Članki za dušo

15.019 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   28. decembra, 2022 at 23:46

   O DOBROTI (Dr. Friderik Viljem Faber)
   Posebno ena sila, ena moč je v človeku, katero vse premalo upoštevamo, vse premalo z njo računamo, je dovolj ne poznamo in ji ne posvečamo dovolj pozornosti… To je sila, ki je zmožna preobraziti svet, ga osrečiti ali nesreče na svetu vsaj tako zmanjšati, da bi življenje na zemlji postalo popolnoma drugačno, lepše, srečnejše… Ta čudežna sila, ta moč je dobrota. Nesrečni smo v glavnem zato, ker mi, ki sestavljamo svet, torej prebivalci zemlje, nismo dobri. Knjiga dr. Faberja O Dobroti nima primere v literaturi o duhovnem življenju in bi jo morali prebrati vsi Evropejci, je zapisal v uvodu knjižice pater Leopold frančiškan ob izidu leta 1991.

   Kaj je torej dobrota?
   Dobrota je prelivanje lastnega jaza v druge. Druge postavimo na mesto lastnega jaza. Z drugimi ravnamo tako, kakor bi želeli, da oni ravnajo z nami. Svoja mesta zamenjamo z drugimi. Pojem »samo jaz«nam sčasoma postane tuj in drugi postanejo »jaz«. Naše samoljubje postane nesebičnost. Kadarkoli in kjerkoli govorimo o kreposti ali čednosti, moramo misliti na Boga. Kaj pa je prelivanje lastnega jaza v druge pri Njem, Najsvetejšem? To so njegova dela stvarjenja. Stvarstvo samo, to je Njegova dobrota…Bog – Dobrota je začetek vsake druge dobrote. Dobrota prihiti na pomoč vsakomur, ki je pomoči potreben,in prav to je funkcija Božjih lastnosti do ustvarjenih bitij. Božja vsemogočnost neprestano dopolnjuje pomanjkanje naših moči, Božja pravičnost popravlja, izboljšuje, spreminja naša zmotna mnenja, Njegovo usmiljenje tolaži soljudi, ki trpe zaradi naše krivičnosti.

   Dobrota je podobna Božji milosti, kajti ljudem daje nekaj, česar sami ne morejo imeti niti po svoji individualnosti niti po svoji naravi. Dobrota daje človeku to, kar mu manjka, na primer tolažbo, ki nam jo more dati samo nekdo drug. Dobrota prinaša veselje vsepovsod, razveseljuje na široko. Pod vplivom dobrote zažive sposobnosti za življenje, dobrota te oživljene sposobnosti ogreje in jih napolni z blagodejnim vonjem… Ako more dobrota lajšati bolečino, stori več kot to: dobrota ublaži in odstrani bolečino. Ako pomaga pomanjkanju, stori več kot to; samo pomagati ji ni dovolj… Čeprav je varčna pri dajanju, pa ne varčuje s prisrčnostjo, s katero daje… Od katerekoli strani opazovana,je dobrota tesno spojena z mislijo na Boga, povezana je z Bogom samim. Njena temeljna sila, skrivnostna gonilna moč je naravno čustvo, najplemenitejša osnova našega bistva, najpristnejši ostanek Božje podobe, po kateri smo bili ustvarjeni. Dobrote ne smemo podcenjevati in je ocenjevati kot naravni poganjek našega naravnega nagnjenja. Dobrota je plemstvo človeka. V vseh svojih oblikah odraža nebeško podobo. Izliva se v nebeške tajnosti. Je mnogo bolj Božja kot čisto človeška; človeška pa je zato, ker je odsev človeške duše prav tam, kjer je Božja podoba v njej najgloblje vtisnjena. Dobrota dela življenje znosnejše. Breme življenja pritiska na ramena mnogih človeških otrok… Za mnoge ljudi je življenje skoraj neznosno in grozi, da postane z vsakim trenutkom še neznosnejše… Tedaj je naloga dobrote, da napravi življenje bolj znosno. Čeprav pri tem prizadevanju doseže le delni uspeh, čisto brez uspeha dobrota nikdar ne ostane. Dobrota voljno služi Bogu Stvarniku in tako dejansko in uspešno pripravlja pot Zveličarju. Dobrota neprestano išče duše, ki so zabredle in žive v zmoti in grehu, in, ko jih najde, jih vodi nazaj k Bogu. Dobrota trka na srca in jih odpira; tudi taka, ki se zde trdovratno zaprta. Skoraj vsi ljudje imajo v sebi, v največji globini svoje duše, več dobrega kot morem spoznati v vsakodnevnem občevanju s človekom. Da, domala vsi ljudje poneso mnoge nerazvite plemenitosti s seboj v grob, le pri nekaterih prodro na dan… Pod vlivom dobrote ožive mnoge kreposti in z mladostno silo zatro mladostne razvade. Nepričakovano, hipoma odkrijemo skromnost, ponižnost v skritem kotičku srca, kjer je bilo dolga leta varno zatočišče, prava temnica greha! Čudovito je opazovati, kako zna Božja milost delovati na najbolj brezupne značaje… Dobrota ne samo razkriva, ampak tudi pospešuje, daje življenje in moč na novo odkritim krepostim. Dobrota bedi nad duševnim okrevanjem, ga varuje in brani pred nevarnostmi. In kako prilagodljiva je dobrota! Najprej se pojavi kot poizvedovalec, nekak oglednik Božje milosti, kmalu pa postane njen spremljevalec in vojščak, vojščak, ki vzdrži vsako bitko, junak, ki v razdobju 5000 let komaj razume, kaj je poraz. To je delovanje dobrote, ki od ranega jutra do poznega večera vrši službo v človeških srcih… Dobrota zmanjšuje število grehov. Nič ni za dušo večje vrednosti kot dobrota.

   Nadaljnji vpliv dobrote na človeško srce je v tem, da vliva pogum v prizadevanju za duhovni napredek. Povrh vsega je dobrota še nalezljiva. Nobeno dobro delo ni ostalo nikdar omejeno samo nase. Poseben znak dobrote je rodovitnost, saj eno dobro delo že vodi v drugo, tretje itd… Eno dobro dejanje požene korenine v vse smeri, korenine poganjajo in ustvarjajo vedno nove poganjke… Rodovitnost se pokaže predvsem pri tistem, ki je bil deležen naše dobrote. In prav to je največji uspeh dobrote, da zbudi v drugem dobrotljivost, da napravlja druge dobrotljive. Najbolj dobrotljivi so navadno ljudje, ki so bili sami v veliki meri deležni dobrote… V splošnem velja pravilo, da dobrota napravlja ljudi dobre… Zato svojim bližnjim ne moremo storiti nič boljšega, kot da smo z njimi dobri.

   Biti do samega sebe dobrotljiv je čisto posebna poteza v duhovnem življenju. Dobrota ima skrivnostno, čudovito moč: pod njenim vplivom zaživi v duši skriti izvir veselja… Notranje veselje sledi skoraj vsakemu dobremu delu… Dobrota nas dela Bogu podobne, če se vadimo v njej iz verskih nagibov ali motivov. Po dobroti prihaja v nas mnogo milosti, toliko, da bi mogle napraviti iz nas svetnike. Dobrotljivost ni plod vneme začetnikov, temveč plod vztrajnosti napredujočih. Iz krščanske dobrotljivosti se rodi ponižnost. Dobrota nam daje zelo veliko. Skoraj bi lažje našteli, česa ne daje. Vedno in povsod ustvarja čudovite spremembe. Dobrota je, preprosto povedano, velika Božja milost pri človeku. Kjer je že naravna, naj postane nadnaravna.

   Vir: Dr. Friderik Viljem Faber O Dobroti, knjižica izdana leta 1991.

   Addendum (pater Roger Taize)
   Božja dobrota bo imela v življenju slehernega človeka zadnjo besedo. Da bi bila vera v Božjo dobroto prepričljiva, mora dobiti obliko, se utelesiti v preprostem življenju vzajemne delitve in zastonjskosti, kjer je odpuščanje v središču odnosov. Odkrivanje Božje dobrote postane klic za prebujanje dobrote v našem lastnem življenju. Poslušati evangeljski klic k dobroti ni enako temu, da si nekdo postavi visoko moralni cilj in ga nato skuša doseči. Božja beseda je živa: če pustimo, da klic pade v naša ušesa, bo to v naših srcih sprožilo spremembo, klic nas bo pritegnil in naša volja mu bo rada sledila.

   Božja dobrota poziva našo dobroto. Naša dobrota ne izvira iz nas, je samo odsev Božje dobrote. Naša dobrota je vselej pomanjkljiva in kaže na absolutno, na večjo dobroto. Njeno bistvo je v tem, da je znak Božje dobrote, pričevanje troedinega Boga. Če povežemo dve evangeljski vrednoti, dobroto in preprostost, se okrog njiju ustvari upanje. Dobrota, povezana s preprostostjo srca nas pripravi, da postanemo pozorni na obubožane, na trpeče, na stisko otrok. Dobrota preseneča in včasih izzove celo občudovanje… Dobrota sproži ali ojača odločitev zaupati v Boga. Če je preprostost en izraz dobrote, lahko rečemo, da je zastonjskost njen drugi izraz. Bog se nikdar ne vsiljuje,v njem ni nasilja. Želel je, da bi človek ljubil svobodno in zastonjsko… Zastonjskost pomeni biti brez osebnih interesov.

   Dobrota ni prazna beseda, ampak sila, sposobna preoblikovati svet. »Bog, ki nas ljubiš, premišljevanje tvojega odpuščanja postane izžarevanje dobrote v ponižnem srcu, ki se ti zaupno izroča.« (pater Roger iz Taizeja).

   Odgovori
2. janez says:

   28. decembra, 2022 at 22:41

   TEBI, TANKOČUTNI ČLOVEK

   Tebi, tankočutni človek, ki te žalosti, da je toliko novic o zlu, bi rad povedal kratko in preprosto ZGODBO O DOBREM. Moja zgodba ni informacija, temveč razmišljanje o vsakdanjem obupu. Nečloveško in nepošteno bi bilo, če bi ga morali nositi sami. Tudi tvoje je, pripada ti kot sonce in letni časi.

   Bedeli smo namesto tebe. In zdaj te kličemo od daleč. Nikoli še nisi pomislil na svet človeka, ki ga pozdraviš, ne da bi ga videl? Na žalost, ki jo vsak večer puščaš za svojim hrbtom? Na lakoto po ljubezni, po razumevanju, po življenju, ki hodi naokoli po tvojih ulicah, v tvojem mestu?

   In vendar, tvoje srce je uho tistega drugega tebe, človeka, kakršen bi rad bil, a marsikdaj nisi. Naša dogodivščina se začenja tam, kjer ti odnehaš, kjer ustaviš svoj korak nepotešenega človeka. Obupani, ki govori temu tvojemu srcu, pozna vse ustanove, ki jih družba velikodušno ponuja, in vendar še vedno išče človeka, še vedno išče ljubezen. Išče nekoga, ki je zmožen razumeti tesnobo umirajočega človeka.

   V ta pristan upanja, ljubezni, vsak dan pripluje človekovo mučeništvo. Mučeništvo, za katerega ni prostora v socioloških statistikah in ki s svojim trpljenjem pripravlja zaton našega sveta, medtem, ko se ta postavlja s svojimi privlačnostmi. Prav zaradi tega dejanja ljubezni ljudi, kot si ti, krik samomorilca v noči ne zmoti sna tvojih otrok, da jih ne bi prehitro prebudil v življenje, ki jim bo dajalo mnogo ugodja, a vedno manj ljubezni. In jutri te bodo oni vprašali, zakaj. Zakaj? Če si kdaj v življenju že izkusil strah pred današnjim dnem, negotovost jutrišnjega dne, tesnobo samote, ne misli, da je teh neprijetnosti že konec. Če ti v življenju še nihče nikoli ni dal miline prijateljstva, topline ljubezni, ne misli, da je tudi tebi prepovedano, da bi bil prijateljstvo in ljubezen.

   Moje prvo “srečanje”, moja prva “skupnost” se je rodila v Rimu, v najbolj revnem, najbolj obupanem, najbolj osamljenem mestu. Nebotičniki, palače, izložbe, avtomobili so simbol nekropole, ki hoče preživeti svoje ruševine.
   V tem času, ki ne pozna več dneva, noči, Božiča, poletja, novega leta, zadnjega dne, sončne nedelje, obstajajo ljudje, ki poslušajo, vsak dan in vsako noč, s tesnobo v srcu; so še drugi, ki kličejo, obupani: ubijali so, opraviti hočejo s tem odvratnim svetom, obstajajo osamljeni ostareli, homoseksualci, alkoholiki, uživalci drog, ljudje s ceste, ljudje v stiski, potrti. Mi pa gledamo val črnine, ki se dviga in poplavlja, in čakamo na odgovor ljubezni na tej isti cesti. Skupna nam je ljubezen do življenja. Moramo verovati v skrivnost človeka. Človek je sit papirjev, čakanja, prošenj, birokracije, sprenevedanja, besed, prevar, zatiranja. Človek hoče kaj takoj.

   Veliko mesto organizira podzemno železnico, avtobuse, čakalnice,… Dobro upravo: davke, ceste, stadion, električno energijo, vodo, bolnišnice, pokopališče,… Ugledni ljudje organizirajo fundacije, kongrese, široke socialne pobude, zaščito živali,…

   Revež, kadar je sam in obupan, je sam in ostaja sam v svojem mestu iz kamna. Preveč je ljudi, ki samo zato vstanejo, kadar naletijo na res obupanega človeka, da bi zbežali kolikor mogoče daleč. Ustavi se in pomisli za trenutek. Pomisli na človeka, ustvarjenega po Božji podobi in sličnost! Kaj si naredil, da bi svetloba Božjega obličja sijala v tebi in v njem? Da bi ljudem v stiski prinesel Luč Upanja in Usmiljenje ter Samaritansko Pomoč. Prosim te, poslušaj: v imenu Boga, v imenu človeka, stori kaj! Verjemi mi: lahko storiš. Tudi Bog je prišel na zemljo, da odreši vse grešnike in nam pomagal, da bomo Odrešeni zastonj, brez naših zaslug! Ker nas Bog Neskončno Ljubi in je Usmiljen in Dober! In ko je bil pri nas na zemlji je pomagal vsem revnim, bolnim in ubogim brez izjem in pokazal Božje Usmiljenje in Dobroto in nas Učil z Zgledi in Evangelijem. Vse bo prešlo, le Božji Nauki in Jezusov Evangelij je Večen. In kje si Ti Človek, ki bi moral biti v vsem Podoben Jezusu?

   Don Pireino Gelmini, Skupnost Srečanje

   Addendum
   Če daješ lačnemu, kar imaš sam rad, in sitiš revežu grlo, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan. (Iz 58,10)

   Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? (1Jn 3,17)

   Ikona Milosti in Usmiljenja prikazuje Kristusa, ki gleda na nas z Lubeznijo in nam pripoveduje zgodbo o dobrem Samarijanu (Lk 10): mož leži na pol mrtev ob robu ceste, mimo gresta tako duhovnik kot Levit, k njemu pa pristopi le tujec iz Samarije, ga oskrbi in ga pripelje v gostišče. Usmiljenje odpre naša srca za težave drugih, za skrite oblike stisk, za materialno revščino ter tudi za druge oblike trpljenja: otroka, ki gre skozi težavno obdobje, družine v stiski, brezdomca, mladostnika, ki ne vidi več smisla življenja, starejšega osamljenega, pregnanca – kot tudi za tiste, ki nimajo dostopa do izobrazbe, umetnosti ali kulture.

   V revnih je prisoten Kristus in upa na naše sočutje ter nam govori: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti.« (Mt 25) »Iz sočutja Kristus nase prevzame trpljenje vsakega človeškega bitja. V svoji dobroti skrivnostno deli trpljenje, ki je v vsakem človeku do konca sveta.« (Maksim Spoznavalec, sedmo stoletje) Ko smo v preizkušnjah ranjeni, Kristus poskrbi za nas. Njegov pogled naklonjenosti se razkrije v podobi nekoga, ki nam je blizu, včasih skozi osebo, ki se jo prezira, kot na primer Samarijana v priliki. In Bog odpusti skesanemu in ponižnemu, ki ga prosi usmiljenja in odpuščanja, saj je Naš Dobri in Usmiljenim Nebeški Oče, ki nas Ljubi. Zato bodimo taki tudi mi.

   Odgovori
3. janez says:

   28. decembra, 2022 at 22:24

   Sveti oče papež Frančišek: Izkazano nam je bilo usmiljenje, postanimo tudi mi usmiljeni

   Sveti oče je v pridigi o Usmiljenju spregovoril o tem, kako so učenci, ki so od Jezusa prejeli usmiljenje, tudi sami postali usmiljeni. Povabil je, naj isto storimo tudi mi ter dopustimo, da nas MIR, ODPUŠČANJE in RANE Usmiljenega Jezusa obudijo v življenje.
   Sporočila sestra Leonida Zamuda SL – Vatikan

   Vstali Jezus se večkrat prikaže učencem. Potrpežljivo tolaži njihova potrta srca. Po svojem vstajenju tako Jezus udejanja »vstajenje učencev«. In oni potem, ko jih Jezus ponovno dvigne, spremenijo življenje. Pred tem jih mnoge Gospodove besede in zgledi niso mogli preoblikovati. Zdaj, na veliko noč, se dogodi nekaj novega. In zgodi se v znamenju usmiljenja. Jezus jih ponovno dvigne z usmiljenjem. In oni, ki so prejeli usmiljenje, postanejo usmiljeni. Zelo težko je biti usmiljen, če se nekdo ne zaveda, da je prejel usmiljenje.

   1. Usmiljenje prejmejo predvsem preko treh darov: najprej jim Jezus podari mir, nato Duha, na koncu rane. Na začetku jim podari mir. Učenci so bili zaskrbljeni. Zaprli so se v hišo iz strahu, ker so se bali, da bi jih aretirali in bi končali tako kot Učitelj. Vendar pa niso bili zaprti samo v hiši, ampak so bili zaprti tudi v svojih krivdah. Zapustili in zatajili so Jezusa. Čutili so se nesposobne, za nobeno rabo, zgrešene. Jezus pride in jim dvakrat ponovi: »Mir vam bodi!« Ne prinese miru, ki odvzame zunanje težave, ampak mir, ki vlije zaupanje znotraj. Ne zunanji mir, ampak mir srca. Pravi: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn 20,21) Kot da bi rekel: »Pošiljam vas, ker verjamem v vas.« Tisti potrti učenci se spravijo s samimi seboj. Jezusov mir stori, da preidejo od krivde k poslanstvu. Jezusov mir namreč vzbudi poslanstvo. Ni brezskrbnost, ni lagodnost, je izstopiti iz sebe. Jezusov mir osvobaja zaprtosti, ki hromijo, pretrga verige, ki zasužnjujejo srce. In učenci čutijo, da so prejeli usmiljenje: čutijo, da jih Bog ne obsoja, jih ne ponižuje, ampak verjame vanje. Da, v nas verjame bolj kot mi verjamemo sami vase. »Ljubi nas bolj kot mi ljubimo same sebe.« (prim. J. H. Newman, Meditations and Devotions, III,12,2). Za Boga ni nihče zgrešen, nihče nekoristen, nihče izključen. Jezus danes ponovno ponavlja: »Mir tebi, ki si dragocen v mojih očeh. Mir tebi, ki si pomemben zame. Mir tebi, ki imaš poslanstvo in za katerega je Oče pripravil Božji Načrt, da Spolnjuješ Božjo Voljo. Nihče ga ne more opraviti namesto tebe, ker si v Božjih očeh edinstven. Si nenadomestljiv. In jaz verjamem vate.«

   Nadalje Jezus učencem podeli usmiljenje s tem, da jim podeli Svetega Duha. Podari jim ga v odpuščanje grehov (prim. v. 22-23). Učenci so bili krivi, pobegnili so in zapustili Učitelja. In greh muči, zlo ima svojo ceno. Naš greh, pravi Psalm (prim. 51,5) je vedno pred nami. Sami ga ne moremo izbrisati. Le Bog ga odstrani, le On s svojim usmiljenjem stori, da izstopimo iz svoje najgloblje bede. Kakor tisti učenci, moramo dopustiti, da nam odpusti in reči iz srca: »Odpusti Gospod«. Odpreti srce, da nam je lahko odpuščeno. Odpuščanje v Svetem Duhu je velikonočni dar, da bi notranje vstali. Prosimo za milost, da bi ga sprejeli, da bi objeli zakrament odpuščanja. In da bi razumeli, da v središču spovedi nismo mi s svojimi grehi, ampak Bog s svojim usmiljenjem. Ne spovemo se zato, da bi se zrušili, ampak da bi bili ponovno dvignjeni. To zelo potrebujemo, vsi. To potrebujemo tako kot majhni otroci, ki jih mora očka vsakič, ko padejo, ponovno dvigniti. Tudi mi pogosto pademo. In Očetova roka je pripravljena, da nas postavi na noge, da lahko gremo naprej. Ta gotova in zanesljiva roka je spoved. Je zakrament, ki nas ponovno dvigne, ki nas ne pusti na tleh, da bi jokali na trdih podih naših padcev. Gre za zakrament vstajenja, je čisto usmiljenje. Tisti, ki sprejema spovedi ljudi, mora dati čutiti sladkost usmiljenja. To je pot tistih, ki sprejemajo spovedi ljudi, da dajo čutiti sladkost Božjega usmiljenja, ki vse odpušča. Bog vse odpušča. Zato ne sodimo drugih, ki smo sami ubogi grešniki!

   Po miru, ki ponovno usposobi, in odpuščanju, ki ponovno dvigne, je tukaj tretji dar, s katerim Jezus izkaže usmiljenje učencem: On jim podari rane. Po tistih ranah smo ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24; Iz 53,5). Vendar pa kako nas lahko rana ozdravi? Z usmiljenjem. V tistih ranah se, kakor Tomaž, z roko dotaknemo, da nas Bog ljubi do konca, da je naše rane storil za svoje, da je na svojem telesu nosil naše slabosti. Rane so odprti kanali med Njim in nami, ki razlivajo usmiljenje na našo bedo. Rane so poti, ki nam jih je Bog na široko odprl, da bi vstopili v njegovo nežnost ter z roko otipali, kdo je On. In da ne bi več dvomili o njegovem usmiljenju. Ko častimo, poljubimo njegove rane, odkrijemo, da je vsaka naša slabost sprejeta v njegovo nežnost. To se zgodi pri vsaki maši, kjer nam Jezus podari svoje ranjeno in vstalo telo. Dotaknemo se Ga in On se dotakne našega življenja. In stori, da se v nas spustijo nebesa. Njegove blesteče rane razparajo temo, ki jo nosimo v sebi. In mi, kakor Tomaž, najdemo Boga, odkrijemo ga v notranjosti in blizu, ter mu ganjeni rečemo: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28) Vse se začne tukaj, iz milosti, da nam je bilo izkazano usmiljenje. Tukaj se začne krščanska pot. Če pa se opiramo na svoje sposobnosti, na učinkovitost naših struktur in naših načrtov, ne bomo prišli daleč. Le če sprejmemo Božjo ljubezen, bomo lahko dali svetu kaj novega.

   2. Tako so storili učenci: ker jim je bilo izkazano usmiljenje, so postali usmiljeni. To vidimo v prvem berilu. Apostolska dela pripovedujejo, da »nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, ampak jim je bilo vse skupno.« (4,2) Ne gre za komunizem, ampak za neokrnjeno krščanstvo. In to je toliko bolj presenetljivo, če pomislimo, da so se ti tisti učenci malo prej prepirali glede nagrad in časti, o tem, kdo med njimi je največji (prim. Mr 10,37; Lk 22,24). Zdaj si delijo vse, imajo »eno srce in eno dušo« (prim. Apd 4,32). Kako so se lahko tako spremenili? V drugem so videli isto usmiljenje, ki je preoblikovalo njihovo življenje. Odkrili so, da jim je skupno Jezusovo poslanstvo, odpuščanje in Telo. Podelitev zemeljskih dobrin se je zdela naravna posledica. Besedilo nato pravi, da »nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.« (v. 34) Njihovi strahovi so se razblinili, ko so se dotaknili Gospodovih ran, sedaj se ne bojijo zdraviti ran pomoči potrebnih. Ker tam vidijo Jezusa. Ker je tam Jezus, torej v ranah pomoči potrebnih.

   Sestra, brat, ali želiš dokaz za to, da se je Bog dotaknil tvojega življenja? Preveri, če se sklanjaš nad rane drugih. Danes je dan, v katerem se je potrebno vprašati: »Ali sem jaz, ki sem tolikokrat prejel mir od Boga, njegovo odpuščanje, njegovo usmiljenje, usmiljen z drugimi? Ali jaz, ki sem se tolikokrat hranil z Jezusovim Telesom, naredim kaj, da bi nasitil tistega, ki je reven?«

   Delujmo in pomagajmo ljudem in naredimo tudi mi kaj DOBREGA. Ne ostanimo brezbrižni. Ne živimo polovičarske vere, ki le VSE PREJEMA OD BOGA, vendar NIČ NE DAJE DRUGIM NAPREJ, ki sprejme dar, vendar pa se ne podarja. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte nas Uči Jezus. Izkazano nam je bilo Usmiljenje, postanimo Usmiljeni. Prejeli smo Božje Milosti, talente in Božjo Dobroto, da jih darujemo zastonj drugim naprej. Saj če se ljubezen konča pri nas samih, se vera posuši v nerodovitno intimnost. Brez del usmiljenja umre (prim. Jak 2,17). Bratje in sestre, dopustimo, da nas mir, odpuščanje in rane usmiljenega Jezusa obudijo v življenje. In prosimo za milost, da bi postali priče usmiljenja. Le tako bo vera živa. In življenje bo poenoteno. Le tako bomo oznanjali Božji evangelij, ki je evangelij usmiljenja. In bili tako podobni Jezusu.

   Papež Frančišek, nedelja, 11. april 2021

   Odgovori
4. janez says:

   28. decembra, 2022 at 21:22

   Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo

   S temi besedami Jezus gotovo ne razodeva, da dopušča zlo, kot je na primer prešuštvovanje. Njegove besede: »Pojdi in odslej ne greši več«, jasno povedo, kakšna je Božja zapoved. Jezus hoče razgaliti hinavščino človeka, ki se postavlja za sodnika grešne sestre, ne da bi priznal, da je sam grešnik. Tako s svojimi besedami poudarja znani izrek: »Ne sodite, da ne boste sojeni; s kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni.«

   Jezus se s temi besedami obrača tudi na tiste, ki obsojajo druge, ne da bi bili za to poklicani in ne da bi upoštevali, da se je morda v srcu grešnika prebudilo kesanje. In jasno pokaže, kako ravna s tistimi, ki so pogrešili: z njimi je usmiljen. Ko so se tisti možje oddaljili od prešuštnice, »sta ostala v dvoje,« pravi Avguštin, hiponski škof, »beda in usmiljenje«.
   »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«

   Kako naj uresničujemo to besedo?
   Tako, da se pred katerim koli bratom ali katero koli sestro spomnimo, da smo tudi mi grešniki. Vsi smo grešili, in tudi če se nam zdi, da nismo padli v velike grehe, se moramo vedno zavedati, da morda ne poznamo težavnih okoliščin, ki so druge zavedle, da so tako nizko padli in se na tak način oddaljili od Boga. Kako bi bili ravnali mi na njihovem mestu? Tudi mi smo včasih pretrgali vez ljubezni, ki naj bi nas povezovala z Bogom; nismo mu bili zvesti.
   Če Jezus, edini človek brez greha, ni vrgel prvega kamna v prešuštnico, tudi mi ne moremo tega narediti nikomur, kdor koli že je.

   Bodimo torej do vseh usmiljeni in borimo se zoper tiste vzgibe, ki nas ženejo, da bi brez usmiljenja obsojali; znati moramo odpuščati in pozabljati. Ne ohranjajmo v srcu ostankov obsodb in zamer, kjer se lahko kuhata jeza in sovraštvo, ki nas oddaljujeta od bratov. Vsakega glejmo, kakor da bi bil nov. Če bomo imeli namesto obsojanja in graje v srcu ljubezen in usmiljenje do vsakega, mu bomo pomagali, da začne novo življenje, in mu vsakokrat vlili poguma, da začne znova.

   Pridi in poglej: Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2020/03/22/ponedeljek-30-marec-kdor-izmed-vas-je-brez-greha-naj-prvi-vrze-kamen-vanjo/

   Addendum:
   Jezus je bil edini, ki bi lahko prešuštnico obsodil. Vendar je ni. Jezus namreč ni prišel na svet zato, da bi uničil ljudi skupaj z grehom, ampak je prišel uničit samo greh. Besede »pojdi in odslej ne greši veš« ne pomenijo, da po odpuščanju grehov človek ne sme več grešiti. Človek je grešnik in greši do konca svojega življenja. Pomembno pa je, da greh nenehno prelagamo na Gospoda. Največja zabloda človeka je, če se sprijazni in živi z grehom, kot, da se ni nič zgodilo. Človekova svoboda je v tem, da v trenutku greha, greh izroča Gospoda in na ta način besede »ne greši več« pomenijo »v tem trenutku si postal svoboden od greha«. Greh ni več naša stvar, ker se ne ukvarjamo več z njim mi, kot ubogi posamezniki, ampak ga izročamo Gospodu, ker je edino on sposoben, da namesto greha vlije v nas svojo ljubezen. In nam odpusti ko se pokesamo in spovemo in Verujemo v Boga; predvsem pa takrat, ko našo Vero izkazujemo na vsakem koraku z vsakim dejanjem in dihom tako, da spolnjujemo Božjo Voljo in ne človeške volje. In smo Usmiljeni in Ponižni, Dobri in Bogaboječi, Samaritanski in polni Ljubezni in Sočutja do drugih, saj smo tudi mi grešniki in berači pred Bogom in brez Boga ne moremo storiti NIČ. On je naše vse kar premoremo in smo. Prenehajmo soditi druge, ker bo sodil Bog ne mi ubogi grešniki !!! In kar bomo storili enemu izmed najmanjših, bomo storili drugim!!! Ljubimo Boga in svoje bližnje in bodimo Usmiljeni in ne sodimo, da ne bomo sojeni!!!

   Odgovori
   • janez says:

     28. decembra, 2022 at 21:29

     Svetništvo ni v tem, da smo brez greha, ampak v tem, da greh pogumno in brez zadržkov priznavamo. Ker smo ubogi grešniki. Bolj kot ga sproti priznavamo in izročamo Gospodu, še posebej v zakramentu sprave, bolj bomo živeli svobodno. Vedno pa je pravi čas, da pridobimo nazaj svobodo za katero nas je osvobodil Kristus (Gal 5,1).

     V odlomku o prešuštnici lahko na koncu beremo, da ji je Jezus, potem, ko je pismouki in farizeji niso obsodili, rekel: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več!« (Jn 8,11)

     Molikokrat smo že o tem pisali vsak na svoj način na tem medmrežju, pa nas še vedno rado zanese, da sodimo druge. Bog je sodnik, ne mi grešniki. Spokorimo se in prosimo Boga odpuščanja, da se nas Usmili in nam Odpusti !!! In poboljšajmo se in spreobrnimo tako, da bomo v vsem podobni Jezusu Učeniku in Odrešeniku!!!

     Odgovori
5. Hvala says:

   28. decembra, 2022 at 21:20

   KOMUR BOG NAKLONI MILOST ČISTEGA SRCA, TA POSTOPOMA POSTANE SPOSOBEN VIDETI SVET Z BOŽJIMI OČMI

   BLAGOR ČISTIM V SRCU

   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::: srce, o Bog, mi ustvari,« (Ps 51,12); če sprejmemo, da nas kakor mladike na trti očiščuje, da rodimo še več sadu (prim. Jn 15,1-7), potem bomo očiščeni. Takšni bomo lahko okusili in videli, kako dober je Gospod. (prim. Ps 34,9) Naša naloga je le, da sodelujemo z božjo milostjo – da damo na voljo svoje srce.

   Komur Bog nakloni milost čistega srca, ta postopoma postane sposoben videti svet z božjimi očmi: vidi žensko, kjer drugi vidijo prostitutko; vidi moškega, kjer drugi vidijo hudodelca; vidi že delo odrešenja, kjer drugi vidijo le zlo in greh. Tako postaja sposoben odpuščati vedno, v vsaki okoliščini. Njegovo srce, upodobljeno po Božjem srcu, je sposobno usmiljenja do vsega ustvarjenega.

   http://arhiv.mirenski-grad.si/blagor-cistim-v-srcu

   Odgovori
   • Hvala says:

     28. decembra, 2022 at 21:21

     Popravek, pravilno glasi: čisto srce o Bog mi ustvari

     Odgovori
6. Miro says:

   28. decembra, 2022 at 20:03

   HEROD DA POMORITI OTROKE

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 2,13-18)

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+2%2C13-18&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   SMRT NEDOLŽNIH

   V popolnost božične noči, ki jo začutimo zaradi svetosti rojstva malega deteta, kljub revščini hlevčka, kjer se zgodi rojstvo Odrešenika, danes zareže praznik, ki bi ga najraje preskočili. Angel sicer poseže in pod Jožefovim varstvom se Sveta družina reši, vseeno pa se v Betlehemu in okolici v tistih dneh oglasijo kriki majhnih dečkov in jok njihovih mater. Zato smo v evangeliju slišali: »Rahela je jokala po svojih otrocih in se ni hotela utolažiti, ker jih ni več.«

   Drama zaradi Herodove oblasti željnosti, ljubosumja, prevare in jeze je rodila smrt mnogih. Bolečina mnogih mater je bila neizmerna.

   Ko se danes spominjamo vseh teh nedolžnih otrok, ki so dali življenje za našega Gospoda, se nam na prvi pogled zdi, da je svet danes vseeno lepši, blažji, bolj prijazen. Pa je res? Zlorab nedolžnosti otrok namreč ni tako malo.

   V našem kulturnem okolju ne žrtvujemo nedolžnih otrok, ker je otroško življenje vseeno neka vrednota. Pa je res? Sprašujem pa se: Kaj pa vsi tisti, ki nimajo priložnosti zaživeti, ki umrejo, še preden bi jih kdorkoli ljubeče popestvoval? Ki jih iztrgajo iz telesa matere v imenu neke svobode odločanja? Ki nimajo nobene pravice, nobenega glasu, nobenega odvetnika… Nobene ljubezni. Naši, sodobni nedolžni otroci ne umirajo v zavetju noči. Umirajo javno. In to dejstvo se skuša predstavljati kot posebno civilizacijsko pridobitev. Umirajo iz razlogov, zaradi katerih me je včasih sram, da pripadam tej civilizaciji.

   Toliko bolj sem danes hvaležen svoji pokojni mami, ki se je pred 58 leti odločila za življenje in mene in mojega brata dvojčka sprejela in kljub naročilu zdravnikov, ki so odločili, da je nosečnost dvojčkov rizična in je potreben splav, zmogla podpis in sprejela tveganje in odšla z bolnišnice, naju donosila, rodila in vzgojila da sva to kar sva. Na današnji dan, dan nedolžnih Betlehemskih otrok vedno že zgodaj zjutraj prosim za pogumne in ponosne mame, ki bodo sposobne tudi tveganja, ko se bodo odločale za življenje.

   Pa ni samo kultura splavljanja nedolžnih tista, ki me žalosti. Opazujem svet okoli sebe, ki prepričuje, da je potrebno otroka »dovolj zgodaj« pravilno seznaniti s svetom drog, pornografije, vsakovrstnih zlorab, krivic, …, ker se sicer zna zgoditi, da se bo s tem srečal na neprimeren način in ob nepravem času. Že pogovor o tem, da je svet grd in umazan, namreč na nek način podira nedolžno podobo, ki jo vsak otrok nosi v srcu. Ampak, baje ne smemo otrok zavijati v vato.

   Ne zavedamo pa se, da nedolžnost otroka odrasli uničujemo vsakič, ko ugotovi, da nam ne more povsem zaupati.

   V tem mesecu se je zaključilo leto svetega Jožefa. Jožef, ki je med drugim tudi zavetnik nerojenih otrok, je lahko zelo blizu staršem v tem žalovanju. Sam more razumeti stisko očetov, ki se bojijo očetovstva, in v varstvo sprejeti matere, ki so se znašle v stiski.

   Prav je, da današnji dan dobi svoje mesto in ustvarja čas in prostor za solze in resnično tolažbo, ki jo lahko da le Bog.

   Ostaja nam le molitev k Očetu in priprošnja k nedolžnim otročičem, ki sedijo blizu Novorojenega. Molimo danes mogoče tako: Novorojeni! Varuj vse naše otroke zlasti pred tem, da bi jim pod težo življenja iz oči izginila otroška nedolžnost.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Sveti nedolžni otroci, prosite za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     28. decembra, 2022 at 20:05

     V RAZMISLEK ŠE PRISPEVEK:

     https://portal.pridi.com/dogodek/nedolzni-otroci-temna-stran-bozica/

     Sveti nedolžni otroci, prosite za nas!

     Odgovori
7. Hvala says:

   28. decembra, 2022 at 19:51

   PREGANJANJE JE ZNAMENJE BOŽJEGA USMILJENJA -2 Makabejci 6,12-17

   12 Tistim, ki jim bo prišla ta knjiga v roke, priporočam, naj se ob teh nesrečah ne predajo malodušju, ampak naj pomislijo, da do preganjanj ni prišlo v pogubo, ampak za vzgojo našega naroda. 13 Saj je vendar znamenje velike dobrodelnosti, če brezbožneži niso dolgo prepuščeni sami sebi, ampak jih prav kmalu doleti kazen. 14 Kadar gre za druge narode, Gospodar prizanesljivo počaka, da jih kaznuje šele takrat, ko je mera njihovih pregreh polna. Z nami pa ni sklenil ravnati tako, 15 in sicer zato, da nas ne bi bilo treba kaznovati v skrajnem trenutku, ko bi naši grehi prikipeli do vrha. 16 Zato nam nikoli ne odtegne svojega usmiljenja. In čeprav vzgaja svoj narod z nesrečo, ga nikakor ne zapusti. 17 To naj bo povedano samo zato, da se spomnimo te resnice. Po teh nekaj besedah se je treba vrniti k naši pripovedi.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=2+Mkb+6%2C12-17&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Odgovori
8. Miro says:

   28. decembra, 2022 at 18:52

   SMRT NEDOLŽNIH OTROK JE PREDPODOBA ZAVRNITVE, KATERE JE BIL JEZUS SAM DELEŽEN NA KRIŽU – GOSPOD, NAJ TI NE OBRNEM HRBTA, KO MI PODARJAŠ VSE SVOJE ŽIVLJENJE

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 2,13-18)

   Ko so odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril.« Vstal je, ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt. Tam je bil do Herodove smrti, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Iz Egipta sem poklical svojega sina.

   Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih. Takrat se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Jeremiju: Glas se je slišal v Rami, jok in veliko žalovanje. Rahela je jokala za svojimi otroki in se ni hotela potolažiti, ker jih ni.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+2%2C13-18&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Jožef posluša angela in beži pred Herodom v Egipt. Do Jezusa se je treba opredeliti. Smrt nedolžnih otrok je predpodoba zavrnitve, ki je je bil sam deležen na križu. Marsikdaj se zapiram pred Gospodom in mu ne dajem pravega mesta. Gospod, v tem božiču pridi k meni kot prijatelj in odrešenik. Naj ti ne obrnem hrbta, ko mi podarjaš vse svoje življenje. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
   Sveti nedolžni otroci, prosite za nas!

   Odgovori
9. Miro says:

   28. decembra, 2022 at 15:05

   VESELI SMO, KER JE BOG DO NAS TAKO DOBER, USMILJEN, ODREŠILNO
   RAZPOLOŽEN. A PRAVICO DO VESELJA SI DOBIMO SAMO TAKO, DA SMO ŠE
   MI PODOBNI BOGU: DOBRI, USMILJENI, ODREŠILNO RAZPOLOŽENI.
   (p. Miha Žužek)

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Hvala says:

     28. decembra, 2022 at 15:35

     Res je, TUDI MI MORAMO BITI PODOBNI BOGU!
     Moramo se truditi, ne samo pričakovati rešitve brez TESNEGA, OSEBNEGA SODELOVANJA Z JEZUSOM!

     Odgovori
     • Miro says:

       28. decembra, 2022 at 18:58

       MOLIMO: JEZUSA, NAŠEGA BOGA V NAJSVETEJŠEM ZAKRAMENTU,
       PRIDITE MOLIMO! SLAVA OČETU IN SINU IN SVETEMU DUHU, KAKOR
       JE BILO V ZAČETKU, TAKO ZDAJ IN VSELEJ IN VEKOMAJ. AMEN.

       Odgovori
10. Miro says:

    28. decembra, 2022 at 14:59

    KATEHEZA MED SPLOŠNO AVDIENCO O BOŽIČU IN SV. FRANČIŠKU SALEŠKEM

    SVETI OČE JE MED SPLOŠNO AVDIENCO, 28. DECEMBRA, RAZMIŠLJAL O BOŽIČU TER POVABIL, NAJ GLEDAMO JEZUSA V JASLIH, SAJ SO JASLI JEZUSOV PRESTOL. NAZNANIL JE, DA JE DANES, OB 400-LETNICI SMRTI SV. FRANČIŠKA SALEŠKEGA, IZŠLO APOSTOLSKO PISMO »VSE PRIPADA LJUBEZNI«. ZATO JE KATEHEZO NAVEZAL NA MISLI TEGA VELIKEGA SVETNIKA, KI JE VELIKO PISAL O BOŽIČU.

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: Lk 2,15-16

    Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli.

    Kateheza: Božič s sv. Frančiškom Saleškim:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-12/kateheza-med-splosno-avdienco-o-bozicu-in-sv-francisku-saleskem.html

    Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

    Odgovori