebe in v duhovnem vodstvu. V nasprotnem primeru obstaja tveganje, da pride deformacije vesti. Iskrenost je nadvse učinkovito sredstvo za izogibanje greha in dosego resnične ponižnosti: Bog Oče prihaja naproti tistemu, ki prizna, da je grešnik in razkrije tisto, kar bi napuh hotel prikriti kot greh.

    Poleg tega je treba bežati proč od grešnih priložnosti, se pravi od tistih okoliščin, v katere prihajamo bolj ali manj po lastni volji in predstavljajo skušnjavo. Vedno se je treba ogibati prostovoljnih priložnosti; kadar gre za bližnje (to pomeni resno nevarnost, da pridemo v skušnjavo) in neprostovoljne priložnosti (ki jih ni mogoče odpraviti), je treba storiti vse, kar je mogoče, da se oddaljimo od nevarnosti, oz. rečeno še drugače, treba je uporabiti vsa sredstva, da se te priložnosti iz bližnjih spremenijo v daljne. Prav tako se je treba — kolikor mogoče — ogibati daljnih, stalnih in prostovoljnih priložnosti, ki najedajo duhovno življenje in človeka predisponirajo za smrtni greh.

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-30-osebni-greh/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  7. Miro says:

    ELIZABETA BLAGRUJE MARIJINO BOŽJE MATERINSTVO, KI JE SAD NJENE ZAUPLJIVE VERE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 1,39-45)

    Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+1%2C39-45&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Marija odgovori na dar Svetega Duha tako, da se hitro odpravi v Judejo k sorodnici Elizabeti. Ob srečanju z njo poskoči njen otrok v telesu, ker je tudi on napolnjen z močjo Svetega Duha. Elizabeta blagruje Marijino božje materinstvo, ki je sad njene zaupljive vere. Gospod, naj v živi veri sprejmem tvojo besedo in jo z veseljem ponesem k drugim ljudem. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  8. Miro says:

    MAMA ŠESTIH OTROK: »NISEM RAVNO IDEALNA ŽENSKA, KI DOMA POSPRAVLJA IN KUHA« (Aleteia)

    »IMAM SREČO, DA GLASBO DELIM S SVOJIMI OTROKI. V TO SO SE RODILI. IMAMO SKUPNE STRASTI«

    Je žena, mati in pevka. Francozinja Anne Lefèvre je leta 2020 z družino nastopila na televizijskem šovu Francija ima talent in zmagala. Za Aleteio je spregovorila o svojem življenju, ki ga živi kot mati velike družine in kot žena, o duhovnem življenju in o svoji strasti do glasbe in petja.

    V pogovoru je omenila tudi misel, ki jo navdihuje: GOSPOD, USMILI SE NAS. »Čudovit vzklik k Bogu. Ko ga pojem pri maši, ne morem zadržati solza.«

    Več o pogovoru z gospo Anne Lefèvre na:
    https://si.aleteia.org/2022/12/21/mama-sestih-otrok-nisem-ravno-idealna-zenska-ki-doma-pospravlja-in-kuha/

  9. Miro says:

    Nadaljevanje članka OSEBNI GREH (Pau Agulles Simó)

    MNOŽITEV GREHA

    »Greh povzroči, da postane greh privlačen; s ponavljanjem istih dejanj nastane grešljivost, tj. trajna nagnjenost h grehu iste vrste. Posledica so zla nagnjenja, ki zamračijo vest in pokvarijo konkretno ocenjevanje dobrega in zlega. Tako greh teži za tem, da bi se ponavljal in krepil, vendar pa ne more uničiti nravnega čuta prav do njegove korenine« (Katekizem, 1865).

    Glavni grehi so tisti osebni grehi, ki še posebej napeljujejo k drugim, saj so glava preostalih grehov. To so napuh — začetek vsakega greha ex parte aversionis (prim. Sir 10,12-13) —, lakomnost — začetek ex parte conversionis —, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jeza in lenoba ali acidia (prim. Katekizem, 1866).

    Izguba čuta za greh je sad prostovoljne zamračitve vesti, ki človeka zaradi njegovega napuha pripelje do zanikanja tega, da osebni grehi to tudi so, in celo do zanikanja tega, da greh obstaja.[17]

    Včasih ne storimo neposredno nečesa slabega, vendar pa na neki način, z večjo ali manjšo odgovornostjo in moralno krivdo sodelujemo pri hudobnih dejanjih drugih oseb. »Greh je osebno dejanje. Še več, neko odgovornost imamo pri grehih, ki jih storijo drugi, kadar pri njih sodelujemo: — tako da se jih neposredno in hoté udeležimo; — tako da jih ukažemo, svetujemo, hvalimo ali zagovarjamo; — tako da jih ne odkrijemo ali jih ne preprečimo, kadar smo to dolžni storiti; — tako da ščitimo tiste, ki delajo zlo« (Katekizem, 1868).

    Osebni grehi privedejo tudi do družbenih struktur v nasprotju z božjo dobroto, ki jih imenujemo grešne strukture.[18] Te niso nič drugega kot izraz in učinek grehov vsakega posameznika (prim.Katekizem, 1869).[19]

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-30-osebni-greh/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  10. Miro says:

    SVETI DOMINIK IZ SILOSA: ZANIMIVO POVEZAN Z USTANOVITELJEM DOMINIKANCEV

    ZANIMIVA JE POVEZAVA MED DANAŠNJIM GODOVNJAKOM SV. DOMINIKOM IZ SILOSA IN SV. DOMINIKOM, USTANOVITELJEM DOMINIKANCEV.

    Sto let je razlike od smrti sv. Dominika iz Silosa in prerokbo, ki jo je dal materi drugega sv. Dominika.

    Več o tem na: https://portal.pridi.com/dogodki/kategorija/svetnik-dneva/

  11. Miro says:

    NAPOVED JEZUSOVEGA ROJSTVA – MARIJINA IZKUŠNJA JE ENKRATNA, OBENEM PA ME TUDI NAGOVARJA, NAJ JI SLEDIM V VSEJ ODPRTOSTI IN ZAUPANJU BOGU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 1,26-38)

    V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«

    Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.«

    Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+1%2C26-38&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Drugače kot duhovnik Zaharija izpove svojo popolno predanost Božji volji Marija. Njen “da” pomeni sprejem Božjega otroka na svet. Marijina izkušnja je enkratna, obenem pa me tudi nagovarja, naj ji sledim v vsej odprtosti in zaupanju Bogu. Božja Mati, pomagaj mi, da bom vsak dan pozorno izrekel svoj “da” Božji besedi in povabil tvojega sina Jezusa na svet. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    • Miro says:

      ZDRAVA MARIJA

      Skrivnost Gospodovega oznanjenja in učlovečenja se je dogodila v skromnem mestecu Nazaret. Tu se je preprosta nazareška deklica Marija odzvala povabilu nadangela Gabrijela, da postane mati Jezusa, učlovečenega Božjega Sina. Tu je izrekla za zgodovino človeštva najpomembnejši da. Tako je Gospodovo oznanjenje Gospodov in Marijin praznik.

      Zazrimo se v to preprosto dekle iz Nazareta v trenutku, ko je pripravljena Božjemu sporočilu reči ‘da’ in skušajmo doumeti dva bistvena vidika njene drže, ki je za nas zgled, kako se pripraviti na božič.

      Najprej njena vera, njena drža vere, ki je v poslušanju Božje Besede ter prepustiti se tej Besedi s popolno razpoložljivostjo razuma in srca. S svojim ‘tukaj sem’, polnim vere, Marija ne ve, na katere poti se bo podala, katere bolečine bo morala prenašati, s katerimi tveganji se soočiti. Zaveda pa se, da je Gospod tisti, ki jo prosi. Ona mu popolnoma zaupa in se izroči njegovi ljubezni. To je Marijina vera.

      Naslednji vidik Kristusove Matere je sposobnost prepoznati Božji čas. Marija nas uči, kako prepoznati ugoden trenutek, ko Jezus pride v naše življenje in prosi za takojšen in velikodušen odgovor. Vsak od nas je poklican odgovoriti, kakor Marija, z osebnim in iskrenim ‘da’ in se popolnoma dati na razpolago Bogu in njegovemu usmiljenju, njegovi ljubezni. Kolikokrat Jezus pride v naše življenje, kolikokrat nam pošlje angela in kolikokrat se mi tega ne zavedamo, ker smo zaverovani vase, v svoje misli, zaposleni – celo v teh dneh popolnoma v pripravah na božič ter se ne zavemo, da je On prišel in trka na vrata našega srca, prosi za gostoljubnost, prosi za ‘da’, kakor za tisti Marijin.

      V božični skrivnosti je pa tudi ob Mariji tiha navzočnost sv. Jožefa. Marijin in Jožefov zgled je za vse nas povabilo, da s popolno odprtostjo duše sprejmemo Jezusa, ki je iz ljubezni postal naš brat. Prihaja, da prinese na zemljo dar miru: Dragoceni dar božiča je mir in Kristus je naš resnični mir. Kristus trka na naša srca, da nam podari mir, mir duše. Odprimo vrata Kristusu!

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2022/12/20/zdrava-marija/

      Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  12. Miro says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK: GLEJTE DETE IN GLEJTE ZVEZDO

    SVETI OČE SE JE ZA ITALIJANSKI TELEVIZIJSKI PROGRAM CANALE 5 POGOVARJAL Z VATIKANISTOM FABIEM MARCHESEJEM RAGONO. BESEDA JE TEKLA O VOJNI, POLITIKI IN REVNIH, A TUDI O NOGOMETU IN ŠPORTU. OB PRIHAJAJOČEM BOŽIČU JE VSEM ZAŽELEL, DA BI GLEDALI DETE JEZUSA, KI PRINAŠA UPANJE, TER TUDI ZVEZDO, KI NAM KAŽE POT. (zapis: Andreja Červek, Vatikan)

    Papež je ponovno izpostavil, da živimo tretjo svetovno vojno po koščkih. »Vojna uničuje. Vojna je norost, ki vedno uničuje,« je dejal. Lakota, mraz in potem trgovina z orožjem, industrija, ki bi morala pospeševati razvoj človeštva, a ga namesto tega uničuje.

    PRAZNUJMO, A ZMERNO

    Kar papeža zelo skrbi je »drža brezbrižnosti«. Pri tem je pozval k zmernemu preživljanju božičnih praznikov. Letos namreč imamo »žalosten božič, božič z vojno«, veliko ljudi umira zaradi lakote. »Prosim vas, imejte veliko srce in ne zapravljajte, kot da se ne bi nič zgodilo. Brezbrižnost je ena od stvari, proti kateri se moramo zelo boriti, in vi, novinarji, imate poslanstvo, da prebudite srca, da ne bi zapadla v to kulturo brezbrižnosti. Zavedati se moramo tega zgodovinskega trenutka, revščine … ljudi, ki stradajo.« Lahko praznujemo Jezusovo rojstvo, saj ima lepo sporočilo in praznovanje je potrebno. Vendar praznujmo z določeno zmernostjo.

    GREŠNIKI, JA. POKVARJENCI, NIKOLI

    Na vprašanje o korupciji v evropskih visokih političnih krogih je papež odgovoril: »Vsi smo grešniki. Vsi. Ti, jaz, vsi mi. In Gospoda moramo vsak dan prositi odpuščanja za vse naše napake. Grešniki, ja. Pokvarjenci, nikoli. Danes se hitro zdrsne iz greha v pokvarjenost, zato tega ne smemo tolerirati. Kako to, da ob vsem, kar je potrebno v Evropi, ti vodstveni ljudje zdrsnejo v korupcijo? Zame je to kriterij,« je dejal in pripomnil, da to, kar vidimo sedaj, ni greh, ampak korupcija, pokvarjenost. Pokvarjenost namreč povzroča gnitje duše.

    PLEMENITOST ŠPORTA

    Pogovor seveda ni zaobšel svetovnega nogometnega prvenstva – Argentina je namreč zmagala isti večer, ko je bil na programu intervju s papežem. Sveti oče je zmagovalcem zaželel, naj zmago živijo s ponižnostjo. Tistim, ki ne bodo zmagali, pa naj to živijo z veseljem. Največja vrednota ni zmagati ali ne zmagati, temveč igrati dobro, igrati čisto. In da bi si obe ekipi na koncu podali roke. »Šport človeka naredi plemenitejšega. Moramo spodbujati športnega duha. Želim si, da bi to svetovno prvenstvo pomagalo osvojiti športni duh, ki človeka dela plemenitega.«

    Papež je izpostavil ljubiteljsko razsežnost športa. To zastonjskost športa potrebujemo vsi, je dejal. Zelo je zadovoljen, ko vidi navdušenje ljudi nad svetom športa in ko šport ne izgubi te razsežnosti amaterskosti, zastonjskosti. Danes sicer imamo komercialne vidike športa, kar ni slabo, če so zmerni. Pomembno je, da šport ne izgubi »amaterskosti«, resnični šport mora biti zastonjski, »amateur«.

    KAR SO POVEDALI KARDINALI, TO URESNIČUJEM

    Sveti oče je spregovoril o skoraj desetih letih svojega pontifikata in dejal, da izpolnjuje tisto, kar so kardinali povedali pred konklavom. »Ko sem bil izvoljen, sem za program vzel vse, kar smo s kardinali na srečanjih pred konklavom povedali naslednjemu papežu, ki je bil tam, a se še ni vedelo, kdo je. To sem razumel kot pot naprej.« Po papeževih besedah je to bilo dobro, saj so mu ti isti kardinali pomagali pri spremembah. Ena od najbolj vidnih stvari, ki ni najpomembnejša, ampak najbolj vidna, je »ekonomsko čiščenje«, preprečevanje slabih stvari na področju ekonomije. Svet za ekonomijo dela dobro, je dodal Frančišek in ponovil, da je s pomočjo vseh začel uresničevati, kar so zahtevali kardinali. Posebej pa je poudaril misijonskost in oznanjevanje evangelija: »To je pomembno. Lahko imamo zelo organizirano kurijo, zelo organizirano župnijo, zelo organizirano škofijo, toda če ni misijonarskega duha, če se tam ne moli, potem stvari ne gredo dobro. Molitev je pomembna.«

    Sveti oče bi se pri opravljanju svoje službe najraje izognil ravno temu ekonomskemu delu. To najmanj rad počne in daje le smernice.

    NEŽNOST OSTARELIH IN NEŽNOST OTROK

    Kar se svetega očeta najgloblje dotakne, so bolni otroci: »Ko vidim otroka v invalidskem vozičku, ko vidim bolnega otroka, ko mi otroka pripeljejo, ker umira – to se me dotakne. Vprašanje Dostojevskega “zakaj trpijo otroci“ je skrivnost. A ta skrivnost te približa Bogu. Ena najlepših stvari je pobožati otroka, kar mi je zelo včeš. Ter pobožati ostarele. Zanimivo. Pobožati ostarele in pobožati otroke. Nežnost ostarelih in nežnost otrok.«

    POČUTIM SE SREČNEGA

    Na vprašanje, ali se v srcu čuti mladega – papež je v soboto dopolnil 86 let – je sveti oče odgovoril, da o letih ne razmišlja na ta način: »Lahko rečem, da se počutim srečnega. Gospod me spremlja. Čutim se kot pastir in počem, kar je moja poklicanost. Sem grešnik. Jutri pride spovednik … vsakih 15 dni pride frančiškan, sveti mož, ki me odveže grehov. Zadovoljen sem, saj vidim, da mi Gospod pomaga hoditi naprej.«

    GLEJTE DETE IN GLEJTE ZVEZDO

    Pogovor se je sklenil s papeževim božičnim voščilom: »Glejte Dete in glejte zvezdo. Dete Jezus pomeni upanje. Prinesel je upanje, čeprav se je rodil reven, preganjan, moral je bežati.« Pomembna sta oba: Dete in zvezda. Oboje je sporočilo božiča. »Naj vam Gospod da nežnost otroka, da ne bi izgubili človeške nežnosti; in naj vam da luč zvezde. Če gledaš zvezdo, veš, kje je pot. Če gledaš Dete, veš, kaj moraš čutiti v srcu. To je moje voščilo: vsak med vami naj gleda Dete in naj gleda zvezdo.«

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-12/papez-francisek-glejte-dete-in-glejte-zvezdo.html

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  13. janez says:

    Papež Frančišek: Cerkev, ki je odprta in vedno sprejema ljudi (kateheza v Vatikanu)
    »Ko pa smo prišli v Rim, je Pavel dobil dovoljenje, da lahko stanuje zasebno, z vojakom, ki ga je stražil. […] Celi dve leti je Pavel ostal v stanovanju, ki si ga je bil najel, in sprejemal vse, ki so prihajali k njemu. Oznanjal je Božje kraljestvo in o Gospodu Jezusu Kristusu učil z vso svobodo in brez ovir« (Apd 28,16.30-31).

    Beseda, ki spreminja in odpira nove poti
    »Pavlovo potovanje, ki je bilo potovanje evangelija, je dokaz, da lahko človeške poti, če so živete v veri, postanejo prostori prehoda za Božje odrešenje, in sicer preko Besede vere, ki je v zgodovini dejavni kvas, zmožna spremeniti situacije in odpreti vedno nove poti. S Pavlovim prihodom v središče rimskega imperija, se konča pripoved Apostolskih del, ki pa se ne zaključi s Pavlovim mučeništvom, ampak z obilno setvijo Besede. Konec Lukove pripovedi, ki je zasnovana na potovanju evangelija po svetu, vsebuje in povzema ves dinamizem Božje besede, neustavljive Besede, ki hoče hiteti, da bi vsem sporočila odrešenje.

    Pavel oznanja Kristusa
    Pavel v Rimu sreča predvsem svoje brate v Kristusu, ki ga sprejmejo in mu vlijejo pogum (glej Apd 28,15), ob njihovi topli gostoljubnosti pa lahko pomislimo, kako zelo je bil njegov prihod pričakovan in zaželen. Zatem mu je dovoljeno stanovati zasebno pod custodia militaris, torej z vojakom, ki ga je stražil; bil je v hišnem priporu. Kljub svojemu položaju jetnika, Pavel lahko srečuje judovske prvake ter jim pojasni, kako je bil prisiljen pritožiti se cesarju, in jim govori o Božjem kraljestvu. Prepričati jih želi v zvezi z Jezusom, pri tem pa začne s Pismi in jim pokaže sosledje med Kristusovo novostjo in ‘Izraelovim upanjem’ (Apd 28,20). Pavel se v celoti prepoznava kot jud in v evangeliju, torej v oznanilu Kristusa, umrlega in vstalega, vidi izpolnitev obljub, ki so bile dane izvoljenemu ljudstvu. Temu prvemu, neformalnem srečanju, ko so mu Judje precej naklonjeni, sledi bolj uradno, med katerim Pavel ves dan oznanja Božje kraljestvo in poskuša svoje sogovornike odpreti za vero v Jezusa, začenši ‘z Mojzesovo postavo in preroki’ (Apd 28,23). Ker vsi niso prepričani, poudari otrdelost srca Božjega ljudstva zaradi njegove obsodbe (glej Is 6,9-10) in z gorečnostjo hvali odrešenje narodov, ki se pokažejo občutljivi za Boga in sposobni poslušati besedo evangelija življenja (glej Apd 28,28).

    Cerkev, ki se nikoli ne utrudi sprejemati
    Luka na tem mestu pripovedi zaključi svoje delo in ne pokaže Pavlove smrti, ampak dinamizem njegovega oznanjevanja, Besede, ki ‘ni vklenjena’ (2 Tim 2,9). Pavel nima svobode gibanja, vendar pa svobodno govori, kajti Beseda ni vklenjena. Beseda je pripravljena, da se pusti posejati apostolovim polnim rokam. Pavel to počne ‘z vso svobodo in brez ovir’ (Apd 28,31), v hiši, kjer sprejema tiste, ki želijo prejeti oznanilo o Božjem kraljestvu in spoznati Kristusa. Ta hiša, ki je odprta za vsa iščoča srca, je podoba Cerkve, ki se, čeprav je preganjanja, nerazumljena in vklenjena, nikoli ne utrudi z materinskim srcem sprejemati vsakega moškega in vsako žensko, da bi jima oznanila ljubezen Očeta, ki je postal viden v Jezusu.

    Dragi bratje in sestre, na koncu te poti, ki smo jo živeli skupaj, medtem ko smo sledili poti evangelija v svet, naj Duh v vsakem izmed nas poživi klic k biti pogumni in veseli evangelizatorji. Kakor Pavla tako naj tudi nas naredi zmožne, da bomo prepojili naše domove z evangelijem in jih naredili za kraje bratstva, kjer se sprejema živi Kristus, ki nam prihaja naproti po vsakem človeku in v vsakem času.«

    (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 15.1.2020)

  14. Miro says:

    MARTINOVO OZNANILO Z VIŠINE: “ČE SI SAM IN IMAŠ SKRHANE ODNOSE, JE BOŽIČ TUDI ZATE”

    Župnik Martin Golob se tokrat v njegovem (pred)božičnem vlogu oglaša iznad starodavne farovške lipe v Grosupljem. »Približno tako visoko sem, kot sega zvonik cerkve svetega Mihaela. Po drevju sem nehal plezati že davno. Na višini sem zato, ker napeljujemo lučke za božično okrasitev. A če dobro pomislim, se ljudje preveč trudimo, da bi bil božič popoln,« pripoveduje Martin.

    In nadaljuje: »Moramo se naučiti sprejemati svojo nepopolnost, ker Bog prihaja vanjo kot popoln. Pusti, da Bog dela božič v tvojem življenju. Smisel božiča ni ne v popolnosti ne v darilih in ne v lučkah, temveč v rojstvu Jezusa Kristusa. Tudi če si sam, ranjen, imaš skrhane odnose, je božič tudi zate.«

    Več o tem v Martinovem vlogu na: https://si.aleteia.org/2022/12/16/martinovo-oznanilo-z-visine-ce-si-sam-in-imas-skrhane-odnose-je-bozic-tudi-zate/

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  15. Miro says:

    Nadaljevanje članka OSEBNI GREH (Pau Agulles Simó)

    DRUGE DELITVE (v zvezi z opredelitvijo greha)

    a) Ločimo lahko med “aktualnim” grehom, ki je grešno dejanje sámo, in med “habitualnim” grehom, kar pomeni madež, ki ga je v duši pustilo grešno dejanje, kazen za greh in, v primeru smrtnega greha, odvzetje milosti.

    b) Osebni greh se razlikuje od izvirnega, s katerim se vsi rodimo in nas bremeni zaradi Adamove nepokorščine. Izvirni greh je navzoč v vsakem človeku, čeprav ga osebno ni zagrešil. Lahko bi ga primerjali s podedovano boleznijo, ki je ozdravljena s krstom — oz. vsaj z implicitno željo po njem —, vendar pa v človeku ostane določena šibkost, ki ga nagiba k novim osebnim grehom. Osebni greh torej človek stori, izvirni greh pa prevzame.

    c) Zunanji grehi so grehi, storjeni z dejanjem, ki je vidno od zunaj (umor, rop, obrekovanje itd.). Notranji grehi pa ostanejo v človekovi notranjosti, t. j. v njegovi volji, brez da bi se pokazali navzven (na zunaj neizražena jeza, nevoščljivost, lakomnost itd.). Vsak greh, zunanji ali notranji, ima svoj izvor v notranjem dejanju volje: pravzaprav je to moralno dejanje. Izključno notranja dejanja so morejo biti greh, tudi velik greh.

    d) Govorimo o mesenih in duhovnih grehih glede na to, ali je neurejena težnja usmerjena k čutni dobrini (oz. k nečemu, kar ima videz dobrega; npr. nečistost) ali k duhovni dobrini (napuh). Sami po sebi so slednji grehi težji; kljub temu pa so v splošnem meseni grehi bolj siloviti, ker je predmet, ki privlači (čutna stvarnost), nekaj bolj neposrednega.

    e) Grehi, ki so storjeni, in grehi opustitve: vsak greh vključuje uresničenje neurejenega deja volje. Če se ta prenese v dejanje, ga imenujemo storjeni greh; če pa se dej volje prenese v to, da človek opusti nekaj, kar bi bilo treba storiti, potem je to greh opustitve.

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-30-osebni-greh/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  16. Miro says:

    ANGEL MU JE REKEL: »NE BOJ SE, ZAHARIJA, KAJTI USLIŠANA JE TVOJA MOLITEV! TVOJA ŽENA ELIZABETA TI BO RODILA SINA. DAJ MU IME JANEZ. V VESELJE IN RADOST TI BO IN MNOGI SE BODO VESELILI NJEGOVEGA ROJSTVA, KER BO VELIK PRED GOSPODOM.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 1,5-25)

    V dneh Heroda, kralja v Judeji, je živel duhovnik, ki mu je bilo ime Zaharija. Bil je iz Abíjeve duhovniške skupine, njegova žena pa je bila izmed Aronovih hčera; ime ji je bilo Elizabeta. Oba sta bila pravična pred Bogom. Živela sta brez graje, po vseh Gospodovih zapovedih in navodilih. Otrok nista imela, ker Elizabeta ni bila rodovitna, in sta bila že zelo v letih.

    Ko je bila na vrsti Zaharijeva skupina in je opravljal duhovniško službo pred Bogom, ga je po običaju duhovniške službe zadel žreb, da je šel v Gospodovo svetišče zažgat kadilo; vsa množica pa je ob uri kadilne daritve molila zunaj. In prikazal se mu je Gospodov angel, ki je stal na desni strani kadilnega oltarja.

    Ko ga je Zaharija zagledal, se je vznemiril in obšel ga je strah. Angel pa mu je rekel: »Ne boj se, Zaharija, kajti uslišana je tvoja molitev! Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina. Daj mu ime Janez. V veselje in radost ti bo in mnogi se bodo veselili njegovega rojstva, ker bo velik pred Gospodom. Vina in opojne pijače ne bo pil in že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom. Veliko Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu. In on sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in močjo, da obrne srca očetov k otrokom, nepokorne k modrosti pravičnih in ustvari za Gospoda pripravljeno ljudstvo.«

    Zaharija je nato rekel angelu: »Po čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je v letih.« Angel mu je odgovoril: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico. Ker pa nisi verjel mojim besedam, ki se bodo izpolnile ob svojem času, boš onemel in ne boš mogel govoriti do dne, ko se bo to zgodilo.«

    Ljudje so medtem čakali na Zaharija in se čudili, da se tako dolgo mudi v svetišču. Ko pa je prišel ven, jim ni mogel nič povedati. Tedaj so spoznali, da je imel v svetišču videnje. Dajal jim je sicer znamenja, vendar je ostal nem. In ko so se dopolnili dnevi njegove službe, je šel domov. Po teh dneh je njegova žena Elizabeta spočela. Pet mesecev se je prikrivala in govorila: »Tako mi je storil Gospod v dneh, v katerih se je ozrl name, da mi odvzame mojo sramoto pri ljudeh.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+1%2C5-25&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel ob evangeljskem odlomku s kratko molitvijo: Zaharija podeljuje blagoslov drugim, sam pa ga ni deležen. Zato ne verjame angelu, ki mu napove rojstvo sina. Ob tej nepripravljenosti vernika prosim, da bi znal v vsem sprejemati Božjo milost in blagoslov. Gospod, pomagaj mi, da bom vztrajen in odprt v molitvi tudi tedaj, ko boš na mojo prošnjo odgovoril drugače. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  17. Miro says:

    Nagovor papeža Frančiška, nedelja, 18. december 2022

    PAPEŽ FRANČIŠEK: PO ZGLEDU SV. JOŽEFA SPREJMIMO PRESENEČENJA BOGA

    »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN! DANES NA ČETRTO IN ZADNJO ADVENTNO NEDELJO NAM BOGOSLUŽJE PREDSTAVI PODOBO SV. JOŽEFA (PRIM. 1,18-24). GRE ZA PRAVIČNEGA MOŽA, KI SE PRIPRAVLJA NA POROKO«. S TEMI BESEDAMI JE PAPEŽ FRANČIŠEK ZAČEL NAGOVOR PRED OPOLDANSKO MOLITVIJO ANGEL GOSPODOV Z OKNA APOSTOLSKE PALAČE NA TRGU SV. PETRA NA 4. ADVENTNO NEDELJO. (po zapisu p. Ivana Hercega DJ)

    Lahko si predstavljamo, kaj sanja o prihodnosti: o lepi družini z ljubečo ženo in veliko pridnimi otroci in o dostojnem delu. Gre za preproste in lepe sanje. To so sanje preprostih in dobrih ljudi. Nenadoma pa se te sanje razblinijo ob presenetljivem odkritju, kajti Marija, njegova zaročenka pričakuje otroka in ta otrok ni njegov! Kaj vse je Jožef doživljal? Osuplost, bolečino, zbeganost, morda celo jezo in zmedenost. Doživljal je, kako se mu je svet zrušil! Kaj lahko stori?

    Postava mu daje dve možnosti. Prva je, da naznani Marijo in ji s tem da plačati ceno za domnevno nezvestobo. Druga je, da na skrivnem razdre njuno zaroko in Marije ne izpostavi pohujšanju in težkim posledicam, vzame pa nase težo sramote. Jožef izbere to drugo pot, pot usmiljenja. In poglejte, sredi najhujše krize, ravno ko razmišlja in presoja vse to, Bog prižge v njegovem srcu novo luč. V sanjah mu namreč naznani, da Marijino materinstvo ne izhaja iz nezvestobe, temveč je delo Svetega Duha in da je otrok, ki bo rojen Zveličar (prim. vv. 20-21). Marija bo Mesijeva mati in on bo njen varuh. Ko se je zbudil, je Jožef razumel, da se največje sanje vsakega Izraelca, biti Mesijev oče, uresničujejo njemu na popolnoma nepričakovan način.

    Da pa se uresničijo, ni dovolj pripadati Davidovemu potomstvu in biti zvest izpolnjevalec postave, ampak bo moral čez vse zaupati Bogu, sprejeti Marijo in njegovega sina na popolnoma drugačen način, kakor je pričakoval, na drugačen način, kakor je vedno bilo. Z drugimi besedami, Jožef se bo moral odpovedati svojim pomirjajočim gotovostim, svojim popolnim načrtom, svojim upravičenim pričakovanjem in se odpreti prihodnosti, ki jo je treba na novo odkriti. Pred Bogom, ki pomeša načrte in zahteva zaupanje, Jožef odgovori z da. Jožefov pogum je junaški in se uresničuje v tišini. Njegov pogum je v tem, da zaupa, sprejme, je razpoložljiv, ne zahteva drugih zagotovil.

    Bratje in sestre, kaj nam spregovori Jožef danes? Tudi mi imamo svoje sanje in morda ob Božiču mislimo še bolj o njih, skupaj govorimo o njih. Morda objokujemo nekatere razblinjene sanje in vidimo, da je potrebno najboljša pričakovanja soočiti z nepričakovanimi in presenetljivimi situacijami. Ko se to zgodi, nam Jožef pokaže pot. Ni za popustiti negativnim čustvom kot sta jeza in zapiranje vase. To je namreč napačna pot! Potrebno je sprejeti presenečenja življenja, tudi krize, a biti pri tem pozorni, da ko smo v krizi, ne smemo izbrati v naglici po instinktu, ampak dati vse na rešeto in kot Jožef »premisliti vse stvari« (prim. v. 20) ter se zanašati na temeljni kriterij, ki je Božje usmiljenje. Ko se preživlja krizo, ne da bi popustili želji po zapreti se vase, jezi ali strahu, ampak se ima vrata odprta za Boga, bo On lahko posredoval. On je izvedenec v spreminjanju krize v sanje. Da, Bog odpre krizo za nove poglede, ki jih morda mi nismo pričakovali, kot to on zna. Bratje in sestre, gre za obzorje Boga, ki je presenetljivo, a vsekakor veliko obširnejše in lepše od našega!

    Devica Marija naj nam pomaga živeti odprtost za presenečenja Boga.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-12/papez-francisek-ob-jozefovem-zgledu-sprejmimo-presenecenja-boga.html

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  18. Miro says:

    Nadaljevanje članka OSEBNI GREH (Pau Agulles Simó)

    TEMELJNA ODLOČITEV

    Nauk o temeljni odločitvi[13], zavrača tradicionalno razlikovanje med smrtnim in malim grehom; trdi, da izguba posvečujoče milosti zaradi smrtnega greha — ob vsem, kar to prinaša — človeško osebo v tolikšni meri zavezuje, da je to lahko samo sad dejanja radikalne in totalne zavrnitve Boga, se pravi, dejanja temeljne odločitve proti Njemu.[14] Ob takšnem razumevanju bi bilo, po mnenju zagovornikov te zmotne doktrine, skoraj nemogoče zapasti v smrtni greh pri sprejemanju naših vsakodnevnih odločitev; pa tudi znova pridobiti stanje milosti s pomočjo iskrene pokore: kajti svoboda, tako pravijo, v svoji običajni zmožnosti izbiranja ne bi bila sposobna določiti značaja človekovega moralnega življenja na tako edinstven in odločilen način. Ker naj bi torej šlo, po besedah teh avtorjev, za posamezne izjeme v na splošno poštenem življenju, bi lahko upravičili težke pregreške zoper enotnost in doslednost krščanskega življenja; na žalost bi obenem zmanjšali tudi pomen človekove zmožnosti odločanja in zavezanosti pri uporabi njegove svobodne volje.

    Zelo povezan z zgoraj omenjenim naukom je predlog o trodelnosti greha, o delitvi na male, težke in smrtne grehe. Slednji naj bi pomenili zavestno in nepreklicno odločitev žaliti Boga, in samo ti naj bi človeka oddaljili od Boga ter mu zaprli vrata večnega življenja. Na ta način bi večina grehov, ki so bili zaradi svoje vsebine tradicionalno obravnavani kot smrtni, predstavljala zgolj težke grehe, saj ne bi bili storjeni z izrecnim namenom zavrniti Boga.

    Cerkev je ob številnih priložnostih pokazala na zmote, ki se skrivajo za temi miselnimi tokovi. Opravka imamo z naukom o svobodi, v katerem ima le-ta zelo šibko vlogo, saj pozablja, da je tisti, ki odloča, v resnici človeška oseba, ki se lahko odloči spremeniti svoje najgloblje namene in ki dejansko lahko svoje sklepe, svoja hrepenenja, svoje cilje in svoj celotni življenjski projekt spremeni s tem, da izvršuje določena posebna in vsakdanja dejanja.[15] Po drugi strani »vedno velja načelo, da je bistvena in odločilna razlika med grehom, ki uniči ljubezen, in grehom, ki ne uniči nadnaravnega življenja; med življenjem in smrtjo ni neke vmesne poti.«[16]

    Celotni članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-30-osebni-greh/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  19. Miro says:

    NOTRANJA MOLITEV IŠČE TISTEGA, “KI GA LJUBI MOJA DUŠA” (Vp 1,7; prim. Vp 3,1-4).

    KAJ JE NOTRANJA MOLITEV (ORAISON)?

    Sv. Terezija odgovarja: “Notranja molitev (oraison mentale) po mojem mnenju ni nič drugega kakor najbolj notranje prijateljsko pomenkovanje, ko se pogosto od srca do srca pogovarjamo s tistim Bogom, za katerega vemo, da nas ljubi” (vida 8).

    Notranja molitev išče tistega, “ki ga ljubi moja duša” (Vp 1,7; prim. Vp 3,1-4). To je Jezus in v njem Oče. Iščemo ga, ker je hrepeneti po njem vedno začetek ljubezni, in iščemo ga v čisti veri, tisti veri, ki stori, da se rodimo iz njega in živimo v njem. V notranji molitvi moremo tudi še premišljevati (meditirati), vendar se pogled usmerja na Gospoda.

    Izbira časa in trajanja notranje molitve je stvar odločanja volje, ki razkriva skrivnosti srca. Takšne molitve ne opravljamo takrat, kadar imamo čas: vzamemo si čas, da bi bili za Gospoda, s trdno odločitvijo, da mu ga ne bomo spotoma odvzeli, pa naj pridejo pri srečanju še takšne preizkušnje in suhota. Vedno ni mogoče premišljevati, vedno pa je mogoče vstopiti v notranjo molitev, neodvisno od zdravstvenega, delovnega in čustvenega stanja. Srce je kraj iskanja in srečevanja, v uboštvu in v veri. (KKC, 2709 – 2710)

    Več o notranji molitvi na: https://marija.si/gradivo/kkc/iii-notranja-molitev/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  20. Miro says:

    PAPEŽ PROSIL DEVICO MARIJO NAJ SE DOTAKNE SRC TISTIH, KI LAHKO USTAVIJO VOJNO V UKRAJINI

    PO MOLITVI IN BLAGOSLOVU JE SVETI OČE IZRAZIL ZASKRBLJENOST ZARADI RAZMER V LAČINSKEM KORIDORJU NA JUŽNEM KAVKAZU, POVABIL K MOLITVI ZA MIR V PERUJU, DA BI PRENEHALO NASILJE V DRŽAVI IN SE OBRNIL S PROŠNJO NA DEVICO MARIJO, NAJ SE DOTAKNE SRC TISTIH, KI LAHKO USTAVIJO VOJNO V UKRAJINI. (zapis: p. Ivan Herceg DJ)

    Dragi bratje in sestre!

    Zaskrbljen sem zaradi razmer v Lačinskem koridorju na južnem Kavkazu. Še posebej sem zaskrbljen zaradi negotovih humanitarnih razmer prebivalstva, ki jim grozi nadaljnje poslabšanje v zimskem času. Prosim vse vpletene, da se zavzamejo za iskanje mirnih rešitev v dobro ljudi.

    Molimo tudi za mir v Peruju, da bi prenehalo nasilje v državi in da bi stopili na pot dialoga za premagovanje politične in družbene krize, ki pesti prebivalstvo.

    Prosimo Devico Marijo, k premišljevanju katere nas vabi bogoslužje na to četrto adventno nedeljo, naj se dotakne src tistih, ki lahko ustavijo vojno v Ukrajini. Ne pozabimo na trpljenje teh ljudi, še posebej otrok, starejših, bolnih. Molimo, molimo!

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-12/papez-prosil-devico-marijo-naj-se-dotakne-src-tistih-ki-lahko-u.html

    Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

  21. Miro says:

    PRAV BLIZU TEBE JE BESEDA, V TVOJIH USTIH IN V TVOJEM SRCU,
    DA JO LAHKO IZPOLNJUJEŠ.(5 Mz 30,14)

    BOŽJA BESEDA

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  22. Miro says:

    ČUDOVITA SIMBOLIKA BOŽIČNE DEVETDNEVNICE (Aleteia)

    OSEMDNEVNA DEVETDNEVNICA?

    Cerkev pozna različne dobe, ki pomenijo poseben mejnik ali obdobje: osmino, ki pomeni osemdnevno praznovanje praznika (božiča in velike noči), tridnevnice in devetdnevnice, ki nas na poseben način pripravljajo na določene praznike. Med temi ima posebno mesto božična devetdnevnica.

    Največkrat med nami nastane nekoliko zmede okoli vprašanja, kdaj se božična devetdnevnica sploh začne. Po Rimskem misalu in drugih bogoslužnih knjigah se božična devetdnevnica začne 17. decembra in sklene 24. decembra, ko zvečer več ne obhajamo devetdnevnice, ampak s prvimi večernicami in mašo svetega večera že vstopimo v božično praznovanje.

    A to še vedno pomeni le sedem dni. Da pa bi čas priprave na božič kar najbolje izkoristili, se večinoma devetdnevnica začne že 16. decembra. Izraz devetdnevnica je tako torej predvsem simboličnega pomena in ne pomeni časovnega okvirja.

    OBHAJANJE DEVETDNEVNICE

    Predvsem v Sloveniji je obhajanje božične devetdnevnice združeno s sveto mašo, čeprav se ponekod obhaja kot posebno bogoslužje. Vsekakor je božična devetdnevnica izredno bogata in pomembno je, da ohranimo njene prvine.

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2021/12/16/cudovita-simbolika-bozicne-devetdnevnice/

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  23. Hvala says:

    Z MARIJINIM “DA” SO SE TEŽAVE ŠELE ZAČELE

    TO PA NE POMENI, DA JE BILO ŽIVLJENJE ZA NJO LAHKO. NE, NE. BITI Z BOGOM, NE REŠI MAGIČNO PROBLEMOV

    ANGEL PUSTI DEVICO SAMO V TEŽKI SITUACIJI

    IN TEŽAVE SO SE TAKOJ ZAČELE

    POMISLIMO NA TO, DA SE JE ZNAŠLA V PREKRŠKU GLEDE NA POSTAVO, PA NA JOŽEFOVO TRPLJENJE, NA IZPUHTELE ŽIVLJENJSKE NAČRTE, NA TO, KAJ BODO LJUDJE REKLI…..

    Ona je vedela, na kakšen način bo postala Božja Mati, to ji je angel povedal, a drugim tega angel ni razložil. In težave so se takoj začele. Pomislimo na to, da se je znašla v prekršku glede na postavo, pa na Jožefovo trpljenje, na izpuhtele življenjske načrte, na to, kaj bodo ljudje rekli… Toda Marija tudi pred težavami zaupa v Boga. Angel jo je zapustil, a verjame, da je z njo, v njej ostal Bog. Zaupa mu, zaupa Bogu. Gotova je, da bo z Gospodom, čeprav na nepričakovan način, vse šlo dobro. Glejte modro držo. Ne živeti v odvisnosti od problemov, ko je končan eden, pride drugi, ampak zaupati se Bogu in izročiti se mu vsak dan: ‘Tukaj sem!’ ‘Tukaj sem’, je beseda, ‘Tukaj sem’, je molitev. Prosimo Brezmadežno za milost, da bi tako živeli.« (Papež Frančišek na praznik Brezmadežne, pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 8.12.2018)

    http://arhiv.mirenski-grad.si/tukaj-sem-zgodi-se-mi-po-tvoji-besedi

  24. Hvala says:

    UMIK V SAMOTO-TO TERJA ADVENT

    Saj so iz takega adventa prihajali vsi veliki apostoli: iz samote. Sam Kristus je trideset let preživel v skritosti. Le tri leta stopi v javnost. In to on, ki je imel nalogo odrešiti človeka, mu povedati besedo o nadnaravnem svetu, mu s Cerkvijo do konca časov zagotoviti nadaljevanje odrešenja.

    http://arhiv.mirenski-grad.si/taxonomy/term/43/0%26page=38

    Advent sam sebe zbira v tihoto.

    Škoda, da v modernem življenju toliko praznikov oropamo notranje vsebine, ker vse zunanje prekriči božji mir. Če za kakšen čas to velja, velja za božični čas.

  25. Hvala says:

    LJUBI MOJ SVETI JOŽEF!

    Sveto pismo je o tebi zelo redkobesedno, še bolj redkobeseden pa si v Svetem pismu ti. Ne le, da si redkobeseden, si celo brez besed. Kar je dokaj čudno, glede na vse, kar se ti je dogajalo.

    Jaz res ne šparam z besedami, ko mi žena recimo pove, da je čisto malo, a vendar že spet, opraskala avto, tebi pa je Marija povedala, da je noseča, in si to sprejel brez besed. Ne sicer z lahkoto, kot gre razumeti iz evangelija, saj si razmišljal o tem, da bi jo zapustil, pa vendar – brez besed.

    Jaz se utapljam v besedah kadar komu razlagam, kaj se mi je ponoči sanjalo, pa čeprav so bile te sanje čista bedarija in nima z njimi kaj početi ne ta, ki mu to pripovedujem, ne jaz, ki sem jih sanjal. Tebi pa se je v sanjah oglasil Gospodov angel in ti razodel, da je Marijino dete sam Božji sin za katerega moraš poskrbeti, in si to sprejel brez besed in nikomur nisi nič pravil, še Mariji morda ne, vsaj zapisano ni, da bi ji.

    Res da sem ob rojstvu otrok tudi sam ostal brez besed, a o porodih, ki sem jim bil priča, še danes rad pripovedujem, če le nanese prilika in najdem koga, ki mi je voljan prisluhniti. Ti si prisostvoval rojstvu Božjega Sina, in čeprav bi vsa verna in teološka srenja rada vedela, kako je bilo, si molčal takrat in molčiš še danes.

    Vse številne vožnje otrok na zdravniške preglede, glasbene šole, krožke in še kaj, so bile in so še vedno vir gostobesednega pritoževanja in pridušanja, da ne govorim o poplavi godrnjavih besed ob pakiranju in vožnji na dopustovanje. Ti pa si moral zapustiti dom in zbežati z družino v neznano, in ti je to uspelo brez besed.

    Ko kdo od mojih otrok zamuja uro zapovedano za prihod domov za več kot deset minut, ga čaka krepka in dolga pridiga, in Bog ne daj, da mi kaj ugovarja. Tebi pa je Jezus za tri dni izginil z radarja, in ko si ga našel je še malo jezikal, če smo čisto iskreni, pa si vse to prenesel brez besed.

    Ljubiti svojo ženo brez besed ni tako težko. Vsake toliko si brez besed poveva največ in najlepše reči. A molčati, ko je treba! Molčati, ko bi z izgovorjenim le očital. Molčati, ko bi z besedo zgolj ranil.
    Ljubiti svoje otroke brez besed ni tako težko. Možaki smo, kar se vzgoje tiče, najraje tiho, ali pa smo še prehitro preglasni. A spet: molčati, ko je treba! Molčati, ko bi z izgovorjenim le očital. Molčati, ko bi z besedo zgolj ranil.

    Ljubi moj sveti Jožef! V Svetem pismu nisi rekel ene same besede, pa vendar me vedno bolj zgovorno nagovarjaš.

    Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

    Gregor

    https://cusin.si/sv-jozef-2/

  26. Miro says:

    Nadaljevanje članka OSEBNI GREH (Pau Agulles Simó)

    POSLEDICE MALEGA GREHA

    »Mali greh nam oslablja ljubezen; izraža neurejeno nagnjenje do ustvarjenih dobrin; ovira napredek duše v izvrševanju kreposti in udejanjanju nravnega dobrega; zasluži časne kazni. Premišljeni mali greh, ki je ostal neobžalovan, nas polagoma pripravi do tega, da storimo smrtni greh. Vendar pa z malim grehom ne odklonimo božje volje in božjega prijateljstva; mali greh ne prelomi zaveze z Bogom. Človeško gledano ga je z božjo milostjo mogoče popraviti. Mali greh “ne oropa človeka posvečujoče (pobožanstvujoče) milosti, prijateljstva z Bogom, ljubezni, in torej tudi večne blaženosti ne” (Sv. Janez Pavel II., Apost. spod. Reconciliatio et paenitentia, 2. 12. 1984, 17)« (Katekizem, 1863).

    Bog nam male grehe odpušča pri spovedi, pa tudi zunaj tega zakramenta, kadar storimo dejanje kesanja in opravljamo pokoro, pri čemer obžalujemo, da nismo prav odgovorili na njegovo neskončno ljubezen do nas.

    Čeprav ne oddaljuje popolnoma od Boga, je premišljeni mali greh nadvse žalosten prekršek, ki ohladi prijateljstvo do Njega. Človeka mora biti “groza premišljenega malega greha”. Za nekoga, ki hoče zares ljubiti Boga, nima smisla, da popušča v majhnih prevarah, češ da to niso smrtni grehi[11]; takšno ravnanje vodi v mlačnost.[12]

    Celotni članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-30-osebni-greh/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  27. janez says:

    4. adventna nedelja, 18. 12. 2022 Iz 7,10−14; Rim 1,1−7; Mt 1,18−24

    Jezusovo rojstvo
    1,18 Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha.
    19 Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil.
    20 Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. 21 Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.«
    22 Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku:
    23 Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami.
    24 Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi
    25 in ni je poznal, dokler ni rodila sina; in imenoval ga je Jezus.

    Sprejemanje Boga
    Najprej se zazdi, da sta glavni osebi današnjega evangelija Jožef in Marija. Toda v Svetem pismu je vedno, čeprav samo posredno, glavna oseba Bog. Danes se o Njegovem sprejetju bije bitka pri njegovih najbližjih. Če se sami težko pripravljamo na božič in če je naša vera še šibka, bomo morda potolaženi, ko bomo videli s kakšnimi težavami sta se v pripravi na Njegovo rojstvo srečevala Jožef in Marija. Kjerkoli v našem življenju se pojavi Bog, se pojavijo tudi težave z našimi načrti, našo logiko, načinom življenja. Marija se je že dala na voljo Bogu, ko jo je obiskal angel Gabriel. Toda tudi zanjo s tem še težav ni konec. Jožefu so se sedaj, ko je opazil, da je Marija noseča, sesuli vsi načrti. Ustrašil se je novega življenja, ki je raslo v Marijinem telesu mimo njega.

    Jožef je bil zaročen z Devico Marijo, kateri je popolnoma zaupal. Njeno nedolžnost bi bil pripravljen braniti tudi s svojim življenjem. In kljub temu je sedaj noseča. Njena nedolžnost in njena nosečnost ne gresta skupaj. To je proti vsaki logiki. Kaj naj stori, kakšna čustva in načrte naj sedaj goji? Če bi bila Marija posiljena, bi mu gotovo povedala, če ne, kaj je počela? Marija je videla Jožefovo stisko in bolečino, toda kaj naj stori. Ni si ustvarjala iluzij, da ji bo Jožef verjel, če mu bo rekla, da je spočela od Svetega Duha. Naši socialni in javni delavci bi ji verjetno še preden bi Jožef opazil, da je noseča, svetovali naj naredi splav. Tako bi bili rešeni vsi njeni in njegovi problemi. Jožef in Marija, ki sta se zelo ljubila, bi se tako srečno poročila, imela svoje otroke in srečen zakon, toda Jezusa ne bi bilo.

    Poleg tega, zakaj ni Bog svojih načrtov Jožefu že prej razodel? Zakaj ni njemu in tudi Mariji prihranil vseh teh stisk? Božji mlini meljejo počasi. »Spoznal boš kasneje,« pravi Jezus svojemu zaletavemu apostolu Petru. Bog ne odlaša, ampak čaka, da bi mi spoznali, da mu je potrebno slediti tudi takrat, ko je to nerazumljivo in težko. Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato jo je skleni skrivaj odsloviti. Če bi bil Jožef pravičen samo pred postavo, bi Marijo odslovil in tudi javno osramotil, če jo že ne bi izročil kamenjanju, saj je postava naročala naj se prešuštniki kamnajo. Marija je bila pred judovsko postavo, na zunaj, prešuštnica, saj je bila noseča in otrok, ki ga je nosila, ni bil Jožefov s katerim je bila zaročena. Zaroka je tisti čas v zvestobi pomenila toliko kot poroka. Marija je takrat že pripadala Jožefu, čeprav ji je zaroka še vedno nalagala vzdržnost do zakona.

    Jožef se ni hotel Mariji maščevati, ker jo je ljubil, zato jo je sklenil skrivaj odsloviti. Pravičnost pred Bogom ni isto, kot pravičnost pred postavo. To je tudi Jezus mislil, ko je rekel svojim učencem: »Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 5,20). Farizeji in pismouki so mislili, da so pravični. Pred postavo so mogoče bili, ne pa pred Bogom in ljudmi. Čeprav so spolnjevali vse predpise postave, so zgrešili duh postave, to pa je ljubezen do Boga in do bližnjega. To kar je izrazil naš pesnik Simon Gregorčič, ko je rekel: »Ne kar mora, ampak kar more, to mož je storiti dolžan.«

    Jožef je že bil pravičnejši kot je zahtevala postava saj je poslušal glas ljubezni in je sklenil Marijo skrivaj odsloviti, toda lahko bi bil še boljši. Kakšna ljubezen pa je to, da Marijo, ki ga ima rada in ki jo ima rad tudi on, sedaj v kritičnem trenutku, zapusti. Tudi če bi Marija naredila napako, ljubezen je tako velika, kot je zmožna odpuščati. Jožef je o vsem tem v spanju premišljeval in Bog ga je po svojem angelu popeljal na mnogo odličnejšo pot. Spoznal je Božjo voljo in jo je sprejel ter začel služiti Bogu pri uresničevanju Njegovih načrtov, ne svojih človeških. Pravičen je lahko samo Bog in bolj kot se trudimo izpolnjevati Njegovo Presveto VBljo, bolj smo lahko pravični tudi mi. Njegova volja se je pridružila božji in v temi je zasijala luč. »Ko je globok molk objemal vse in je bila noč na pol poti,« (Mdr 18,14) se je rodil Jezus. V Jožefovem srcu se je rodila Luč prave ljubezni in prave odločitve, ki je brezizhodno in temno situacijo spremenila v dan Veselja. Zakaj ravno takrat? Ker se Bog pojavi ravno takrat, ko človek odpove. Ko je človekova veličina zaradi trpljenja, negotovosti, izgube, nemoči … pribita na križ, takrat se človekova duša reši vse nesnage človeške grešnosti in samozadostnosti in je sposobna v čistosti sprejeti Jezusa. Amen.

    Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

  28. Hvala says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK O HUDIČU BREZ OLEPŠAVANJA

    Hudiču ni treba, da nas obsede. Zastruplja nas s strupom sovraštva, obupa, zavisti in zla. Ko nismo pazljivi, to izkoristi, da uniči naše življenje, naše družine in naše skupnosti.

    https://si.aleteia.org/2020/09/27/papez-francisek-o-hudicu-brez-olepsevanja/

  29. Miro says:

    RODILA BO SINA IN DAJ MU IME JEZUS, KAJTI ON BO SVOJE LJUDSTVO ODREŠIL GREHOV

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 1,18-24)

    Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami. Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+1%2C18-24&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    • Miro says:

      JOŽEF IN NJEGOV ADVENT

      Kako lepo bi bilo, ko bi bil naš božič takšen, kot ga je doživel Jožef. Kako mirno je sprejel spremembo svojih načrtov. Vse gre drugače, a zanj gre še vedno vse prav. Kako je to mogoče? Nas v teh dneh pogosto vznemirijo malenkosti. Vsaka malenkost je že razlog za slabo voljo. Jožef ugotovi, da je njegova žena noseča, pa ne z njim. In on mirno razmišlja! Si lahko to predstavljamo? Kako je to zmogel? Preprosto: dobro se je pripravljal na Gospodov prihod. Poglejmo, česa se lahko ob njegovem pričakovanju prvega božiča naučimo.

      Jožef, reagira kot pravi moški. V življenju ima jasne cilje in ideale. Odločil se je za Marijo, ker je verjel v njeno poštenje. Ko ugotavlja, da temu ni tako, se ji ne želi maščevati, ampak se odloči, da jo skrivaj odslovi.

      Že tu lahko občudujemo marsikaj, kar danes pogosto manjka poročenim in posvečenim moškim: jasni cilji in ideali; odločenost, da te ideale doseže; sposobnost, da sprejme poraz brez maščevanja; spodobnost, da stopi v iskren dialog in vidi prednosti, ki mu jih Bog ponuja.

      Namesto jasnih ciljev, danes prevladuje iskanje ugodja za vsako ceno. S tem se porušijo tudi naslednji koraki. Pomembno je le, da ima človek svoj mir. Ideali so postranski. Če pa te nekdo ogroža v tem miru, se mu maščuješ, kakor veš in znaš. Dialog ni mogoč.

      Jožef, še pred angelovim obiskanjem, je že mož jasne besede, odločen borec za resnico. Zato ga sveto pismo upravičeno označi: Pravičen mož.

      Potem pa pride še božji obisk. Ko ga obišče angel, Jožef svoja dejanja postavi v božjo luč. In pri tem zasije v novi luči. Občudujemo lahko: Neverjetno svobodo! Neverjeten pogum! Izredna ponižnost!

      Jožef je svoboden, da načrte spremeni. Zakaj? Ker stremi za ideali, se mu nič ne poruši, če mu Bog pokaže drugačno pot do njih. Ideali ostajajo isti: Hoče biti pošten, izpolniti hoče svoje poslanstvo, hoče ostati zvest Bogu.

      Pogum je bil že prej njegova krepost. Bil je odločen borec za ideale. Ni čakal, da se kaj zgodi. Odločil se je, da bo stvari spravil v red: Ni jokal in tarnal. Ko pa mu Bog razodene, da se bo moral boriti drugače in sicer z vero, z zaupanjem, da je vse, kar se bo zgodilo v božjem načrtu, tudi to sprejme.

      In nazadnje, da ne govorimo o ponižnosti!!! Ker je ljubil Marijo, v njem ni bilo maščevalnosti, bilo je usmiljenje. Vse bi naredil, da bilo prav. To dejansko stori. Ni mu pod čast podrediti se Bogu in ženi. Onadva očitno že poznata načrt in pot, ki sta njemu še neznana.

      Jožef je torej izreden izziv prave moškosti, pravega očetovstva: kje so naši jasni cilji; kje je zavzetost, da jih uresničimo; kje je dialog z Bogom, da naše načrte popravlja.

      Danes lahko Jožefa prosimo: za njegovo SVOBODO, da bi svobodno sledili božjim načrtom; za POGUM, da bi načrte, ki nam jih pred nas polaga Gospod, uresničevali ne glede na to, kaj bodo rekli drugi; za PONIŽNOST, da bomo sposobni podrejati svoje zamisli Bogu in ljubečemu bližnjemu.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  30. Miro says:

    SVETI VUNIBALD: ZAVETNIK POROČENIH IN ZAROČENIH

    Iz angleške družine v Wessexu so svetništvo dosegli kar štirje njeni člani, in sicer oče sv. Rihard (god 7. februarja), sinova sv. Vilibald in sv. Vunibald ter hči sv. Valburga. S čim so si “zaslužili” svetništvo? Dosegli so ga predvsem zaradi apostolskega dela na evropski celini v 8. stoletju.

    O življenju sv. Vunibalda več na: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-vunibald-zavetnik-zeninov-in-nevest/

    Sv. Vunibald, prosi za nas!

  31. Miro says:

    “JEZUS ZNA BITI ZAJEDLJIV, HKRATI IMA TUDI ZELO DOBRODUŠEN IN POTRPEŽLJIV HUMOR” (Aleteia)

    “VČASIH PRIČAKUJEMO, DA JE SVETO PISMO ZBIRKA LEPIH MISLI, AMPAK TO NI. JE ZGODBA O BOGU IN LJUDEH”

    JANEZ JEROMEN je zadnjih deset let župnik v Velikem Gabru. V duhovnika je bil posvečen leta 2005. Ne le, da je velik ljubitelj Svetega pisma, k branju katerega z žarom spodbuja tudi vse kristjane, v prostem času ga tudi prevaja. Je pomemben člen projekta Življenje z Jezusom pri Svetopisemski družbi, s katerim si prizadevajo za t. i. dinamičen prevod knjige vseh knjig.

    Pove, da za prvi uporaben osnutek prevoda zgolj ene svetopisemske vrstice v povprečju porabi dve uri. Kar mu ostane prostega časa, ga rad preživlja stran od računalnika, če je mogoče, v hribih ali na jadranju, veselijo pa ga tudi dejavnosti, pri katerih dela z rokami.

    Na povabilo Hiše na skali se je lotil raziskovanja humorja v Svetem pismu, kar je tudi vsebina tokratnega pogovora. Posamične šale, ob katerih se še posebej nasmeje, rad tudi slikovno ponazori.

    Več o tem v zanimivem pogovoru na: https://si.aleteia.org/2022/12/17/jezus-zna-biti-zajedljiv-hkrati-ima-tudi-zelo-dobrodusen-in-potrpezljiv-humor/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    • Miro says:

      JE V SVETEM PISMU KAJ DOBRIH ŠAL? (Aleteia)

      SVETO PISMO JE PRESENETLJIVO POLNO HUMORNIH EPIZOD, OB KATERIH SE ČLOVEK HAHLJA ALI PA CELO SMEJE NA VES GLAS

      Knjiga pregovorov je polna modrosti, med njimi pa je tudi ta globok vpogled v koristnost humorja:

      “VESELO SRCE PODARJA ZDRAVJE, POTRT DUH PA SUŠI KOSTI” (Prg 17,22).

      Čeprav mnogi Sveto pismo jemljejo kot knjigo suhoparnih teoloških zgodb, pa vsebuje dobršno mero humorja, čeprav ne vedno na način, kakršnega bi pričakovali v današnjem svetu.

      Več o tem na: https://si.aleteia.org/2018/06/26/je-v-svetem-pismu-kaj-dobrih-sal/

  32. Miro says:

    Nadaljevanje članka OSEBNI GREH (Pau Agulles Simó)

    POSLEDICE SMRTNEGA GREHA

    Smrtni greh »ima za posledico izgubo ljubezni in izginjenje posvečujoče milosti, tj. stanja milosti. Če ni popravljen s kesanjem in božjim odpuščenjem, povzroči izključitev iz Kristusovega kraljestva in večno smrt pekla« (Katekizem, 1861).[9] Kadar nekdo stori smrtni greh in dokler ostane zunaj “stanja milosti” — brez da bi ga znova pridobil pri zakramentu spovedi —, ne sme prejeti obhajila, kajti ni mogoče istočasno hoteti oddaljenosti in zedinjenosti s Kristusom: v tem primeru bi bilo storjeno bogoskrunstvo.[10]

    Z izgubo življenjske zedinjenosti s Kristusom zaradi smrtnega greha se obenem izgubi tudi zedinjenost z njegovim skrivnostnim telesom, s Cerkvijo. Človek v tem primeru ne preneha biti član Cerkve, vendar je kakor bolan ud, brez zdravja, kar povzroča škodo celotnemu telesu. To pomeni tudi škodo za človeško družbo, ker človek preneha biti luč in kvas, čeprav lahko to ostane neopazno.

    S smrtnim grehom se izgubi pridobljeno zasluženje — čeprav ga je mogoče po prejemu zakramenta pokore znova pridobiti — in oseba postane nesposobna za pridobivanje novih zasluženj; človek postane podvržen sužnosti hudiča; zmanjša se naravna želja delati dobro in povzročen je nered v človekovih sposobnostih in nagnjenjih.

    Celotni članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-30-osebni-greh/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  33. Hvala says:

    KRŠČANSTVO JE RAZLIČNOST RAZLIČNIH LJUDI, KI VSI SKUPAJ VZKLIKAJO IN PRIZNAVAJO:” TI SI KRISTUS, SIN ŽIVEGA BOGA

    BOG NE TRPI RAZDELJENOSTI

    RAZLIČNOSTI SE PRIVLAČIJO IUN DOPOLNJUJEJO

    PETER IN PAVEL STA SI RAZLIČNA

    Različnosti se privlačijo in dopolnjujejo. To je tema današnjega praznika. Peter in Pavel sta si različna: eden je preprost ribič, drugi pa je doktor teologije. Prvi je bil z Jezusom od začetka, ga je vmes sicer zatajil, toda kljub temu je prvi izmed apostolov, z razliko od Pavla, ki je kristjane od vsega začetka kruto preganjal, pa je postal njihov največji zagovornik – apostol poganov. Vendar tu ne gre za nekakšen dualizem, kajti čeprav sta si tako različna in drugačna, sta v bistvu enakovredna.

    Bog ne trpi razdeljenosti. Bog ne trpi tega, da bi nekdo sedel na dveh stolih, prav tako ne trpi vzvišenosti enega nad drugim, prenaša pa in sprejema pa različnost v enosti. Troedini Bog je vseeno en Bog v treh različnih osebah. To je krščanstvo. Različnost različnih ljudi, ki vsi skupaj vzklikajo in priznavajo: »Ti si Kristus, sin živega Boga.«

    Različnost je pomembna, saj se tako omogoča da bi se »oznanjevanje dopolnilo in bi ga slišali vsi narodi.« Vsak človek je namreč na svoj način omejen: kulturno, sociološko, psihično in podobno. In ta omejenost je različna od posameznika do posameznika. In vsak posameznik ima svoj doprinos k oznanjevanju Jezusovega nauka. Peter lahko nagovori samo določen krog ljudi. Pavel zopet drug krog ljudi, ki je za Petra nedosegljiv, zaradi njegovih omejenosti. Sta pa oba enakovredna in nenadomestljiva.

    https://portal.pridi.com/2020/06/27/sveti-peter-in-pavel/

  34. Miro says:

    SVETI LAZAR: MARTIN BRAT IN JEZUSOV PRIJATELJ

    17. DECEMBRA GODUJE JEZUSOV PRIJATELJ SV. LAZAR, KI JE PREBIVAL SKUPAJ S SESTRAMA MARIJO IN MARTO V BETANIJI BLIZU JERUZALEMA. PRI NJIH SE JE JEZUS RAD USTAVIL IN UŽIVAL NJIHOVO GOSTOLJUBJE.

    Sveto pismo poroča, da je Lazar zbolel in kmalu nato tudi umrl. Potem ko je bil že štiri dni mrtev, ga je Jezus obudil. Preden ga je obudil, je jokal … Tako rad ga je imel. Kako pa se je potem končalo njegovo življenje?

    Več o tem na: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-lazar/

  35. Miro says:

    JEZUSOV RODOVNIK – BOG SE TAKO PONIŽA, DA SE Z NAMI POISTOVETI CELO V TEM, DA IMA SVOJO ČLOVEŠKO ZGODOVINO, SVOJ RODOVNIK. KAKO KONKRETNA JE NJEGOVA LJUBEZEN!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 1,1-17)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+1%2C1-17&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Ob današnjem evangeliju sem se vrsto let spraševal, čemu vsa ta imena. Ob misli, da je Bog konkreten, pa je to naštevanje zelo smiselno. Bog se tako poniža, da se z nami poistoveti celo v tem, da ima svojo človeško zgodovino, svoj rodovnik. Kako konkretna je njegova ljubezen! Ne gre za neke visokoleteče obljube, ampak za obljubo, dano prerokom, ki jo zelo konkretno uresniči.

    Če se ustavimo ob celotni božični zgodbi, kaj bi rekli o njej: Ali je konkretna ali ne? Odrasli moramo priznati, da doživljamo vse dokaj abstraktno, v mislih in v daljavi, ne dovolj oprijemljivo. Za otroke je božična zgodba čista konkretnost. Kaj je dejansko res?

    Ali je bila Marijina drža konkretna ali je zasanjano čakala na namige od zgoraj? Poglejmo. Marija se je očitno čisto zares odločila, da se zaroči z Jožefom. Ni čakala. Odločila se je in to tudi storila. V tej konkretni odločitvi, jo je presenetil nenavaden obisk angela. Tudi v pogovoru z njim Marija ne sanja in ne plava v oblakih. Angelu zastavi čisto konkretno vprašanje: Kako se bo to zgodilo, ker je še le zaročena? In angel ji da konkreten odgovor: Sveti Duh bo prišel nadte in boš spočela.

    Bog torej prihaja med nas vedno zelo konkretno in od nas zahteva konkretne odgovore. Pristna vera, ni vera praznih besed, ampak tista, ki je po Bogu postala meso in ki se utelesi tudi v naših dejanjih.

    Tudi pri Jožefu ni bilo nič drugače. Kaj je naredil on? Ko je izvedel, da je Marija noseča, se je odločil, da jo skrivaj odslovi. Bil je zelo konkreten, nikakor medel ali zasanjan. Ker je Jožef jasen in odgovoren v svojih mislih, ga tudi Bog more nagovoriti tako konkretno kot beremo.

    Ko se bližamo praznovanju božiča, pomislimo, ali tvegamo jasnost misli, besed in dejanj. Prepričan sem, da bo božič za vsakega od nas veliko lepši, če se ne bomo skrivali za lepim videzom, ampak si bomo prizadevali za iskrenost. Začnimo v odnosu do sebe in si priznavajmo, kje resnično smo. Bog z resničnostjo o nas samih nima težav, saj nas pozna. Potrudimo se, da sebe v vsej konkretnosti prinesemo pred Boga v zakramentu spovedi. In ne nazadnje bodimo konkretni tudi v izražanju svojih želja in pričakovanj za praznike. Le v konkretnosti naše revščine in našega bogastva se lahko resnično srečamo in obdarimo. Naj nam Bog s svojim zgledom in milostjo pri tem pomaga in naj nas bodri Marijina priprošnja.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  36. janez says:

    NEKAJ MISLI IN RAZMISLEKOV O NAŠIH PROŠNJAH IN MOLITVAH K BOGU
    Velikokrat molimo in prosimo Boga da nas sliši in usliši. Vsekakor nam Kristus dostikrat zagotavlja uslišanje prosilne molitve, vendar ne avtomatično. Uslišal bo vsakega, ki bo tako prosil, kakor je on in za kar je on prosil, če živi pravično in moli goreče iz srca za blagor drugih ljudi in zase, da bo dober človek. Vsakemu molivcu bo dal Svetega Duha, če ga bo zanj prosil, vsakemu podelil pravico, če si jo bo iskal, vsakemu zmagoslavje, če bo vztrajal v veri do konca tega časa. Bog daje molivcu po navadi več od tega, kar si sam prosi, daje mu svojega duha, moč, milost, da ve, kaj naj in kako naj prosi. Noče uslišati molivca tako, kot si večkrat v svoji naivnosti predstavlja, da bi se zavedal, da z Bogom ne more razpolagati in z njim manipulirati v svojih večkrat čudnih željah. Z Bogom ni moč trgovati. Bog pa vse vidi in vse ve, tudi ko mi ne mislimo da je temu tako. Z grehi žalimo Božjo Ljubezen, ki nam hoče dobro. Tudi neuslišanje prosilca ima svojo vrednost, takrat ko Boga ne prosimo Boga za kaj lepega, dobrega in plemenitega ter zase, da bi se ozdravili, našli službo, da bo operacija zdravniku uspela v korist bolniku, da bi misijonarjem uspelo ljudem približati Kristusa, ko bi mati v porodnišnici srečno rodila novorojenčka itd. Prosite in se vam bo dalo, trkajkte in se vam, bo odprlo, pravi Jezus. Molivec postaja z Vero, Molitvijo in Vztrajnostjo vedno bolj nesebičen in bolj odprt za Božje delovanje, da živimo po Božji Volji in ne zatavamo. Šele takrat v stiski in preizkušnjah človek spozna, kako je Brez Boga in Božje Milosti ter Vodstva sam slaboten, kako je vse skupaj ničevo, kako malo je potrebnio, da pademo v greh in da potrebujemo Boga. Zavedajmo se, da človek sam iz sebe na koncu koncev ne more ničesar storiti, če pa kaj zmoreš, je pač temu zato, ker mu je bilo podarjeno iz Božje Dobrote in Usmiljenja. Človek je grešnik in včasih nam Bog Oče da potrebno spokoritveno lekcijo ter Božjo Vzgojo, kjer nam pove odločno, hoče od nas; to je da se spreobrnemo in poboljšamo ter Vrnemo na Pot Odrešenja h Kristusu tako, da sledimo Božjo Voljo, molimo, prosimo Boga za Vodstvo, delamo in služimo vližnjim ter tako pomagamo sebi. Bog je Ljubezen, Usmiljenje in Dobrotra, ki nam hoče vse dobro, le mi zatavamo in se izgubimo. Spoznati moramo zato nujnost trpljenja in križa, s katerim je bil deležen vsak človek in kristjan Kristusovega trpljenja in vstajenja v odkupitev za naše grehe in Odrešenje. Pa ne zaradi trpljenja samega, marveč zaradi doseganja obljubljene dobrine Jezusovega Vstajenja, po katerem vzdihuje ne samo on, temveč tudi vse stvarstvo. Pavel je trikrat prosil Boga, da ga reši trpljenja. Toda Gospod ga ni rešil, temveč mu je dal moč – milost, da je razumel nujnost trpljenja za svoj apostolat (prim. str. 63-64). Dalje se moramo zavedati, da Bog uslišuje na čisto navaden način, skoraj banalen. Deluje in uslišuje po srednikih – po ljudeh, ki pomagajo tistim, ki so v stiski. Bog nas uslišuje po ljubezni ljudi, ki so naši bratje in sestre v Kristusu gter Božji Otroci, ki jih Oče ljubi. Podobno se dogaja tudi v doseganju naravnih dobrin. Uslišuje nas posredno po naravnih zakonih in naši dejavnosti, „ki jih pa Bog zaradi predvidene molitve tako usmerja, da so v korist molivcu in prosilcuu, ki pravično živi in se kesa grehov ter prosi odpuščanja“. Bog hoče, da iščemo pomoč pri stvareh v svoji dejavnosti in pri ljudeh, ki nam lahko pomagajo. Bog hoče da se spokorimo in spreobrnemo ter poboljšamo ter da popravimo, kar smo zagrešili tako, da se opravičimo, povrnemo izgubljeno, se povrnbemo na Pot Odrešenja k Jezusu in začnemo vse znova z Njegovim Blagoslovom in Vodstvom. Bog nam odpušča sedemkrat sedemdesetkrat in nas čaka, da skesani in spokorjeni pridemo nazaj k Očetu, tako kot Izgubljeni Sin v Evangeliju. Prosimo Boga za Božje Vodstvo in Pomoč, da bodo vsi tsti problemi, ki so po človeški pameti nerešljivi, po Božji Milosti postali rešljivi, ker nam bo Bog Pomagal in nas Vodil. Kesanje in spreobrnitev pa pomeni, da se bomo odslej z Božjo Pomočjo odvračali vseh skušnjav hudobca, ki nas vabi v greh in hudobijo, ker smo majhni, šibki in nemočni brez Boga; z Bogom pa premoremo vse in vse se z Božjo Pomočjo spet postavi na svoje mesto, ker nas Bog Ljubi in je pri nas in v nas, tudi ko smo mi nezvesti in grešimo.

    MOLIMO K BOGU ZA VODSTVO IN PODUK, DA GREMO IN HODIMO PO POTI K JEZUSU
    Gospod prosim odpusti nam grešnikom in nam vedno stoj ob strani ter nas Vodi in Poduči, da ne zaidemo na stranpoti, kamor nas vabi skušnjavec in mamon egoizma, kjer ni Boga. Bodimo stanovitrni v Veri in Molitvi! Gospod Bog prosim pomagaj v svojem Božjem Usmiljenju vsem nam, da ne bomo več grešili in da se bomo spokorili za grehe, se spovedali, prosili za odpuščanje in popravili z pridnim delom in molitvijo ter spreobrnitvijo vse, kar smo narobe storili v svoji človeški grešni naravi narobe ter da bomo vse popravili, se opravičili, spreobrnili in se poboljšali. Odpusti nam Vsemogočni in Ljubeči Oče naše grehe in žalitve! Naj se iz teh primerov grešnih napak nekaj naučimo, da ne bomo več hodili po dosedanjih poteh greha in jih ponavljali. Pomagaj nam prosim, da bomo s pridnim in zavzetim delom priuspevali k boljšemu življenju nas in drugih, ki živijo v pomanjkanju in ki iščejo Boga!. Pomagaj nam Bog, da odslej ne bomo več delali ničesar podobnega, ampak da bomo kot Božji Otroci na osnovi Božje lekcije in opozorila spregledali svoje grehe in napake in se jih odslej izogibali in zaživeli v Veri do Kristusa kot pravičen, deloven, pošten človek, ki veliko moli in dela ter pomaga in služi svojim bližnjim tako, kot nas uči Jezus v Evangeliju. Pridi k nam Gospod in Nas Poduči, Vodi in nam Pomagaj, da bomo Vedno Hodili za Teboj. Ti Veš Gospod, da Te pogtrebujemo, da ne zaidemo! Vsem bratom in sestram v Kristusu iskreno želim, da nam vsem Bog prisluhne, nas sliši in usliši, nam pomaga, pripomore in nas podpira ter blagoslovi tako, da se bo spet vse uredilo po Njegovi Milosti in Ljubezni. Naj nam to pomaga, da se bomo iz tega naučili, da je treba hoditi po Poti Odrešenja h Kristusu in se izogobati vseh stranpoti in labirintov, kjer ni Boga, da ne bomo deležni Božje Vzgoje ampak Božje Milosti in Usmiljenja! In vedimo, da nas Bog Neskončno Ljubi in da nam vedno hoče le vse Dobro! Naš Bog je Ljubezen in ni kontrolor, ki pregleduje in preverja kaj delamo Njegovi otroci na Zemlji. Dal nam je svobodno voljo, vendar nam je podal tudi zapovedi in Nauke, po katerih se moramo ravnati, da bomo Bogu v Veselje! Vedno nam Pomaga in nam odpušča, ko se skesamo, spovemo in spokorimo za grehe. Bog je naš Oče, ki se veseli vsakega grešnika, ki se vrne nazaj k Očetu! Odrešeni smo, zato pa moramo biti veseli in hvaležni kristjani, dobri v srcu, Sočutni in Usmiljeni kot naš Nebeški Oče ter v vsem podobni Jezusu. Amen.

    Božja Ljubezen vate zaupamo.
    Božje Usmiljenje vate zaupamo.
    Božja Dobrota vate zaupamo.
    Slava Bogu na višavah in na zemlji Božji Mir vsem ljudem, ki so blage Volje!
    Amen.

  37. Miro says:

    Nadaljevanje članka OSEBNI GREH (piše: Pau Agulles Simó)

    SMRTNI GREH IN MALI GREH

    Grehe lahko delimo na smrtne ali velike in na male grehe (prim. Jn 5, 16-17) glede na to, ali človek popolnoma izgubi božjo milost ali ne.[4] Smrtni greh in mali greh je mogoče med seboj primerjati tako kot smrt in bolezen duše.

    »Smrtni greh je dejanje, katerega predmet je tehtna vsebina in ki je poleg tega storjeno s polno zavestjo in s premišljeno privolitvijo.«[5] »Sledeč cerkvenemu izročilu imenujemo smrtni greh dejanje, s katerim človek svobodno in zavestno zavrne Boga, njegov zakon, zavezo ljubezni, ki mu jo Bog ponuja [aversio a Deo], in se raje obrne k samemu sebi, k nečemu, kar je ustvarjeno in končno, k nečemu, kar nasprotuje božji volji (conversio ad creaturam). To se lahko zgodi na neposreden in formalen način, npr. pri grehih malikovanja, krivoverstva in ateizma; ali pa na enakovreden način, kot je to v primeru vseh dejanj nepokorščine do božjih zapovedi, kjer je vsebina tehtna.«[6]

    — Tehtna vsebina: pomeni, da je dejanje sámo po sebi nezdružljivo z ljubeznijo in zato tudi z neobhodnimi zahtevami moralnih in teologalnih kreposti.

    — Polna zavest (ali spoznanje) razuma: to pomeni, da človek ve, da je dejanje, ki ga izvršuje, grešno, se pravi, v nasprotju z božjim zakonom.

    — Premišljena (ali popolna) privolitev volje: se pravi, da človek prostovoljno hoče storiti to dejanje, za katero ve, da nasprotuje božjemu zakonu. To ne pomeni, da je pogoj za smrtni greh to, da hoče človek neposredno žaliti Boga: dovolj je, da hoče storiti nekaj, kar resno nasprotuje božji volji.[7]

    Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni istočasno.[8] Če kateri izmed njih manjka, je to lahko mali greh. To se zgodi, na primer, kadar vsebina ni tehtna, je pa dejanje storjeno s polno zavestjo in premišljeno privolitvijo; ali pa kadar ni polnega zavedanja ali premišljene privolitve, čeprav gre za tehtno vsebino. Če ni niti zavedanja niti privolitve, potem seveda ne moremo govoriti o grehu, ker to pravzaprav ne bi bilo človeško dejanje.

    Celotni članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-30-osebni-greh/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  38. Hvala says:

    BOG JE VELIK


    SPRAVLJA V ZMEDO ZEMELJSKE SODNIKE

    Mar ne poznate, ali ne slišite?
    Ali vam ni oznanjeno od začetka,
    mar ne razumete temeljev sveta?
    22 On je, ki prestoluje nad zemeljskim krogom,
    katerega prebivalci so kakor kobilice,
    ki razprostira nebo kakor pregrinjalo,
    ga razpenja kakor šotor za prebivanje.
    23 On, ki daje v nič kneze,
    spravlja v zmedo zemeljske sodnike.

    24 Komaj so vsajeni, komaj vsejani,
    komaj se njihovo steblo ukorenini v zemlji,
    že pihne vanje, da se posušijo
    in vihar jih odnese kakor strnje.

    25 »Komu me torej hočete primerjati,
    da bi mu bil enak?« govori Sveti.
    26 Povzdignite kvišku svoje oči in poglejte:
    kdo je ustvaril te reči?
    On, ki izpeljuje njihovo vojsko po vrsti
    in kliče vse po imenu:
    zaradi njegove vrhovne oblasti
    in silne moči
    nobena ne manjka.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Iz+40%2C21-26&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

  39. Hvala says:

    ZDI SE NAM DA VČASIH VPIJEMO K GOSPODU IN NAŠE MOLITVE OSTAJAJO NEUSLIŠANE…

    TUDI MOLITEV, KI JO JEZUS V GETSEMANIJU NAMENI OČETU, SE ZDI, DA OSTANE NEUSLIŠANA: “OČE, ČE JE MOGOČE, ODDALJI OD MENE TO, KAR ME ČAKA.” ZDI SE, DA GA OČE NI USLIŠAL…

    Obstaja radikalen ugovor proti molitvi, ki izhaja iz opažanja, ki ga imamo vsi: molimo, prosimo, pa vendar se včasih zdi, da naše molitve ostanejo neuslišane: kar smo prosili – zase ali za druge – se ni uresničilo. Velikokrat imamo takšno izkušnjo. Če je bil razlog, zaradi katerega smo molili, plemenit (kot je lahko prošnja za zdravje bolnika ali za konec vojne), se nam neuslišanost zdi pohujšljiva. Na primer, za vojne: molimo, da bi se končale vojne na različnih koncih sveta, pomislimo na Jemen, Sirijo, države, ki so že leta in leta v vojni, mučene, in mi molimo, a se ne nehajo. Kako to? ‘Nekateri celo nehajo moliti, ker – tako mislijo – njihova prošnja ni uslišana’ (Katekizem katoliške Cerkve, 2734). Če je Bog Oče, zakaj nas ne posluša? On, ki nam je zagotovil, da daje dobre stvari otrokom, ki ga prosijo (prim. Mt 7,10), zakaj ne odgovori na naše prošnje? Vsi imamo to izkušnjo: molili smo, molimo za ozdravitev nekega prijatelja, za očeta, za mamo, in potem umre. Bog nas ni uslišal. To je izkušnja vseh nas.

    Tudi za molitev, ki jo Jezus v Getsemaniju nameni Očetu, se zdi, da ostane neuslišana: ‘Oče, če je mogoče, oddalji od mene to, kar me čaka.’ Zdi se, da ga Oče ni uslišal. Sin bo moral do konca izpiti kelih trpljenja. A velika sobota ni zadnje poglavje, saj tretji dan, v nedeljo, pride do vstajenja. Zlo je ‘gospod predzadnjega dne’, to si zapomnite. Zlo ni nikoli ‘gospod zadnjega dne’; predzadnjega, ko je noč najbolj temna, tik pred svitom. Na predzadnji dan je skušnjava, ko nam zlo hoče dati vedeti, da je zmagalo: ‘Si videl? Jaz sem zmagal.’ Zlo je gospod predzadnjega dne, zadnji dan pa je vstajenja. Zlo ni nikoli gospod zadnjega dne. Bog je Gospod zadnjega dne. Ta namreč pripada samo Bogu. In to je dan, ko se bodo izpolnila vsa človeška hrepenenja po odrešenju.
    …………

    https://mirenski-grad.si/sl/duhovna-ponudba/papezevi-nagovori-in-spodbude/imejmo-vero-in-molimo-ponizno-kajti-bog-slisi-nase-prosnje/

  40. Miro says:

    BOŽJA BESEDA NAS ODREŠUJE

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    • janez says:

      ODPRI SVOJE SRCE VESELJU

      Kdor hoče razveseljevati ljudi,
      mora veselje imeti v sebi.
      Kdor želi v svet prinesti toplino,
      mora v sebi nositi ogenj.
      Kdor hoče pomagati ljudem,
      mora imeti srce, polno ljubezni.
      Kdor hoče na zemlji ustvariti mir,
      mora najprej najti mir v svojem srcu. Amen

      Phil Bosmans, belgijski duhovnik, pesnik in dobrotnik pomoči potrebnim

  41. janez says:

    NAŠA ISKRENA LJUBEZEN, NE DENAR, JE TISTA, KI POLEG VERE GORE PREMIKA
    Iskrena ljubezen žene naprej ljudi in življenje, tudi tiste, ki so žalostni in še upajo, da bodo uslišani.
    Iskrena ljubezen pomeni duhovno izpolnitev zaljubljenim ter ničesar ne zahteva v zameno.
    Iskrena ljubezen ne postavlja nobenih pogojev in lahko premika gore in dela čudeže, če veruješ.
    Iskreno ljubezen daješ, če ne pričakuješ ničesar v zameno in to narediš vedno, takoj in z veseljem.
    Iskrena ljubezen je naše pravo notranje bistvo in smisel življenja in bivanja.
    Iskrena ljubezen je hvaležnost našim ljubljenim za vse tiste trenutke, ki smo jih
    z njimi preživeli v zadovoljstvu in sreči pa tudi v nesreči, ki nas je spremljala po poteh življenja.
    Iskrena ljubezen je odgovor na vibracije jezika ljubezni, ki ga začutimo in nas vodi srečne in izpolnjene skozi vse različne možne načine našega izražanja.
    Iskrena ljubezen je temelj doživljanja sreče in hrepenenja po resnici.
    Iskrena ljubezen je del naše narave, vse, kar je, in se izraža iskreno in resnično tam, kjer se imajo ljudje radi in je prisotna strpnost in dobrota.
    Iskrena ljubezen ne pozna meja in predsodkov, laži ter sprenevedanja; je ljubezen med bližnjimi v soseski, službi, šoli, med partnerjema, v parku, v tovarni, na službeni poti, je ljubezen staršev do otrok in otrok do staršev ter ljubezen med ljudmi, ki jih s svojo dobroto, toplino in radostjo odrešuje, kot nas je učil Jezus.
    Iskrena ljubezen prestopi ozek prag človekove materialnosti, zavesti in med iskrenimi, dobrimi ljudmi vstopi v novo kakovost življenja, kot tista tiha, neopazna, ljubezniva in mila glasba sorodne duše, ki jo imaš rad in ki je namenjena tebi brez posebnih zaslug.
    Iskrena ljubezen je rast in zorenje, ki jo omogoča povezovalna moč prijateljstva in dobrote.
    Iskrena ljubezen je na zmagovalnem pohodu tam, kjer se imajo ljudje radi in se razumejo, saj se porajajo in prebujajo čudoviti ljubeči občutki, ki sežejo do srca.
    Iskreno ljubezen dajem in prejemam in jo udejanjam vsaki dan tudi skozi partnersko življenje ženske in moškega v zakonu ali drugače, saj smo jo zastonj prejeli in jo zastonj dajemo drugim.
    Iskreno ljubezen izražam vsem tistim, ki jih spoštujem in imam rad, pa tudi tistim, ki so v srcu dobri in trpijo in rabijo dobro besedo.
    Iskrena ljubezen ozdravi še tak egoizem in podarja dobroto bližnjemu ali ljubljenemu kar tako, brez posebnega razloga, saj nas odrešuje in osmisli naše življenje in je zato najvišja Božja zapoved! Amen

    Janez AKA Dichter Hansi

    Ljubezen je bistvo Jezusovega Evangelija za Ljudi.

    1 Korinčanom 13 Ljubezen
    Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. 2 In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. 3 In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. 4 Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, 5 ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. 6 Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. 7 Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. 8 Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, 9 kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. 10 Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. 11 Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. 12 Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. 13 Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.

    Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 7,21.24-27) Kdor spolnjuje Očetovo voljo, pojde v Božje kraljestvo

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: »Gospod, Gospod«, temveč kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.

  42. Hvala says:

    DVANAJST PREKLETSTEV

    11 Tisti dan je Mojzes zapovedal ljudstvu in rekel: 12 Ko pridete čez Jordan, naj tile stojijo na gori Garizím, da blagoslovijo ljudstvo: Simeon, Levi, Juda, Isahár, Jožef in Benjamin; 13 in tile naj stojijo na gori Ebál za preklinjanje: Ruben, Gad, Aser, Zábulon, Dan in Neftáli. 14 Leviti naj spregovorijo in vsem Izraelovim možem rečejo s povzdignjenim glasom:
    15 »Preklet, kdor naredi rezano ali ulito podobo, gnusobo Gospodu, delo rokodelčevih rok, in jo postavi na skrivnem! In vse ljudstvo naj odgovori in reče: ›Amen.‹
    16 Preklet, kdor zaničuje očeta in mater! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹
    17 Preklet, kdor prestavi mejnik svojega bližnjega! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹
    18 Preklet, kdor zapelje slepega na poti! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹
    19 Preklet, kdor izkrivlja pravico tujca, sirote in vdove! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹
    20 Preklet, kdor leže k ženi svojega očeta, ker odgrinja odejo svojega očeta! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹
    21 Preklet, kdor leže h kateri koli živali! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹
    22 Preklet, kdor leže k sestri, hčeri svojega očeta ali hčeri svoje matere! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹
    23 Preklet, kdor leže k svoji tašči! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹
    24 Preklet, kdor na skrivnem ubije svojega bližnjega! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹
    25 Preklet, kdor vzame darilo, da prelije kri nedolžnega! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹
    26 Preklet, kdor ne potrjuje besed te postave s tem, da bi jih izpolnjeval! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=5+Mz+27%2C+11-26&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    • janez says:

      Izžarevati Kristusa
      Dragi Jezus, pomagaj mi razširiti tvoj prijetni vonj povsod, kamorkoli grem. Preplavi mojo dušo s svojim Duhom in življenjem. Povsem prepoji in prevzemi vse moje bitje, da bo moje življenje izžarevalo tvoje življenje. Sij skozme in bodi tako v meni, da bo vsaka duša, s katero bom prišel v stik, čutila tvojo navzočnost v moji duši. Dovoli jim, da pogledajo navzgor in naj ne vidijo več mene, ampak le tebe, Jezus! Bodi z menoj in tedaj bom začel sijati, kakor siješ ti. Naj Sijem tako, da bom Luč drugim. Vsa Svetloba, o Jezus, bodi tvoja: prav nič naj je ne bo moje. Ti sam boš prek Mene Sijal Drugim. Zato mi dovoli, da te Slavim tako, kakor ti najbolj ugaja, tako, da bom sijal na tiste, ki so z menoj. Dovoli, da te oznanjam brez govorjenja, ne z besedami, ampak z zgledom. Z neustavljivo močjo, z dobrohotnim vplivom tega, kar delam iz očitne polnosti ljubezni, ki jo moje srce goji do tebe. Amen.

      Angleški pokojni kardinal in svetnik John Henry Newman

      Pesem »Izžarevati Kristusa«, ki jo je spesnil kardinal John Henry Newman, je bila ena najljubših molitev Matere Terezije. Ker lepo izraža njeno željo, da bi bila intimno združena z Jezusom in da bi drugim »dala samo Jezusa«, jo je izbrala za prvo molitev, ki jo misijonarke ljubezni Matere Terezije zmolijo. Zdaj Veselo pričakujemo v Svetlobi in molitvi Prihod Odrešenika in bodimo Vedri ter Optimistični! Svetloba je pregnala Temo in Človek je Odrešen. Tudi papež Frančišek nas vedno spodbuja, da gledamo verniki na življenje bolj Veselo in Optimistično, ker Bog je Ljubezen!

      Naj bodo tvoje misli pozitivne,
      saj se bodo spremenile v besede.
      Naj bodo tvoje besede pozitivne,
      saj se bodo spremenile v dejanja.
      Naj bodo tvoja dejanja pozitiva,
      saj bodo odražale svoje vrednote.
      Naj bodo tvoje vrednote pozitivne,
      saj bodo postale tvoja usoda!

      Veselje Jezusovega Srca, napolni moje srce.
      Usmiljenje Jezusovega Srca, dotakni se mojega srca. Ljubezen Jezusovega Srca, vžgi moje srce. Mir Jezusovega Srca,okrepi moje srce. Ponižnost Jezusovega Srca,naredi moje srce skromno. Svetost Jezusovega Srca,posveti moje srce. Čistost Jezusovega Srca, očisti moje srce. Jezus v mojem srcu, povečaj mojo vero,okrepi mojo vero. Naj živim to vero v živi, ponižni pokorščini in v služenju ubogim. Amen.
      Molitev Matere Terezije

  43. Miro says:

    OSEBNI GREH

    Piše: Pau Agulles Simó

    GREH JE DEJANJE, BESEDA ALI ŽELJA, KI NASPROTUJE VEČNEMU ZAKONU. JE ŽALITEV BOGA, KI RANI ČLOVEKOVO NARAVO IN OŠKODUJE SOLIDARNOST MED LJUDMI.

    OSEBNI GREH: ŽALITEV BOGA, NEPOKORŠČINA BOŽJI POSTAVI

    Osebni greh je »dejanje, beseda ali želja, ki nasprotuje večnemu zakonu.«[1] To pomeni, da je greh človeško dejanje, glede na to, da zahteva uporabo svobode[2] ter se izraža z zunanjimi dejanji, z besedami ali z notranjimi dejanji. Poleg tega je to človeško dejanje slábo (zlo), se pravi, da je v nasprotju z večnim božjim zakonom, ki je prvo in najvišje moralno pravilo ter temelj vseh drugih. Bolj splošno lahko rečemo, da je greh katero koli človeško dejanje, ki je v nasprotju z moralnim pravilom, to pomeni, z zdravim razumom, razsvetljenim po veri.

    Gre torej za zavzetje negativnega položaja do Boga in, na drugi strani, za neurejeno ljubezen do samega sebe. Zato tudi rečemo, da je greh v bistvu aversio a Deo et conversio ad creaturas. Ta aversio ne pomeni nujno izrecnega sovraštva ali zavračanja, temveč oddaljitev od Boga, ki sledi temu, da je bila dana prednost navideznemu ali končnemu dobremu človeka (conversio). Sveti Avguštin to opiše kot »ljubezen do sebe prav do preziranja Boga.«[3] »Po tem prevzetnem poveličevanju samega sebe je greh v diametralnem nasprotju z Jezusovo pokorščino, ki je izvršila odrešenje (prim. Flp 2,6-9)« (Katekizem, 1850).

    Greh je edino zlo v polnem pomenu besede. Druga zla (npr. bolezen) sama po sebi človeka ne oddaljujejo od Boga, čeprav vsekakor predstavljajo pomanjkanje neke dobrine. (uvodni del članka)

    Celotni članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-30-osebni-greh/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  44. Hvala says:

    V PETI MOJZESOVI KNJIGI SO NAPISANA PREKLESTVAIN BOLEZNI, KI NASTANEJO ZARADI PREKLETSTVA. PREKLETSTVA NASTANEJO ZARADI NEPOSLUŠNOSTI BOGU.

    JEZUS NI PRIŠEL RAZVELJAVIT STARE ZAVEZE, AMPAK DOPOLNIT!

    POGLEJMO KAJ NAPRAVI BOG, ČE ČLOVEK NE POSLUŠA GLAS GOSPODA IN NE IZPOLNJUJE NJEGOVE ZAPOVEDI IN ZAKONE:

    PREKLETSTVA- 5 Mz 28,15-69

    15 Če pa ne boš poslušal glasu Gospoda, svojega Boga, da bi vestno izpolnjeval vse njegove zapovedi in zakone, ki ti jih danes zapovedujem, bodo prišla nadte in te zadela vsa tale prekletstva.
    16 Preklet boš v mestu in preklet na polju.
    17 Prekleta bosta tvoj koš in tvoje nečke.
    18 Preklet bo sad tvojega telesa in sad tvoje zemlje, prireja tvojega goveda in prirastek tvoje drobnice.
    19 Preklet boš ob prihodu in preklet ob odhodu.
    20 Gospod pošlje nadte prekletstvo, zmešnjavo in grozo pri vsem, česar se loti tvoja roka, kar boš delal, dokler ne boš pokončan in hitro uničen zaradi hudobije svojih del, ker si me zapustil. 21 Gospod bo storil, da se te bo prijela kuga, dokler te ne iztrebi iz dežele, v katero greš, da jo vzameš v last. 22 Gospod te bo udaril s sušico, z vročico, vnetjem, opeklinami, s sušo, snetjo in z rjo; zasledovale te bodo, dokler te ne uničijo. 23 Nebo nad tvojo glavo bo bron, zemlja pod teboj pa železo. 24 Gospod bo dež za tvojo deželo spremenil v pesek in prah; z neba bo padal nate, dokler ne boš pokončan.

    25 Gospod te bo porazil pred tvojimi sovražniki; po eni poti boš odšel nadnje, po sedmih boš pobegnil pred njimi, tako da boš vsem kraljestvom na zemlji zbujal grozo. 26 Tvoje truplo bo v živež vsem pticam neba in zverem zemlje in nihče jih ne bo odganjal. 27 Gospod te bo udaril z egiptovskimi tvori, z bulami, s srbečico in z garjami, tako da ne boš mogel ozdraveti. 28 Gospod te bo udaril z blaznostjo, s slepoto in z zmedenostjo srca, 29 in sredi belega dne boš tipal, kakor slepec tipa v temi; ne boš imel uspeha na svojih poteh; vse dni te bodo stiskali in ropali in nihče ti ne bo pomagal. 30 Zaročil se boš z žensko, a drug moški bo ležal pri njej; postavil boš hišo, pa ne boš prebival v njej; zasadil boš vinograd, pa ga ne boš užival. 31 Tvojega vola bodo zaklali pred tvojimi očmi, a ne boš jedel od njega; tvojega osla bodo odvlekli izpred tebe in ti ga ne bodo vrnili; tvojo drobnico bodo dali tvojim sovražnikom in nihče ti ne bo pomagal. 32 Tvoje sinove in hčere bodo dali drugemu ljudstvu; tvoje oči bodo to videle in ves dan koprnele po njih, a tvoja roka bo brez moči. 33 Sad tvoje zemlje in ves tvoj pridelek bo pojedlo ljudstvo, ki ga ne poznaš, in vse dni te bodo le stiskali in tlačili. 34 In zmešalo se ti bo ob gledanju tega, kar bodo videle tvoje oči. 35 Gospod te bo udaril s hudimi tvori na kolenih in po stegnih, tako da ne boš mogel ozdraveti; imel jih boš od podplatov do temena. 36 Gospod bo tebe in tvojega kralja, ki ga boš postavil nadse, odpeljal k narodu, ki ga nisi poznal ne ti ne tvoji očetje, in tam boš služil drugim bogovom, lesu in kamnu. 37 Postal boš zgražanje, pregovor in posmeh za vsa ljudstva, h katerim te odpelje Gospod.
    38 Veliko semena boš nesel na polje, pa malo nažel, ker ga bodo požrle kobilice. 39 Vinograd boš zasadil in obdeloval, pa vina ne boš pil, niti trgal ne boš, ker ga bo snedel črv. 40 Oljke boš imel po vsej svoji pokrajini, pa se ne boš mazilil z oljem, ker se ti bodo oljke osule. 41 Sinovi in hčere se ti bodo rodili, pa jih ne boš imel, ker bodo šli v ujetništvo. 42 Vsega tvojega drevja in sadu tvoje zemlje se bo polastil mrčes. 43 Tujec, ki je v tvoji sredi, bo stopal nadte više in više, ti pa se boš pogrezal niže in niže. 44 Posojal ti bo, ti pa mu ne boš posojal; on bo glava, ti pa rep.
    45 Vsa ta prekletstva bodo prišla nadte, te preganjala in zadevala, dokler ne boš pokončan, ker nisi poslušal glasu Gospoda, svojega Boga, da bi izpolnjeval njegove zapovedi in zakone, ki ti jih je zapovedal. 46 Na tebi in tvojem zarodu bodo kot znamenje in čudo na veke.

    47 Ker nisi z veseljem in z zadovoljnim srcem služil Gospodu, svojemu Bogu, ko si imel vsega v obilju, 48 boš moral ob lakoti in žeji, v nagoti in pomanjkanju vsega služiti svojim sovražnikom, ki ti jih pošlje Gospod. Železen jarem ti bo dajal na vrat, dokler te ne pokonča. 49 Gospod bo od daleč, od konca zemlje, pripeljal nadte narod, ki leti kakor orel, narod, katerega jezika ne razumeš, 50 narod trdega obraza, ki ne spoštuje starčka in se ne usmili dečka. 51 Žrl bo sad tvoje živine in sad tvoje zemlje, dokler te ne pokonča; ne bo ti pustil ne žita ne vina ne olja, ne prireje tvojega goveda ne prirastka tvoje drobnice, dokler te ne uniči. 52 Oblegal te bo v vseh tvojih mestih po vsej tvoji deželi, dokler se ne bodo zrušili tvoji visoki in trdni zidovi, na katere si se zanašal; oblegal te bo v vseh tvojih mestih po vsej tvoji deželi, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog. 53 Ti pa boš v stiski in sili, s katero te bo stiskal sovražnik, moral jesti sad svojega telesa, meso svojih sinov in hčera, ki ti jih je dal Gospod, tvoj Bog. 54 Tudi najnežnejši in najrahločutnejši izmed tvojih mož bo s hudobnim očesom gledal na svojega brata, na ženo svojega naročja in na tiste sinove, ki mu še ostanejo, 55 tako da ne bo dal nobenemu izmed njih od mesa svojih sinov, ki ga bo jedel, ker mu ne bo ostalo nič več v stiski in sili, s katero te bo stiskal sovražnik v vseh tvojih mestih. 56 Tudi najnežnejša in najrahločutnejša izmed tvojih žensk, ki od rahločutnosti in nežnosti ne bi niti poskusila položiti svojega stopala na zemljo, bo s hudobnim očesom gledala na moža svojega naročja, na sina in hčer, 57 na posteljico, ki pride izmed njenih nog, in na sinove, ki jih bo rodila; kajti ob pomanjkanju vsega bo to na skrivnem jedla – v stiski in sili, s katero te bo stiskal sovražnik v tvojih mestih.

    58 Če ne boš vestno izpolnjeval vseh besed te postave, ki so zapisane v tej knjigi, in se ne boš bal tega vzvišenega in strah vzbujajočega imena – Gospoda, svojega Boga, 59 bo Gospod tebe in tvoj zarod udaril z izrednimi nadlogami, z velikimi in dolgotrajnimi nadlogami in s hudimi in dolgotrajnimi boleznimi. 60 Spet bo spravil nadte vse egiptovske kužne bolezni, pred katerimi te je groza, in se te bodo prijele. 61 Tudi vsakovrstne bolezni in nadloge, ki niso zapisane v knjigi te postave, bo Gospod poslal nadte, dokler te ne pokončajo. 62 Tako vas bo ostalo le malo, čeprav vas je bilo veliko, kakor je zvezd na nebu, ker nisi poslušal glasu Gospoda, svojega Boga. 63 Kakor se je Gospod veselil nad vami, da vam je delal dobro in vas množil, tako se bo Gospod veselil nad vami, da vas uniči in pokonča. Iztrebljeni boste iz dežele, v katero greš, da jo vzameš v last. 64 In Gospod te bo razkropil med vsa ljudstva od enega do drugega konca zemlje in tam boš služil drugim bogovom, ki jih nisi poznal ne ti ne tvoji očetje, lesu in kamnu. 65 Med temi narodi ne boš imel miru in za tvojo nogo ne bo počivališča; in Gospod ti bo tam dal trepetajoče srce, pešajoče oči in obupano dušo. 66 Tvoje življenje bo viselo pred teboj na nitki, noč in dan se boš tresel in ne boš zaupal vanj. 67 Zjutraj boš rekel: »O da bi bil že večer!« in zvečer boš rekel: »O da bi bilo že jutro!« To bo zaradi trepetanja tvojega srca od strahu in zaradi tega, kar bodo videle tvoje oči. 68 In Gospod te bo na ladjah popeljal nazaj v Egipt po poti, o kateri sem ti rekel, da je ne boš nikoli več videl. Tam boste sami sebe prodajali za sužnje in dekle svojim sovražnikom, pa ne bo nikogar, ki bi vas kupil.
    To so besede zaveze, za katero je Gospod zapovedal Mojzesu, naj jo sklene z Izraelovimi sinovi v moábski deželi poleg zaveze, ki jo je z njimi sklenil na Horebu.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=5+Mz+28%2C+15-69&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    • Hvala says:

      JEZUS OSVOBAJA ČLOVEKA OD VSAKE ZVEZANOSTI, VSAKEGA PREKLETSTVA IN ZLA; IN ČE SVETI DUH POVE DIAGNOZO PREKLETSTVA, SO POTREBNE MOLITVE ZA OSVOBAJANJE.

      Vsa prekletstva in moč prekletstev je potrebno V IMENU JEZUSOVE KRVI IN NJEGOVEGA TRLJENJA ZLOMITI.

      Za zlom prekletstva nad neko družino je POTREBNO ODITI NA POT SPREOBRNENJA, MOLITVE ZA OSVOBODITVE, OBISKOVANJE SVETE MAŠE IN PREJEM SVETE EVHARISTIJE MED TEDNOM, REDNA SPOVED, POPOLNA ODPOVED GREHU IN ZLU itd….

      ČLOVEK, KI MU JE GOSPOD POKAZAL DA JE POD PREKLETSTVOM ALI CELA DRUŽINA, MORA TESNO SODELOVATI Z JEZUSOM. KO GOSPOD UNIČI VSE ZLO IN PREKLETSTVO, PRIDEJO LAHKO BLAGOSLOVI. TO TRAJA LAHKO DOLGA LETA. SVETA MARIJA JE STRLA KAČI GLAVO IN RAZVEZUJE VSE VOZLE ZLA.

      • janez says:

        Psalm 61, Zaupanje v Boga – mir v Bogu
        Le v Bogu se spočije moja duša,
        samo on je moja uteha.
        On je moja obramba, moja rešitev in zavetje,
        zato nikoli ne omahnem.
        Doklej se bodo vsi zaganjali vame, ubogega človeka,
        da bi me podrli kot razpadajoče zidovje?
        Radi bi me strmoglavili, laž jim je v veselje,
        v obraz se mi dobrikajo, a za hrbtom me preklinjajo.
        Samo v Bogu se spočije moja duša,
        dal mi bo, kar pričakujem.
        On je moj Bog, rešitev in zavetje,
        zato ne omahnem.
        Bog je moja rešitev in moja slava,
        moja moč in moje pribežališče.
        Vsak čas zaupaj vanj, o Božje ljudstvo,
        vsi mu odprite svoja srca.
        Na Božji tehtnici so vsi enaki, nizki in visoki,
        lažji kot dih so vsi skupaj.
        Ne zaupajte v nasilje,
        na svojo moč se ne zanašajte.
        Če se množi vaše bogastvo,
        nanj srca ne navezujte.
        Sam Bog je rekel, ponovno sem slišal:
        »Bog je močan in usmiljen.
        Gospod je pravičen,
        vsakemu povrne po njegovih delih.«

        Skromno dodajam misel, da sem Bogu Hvaležen za vse, kar mi je zastonj daroval. Sam nič ne zmorem. Nimam moči in sposobnosti, da bi kaj sam razvozlal in prav razumel. V tišini in molitvah naj mi spregovori moj Gospod in mi pove ter me poduči, da bom vedel kaj je prav. In obenem vem, da premalo vem brez Njega, ki mi daje moč in vse Vedenje. Zato porečem, hvala Gospod za Vse Milosti. In Verjamem, da nam Bog hoče le vse dobro, ker nas Ljubi. Na nas pa je, ali in kako bomo spolnjevali Božjo Voljo in Jezusov Evangelij v vsakdanjem življenju. Saj imamo svobodno voljo, da sprejmemo Boga v svoje Življenje. Sicer se bomo izgubili v labirintih posvetnega življenja. In pred Bogom sklonimo ponižno glavo in bodimo skromni ter pravični tako kot Odrešenik. In ker nam Bog vidi v srce, bodimo podobni Jezusu!
        Imamo Odrešenje in Odrešenika, zato se Veselimo v Bogu Našem Zveličarju! Bog je Ljubezen in ne kontrolor, Bog je Usmiljenje in Dobrota, zato bodimo dobri, ponižni, skromni in pravični, da bomo ob koncu slednjih dni na strani tistih, ki jih bo Jezus pripoznal za Nebeško Domovino!

  45. janez says:

    »Prijatelj je darilo, ki si ga podarimo, je drugi del nas, naša zrcalna slika.«
    »Prijatelj je človek, ki ga dobro poznamo in do katerega gojimo naklonjenost in pristna čustva. Ne samo, da nas prijateljstvo zavezuje, začenja se pravzaprav pri nas. Privlačna sila prijateljstva se poraja iz posameznikovih dejanj. Kaj naredi prijatelj? Kako se obnaša? Kaj prijatelj pričakuje od prijatelja? Odgovori se vrtijo okrog ene same besede – ljubezen, ki je brezpogojna in ki ničesar ne terja nazaj, kar je iskreno darovala drugemu. Prijatelj ima rad! Kadar se plete prijateljstvo med dvema človekoma, gre za dvosmerno cesto, na kateri so možni tudi obvozi, kadar pride do nesoglasja. Človeški odnosi so le redko ves čas gladki. Prijatelje druži skupni interes, pa tudi strpnost, razumevanje, iskrena dobrota in topla čustva. Prijatelji si želijo miru, koeksistence, dopolnjevanja in skupnega razvoja ter dobro počutje v družbi.
    Prijatelj te ne prehiti, ampak hodi s teboj z ramo ob rami. Nikoli te ne kritizira. Prijatelj te v nesreči ne zapusti ampak ti stoji ob strani in ti nesebično pomaga. Prijateljstvo pa se začenja tako, da se naučimo biti svoj najboljši prijatelj. Kako to storimo? Tako, da spoznamo svoj pravi jaz in nato z vsem srcem, dušo in telesom ostanemo to, kar smo. Ko spoznamo svoj pravi jaz in v sebi odkrijemo še drage čudovite darove, se bomo lažje imeli radi. Ko spoznamo svojo pravo duhovno identiteto, bomo pričeli verjeti, da smo modri, ljubeči in trdni. Pa ne samo to, ponižno se bomo zavedli, da smo res takšni. Takrat pa ni več težko biti komu prijatelj. Ljubezen ima vedno moč. Ljubezen se razdaja, daje in sprejema najlepše ter najdragocenejše, kar smo in kar premoremo. Kadar smo trdni v prijateljstvu do sebe, ko napolnimo kamrico svojega srca z mirom, ljubečo energijo in dobroto ter strpnostjo, tedaj smo sposobni nuditi dar prijateljstva tudi drugim«.
    Jezus je Naš Najboljši Brat, Učenik in Odrešenik ter Zvesti Prijatelj, ki je vedno z nami in nas nikoli ne zapusti, tudi takrat, ko smo sami in smo ga z grehi žalili. Bog nikoli ner zapusti človeka, človek pozabi in pozabi na Boga, ki pa vedno, čaka da se njegov Božji Otrok Vrne Nazaj k Njemu v Očetovski Objem. In ne pozabimo Bog je Ljubezen in je tam, kjer se ljudje imajo radi, si pomagajo, delajo dobra dela in molijo goreče in iskreno, so dobri in usmiljeni ter tako podobni Jezusu. Ker z veseljem in z vso voljo spolnjujejo Božjo Voljo in Njegov Načrt, vlagajo v to vse moči in ljubezen, da bi k nam prišlo Nebeško kraljestvo Božjega Miru, Dobrote, Usmiljenja in Ljubezni.

    »Prijatelj je človek, ki ve o tebi vse, ki te dobro pozna in te ima rad takšnega kot si, kljub vsem pomanjkljivostim, brez izjem.« Elbert Hubbard.

    Prijatelja čutita veselje in naklonjenost ter odgovornost drug za drugega, kajti vse življenje smo odgovorni za tistega, ki smo ga spoznali in ki nam je poklonil svoje iskreno prijateljstvo. (Exupery v knjigi: Mali princ).

    Minatti Nekoga moraš imeti rad
    Nekoga moraš imeti rad,
    pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
    nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
    da se lačna nasiti bližine,
    nekomu moraš, moraš,
    to je kot kruh, kot požirek vode,
    moraš dati svoje bele oblake,
    svoje drzne ptice sanj,
    svoje plašne ptice nemoči
    nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti
    …ker drevesa in trave vedo za samoto
    kajti koraki vselej odidejo dalje,
    pa čeprav se za hip ustavijo
    …ker reka ve za žalost
    če se le nagne nad svojo globino
    …ker kamen pozna bolečino
    koliko težkih nog je že šlo čez njegovo nemo srce…

    Bog nas je ustvaril zato, ker nas Ljubi brezpogojno, vsakogar, ljubi tudi sovražnike in zoprneže. Imamo svobodno voljo, da gremo po Njegovi poti Odrešenja ali pa da lahko nekam zaidemo brez Evangelija in vodstva našega Boga. Iz prilike o Izgubljenem sinu pa zvemo, da se Bog razveseli vsakogar, ki se vrne k Njemu. Na nas je, da delamo Dobro, Ljubimo in Odpuščamo. In Bog to vidi in nam bo povrnil. S svobodno voljo se odločamo, ali gremo po Poti Odrešenja in sledimo Naukom Evangelija. Prosimo Boga za Božje Vodstvo in Milost.

    Doslej sem večkrat poudaril da smo vsi ljudje na Zemlji po Božji Ljubezni ustvarjeni in da imamo svobodno voljo ter se odločamo ali bomo sledili Bogu in Evangeliju ali pa bomo zašli na kriva Pota, kjer ni Boga. Bog nikogar ni določil vnaprej, da se bo izgubil ali zašel. Bog prezpogojno Ljubi vse ljudi in se veseli vsakogar, ki gre k Njemu in ki se zopet vrne k Njemu kot Izgubljeni Sin v Evangeliju. Mislim, da Bog nikogar ne sili v nekaj, vendar pomaga vsakomur, ki ga prosi pomoči in Božjega Vodstva, ko zboli, se izgubi, zaide na čudna pota ipd. Bog tudi poseže in spreobrne ljudi kot je npr. v Damasku preganjalca Kristjanov Savla, da je postal apostol Pavel in goreč kristjan. Na nas je, da spoštujemo deset Božjih Zapovedi in Evangelij našega Boga. Ker verniki nimamo dovolj teološke izobrazbe in kljub temu da lahko veliko beremo velja, da o Bogu vemo zelo zelo malo ali pa skoraj nič. Tudi v znanosti vemo, da so pravi znanstveniki zelo delovni in skromni, ker vedo, da zelo malo vedo. Ko odkriješ nekaj novega se nam odprejo nove dileme in tančice, ki zahtevajo nadaljnje delo in raziskovanje.

    Quid de Deo tantum docere et illuminare Deum per gratiam ipsius, qui non minus nosse sententiam et summum ali slovensko: o Bogu ve kaj le Tisti, ki ga je Bog sam o sebi po svoji milosti podučil in razsvetlil, ne pa Drugi, ki premalo vedo/vemo in izražajo/izražamo kvečjemu svoje nepopolno človeško mnenje in prepričanje. Kaj pa jaz vem moram skromno pripomniti brez Njega? O Bogu vemo zelo zelo malo ali nič. Zato lahko rečemo tako mislimo ali verjemo mi kot ljudje po ćčloveški pameti, ne pa tako nujno je, ker je tako rekel nekdo, ki je neka avtoriteta. Kar je prav v Človeških Očeh ni nujno prav tudi v Božjih Očeh. Velika Skrivnost je Bog naš Gospod, pa vendar nam je tako blizu, saj je pri nas cel čas in nikoli ne oddide, tudi ko ga mi zapusti o in se izgubimo. On je vedno tam in nas čaka, da pridemo k Njemu nazaj. Potrebno je zato Boga prositi in moliti za Milost, da nas razsvetli in poduči. Sicer pa zakaj bi iskali Boga, če je že On ob Nas in mi v Njem, kot sem navedel v že objavljenem prispevku Anthony de Mello (jezuit v Indiji): Ptičja Pesem. Ptica je ptica takrat ko ima pesem in jo poje. Kristijan je kristjan takrat ko je Dober, Ljubeč, ko odpušča in ko hodi po Poti Odrešenja k Bogu na osnovi Evangelija kot Veselega Oznanila vsem Ljudem na Zemlji brez izjem. Bog je Ljubite se med Seboj. In dostikrat velja, da ne razlagamo ljudem v stiski postav, ampak ravnamo kot Samaritan, ki je tiho in takoj pomagal ranjencu, levit in pravoverni Jud pa sta odšla flegma po poti naprej. In poznala sta vse judovske postave le Ljubila nista, kot je rekel o njih Jezus. Dostikrat je boljša pomoč, beseda utehe, ljubezen in objem tistega, ki je žalosten, osamljen in obtežen. Jezus že ve, zakaj je rekel, da zdravnika potrebujejo bolni in ne zdravi.In Bog je tam, kjer se ljudje imajo radi, si pomagajo in spolnjujejo Njegovo voljo ter prispevajo k prihodu Nebeškega kraljestvo k nam na Zemlji.

    Amen. Janez

    • Hvala says:

      BOG SE RAZODEVA ČLOVEKU, MU ODKRIVA VELIKE SKRIVNOSTI O SVETU, O NJEM, O LJUDEH TISTEMU , KI SE MU POPOLNOMA PREPUSTI. TAKO SO TUDI LJUDJE POSTALI MISTIKI, KER SO SE PREPUSTILI BOŽJI VOLJI, SPREJELI TRPLJENJE, ČAKALI NA BOŽJO REŠITEV IN DELALI PO NJEGOVIH UKAZIH. Vsak človek lahko to doživi, doživlja in poskusi in okusi. TO BO PREJEL, KO BO VOLAN ŽIVLJENJA POPOLNOMA IZROČIL BOGU. V SVETEM PISMU PIŠE, KAKO SE BOG RAZKRIVA IN KOMU.

      Človeško prepričanje NI NEPOPOLNO TISTIH, KI JIH VODI SVETI DUH. Sveti Duh odkriva RESNICO, potrebno je vsak dan prositi za MODROST IN PONIŽNOST. PONIŽNIM LJUDEM SE BOG ODKRIVA.

      • Hvala says:

        BOŽJO VOLJO IZPOLNJUJE LAHKO TISTI ČLOVEK, KI JE VSE IZROČIL GOSPODU IN ČAKA, DA MU BO GOSPOD GLEDE NA SVOJ NAČRT ZA NJEGA POŠILJAL LJUDI, KI SO POTREBNI POMOČI IN KI BO VSAK DAN NAREDIL TISTO, KAR BOG ZAPOVE.

        ČLOVEK LAHKO POPOLNOMA SLIŠI GOSPODA KAJ NAROČA TAKRAT, KO NEPRESTANO ČISTI SVOJE SRCE V SPOVEDNICI IN DA SVOJE RDEČE GREHE BOGU, DA GOSPOD NAPRAVI IZ RDEČIH GREHOV BELE. POTEM BO SLIŠAL NAROČILA BOGA!

        • Hvala says:

          BOG JE REKEL PO PREROKU IZAIJU:

          Pridite, pravdajmo se,
          govori Gospod:
          Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat,
          bodo beli kakor sneg,
          če so rdeči kakor bagrenina,
          bodo beli kakor volna (Izaija 1,18).
          PO PREROKU IZAIJU:

          • Hvala says:

            S VSAKODNEVNIM STANJEM, KI GA IMATE oz, GA IMAMO VSI DOMA, SE JE POTREBNO POPOLNOMA SPRIJAZNITI, GA SPREJETI, KAJTI ČE BI GOSPOD HOTEL, BI LAHKO V SEKUNDI DRUGAČE NAREDIL IN ODLOČIL. ON DOPUŠČA, IN KDOR NE SPREJEMA NJEGOVEGA NAČRTA, NE IZPOLNJUJE NJEGOVE VOLJE.

            BREZ BOGA SE NIČ NE MORE ZGODITI, PRI BOGU NI NAKLJUČIJ!

            POTREBNO JE SPREJETI PORAZE, BANKROTE, IZGUBE DELOVNIH MEST, SMRTI , BOLEZNI, ZANIČEVANJA LJUDI itd…
            BOG DOPUŠČA VSE, TISTO KAR MU JE VŠEČ IN TISTO KAR MU NI VŠEČ, KER SAMO ON VE ZAKAJ.

      • janez says:

        Zahvala našemu Odrešeniku Jezusu
        Zvest Prijatelj in Odrešenik naš je naš Vstali Jezus,
        On bremena in stiske v Življenju lajša nam.
        Naj srce Človek nikoli ti ne opeša, saj v molitvi nikoli nisi sam.
        Včasih blodimo v samoti, včasih dan je poln težav,
        a zakaj tegob, bolezmi in skrbi bi svojih, mu v molitvi iskreno in goreče ne predal?
        Ko dvom, skušnjava ali skrb te obide, ko boli te duša vsa,
        ne obupaj sam v tej samoti, mir Božji v molitvi odrešilno in blago te obda.
        Veš, da čaka Zvesti Te Prijatelj, ki vseskozi čaka, da olajša nam vsem križ.
        Pridi k njemu, on Te vabi, le pri njem vso uteho in pomoč dobiš.
        Če potrt si in utrujen, če bolezen te teži,
        pridi k Jezusu v molitvi, on vso skrb in žalost nam teši.
        Jezus naš je Zvesti spremljevalec sredi vseh zemeljskih nadlog,
        varno nosi Te v naročju, On Gospod je naš in Bog.
        Amen

        Živa Molitev: Skupnost krščanskega življenja

        Človek obrača po svoje, Bog pa obrne po suvereni Božji Volji. Vsakdo gleda in vidi ter razume stvari drugače; to je človeško. Zato ponižno in skromno v molitvi prosimo Boga Poduka in Vodstva, da bomo po Njegovi Milosti vedeli, kaj je res in kaj je prav da storimo. Zato ne iščimo svoj prav, ampak iščimo tisto, kar je prav v Božjih Očeh. Le v Bogu je vsa Resnica in Pravica. Mi jo vidimo vsak na svoj način različno. Iščimo jo z Njegovo Pomočjo! In spoštujmo, da nas je Bog različne ustvaril in da ga zato vsak na svoj način Častimo, Slavimo in se mu Zahvaljujemo tako, kot nam pravi naše srce. In da se le v Njemu vse Umiri in Uredi, ki je Neskončno Usmiljen, Dober in Vsemogočen ter v marsičem skrivnostno nerazložljiv, razen ko se nam razodene preko Njegovega Poduka človeku. Kar stori po Svoji Suvereni in avtonomni Božji Volji!

  46. Miro says:

    ČE HOČEŠ PRESODITI APOSTOLSKO UČINKOVITOST KAKŠNEGA ČLOVEKA,
    OPAZUJ NJEGOVO MOLITVENO ŽIVLJENJE.

    Frančišek Van Thuan, Pot upanja

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  47. Miro says:

    SV. AGEJ JE TAKO IMENOVANI “MALI” PREROK, A LE ZATO, KER JE NJEGOVA SVETOPISEMSKA KNJIGA ZELO KRATKA. TO TOREJ NE POMENI, DA JE MANJ SVET, KOT T. I. “VELIKI” PREROKI.

    https://portal.pridi.com/dogodek/sv-agej/

    Sv. Agej, prosi za nas!

  48. Miro says:

    Nadaljevanje in zaključek članka Milost in kreposti (Paul O’Callaghan)

    VPLIV STRASTI NA MORALNO ŽIVLJENJE

    Zaradi bistvene zedinjenosti duše in telesa je naše duhovno življenje — umsko spoznavanje in svobodno hotenje volje — pod vplivom občutljivosti. Ta vpliv se kaže v strasteh, ki so »vzgibi čutnosti, ki nagibljejo človeka, da deluje ali da ne deluje spričo tistega, kar čuti ali si predstavlja kot dobro ali kot zlo« (Katekizem, 1763). Strasti so vzgibi čutnega teženja (po prijetnih dobrinah in dobrinah, ki zahtevajo napor). V širšem pomenu jih lahko imenujemo tudi “čustva” ali “emocije”.[28]

    Strasti so, na primer, ljubezen, jeza, strah itd. »Najbolj temeljna strast je ljubezen, ki jo vzbuja privlačnost dobrega. Ljubezen poraja hrepenenje po odsotni dobrini in upanje na dosego te dobrine. To teženje se dovrši v ugodju in veselju nad doseženo dobrino. Zaznavanje zla povzroča sovraštvo, odpor in strah pred prihodnjim zlom. To gibanje se dovrši v žalosti zaradi navzočega zla ali v jezi, ki se mu upira« (Katekizem, 1765).

    Strasti imajo velik vpliv na moralno življenje. »Same v sebi strasti niso ne dobre ne zle« (Katekizem, 1767). »So nravno dobre, kadar prispevajo k dobremu dejanju, in zle v nasprotnem primeru« (Katekizem, 1768).[29] H krščanski popolnosti sodi to, da strasti ureja razum in da jih obvladuje volja.[30] Po tem, ko se je zgodil izvirni greh, strasti niso več povsem podvržene oblasti razuma in pogosto nagibajo človeka, da dela to, kar ni dobro.[31] Da bi jih mogli običajno usmeriti v dobro, je potrebna pomoč milosti, ki ozdravlja rane greha, ter asketski boj.

    Če je volja dobra, potem tako uporablja strasti, da jih spravlja v smer dobrega.[32] Nasprotno pa volja, ki je slaba, sledi sebičnosti, podleže neurejenim strastem, ali pa jih uporablja za slaba dejanja (prim. Katekizem, 1768).

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-28-milost-in-kreposti/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  49. Miro says:

    JANEZOVA BESEDA JE STROGA, A TUDI ČUTEČA. Z NJO VABI LJUDI K POKORI IN SPREOBRNJENJU. Z JANEZOM BOM PRIPRAVLJAL JEZUSU POT

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 7,24-30)

    Ko sta Janezova poslanca odšla, je začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, oblečenega v mehka oblačila? Glejte, taki, ki se sijajno oblačijo in razkošno živijo, bivajo v kraljevskih palačah. Kaj ste torej šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. Ta je, o katerem je pisano: ›Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj. ‹

    Povem vam: Med rojenimi od žená ni večjega od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v Božjem kraljestvu večji od njega.« Vse ljudstvo, ki ga je slišalo, in tudi cestninarji so priznali Božjo pravičnost, kajti dali so se krstiti z Janezovim krstom. Farizeji in učitelji postave pa so se uprli namenu, ki ga je imel Bog z njimi, kajti niso se mu dali krstiti.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+7%2C24-30&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Janez je prerok, njegova obleka in način življenja vzbujata pozornost mnogih. Jezus pravi, da je več kot prerok. Glasnik je, ki mu pripravlja pot. Janezova beseda je stroga, a tudi čuteča. Z njo vabi ljudi k pokori in spreobrnjenju. Z Janezom bom pripravljal Jezusu pot. Gospod, daj mi moč kesanja in spreobrnjenja, da te bom v vsem upošteval in ti sledil v življenju. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  50. Miro says:

    KATEHEZA: BODIMO ČUJEČI. HUDI DUH LAHKO PRIDE PREOBLEČEN V ANGELA IN SI PRILASTI NAŠE SRCE

    Papež Frančišek je dvanajsto katehezo (14. december 2022) na temo razločevanja namenil čuječnosti. Gre za zelo pomembno držo, ki jo moramo zavzeti, da ne bi dobri sadovi razločevanja in pravilna odločitev, ki smo jo sprejeli, bili izgubljeni. Sveti oče je opozoril pred nevarnostjo pretirane samozaverovanosti, zaradi katere izgubimo ponižnost, postanemo raztreseni in zaspimo. Manjka nam čuječnosti. Hudi duh namreč pride na zelo vljuden način, obzirno potrka na vrata našega srca, preoblečen v angela, in si prilasti hišo našega srca. Zato je sveti oče pozval k nenehni čuječnosti, ki je znamenje modrosti in ponižnosti.

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: Mt 12,43-45

    [Jezus je rekel:] »Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po krajih brez vode in išče počitka, pa ga ne najde. Tedaj pravi: ›Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel.‹ Ko pride, jo najde prazno, pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo. Končno stanje tega človeka bo hujše od prvotnega.«

    O katehezi na temo razločevanja, namenjeni čuječnosti, več na:

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-12/kateheza-bodimo-cujeci-hudi-duh-lahko-pride-preoblecen-v-angel.html

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  51. Miro says:

    BL. DRINSKE MUČENKE: MED NJIMI STA DVE SLOVENKI

    LETA 2011 JE BILO V SARAJEVU RAZGLAŠENIH PET DRINSKIH MUČENK ZA BLAŽENE. MED NJIMI STA DVE SLOVENKI, IN SICER S. M. KRIZINA BOJANC IN S. M. ANTONIJA FABJAN.

    Skupaj še s tremi sestrami (Hrvatico s. M. Julo Ivanišević – predstojnico samostana, Madžarko s. M. Bernadeto Banja in Avstrijko s. M. Berchmano Leidenix) sta delovali v samostanu Hčera Božje ljubezni na Palah blizu Sarajeva. Posvečale so se predvsem vzgoji otrok in mladine. Žal je vseh pet sester 15. decembra 1941 umrlo mučeniške smrti v Goraždu ob reki Drini.

    Več o drinskih mučenkah na:
    https://portal.pridi.com/dogodek/bl-drinske-mucenke/

    • Miro says:

      MOLITEV ZA KANONIZACIJO

      Gospod Bog, Ti si svoje služabnice Antonijo Fabjan in Krizino Bojanc ter
      ostale drinske mučenke obdaril z milostjo redovniškega poklica in z močjo,
      da so zvestobo in ljubezen do tebe potrdile s prelitjem svoje krvi. Podeli tudi
      nam stanovitnost v veri, da se tudi za ceno trpljenja ne bomo ločili od tebe.
      Ponižno te prosimo, da blažene sestre sprejmeš v občestvo svetih vesoljne
      Cerkve. Daj, da bomo še bolj pogumno sledili zgledu njihovega življenja ter
      izkusili moč njihove priprošnje v naših potrebah in življenjskih bojih. Po
      Kristusu, našem Gospodu. Amen

  52. Miro says:

    Nadaljevanje članka Milost in kreposti (Paul O’Callaghan)

    DAROVI IN SADOVI SVETEGA DUHA

    »Kristjanovo nravno življenje podpirajo darovi Svetega Duha. To so trajna razpoloženja, ki napravijo človeka voljnega, da sledi pobudam Svetega Duha« (Katekizem, 1830).[27] Darov Svetega Duha je sedem (prim. Katekizem, 1831):

    1. dar modrosti: da bi prav razumeli in spoznavali božje načrte;

    2. dar umnosti: da bi prodrli v resnico o Bogu;

    3. dar svéta: da bi mogli v posameznih dejanjih božje načrte prav spoznati in se jih držati;

    4. dar moči: da bi se spoprijeli s težavami v krščanskem življenju;

    5. dar vednosti: da bi spoznali, kako so ustvarjene stvari usmerjene k Bogu;

    6. dar pobožnosti: da bi se obnašali kot božji otroci in kot bratje naših bratov ljudi, tako da smo drugi Kristusi;

    7. dar strahu božjega: da bi zavračali vse, kar bi lahko žalilo Boga, tako kot otrok iz ljubezni zavrača vse, kar lahko užali njegovega očeta.

    Sadovi Svetega Duha »so popolnosti, ki jih izoblikuje v nas Sveti Duh kot predujem večne slave« (Katekizem, 1832). Izročilo Cerkve jih našteva dvanajst: »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, dobrohotnost, krotkost, zvestoba, skromnost, zdržnost, čistost« (Gal 5, 22-23).

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-28-milost-in-kreposti/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  53. janez says:

    »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu«

    PAPEŽEV NAGOVOR VERNIKOM (odlomek)
    »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« (Mr 4,40), je Jezus opomnil učence in tudi nam pomaga razumeti, da ovira za vero pogosto ni dvom, ampak strah. Razločevanje nam pomaga prepoznati te strahove in jih premagati, da se lahko odpremo življenju in se mirno soočimo z izzivi, ki nam prihajajo na pot. V življenju kristjanov strah še posebej ne sme imeti zadnje besede, ampak mora biti priložnost za dejanje vere v Boga in življenje. To pomeni, da verjamemo v temeljno dobroto bivanja, ki nam ga je dal Bog, in zaupamo, da nas bo vodil k srečnemu koncu tudi v življenjskih okoliščinah in nezgodah, ki jih pogosto ne razumemo. Če v sebi gojimo strahove, pa se bomo zapirali vase, se zagradili pred vsem in vsakomur ter ostali kot ohromljeni. Treba je ukrepati! Ne zapirajte se vase! V Svetem pismu se besede »ne boj se« na različne načine ponovijo 365-krat, kot bi nam Gospod želel povedati, naj bomo vse dni v letu osvobojeni strahu. Razločevanje postane nepogrešljivo, ko človek v življenju išče svojo poklicanost.
    Ta zelo pogosto ni nekaj očitnega oziroma ni jasna na prvi pogled, ampak jo spoznavamo postopoma. V tem primeru razločevanje ni toliko posameznikov trud za samoopazovanje, da bi bolje razumel svoj notranji ustroj, kar ga okrepi in s čimer pridobi nekaj ravnovesja. V tem primeru se posameznik lahko okrepi, a še vedno ostaja priklenjen na omejeno obzorje lastnih zmožnosti in stališč. Poklicanost pa je po drugi strani klic od zgoraj in v tem kontekstu razločevanje najprej pomeni odpiranje Njemu, ki nas kliče. Potrebujemo torej molitev v tišini, da bi lahko slišali Božji glas, ki odzvanja v naši vesti. Bog trka na vrata naših src, kot je potrkal na vrata Marijinega srca, in hrepeni po tem, da bi v molitvi sklenil prijateljstvo z nami, da bi nam lahko govoril po Svetem pismu, da bi nam lahko dal milost v zakramentu sprave in bi bil lahko eno z nami v evharistiji.
    Ko Bog nekoga pokliče po imenu, mu razkrije tudi njegovo poklicanost, njegov načrt za svetost in izpolnitev, po katerem človek postane dar za bližnje in po katerem je edinstven. In ko Bog človeku, ki ga kliče, želi razširiti njegovo življenjsko obzorje, mu da novo ime, kot ga je dal Simonu, ki ga je klical »Peter«. Od tu izvira običaj, po katerem nekdo dobi novo ime, ko vstopi v redovno ustanovo, kar nakazuje novo identiteto in poslanstvo. Ker je Božji klic edinstven in oseben, potrebujemo pogum, da bi se lahko ločili od vzorcev prilagajanja, ki pritiskajo na nas, da bi naše življenje v resnici lahko postalo pristen in nenadomestljiv dar Bogu, Cerkvi in vsem ljudem.
    Nenehna navzočnost Božje milosti nas spodbuja, da bi z zaupanjem sprejeli svojo poklicanost, za katero je potrebna goreča vera, ki jo je treba obnavljati iz dneva v dan. Na poti poklicanosti srečujemo križe: to niso le uvodni dvomi, ampak tudi mnoge skušnjave, ki se pojavljajo na poti. Čeprav občutek nezadostnosti spremlja Kristusovega učenca vse do konca, ta pozna tudi moč Božje milosti. Iz gotovosti, da je Božja milost z nami, izvira moč, s pomočjo katere lahko v sedanjem trenutku zberemo pogum, da uresničimo, kar nas Bog prosi tukaj in sedaj, na vseh področjih življenja, da sprejmemo poklicanost, ki nam jo razkriva Bog, da živimo svojo vero, ne da bi jo skrivali ali jo slabili.
    Da, ko se odpremo Božji milosti, nemogoče postane resničnost. »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« (Rim 8,31). Božja milost se dotika »sedanjega« trenutka vašega življenja, vas »zgrabi« takšne, kakršni ste, z vsemi strahovi in omejitvami, razkriva pa tudi sijajne Božje načrte.

    http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/ne-boj-se-marija-kajti-nasla-si-milost-pri-bogu/

    • janez says:

      Obžalujem, da te internetne strani ni več aktivne na Nadškofiji Ljubljana, od koder sem jo pred časom povzel. Ker je prispevek papeža Frančiška zanimiv in podučen, sem ga vseeno objavil. Janez

  54. Miro says:

    JANEZ JE V ZAPORU IN DOBIVA NOVICE O JEZUSU. TEŽKO RAZUME NJEGOVO POČETJE, ZATO POŠLJE UČENCE, DA GA VPRAŠAJO, ZAKAJ TO DELA. JEZUS MU ODGOVORI S TEM, DA POKAŽE NA SVOJA DEJANJA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 7,18-23)

    Janezu so njegovi učenci pripovedovali o vsem tem; Janez pa je poklical k sebi dva izmed njih ter ju poslal h Gospodu z vprašanjem: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Ko sta moža prišla k Jezusu, sta rekla: »Janez Krstnik naju je poslal k tebi z vprašanjem: ›Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?‹« Prav tisti čas je Jezus veliko ljudi ozdravil bolezni, nadlog in zlih duhov ter milostno naklonil mnogim slepim, da so videli. Odgovoril jima je: »Pojdita in sporočita Janezu, kar sta videla in slišala: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+7%2C18-23&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Janez je v zaporu in dobiva novice o Jezusu. Težko razume njegovo početje, zato pošlje učence, da ga vprašajo, zakaj to dela. Jezus mu odgovori s tem, da pokaže na svoja dejanja. V trenutkih negotovosti se bom spomnil rešitve in pomoči, ki sem je bil deležen po Jezusu. Gospod, okrepi mojo vero in odpri mi srce, da bom s teboj reševal mnoge ljudi iz stiske. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    • Miro says:

      ALI SI TI TISTI, KI MORA PRITI

      ALI SI TI TISTI, KI MORA PRITI, ALI NAJ ČAKAMO DRUGEGA?“ JE JANEZ KRSTNIK PO UČENCIH SPRAŠEVAL JEZUSA.

      Jezus mu ni odgovoril s teoretičnim utemeljevanjem svojega poslanstva, ampak mu je povedal, kaj se dogaja: „Slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij.“

      Ko se je v Janeza naselil dvom, se je z vprašanji obrnil na Jezusa. Tudi nam v naši veri ni prizanešeno z dvomi. Kakor Janez se tudi mi s svojimi vprašanji lahko obrnemo na Jezusa. Brez strahu in brez bojazni. Naši dvomi in naša vprašanja ne bodo deležni obsodbe ali zavrnitve. Bog namreč ne obsoja in ne zavrača. Bog sliši in odgovarja. Dobili bomo odgovore, ki bodo potrdili našo vero. Potrebno je samo odpreti uho in srce, pa bomo tudi mi doživeli, da slepi spregledujejo, gluhi slišijo…

      Janez Krstnik v današnjem evangeliju doživlja stisko. Okrog sebe nima učencev in ljudje se več ne zatekajo k njemu, ampak je zaprt v ječi. Ve, da ne more pričakovati nič dobrega. Krstnik je oznanjal Odrešenika, mu pripravljal pot, sedaj pa ga v ječi mučijo bistvena vprašanja. Zato si postavlja temeljno vprašanje: je ta, »ki mora priti«, pravi? Podobne trenutke krize poznamo tudi iz življenja svetnikov, ko so doživljali skušnjave o smislu življenja, se pravi o bistvenih stvareh človeškega bivanja. Mučila jih je skušnjava, da njihovo delo nima pravega pomena, pogosto pa se jim je zdelo, da se jim Bog ne odziva. Poznali so »temno noč« Božje odsotnosti in puščavo njegovega molka. Vendar velja, da bo moral vsakdo, kdor se odpravi na pot za Gospodom, vedno pričakovati kakšno presenečenje: Bog ne bo tak, kakršnega mi pričakujemo, zato Boga srečamo samo v ponižni veri, in ko se mu prepustimo, da se nam bliža po poteh, ki si jih ne moremo niti zamišljati.

      Janez Krstnik je največji »med rojenimi od žená«, pravi sam Jezus. Zakaj? Tudi zato, ker postavlja vprašanje: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Ne želi si ustvariti svoje podobe Boga in ne želi si izoblikovati svojega malika, ampak ostaja odprt. Poslušen je Drugemu. Prav njegova izkušnja nam pove, da Boga ni mogoče opisati ali »ujeti« v naš miselni koncept, ampak se vedno »izmuzne« našim opisom. Bog je večji od našega koncepta in neskončno presega našo misel. (povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič)

      https://portal.pridi.com/2022/12/14/ali-si-ti-tisti-ki-mora-priti/

      Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  55. janez says:

    Kateheza papeža Frančiška: Modrosti se ne naučimo, ker je dar Svetega Duha (povzetek )
    Sveti Duh je življenjska limfa Cerkve in vsakega posameznega kristjana, je ljubezen Boga, ki iz našega srca naredi svoje bivališče in vstopi v občestvo z nami. »Sveti Duh je vedno z nami, vedno je v nas, v našem srcu,« je dejal papež Frančišek vernikom, zbranim na Trgu sv. Petra. Duh sam je največji dar Boga in tistemu, ki ga sprejme, podeljuje raznovrstne duhovne darove. Cerkev jih pozna sedem – število, ki simbolično pomeni polnost, celoto. Sedmeri darovi Svetega Duha so: modrost, umnost, svet, moč, vednost, pobožnost in strah božji, je pojasnil papež in nato začel z razlago prvega, to je modrosti.

    Modrost – gledati z očmi Boga
    Pri modrosti kot daru Svetega Duha ne gre samo za človeško modrost, ki je sad znanja in izkušnje. Sveto pismo nam pripoveduje, da je Salomon, ko je bil kronan za kralja Izraela, Boga prosil za modrost. Modrost je ravno to, je dodal papež Frančišek, je »milost, da lahko vidimo vsako stvar z očmi Boga«. Pomeni videti vse, svet, situacije, probleme, z Božjimi očmi. Včasih namreč vidimo tako kot je nam všeč, v skladu z našim srcem, s sovraštvom, zavistjo. A to niso Božje oči, je pojasnjeval papež. »Modrost je tisto, kar Sveti Duh dela v nas, da bi vse stvari videli z očmi Boga. To je dar modrosti.« In ta dar prihaja iz zaupnosti z Bogom, iz tesnega odnosa z Bogom, odnosa otroka z Očetom. Ko smo v občestvu z Gospodom, Sveti Duh preoblikuje naše srce in mu omogoči zaznavati vso svojo toplino in ljubezen.

    Za modrost prositi Svetega Duha
    Sveti Duh torej kristjana naredi modrega, je papež nadaljeval katehezo. A to ne v smislu, da bi imel odgovor za vsako stvar, da bi vse vedel. Oseba ni modra v smislu kot je moder Bog, ampak v smislu, da pozna Boga: vé, kako Bog deluje, vé, kdaj nekaj prihaja od Boga in kdaj ne. »Srce modrega človeka ima okus in vonj po Bogu.« Takšne kristjane potrebujejo naše skupnosti, ko vse v njih govori o Bogu ter postane lepo in živo znamenje njegove navzočnosti in njegove ljubezni. Tega po Frančiškovih besedah ne moremo improvizirati in s tem se ne moremo sami oskrbeti. Je dar, ki ga Bog nameni tistim, ki so poslušni Svetemu Duhu. V sebi, v svojem srcu namreč imamo Svetega Duha, ki ga lahko poslušamo ali pa tudi ne. Če ga poslušamo, nas bo naučil to pot modrosti, podaril nam jo bo, da »bomo videli z Božjimi očmi, slišali z Božjimi ušesi, ljubili z Božjim srcem, presojali stvari z Božjo sodbo«. To modrost lahko imamo, a zanjo moramo prositi Svetega Duha. Papež Frančišek je kot primer navedel odnose med starši in otroki ter odnos med zakoncema, kjer je tudi pogosto potrebna modrost, povezana s potrpežljivostjo, odpuščanjem, pomiritvijo. »Tega se ne naučimo, to je poklon Svetega Duha,« je dodal. »Zato moramo prositi Gospoda, da nam da Svetega Duha in dar modrosti, tiste modrosti Boga, ki nas uči gledati z Božjimi očmi, čutiti z Božjim srcem in govoriti z Božjimi besedami.« S to modrostjo moramo iti naprej, graditi družine in graditi Cerkev, tako da se bomo vsi posvetili. »Prosimo danes za dar modrosti,« je sveti oče povabil ob koncu kateheze, »prosimo Marijo, ki je sedež modrosti, naj nam podari to milost.«

    VATIKAN, sreda, 9. april 2014, kateheza papeža Frančiška

    • janez says:

      BITI, ŽIVETI IN HODITI V MILOSTI SVETEGA DUHA
      Se nam včasih zdi krščansko življenje težko in včasih zahtevno ali celo nemogoče? Da res je nemogoče je, ko poskušamo karkoli narediti sami s človeškimi močmi brez Boga in njegovega blagoslova in pomoči. Živeti krščansko življenje s svojo lastno močjo je podobno ladji na suhih tleh … Ne premakne se. Da bi ladja nekam prišla, mora biti na vodi, da se bo lahko premikala naprej z vesli, jadri ali motorjem. Tako je tudi z nami, ki vedno rabimo Boga. In da bi uživali v krščanskem življenju, se moramo najprej naučiti, kako se z Vero in Molitvijo umiriti in počivati v Bogu. Pavel je to vedel, ko je rekel: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Filipljanom 4,13). Skrivnost krščanskega je v tem, da Kristus živi v nas: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« (Galačanom 2,20). Ko je bil Jezus z učenci na zadnji večerji, jim je povedal, da jih bo zapustil, ampak da ne bodo ostali sami: »Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.« (Janez 16,7). Dan vam bo nekdo, ki vam bo omogočil pogumno živeti krščansko življenje – Sveti Duh. On ni samo usmerjevalna tabla na božanski poti: On je Kristusov Duh, ki je prišel in zdaj živi v vas.

      Sveti Duh je Tretja Božja Oseba ali Spiritus Sanctus je Bog, tako kot tudi Sin in Oče. Tu nastane lahko med laiki in verniki, zaradi naše pomanjkljive verske ter bogoslovne izobrazbe, pojmovni nesporazum in zmešnjava, če ljudje Svetega Duha ne vidijo in razumejo kot Božje osebe, kajti on ima osebnost. Je Božanska oseba z lastno voljo in čustvi. Sveti Duh ima vse lastnosti, ki jih imata tudi Sin in Oče. Je vsemogočen, vseveden, nespremenljiv in večen. On je tretja oseba Svete trojice, ki je en sam Bog. Sveti Duh je pomemben del kristjanovega življenja. Poglejmo si nekaj njegovih vlog in zakaj je tako pomemben. Sveti Duh obsodi naš greh in nam pove, da rabimo Kristusa (Janez 16,8–11). Sveto pismo razloži, da brez Svetega Duha in njegove pomoči ljudje mislijo, da je krščanstvo nesmisel/norost. (1 Korinčanom 1,18). Ljudje okrog vas morda mislijo, da je nesmiselno/noro narediti takšno zavezo s Kristusom! Mi pa je ne vidimo tako samo zato, ker vam Sveti Duh razkriva čudež Kristusovega življenja znotraj nas. Sveti Duh nam je dal novo življenje tako, da nas je prerodil. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh (Janez 3,6). Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rimljanom 5,5) Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. (Rimljanom 8,16). Sveti Duh je naš učitelj in tisti, ki vse to omogoča. On vas vodi proti resnici Božje besede. On razsvetli Sveto pismo, tako da ga lahko razumete in uporabite to resnico (Janez 16,13–14), in daje duhovno moč ter učinkovitost vašemu pričevanju (Apostolska dela 1,8). On posreduje zate pred Očetom, ko ne veste, kaj in kako moliti. (Rimljanom 8,26–27). Sveti Duh je bil poslan od Kristusa, da vam omogoči živeti krščansko življenje! Kot je zapisal apostol Pavel, »prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa« (Rimljanom 8,11). Krščansko življenje je mogoče samo skozi moč Svetega Duha.

      Sveti Duh zato ni nekaj neuporabnega in nekoristnega – prav nasprotno, vse stvarstvo je po njegovem delovanju prerojeno in stvari nikoli ne pusti takih, kot so bile. Če razumemo, kdo Sveti Duh v resnici je in se mu ne upiramo (prim. Apd 7,51), se znajdemo sredi njegovega silovitega viharja (prim. Apd 2,2), ogreva nas z jeziki, podobnimi plamenom (prim. Apd 2,3). Še enkrat: če se mu ne upiramo in mu ne nasprotujemo, ker nas Duh v resnici preplavlja v silovitem viharju z obiljem svoje milosti; neskončno radodaren je, ko deli svoje Božje darove in tej njegovi neizmernosti lahko odgovorimo le po kapljicah. Če si pomagamo z izrazi iz tehnike, je Sveti Duh voznik, v avtomobilu pa sedimo mi. Sveti Duh je veter, jadra pa razvijamo mi. Zato brez Boga ne moremo storiti nič s le človeškimi močni. S to predstavo postane jasno, da o Svetem Duhu ni mogoče govoriti tako, da ga omejimo in točno določimo kdo je, ali iz spoznavanja njegovih darov, kajti Duh veje kjer hoče. Sveti Duh je s prispodobo in ponazoritev podoben vetru, ki je vsak trenutek drugačen … in nas osvobaja nevarnosti pretirane resnosti, prilagodljivosti, enoumja, mode, ustaljenih navad, brezvoljnosti, brezciljnosti, dvomov … Veter Svetega Duha nam govori: »Bodi ti sam svoj. Ne boj se iti ven iz črede, ne boj se zapustiti ogrado! Nič ni bolj zoprnega kot roditi se kot original in umreti kot kopija!« Zato moramo na tej točki spoznavanja Svetega Duha biti pripravljeni pokazati, da želimo z njim sodelovati, zavestno in odgovorno delati, da bo ta veter in ta ogenj zajel tudi druge ljudi – tako, da ga bomo vsi dejavno in goreče v veri in zaupanju uresničevali v svojem življenju. Kaj konkretno pomeni sprejeti Svetega Duha: to pomerni da se mu pustimo da nas vodi, usmerja, da hodimo z njim, kot pravi sv. Pavel: »Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu (Gal 5,25). Veter Svetega Duha, ne piha na površju, ampak v skritih globinah človekove notranjosti, v globinah Cerkve in človeške skupnosti. Naj zapiha, ta sveži veter Svetega Duha, tudi v zatohle prostore naših cerkva in naših življenj. Naj se vse prenovi po Božji Milosti in Božji Dobroti!

      Povzeto po Gotquestions in povzeto po Ognjišču, avtor Zvone Štrubelj

      Pridi Sveti Duh!
      Ti si tisti, ki poživljaš,
      tisti, ki tolažiš, ogenj duše,
      živi notranji studenec, ljubezen.
      Ti si življenje našega življenja,
      ti si posvečevalec,
      ki si nas tolikokrat okrepil v zakramentih.
      Ti si Božji dotik, ki je odtisnil
      v naših dušah krščanski značaj.
      Ti si milina in hkrati moč
      pravega krščanskega življenja.
      Ti si Prijatelj, kateremu hočemo
      izkazovati svojo naklonjenost,
      spoštljivo tišino, voljno poslušnost,
      ljubeznivo darovanje in močno ljubezen.
      (bl. Pavel VI.)

      • Miro says:

        G. Janez, hvala za posredovanje odličnih razmišljanj papeža Frančiška in drugih pristojnih avtorjev glede obravnavanih tem na tej spletni strani. Prosim, še kaj objavite, da bo o tem na voljo bolj celovita in duhovno poučna slika. Bogu hvala, ker se tako razne objave na tej spletni strani dopolnjujejo in osvetljujejo z raznih duhovnih vidikov. Popolna pa je seveda samo BOŽJA BESEDA! Mimogrede še popravek na koncu molitve: sveti Pavel VI.

        • Hvala says:

          Res je, GOSPOD JE VSAKEGA ČLOVEKA POSEBEJ POSTAVIL DA PRIČUJE NA UNIKATEN NAČIN-VSI SMO USTVARJENI KOT UNIKATI ,DRUG DRUGEGA PA DOPOLNJUJEMO, SMO BOŽJI MOZAIK V TEM SVETU.

          Drobna mravljica ima svoje poslanstvo v svetu tako kot ga ima tudi slon, ki tehta okoli 5 ton, vijolica diši, trobentica pa trobi, oddaja glas v svet!.

          • Miro says:

            Najlepša hvala tudi za to spodbudno misel. Drug drugemu podarimo bogastvo veselja in ljudomilih, spravnih besed v moči Svetega Duha. Molimo za luč in moč: Pridi, Sveti Duh!

  56. Miro says:

    GODUJE SV. JANEZ OD KRIŽA

    SV. JANEZ OD KRIŽA JE PRENOVITELJ KARMELIČANSKEGA REDA IN PISEC MISTIČNIH DEL. IMENUJEMO GA TUDI »MISTIČNI DOKTOR«. S SVOJIMI SPISI JE VELIK UČITELJ DUHOVNEGA ŽIVLJENJA.

    Več o življenju sv. Janeza od Križa na: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-janez-od-kriza/

    Sv. Janez od Križa, prosi za nas!

  57. Miro says:

    Nadaljevanje članka Milost in kreposti (Paul O’Callaghan)

    KREPOSTI IN MILOST. KRŠČANSKE KREPOSTI

    Rane, ki jih je v človeški naravi pustil izvirni greh, otežkočajo pridobivanje in udejanjanje človeških kreposti (prim. Katekizem, 1811).[25] Da bi jih kristjan lahko pridobil in živel, je tu božja milost, ki ozdravlja človeško naravo.

    Toda človeške kreposti same ne vodijo človeka do zveličanja. Glavni namen milosti je povzdignjenje človeške narave k udeleženosti pri božji naravi, tako da človekova dejanja spreminja v zaslužna in Bogu prijetna dela. Milost hkrati povzdigne te kreposti na nadnaravno raven (prim. Katekizem, 1810) in vodi človeško osebo k temu, da ravna skladno z razumom, ki ga razsvetljuje vera: skratka, k posnemanju Kristusa. Na ta način človeške kreposti postanejo krščanske kreposti.[26]

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-28-milost-in-kreposti/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  58. Miro says:

    VEDNO IN POVSOD JE NAJPOMEMBNEJŠA
    VSE ODLOČUJOČA ŽIVA BOŽJA BESEDA – VEČNA,
    NESPREMENLJIVA, NEMINLJIVA, VSEMOGOČNA …

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  59. Miro says:

    GODUJE SVETA LUCIJA, ZNANILKA BOŽIČNE LUČI

    Na njen god ponekod odlomijo češnjeve vejice in jih dajo v vodo, ki se na toplem do božiča razcveto.
    Ponekod pa v plitve posode posejejo žito, ki vzkali in ozeleni do božiča in ga potem postavijo k jaslicam.

    https://portal.pridi.com/dogodek/sv-lucija/

    Sv. Lucija, prosi za nas!

    • Miro says:

      MOLIMO:

      O Bog, Oče luči, prosim te milosti,
      da bom na zemlji po zgledu sv. Lucije živel kot otrok luči,
      v nebesih pa večno gledal tebe. Amen.

  60. Miro says:

    GOSPODOVA POTRPEŽLJIVOST NAM ZAGOTAVLJA VSAKRŠEN BLAGOSLOV. TEDAJ SE GOSPOD
    ZDRUŽI Z NAMI, JE V NAS. ČETUDI POLOŽI NA NAŠA RAMENA MALO SVOJEGA KRIŽA, NAM GA
    ON POMAGA NOSITI, Z ODPOVEDJO, Z LJUBEZNIJO. (sv. Janez XXIII.)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  61. Miro says:

    ČLOVEŠKE KREPOSTI

    »Človeške kreposti so trdne drže, stalna razpoloženja, trajne (habitualne) popolnosti uma in volje, ki uravnavajo naša dejanja, urejajo naše strasti in vodijo naše vedenje v skladu z razumom in vero. Kreposti dajejo lahkoto, obvladovanje (“mojstrstvo”) in veselje za nravno lepo življenje« (Katekizem, 1804). Te kreposti »so človeško pridobljene. (…) So sadovi in kali nravno dobrih dejanj« (Katekizem, 1804).[19]

    Med človeškimi krepostmi so štiri, ki jih imenujemo kardinalne, ker se vse preostale razvrščajo okrog njih. To so razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost (prim. Katekizem, 1805)

    — Razumnost »je krepost, ki disponira praktični razum, da v vsaki okoliščini razbere, kaj je za nas resnično dobro in izbere pravilna sredstva za njihovo izvršitev« (Katekizem, 1806). Je »pravilna smernica za dejanje«[20], pravi sv. Tomaž, in je temeljnega pomena za pravilno delovanje preostalih kreposti.

    — Pravičnost je moralna kreposti, »ki obstaja v stanovitni in trdni volji, da damo Bogu in bližnjemu, kar jima gre« (Katekizem, 1807).[21]

    — Srčnost je moralna krepost, »ki v težavah zagotavlja trdnost in stanovitnost v prizadevanju za dobro. Srčnost nam krepi odločnost v upiranju skušnjavam in premagovanju ovir v nravnem življenju. Krepost srčnosti napravlja človeka sposobnega za premagovanje strahu, celo strahu pred smrtjo, za prestajanje preizkušenj in preganjanj. Srčnost pripravi človeka, da gre prav do odpovedi in celo do žrtvovanja svojega življenja, ko je treba obraniti pravično stvar« (Katekizem, 1808).[22]

    — Zmernost je moralna krepost, »ki brzda privlačnost naslad (ugodja) in daje ravnotežje pri uporabi ustvarjenih dobrin. Zmernost usposablja voljo za gospostvo nad nagoni« (Katekizem, 1809). Zmeren človek usmerja svoje čutne težnje k dobremu in se ne pusti prevladati strastem (prim. Sir 18,30). V novi zavezi je imenovana z besedo “treznost” (prim. Katekizem, 1809).

    Glede moralnih kreposti velja trditev in medio virtus. To pomeni, da se moralna krepost nahaja na sredini med pomanjkanjem in presežkom.[23] Toda in medio virtus ne pomeni klica k povprečnosti. Krepost ni srednja pot med dvema slabima navadama, temveč pravilnost volje, ki se — kakor vrh gore — zoperstavlja vsem breznom, ki predstavljajo grešljivosti (vitia).[24] Poleg tega teologalne kreposti nimajo nikakršne omejitve: nikoli ni mogoče dovolj verovati v Boga, upati vanj, ali ga ljubiti v zadostni meri: Fac me tibi semper magis credere, in te spem habere, te diligere — Vedno bolj in bolj mi vero utrjuj, upanje, ljubezen v srcu pomnožuj (pesem Adoro te devote — Molim te ponižno).

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-28-milost-in-kreposti/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  62. janez says:

    MOLITEV: VERUJEM, DA JE DOBRI IN USMILJENI BOG OB MENI ZDAJ IN VEKOMAJ
    Verujem, da je Bog, ki je moj Usmiljeni in Dobri Oče, vedno ob meni in da nikoli nisem sam.
    Tudi takrat, ko sem osamljen, žalosten in utrujen od vsakodnevnega hitenja, hrupa in dela.
    Tudi takrat ne, ko sem bolan, siromašen, brez službe ali ko se nekam izgubim in zaidem.
    On je vse ustvaril za nas, tudi mene in vse ljudi, ker nas ima rad, v svojo Radost.
    Ustvaril je vse Stvarstvo za nas, da ga bomo imeli radi in delali vse v Njegovo Veselje.
    Včasih zatavam, ko ga iščem in ga hočem spet poiskati,
    ker so me na stranpoti zapeljale Mamonove sirene vedoželjnosti,
    dela, finančnih uspehov, materialnosti in kariere in drugega,
    ki so me oddaljile od Njega, da sem zašel ali se takrat izgubil.
    Takrat sem se odtujil sebi in Njemu in sem bil zagnan v pehanju za dobrinami sveta.
    Takrat nisem bil več miren in srečen, skromen in zadovoljen z vsem,
    kar prinese življenje, tedaj sem nenadoma postal lačen imeti več in še več in da nimam nikoli zadosti.
    Ko dobim in uživam le materialne dobrine sedaj sprevidim, da moja lahkota in žeja še traja in da ni nikoli dovolj nasičena. Hoče še več. In ujet sem v zanko brez konca.
    Tedaj spoznam, da kdor ni zadovoljen s tem, kar dobi od Njega,
    da bo ostal nezadovoljen in bo hrepenel po še več materialnih dobrinah in bo nestrpen in nemiren.
    Iskal sem Te Oče in molil ter vpil k tebi, da bi me rešil.
    Zavedal sem se, da se le v Njem umiri moje Srce in da se le v Njem spočije moja nemirna Duša.
    To je tedaj, ko se nasitim iluzije, da je v materialnem svetu vse, kar iščem in potrebujem.
    Odšla je stran od mene še ena iluzija, ki me ne zadovoljila in osrečila ter umirila.
    Človek obrača, Bog pa obrne pravijo modri ljudje in vedo ter prosijo, naj se zgodi Božja Volja.
    Kar je prav v Človeških Oče, ni Nujno prav tudi v Božjih Očeh.
    Oče nam pravi: »Jaz sem Tvoj Gospod, ki ima vse Stvarstvo v svojih rokah.
    Kadar boš moj Otrok v težavah ali kadar boš zašel, prosi me v molitvi in pomagal ti bom.
    Vsak Trenutek bom takrat ob Tebi in prežet boš z mojo Ljubeznijo.
    Zavrzi vse bojazni in skrbi, vse svoje nemire in se spočij v Meni.
    Pridi k Meni Otrok in jaz Te bom Poživil«.
    Zato se bom vrnil k Očetu in ga prosil milosti in odpuščanja, tako kot že tolikokrat ko sem zašel.
    Gospod nam ne odpušča do sedemkrat ali do sedemdesetkrat sedemkrat,
    kot pravi V Evangeliju, ampak neskončnokrat, ker nas ljubi.
    Spoznam, da ko me zažeja po Očetu, njegovemu Miru in Ljubezni, njegovi utehi,
    se umirim in spočijem od kariere, materializma in norega hitenja in sem spet pri Njem.
    Spoznam in verujem, da nikoli ne morem odditi stran in zatavati tako daleč od Očeta,
    da se ne bi mogel spet vrniti k Njemu Domov.
    On me zvesto čaka in se veseli, ko se spet vračam k Njemu.
    Verujem, da mi je Dobri, Usmiljeni in Ljubeči Bog namenil življenje in Odrešenje po Jezusu
    in ne vegetiranje ter nemirno iskanje neznanega smisla in potovanje po svetu;
    verujem, da mi ni namenil konca dni mojega življenja s smrtjo,
    ker me je Jezus Odrešil in mi je naklonil milost večnosti pri Njemu v Nebeški Domovini.
    Verujem, da mi je Jezus naklonil veselje in radost in ne potrtost, ker me je ustvaril sebi v Veselje,
    Verjem, da bom kot Njegov Božji Otrok vedno ob Njem zdaj in na Vekomaj tu in v Nebeški domovini.
    Verjem, da nam bo naš Usmiljeni Bog v naših preizkušnjah pomagal in nas odrešil bolezni in koronavirusa,
    ker nas neskončno Ljubi in nam Odpušča grehe,
    ki vanj Verjemo in ga skesani na kolenih prosimo Odpuščanja grehov ter za našo spreobrnitev,
    z našo obljubo, da bomo odslej zvesto hodili po Poti Odrešenja k Jezusu in živeli po Evangeliju.

    Dopolnjena in razširjena molitev iz Prihajam k tebi, molitve in premišljevanja, kapucini 1995.

    Addendum:
    Dramski igralec Gregor Čušin pravi: “Postaviti Boga na prvo mesto ne pomeni zgolj obesiti križe na steno, imeti rožne vence okoli vratu, obiskovati nedeljsko mašo in se javno opredeliti za kristjana, moliti in prejemati obhajilo. Pomeni postaviti Boga za temelj življenja. Graditi na njem svoje življenje. Biti dejaven kristjan, ki vero udejanja v vsakdanjem življenju tako, da ljubi bližnje, odpušča drugim, je dober, usmiljen in služi drugim vedno in takoj tako kot Odrešenik Jezus, ki ni prišel na zemljo zato da bi mu stregli ampak da bi služil ”

    Pomeni tudi, da moramo živeti po Božjem nauku in Evangeliju. Pomeni, da moramo spolnjevati Božjo Voljo in ne naše človeške volje in trmariti po poti, kjer se oddaljujemo od Boga, namesto da bi hodili po Poti ki vodi k Jezusu. Pomeni, da moramo, ko gremo in hodimo k Njemu, hoditi strmo in naporno ter ozko Pot, ki vodi k Njemu. Modreci pravijo, da je lažje govoriti o tej Poti, kot hoditi sam po njej. Brez molitve, truda in odrekanja pa ni uspeha nikjer. In tudi nič ni brez Božjega Blagoslova in Božjega Usmiljenja. Ora et labora ali moji in delaj in prosi vodstva in Božjega blagoslova ter Poduka, da ne zaidemo. Bog bo uslišal prošnje in molitve tistih, ki se trudijo pomagati in delati dobra dela za druge kot misionarji ljubezni ali apostoli Božje Besede, ki molijo in delajo dobro. Moj Bog je Dober, Usmiljen in Ljubeč in Odpušča naše grehe, ko se Bogu spovemo, pokesamo in opravičimo ter popravimo krivice, ki se dajo popraviti. Moj Bog ni tisti strogi nadzornik in kontrolor, ki me preverja na vsakem koraku kaj delam, saj mi je dal svobodno voljo, temveč mi Pomaga in Me Vodi, ko ga molim in prosim, da ne zaidem in da pravilno spolnjujem Božjo Voljo ter Jezusov Evangelij. V Njem premorem vse, ki mi daje Bog mi daje Moč.

    To tudi pomeni, da je zelo pomembna tudi krščanska vsebina pred obliko, kar pomeni, da smo obenem dobri ljudje in dobri kristjani. Da tako kot govporimo in molimo tudi živmo. Da nismo kot farizeji, ki poznajo vse citate iz svetih spisov na pamet, pa jih ne živijo. Vera brez dobrih del in ljubezni je prazna, saj se ne udejanja v realnem življenju. Da smo dobri in usmiljeni kot Samaritan, da vero izpričujemo z molitvijo, spovedjo, odpuščanjem in dobrimi deli ter da živimo po Božjih Postavah in Evangeliju. Kjer se imajo ljudje radi in se razumejo, kjer je prisotna ljubezen, človečnost in vedrina, kjer ljudje pridno delajo in si pomagajo med seboj, kjer je vse to vse v večjo Božjo Slavo in Veselje, tam je Božje Kraljestvo. Iskal sem Boga v raznih stvareh, našel pa sem ga v Bližnjem Bratu, ki je bil tako blizu mene. Prosim Te Gospod pomagaj mi da Te bom iskal in vedno našel. Prosim podari mi Božji Mir in Ljubezen. Naj se naša dejavna in goreča Vera prelije v dejanja Dobrote, Samaritanske Pomoči drugim, Ljubezni in Služenja drugim. Bodimo skromni, ponižni in bogaboječi in širimo povsod Božjo Luč in Božji Mir ter bodimo prinašalci Dobrote, Svetlobe in Upanja med ljudi. Amen. Janez

  63. Miro says:

    KATOLIŠKA KARIZMATIČNA PRENOVA V DUHU VABI NA:

    »DOTIK DUHA«, 13. december 2022 pri svetem Jožefu, Ljubljana

    http://prenova.rkc.si/index.php/dejavnosti/molitvena-srecanja/288-dotikduha

    SLAVA TEBI, JEZUS, ZDAJ IN VEKOMAJ!

  64. Miro says:

    S KAKŠNO OBLASTJO TO DELAŠ? KDO TI JE DAL TO OBLAST?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 21,23-27)

    Prišel je v tempelj, in medtem ko je učil, so stopili k njemu véliki duhovniki in starešine ljudstva ter rekli: »S kakšno oblastjo to delaš? Kdo ti je dal to oblast?« Jezus je odgovoril in jim rekel: »Tudi jaz vas bom vprašal neko stvar. Če mi to poveste, vam bom tudi jaz povedal, s kakšno oblastjo to delam. Od kod je bil Janezov krst? Iz nebes ali od ljudi?« Ti pa so premišljevali sami pri sebi in govorili: »Če rečemo: ›Iz nebes,‹ nam bo rekel: ›Zakaj mu torej niste verjeli?‹ Če pa rečemo: ›Od ljudi,‹ se bojimo množice, kajti Janeza imajo vsi za preroka.« Zato so odgovorili Jezusu: »Ne vemo.« In on jim je rekel: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+21%2C23-27&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezus je v Jeruzalemu. Duhovnike in starešine zanima, s kakšno močjo oznanja in dela čudeže. Spravi jih v zadrego, ko jih vpraša, s kakšno oblastjo je oznanjal Janez Krstnik. Jezus me vabi, naj ga sprejmem brez pomislekov. Gospod, daj mi moč, da se bom ves odločil zate in bom odprt za tvoje vodstvo. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    • Miro says:

      JANEZOV KRST, KAKŠEN JE?

      Beremo o Jezusu kako govori v templju, središču bogočastja, in deluje z oblastjo. Bil je izziv verskim voditeljem in so ga spraševali o tem, kar je rekel in storil. Odgovoril jim je tako, da jih je vprašal o Janezu Krstniku. To je od njih zahtevalo, da bi pogledali preko zgolj zunanjega in osebnega v svoje notranje drže. Tu so bili poklicani k spreobrnjenju.

      Življenje Janeza Krstnika je bil žareč smerokaz za ljudi. Usmerjal jih je k prihodu Jezusa Kristusa in kazal na prihod njegovega kraljestva.

      V Svetem pismu beremo, da je bil Janez Krstnik napolnjen s Svetim Duhom že v maternici svoje mame Elizabete. Ko je Marija obiskala svojo teto Elizabeto, je ta začutila, kako se je otrok zganil v njenem telesu. Ogenj Duha je plapolal v Janezu. Bil je glasnik prihajajočega Mesija. Duh ga je vodil v puščavo, kjer je rasel ob Božji besedi in šel skozi različne preizkušnje. Oblačila, ki jih je nosil, so spominjala na preroka Elija.

      Janez je prekinil molk po prerokih prejšnjih stoletij, saj je začel Božjo besedo razlagati ljudstvu Izraela. Njegovo sporočilo je bilo podobno sporočilu starozaveznih prerokov, ki so vabili Božje ljudstvo k spreobrnjenju zaradi njihove nezvestobe in so v njih prebujali pravo kesanje. Hkrati pa je želel v njih prebuditi zanimanje za prihajajočega Kristusa, da bi ga prepoznali in sprejeli. Jezus pravi, da je bil Janez Krstnik več kot samo prerok. Bil je glas vpijočega v puščavi. Zaključil je poslanstvo prerokov, ki se je začelo z Elijem. Kar so preroki skrbno iskali in kar so angeli vedeli vnaprej, se je zdaj dopolnilo, ko je Janez pripravil pot za prihod Božjega Maziljenca, Gospoda Jezusa Kristusa. Z Janezom Krstnikom Sveti Duh začne obnovo človeškega rodu po »Božji sličnosti« v Jezusu Kristusu.

      Janezov krst je za kesanje − odvrnitev od greha in prevzemanje novega načina življenja po Božji besedi. Naš krst v Jezusu Kristusu z vodo in Duhom pa nas prerodi za Božje otroke. Postanemo Božji sinovi/hčere v Kristusu. Postanemo deležni vsega, kar je dano Jezusu Kristusu kot edinorojenemu Sinu nebeškega Očeta. Kar je njegovo, je tudi naše. Naš krst nam omogoča vstop v Božje kraljestvo. Božja beseda ima moč, da nas po Svetem Duhu spreminja in oblikuje naša čutenja, mišljenje, besede in delovanje po Jezusu Kristusu. Zato ga lahko ponavzočujemo sredi sveta, tam kjer živimo in delujemo. Kot Janez Krstnik smo namreč tudi mi poklicani, da kažemo na Jezusa Kristusa, da druge usmerjamo k njemu in jih z vsem, kar smo in živimo, vodimo k njemu. Na ta način smo njegove žive priče.

      Prosimo vedno znova Jezusa Kristusa, da bi bili odprti za njegov dar Svetega Duha, ki nas more prerajati in opolnomočiti, da smo njegove žive in zveste priče in sodelujemo z njim v izgradnji Božjega kraljestva.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2022/12/12/janezov-krst-kaksen-je/

      Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  65. Miro says:

    DRUŽINSKA TRAGEDIJA JO JE VODILA NA CAMINO ISKAT NOTRANJI MIR (Aleteia)

    “CAMINO MI JE DAL PREPOZNAVO, DA JE ‘BITI SAM S SEBOJ’ BLAGOSLOV!”

    “Vsaka odločitev, vsak spodrsljaj, vsaka molitev, vsak odnos, vsaka bolezen, vsaka izguba je pot in vsaka pot je vredna,” je življenjski moto MOJCE KEPIC.

    Od nekdaj je bila vpeta v številne aktivnosti, s trudom in z vztrajnostjo ji je uspelo uresničiti svoje sanje – leta 2015 je ustanovila zasebni vrtec Kepica Mojca, v katerem je vodja vzgojiteljica. Življenje jo je rado preizkušalo na različnih področjih, a nikoli ni obupala. Moža je spoznala pri 16 letih. Pet let pozneje sta se poročila in v treh zaporednih letih so se jima rodili trije otroci, ki so danes že polnoletni.

    Pred petimi leti je družino doletela tragedija, izgubili so moža in očeta. Da bi našla notranji mir, se je Mojca junija 2019 podala na španski Camino. Svojo pot in spoznanja je zapisala v knjigi Moj Camino, vse je pot, bralca pa skozi predloge nagovarja k osebnemu premišljevanju in pogledu vase.

    Več o njenih zanimivih izkušnjah in spoznanjih na:
    https://si.aleteia.org/2021/07/24/druzinska-tragedija-jo-je-vodila-na-camino-iskat-notranji-mir/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  66. janez says:

    Misli Dalajlame v razmislek in ravnanje za naš Duševni Mir
    Pravilno čustvovanje, razmišljanje in delovanje se odražajo na našem telesnem in duševnem zdravju. Um vlada vsem celicam telesa, zato se negativen odnos do sebe in okolice na zdravju odraža v obliki bolezni. Škodljiva čustva torej pogubno vplivajo na naše duševno in telesno zdravje, zato moramo nujno negovati pozitivna čustva, kot so ljubezen, spoštovanje in strpnost. Tako vzgajamo svoj notranji duševni mir. Pobožni Človek, ki neguje ljubezen in dobroto ter iskreno skrbi za druge, ki je sočuten do soljudi in se počuti odgovornega do njih, zmanjšuje negativna čustva in krepi pozitivna, s tem pa posledično tudi svoje zdravje, samozaupanje in samozavest. Dobrota odpira hvaležnost in poglablja notranji Mir ter plemeniti človeka. Ljudje imamo na voljo inteligenco in znanje, da škodljiva čustva, kot so strah, ljubosumje, jeza, užaljenost preobrazimo v pozitivna. Analitična sposobnost našega uma nam omogoča razmišljati in razumeti, treba pa je tudi razlikovati med škodljivimi in zdravimi čustvi in seveda delovati. Ni dovolj le razumeti stvari in si jih želeti spremeniti. S težavami se je treba soočiti. “Mir se začenja v vašem srcu. Tega vam ne bodo zagotovili niti politični voditelji niti verski poglavarji, temveč vsak od vas sam v svojem lastnem življenju. In iz vas se bo razširil na vso družino in iz več družin v širšo skupnost. In ko bo na tisoče takšnih družin, bo to pripeljalo do velikih sprememb.”Vsi ljudje na svetu smo med seboj povezani in soodvisni. Ne moremo preživeti, če vsak egoistično in pohlepno misli le nase, druge ljudi pa prezira in ni sočuten in dober. Kaj pomaga človeku kopičenje bogastva, ko je toliko revščine in lačnih ljudi na svetu? Vsak prebivalec sveta je član ‘nas’, zato naj bo 21. stoletje stoletje dialoga in medsebojne solidarnosti namesto ekstremnega egoizma in individualizma, ki smo mu priča zdaj. Tam, kjer ni Ljubezni in Dobrote niti Sočutja in Strpnosti med ljudmi, ampak je le egoizem in brezobzirno tekmovanje tam ni Boga in Poti do sočloveka, kar ne vodi v Notranji Mir in blagostanje ljudi. In Bog je Ljubezen! In Neskončna Dobrota in Usmiljenje do vseh ljudi brez razlik. Ljubimo Boga in Ljudi tako, da bomo podobni Jezusu!

    Apostolska dela 2,38: Peter jim je odgovoril: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.

    Efežanom 1,7: V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti.

    Duh veje kjer hoče in Bog Stvarnik nam ljudem dostikrat govori v različnih jezikih in na različne načine in preko različnih ljudi in stvari. Hoče nas Podučiti in Voditi po Poti Odrešenja k Jezusu, da ne zaidemo. Hoče. da prinašamo na svet Veselje in Radost Odrešenja in da na svet prinašamo Božji Mir in Ljubezen.

    Psalm 23
    Gospod je moj pastir,
    nič mi ne manjka.
    Na zelenih pašnikih mi daje ležišče;
    k vodam počitka me vodi.
    Mojo dušo poživlja;
    vodi me po pravih potih
    zaradi svojega imena.
    Četudi bi hodil po globeli smrtne sence,
    jaz se ne bojim hudega, saj si ti z menoj,
    tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.
    Ps 23, 1-4

    Moli, zaupaj, prepusti se Njemu. Dovoli Bogu, da poskrbi za Tvoje življenje. Veruj v Boga in ne bodi Nejeverni Tomaž! Dr. Marilyn Schlitz, predavateljica na Harvardu. Včasih se nasmejim, pogledam gor in rečem: Vem, da si bil Ti Bog, hvala. Verni ljudje ne potrebujejo dokazov o učinkih in čudežih molitve, da bi se še naprej zanašali na Boga. Jih pa zato potrebujejo ljudje, ki ne verujejo. To je bil konec koncev eden glavnih razlogov, zakaj je Jezus pred ljudmi delal čudeže, ko je hodil po Izraelu pred dva tisoč leti. Pa vendar so mnogi ljudje, navkljub očitnim nadnaravnim znamenjem, še vedno ostali v dvomih kot apostol Tomaž. Verjel je ko mu je Jezus pokazal rane s križa na Golgoti. Vendar niso vsi ljudje taki, saj so se nekateri tudi spreobrnili kot Savel, ki je postal Sveti Pavel, ko ga je obsijala Božja Luč in ga je nagovoril Bog. Pa tudi številni drugi, ki so slišali Njegov klic. Poslušajmo tudi mi, da bomo slišali Boga v Miru in Tišini, ko molimo, delamo, služimo drugim in beremo Božjo Besedo, da bi razumeli Božjo Voljo!

    Vir molitve je iz medmrežja Operando. Že objavljeno.

    Izaija 56-1: Tako govori GOSPOD: Pazite na pravico, ravnajte pravično, kajti moje odrešenje bo kmalu prišlo in moja pravičnost se bo kmalu razodela.

  67. janez says:

    11.12.2022 3. adventna nedelja
    Iz 35,1−6a.10; Jak 5,7−10; Mt 11,2−11
    Poslanci Janeza Krstnika
    11,2 Janez pa je v ječi slišal o Mesijevih delih in mu je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, rekel:

    3 »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?«
    4 Jezus jim je odgovoril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite:
    5 slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij;
    6 in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.«
    7 Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje?
    8 Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah.
    9 Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka.
    10 Ta je tisti, o katerem je pisano:
    Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem,
    ki bo pripravil tvojo pot pred teboj.
    11 Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni bil obujen večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.

    Ogenj hrepenenja
    Janez Krstnik je živel je v divjini, oblečen je bil v kameljo kožo in jedel je med divjih čebel. Živel je življenje divjaka in tak je bil tudi njegov nauk − strah vzbujajoča grožnja. Množice je preplašil, kot preplaši živali požar v savani. Suha trava gori zelo hitro in pred požarom začnejo bežati vse živali. Tako pridejo iz skrivališč tudi take, ki se običajno skrivajo človeškim pogledom: kuščarji, škorpijoni, kače, močeradi, pajki in druga golazen. Janez je živel v puščavi, kjer dolgo časa ni bilo dežja, bil pa je nekoč davno in je omogočil, da je zraslo nekaj trave in grmičevja, sedaj pa se je vse posušilo in gori kot za stavo. Primera nas spominja na staro zavezo, kateri je bilo v začetku dano nekaj življenja s postavo in preroki, potem pa se je vse posušilo. Ljudje so pozabili na postavo ali pa so jo izmaličili in z neskončnimi predpisi, okosteneli in posušili. Posebno farizeji in pismouki so jo začeli izkoriščati za skrivanje lastne grdobije in gnusobe. Janez je prišel nadnje kot požar v savano. Nihče mu ni mogel uteči. Varne niso bile niti tako velike živine kot je bil kralj Herod. Mnogi so pribežali k reki Jordanu in so se mu dali krstiti. Janez ni zahteval od njih naj postanejo nekaj drugega, ampak samo naj bodo to kar so: vojaki, ampak nenasilni, cestninarji, ampak pošteni … Ni potrebno spremeniti poklica, zakonskega partnerja, bivališča …, ampak spreobrniti srce in se poboljšati. Ni potrebno, da bi bili vsi okrog nas idealni, da bi bili lahko tudi mi dobri. Dobri smo dolžni biti tam, kjer smo, s tistimi, ki so nepopolni kot mi. Nekaterim je težko živeti z nepopolnostjo drugih, nekatere peha v obup celo njihova lastna nepopolnost. Naši od izvirnega greha ranjeni naravi ne moremo ubežati, lahko pa jo izboljšujemo in posvečujemo in prav to smo dolžni storiti.

    Janez je s svojim nastopom dosegel velik uspeh in slavo. Ljudje so ga poslušali, vpraševali in se mu v znamenje spreobrnjenja dajali krstiti. Pred Jezusom je šel kot gre goreč ogenj in je použival grešnike, vendar ne vse. Farizeji in pismouki so ostali ob strani. Jezus jih je kasneje vprašal: »›Od kod je bil Janezov krst? Iz nebes ali od ljudi?‹ Ti pa so premišljevali sami pri sebi in govorili: ›Če rečemo: ›Iz nebes,‹ nam bo rekel: ›Zakaj mu torej niste verjeli?‹ Če pa rečemo: ›Od ljudi,‹ se bojimo množice, kajti Janeza imajo vsi za preroka‹« (Mt 21,25−26). Če Janezov krst ni bil od Boga, zakaj ste mu pustili, da je krščeval, če pa je bil od Boga, zakaj mu niste verjeli in se spreobrnili? Ker niso »obrodili sad, vreden spreobrnjenja,« (Mt 3,8) so prišli v zagato. Janezov krst ne zahteva samo pokore, ampak zahteva spreobrnjenje, to je »spremembo mišljenja«. To so zahtevali tudi drugi preroki − globinsko, bivanjsko zaobrnitev k Bogu ali proč od greha. Sad, vreden spreobrnjenja, je življenje, ki dejavno izraža takšno osebno spremembo in bivanjsko zaobrnitev.
    Ogenj ima lahko veliko simbolike. Je lahko kot luč, ki sveti in nam kaže pravo pot. Janez je bil tudi svetilka ob kateri so se ljudje nekaj časa greli. Prava luč, popolna resnica in vse razodetje pa je nastopilo z Jezusom Kristusom in pravi ogenj s prihodom Svetega Duha. Jezus je bolj gorel z ognjem ljubezni, Janez pa z očiščujočimi plameni, ki očiščujejo v peči celo zlato.

    Očiščeval je, kot plamen očiščuje in razkužuje medicinsko iglo. Oba Jezus in Janez pa sta doživela, da ogenj použiva tudi sam sebe. Ogenj za svojo svetlobo, toploto ter očiščevanje daruje sam sebe. Janez je to vedel in je to tudi napovedal. »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30). Poleti leta 28. ga je kralj Herod, na željo svoje žene Herodijade, ki pa niti ni bila njegova in v tem je bil problem, zaprl v utrdbo Manreso ob Mrtvem morju. Človek vajen svobode in neskončne puščave je moral začeti svojo kalvarijo zaprt med štiri stene. Podgane in druga golazen ga niso niti toliko motile, niti slaba hrana, saj je bil tega vajen. Hujša je bila ozka kletka v kateri je bil ujet kot puščavski lev in skoraj gotova smrt v njej. Najhujša pa je bila negotovost glede vsega svojega življenja in svojega poslanstva. Ali bo njegov življenjski trud zaman? Ali je res Jezus tisti pravi, ki ga je napovedoval? Svoje učence je že poslal k njemu, saj jih ni več potreboval, le pripravil jih je za Jezusa. Vseeno pa jim naroči, naj mu pridejo povedat, če vse prav teče.

    Jezus mu ne odgovarja z besedami. Tako malo nam povedo in tako težko nas prepričajo. Svoje delo opiše z mesjansko napovedjo, ki smo jo slišali v prvem berilu. Izaijeva napoved mesjanske dobe je: »Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki« (Iz 35,5−6). Jezus je s tem nakazal, da se vse mesijanske napovedi o njem uresničujejo. »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite« (Jn 11,4). Janezovo življenje se je izpelo v pričakovanju Jezusovega prihoda. Po eni strani tega, kar je oznanjeval in napovedoval, ni dočakal, saj je umrl pred sklenitvijo nove zaveze. Jezus ga je imenoval »največjega« v stari zavezi. Po drugi strani pa je to, za kar je pričeval, že nosil v svojem srcu. Karkoli si želiš že po željah in hrepenenjih prebiva v tebi in te že lahko osrečuje, bogati, vznemirja ali pa celo bega v obup. Jezus nam pravi: »Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo« (Mr 11,14). Če si nekaj iz vsega srca želiš in po tem dovolj dolgo in močno hrepeniš, ti celo stvarstvo pomaga pri uresničevanju tvoje želje. Bog je gospodar vsega in vse vodi. Uresničuje tudi naše najbolj drzne želje in molitve. Hrepenenje je namreč najlepša in najmočnejša molitev.

    Tudi starši se ne morejo dolgo upirati upravičenim željam svojih otrok, če je v njihovi moči, da jim ustrežejo. Tako tudi Bog ne. Seveda moramo za vsako svojo željo in njeno uresničitev plačati tudi ceno. Janez Krstnik je iskal obljubljenega odrešenika − Mesijo in ga je tudi našel. Po svojem darovanju življenja za resnico pa mu je postal tudi najbolj podoben. Nekateri bi rekli: »Kar je iskal, to je tudi našel. Kaj pa se je zaganjal v mogočnika, saj je vedel kaj ga čaka«. Isto bi lahko rekli tudi za Jezusa saj je tudi On vedel kaj ga čaka, pa je klub temu vztrajal na svoji poti in še toliko drugih, ki so jima bili podobni. Njihovo hrepenenje se s smrtjo ni ustavilo, ampak uresničilo. Pričakovali so nekaj več kot samo udobno in neproblematično življenje na tem svetu in to so tudi prejeli. Škoda, da se naše želje in hrepenenja prevečkrat ustavljajo samo v tem svetu. »Samo da bo zdravje in zadovoljstvo pa bo vse,« rečemo. To pa, vsaj za nas kristjane, še zdaleč ni vse. Kaj iščemo in kaj pričakujemo v tem letošnjem adventnem času? Ali bi si upali sedaj stopiti pred Jezusa in mu reči, da je le On tisti, ki si ga potrebujemo? Najslabše bi bilo, če bi molili in hodili k maši, obenem pa bi mislili, da si z Jezusom ne moremo nič pomagati, da se ne moremo nič poboljšati in da nam Jezusovo rojstvo ne more letos prav nič prinesti. Potem bi za razliko od Janeza Krstnika, in tudi Jezusa, zaman umirali v svoji zemeljski ječi. Obudimo gorečo željo po Jezusovem prihodu. Amen.

    * * *
    Naša pričakovanja oblikujejo nas, ki pričakujemo in vplivajo na to, da se pričakovano uresniči. Bog nam pušča svobodo, zato nam ne prepreči niti naših negativnih želja. Zato lahko depresivni, pobiti ljudje zbirajo dokaze zato, da ni vredno živeti in da je življenje ena sama mora in trpljenje. Zato postajajo vedno bolj depresivni. Jezni zbirajo dokaze za svojo jezo. Tako si mislijo, da se upravičeno jezijo na vse in na vsakogar. »Pravičniki« zbirajo dokaze o grešnosti drugih, da bi njihova neomadeževanost lepše zasijala. Maščevalci nosijo v srcu dvorezen meč, ki najprej prereže njihovo lastno srce in šele potem mogoče tistega, ki jim je storil krivico … Vsi nekaj iščemo in običajno to, kar iščemo, tudi najdemo in taki tudi postajamo. Če v srcu nimaš nobenega čustva: ne veselja, ne žalosti, ne stiske, ne zahvale, potem je tudi tvoja molitev samo na ustnicah in bo težko prihajala iz srca v katerem ni ničesar.

    Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

    Postava in preroki so dani do Janeza; od tedaj naprej pa se oznaja Božje kraljestvo in vsak je vanj pozvan” (Lk 16,16).

    Glej stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in vrata odpre, vstopim k njemu in večerjam z njim in on z menoj!” (Jn 20,28).

  68. janez says:

    Papež Frančišek: Ali res ljubim svojega brata? Našega Boga ljubimo konkretno

    Ali ljubim svojega brata? Boga ljubimo v konkretnosti!
    »Da bi Boga ljubili konkretno, je treba ljubiti brate in sestre, kar pomeni, da zanje molimo, pa če so nam simpatični ali ne. Moliti je treba tudi za sovražnike, nasprotnike in ne puščati prostora za zavist in ljubosumnost ali za obrekovanje, ki osebe uničuje. Moč, da lahko ljubimo na ta način, pa nam daje vera, ki premaga duha sveta, lažnivca, ki ločuje. Hudobec ločuje in prinaša hudobijo in sovraštvo med ljudi pod različnimi preoblekami in maskami.

    Duh sveta je lažnivec
    V odlomku iz Prvega Janezovega pisma (1 Jn 4,19-5,4) apostol Janez govori o posvetnosti. Ko pravi ’tisti, ki so rojeni iz Boga, lahko premagajo svet’, govori o vsakodnevnem boju proti duhu sveta, ki je lažnivec, je duh navideznosti, brez obstojnosti. Medtem pa je Božji Duh resničen. Duh sveta je duh nečimrnosti, duh stvari, ki nimajo moči, ki nimajo temelja, ki padejo. Duh sveta je napolnjen z zrakom in je prevarant, saj je sin očeta laži.

    Ljubiš Boga? Ljubiš brata?
    Apostol Janez nam v svojem pismu ponuja pot konkretnosti Božjega Duha, ki pa se ne poslužuje fantazij. Reči in storiti sta ena in ista stvar. Če imaš Božjega Duha, boš delal dobre stvari. Apostol Janez nam pravi nekaj vsakdanjega: ‘kdor ne ljubi svojega brata, ki ga vidi, ne more ljubiti Boga, ki ga ne vidi’. Če nisi zmožen ljubiti nekaj, kar vidiš, kako boš potem ljubil nekaj, kar ne vidiš? To je fantazija. Ljubimo to, kar vidimo, česar se lahko dotaknemo, kar je realnost, ne pa fantazij, ki jih ne vidimo.

    Če nisi zmožen ljubiti Boga v konkretnem, ni res, da ljubiš Boga. Duh sveta je duh ločitve. Ko se vplete v družino, v skupnost, v družbo, vedno ustvarja ločitve, vedno. Ločitve rastejo in prideta sovraštvo in vojna. Janez gre še dalje in zapiše: ‘Če kdo pravi: ”Ljubim Boga”, a sovraži svojega brata, je lažnivec.’ To pomeni otrok duha sveta, ki je čista laž, čista navideznost. In to je nekaj, o čemer je dobro premisliti: Ali ljubim Boga? A pojdimo k preizkusnemu kamnu in poglejmo, kako ljubiš svojega brata, poglejmo, kako ga ti ljubiš.

    Molim? Želim slabo? Opravljam?
    Tri znamenja kažejo, če kdo ljubi svojega brata. Smejimo se lahko na različne načine. V cirkusu se smejijo klovni, a v srcu velikokrat jočejo. Najprej smo povabljeni k molitvi za bližnjega, tudi za tiste, ki mi niso všeč in za katere vem, da me ne marajo; tudi za tistega, ki me sovraži, tudi za sovražnika, kakor je rekel Jezus. Če ne molim, je to znamenje, da ne ljubim. Prvo znamenje. Vprašanje, ki si ga vsi moramo zastaviti: Ali molim za druge? Za vse, konkretne, za tiste, ki so mi simpatični in tiste ki so antipatični, tiste, ki so mi prijatelji in tiste, ki niso prijatelji. To je prvo. Druga znamenje. Ko v sebi čutim čustva ljubosumnosti, zavisti in me prime, da bi jim želel slabo … To je znamenje, da ne ljubiš. Zaustavi se. Ne dopusti, da bi ta čustva rasla, saj so nevarna. Ne dovoli jim rasti. Bolj vsakdanje znamenje, da ne ljubim bližnjega in zatorej ne morem reči, da ljubim Boga, pa je opravljanje. Dobro si vtisnimo v srce in v glavo: če opravljam, ne ljubim Boga, kajti z opravljanjem uničujem tisto osebo. Opravljanja so kakor medeni bomboni, ki so sicer dobri, pojem enega za drugim, a želodec se z mnogimi bomboni uniči. Lepo je, sladko je opravljati, zdi se lepa stvar. Vendar uničuje. In to je znamenje, da ti ne ljubiš.

    Vera nam daje moč
    Če oseba preneha opravljati, je zelo blizu Bogu. Ne opravljati namreč pomeni, da varujemo drugega, varujemo Boga v drugem. Duh sveta se premaga s tem duhom vere: verovati, da je Bog v mojem bratu, v moji sestri. Zmaga, ki je premagala svet, je naša vera. Samo z veliko vere se lahko hodi dalje po tej poti. Ne s človeškimi mislimi ‘zdrave pameti’ … ne, te ne služijo ničemur. Pomagajo, a ne služijo ničemur v tem boju. Samo vera nam bo dala moč, da ne bomo opravljali, da bomo molili za vse, tudi za sovražnike, in da ne bomo pustili bohotiti se čustvom zavisti in ljubosumja. Gospod nas s tem odlomkom iz Prvega pisma apostola Janeza prosi za konkretnost v ljubezni. Ljubiti Boga. A če ne ljubiš brata, ne moreš ljubiti Boga. In če praviš, da ljubiš svojega brata, a ga v resnici ne ljubiš, ampak sovražiš, si lažnivec.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 10.1.2019)

  69. janez says:

    Papež med homilijo: Jezusov mir je kot mir v globini morja

    Jezusov mir je kot mir v globini morja
    »Kako lahko gredo skupaj stiske in preganjanja, ki jih je doživel sv. Pavel, kakor pripoveduje današnji odlomek iz Apostolskih del in mir, ki ga Jezus pušča svojim učencem s poslovilnimi besedami med zadnjo večerjo: ‘Mir vam zapustim, svoj mir vam dam’, kakor jih prinaša današnji odlomek iz Janezovega evangelija?

    ‘Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali…’
    Življenje sredi preganjanj in stisk se zdi, da je življenje brez miru, a je živeto po zadnjem blagru: ‘Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili’. Jezusov mir gre skupaj s tem življenjem sredi preganjanja in stisk. To je mir, ki je zelo spodaj, zelo spodaj, zelo globoko ob vseh teh stvareh. Mir, ki ga ne more nihče vzeti. Mir, ki je dar. Kakor morje, ki je v globini mirno, čeprav so na površini valovi. Živeti mir z Jezusom, je imeti to izkušnjo v sebi, ki ostane tudi sredi preizkušenj, vseh težav, vseh stisk.

    Kristjan nosi na svojih ramenih življenje, ne da bi izgubil mir
    Samo tako se lahko razume, kako so živeli svojo zadnjo uro številni svetniki, ki niso izgubili miru, ampak so navzočim rekli, da gredo v mučeništvo kot povabljeni na svatbo. To je dar Jezusovega miru, tistega, ki ga ne moremo imeti preko človeških sredstev tako, da bi šli k zdravniku ali vzeli pomirjevalo. Nekaj drugačnega je, ker pride od Svetega Duha v nas in prinaša s seboj trdnost. Kakor jo ima človek, navajen trdo delati, ki je nepričakovano, ker ga je doletela bolezen, moral opustiti vse svoje projekte, a je kljub temu uspel ostati v miru. To je pravi kristjan.

    Prenašati
    Mir nas uči, ta Jezusov mir nas uči, da gremo v življenju naprej. Uči nas vse to prenašati. Prenašati. To je beseda, ki je mi ne razumemo dobro kaj pomeni, a je zelo krščanska beseda. Pomeni nositi na ramenih. Prenašati, pomeni nositi na ramenih življenje, težave, delo, vse, a da pri tem ne izgubimo miru. Še več, nositi na ramenih ter imeti pogum iti naprej. To se razume samo, ko je v nas Sveti Duh, ki nam daje Jezusov mir. Če pa živimo tako, da se pustimo zajeti vneti živčnosti in izgubimo mir, pa pomeni, da nekaj ni v redu.

    Mir kot božanski dar prinese nasmeh v srce
    Ko imamo v srcu od Jezusa obljubljeni dar in ne tistega, ki prihaja od sveta ali zaradi denarja na banki, se lahko soočimo tudi z najbolj krutimi težavami ter gremo naprej. To storimo s še eno sposobnostjo, ki ‘nasmeji srce’. Oseba, ki živi ta mir, nikoli ne izgubi smisla za humor. Zna se nasmehniti samemu sebi, drugim, svoji senci…, se zna nasmehniti vsemu. Ta smisel za humor je tako zelo blizu Božji milosti. Z Jezusovim mirom v vsakdanjem življenju, z Jezusovim mirom v stiskah in z vsaj malo tega smisla za humor, lahko zelo dobro ‘dihamo’. Naj nam Gospod da ta mir, ki prihaja od Svetega Duha, ta mir, ki je od njega in ki nam pomaga prenašati, nositi številne težave v življenju.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 21.5.2019)

    Ko znamo prisluhniti drug drugemu, ko nehamo iskati svoj prav in nehamo biti dobri in usmiljeni, tedaj ne spolnjujemo Božje Volje, ampak svojo človeško voljo. Namesto, da bi sejali Božji Mir in Dobroto ter prinašali na svet Božjo Luč prinašamo človeško voljo in zato ne prispevamo k prihodu Božjega kraljestva med nas na zemljo. Preveč je tega in tedaj zapiramo srce pred Bogom. Tedaj Bog ne more izvrševati Božje Volje in Načrta. Pomagaj nam Gospod, da se bomo spokorili in poboljšali ter odslej živeli po Tvoji Volji Gospod. Brez Tebe Gospod smo nemočni in lahek plen hudobca, ki prinaša razdor, sovraštvo in hudobijo na svet med ljudi. Namesto, da bi bili čimbolj podobni Jezusu v vsem kar počnemo, povzemamo druge vzorce brez Usmiljenja in Dobrote, ki ne Slavijo in Častijo Boga in prispevajo k Oznanjevanju Jezusovega Odrešenja in Nauke Jezusovega Evangelija. Naj bo na teh straneh sveto spoštovanje do Boga in ljudi, naj izgine jaz in moj prav in naj nam Gospod pomaga, da bomo govorili o dvojini ali celo v množini in bili podobni Jezusu, ki je prišel zaradi ubogih, revnih in bolnih na svet, da ga Odreši in ga prinese Božji Mir na zemljo. Naj bo med nami bratska Ljubezen in Usmiljenje ter Božji Blagoslov za vse, kar bomo v Božjem imenu dobrega delali in pomagali drugim ljudem, ki nas potrebujejo. Frančiškan dr. Arko je povedal tudi to, da je Bog tam kjer je Ljubezen in da ni Boga tam, kjer je hudobija, ki je gnus v Božjih očeh. Ne samo da moramo ljubiti in moliti za svoje nasporotnike, bodimo dobri in usmiljeni kot Jezus, ki nam je dal svetal zgled, da je Ljubezen najvišja Božja Zapoved, ki jo moramo ljudje upoštevati in izvajati v vsaldanjem življenju.

    Addendum:
    Pet minut za spremembo srca (odlomek iz pridige papeža Frančiška)
    Človek, ne čakaj s spreobrnitvijo in ne odlagaj s spremembo svojega življenja, da se z roko dotakneš svojih zgrešenosti in neuspehov, ki jih vsi imamo. Ne ustraši se jih, da boš bolj sposoben obvladovati to, kar te prevzema s strastjo. Vsak dan opravimo to majhno spraševanje vesti, da se spreobrnemo h Gospodu in si jutri prizadevamo, da se to ne bo več ponovilo. Morda se bo to bolj ali manj zgodilo, a vendar si ti uspel obvladovati in ne da tebe obvladujejo strasti, tolike stvari, ki se zgodijo, saj nihče ni gotov, kako se bo končalo njegovo življenje in kdaj ga bo konec. Teh pet minut na koncu dneva nam pomaga, nam pomaga premisliti in ne odlašati s spremembo srca in s spreobrnjenjem h Gospodu. Naj nas Gospod uči s svojo modrostjo, kako iti naprej po tej poti.«

    Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 28.2.201

  70. Miro says:

    JE POKLIC DUHOVNIKA EDEN NAJTEŽJIH POKLICEV NA SVETU? (Aleteia)

    DUHOVNIK DELI ZAKRAMENTE, JE DIREKTOR, TAJNICA, EKONOMIST, GOSPODINJA, ZIDAR, KLJUČAR, PSIHOLOG, VZGOJITELJ, ANIMATOR …

    Duhovniki, zlasti župniki, so pogosto tarča kritik, saj se zdi, da nihče ni dovolj dober in po volji župljanov. Na to je opozoril zapis na družbenih omrežjih, ki poklic duhovnika označi za enega najtežjih na svetu.

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2022/08/25/je-poklic-duhovnika-eden-najtezjih-poklicev-na-svetu/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    • Miro says:

      MOLIMO ZA ZA DUHOVNIKE:

      Jezus, večni Veliki duhovnik,
      ohrani svoje duhovnike
      v zavetju svojega presvetega Srca,
      da jim nihče ne bo mogel škodovati.
      Ohrani neomadeževane njihove maziljene roke,
      ki se vsak dan dotikajo tvojega presvetega Telesa.
      Ohrani čiste njihove ustnice,
      ki jih je pordečila tvoja dragocena kri.
      Ohrani čisto in sveto njihovo srce,
      ki je zapečateno z vzvišenim znamenjem
      tvojega slavnega duhovništva.
      Naj rastejo v ljubezni in zvestobi do tebe!
      Obvaruj jih vsega posvetnega!
      Daj jim, skupaj z oblastjo spreminjat kruh in vino,
      tudi moč spreminjati srca.
      Blagoslovi njihovo delo z obilnimi sadovi
      in podeli jim nekoč krono večnega življenja.
      Amen.

      (molitev sv. Terezije Deteta Jezusa)

  71. Miro says:

    “NAJTI ČAS DRUG ZA DRUGEGA JE IZZIV VSAKEGA ZAKONA” (Aleteia)

    “PRI KAKŠNIH VEČJIH STVAREH NAREDIVA PLUSE IN MINUSE, PO JEZUITSKO”

    ŠPELA IN KLEMEN JEVNIKAR sta si pri iskanju hiše napisala seznam, kaj si pri hiši želita in česa ne. Železniške proge ni bilo na seznamu minusov in tako danes živijo v Borovnici – ob železniški progi. Hrup jih ne moti več, hiša pa omogoča njunim trem otrokom, da odraščajo zunaj mestnega okolja. Vsi trije so po starših podedovali zanimanje za naravoslovje in tehniko. Klemen je namreč učitelj tehnike, Špela pa je samozaposlena kot arhitektka. V manjšem obsegu oblikuje tudi izdelke iz lesa, kar sta, ko sta se spoznala, počela tudi Klemen in njegov brat.

    Poleg ljubezni do lesa jih povezuje tudi ljubezen do športa. Pravita, da bi se pri hiši našlo rekvizitov za kakšnih 30 športov. Klemenov najljubši hobi je kolesarjenje, Špela pa rada vrtnari, sploh če na vrtu zraste kaj užitnega, ali pa gre na pohod v dobri družbi. “Na stara leta” sta si skupaj omislila še srfanje.

    Več o tem v zanimivem pogovoru na: https://si.aleteia.org/2022/12/12/najti-cas-drug-za-drugega-je-izziv-vsakega-zakona/

  72. Miro says:

    ČUSTVENO ZREL ČLOVEK ZNA ŽIVETI Z BLIŽNJIM V MIRU. ČUSTVENA ZRELOST JE MIROLJUBNOST.
    KDOR JE V SEBI PREMAGAL IN PODUHOVIL OTROŠKO JEZLJIVOST IN NAPADALNOST, JE OSEBNO ZREL.
    ZREL ČLOVEK NE TRATI ČASA IN MOČI ZA NEPOTREBNE SPORE.

    Misel dr. Antona Trstenjaka

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  73. Miro says:

    Nadaljevanje članka Milost in kreposti (Paul O’Callaghan)

    BOŽJE KREPOSTI

    V splošnem pomenu so kreposti »trajna in trdna razpoloženja delati dobro« (prim. Katekizem, 1803).[14] Med temi krepostmi se »božje kreposti nanašajo neposredno na Boga. Božje kreposti pripravijo (disponirajo) kristjane za življenje v povezanosti s sveto Trojico» (Katekizem, 1812). »Bog jih vlije v dušo vernih, da bi jih tako usposobil, da delujejo kot njegovi otroci« (Katekizem, 1813). Božje (ali tudi teologalne) kreposti so tri: vera, upanje in ljubezen (prim. 1 Kor 13,13).

    Vera »je božja krepost, s katero verujemo v Boga in sprejemamo za resnico vse, kar nam je rekel in razodel in nam sveta Cerkev predloži v verovanje« (Katekizem, 1814). Po veri »se človek v celoti in svobodno preda Bogu«[15], in si prizadeva spoznavati in izpolnjevati božjo voljo: »Pravični bo živel iz vere« (Rim 1,17).[16]

    — »Kristusov učenec mora vero ne samo ohranjati in iz nje živeti, marveč jo tudi izpovedovati, jo neustrašeno izpričevati in jo razširjati« (Katekizem, 1816; prim. Mt 10,32-33).

    Upanje »je božja krepost, s katero hrepenimo po nebeškem kraljestvu in po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove obljube in opirajoč se ne na svoje moči, marveč na pomoč milosti Svetega Duha« (Katekizem, 1817).[17]

    Ljubezen »je božja krepost, s katero ljubimo Boga nadvse zaradi njega samega in svojega bližnjega kakor sami sebe zaradi ljubezni do Boga« (Katekizem, 1822). To je Jezusova nova zapoved: »da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12).[18]

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-28-milost-in-kreposti/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Nadaljevanje članka Milost in kreposti (Paul O’Callaghan)

  74. Miro says:

    V VSAKEM OD NAS JE NEKAJ ZLAGANEGA. BISTVENA LASTNOST ZLAGANEGA PA JE, DA NE
    ŽELIMO GLEDATI TEGA, KAR JE V NAS SLABEGA. POTREBEN JE ČAS, DA VSTOPIMO V SVOJO
    NOTRANJOST IN DA ODKRIJEMO SVOJE RANE. (Jean Vanier)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    • Hvala says:

      JEZUS NA MOLITVAH ZA OSVOBODITVE S SVOJIM SVETIM DUHOM ODKRIVA RANE, RANE, KI SO ZGODILE PRED ROJSTVOM ČLOVEK NE VE, TUDI PO ROJSTVU VSEH NE VE, ZATO SVETI DUH SPOMNI IN KAŽE -RAZKRIVA VSE, KAR JE POTREBNO OZDRAVLJENJA.

      Molitev za osvoboditev je poseben način molitve, ki kristjanu pomaga, da se notranje osvobodi in zapre vrata vplivom hudobnega duha. Osredotočena je na človeka, da z močjo evangelija in Božje milosti postane svoboden. Osvoboditev od navezanosti je proces, je čudovito delo Svetega Duha, ki ga posameznik nadaljuje sam z Božjo pomočjo, potem ko se je že udeležil molitve in spoznal moč osvoboditve po metodi petih ključev: kesanje, odpuščanje, odpoved, oblast in blagoslov.

      • Hvala says:

        Vsako rano je potrebno posebej JEZUSU IZROČITI, DA JO BO OZDRAVIL. Povedati: dam primere :v mladosti se bil prizadet zaradi nekoga, ki te je poniževal zaradi obleke, v šoli se je dogajalo to in to….moja družina (oče in mati sta me prizadela, ko sta govorila …….) sosed me je zelo prizadel, ker mi je rekel….vodja službe me je prizadel …..na uradu, ko sem urejal dokumente me je zelo prizadelo, pri zdravniku sem bil ….., prednik me je zelo prizadel ……, to in to se mi je dogajalo, zgodilo se je …..VSE KAR BOLI ČLOVEKA, GA STISKA IN SE SPOMINJA DOGODKOV ZA LETA NAZAJ, JE POTREBNO IZROČITI JEZUSU, VSAK DAN MOLITI ZA NOTRANJE OZDRAVLJENJE.

        JEZUSA PROSITE, DA BO ODKRIVAL RANE S SVOJIM SVETIM DUHOM, POTEM PA MU JIH IZROČITE, DA JIH BO OZDRAVLJAL IN OZDRAVIL. POTEM VEČ SPOMIN NA DOGODEK IN NA OSEBE, KI SO BILE VPLETENE NE BO BOLEL.

        TO JE ČUDOVITO DARILO JEZUSA. Jezus ozdravlja vsak dan, tako kot je takrat, KO JE FIZIČNO HODIL PO ZEMLJI. KAŠNE ČUDOVITE MILOSTI IN DAROVE ŽELI PODARITI ČLOVEKU, ČE SODELUJE Z NJIM, ČE ŽELI PREJETI NJEGOVE DAROVE. OSEBNI ODNOS!

        • Miro says:

          Hvala za omenjeno sporočilo, katerega bistvo je bilo že večkrat predstavljeno na našem portalu in prav je tako. V odnosu do Boga in bližnjih je pa še en izjemno pomemben vidik, na katerega večkrat pozabljamo.

          GOSPODA JEZUSA ŠE ZLASTI PROSIMO ZA PRAVE, LJUBEČE BESEDE V MEDSEBOJNIH ODNOSIH DOMA, V ZAKONU, DRUŽINI, NA DELOVNEM MESTU, V DRUGIH DRUŽBENIH OKOLJIH, NA SPLETU, NA TEM PORTALU … PONIŽNO GA PROSIMO, DA BI SE BOLJ ZAVEDALI, KAKO IZJEMNO POMEMBNO JE, DA SE Z BOŽJO POMOČJO ODLOČAMO ZA LJUBEČE BESEDE, KI GRADIJO DOBRE MEDSEBOJNE ODNOSE. NAJ NAM PRI TEM POMAGA NASLEDNJA:

          PROŠNJA ZA PRAVO BESEDO

          Tudi dan, ki se zdajle začenja,
          potrebuje besede pozdrava in zahvale;
          potrebuje besede odločitve in odklonitve,
          potrebuje besede preudarka.
          Daj mi prave besede.

          Živimo in mislimo, se odločamo in molimo,
          kaznujemo in ljubimo v besedah in z besedami.
          Te so lahko močnejše,
          bolj prodorne in nevarne kot pa dejanja.
          Daj mi besede ljubezni.

          Besede lahko povezujejo,
          lahko zdravijo in tolažijo,
          lahko pa tudi sejejo razdor,
          sekajo rane in ubijajo.
          Lahko učijo in pojasnjujejo,
          lahko lažejo in zapeljujejo.
          Daj mi besede resnice.

          Ko sem govoril, je beseda izrečena
          in tako nad njo nimam nobene moči več.
          Zdaj živi svoje lastno življenje,
          ki pomaga ali uničuje;
          ne morem je več prijeti,
          zvezati ali poklicati nazaj.
          Daj mi besede življenja, da mi nocojšnji večer
          ne bo treba obžalovati nobene besede.
          (Paul Roth)

          BOŽJE USMILJENJE, KI VEDNO IN POVSOD SPREMLJAŠ VSE LJUDI, ZAUPAMO VATE!

          • Hvala says:

            Ja, prosimo Gospoda za prave besede, vendar MI LJUDJE SMO KOT CELOTA TAKO POVEZANI, DA SI PREDSTAVLJATI NE MOREMO.

            Nekdo, ki greši in se tega ne očiščuje, prenaša rane naprej. V knjigi-KAKO OZDRAVITI RODOVNE KORENINE -napisal Robert DEGRANDIS je tudi molitev za ozdravljenje prednikov-MOLITEV ZA OZDRAVLJENJE JEZIKA, POTREBNO JE NASTOPITI ZOPER SLABO GOVORJENJE, PREKLINJANJE, BOGOKLETJE, ZOPER PODLOST IN IZDAJO JEZIKA.

            Vse negativne vezi prednikov, ki so morebiti vse to počeli, JE POTREBNO PREKINITI, ČE ŽELIMO DA BO GOSPOD OZDRAVIL RODOVNE KORENINE IN NAS NOTRANJE OZDRAVIL.

            Vsi kanali morajo biti očiščeni, DA LAHKO NEMOTENO TEČE BOŽJA MILOST K LJUDEM!

            Zato pa je potrebno res vsakodnevno OSEBNO SODELOVANJE Z JEZUSOM, KER ON GOVORI IN POVE ,KAJ JE POTREBNO STORITI. Ne samo odrivati, se bo uredilo, ali bo Jezus uredil. Seveda bo JEZUS OZDRAVLJAL, AMPAK Z NAŠIM POPOLNIM SODELOVANJEM.

          • Miro says:

            PRIPOROČIMO SE ŠE SVETEMU DUHU, SAJ BREZ NJEGA NE MOREMO NIČ STORITI!

            PRIDI, SVETI DUH

            Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
            vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
            Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
            prenovil boš obličje zemlje.

            Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
            razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
            bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
            vselej radi sprejemali njegove spodbude.
            Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

            Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

  75. Miro says:

    Nadaljevanje članka Milost in kreposti (Paul O’Callaghan)

    POSVEČENJE

    Bog nikomur ne odreka svoje milosti, ker hoče, da se vsi ljudje zveličajo (1 Tim 2,4): vsi verniki so poklicani k svetosti (prim. Mt 5,48).[8] Milost »je v nas studenec za dela posvečenja« (Katekizem, 1999); ozdravlja in dviga našo naravo — ranjeno zaradi izvirnega greha —, nas napravlja zmožne delati kot božji otroci[9], ter v krščenih obnavlja Kristusovo podobo (prim. Rim 8,29): se pravi to, da je vsakdo — kot je pravil sv. Jožefmarija — alter Christus, drugi Kristus. Ta podobnost s Kristusom se izraža predvsem v krepostih.

    Natančneje povedano, posvečenje je istovetno z napredovanjem v svetosti; sestoji v vedno tesnejši zedinjenosti z Bogom (prim. Katekizem, 2014) do te mere, da kristjan postane ne le drugi Kristus, temveč ipse Christus, sam Kristus[10]: se pravi, da postane eno s Kristusom, kot eden od njegovih udov (prim. 1 Kor 12,27). Za rast v svetosti je treba svobodno sodelovati z milostjo, to pa zahteva trud, boj, zaradi nereda, ki ga je povzročil greh (fomes peccati, nagnjenost h grehu). Zaradi tega, pravi Katekizem, »ni svetosti brez odpovedi in brez duhovnega boja« (Katekizem, 2015).[11]

    Da bi zmagovali v asketskem boju je treba torej predvsem prositi Boga za milost z molitvijo in mrtvičenjem — ki je »molitev čutov«[12] — ter jo prejemati v zakramentih.[13]

    Zedinjenje s Kristusom bo dokončno šele v nebesih. Zato nima nihče vnaprejšnjega zagotovila za svoje zveličanje; treba je prositi Boga za milost vztrajnosti do konca: se pravi, za dar, da bi umrli v božji milosti (prim. Katekizem, 2016 in 2849).

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-28-milost-in-kreposti/

  76. Hvala says:

    KRISTJAN, KI V SRCU NI VESEL, NI DOBER KRISTJAN

    http://arhiv.mirenski-grad.si/en/node/6032

  77. Hvala says:

    KRISTJAN SVARI IN OPOMINE SPREJEMA

    Torej je prva naloga, preden lahko izpolnimo Jezusovo naročilo: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári …«, da spoznavamo, kaj je greh. Kristjan je lahko zvest Jezusov učenec le, če živi iz Božje besede. Torej vzeti je potrebno za res Božjo besedo, jo redno premišljevati in se po njej ravnati. Božja beseda je temeljno merilo za to, kaj je prav in kaj ne. V oporo so nam moralna načela, nauk Cerkve, božje zapovedi, glavni grehi ipd.

    Naslednja tujka je: pojdi! ‘Pojdi’ v smislu pristopi do tistega, ki greši zoper tebe. Težava za mnoge je že, da bi odzdravili, kaj šele, da bi pozdravili. Lahko si predstavljamo, da je od odzdraviti, do pozdraviti dolga pot. A kako dolga je šele, da bi takšen človek pristopil! Namesto pojdi, smo osvojili: pošlji. Pošlji drugega nekam in ne meni se zanj, če ne sodi v tvoj elitni klub. Če pa se vtika vanj, ga dvakrat pošlji. In vendar Jezus pravi: Če tvoj brat greši zoper tebe pojdi,« in nadaljuje: »in ga posvari!«

    Tretja tujka: posvariti. Kdo si upa drugemu soliti pamet? Mar ni popolnoma jasno, da se v današnji družbi tega ne gremo! Spoštujemo drugačnost in če koga posvariš, je jasno, da boš označen za netolerantnega, nesramnega in arogantnega. Drugi si misli: S kakšno pravico mi soliš pamet.

    ….

    http://arhiv.mirenski-grad.si/n23-gresi-pristopi-posvari

  78. Hvala says:

    POKORA ODVZAME BOŽJO KAZEN

    OD ČESA HUDIČ SKUŠA ODVRNITI JEZUSA?

    KO MU PONUJA LAHKO POT DO KRUHA , SENZACIONALEN SKOK S TEMPLJA IN VSA KRALJESTVA SVETA, MU PRIGOVARJA PRAVZAPRAV SAMO ENO: NAJ VZAME ŽIVLJENJE V SVOJE ROKE IN SAM POSKRBI ZASE. NAJ NE ČAKA NA OČETA IN NJEGOVO VOLJO

    ČE HOČEMO UMIRATI V MIRU, MORAMO ŽIVETI Z BOGOM VSAK TRENUTEK

    Prav v tistem času je bilo v množici navzočih nekaj ljudi, ki so Jezusu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovóril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«

    In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovóril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in ji pognojim. Morda bo napósled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹« (Lk 13,1-9)

    Če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec
    Današnji odlomek mi je zelo težak. Zdi se, da nas Jezus želi soočiti s smrtjo in vrednostjo življenja. O tem nam spregovori ob dveh dogodkih, o katerih govorijo ljudje v tistem času. Množica Jezusu pripoveduje o tragični smrti. Najbrž gre za Pilatovo kruto zatrtje upora pri gradnji poganskega templja. Pilat je očitno tudi na simbolni ravni ponižal Jude, ko je njihovo kri pomešal z daritvijo rimskim bogovom. Drugi tragični dogodek govori o stolpu, ki se je zrušil na ljudi in jih pokončal.

    Kako lahko Jezus ob dveh tako nenavadnih dogodkih reče: Če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Večina vsekakor ne bo padla pod Pilatovim mečem in prav tako ne bo umrla v ruševinah. Prav tako kot bi bilo slišati nesmiselno, da bomo vsi umrli pod ruševinami ali streli v Ukrajini. V čem nam torej grozi enak konec, če se ne spreobrnemo? Kot nekakšno pojasnilo se odlomek nadaljuje s priliko o nerodovitni smokvi. Gospodar čaka na njej sadu, pa ga ne dočaka, zato jo želi posekati. Vinogradnik je bolj potrpežljiv in želi poskrbeti zanjo še kako leto, mogoče pa le obrodi.

    O kakšnem spreobrnjenju torej govori Jezus in o kakšni rodovitnosti, da bi bila smrt manj tragična, nesmiselna, kruta? Jezus najbrž želi, da se zazremo smrti v obraz. Da ne govorimo o njej od daleč. Da v njej vidimo nekaj, kar nas neizogibno čaka. Ali je smrt na postelji bistveno drugačna od one pod ruševinami? Jezus očitno hoče reči, da ne. Smrt nam predstavlja strah in grozo ali pa logičen prehod v novo življenje. V tem pa ne igrajo vloge zunanje okoliščine. Jezus najbrž hoče reči, da je smrt vedno in v vseh okoliščinah takšna, kakršno je bilo življenje. Ljudje pa se raje vrtimo okrog okoliščin. On skuša naš pogled naravnati na življenje.

    O kakšnem življenju govori? O kakšnem spreobrnjenju in sadu? Mogoče bo najlažje, če se vrnemo k začetku postnega časa in pomislimo, od česa hudič skuša odvrniti Jezusa? Ko mu ponuja lahko pot do kruha, senzacionalen skok s templja in vsa kraljestva sveta, mu prigovarja pravzaprav samo eno: naj vzame življenje v svoje roke in sam poskrbi zase. Naj ne čaka na Očeta in njegovo voljo. Naj se ne ozira na Očeta in se ne sprašuje, kakšno poslanstvo ima na tem svetu. Naj preprosto zaživi svoje življenje.

    Če se malo vživimo v ta hudičev scenarij, bi bilo Jezusovo življenje vsekakor veliko lažje. Ne bi mu bilo potrebnih trideset let molka. Ne bi ‘šparal’ moči, ko bi mu ljudje nasprotovali. Na silo bi si vzel vse, kar bi mu pripadalo. Pokazal bi svojo oblast in moč. Umrl bi v postelji, morda, v miru najbrž ne! In tu je sedaj vprašanje! Če bi Jezus živel sam zase, bi v svojem življenju za to že prejel plačilo. Smrt pa bi bila prehod v nič. Plačilo bi bilo namreč že izplačano. Na drugi strani bi ga čakal velik nič. Praznina in groza!

    V tem je najbrž sporočilo današnjega evangelija. Če hočemo umirati v miru, moramo živeti z Bogom vsak trenutek. Potrebno je premagovati skušnjave, ki nam jih hudič neprestano nastavlja. Njegova želja je, da nas odtrga od Boga in njegovega načrta, s tem od rodovitnega življenja in hkrati od mirne smrti.

    Na začetku postnega časa sem z vami razmišljal o treh poudarkih v hudičevih skušnjavah. Hudič nas želi osamiti tako, da nam dopoveduje, da zmoremo vse sami, da ne potrebujemo Boga in bližnjih. Želi nam povedati, da je življenje lepo, če gre vse na lahko. Da je napor nesmiseln. Iz darovanjske logike nas hudič vleče v skušnjavo preračunljivosti in koristi. Vse to nas oddaljuje od Boga in bližnjih. Življenje postaja lahko a prazno. Še huje pa je, da je smrt po takšnem življenju le še nesmiseln konec. Najbrž Jezus razmišlja nekje v tej luči, ko učence svari: Če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Naj bo postni čas priložnost, da združimo življenje in umiranje

    https://mirenski-grad.si/sl/evangelij-in-pridiga/p03-pokora-odvzame-bozjo-kazen/

  79. Miro says:

    »ALI SI TI TISTI, KI MORA PRITI, ALI NAJ ČAKAMO DRUGEGA?«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 11,2-11)

    Janez pa je v ječi slišal o Mesijevih delih in mu je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, rekel: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovoril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.«

    Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. Ta je tisti, o katerem je pisano: Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj. Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni bil obujen večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+11%2C2-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  80. Miro says:

    GODUJE SVETI DAMAZ I.: PRIJATELJ NAŠEGA SV. HIERONIMA – V NJEGOVEM ČASU SE JE UVELJAVIL ŠKOFIJSKI SEDEŽ V EMONI V DANAŠNJI LJUBLJANI

    PAPEŽ DAMAZ I. JE NAŠEMU ROJAKU SV. HIERONIMU ZAUPAL PREVOD SVETEGA PISMA V LATINŠČINO. TAKO JE NASTAL SLAVNI PREVOD, KI GA IMENUJEMO VULGATA.

    Papež Damaz I. je bil rojen okoli leta 305 v Španiji ali Rimu. Kot 37. papež je sklical kar tri sinode v Rimu. Nastopal je proti zmotnim krščanskim naukom, ki so se takrat širili po cesarstvu (pnevmatomahi, donatisti, arijanci idr.) Leta 381 je na Carigrajskem koncilu dokončno utrdil nauk o Sveti Trojici; definiral je božanstvo Svetega Duha, ki so ga nekateri zanikali.

    V bogoslužje je uvedel cerkveno leto, dokončno določil seznam svetopisemskih knjig, torej tistih, ki so od Boga navdihnjene in kot take sestavljajo Sveto pismo. Enemu od tedanjih največjih učenjakov, našemu rojaku sv. Hieronimu, je zaupal prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino. Tako je nastal slavni prevod, ki ga imenujemo Vulgata. Papež sam je sestavil nekaj nagrobnih napisov v verzih za svete mučence v katakombah.

    Umrl je v Rimu 11. decembra 384, v osemdesetem letu starosti, potem ko je Cerkev upravljal skoraj dvajset let. V njegovem času se je uveljavil škofijski sedež v Emoni v današnji Ljubljani.

    Sv. Damaz I. je zavetnik arheologov in priprošnjik proti vročici. Upodabljajo ga kot papeža s tiaro in Svetim pismom z napisom Vulgata ali z modelom cerkve. Včasih ima tudi poudarjen diamantni prstan, ker njegovo ime pomeni »diamant« (lat. adamas).

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-damaz-i/

  81. Miro says:

    »MARTIN GOLOB JE PRIČEVALEC, NE PREPRIČEVALEC« (Aleteia)

    »NAMEN KNJIGE JE, DA VSAK ČLOVEK, PA NAJ BO VEREN, NEVEREN ALI KATERIKOLI ODTENEK VMES, DOBI V NJEJ ISKRICO VEDRINE, DOBRE VOLJE IN SPODBUDE. BODISI DUHOVNE ALI ŽIVLJENJSKE«

    Novembra je izšla knjiga o duhovniku Martinu Golobu NA SPLETNI PRIŽNICI, ki jo je izdala založba Družina. O ideji, pisanju knjige in njeni vsebini več v zanimivem pogovoru z avtorjem Lojzetom Grčmanom, ki pri Aleteii zelo rad ustvarja intervjuje, povezane z navdihujočimi in družinskimi temami.

    https://si.aleteia.org/2022/12/10/kako-je-nastajala-knjiga-z-martinom-golobom/

  82. Miro says:

    GOSPOD, DAJ MI PROSIM PRAVE BESEDE,
    BESEDE LJUBEZNI, BESEDE RESNICE

    Tudi dan, ki se zdajle začenja,
    potrebuje besede pozdrava in zahvale;
    potrebuje besede odločitve in odklonitve,
    potrebuje besede preudarka.
    Daj mi prave besede.

    Živimo in mislimo, se odločamo in molimo,
    kaznujemo in ljubimo v besedah in z besedami.
    Te so lahko močnejše,
    bolj prodorne in nevarne kot pa dejanja.
    Daj mi besede ljubezni.

    Besede lahko povezujejo,
    lahko zdravijo in tolažijo,
    lahko pa tudi sejejo razdor,
    sekajo rane in ubijajo.
    Lahko učijo in pojasnjujejo,
    lahko lažejo in zapeljujejo.
    Daj mi besede resnice.

    Ko sem govoril, je beseda izrečena
    in tako nad njo nimam nobene moči več.
    Zdaj živi svoje lastno življenje,
    ki pomaga ali uničuje;
    ne morem je več prijeti,
    zvezati ali poklicati nazaj.

    Daj mi besede življenja, da mi nocojšnji večer
    ne bo treba obžalovati nobene besede.

    (Paul Roth)

  83. Miro says:

    Božja beseda nas ozdravlja, posvečuje, rešuje, odrešuje …

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  84. Miro says:

    BLAGOR SLUŽABNIKU, KI SE NIMA ZA BOLJŠEGA, KADAR GA LJUDJE
    POVELIČUJEJO IN POVIŠUJEJO, KAKOR PA TEDAJ, KADAR GA IMAJO ZA
    NIČVREDNEGA TER GA OMALOVAŽUJEJO IN PREZIRAJO. ČLOVEK
    NAMREČ TOLIKO VELJA, KOLIKOR VELJA PRED BOGOM IN NIČ VEČ.

    Misel sv. Frančiška Asiškega

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  85. Miro says:

    Nadaljevanje članka Milost in kreposti (Paul O’Callaghan)

    OPRAVIČENJE

    Ker se vsi ljudje rodijo v stanju grešnosti, v »izvirnem grehu« (prim. Ef 2,3), je prvo delo milosti v nas opravičenje (prim. Katekizem, 1989). Opravičenje imenujemo prehod iz stanja greha v stanje milosti (ali “pravičnosti”, kajti milost nas naredi “pravične”).[6] To se zgodi pri krstu in vsakokrat, ko Bog odpušča smrtne grehe in vlije posvečujočo milost (običajno pri zakramentu pokore).[7] Opravičenje »je najbolj odlično delo božje ljubezni« (Katekizem, 1994; prim. Ef 2,4-5).

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-28-milost-in-kreposti/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  86. Hvala says:

    Spoštovani g. Administrator!

    G. Miro mi je napisal: Predlagam, da se skrbno poglobite v osnovni namen rubrike PROSIM ZA MOLITEV, ki je dobro razložen na tej spletni strani (glejte čisto na vrhu!). Če se morda ne strinjate z vsebinsko zasnovo, se obrnite na g. Administratorja, sam za to prav gotovo nisem pravi naslov!

    Prosim, če mi obrazložite ALI JE SMRTNA NAPAKA, ČE JE BILO BESEDILO NAPAČNO UVRŠČENO, oz, KAJ DELAM NAROBE?

  87. Miro says:

    JEZUS PRIMERJA JANEZA KRSTNIKA S PREROKOM ELIJEM. JANEZ JE NAPOVEDAL JEZUSOV PRIHOD, DA BO MORAL KOT ELIJA, S SMRTJO POTRDITI SVOJE OZNANILO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 17,10-13)

    Učenci pa so ga vprašali: »Zakaj torej pismouki govorijo, da mora najprej priti Elija?« Odgovoril je: »Elija res prihaja in bo vse prenovil. Povem pa vam, da je Elija že prišel, a ga niso prepoznali, temveč so storili z njim, kar so hoteli. Tako bo tudi Sin človekov trpel od njih.« Tedaj so učenci doumeli, da jim je govoril o Janezu Krstniku.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+17%2C10-13&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezus primerja Janeza Krstnika s prerokom Elijem. Janez je napovedal Jezusov prihod, da bo moral kot Elija, s smrtjo potrditi svoje oznanilo. Čim raje imam Jezusa, tem bolj dojemam neizbežnost žrtve, s katero je povezana njegova ljubezen. Gospod, pomagaj mi, da bi te iskal z vsem srcem, premagoval svojo grešnost in ti pogumno služil v bratih in sestrah. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    • Miro says:

      NOVI ELIJA

      Modri Sirah uporabi izvirno podobo za preroka Elija, ki je bil » kakor ogenj in njegova beseda je bila kakor goreča peč«. Živel je v času, ko se je zelo širilo češčenje Baala. Vsi Baalovi preroki so obljubljali materialno blagostanje.

      V zahodnem svetu lahko rečemo, da je Baalovim prerokom uspelo. Nobena generacija še ni živela v takšnem blagostanju, kakor naša. A za kašno ceno in na čigav račun? Elija pa je takrat oznanjal Boga, ki ne mara, da so ljudje, potopljeni v materializem, potrošništvo in brezumen pohlep. Bog želi, da smo bogati v veri.

      Zato je Elija po Gospodovem ukazu zaprl nebo, da ni deževalo. Zdi se, da Bog pokaže svojo jezo s tem, da ne da niti kapljice dežja več. V resnici pa gre za popolnoma drugačne razloge: »da utolažiš jezo, preden se vname, da nagneš srce očetov k sinovom in vzpostaviš Jakobove rodove.«

      Glavni razlog pa je naveden v zadnjem stavku: da bi živeli in umrli v ljubezni. Elijeve besede so bile zapisane dolgo po njegovi smrti, ko njegova beseda ni več motila sodobnikov.

      Preroka je težko sprejeti v sedanjosti, ko je živ in govori. Zakaj? Ker govori neprijetne reči, ker vabi k spreobrnjenju in kaže na napačen način življenja, ker nasprotuje našim ustaljenim in prevladujočim samoprevaram. Zato je neprijeten in ga je treba utišati. Tako se je dogajalo vsem prerokom vseh časov, še posebej pa Božjemu sinu Jezusu.

      Jezus jim pove, da je Elija že prišel, a da so ga zavrgli, tako kot bodo tudi njega. Učenci so vedeli, da je govoril o Janezu Krstniku. Pismouki so bili sužnji svoje zaprtosti v svoj prav. Če bi bili odprti bi sprejeli že povabilo Janeza Krstnika k spreobrnjenju in bi razumeli, da se je Elija vrnil.

      Če hočemo videti in spregledati moramo svoje noge usmeriti na pot spreobrnjenja. Veliko lažje verjamemo svojim strahovom, dvomom in utvaram, kakor pa Jezusu in njegovi dobri novici. Lažje ostajamo zaprti kakor pismouki. V svoj prav, v svoje gotovosti, v svoj materializem in pozabimo, da smo ustvarjeni da bi živeli in umrli v ljubezni.

      Očetovi ljubezni do nas in naši do njega. Našo do njega pa lahko živimo le v odnosu do drugih, ki so vsak dan z nami. Prosimo Marijo in svetnike, da Bog Oče v moči Sinove besede spreobrne in zmehča naša srca, da bodo razpoložljiva za resnico ljubezni iz katere v resnici živimo in je Božja. Naj nam Bog pomaga prepoznati lažne preroke, ki so danes najmočnejši in nas držijo v šahu. Pandemija je našo vero postavila pod vprašaj in nas porinila v negotovost. Ali ni to milostni trenutek, da prisluhnemo resnici: da bi živeli in umrli v ljubezni, v podarjanju sebe kot Božjega daru nam in drugim?

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2022/12/10/novi-elija/

  88. Miro says:

    IZ ZAKLADOV SVETEGA PISMA

    Gospodov oltar pokrivate s solzami, z jokom in vzdihovanjem, ker se nič več ne ozre na daritev in je ne sprejema z veseljem iz vaših rok. In pravite: »Čemu?« Ker je bil Gospod priča med teboj in ženo tvoje mladosti, proti kateri si nezvesto ravnal, čeprav je tvoja družica in žena tvoje zaveze. Mar ju ni za eno ustvaril in je ostanek duha njegov? In kaj išče eno? Božje potomstvo. Zato se varujte po svojem duhu: nihče naj proti ženi svoje mladosti ne ravna nezvesto! »Sovražim namreč ločitev, govori Gospod, Izraelov Bog, in njega, ki z nasiljem pokriva svojo obleko, govori nad vojskami. Varujte se po svojem duhu in ne ravnajte nezvesto!« (Mal 2,13-16)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=234&t=5#Sedma+zapoved

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  89. Miro says:

    MILOST IN KREPOSTI

    MILOST JE VIR ZA DELO POSVEČENJA; OZDRAVLJA IN POVZDIGUJE ČLOVEŠKO NARAVO TER NAS NAREDI ZMOŽNE ŽIVETI KOT BOŽJI OTROCI.

    Piše: Paul O’Callaghan

    MILOST

    Bog je od vekomaj, »pred stvarjenjem sveta« (Ef 1,4), poklical človeka k temu, da je deležen božjega trinitaričnega življenja, kar je poslednji cilj svobodnih ustvarjenih bitij. Gre seveda za povsem božjo iniciativo, se pravi, za milost. Zato v Katekizmu katoliške Cerkve beremo, da je »ta poklicanost k večnemu življenju nadnaravna« (Katekizem, 1998).[1] Da bi nas privedel do tega poslednjega nadnaravnega cilja, nam Bog že na tem svetu naklanja začetek te deležnosti, ki bo dosegla polnost v nebesih, kar sv. Tomaž imenuje »začetek slave«.[2] Ta dar je posvečujoča milost, ki:

    — »je nezaslužen božji dar, ki nam ga daje Bog iz svojega življenja, vlitega po Svetem Duhu v našo dušo, da bi jo pozdravil greha in posvetil« (Katekizem, 1999);

    — »je delež pri božjem življenju« (Katekizem, 1997; prim. 2 Pt 1,4), ki nas pobožanstvuje (prim. Katekizem, 1999);

    — je torej novo, nadnaravno življenje; kakor novo rojstvo, po katerem postanemo posinovljeni božji otroci, deležni naravnega sinovstva Božjega Sina: »sinovi v Sinu«[3];

    — nas uvede v notranje življenje Trojice. Kot posinovljeni otroci po Svetem Duhu (prim. Rim 8,15; Gal 4,6), ki nas upodablja po edinorojenem Sinu, moremo Boga klicati »Oče« (prim. Katekizem, 1997);

    — je »milost Kristusa«, ker jo prejemamo kot udeleženost pri Kristusovi milosti (Katekizem, 1997): »Iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo« (Jn 1, 16). Milost nas upodablja po Kristusu (prim. Rim 8,29); ker je njen izvor v Kristusu, prihaja k nam po Cerkvi, ki je njegovo Telo, se pravi po božji besedi in po zakramentih, še posebej po krstu (prim. Katekizem, 1997);

    — je »milost Svetega Duha«, ker je vlita v dušo po Svetem Duhu[4], ki prebiva v kristjanovi duši kakor v svetišču (prim. Rim 8,9; 1Kor 3,16 sl.; 6,19 sl.) skupaj z Očetom in Sinom.

    Posvečujoča milost se imenuje tudi habitualna milost, ker je trajna dispozicija (voljnost), ki izpopolnjuje dušo preko vlitih kreposti, da bi jo napravila zmožno živeti z Bogom, delati po njegovi ljubezni (prim. Katekizem, 2000).[5] Zaradi tega lahko govorimo o “stanju milosti” v kristjanu.

    Milost ima dva glavna učinka v človeku: opravičenje in posvečenje.

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-28-milost-in-kreposti/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  90. janez says:

    Marija je sama povedala: “Odslej naprej me bodo blagrovali vsi narodi.”

    »Devica Marija je tudi naša draga Mati in Zaščitnica « (O njej poje tudi Dante, Božanska komedija).
    Da bi razumeli Marijo, se moramo povzpeti k Božjim izvirom. Potrebno jo je videti v luči Božjega načrta, da bi lahko razumeli vlogo, ki ji jo je Bog namenil med vsem ustvarjenim. Angeli in ljudje so vnaprej določeni za milost in slavo. Sveta Devica Marija pa je posebej določena za Božje materinstvo: pripada svetu učlovečene Besede in je vključena v življenje troedinega Boga na edinstven način. Prav zaradi tega svojega edinstvenega poslanstva jo je Bog obogatil s posebnimi milostmi in dobrinami. Čudežno jo je napolnil, bolj kot vse angele in vse svetnike, z obiljem vseh nebeških darov iz zakladnice lastnega Božanstva. Mnogi teologi, svetniki in verniki v imenu vseh tistih, ki jih je lepota Device prevzela, priznavajo, da se pred veličino ponižne in neuke nazareške mladenke, ki je po Milosti Božji postala Božja Mati, razum izgubi, zmede in človek kar ne najde primernih besed, da bi spregovoril tako, kot bi moral.Težko bi bilo na lepši način izraziti vso nadčloveško veličino Božje Matere. Pesnik se je navdihoval v bogoslužju, v katerem Cerkev kakor nekoč sveta Elizabeta navdušeno vzklika: »Blažena si, o Devica Marija, ker si v svojem telesu nosila Stvarnika sveta in si rodila Njega, ki te je ustvaril, ter ostala vedno devica«. Te svete vsebine tako zelo presegajo zmožnost človeškega razumevanja, da razum obstane in besede spregovorijo na nerazumljivo vzvišen način: »O sveta in brezmadežna deviškost, za katere poveličevanje ne najdemo pravih besed: kajti Njega, ki ga Nebesa ne morejo obseči, si ti nosila v svojem naročju«.

    Neopisljive in nepredstavljive veličine, v katero je zavita skrivnost naše Matere Device Marije, ni moč zaznati jn razumeti s človeškim z razumom in ne s čuti. Razodeva se le tistim, ki niso domišljavi: o njej že dvajset stoletij pričuje teologija; vanjo se poglablja vera; kontemplacija se ji čudi in jo občuduje ter daje hvaležno čast Vsemogočnemu, ker je v Devici Mariji storil tako neverjetne stvari. Kot mati učlovečene Besede Marija vstopa v skrivnost Svete Trojice z osebami Troedinega vzpostavlja najtesnejše vezi. Med Devico Marijo in Besedo se vzpostavi odnos resničnega materinstva, katerega veličina se lahko meri na osnovi Sinovega veličastva. Na mestu je beseda sv. Tomaža Akvinskega, da Marijino dostojanstvo meji na velik Božji Misterij in na nepredstavljivo neskončnost. Nobeno drugo dostojanstvo se ne more primerjati z dostojanstvom Božje Matere: ne dostojanstvo angelske narave, ne Božje posinovljenje, ki smo ga deležni in ne dostojanstvo katoliškega duhovništva. Z besedami bl. Corrada iz Saške ta trditev zveni takole: »Bog bi lahko ustvaril še lepši svet, Bog bi lahko ustvaril še bolj prostrano nebo, toda celo Bog ne bi mogel v bivanje poklicati matere večje od Božje Matere Marije«. Vsa Marijina veličina je v tem, da je Mati takšnega Sina! Od tu izvirajo vsi darovi in prednosti, ki jo krasijo. Vsa ostala bitja, angeli in ljudje, ljubijo Boga kot Stvarnika in Očeta; Marija, samo Marija, ga ljubi tudi kot Mati, kot najbolj ljubeča Mati ljubi najbolj ljubkega sina, ki je Pravi Bog in Pravi Človek, ki je Naš Učenik in Odrešenik Sveta.

    Evangelist Luka pove, da je bil Jezus spočet v Marijinem telesu in tako postal Adamov potomec, eden izmed nas ljudi. To pomeni, da Marijino telo ni bilo samo neki inkubator za učlovečenje. Pomeni, da je Jezus Kristus, druga božja oseba, dobila svojo človeško naravo od Marije. Zakaj je to pomembno? Zato ker imamo lahko samo zaradi tega dejstva Jezusa za Odrešenika. Bog, ki ne more umreti, je postal človek, ki lahko umrje. Če Kristus nima človešek narave, potem tudi ni umrl na križu. Če pa Kristus ni umrl, tudi ni vstal od mrtvih. Če ni vstajenja tudi ni odrešenja. Brez Marije bi bili še vedno v grehu in stanju neodrešenosti. To pa pomeni, da se je Jezus po Marijinem telesu s svojim učlovečenjem za vedno pridružil človeški rasi. Tako je postal Odrešenik vseh ljudi in Marija je tako postala Mati vsega človeštva. Še več. S svojo privolitvijo ob angelovem oznanjenju je Bogu ponudila svoje srce in ljubezen vsemu človeštvu.

    Medmrežje fejstbog pater Jaro

    Vsakdanja molitev k Mariji
    Marija, ljubljena hči Boga Očeta, svojo dušo zaupam v tvoje varstvo. Varuj Božje življenje v meni. Ne dovoli, da bi ga izgubil/a zaradi greha. Varuj moj um in mojo voljo, tako da bodo vse moje misli in želje všeč Gospodu.
    Zdrava Marija …
    Marija, ljubljena Mati Božjega Sina, svoje srce zaupam v tvoje varstvo. Naj te ljubim z vsem srcem. Naj si vedno prizadevam ljubiti svoje bližnje. Pomagaj mi, da se bom izognil/a ljudem – tudi »prijateljem« – ki bi me vodili stran od Jezusa in v grešno življenje.
    Zdrava Marija…
    Marija, ljubljena Nevesta Svetega Duha, svoje telo izročam v tvoje varstvo. Naj se vedno spominjam, da je moje telo dom Svetega Duha, ki prebiva v meni. Naj nikdar ne grešim proti Njemu z nečistimi dejanji – sam ali z drugimi – naj ohranim krepost čistosti.
    Zdrava Marija…
    Sveti Jožef, prosi za nas.
    Sveti nadangel Rafael, prosi za nas.
    Sveta Marija Goretti, prosi za nas.

    Amen.

  91. Miro says:

    UMETNIK BREZ ROK IN NOG, KI JE NASLIKAL LETOŠNJE VATIKANSKE BOŽIČNE ZNAMKE (Aleteia)

    FRANCESCO CANALE SLIKA Z USTI. OB ROJSTVU SO GA BIOLOŠKI STARŠI ZAPUSTILI, VENDAR GA JE KMALU ZATEM POSVOJILA ITALIJANSKA DRUŽINA. JE AVTOR VATIKANSKIH ZNAMK, KI BODO TA BOŽIČ KROŽILE PO SVETU.

    Vatikanske božične znamke za leto 2022 so poleg tega, da nas spominjajo na najpomembnejše dogodke v zgodovini človeštva, polne socialnega čuta. Njihov avtor je namreč Francesco Canale, mladi italijanski umetnik brez rok in nog, ki slika z usti.

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2022/11/12/umetnik-brez-rok-in-nog-ki-je-naslikal-letosnje-vatikanske-bozicne-znamke/

    • Miro says:

      Človek, ustvarjen po Božji podobi, je tudi v najbolj nemogočem položaju povabljen k čudovitemu ustvarjanju v Gospodovi moči. Bog bodi hvaljen, zdaj in vekomaj!

  92. Miro says:

    V MOLITVI SE POSTAVIŠ V BOŽJO NAVZOČNOST IZ DVEH POGLAVITNIH RAZLOGOV:
    PRVI, DA IZKAŽEŠ BOGU ČAST IN SPOŠTOVANJE, KI MU GA MORAMO IZKAZOVATI;
    DRUGI, DA SE Z NJIM POGOVARJAŠ IN SLIŠIŠ NJEGOV GLAS PO NJEGOVIH NAVDIHIH
    IN NOTRANJIH RAZSVETLJENJIH. (sv. pater Pij)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  93. Miro says:

    BOŽJE USMILJENJE, STUDENEC BOLNIM IN TRPEČIM, ZAUPAMO VATE!

  94. Miro says:

    MOLIMO OB ADVENTNEM VENCU:

    Gospod, naš Bog, zahvaljujemo se ti
    za tvojega Sina, Jezusa Kristusa:
    on je Emanuel, upanje narodov,
    on je modrost, ki nas uči in vodi,
    on je Odrešenik vseh narodov.
    Gospod Bog, naj tvoj blagoslov
    pride na nas, ko prižigamo svečo
    na tem adventnem vencu.
    Naj bosta venec in njegova luč
    znamenje Kristusove obljube,
    da bo prinesel odrešenje.
    Naj pride hitro in se ne mudi.
    (vir: Družina)

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  95. Miro says:

    TA SVETOPISEMSKA VRSTICA NAS SPODBUJA K MOLITVI NAJMANJ TRIKRAT NA DAN (Aleteia)

    SPODBUJENI SMO SICER K MOLITVI “BREZ PRESTANKA”, TODA ZA ZAČETEK LAHKO MOLIMO TRIKRAT NA DAN

    Mnogi kristjani imajo navado moliti zjutraj in zvečer. To je hvalevredna navada, toda Sveto pismo predlaga, naj čez dan molimo vsaj še enkrat. Pisec psalmov nas spodbuja, naj molimo trikrat na dan, saj nam zagotavlja, da je molitev ustrezen okvir za celoten dan.

    Spodnji svetopisemski odlomek bi morali imeti vedno pri roki, da bi nas spomnil na molitev ne le zjutraj in zvečer, temveč tudi sredi dneva.

    JAZ PA BOM KLICAL K BOGU,
    IN GOSPOD ME BO REŠIL.
    ZVEČER, ZJUTRAJ IN OPOLDNE BOM TOŽIL IN STOKAL,
    IN SLIŠAL BO MOJ KLIC.
    (Ps 55, 17-18)

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2022/09/11/ta-svetopisemska-vrstica-nas-spodbuja-k-molitvi-najmanj-trikrat-na-dan/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  96. Hvala says:

    JAZ TE IMAM RAD, TUDI ČE SE NIKOLI NE BOŠ SPREMENIL (Vrtnice JMS)

    Ni človeka, ki ne bi imel kakega križa. To velja tudi za življenje v skupnosti, najprej v družini. Morda je kdo odvisnik od alkohola ali drog, ali ima bolj težak značaj. Marsikdo je brez službe. Kakšen je zelo razvajen. Vseh težav ni mogoče rešiti, nekatere pa bi se z dobro voljo dale. Velja skavtski rek: »Kjer je volja, tam je pot!«

    Pomembno je, da drug na drugega gledamo z vesele plati. Nekdo je takole pripovedoval: »Pred časom sem se pogovarjal z gospo, materjo treh odraslih otrok. Ko se je spominjala let njihovega odraščanja, je dejala: ‘Kolikokrat sta sinova vzela v roke kitaro, pa smo skupaj kakšno zapeli in je bilo tako lepo!’«

    Brez medsebojnega zaupanja ni ljubezni. Bog je prvi, ki nas ima rad in nam zaupa. Ustvaril nas je in nam dal različne darove. Ker nas ima Bog rad in nam zaupa, moramo tudi mi imeti drug drugega radi in si med seboj zaupati. Vsi smo Božji otroci, vsi smo poklicani, da bi tako živeli, da bi po smrti prišli k Njemu v nebesa. Če si med seboj zaupamo, drug na drugega dobro vplivamo. Nekdo se je leta in leta boril s slabostjo, ki je mnogim grenila življenje. Sam in mnogi so se trudili, da bi se spremenil. Karali so ga, a ni nič zaleglo. Začel pa se je spreminjati šele, ko mu je prijatelj rekel. »Veš, jaz te imam rad, tudi če se ne boš nikoli spremenil!«

    http://vrtnicejms.net/

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ja, res je, sama pravim da ZELO MALO LJUDI PO SVETU HODI, KI SPREJEMA ČLOVEKA TAKŠNEGA KOT JE. Vsak član skupnosti ali pa družine nenehno stremi , da bi njegov prijatelj, ali zakonec , znanec itd…POSTAL DRUGAČEN.

    Ljudje, ki imajo kakršno koli odvisnost pa občutijo izločitev še bolj. Nekateri ljudje grejo celo tako daleč, da POSTAVIJO ULTIMAT S SVOJIMI BESEDAMI-KO SE BOŠ SPREMENIL TE BOM IMEL RAD.

    Odvisnika pa izločujejo iz doma in družbe . JEZUS TEGA NI POČEL IN POČNE. KER SMO VSI LJUDJE GREŠNIKI NAS IMA RAD. GREH SOVRAŽI, ČLOVEKA PA LJUBI.

  97. Hvala says:

    KAKŠNE SO POSLEDICE IZLITJA SVETEGA DUHA? (Ciril Čuš- duhovnik, Revija Prenova v Duhu, december 2022)
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    PRVA POSLEDICA IZLITJA SVETEGA DUHA JE SPOZNANJE, DA JE JEZUS NAJVEČJI DAR.

    DRUGA POSLEDICA IZLITJA SVETEGA DUHA JE REDNO IN POGLOBLJENO PREBIRANJE SVETEGA PISMA.

    TRETJA POSLEDICA IZLITJA SVETEGA DUHA JE BRATSKO SLUŽENJE

    ČETRTA POSLEDICA IZLITJA SVETEGA DUHA JE DUHOVNA SVOBODA.

    O vsakem izlitju opisuje zelo podrobno g. Ciril. Res, karizme, ki je Ciril prejel, sedaj posreduje drugim. TO JE GOSPODOVA ŽELJA.

    NA KARIZMATIČNIH PREDAVANJIH oz. SEMINARJIH, so POSEBNE MOLITVE IN PRIPRAVE NA IZLITJE SVETEGA DUHA.

    SVETI DUH DELI KARIZME, SVETI DUH DELA ČUDEŽE TUDI PRI NAS-TUKAJ SEDAJ, V TEM ČASU!

  98. Miro says:

    POSLUŠAJMO, KAJ NAM GOVORI BOŽJA BESEDA, KI JE, KOT
    PRAVI APOSTOL PAVEL, ČELADA ODREŠENJA IN MEČ DUHA.
    (prim. Ef 6,17).

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    • Miro says:

      PAPEŽ FRANČIŠEK: BOŽJA BESEDA IN EVHARISTIJA, NAS VEDNO NAPOLNITA Z VESELJEM!

      »Vsak dan brati odlomek iz evangelija in ob nedeljah iti k obhajilu, da prejmete Jezusa. Emavškima učencema se je namreč zgodilo ravno to: najprej sta sprejela Besedo, zatem bila pri razdelitvi kruha in iz žalostnih ter poraženih, kot sta se čutila, sta postala vesela. Vedno nas, dragi bratje in sestre, Božja Beseda in Evharistija, napolnita z veseljem. To si dobro zapomnite! Ko si žalosten, vzemi Božjo Besedo. Ko si na tleh, vzemi Božjo Besedo in pojdi med nedeljsko sveto mašo k obhajilu in se tako udeležiš Jezusove skrivnosti. Božja Beseda in evharistija nas napolnita z veseljem.«

      Odlomek iz nagovora svetega očeta (4. maj 2014)

      Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

      • Miro says:

        Bogu hvala za duhovno izjemno bogate misli papeža Frančiška. “Ko si žalosten, vzemi Božjo Besedo. Ko si na tleh, vzemi Božjo Besedo …” Še kako resnične so te besede življenja. Zanje jamči Gospod, ki se je za naše odrešenje daroval na križu. Slava tebi, Jezus, zdaj in vekomaj!

  99. Hvala says:

    Ciril Čuš, duhovnik pravi takole: nekdo me je vprašal, kaj naj naredi, da bo imel MOČNO VERO?

    NAJBOLJŠI UČITELJ VERE JE SVETO PISMO. NAJVEČJO VERO SO IMELI TISTI, KI SO ŠLI SKOZI PREIZKUŠNJE TRPLJENJA, pravi Ciril. (Iz Revije Prenova -december 2022)
    .::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ja, res je, BOG JE TISTI, KI TE DAJE MODROST, VERO itd.. To dobijo tisti, KI SO V OGNJU TRPLJENJA PREIZKUŠENI IN PREJMEJO VENEC ŽIVLJENJA.

    Ciril ve, kaj je TRPLJENJE, oče mu je 14x razbil glavo, oče je bil težki alkoholik.

    Prilagam NJEGOVO PRIČEVANJE, to kar je on SKUPAJ Z JEZUSOM PREŽIVEL. JEZUS JE PODELIL ZMAGO NJEMU IN DRUŽINI, nekateri danes tega ne odobravajo, vendar JEZUS JE CIRILA NAREDIL ZA PRIČO IN HODI PRIČEVAT TUDI PO TUJINI. CIRIL IN NJEGOVA DRUŽINA SO ŠLI Z JEZUSOM SKOZI OGNJENI VIHAR, NISO ZGORELI, NISO SE POTOPILI, NISO UMRLI , KER JE BOG TISTI, KI REŠUJE VSAKO STISKO. Ciril je prejel od Boga modrost, pooblastila, da pomaga drugim ljudem.

    https://si.aleteia.org/2018/04/08/oce-ga-je-tepel-in-mu-14-krat-prebil-glavo-a-ciril-je-zmogel-vse-odpustiti/

  100. Miro says:

    PO LOČITVI IN IZKUŠNJI OKULTIZMA JE ZOPET NAŠLA VESELJE PRI BOGU (Aleteia)

    “NAMESTO DA BI BOGU DOVOLILA, DA MI ODGOVORI, SEM SE ODOLOČILA, DA SREČO POIŠČEM SAMA”

    Danuta Zicz se je vrsto let ukvarjala z okultizmom in hodila k bioenergetikom, posvetnim eksorcistom in vedeževalkam. Nekega dne ji je neki duhovnik podaril Dnevnik svete Favstine. Ko ga je prebrala, se je po dolgih letih odločila za spoved. “Po spovedi sem začutila, da je moje srce napolnil Božji mir. Imela sem občutek, da zapuščam egiptovsko deželo, da zapuščam ujetništvo strahu in stopam proti novemu, boljšemu življenju,” je povedala v intervjuju za Aleteio.

    https://si.aleteia.org/2022/05/11/po-locitvi-in-izkusnji-okultizma-je-zopet-nasla-veselje-pri-bogu/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

    • Hvala says:

      ZELO LEPO je Danuta Zicz opisala, ko so se ji pojavila močna bolezenska stanja anksioznosti, JI ZDRAVILA NISO POMAGA. ČE JE DUH BOLAN, (duhoven strah) JE POTREBNO DUHOVNO ZDRAVLJENJE.

      Želela sem verjeti, da mi bodo pomagale najti pot iz labirinta, v katerem sem se znašla. Toda to se ni zgodilo. Pojavila so se močna anksiozna stanja. Šla sem celo k zdravniku. Predpisal mi je zdravila, ki pa niso pomagala, ker je bil moj strah duhoven. Ko je bolna duša, ima človek občutek, kot da leži v grobu. In prav tako sem se počutila.

      • Miro says:

        MOLIMO: JEZUS, VERUJEM VATE, KI SI BOŽJI ZDRAVNIK DUŠE IN TELESA! V TRDNEM ZAUPANJU VSE IZROČAM V TVOJE USMILJENJE ROKE. SLAVA TEBI, JEZUS, ZDAJ IN VEKOMAJ!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.