Članki za dušo

15.020 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   26. decembra, 2022 at 20:22

   TEDEN MOLITVE ZA EDINOST KRISTJANOV 2022 stran 17 – 18
   »VIDELI SMO, DA JE VZŠLA NJEGOVA ZVEZDA, IN SMO SE MU PRIŠLI POKLONIT« (Mt 2,2)

   Božja beseda je vedno živa, močna in zahtevna. Presoja misli in namene srca. Zahtevna je zlasti do verskih voditeljev v Stari zavezi, velja pa enako za pastirje in voditelje v Cerkvi in družbi. Izreka celo »gorje« pastirjem, ki pogubljajo in razganjajo ovce in ne skrbijo zanje, ampak sami zase. Tako postavlja ogledalo tudi današnjim voditeljem v Cerkvi.
   Ali so res pastirji Cerkve kdaj »razganjali ovce«, jih pogubljali in zanemarjali? Zgodovina nam pove, da velikih in usodnih razkolov niso povzročili navadni verniki, ampak ravno pastirji, duhovniki, škofje in menihi. To velja za prvih pet stoletij krščanstva, prav tako za enajsto stoletje, ko je nastal razkol med vzhodno in zahodno Cerkvijo, prav tako
   za šestnajsto in kasnejša stoletja. Vzroki so bili trmasto vztrajanje pri svojem »prav«, častihlepnost in pomanjkanje ljubezni.

   Hlepenje po oblasti, veljavi in prvih mestih je človekova večna skušnjava. Celo apostoli in njihovi domači so bili dovzetni zanjo. Slišali smo, kako se je mati Jakoba in Janeza potegovala za to, da bi bila njena sinova deležna privilegijev v Jezusovem kraljestvu. Na drugem mestu za iste prednosti prosita onadva sama, ne njuna mati. Le počasi sta v Jezusovi šoli dozorela za drugačno mišljenje. Apostol Jakob je bil deležen Jezusovega keliha to je mučeništva. Njegov brat Janez pa je v poznih letih sam svaril pred tem, da bi ljubili svet in to, kar je na svetu, zlasti svari pred »napuhom življenja«.

   Jezusovo oznanilo in zgled sta en sam pouk o ponižnosti in svarilo pred zlorabo oblasti. V Božičnem času vsako leto premišljujemo, kako se Božji Sin ni oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je prevzel podobo služabnika, se ponižal in postal pokoren. Prišel je, da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. Njegov zgled zavezuje tudi nas
   in Cerkev v vseh časih. V ubogih in trpečih spoznava podobo svojega ustanovitelja, ubogega in trpečega. Poklicana je, da stopi na pot, po kateri je hodil njen ustanovitelj. Zaradi nas je postal ubog, čeprav je bil bogat. Zato tudi Cerkev ni postavljena za to, da bi iskala zemeljsko slavo, temveč da bi tudi s svojim zgledom razširjala ponižnost in zatajevanje.
   Nositeljem cerkvenih služb je Bog zaupal določeno oblast. Ker jim je dana od Boga, pomeni toliko večjo odgovornost. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo. Cerkev se mora znebiti vsake oblike triumfalizma in nastopanja s položaja oblasti in moči.

   Zgled takšnega ravnanja je papež Frančišek. Izbral si je ime svetnika Frančiška, ki je v 13. stoletju utelešal ponižnost, skromnost in služenje. Kmalu po izvolitvi je na veliki četrtek obiskal zapor za mladostnike. Svoj rojstni dan je praznoval z rimskimi brezdomci in revnimi. Vso Cerkev vabi, da bi se vrnila k evangeljski preprostosti in zmernosti. Govori o Cerkvi uboštva in služenja. Če je bila Cerkev kdaj v zgodovini preveč povezana z oblastniki tega sveta in je bolj gospodovala kot služila, se ni mogla sklicevati na Jezusov zgled in njegove besede. Zato je veliko resnice v besedah nekega škofa, ki je zapisal: »Cerkev, ki ne služi, ne služi več ničemur.«

   PROŠNJE
   JEZUS, v tvojem imenu se pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na
   zemlji in pod zemljo. Ponižno prihajamo predte in te prosimo:
   1. Prevzel si podobo služabnika in postal podoben ljudem. Daj nam duha ponižnega služenja tebi ter bratom in sestram.
   2. Daj kristjanom iskreno kesanje za grehe napuha, častihlepnosti in poviševanja nad drugimi.
   3. Nagni politične voditelje in državnhike na svetu, da si bodo prizadevali za pravičnost, mir in blagor vseh.
   4. Ustavi prevzetnost tistih, ki snujejo vojne in sejejo smrt.
   5. Na priprošnjo blaženega škofa Slomška poživi v naši krajevni Cerkvi vnemo za edinost.
   6. Blagoslavljaj naše brate in sestre v pravoslavni, evangeličanski in binkoštni Cerkvi ter drugih krščanskih skupnostih.

   GOSPOD JEZUS, svoje upanje postavljamo popolnoma v tvojo molitev za Cerkev, v Očetovo ljubezen in v moč Svetega Duha. Usliši nas v Očetovo slavo, ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.

   Odgovori
2. Miro says:

   26. decembra, 2022 at 9:48

   »SPOZNAVAM, DA MORAM POSTATI BLIŽJI LJUDEM, BOLJ PREPROST, PRISTEN, SOČUTEN«
   (Aleteia)

   ŽUPNIJA NI SERVIS, KJER DRUGI IZVEDEJO TISTO, KAR POTREBUJEŠ – “NAROČIŠ” MAŠO, POGREB …

   Dragi bralci, čestitamo ob dnevu samostojnosti in enotnosti!

   Na dan, ko smo se Slovenci odločili, da želimo svojo usodo prevzeti v svoje roke, vam v branje ponujamo pogovor s človekom, ki je v zahtevnih časih prevzel odgovornost za vodenje škofije in Slovenske škofovske konference (SŠK), ki povezuje vse škofe. ANDREJ SAJE je bil za škofa v Novem mestu postavljen leta 2021, malo za tem pa je postal predsednik SŠK.

   Škofovsko službo je sicer že več desetletij opazoval zelo od blizu, zdaj pa se – tako pravi – znova počuti kot šolarček, ki se uči od sobratov duhovnikov in vernikov.

   Več o zanimivem in poučnem pogovoru s škofom Andrejem Sajetom na:

   https://si.aleteia.org/2022/12/26/spoznavam-da-moram-postati-blizji-ljudem-bolj-preprost-pristen-socuten/

   Odgovori
3. Miro says:

   26. decembra, 2022 at 8:58

   JEZUS ČUTI Z UTRUJENIMI LJUDMI IN JIM POŠLJE SVOJE UČENCE. VABI JIH, NAJ VZTRAJAJO NA POTI VERE

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 10,17-22)

   “Varujte pa se ljudi, ker vas bodo izdajali sodiščem in bičali po svojih shodnicah. Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, v pričevanje njim in poganom. Kadar pa vas izročijo, ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili. Ne boste namreč govorili vi, temveč Duh vašega Očeta bo govoril v vas. Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina. Otroci bodo vstajali zoper starše in jih izročali v smrt. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; toda kdor bo vztrajal do konca, bo rešen.”

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+10%2C17-22&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Jezus čuti z utrujenimi ljudmi in jim pošlje svoje učence. Vabi jih, naj vztrajajo na poti vere. Hudobija bo nasprotovala njegovemu oznanilu. Z vero in pomočjo Svetega Duha se bom soočil z nasprotovanji in pričeval za Jezusa. Gospod, hvala za podporo, da bom rasel v ljubezni in nasprotovanje spreminjal v dar za novo življenje. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

   Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   26. decembra, 2022 at 8:52

   SVETI ŠTEFAN: PRVI MUČENEC

   PO PRAZNIKU JEZUSOVEGA ROJSTVA OBHAJAMO GOD SV. ŠTEFANA, PRVEGA KRŠČANSKEGA MUČENCA.

   Z njegovim kamnanjem se začne najstrašnejše preganjanje kristjanov v zgodovini, a sovražniki s tem dosežejo ravno obratni učinek: Kristjani sicer bežijo, a ne molčijo, temveč oznanjajo evangelij sedaj tudi v sosednjih deželah.

   Sv. Štefan je bil pri nas od nekdaj priljubljen ljudski svetnik, zato so se ob njegovem godu razvili številni domači običaji. Na Štefanovo so se obiskovali in si voščili, kajti božič so obhajali doma. Sv. Štefan je postal zavetnik konj in živine ter tako prevzel vlogo nekega predkrščanskega božanstva. Cerkev se je temu prilagodila z blagoslavljanjem konj, soli in vode.

   Sv. Štefan je rojen v času Jezusa Kristusa v Palestini. Iz Svetega pisma izvemo, da je bil v prvi Cerkvi eden od sedmih diakonov, ki so opravljali službo oznanjevanja in dobrodelnosti med helenisti, to je med grško govorečimi Judi. Bil je mož »poln milosti in moči«, ki je »delal velike čudeže in znamenja med ljudmi« (Apd 6,8).

   Žal pa so ga naščuvani ljudje lažno obtožili bogokletja in privedli pred velikega duhovnika. Med njegovim pogumnim zagovorom, so ga jezni Judje brez vsakršne predhodne obsodbe pahnili iz mesta in kamnali. Preden je umrl, je Boga še prosil, naj svojim mučiteljem ne prišteva tega greha – podobno kot je molil Jezus na križu. Štefan je tako prvi kristjan, ki so ga ubili zaradi vere. Umrl je kot mučenec okoli leta 35 v Jeruzalemu.

   Z njegovo nasilno smrtjo se je začelo preganjanje vernikov pod vodstvom Savla, ki je bil pri Štefanovi usmrtitvi molče navzoč in jo odobraval. Posebna ironija pa je, da je čez nekaj let Bog ravno tega Savla (poznejšega sv. Pavla) poklical za apostola nove vere, da bi dokončal Štefanovo delo.

   Sv. Štefan je zavetnik diakonov; konj in kočijažev; kamnosekov, zidarjev, tesarjev, sodarjev, krojačev …; priprošnjik proti glavobolu in kamnom, obsedenosti ter za srečno zadnjo uro. Štefana upodabljajo kot mladega diakona s palmovo vejico, kamni in knjigo; pogosto je upodobljen prizor njegovega kamnanja.

   Molimo

   Vsemogočni Bog,
   sv. Štefan je umirajoč molil za svoje preganjalce.
   Pomagaj nam,
   da ga bomo posnemali v odpuščanju sovražnikom.
   Amen.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-stefan-zalosten-spomin-na-bozic/

   Sv. Štefan, prosi za nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   26. decembra, 2022 at 8:44

   Nadaljevanje članka DEKALOG. PRVA BOŽJA ZAPOVED (Javier López)

   PRVA ZAPOVED

   Prva zapoved je dvojna: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega zaradi ljubezni do Boga. »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi? Rekel mu je: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,36-40).

   Ta drža se imenuje ljubezen. Z isto besedo označujemo tudi teologalno krepost, katere dej je ljubezen do Boga in do drugih zaradi Boga. Ljubezen je dar, ki ga vlije Sveti Duh tistim, ki postanejo posinovljeni božji otroci (prim. Rim 5,5). Ljubezen mora v teku življenja na tem svetu rasti po delovanju Svetega Duha in z našim sodelovanjem: rasti v svetosti pomeni rasti v ljubezni. Svetost ni nič drugega kot polnost božjega otroštva in ljubezni. Lahko se tudi zmanjša zaradi majhnega greha oz. se v primeru velikega greha celo izgubi. V ljubezni vlada red: Bog, drugi (zaradi ljubezni do Boga) in človek sam (zaradi ljubezni do Boga).

   Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-31-dekalog-prva-bozja-zapoved/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
6. Miro says:

   25. decembra, 2022 at 17:21

   SVETI OČE MED URBI ET ORBI: OBRNIMO SE K BETLEHEMU, KJER SE JE OGLASIL PRVI JOK KNEZA MIRU

   »DRAGI BRATJE IN SESTRE V RIMU IN PO VSEM SVETU, BLAGOSLOVLJEN BOŽIČ! GOSPOD JEZUS, KI SE JE RODIL IZ DEVICE MARIJE, NAJ VSEM VAM PRINESE BOŽJO LJUBEZEN, VIR ZAUPANJA IN UPANJA; IN NAJ OBENEM PRINESE DAR MIRU, KI SO GA ANGELI OZNANILI BETLEHEMSKIM PASTIRJEM: »SLAVA BOGU NA VIŠAVAH IN NA ZEMLJI MIR LJUDEM, KI SO MU PO VOLJI« (LK 2,14).« TAKO JE PAPEŽ FRANČIŠEK NA BOŽIČNI DAN OB POLDNE VOŠČIL MESTU IN SVETU IZ OSREDNJE LOŽE VATIKANSKE BAZILIKE NA TRGU SV. PETRA.

   SPOROČILO MESTU IN SVETU

   BOŽIČ 2022

   Dragi bratje in sestre v Rimu in po vsem svetu, blagoslovljen Božič!
   Gospod Jezus, ki se je rodil iz Device Marije, naj vsem vam prinese Božjo ljubezen, vir zaupanja in upanja; in naj obenem prinese dar miru, ki so ga angeli oznanili betlehemskim pastirjem: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14).

   Na ta praznični dan obrnimo pogled proti Betlehemu. Gospod prihaja na svet v votlini in je položen v jasli za živino, ker njegovi starši niso mogli najti prenočišča, čeprav se je Mariji bližala ura poroda. Med nas prihaja v tišini in temi noči, ker Božja beseda ne potrebuje reflektorjev niti vpitja človeških glasov. On sam je Beseda, ki osmisli vse bivanje, luč, ki razsvetljuje pot. »Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet,« pravi evangelij (Jn 1,9).

   Jezus se rodi sredi med nami, je Bog-z-nami. Prihaja, da bi nas spremljal v našem vsakdanjem življenju, da bi z nami delil vse: veselje in bolečino, upanje in skrbi. Prihaja kot neoboroženo dete. Rodi se v mrazu, ubog med ubogimi. Vse potrebuje, trka na vrata našega srca, da bi našel toplino in zavetje.

   Kakor betlehemski pastirji se pustimo obdati z lučjo in pojdimo pogledat znamenje, ki nam ga je dal Bog. Premagajmo otopelost duhovne zaspanosti in lažne podobe praznovanja, zaradi katerih pozabimo, koga sploh proslavljamo. Izstopimo iz hrupa, ki dela srce brezčutno in nas napeljuje bolj h krašenju in pripravljanju daril kot pa k zrenju Dogodka: Božjega Sina, rojenega za nas.

   Bratje, sestre, obrnimo se k Betlehemu, kjer se je oglasil prvi jok Kneza miru. Da, saj je on sam, Jezus, naš mir; tisti mir, ki ga svet ne more dati in ki ga je Bog Oče dal človeštvu, ko je na svet poslal svojega Sina. Sv. Leon Veliki uporablja izraz, ki z natančnostjo latinskega jezika povzema sporočilo tega dneva: »Natalis Domini, Natalis est pacis,« »Rojstni dan Gospoda je rojstni dan miru« (Govor 26,5).

   Jezus Kristus je tudi pot miru. S svojim učlovečenjem, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem je odprl prehod iz zaprtega sveta, ki ga je stiskala tema sovraštva in vojne, v odprt svet, svoboden za življenje v bratstvu in miru. Bratje in sestre, hodimo po tej poti! Da pa bi to lahko storili, da bi lahko hodili za Jezusom, se moramo znebiti bremen, ki nas ovirajo in držijo na mestu.

   In kakšna so ta bremena? Kaj je ta obtežitev? To so negativne strasti, ki so onemogočile kralju Herodu in njegovemu dvoru, da bi prepoznal in sprejel Jezusovo rojstvo: navezanost na oblast in denar, napuh, hinavščina, laž. Ta bremena onemogočajo, da bi šli v Betlehem, izključujejo božično milost in zapirajo dostop do poti miru. In dejansko moramo z bolečino priznati, da medtem ko nam je darovan Knez miru, nad človeštvom še vedno pihajo ledene vojne vihre.

   Če hočemo, da bo Božič rojstni dan Jezusa in miru, poglejmo v Betlehem in uprimo pogled v obličje Deteta, ki se je rodilo za nas! In v tem nedolžnem obrazku prepoznajmo obraze otrok, ki na vseh koncih sveta hrepenijo po miru.

   Naš pogled naj se napolni z obrazi ukrajinskih bratov in sester, ki preživljajo ta Božič v temi, mrazu ali daleč od doma, ker je bilo v desetih mesecih vojne že toliko domov porušenih. Gospod naj nas usposobi za oprijemljiva dejanja solidarnosti, da bomo pomagali tistim, ki trpijo, in naj razsvetli duha tistih, ki imajo moč, da utišajo orožje in takoj končajo to nesmiselno vojno! Žal raje poslušajo druge razloge, ki jih narekuje logika tega sveta. Kdo pa posluša glas Deteta?

   Naš čas preživlja veliko pomanjkanje miru tudi v drugih pokrajinah, na drugih prizoriščih te tretje svetovne vojne. Pomislimo na Sirijo, ki jo še vedno muči spor, ki se je umaknil v ozadje, ni pa se še končal; in pomislimo na Sveto deželo, kjer so se v zadnjih mesecih pomnožili nasilje in spopadi z mrtvimi in ranjenimi. Prosimo Gospoda, naj se tam, v deželi, ki je doživela njegovo rojstvo, spet vzpostavi dialog in iskanje vzajemnega zaupanja med Izraelci in Palestinci.

   Dete Jezus naj podpira krščanske skupnosti, ki živijo po vsem Bližnjem vzhodu, da bi lahko v vsaki od teh dežel doživeli lepoto bratskega sožitja med ljudmi, ki pripadajo različnim veram. Naj pomaga še posebej Libanonu, da bi se ob podpori mednarodne skupnosti in z močjo bratstva in solidarnosti končno spet postavil pokonci.

   Kristusova luč naj razsvetli pokrajino Sahel, kjer mirno sožitje narodov in tradicij rušijo spopadi in nasilje. Naj usmeri k trajnemu premirju v Jemnu in k spravi v Mjanmaru in Iranu, da se bo končalo vsako prelivanje krvi. Naj navdihne politične avtoritete in vse ljudi dobre volje na ameriški celini, da se bodo lotili pomirjanja političnih in družbenih napetosti, ki zadevajo mnogo držav. Še zlasti mislim na prebivalce Haitija, ki trpijo že dolgo časa.

   Na ta dan, ko se je tako lepo zbrati okrog obložene mize, ne odvrnimo pogleda od Betlehema, ki pomeni »hiša kruha«, in pomislimo na ljudi, ki trpijo za lakoto, zlasti na otroke, medtem ko se vsak dan ogromne količine hrane mečejo proč in se trošijo velikanske vsote za orožje. Vojna v Ukrajini je v zadnjem času še otežila položaj, ko je cele narode izpostavila pomanjkanju, zlasti v Afganistanu in deželah afriškega roga. Vsaka vojna – to vemo – povzroči lakoto in zlorablja hrano sámo kot orožje, ko preprečuje njeno dostavo že tako trpečim narodom. Ta dan se kot učenci Kneza miru vsi zavzemimo, najprej tisti, ki imajo politično odgovornost, da bo hrana samó orodje miru. Medtem ko okušamo veselje, ko smo skupaj s svojimi dragimi, pomislimo na družine, ki jih je življenje bolj ranilo, in na tiste, ki se v tem času gospodarske krize spopadajo z brezposelnostjo in jim manjka najnujnejšega za preživetje.

   Dragi bratje in sestre, tako danes kot tudi tedaj Jezus, resnična luč, prihaja v svet, ki je bolan od brezbrižnosti, hude bolezni, ki ga ne sprejema (prim. Jn 1,11), še več, celo zavrača ga, kakor se to zgodi mnogim tujcem, ali pa gre mimo njega, kakor prepogosto storimo z reveži. Ne pozabimo danes številnih beguncev in pregnancev, ki trkajo na naša vrata in iščejo uteho, toplino in hrano. Ne pozabimo na obrobne, osamljene, sirote in ostarele, ki so modrost ljudstva in ki tvegajo, da bodo nazadnje zavrženi, ne pozabimo na zapornike, pri katerih vidimo samo njihove zablode, ne pa, da so človeška bitja.

   Bratje in sestre, Betlehem nam kaže Božjo preprostost, ki se ne razodeva modrim in učenim, ampak malim, tistim, ki imajo čisto in odprto srce (prim. Mt 11,25). Kakor pastirji pojdimo tudi mi brez odlašanja in se pustimo presenetiti nezaslišanim dogodkom, ko Bog postane človek za naše zveličanje. On, ki je vir vsega dobrega, postane ubog in prosi za miloščino našo ubogo človeškost. Pustimo, da nas gane Božja ljubezen, in hodimo za Jezusom, ki je odložil svojo slavo, da bi nas naredil deležne njegove polnosti. Blagoslovljen Božič vsem! (prevod br. Miran Špelič OFM)

   ANGEL GOSPODOV…BLAGOSLOV

   Ob papežu sta med molitvijo stala kardinal James Harvey, kardinal protodiakon in kardinal Marcello Semeraro. Kardinal protodiakon, je napovedal, da bo sveti oče podelil popolni odpustek vsem, ki so spremljali blagoslov preko sredstev družbenega obveščanja in novih tehnologij, kakor tudi tistim, ki so bili v duhu navzoči. Blagoslov …

   Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-12/papez-francisek-obrnimo-se-k-betlehemu-kjer-se-je-oglasil-prvi.html

   Odgovori
7. Miro says:

   25. decembra, 2022 at 11:10

   BOŽJA BESEDA NAS ODREŠUJE!

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   BOŽJE USMILJENJE, KI NAM V BESEDI, KI JE POSTALA ČLOVEK,
   DAJEŠ OPRAVIČENJE, ZAUPAMO VATE!

   Odgovori
8. Miro says:

   25. decembra, 2022 at 11:05

   PAPEŽ FRANČIŠEK: JASLI NAM SPREGOVORIJO O BLIŽINI, REVŠČINI IN KONKRETNOSTI

   »KAJ TA NOČ ŠE VEDNO GOVORI NAŠIM ŽIVLJENJEM? KAJ NAM TOREJ HOČE POVEDATI PREKO JASLIC?« NA TI DVE VPRAŠANJI, KI SI JIH JE ZASTAVIL PAPEŽ FRANČIŠEK MED HOMILIJO PRI POLNOČNI SVETI MAŠI V BAZILIKI SV. PETRA, JE ODGOVORIL: »PREKO JASLIC NAM ŽELI POVEDATI VSAJ TRI STVARI: BLIŽINA, REVŠČINA IN KONKRETNOST.«

   Kaj ta noč še vedno govori našim življenjem? Po dveh tisočletjih od Jezusovega rojstva, po mnogih božičih, ki smo jih praznovali med okraski in darili, po tolikšnem potrošništvu, ki je ovil skrivnost, ki jo obhajamo, obstaja nevarnost: o božiču vemo marsikaj, pozabljamo pa njegov pomen. Kako torej znova odkriti pomen božiča? Predvsem pa, kam naj ga gremo iskat? Zdi se, da je evangelij o Jezusovem rojstvu napisan ravno zato, da nas prime za roko in nas vrne tja, kamor hoče Bog. Pojdimo za evangelijem.

   Začne se namreč s stanjem, ki je podobno našemu. Vsi so prevzeti in prezaposleni s pomembnim dogodkom, z velikim popisom prebivalstva, ki je zahteval veliko priprav. V tem smislu je bilo tedanje ozračje podobno temu, ki nas ovija danes za božič. Vendar se evangelijska pripoved odmakne od tega posvetnega scenarija. Hitro prekine predstavitev, da bi uokviril neko drugo resničnost, pri kateri vztraja. Zadrži se pri majhnem, na videz nepomembnem predmetu, ki ga omeni kar trikrat in h kateremu se bližajo junaki zgodbe: najprej Marija, ki Jezusa položi »v jasli« (Lk 2,7); potem angeli, ki oznanjajo pastirjem »dete, v plenice povito in položeno v jasli« (v. 12); potem pa pastirji, ki najdejo »dete, položeno v jasli« (v. 16). Jasli: za ponovno odkritje smisla božiča je treba pogledati tja. Toda zakaj so jasli tako pomembne? Ker so znamenje, in to ne naključno, s katerim Kristus vstopa na prizorišče sveta. So manifest, s katerim se predstavi, so način, na katerega se Bog rodi v zgodovini, da bi prerodil zgodovino. Kaj nam torej hoče povedati preko jaslic? Preko jaslic nam želi Bog povedati vsaj tri stvari: bližina, revščina in konkretnost.

   1. Bližina. Jasli služijo temu, da hrano približajo ustom, da se lahko hitreje zaužije. Na ta način lahko simbolizirajo neki vidik človeštva: požrešnost v zauživanju. Kajti medtem ko živali v hlevu uživajo hrano, ljudje na svetu, lačni moči in denarja, uživajo tudi svoje bližnje, svoje brate. Koliko vojn! In na koliko krajih sta dostojanstvo in svoboda še vedno poteptana! In vedno so poglavitne žrtve človeške požrešnosti krhki, šibki. Tudi v tem božiču človeštvo, ki je nenasitno denarja, oblasti in užitka, ne da prostora, tako kakor je bilo za Jezusa (prim. v. 7), manjšim, tolikim nerojenim, ubogim, pozabljenim. Predvsem mislim na otroke, ki jih požirajo vojne, revščina in krivice. Jezus pa prihaja ravno tja, otrok v jaslih zavrženosti in odklanjanja. V njem, v Betlehemskem otroku, je vsak otrok. In v njem je povabilo, naj na življenje, politiko in zgodovino gledamo z očmi otrok.

   V jaslih zavračanja in neudobnosti se Bog prilagodi. Tja pride, ker je tam problem človeštva, brezbrižnost, ki jo rojeva pogoltna naglica po posedovanju in uživanju. Kristus se rodi tam in v tistih jaslih ga odkrijemo kot bližnjega. Pride tja, kjer se požira hrana, da bi postal naša hrana. Bog ni oče, ki žre svoje otroke, ampak Oče, ki nas v Jezusu naredi za svoje otroke in nas hrani z nežnostjo. Pride, da bi se dotaknil našega srca in nam povedal, da je ljubezen edina sila, ki spreminja tok zgodovine. Ne ostaja oddaljen in mogočen, ampak postane bližnji in ponižen. On, ki je sedel v nebesih, se pusti položiti v jasli.

   Brat, sestra, Bog se ti v tej noči približa, ker mu je mar zate. Iz jasli ti kot hrana za tvoje življenje pravi: »Če čutiš, da so te dogodki iztrošili, če te razžirata občutek krivde in nesposobnosti, če si lačen pravičnosti, sem jaz, Bog, s teboj. Vem, kaj doživljaš, to sem izkusil v tistih jaslih. Poznam tvojo bedo in tvojo zgodovino. Rodil sem se, da bi ti povedal, da sem ti blizu in da ti bom vedno blizu.« Božične jasli, prvo sporočilo Boga otročka, nam pravijo, da je On z nami, nas ljubi, nas išče. Pogum, ne pustite se premagati strahu, vdanosti, obupu. Bog se rodi v jaslih, da bi se ti prerodil ravno tam, kjer si mislil, da si se dotaknil dna. Ni zla in ni greha, iz katerega te Jezus ne želi in ne more rešiti. Božič pomeni, da je Bog blizu. Naj se ponovno rodi zaupanje!

   2. Betlehemske jasli nam poleg bližine govorijo tudi o uboštvu. Okoli jasli namreč ni veliko: podrast, nekaj živali in malo drugega. Ljudje so bili na toplem v gostiščih, ne v mrzlem hlevu nekega prebivališča. Jezus pa se rodi tam in jasli nas spominjajo, da okoli sebe ni imel drugega kot tiste, ki so ga imeli radi: Marijo, Jožefa in pastirje. Vsi so bili revni ljudje, ki pa sta jim bila skupna naklonjenost in začudenje, ne bogastvo in velike možnosti. Revne jasli torej pokažejo resnično bogastvo življenja: ne denar in oblast, ampak odnosi in ljudje.

   Prva oseba, prvo bogastvo je Jezus. Toda ali želimo biti ob njem? Se mu približamo, ljubimo njegovo uboštvo? Ali raje ostajamo lagodni v svojih koristih? Predvsem pa, ali ga obiskujemo tam, kjer je, torej v revnih jaslih našega sveta? On je tam. Mi pa smo poklicani, da bi bili Cerkev, ki časti ubogega Jezusa in služi Jezusu v ubogih. Kot je dejal neki sveti škof: »Cerkev podpira in blagoslavlja napore za spremembo krivičnih struktur in postavlja samo en pogoj: da so družbene, gospodarske in politične spremembe polne pristne koristi za uboge« (O. A. Romero, Messaggio pastorale per il nuovo anno, 1. januar 1980). Seveda ni lahko zapustiti blage toplote posvetnosti, da bi objeli golo lepoto betlehemske votline, vendar ne pozabimo, da resničnega božiča ni brez ubogih. Brez njih praznujemo božič, vendar ne Jezusovega. Bratje, sestre, za božič je Bog ubog. Naj se spet rodi ljubezen!

   3. Tako pridemo do zadnje točke: jasli nam govorijo o konkretnosti. Dojenček v jaslih namreč prestavlja prizor, ki pretrese, je celo surov. Spomni nas, da je Bog resnično postal meso. Zato teorije, lepe misli in pobožna čustva o njem niso več dovolj. Jezus, ki se rodi reven, bo živel reven in bo reven umrl, ni veliko govoril o revščini, ampak jo je za nas živel do konca. Od jasli do križa je bila njegova ljubezen do nas otipljiva, konkretna. Od rojstva do smrti je tesarjev sin objemal hrapavost lesa, tegobe našega življenja. Ni nas ljubil z besedami, ni nas ljubil za šalo!

   Zato se ne zadovolji z videzom. On, ki je postal meso, noče samo dobrih namenov. On, ki se je rodil v jaslih, išče konkretno vero, vero iz češčenja in ljubezni, ne iz govoric in zunanjosti. On, ki je slečen v jaslih in bo slečen na križu, od nas zahteva resnico, da gremo k goli resničnosti stvari, da k jaslim odložimo izgovore, opravičila in hinavščino. On, ki ga je Marija nežno zavila v plenice, hoče, da se oblečemo v ljubezen. Bog noče videza, ampak konkretnost. Ne dovolimo bratje in sestre, da bi ta božič minil, ne da bi naredili nekaj dobrega. Ker je to njegovo praznovanje, njegov rojstni dan, mu podarimo darila, ki so mu prijetna! Ob božiču je Bog konkreten. V njegovem imenu oživimo malo upanja v tistih, ko so ga izgubili!

   Jezus, gledamo te, položenega v jasli. Vidimo te tako blizu, za vedno blizu nam: hvala, Gospod. Vidimo te ubogega, da bi nas naučil, da resnično bogastvo ni v stvareh, ampak v ljudeh, zlasti v ubogih. Oprosti nam, če te nismo prepoznali in ti služili v njih. Vidimo te konkretnega, ker je tvoja ljubezen do nas konkretna. Jezus, pomagaj nam, da bomo svoji veri dali meso in kri. Amen.

   Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-12/papez-francisek-jasli-nam-spregovorijo-o-blizini-revscini-in-k.html

   Odgovori
9. Miro says:

   25. decembra, 2022 at 9:56

   BOŽIČ – PRAZNIK JEZUSOVEGA ROJSTVA

   NA BOŽIČNI DAN, 25. DECEMBRA, V KATOLIŠKI CERKVI PRAZNUJEMO ROJSTVO JEZUSA KRISTUSA. VSEBINA PRAZNIKA JE POVEZANA S SKRIVNOSTJO BOŽJEGA UČLOVEČENJA. Z JEZUSOVIM PRIHODOM V ZGODOVINO SE JE BOG DOKONČNO IN NEPREKLICNO ZAVZEL ZA SVET IN ZA ČLOVEKA.

   O vsebini veličastnega praznika Jezusovega rojstva več na:
   https://katoliska-cerkev.si/bozic-praznik-jezusovega-rojstva-20152122015

   Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     25. decembra, 2022 at 9:58

     PRIDIGA ŠKOFA ANDREJA SAJETA V NOVOMEŠKI STOLNICI PRI BOŽIČNI POLNOČNI SVETI MAŠI

     BOŽJI DOTIK IN ČLOVEŠKA BREZBRIŽNOST

     Vsakoletno božično praznovanje ne prinaša zgolj pozunanjenega romantičnega vzdušja, temveč pomeni provokacijo za svet in človeka. Božji sin se ne rodi v kraljevih sobanah, temveč skoraj neopazno kot običajni otrok na kraju, kjer prebivajo živali. V hiši zanj ni prostora. Čeprav je bil pričakovan tisočletja, pride na nepričakovan način. Preseneti in šokira. Nihče ga konkretno ne pričakuje.

     Dejstvo, kako pride in kje se rodi, naj nas predrami in spodbudi k razmisleku o smislu življenja, o ciljih, ki jih imamo, o naših medsebojnih odnosih in občutljivosti za letošnji Božji obisk. Prihaja v naš smrad in temine srca, ki jih morda želimo ohraniti zakrite. Želi razbiti našo brezbrižnost in nas spodbuditi k odločitvi, da ga sprejmemo in živimo z njim.

     Letošnji božič je drugačen od lanskega. Minilo je leto dni, vsak od nas pa je vmes prehodil določeno pot. Priče smo vojni v bližnji Ukrajini in posledični krizi vseh vrst. Vsakdanje življenje je postalo negotovo. Prizadelo nas je, da mnogi bežijo pred nevarnostjo, drugi trpijo zaradi raznih oblik nasilja ali ker nimajo človeka, ki bi jih razumel in sprejel. Začutili in doživeli smo, da življenjske usode resnično nimamo v svojih rokah. Nebogljeni smo. Razmere nas nagovarjajo in spodbujajo, da strnemo svoje vrste v prizadevanju za dobro. Živimo na istem planetu, zato si ne moremo privoščiti razdorov. Pot naprej je v sodelovanju in premagovanju egoističnega pogleda na svet, kjer vidimo le sebe in svoje koristi.

     Tega sami ne zmoremo. Poskusi ljudi, da bi človek dosegel Boga, so se v vsej zgodovini izkazali za neuspešne. Tudi v našem času. Ker mi ne moremo doseči Boga, je on sam prišel nam naproti na način, ki ga lahko razumemo in sprejmemo. Kot človeški otrok. Svet lahko začnemo spreminjati le z vero Vanj in z Njegovo, Božjo močjo, kjer bomo zmogli premagovati strah, da nam bo nekaj vzel, napuh in zaverovanost vase, ter zlo, ki je v nas. Na ta način bomo sposobni v bližnjem gledati brata ter v njem prepoznati Božje obličje.

     Svetopisemska poročila in simbolika jaslic nam lahko pomagajo pri tem, kakšen naj bo naš odziv na Božje rojstvo. Evangelist Luka je prvi, ki Jezusovo rojstvo umesti v konkretno zgodovino. Njegov namen ni toliko zgodovinska natančnost, temveč umestitev Jezusovega rojstva v univerzalno zgodovino. To, kar evangelisti sporočajo, je resnica in ta je enaka za vse. Povedo nam, da je Božja ljubezen do vseh enaka.

     Če so v Matejevem evangeliju glavni junaki Jezusovega rojstva modri z vzhoda, so v Lukovem evangeliju to pastirji. Različni liki, a imajo nekaj skupnega. Oboji so veljali za oddaljene od Boga in nevernike ter pogane. Prav po njih se Bog razodene svetu. Pastirji so veljali za tatove in kriminalce. V sinagogo ali tempelj niso smeli hoditi, imeli so jih za simbol grešnikov.

     Luka ovrže idejo o Bogu, ki sodi in kaznuje in da so nekateri zavrženi. Bog se sreča z grešniki in se jim razodene ter jih obdari z lučjo svoje ljubezni. Pastirji tega še ne vedo, zato jih je »zajel velik strah«, saj so vedeli, kaj jih čaka. Toda angel jim je rekel: »Ne bojte se: glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik«.

     Bog tako prihaja k slehernemu človeku, začenši z najbolj ubogimi, zlorabljenimi ali oddaljenimi, da bi jim izrazil svojo ljubezen in usmiljenje. Vstopil je v človeško zgodovino. Od tistega dne naprej nihče ne more očitati Bogu, da uživa v neizmernosti nebes. Naše telo je izbral za kraj, kjer se bo razkril.

     V jaslicah imamo različne figure. Skoraj vse so zazrte in zamišljene ter pri svojem delu, le Jožef in Marija gledata Jezusa. V kateri figuri se prepoznamo mi? Kako Jezusa in njegov praznik občutimo letos? Kaj nam sporoča, na kakšen način nas je obiskal? Njegovo rojstvo je potekalo v popolni brezbrižnosti. Bomo neobčutljivi zanj ostali tudi mi?

     Od tistega dne, ko je Bog prestopil prag časa, se je vse spremenilo in nič ni več tako, kot je bilo prej. Mi smo del tega novega časa, Božja milost, ki se je razodela pastirjem, se razodeva tudi nam. Povabljeni smo, da se od svojih skrbi tudi mi zazremo v Jezusa. Sprejmimo ga v svoja življenja, preganjajmo brezbrižnost. »Pomni človek, zate je Bog postal človek.« (sv. Avguštin)

     Vesel in blagoslovljen božič!

     Msgr. dr. Andrej Saje, novomeški škof

     Odgovori
     • Miro says:

       25. decembra, 2022 at 9:59

       PRIDIGA NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA V LJUBLJANSKI STOLNICI PRI BOŽIČNI POLNOČNI SVETI MAŠI

       https://katoliska-cerkev.si/pridiga-nadskofa-stanislava-zoreta-v-ljubljanski-stolnici-pri-bozicni-polnocni-sveti-masi

       Odgovori
       • Miro says:

         25. decembra, 2022 at 10:01

         PRIDIGA ŠKOFA PETRA ŠTUMPFA V SOBOŠKI STOLNICI PRI BOŽIČNI POLNOČNI SVETI MAŠI

         https://katoliska-cerkev.si/pridiga-skofa-petra-stumpfa-v-soboski-stolnici-pri-bozicni-polnocni-sveti-masi2022

         Odgovori
         • Miro says:

           25. decembra, 2022 at 10:10

           DODATNO POJASNILO: ZGORAJ OBJAVLJENA PRIDIGA ŠKOFA ANDREJA SAJETA V NOVOMEŠKI STOLNICI PRI BOŽIČNI POLNOČNI SVETI MAŠI JE POVZETA PO:

           https://katoliska-cerkev.si/pridiga-skofa-andreja-sajeta-v-novomeski-stolnici-pri-bozicni-polnocni-sveti-masi2022
10. Miro says:

    24. decembra, 2022 at 20:29

    »BOŽIČ JE TAKO SRČEN PRAZNIK, DA GA ŽELIMO OBHAJATI ŽE KAR TAKOJ OB POLNOČI.« (Radio Ognjišče)

    V PREDPRAZNIČNO DOPOLDNE JE V NAŠ RADIJSKI PROGRAM IN V ODDAJO ZA ŽIVLJENJE PRIŠEL DUHOVNIK MARTIN GOLOB. NAGOVORIL JE PREDVSEM VSE TISTE, KI V TEH PRAZNIČNIH IN PREDPRAZNIČNIH TRENUTKIH NE ČUTIJO VZNESENOSTI, AMPAK PRAZNINO. ODDAJO JE VODILA MATEJA FELTRIN NOVLJAN.

    Začniva s tistimi, ki niso imeli dovolj priprave, pa ni šlo vse po načrtih, jih je življenje presenetilo. Kje se pobrati to zadnje dopoldne, da bomo ponoči doživeli rojstvo? Kako preživeti, če se vendarle v našem srcu ne rodi in je stiska prevelika?

    Mislim, da ravno v to prihaja naš Odrešenik. Ravno v to, ko se nam podrejo naši načrti, ko se nam zgodi kakšna usodna izguba, ravno v to našo praznino utrujenosti, ko človek hrepeni, da bi svoje srce napolnil z Lučjo, ki jo prinaša Bog, v ravno to prihaja božič. Jezus ne prihaja v neko popolnost, ker tam nima prostora. On računa, da pride v nepopolno, da to nepopolno naredi popolno. Če kdo ni imel časa ali se mu je zalomilo pri pripravi, še vedno ima čas, da sprejme detece v svoje življenje in srce. Pri Bogu je tako, dokler človek diha, je upanje. Bog nad človekom ne obupa, on računa na nas in vedno znova prihaja med nas. Ni še obupal in rekel, da ne bo več prišel. Cerkev nam ponuja čudovit adventni čas, ko se človek res pripravlja v globino. Bog prihaja v štalo našega srca.

    Več o zanimivem nagovoru duhovnika Martina Goloba na:
    https://radio.ognjisce.si/sl/257/oddaje/35603/bozic-je-tako-srcen-praznik-da-ga-zelimo-obhajati-ze-kar-takoj-ob-polnoci.htm

    Odgovori