Članki za dušo

15.019 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   28. decembra, 2022 at 14:40

   »ALI RAZUMEŠ, KAJ BEREŠ?«
   – »KAKO NAJ BI RAZUMEL, KO ME PA NIHČE NE POUČI?«
   (Apd 8,30-31)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   BOŽJE USMILJENJE, KI NAS NAPOLNJUJEŠ Z MILOSTJO,
   ZAUPAMO VATE!

   Odgovori
2. Hvala says:

   28. decembra, 2022 at 14:31

   BRATSKO OPOMINJANJE, DA. OPRAVLJANJE NE!

   DEVICA MARIJA NAJ NAM POMAGA, DA BOMO BRATSKO OPOMINJANJE NAREDILI ZA ZDRAVO NAVADO

   Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. 16 Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. 17 Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar.
   18 Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.«
   Skupna molitev
   19 »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. 20 Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«

   Za opominjanje brata, ki je pogrešil, Jezus predlaga pedagogiko ponovne pridobitve. Jezusova pedagogika je vedno pedagogika ponovne pridobitve. On vedno skuša ponovno pridobiti, rešiti. In to pedagogiko ponovne pridobitve oblikujejo trije prehodi. Najprej pravi: Posvári brata, ki je pogrešil. Posvári ga na štiri oči (prim. v. 15), kar pomeni, da se ne izpostavi na trgu njegovega greha. Gre za to, da gremo z vso diskretnostjo k bratu in sicer ne, da bi ga sodili temveč, da bi se zavedal tega, kar je storil. Kolikokrat smo mi imeli to izkušnjo, ko nekdo pride in reče: ‘Poslušaj ti si v tem pogrešil. V tem se boš moral malo poboljšati.’ Morda se na začetku razjezimo, toda potem se zahvalimo, ker je to bila bratska gesta, gesta občestva, pomoči, ponovne pridobitve.
   Mt 18,15-20

   Iz različnih razlogov ni lahko uresničevati tega Jezusovega nauka. Najprej je strah, da bo brat ali sestra slabo odreagiral. Včasih manka zadostna zaupljivost z njim ali njo… In še drugi razlogi so. Vsakič ko smo to storili, smo čutili, da je bila to ravno Gospodova pot.

   Kakor koli, lahko se zgodi, da kljub dobrim namenom, tudi dobrim namenom njega, nje, prvi poskus propade. V takšnem primeru ni dobro odnehati in reči: ‘Naj se sam pobriga, jaz si umivam roke pred tem’. Ne, to ni krščansko. Nikar odnehati, kajti dobro se je zateči po pomoč k kašnemu drugemu bratu ali sestri. Jezus pravi: ‘Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič’ (v.16). To je predpis Mojzesove postave (prim. 5Mz 19,15). Čeprav se zdi, da je to proti obtožencu, je to v resnici zagotovilo njegovo zaščito pred lažnimi tožniki. Toda Jezus gre onkraj tega. Dve priči sta zahtevani, ne zaradi obtožbe ali sodbe, temveč za pomoč. ‘Dogovoriva se, ti in jaz ter pojdiva pogovoriti se z njim, z njo, ki je pogrešila, ki počne neumnosti. Pojdiva kot brata pogovoriti se z njim.’ To je drža ponovne pridobitve, ki jo Jezus pričakuje od nas. Jezus nadalje predpostavlja, da lahko propade tudi ta pristop s pričama, in sicer drugače od Mojzesove postave, po kateri je bilo dovolj pričevanje dveh ali treh za obsodbo.

   Devica Marija naj nam pomaga, da bomo bratsko opominjanje naredili za zdravo navado, da se bodo po naših skupnostih lahko vzpostavljali vedno novi bratski odnosi, utemeljeni na medsebojnem odpuščanju ter predvsem na nepremagljivi moči Božjega usmiljenja.« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 6.9.2020)

   http://arhiv.mirenski-grad.si/bratsko-opominjanje-da-opravljanje-ne

   Odgovori
3. Miro says:

   28. decembra, 2022 at 13:08

   Nadaljevanje članka DEKALOG. PRVA BOŽJA ZAPOVED (Javier López)

   VERA IN UPANJE V BOGA

   Vera, upanje in ljubezen so tri “teologalne” kreposti (ki so usmerjene v Boga). Največja je ljubezen (prim. 1 Kor 13,13), ki daje nadnaravni “lik” in “življenje” veri in upanju (podobno kot duša daje življenje telesu). Toda ljubezen na tem svetu predpostavlja vero, kajti Boga lahko ljubi samo, kdor ga pozna; predpostavlja tudi upanje, kajti Boga lahko ljubi samo, kdor svojo željo po sreči polaga v zedinjenje z Njim.

   Vera je božji dar, luč v našem umu, ki nam omogoča spoznavati od Boga razodeto resnico in ji pritrditi. To pomeni dve stvari: verjeti to, kar je Bog razodel (skrivnost o Sveti Trojici in vse člene “Veroizpovedi”) ter verjeti Bogu samemu, ki je to razodel (zaupati vanj). Ni in ne more biti nasprotovanja med vero in razumom.

   Doktrinalno izobraževanje je pomembno za doseganje trdne vere in zaradi tega tudi za vzdrževanje ljubezni do Boga in do drugih zaradi Boga: za svetost in za apostolat. Življenje vere je življenje, ki se opira na vero in se dosledno ravna po njej.

   Tudi upanje je dar od Boga, ki vodi k želji po zedinjenju z Njim, kar je naša sreča, pri čemer zaupamo, da nam bo dal zmožnost in sredstva, da jo dosežemo (prim. Katekizem, 2090).

   Kristjani moramo biti veseli v upanju (prim. Rim 12,12), kajti če smo zvesti, nas čaka sreča v nebesih: gledanje Boga »iz obličja v obličje« (1 Kor 13,12), blaženo gledanje. »Če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani« (Rim 8,17). Krščansko življenje na tem svetu je pot sreče, ker že sedaj po milosti imamo predujem tiste zedinjenosti s presveto Trojico, toda to je sreča, ki vključuje trpljenje, križ. Upanje daje človeku zavedanje, da se splača (!): »Splača se zastaviti célo življenje! Delati in trpeti iz ljubezni za uresničenje božjih načrtov, za soodrešenje.«[12]

   GREHI PROTI PRVI BOŽJI ZAPOVEDI SO GREHI PROTI TEOLOGALNIM KREPOSTIM:

   a) Proti veri: ateizem, agnosticizem, verska brezbrižnost, krivoverstvo, apostazija (odpadništvo), shizma (razkolništvo) itd. (prim. Katekizem, 2089). V nasprotju s prvo zapovedjo je tudi postavljanje lastne vere v nevarnost, bodisi z branjem veri ali morali nasprotnih knjig brez utemeljenega razloga in brez zadostne izobraženosti, bodisi z opuščanjem drugih sredstev za njeno obvarovanje.

   b) Proti upanju: obupanost glede človekovega osebnega zveličanja (prim. Katekizem, 2091) in, kot temu skrajno nasprotje, predrzno zaupanje, da bo božje usmiljenje odpustilo grehe brez spreobrnjenja in kesanja ali brez potrebe po zakramentu spovedi (prim. Katekizem, 2092). Tej kreposti nasprotuje tudi polaganje poslednje sreče v nekaj, kar je zunaj Boga.

   c) Proti ljubezni: vsak greh je proti ljubezni. Direktno pa ji nasprotuje zavračanje Boga in tudi mlačnost: ko ga človek noče ljubiti z vsem srcem. V nasprotju z bogočastjem je bogoskrunstvo, simonija, vraževerstvo, magija itd. ter satanizem (prim. Katekizem, 2111-2128).

   Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-31-dekalog-prva-bozja-zapoved/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
4. janez says:

   28. decembra, 2022 at 12:52

   Človek je največji takrat, ko je v življenju dober,
   ko pomaga drugim, ko je delaven, skromen in pred Njim ponižno kleči ter prosi za Božje Vodstvo.
   Najlepši takrat, ko moli k Njemu tako, da se z Njim iskreno in o vsem pogovarja in pogovori kot s Svojim Ljubljenim Očetom.
   Najmočnejši, ko odpušča sebi in drugim ljudem in verjame v Nov Začetek, ko se spreobrne in poboljša z Njegovo Pomočjo.
   In najbolj podoben Bogu, ko odpušča in brezpogojno ljubi vse Ljudi, ki so Njegovi Bratje in Sestre na Zemlji.

   Odgovori
5. Miro says:

   27. decembra, 2022 at 20:07

   SV. JANEZ EVANGELIST: ZAVETNIK PRIJATELJSTVA

   JANEZ EVANGELIST JE BIL NAJMLAJŠI MED APOSTOLI IN UČENEC, KI GA JE JEZUS LJUBIL. EDINI OD APOSTOLOV JE SVOJEGA UČITELJA SPREMLJAL TUDI POD KRIŽEM. TU MU JE JEZUS IZROČIL MARIJO ZA MATER. NAPISAL JE SVETOPISEMSKE KNJIGE: JANEZOV EVANGELIJ, TRI PISMA IN RAZODETJE.

   Več o življenju sv. Janeza Evangelista na:
   https://portal.pridi.com/dogodek/janez-evangelist-zavetnik-prijateljstva/

   Odgovori
6. Miro says:

   27. decembra, 2022 at 19:34

   JANEZ VIDI NAPREJ, KER LJUBI, ZATO TUDI PRVI OPAZI JEZUSA PRI GALILEJSKEM JEZERU – GOSPOD, POŽIVI MOJO POZORNOST LJUBEZNI, DA BOM STOPAL TJA, KJER SE SPREMINJA SVET

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 20,2-8)

   Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+20%2C2-8&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Na veliko noč gre Marija že navsezgodaj h grobu, tudi Peter in Janez na njeno besedo stečeta tja, eden hitreje, drugi počasneje. Janez vidi naprej, ker ljubi, zato tudi prvi opazi Jezusa pri Galilejskem jezeru. Med zgodovino padcev in nemoči se bom trudil odkrivati navzočnost Vstalega. Gospod, poživi mojo pozornost ljubezni, da bom stopal tja, kjer se spreminja svet. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
7. Miro says:

   27. decembra, 2022 at 13:17

   JEZUSOV KAŽIPOT V BLAGOSLOV IN SREČO (Aleteia)

   KAKO NAJ ŽIVIM, DA BOM DOSEGEL TISTO PRAVO SREČO, KI NIKOLI NE MINE? NA TO VPRAŠANJE, KI SI GA PREJ ALI SLEJ ZASTAVIMO VSI, NAM JE ŽE DAVNO TEGA ODGOVORIL JEZUS SAM

   Jezus je takoj po vrnitvi iz puščave, kjer se je postil in molil 40 dni in 40 noči, začel svoje javno delovanje. Odpravil se je po Galileji, kjer je oznanjal Božje kraljestvo, učil, ozdravljal in izganjal demone. Zaradi vseh njegovih besed in neverjetnih del, ki jih je storil, je za njim hodila velika množica ljudi. Ko je nato k sebi poklical še prve učence, se je povzpel na grič ob Galilejskem jezeru in nagovoril vse zbrane.

   Jezusov govor na gori imenujemo tudi programski govor, saj da Jezus v njem konkretna navodila, kako naj bi živeli. Na samem začetku tega govora pa stojijo blagri, ki so na neki način Jezusov portret, njegov življenjski slog.

   Jezus želi, da blagri postanejo naš življenjski slog, zato nam pove, kaj naj bomo in kako naj živimo. Želi nam jih posredovati in nam obljubi, da če jih bomo tudi spolnjevali, nam bo blagor – kar pomeni, da bomo srečni, blagoslovljeni in zadovoljni.

   Vendar ne gre samo za srečo in zadovoljstvo. Gre tudi za to, da lahko prek blagrov na svoje življenjske preizkušnje in poslanstvo pogledamo še z drugega vidika. Kako?

   Kdor bo tako delal, bo blagoslovljen že tukaj na zemlji, po smrti pa bo imel delež pri Bogu.

   Jezus je nagovoril množico ljudi, v kateri so bili bolni, utrujeni, naveličani, grešniki, izgubljeni, žrtve, revni in manj revni, obupani in prevzetni, tisti, polni sebičnosti, in tisti, ki niso vedeli, kdo so. Vsem njim, kakor tudi nam, je spregovoril in usmeril v polnost življenja.

   Kdor bo blagre izpolnjeval, bo blagoslovljen že tukaj na zemlji, po smrti pa bo imel delež pri Bogu.

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2022/12/18/jezusov-kazipot-v-blagoslov-in-sreco/

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
8. janez says:

   27. decembra, 2022 at 11:22

   ZAVRAČANJE JALOVEGA PESIMIZMA – Papež Frančišek
   Ena najresnejših skušnjav, ki dušijo vnemo in smelost, je občutek poraza, ki nas spreminja v nezadovoljne in zamorjene pesimiste z mračnim obrazom. Nihče se ne more lotiti boja, če vnaprej popolnoma ne računa na zmago. Kdor začenja brez zaupanja, je že vnaprej napol izgubil bitko in zakopal svoje talente. Tudi če se človek boleče zaveda svojih slabosti, mora iti naprej, ne sme se vdati. Misliti mora na to, kar je Gospod rekel sv. Pavlu: »Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabotnosti izpopolnjuje« (2 Kor 12,9). Krščanska zmaga je vedno križ, a križ, ki je hkrati zmagoslavni prapor, ki ga nosimo z bojevito krotkostjo nasproti hudičevim napadom. Hudobni duh poraza je brat skušnjave, da bi predčasno ločili pšenico od plevela. Je sad tesnobnega, samozadostnega nezaupanja.
   Očitno je, da se je na nekaterih krajih zgodilo duhovno ‘opustošenje’. To je posledica načrtovanja družb, ki so se hotele graditi brez Boga ali pa so uničile svoje krščanske korenine. Tam »krščanski svet postaja nerodoviten in izčrpan kakor popolnoma izžeta tla« (J. H. Newman). V drugih deželah nasilno nasprotovanje zoper krščanstvo sili kristjane, da svojo vero živijo tako rekoč skrito v deželi, ki jo imajo radi. To je druga, zelo boleča oblika puščave. Tudi lastna družina ali lastno delovno mesto moreta biti to suho okolje, v katerem je treba ohraniti vero in jo skušati izžarevati. »A prav iz izkušnje puščave, iz te praznine moremo ponovno odkriti veselje vere, njen življenjski pomen za nas ljudi. V puščavi človek spet odkrije vrednost tega, kar je bistveno za življenje. Tako so v današnjem svetu nešteta, pogosto posredno ali negativno izražena znamenja žeje po Bogu, po zadnjem smislu življenja. V puščavi potrebuješ predvsem verujoče ljudi, ki s svojim življenjem kažejo pot v obljubljeno deželo in tako ohranjajo upanje« (Benedikt XVI.). V vsakem primeru smo v teh okoliščinah poklicani, da bi bili velike amfore (vrči z vodo), da bi drugim dali piti. Včasih se amfora spremeni v težak križ. A prav na križu se nam je Gospod, preboden s sulico, podaril kot vir žive vode. Ne pustimo si vzeti upanja!

   (Papež Frančišek, Veselje evangelija, gaudium evangelii točke 85-86).

   Premalo je upanja, radosti in veselja med nami, zato sem vesel vsake pozitivne misli in spodbude od soljudi. Imamo Odrešenika, ki nam je prinesel Ljubezen, Odpuščanje, Mir in Odrešenje na Svet. Zato je prav, da smo bolj optimistični v dobroti in strpnosti, kot Ljudje in Kristjani. Da se Bogu za vse Zahvaljujemo in ga Slavimo!

   Odgovori
9. Miro says:

   27. decembra, 2022 at 8:09

   SPODBUDNE BESEDE SV. AMBROŽA O PRIJATELJSTVU (Aleteia)

   SVETI AMBROŽ JE ZAPISAL, DA PRIJATELJA V STISKI NE SMEMO NIKOLI ZAPUSTITI

   Sveti Ambrož je bil škof Milana v sosednji Italiji in je napisal veliko navdihujočih pisem. V pismu O dolžnostih duhovnikov se Ambrož osredinja na prijateljstvo in spodbuja, da moramo vedno ohranjati zvestobo svojim prijateljem. V zapisu predvsem pojasnjuje, kako pomembno je ostati zvest prijateljem tako v dobrih kot v slabih časih.

   Več o tem na: https://si.aleteia.org/2022/12/19/spodbudne-besede-sv-ambroza-o-prijateljstvu/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Sv. Ambrož, prosi za nas!

   Odgovori
10. Miro says:

    27. decembra, 2022 at 7:39

    Nadaljevanje članka DEKALOG. PRVA BOŽJA ZAPOVED (Javier López)

    LJUBEZEN DO BOGA

    LJUBITI BOGA KOT NJEGOVI OTROCI POMENI:

    a) Izbrati Njega kot poslednji cilj vsega, kar delamo. V vsem ravnati iz ljubezni do Njega in za njegovo slavo: »Najsi torej jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v božjo slavo« (1 Kor 10,31). »Deo omnis gloria. — Bogu vsa slava.«[3] Ne sme biti nobenega cilja, ki bi bil višji od tega. Nobene ljubezni ne smemo postaviti nad ljubezen do Boga: »Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden« (Mt 10,37). »Ni druge ljubezni, kot je Ljubezen!«[4] — Ni mogoča resnična ljubezen, ki bi izključevala ali zapostavljala ljubezen do Boga.

    b) Izpolnjevati božjo voljo z dejanji: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Božja volja je to, da smo sveti (prim. 1 Tes 4,3), da sledimo Kristusu (prim. Mt 17,5), tako da izpolnjujemo njegove zapovedi (prim. Jn 14,21). »Si zares želiš biti svetnik? — Izpolnjuj majhne dolžnosti vsakega trenutka. Stori, kar moraš storiti, in bodi v tem, kar delaš.«[5] Tako, da božjo voljo izvršujemo tudi, ko zahteva žrtev: »ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Lk 22,42).

    c) Se ustrezno odzvati na njegovo ljubezen do nas. On nas je prvi vzljubil, nas ustvaril kot svobodna bitja in nas napravil za svoje otroke (prim. 1 Jn 4,19). Greh je zavračanje božje ljubezni (prim. Katekizem, 2094), toda On vedno odpušča, vedno se nam izroča. »Ljubezen je v tem — ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe« (1 Jn 4,10; prim. Jn 3,16). »Vzljubil me je in daroval zame sam sebe« (prim. Gal 2,20). »Odgovor na tako veliko ljubezen zahteva od nas popolno predanost telesa in duše.«[6] To ni čustvo temveč odločenost volje, ki jo lahko spremlja afektivnost ali pa ne.

    LJUBEZEN DO BOGA ČLOVEKA VODI K ISKANJU OSEBNEGA STIKA Z NJIM. TA STIK JE MOLITEV, KI SPET PRIVEDE DO KREPITVE LJUBEZNI. LAHKO SE IZRAŽA V RAZLIČNIH OBLIKAH[7]:

    a) »Češčenje (adoracija) je prvo stališče, prvo razpoloženje človeka, ki pred svojim Stvarnikom priznava, da je od njega ustvarjen« (Katekizem, 2628). To je najosnovnejša drža bogovdanosti (prim. Katekizem, 2095). »Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« (Mt 4,10). Češčenje Boga človeka osvobaja različnih oblik malikovanja, ki vodijo v suženjstvo. »Naj bo tvoja molitev vedno iskreno in resnično dejanje bogočastja.«[8]

    b) Zahvaljevanje (prim. Katekizem, 2638), kajti vse, kar smo in imamo, smo prejeli od Njega, da bi mu izkazovali slavo: »Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel?« (1 Kor 4,7).

    c) Prošnja, ki je lahko dveh vrst: prošnja za odpuščanje za to, kar nas ločuje od Boga (greh) in prošnja za pomoč, zase ali za druge, pa tudi za Cerkev in za vse človeštvo. Ti dve obliki prošnje sta izraženi tudi v očenašu: “… daj nam danes naš vsakdanji kruh, odpusti nam naše dolgé …” Kristjanova prošnja je navdana z gotovostjo, kajti »odrešeni smo bili (…) v upanju« (Rim 8,24) in to je sinovska prošnja po Jezusu Kristusu: »Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal« (Jn 16,23; prim. 1 Jn 5,14-15).

    Ljubezen se pokaže tudi z žrtvijo, ki je neločljiva od molitve: »Molitev pridobi svojo ceno z žrtvijo.«[9] Žrtev je daritev čutnega dobrega Bogu, njemu v čast, kot izraz notranje izročitve človekove lastne volje, se pravi, pokorščine do Boga. Kristus nas je odrešil z daritvijo na križu, ki dokazuje njegovo popolno pokorščino vse do smrti (prim. Flp 2,8). Kristjani lahko kot Kristusovi udje soodrešujemo z Njim, tako da naše daritve združimo z njegovo pri sveti maši (prim. Katekizem, 2100).

    Molitev in daritev sta del češčenja Boga. Le-to imenujemo z besedo latría ali adoracija, s čimer ga razlikujemo od češčenja angelov in svetnikov, ki mu rečemo dulía, in od češčenja, ki ga namenjamo Devici Mariji in se imenuje hiperdulía (prim. Katekizem, 971). Najodličnejše dejanje češčenja je sveta maša, ki je uresničenje nebeške liturgije. Ljubezen do Boga se mora izražati v dostojnosti češčenja: spoštovanje cerkvenih predpisov, “lepo vedênje pri pobožnosti”[10], nega in čistoča liturgičnih predmetov. »Tista ženska, ki je v Betaniji v hiši gobavca Simona z dišečim oljem mazilila Učiteljevo glavo, nas spominja na obvezo velikodušnosti v čaščenju Boga. — Vse razkošje, veličastnost in lepota se mi zdijo še premalo.«[11]

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-31-dekalog-prva-bozja-zapoved/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori