Članki za dušo

15.014 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   11. januarja, 2023 at 12:28

   15 MARIJINIH OBLJUB TISTIM, KI MOLIJO ROŽNI VENEC (Aleteia)

   TO SO RAZODETJA, KI JIH JE PREJEL DOMINIKANEC ALANO DE LA ROCHE

   Predstavljamo vam 15 milostnih darov, ki jih Marija obljublja tistim, ki molijo rožni venec. O njih v knjigi Il Santo Rosario. La preghiera che Maria desidera (Sveti rožni venec. Molitev, ki si jo želi Marija) poročata Livio Fanzaga in Saverio Gaeta.

   Meniha dominikanca Alana de la Rocha, ki je umrl leta 1475, v različnih evropskih državah priznavajo kot glasnika češčenja rožnega venca. V svojih spominih poroča, da je neposredno od Marije prejel 15 obljub za vse, ki so zvesti rožnemu vencu. Te obljube kažejo, kako močna je Marijina ljubezen do nas.

   Več o tem na: https://si.aleteia.org/2023/01/11/15-marijinih-obljub-tistim-ki-molijo-rozni-venec/

   Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

   Odgovori
2. janez says:

   11. januarja, 2023 at 12:20

   KAJ POMENI STRAH BOŽJI ZA NAS VERUJOČE KRISTJANE?
   »Strah božji ne pomeni, imeti strah pred Bogom, pravi papež Frančišek. Dobro vemo, da je Bog Oče tisti, ki nas ljubi in želi naše odrešenje; vedno nam odpušča, vedno! Zato nimamo razloga za strah pred Njim. Strah božji je dar Svetega Duha, ki nas spominja, kako majhni smo pred Bogom in njegovo ljubeznijo, in da je naše dobro v izročitvi v njegove roke s ponižnostjo, spoštovanjem in zaupanjem. Ravno to je strah Božji: izročitev dobroti našega Očeta, ki nas ima zelo rad. Za neverujočega pa je strah Božji lahko tisti strah pred Božjo sodbo in večno smrtjo, ki je večna ločenost od Boga (Evangelij po Luku 12,5; Pismo Hebrejcem 10,31). Za verujočega pa je strah Božji nekaj zelo drugačnega. Strah verujočega je strahospoštovanje do Boga. Pismo Hebrejcem 12,28–29 je dober opis tega: »Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni in tako Bogu s spoštovanjem in strahom služimo, kakor je Njemu všeč. Kajti naš Bog je ogenj, ki požira.« Spoštovanje in strah sta točno to, kar pomeni strah Božji za kristjane. To je motivacijski dejavnik za nas, da se predamo Stvarniku vesolja in ga kot Očeta ubogamo in spoštujemo ter ga Ljubimo.

   Vrstica Pregovori 1,7 pravi: »Strah Gospodov je začetek znanja.« Dokler ne razumemo, kdo je Bog, in dokler ne razvijemo strahospoštovanja in ubogljivosti do njega, ne moremo imeti prave modrosti. Prava modrost izhaja samo iz razumevanja, kdo je Bog in da je Bog svet, pravičen in pošten ter Ljubeč. Peta Mojzesova knjiga 10,12.20–21 pravi: »In zdaj, Izrael, kaj zahteva od tebe GOSPOD, tvoj Bog? Samo to, da se bojiš GOSPODA, svojega Boga, da hodiš po vseh njegovih poteh, ga ljubiš in služiš GOSPODU, svojemu Bogu, z vsem srcem in z vso dušo. GOSPODA, svojega Boga, se boj, njemu služi, njega se dŕži in pri njegovem imenu prisegaj! On je tvoja Hvalnica, on je tvoj Bog, ki ti je storil velike in strašne reči, ki so jih videle tvoje oči.« Strah Božji je osnova za našo hojo po njegovih poteh, za služenje Njemu in za našo ljubezen do njega. Nekateri po novem definirajo strah Božji za verujoče kot »spoštovanje« do njega. Čeprav je spoštovanje nedvomno vključeno v strah Božji, je več kot le to. Svetopisemski strah Božji za verujočega vključuje razumevanje, kako zelo Bog sovraži greh, in strah pred njegovo sodbo zaradi greha – celo v življenju verujočega. Pismo Hebrejcem 12,5–11 opisuje Božje vzgajanje verujočega, da ostane stanoviten v Veri in spolnjevanju Božje Volje. Čeprav Bog vzgaja v Ljubezni (Pismo Hebrejcem 12,6), je to še vedno nekaj strašnega. Ko smo bili otroci, nam je strah pred kaznijo staršev nedvomno preprečil kakšne hudobije, ker nas je to odvračalo od greha. Enako bi moralo biti v našem odnosu z Bogom. Bati bi se morali njegovega discipliniranja in si prizadevati, da bi živeli tako, kot mu je všeč in kot nas Oče Uči. Verujoči kristjani naj se ne bi bali Boga, saj je Naš Oče. Nimamo razloga, da bi se ga bali. Bog nas Neskončno Ljubi. Tudi takrat, ko nas preizkuša v trpljenju in bolezni. Imamo obljubo, da nas ne more nič ločiti od njegove ljubezni (Pismo Rimljanom 8,38–39). Imamo njegovo obljubo, da nas ne bo nikoli zapustil ne pozabil (Pismo Hebrejcem 13,5). Imeti strah Božji pomeni imeti takšno strahospoštovanje do Boga, da ima to velik vpliv na naš način življenja. Strah Božji pomeni, da ga spoštujemo, smo mu poslušni, se podrejamo njegovemu discipliniranju in ga s strahospoštovanjem častimo. Nikoli ne prenehajmo moliti k Bogu in Upati na Božje Usmiljenje in Božjo Ljubezen. Spokorimo se, spovejmo se Bogu, prosimo ga Odpuščanja, molimo iskreno in goreče za Božjo Milost, Odpuščanje in Odrešitev ter prosimo Boga za pomoč, da se spreobrnemo in poboljšamo.

   Ko smo prežeti s strahom Božjim, smo po papežu Frančišku usmerjeni v sledenje Gospodu s ponižnostjo, poslušnostjo in pokorščino. A ne z držo predaje in pasivnosti, ampak z aktivnim delovnim čudenjem in veseljem; z veseljem Božjega otroka, ki vidi, kako mu Oče streže in ga ljubi. Strah Božji torej iz nas ne naredi boječe in popustljive ter boječe in mlačne kristjane, ampak daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo pokorni Gospodu iz strahu, ampak ker jih je ganila in osvojila njegova ljubezen. Biti osvojen z Božjo ljubeznijo, kar je nekaj zelo lepega. Pustiti se osvojiti tej ljubezni Očeta, ki nas zelo ljubi, ljubi nas z vsem svojim srcem. Strah božji pomeni tudi ‘alarm’ pred vztrajanjem v grehu. Ko oseba živi v slabem, preklinja Boga, ko izkorišča druge in jih tiranizira, ko živi samo za denar, nečimrnost, oblast ali ponos, takrat v nas strah božji povzroči alarm, preplah. Z vso oblastjo, z vsem denarjem, z vsem tvojim ponosom in nečimrnostjo ne boš srečen. Nihče ne bo odnesel s sabo na drugo stran ne denarja ne oblasti ne ponosa, ničesar. Odnesemo lahko samo ljubezen, ki nam jo daje Bog Oče, gotovosti, ki smo jih z ljubeznijo sprejeli od Boga. Odnesemo lahko samo tisto, kar smo storili za druge. Svojega upanja ne polagajmo v denar, ponos, moč, saj nam te stari ničesar ne obljubljajo. Mislite, da bo pokvarjena oseba srečna na drugi strani? Težko ji bo pristopiti h Gospodu.

   Prosimo Gospoda Boga Milosti, da bi svoj glas združili z glasom revnih, ubogih ter bolnih, sprejeli dar strahu Božjega in skupaj z njimi, napolnjeni z Božjim Mirom, Usmiljenjem in Ljubeznijo Boga, priznali, da je Bog naš Nebeški Oče. In to vedno in iskreno pričevali in izkazovali z dejanji Usmiljenja, Odpuščanja, Dobrote, Samaritanske Pomoči drugim in Ljubeznijo. Gospodovo Usmiljenje in Dobroto bom vedno opeval in se Gospodu Zahvaljeval za vse Milosti in darove.

   Medmrežje gotquestions, kateheza papeža Frančiška, druga krščanska verska gradiva in lastni premisleki

   Odgovori
3. Miro says:

   11. januarja, 2023 at 12:18

   PAPEŽEV MOLITVENI NAMEN ZA JANUAR: ZA VZGOJITELJE

   V MESECU JANUARJU 2023 MOLIMO PO PAPEŽEVEM NAMENU, DA BODO VZGOJITELJI VERODOSTOJNE PRIČE S TEM, DA BODO POUČEVALI BRATSTVO IN NE RIVALSTVO TER ŠE ZLASTI POMAGALI NAJBOLJ RANLJIVIM MLADIM.

   Papež Frančišek

   Vzgojiteljem bi rad predlagal, naj uvedejo nov učni predmet: bratstvo.
   —-
   Papežev namen molitve
   Za vzgojitelje
   —-
   Vzgoja je dejanje ljubezni, ki razsvetljuje pot, da bi lahko ponovno pridobili čut za bratstvo, in ne bi prezirali najranljivejših.

   Vzgojitelj je pričevalec, ki ne predaja svojih intelektualnih spoznanj, temveč svoja prepričanja, svoje življenjsko prizadevanje. Gre za osebo, ki zna dobro uporabljati tri med sabo usklajene govorice glave, srca in rok. To zna početi z veseljem sporočanja. Tako se jim bolj pozorno prisluhne in lahko postanejo graditelji skupnosti. Zakaj? Ker sejejo to pričevanje.

   Molimo, da bodo vzgojitelji verodostojne priče s tem, da bodo poučevali bratstvo in ne rivalstvo ter še zlasti pomagali najbolj ranljivim mladim.

   Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-01/papezev-molitveni-namen-za-januar-2023-za-vzgojitelje.html

   Odgovori
4. Hvala says:

   11. januarja, 2023 at 9:02

   SKUŠNJAVE BODO V ŽIVLJENJU, ZATO DA SE BOMO ZNALI UPRETI DO KRVI GREHU.

   JEZUS JE IMEL SKUŠNJAVO V PUŠČAVI!

   Skušnjave v puščavi

   Mt 4,1–11; Mr 1,12–13
   4
   1 Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha; in Duh ga je vodil po puščavi 2 štirideset dni, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel; ko pa so minili, je bil lačen. 3 Tedaj mu je hudič rekel: »Ako si božji Sin, reci temu kamnu, naj bo kruh.« 4 In Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: ‚Naj človek ne živi samo od kruha.‘« 5 Nato ga je hudič popeljal na višavo in mu v trenutku pokazal vsa kraljestva sveta 6 ter mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njih slavo, kajti izročena je meni in jo dam, komur hočem. 7 Če torej padeš predme in se mi pokloniš, bo vse tvoje.« 8 Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: ‚Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‘« 9 Potem ga je peljal v Jeruzalem in postavil vrh templja ter mu rekel: »Ako si božji Sin, vrzi se od tukaj dol; 10 zakaj pisano je:
   ‚Svojim angelom bo zate zapovedal,
   naj te obvarujejo;
   11 in na rokah te bodo nosili,
   da z nogo ne zadeneš ob kamen.‘«
   12 Jezus mu je odgovoril: »Rečeno je: ‚Ne skušaj Gospoda, svojega Boga.‘«
   13 Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, je do svojega časa odstopil od njega. (Lk 4,1-12)

   Odgovori
   • Hvala says:

     11. januarja, 2023 at 9:06

     NISTE SE ŠE DO KRVI UPRLI V BOJU ZOPER GREH

     Gospodova vzgoja Hebrejcem 12,1-13
     12
     1 Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. 2 Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola. 3 Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih dušah ne boste utrudili in omagali.
     4 Niste se še do krvi uprli v boju zoper greh. 5 Pozabili ste na spodbudo, ki vam govori kakor sinovom:
     Moj sin, ne zaničuj Gospodove vzgoje
     in ne omaguj, kadar te kara.
     6 Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja,
     in tepe vsakega sina, ki ga sprejema.
     7 Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal? 8 Če vi ne bi bili deležni vzgoje – in te so deležni vsi –, bi bili nezakonski otroci, ne pa pravi sinovi. 9 Sicer pa, svoje telesne očete smo imeli za vzgojitelje in smo jih spoštovali. Mar se ne bomo veliko bolj pokorili Očetu duhov in bomo živeli? 10 Oni so namreč vzgajali le za nekaj dni, in sicer po lastni presoji, ta pa v našo korist, da bi postali deležni njegove svetosti. 11 Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti. 12 Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena 13 in za svoje noge napravite ravne steze, da se to, kar šepa, ne bo izvinilo, marveč bo ozdravelo.

     https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Heb+12%2C1-13&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

     Odgovori
5. Hvala says:

   10. januarja, 2023 at 15:24

   ZAKAJ BOG DOPUŠČA SKUŠNJAVE

   BOG DOPUŠČA SKUŠNJAVE ZARADI NAŠE PREVZETNOSTI

   SKUŠNJAVA NAS NAREDI PONIŽNEJŠE

   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Italijanski duhovnik Lorenzo Scupoli v svoji knjigi z naslovom Il combattimento spirituale (Duhovni boj) pojasnjuje, zakaj Bog dopušča skušnjave. Scupoli piše: “Po naravi smo prevzetni, drzni in se zavedamo muhavosti svojih čutnih potreb. Zato smo si sposobni nenehno laskati in se cenimo onkraj vseh razumnih meja. Takšna predrznost je tako velika ovira za naš duhovni napredek, da nas že najmanjši madež ovira pri doseganju resnične popolnosti.”

   Skušnjava nas naredi ponižnejše

   Ko Bog prepozna takšno prevzetnost, pojasnjuje Scupoli, dovoli skušnjavi, da nas naredi ponižnejše in nas spomni, kako se moramo zanašati na Boga. Scupoli navede primer apostolov Petra in Pavla.

   Ali ni Bog nekoč rešil negotovega Petra, ko mu je dopustil, da Ga apostol zataji in priseže, da Ga ne pozna? Ali ni Petru omogočil, da je sam spoznal svojo zmoto in se znebil svoje predrznosti? Ali ni podobno storil s sv. Pavlom? Da bi ga obvaroval pred zahrbtno pregreho in mu preprečil, da bi zlorabil vzvišeno razodetje, ki mu je bilo zaupano, je dopustil, da ga je nadležna skušnjava nenehno opominjala na njegovo šibkost.

   Preizkušnja svoje vere v Boga

   Bog navsezadnje takšne skušnjave dopušča v naše dobro. To ne pomeni, da bi se morali skušnjavi vdati, temveč se ji moramo upreti z vso močjo ter jo razumeti kot preizkušnjo svoje vere v Boga. Njegova pota so pogosto skrivnostna in zagotovo niso naša pota. Bog nam lahko iz zla prinese veliko dobrega: največji zgled za to je križanje Jezusa.

   Pomembno je, da v Božjih očeh vedno ostanemo ponižni, si priznamo svoje šibkosti in trdno zaupamo v Njegovo milost. Bog bi moral biti naša skala in naša moč v času preizkušenj in čeprav dopušča, da nas hudič hudo preizkuša, to počne zato, da bi napredovali na poti proti popolnosti.

   https://si.aleteia.org/2019/02/21/zakaj-bog-dopusca-skusnjave/

   Odgovori
   • Hvala says:

     10. januarja, 2023 at 15:30

     BOG DOPUŠČA DA NAS HUDIČ HUDO PREIZKUŠA

     Tudi Janeza Marije Vianneya – arškega župnika je preizkušal. To je sam povedal. Ponoči mu je tudi premikal posteljo sem in tja itd…..

     Odgovori
     • Hvala says:

       10. januarja, 2023 at 15:35

       NAPAD HUDIČA JE TUDI PREIZKUŠNJA VERE, KAJTI BOLJ SE ČLOVEK OKLEPA JEZUSA, BOLJ SATAN NAPADA. ČLOVEKA BI RAD S VSO SILO POTEGNIL NA SVOJO STRAN, DA BO V ZVEZI S TEM MARSIKAJ POČEL!

       Samo pogumni in verni v Kristusovo moč lahko vzdržijo. VZDRŽIJO SAMO TISTI, KI SE ZANAŠAJO NA BOŽJO MOČ IN POMOČ NE NA ČLOVEŠKO!

       Napadi so re hudi. PRAVI DUHOVNI BOJI, BORBA NA BOJIŠČU, KI JO GLEDATA NEBO IN ZEMLJA.

       Jezus je povedal Favstini Kowalski, kako jo opazuje nebo in zemlja, kakšna bojevnica je, kako se bojuje.

       KAKO BI SICER ČLOVEK NAPREDOVAL DUHOVNO IN KAKO BI VEDEL KAJ SO SATANOVI NAPADI, ČE JIH NE BI DOŽIVEL?! KAKO BI SE NAUČIL REČI NE-GREHU?

       Odgovori
       • Hvala says:

         10. januarja, 2023 at 15:52

         Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, 7 da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus. 8 Njega ljubite, čeprav ga niste videli. Verujete vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju,

         1 Peter 1,6-8

         https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=1+Pt+1%2C6-8&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

         ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

         V PREIZKUŠENOSTI VERE IN V TRPLJENJU V RAZNIH PREIZKUŠNJAH BOMO BOGU POKAZALI IN DOKAZALI IZ “KAKŠNEGA TESTA” SMO!

         Odgovori
         • janez says:

           10. januarja, 2023 at 18:43

           Objava pridige Frančiška danes: 2023 at 12:03
           Papež Frančišek: Bog ni povzročitelj skušnjav in nas ne vpejuje v skušnjave. Je Naš Oče. Ne pušča nas samih (pridiga objavljena spodaj)

           Vir: Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 1.5.2019

           Mislim, da je kar nekaj različnih mnenj na to temo. Jaz osebno sprejemam pridigo papeža Frančiška, ki je poglavar Cerkve.
         • Hvala says:

           10. januarja, 2023 at 18:55

           Zelo pozorno še enkrat preberite vsak stavek papeža Frančiška, potem pa boste videli. Ne brati površno.
6. Miro says:

   10. januarja, 2023 at 14:34

   »Gospod, naš Gospod,
   kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!
   Svoje veličastvo si povzdignil nad nebesa.
   Kaj je človek, da se ga spominjaš,
   sin človekov, da ga obiskuješ?«
   (Ps 8,2.5)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
7. Miro says:

   10. januarja, 2023 at 14:28

   KAKO JE GOSPA MARIJA OPRAVILA “IZPIT” V KUHINJI MARTINA GOLOBA

   KAKO ŽIVLJENJE MARTINA GOLOBA VIDI NJEGOVA GOSPODINJA?

   Hitro sva se spoznala, takoj sva se vzela,” Martin Golob v šaljivem tonu nagovarja svojo gospodinjo Marijo Gričar. “Vzela” seveda ne kot poročila, ampak dobro, kaj dobro, odlično razumela. Gospa Marija je nekdanja farmacevtka, zdaj pa upokojenka, ki za gospodinjstvo treh duhovnikov, ki domujejo v Grosupljem, skrbi skoraj dve leti in pol, od Martinovega prihoda v to župnijo.

   Na začetku pa ni kazalo tako. Ko jo je znanka nagovarjala, naj sprejme izziv, se je te vloge otepala. Ni bila prepričana, da bo znala in zmogla kuhati trem duhovnikom. Nato je vendarle privolila v sestanek. “Bom pač pa še gospodu Martinu rekla, da si tega ne želim,” si je mislila …

   Več o tem v nadaljevanju na: https://si.aleteia.org/2023/01/10/kako-je-gospa-marija-opravila-izpit-v-kuhinji-martina-goloba/

   Odgovori
8. janez says:

   10. januarja, 2023 at 12:03

   Papež Frančišek: Bog ni povzročitelj skušnjav in nas ne vpejuje v skušnjave. Je Naš Oče. Ne pušča nas samih

   Bog ni povzročitelj skušnjav. Je Naš Ljubljeni Nebeški Oče. Nikoli nas ne zapusti samih.
   »Očenaš se začne na veder in sodbuden način. Zbuja nam željo, da bi se med nami lahko izpolnil velik Božji načrt tako, da bi vedno radi Spolnjevali Božjo Voljo. Zatem nam obrne pogled na življenje in nas usmeri k prošnji za tisto, kar potrebujemo vsak dan, to je vsakdanji kruh. Molitev se zatem posveti našim medosebnim odnosom, pogosto skvarjenim zaradi egoizma; prosimo za odpuščanje in se trudimo, da bi odpustili. S tem predzadnjim vzklikom pa naš pogovor z nebeškim Očetom vstopi v notranjost drame, na področje soočanja med našo svobodo in pastmi hudobca.

   Bog je naš Ljubljeni Oče in svojim otrokom ne nastavlja pasti
   Kot vemo, je težko ohraniti točen pomen originalnega grškega izraza, ki je v evangelijih, zato moderni prevodi tukaj nekoliko šepajo. A v zvezi z enim elementom smo lahko soglasni. Kakor koli se razume besedilo, izključiti moramo, da je Bog protagonist skušnjav, ki pretijo človeku na poti. Kakor da bi Bog pripravljal zasedo in svojim otrokom nastavljal vabe in pasti. Takšna razlaga je v nasprotju predvsem s samim besedilom in je daleč od podobe Boga, ki nam jo je razodel Jezus. Ne pozabimo, da se Očenaš začne z besedo Oče. Je Oče, ki svojim otrokom ne nastavlja pasti. Kristjani nimajo ničesar opraviti z zavistnim Očetom, ki tekmuje s človekom ali pa se zabava, ko ga preizkuša. To so podobe mnogih poganskih božanstev. V pismu apostola Jakoba beremo takole: ‘Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: ‘Bog me skuša.’ Boga namreč zlo ne more skušati, pa tudi sam nikogar ne skuša’ (Jak 1,13). Če že, je ravno nasprotno: Oče ni avtor zla, nobenemu otroku, ki prosi za ribo, ne bo dal kače (glej Lk 11,11), kakor nas uči Jezus. In ko se v človekovem življenju pojavi zlo, se bori na njegovi strani, da bi se ga človek lahko osvobodil. Bog se vedno bori za nas, ne proti nam. Je Oče! In v tem smislu mi molimo Oče naš.

   Bog je vedno z nami in nikoli nismo sami
   Ta dva elementa, preizkušnja in skušnjava, sta bila skrivnostno navzoča v življenju samega Jezusa. V tej izkušnji je Božji Sin postal v celoti naš brat. In to na način, ki skorajda pohujšuje. A ravno ti evangeljski odlomki nam kažejo, da so najtežji vzkliki Očenaša, s katerimi se besedilo zaključuje, že bili uslišani. Bog nas ne pušča samih, ampak se v Jezusu razodene kot Bog-z-nami, vse do skrajnosti. Z nami je, ko nam da življenje, z nami je tekom življenja, z nami je v veselju, z nami je v preizkušnjah, z nami je v žalosti, z nami je v porazih, z nami je, ko grešimo – vedno je z nami, saj je Oče in nas ne more zapustiti.

   Jezus je že izboril zmago
   Če smo v skušnjavi, da bi povzročili slabo, s tem pa zanikali bratstvo z drugimi in hoteli imeti absolutno oblast nad vsem in vsemi, se je Jezus za nas že bojeval s to skušnjavo. To nam izpričujejo prve strani evangelijev. Takoj zatem, ko ga je Janez krstil sredi množice grešnikov, se Jezus umakne v puščavo in je preizkušan s strani satana. A Jezus zavrne vsako skušnjavo in iz njih pride kot zmagovalec. Matejev evangelij ima zanimivo potezo, s katero sklene dvoboj med Jezusom in sovražnikom: ‘Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli’ (Mt 4,11).

   Bog, ki človeka prosi bližine. Hoče biti z nami in ob nas. Hoče nam le vse Dobro, ker nas Ljubi. Ko se Jezus umakne v Getsemani, da bi molil, njegovo srce napolni neizrekljiva tesnoba. Doživlja osamljenost in zapuščenost (…) Preizkušnja je tako zelo silovita, da se zgodi nekaj nepričakovanega. Jezus nikoli ne išče ljubezni zase, pa vendar v tisti noči čuti, da je njegova duša žalostna do smrti. In tako svoje učence prosi za bližino: ‘Ostanite tukaj in bedite z menoj’ (Mt 26,38). Kot vemo, učenci, obteženi z otrplostjo zaradi strahu, zaspijo. Bog v trenutku agonije prosi človeka, naj ga ne zapusti, a človek spi. V trenutku, ko človek spozna svojo preizkušnjo, pa Bog bdi. V najtežjih, najbolj trpečih in najbolj tesnobnih trenutkih našega življenja, Bog bdi ob nas, se z nami bori in nam je vedno blizu, ker je Oče – Oče pa nikoli ne zapusti svojih otrok. Tista noč Jezusove bolečine in boja je zadnji pečat učlovečenja: Bog nas pride iskat v naša brezna in muke, s katerimi je posuta zgodovina.

   V uri preizkušnje nam je v tolažbo vedeti, da tista dolina, odkar jo je prehodil Jezus, ni več zapuščena, ampak je blagoslovljena z navzočnostjo Božjega Sina. On nas nikoli ne bo zapustil!

   Odvrni torej od nas, o Bog, čas preizkušnje in skušnjav. A ko bo za nas prispel ta čas, Oče naš, pokaži nam, da nismo sami. Ti si Oče, pokaži nam, da je Kristus že vzel nase tudi težo tega križa. Pokaži nam, da nas Jezus kliče, naj ga nosimo z Njim in se zaupno izročimo Očetovi ljubezni.«

   (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 1.5.2019)

   Odgovori
9. Miro says:

   9. januarja, 2023 at 18:57

   JEZUS IZBIRA SVOJ KADER

   JEZUS IZBIRA SVOJ KADER, NA KATEREGA BO POSTAVIL SVOJE DELO, SVOJO CERKEV. VPRAŠANJE JE, ZAKAJ JE JEZUS IZBRAL PRAV NJIH. SO BILI KAJ POSEBNEGA, SO BILI BOLJ SPOSOBNI?

   Po poklicu so bili ribiči, popravljavci mrež, cestninarji, navadni neizobraženi možje … Jezusa to ni zanimalo. Šel je na goro, poklical tiste, ki jih je hotel (katerim je zaupal in so verovali vanj), in sami so se odločili in prišli k njemu.

   Postavil jih je 12. Postavil je 12 temeljev, apostolov, na katerih bo zrasla Cerkev. Novih voditeljev ljudstva mora biti po številu 12 kakor nekoč Izraelovih rodov. Imenoval jih je apostole, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat. Ker jim je zaupal, jim je dal novo imenovanje. Dobili so nov življenjski poklic. Želel je, da bodo od sedaj naprej vedno z njim. Njihova naloga pa bo oznanjevanje Božjega kraljestva. On jih bo učil in pošiljal. Še več, dal jim je »nadnaravno« oblast, da bodo izganjali hude duhove.

   Kako je lepo, ko se kdo spomni tvojega imena. Poznati osebo pomeni biti na odskočni deski, s katere lahko skočiš v zaupen odnos z nekom. Tudi Jezus kliče svoje učence po imenu. Njemu zadostuje ime, saj vsakega učenca že dobro pozna. V Božji logiki ne obstaja anonimnež, vsak je osebno poklican. Gre za posamično izvolitev, za poklic v najglobljem smislu te besede, kar pomeni poklicati ven iz. Kot na velikih športnih prireditvah trener skliče najboljše igralce za določeno vlogo, tako Bog v zgodovini odrešenja kliče človeka in mu v Cerkvi zaupa njemu lastno nalogo. In kot pri vsaki dobri moštveni igri tudi moj poklic ni le za mojo osebno uresničitev, ampak predvsem v prid tistih, ki trenutno še niso poklicani. Vsak poklic v svetopisemskem smislu je tak zaradi ljubezni do nepoklicanih.

   Jezus na gori moli, Jezus kliče, Jezus izbere, Jezus pošlje učence, Jezus ozdravi množico. Znotraj tega templja, katerega vogelni kamen je On sam, tudi sam opravi vse to delo. On je tisti, ki Cerkev vodi naprej. Dvanajsteri, katere je izbral za temelj, so bili vsi grešniki. Vprašanje je, če je največji grešnik bil Juda. Kdo je bil največji grešnik, se ne ve. Juda je bil le tisti, ki se je zaprl pred ljubeznijo in je zato postal izdajalec. Prav vsi pa so v težkem trenutku trpljenja zbežali in Jezusa pustili samega. Vsi so bili grešniki, a On jih je kljub temu izbral.

   Jezus nas vse, kot je zapisal sveti Pavel, izbira, kliče in želi znotraj Cerkve, in sicer ne kot goste ali tujce, temveč s pravicami državljanov. V Cerkvi tako nismo samo prehodno. V njej smo ukoreninjeni. Naše življenje je v njej: Mi smo državljani, sodržavljani te Cerkve. Če ne vstopimo v ta tempelj in ne postanemo del te zgradbe, tako da Sveti Duh prebiva v nas, nismo v Cerkvi. Smo na pragu in gledamo, kako je lepo…Taki pravijo: ‘Da, sem katoličan, a ne pretiravam …’ Ta način delovanja nima občutka za popolno ljubezen in usmiljenje, ki ju Jezus goji do vsakega.

   To nam dokazuje Kristusova drža do Petra, katerega je postavil na čelo Cerkve. Prvi med stebri je Jezusa izdal, a Jezus mu je odgovoril tako, da mu je odpustil. Jezusu ni bilo mar za Petrov greh: iskal je srce. Toda, da bi našel to srce in ga ozdravil, je molil. Jezus je na gori in moli preden izbere apostole in jih ozdravi in potem postavi za temelje. Tudi v odnosu do vseh nas je Jezus, ki moli, in Jezus, ki ozdravi. Zato ne moremo razumeti Cerkve brez Jezusa, ki moli, in Jezusa, ki ozdravi. Naj nam vsem Sveti Duh pomaga razumeti to Cerkev, katere moč je v molitvi Jezusa za nas in ki je zmožna ozdraviti nas, vse nas.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/01/09/jezus-izbira-svoj-kader/

   Odgovori
10. janez says:

    9. januarja, 2023 at 18:27

    ALI NAJ BI BILI KRISTJANI STRPNI DO ATEISTOV IN VERSKIH PREPRIČANJ DRUGIH LJUDI?
    V našem času »(ne)strpnosti« se moralni relativizem slavi kot najvišja vrednota. Vse filozofije, ideje in verski sistemi imajo enako vrednost, pravi relativist, in so vredni enakega spoštovanja. Tisti, ki so bolj naklonjeni enemu verskemu sistemu v primerjavi z drugimi ali – še huje – ki trdijo, da poznajo absolutno resnico, veljajo za ozkosrčne, nerazsvetljene ali celo fanatične. Seveda različna verstva zagovarjajo medsebojno izključujoče trditve in relativist ne more logično uskladiti popolnih nasprotij. Na primer, Sveto pismo trdi: »Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, potem pa pride sodba« (Pismo Hebrejcem 9,27), medtem ko nekatera vzhodna verstva učijo o reinkarnaciji. Torej, ali umremo enkrat ali velikokrat? Obe učenji ne moreta biti resnični. Relativist v bistvu ponovno definira resnico, da bi ustvaril paradoksalen svet, kjer lahko soobstajajo mnogovrstne, nasprotujoče si »resnice«. Jezus je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Evangelij po Janezu 14,6). Kristjan je sprejel Resnico, in sicer ne samo kot koncept, ampak kot osebo Jezusa Kristusa. To priznavanje Resnice oddalji kristjana od današnje tako imenovane »odprtosti«, ker sledi Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Kristjan javno priznava, da je Jezus Umrl na križu na Golgoti in vstal od mrtvih (Pismo Rimljanom 10,9–10). Če resnično verjame v vstajenje, kako je lahko »odprt« za nevernikovo trditev, da Jezus ni nikoli vstal od mrtvih? Če bi kristjan zanikal jasno učenje Božje besede, bi s tem izdal Boga in ne bi sledil Nauku Jezusa Kristusa. Bodimo pozorni na to, da smo v naših primerih do zdaj navedli temelje krščanske vere. O nekaterih stvareh (na primer o Jezusovem telesnem vstajenju) se ne da razpravljati, ker so temelj krščanske Vere in naše Odrešitve. Druge stvari so morda odprte za razpravo, na primer: kdo je napisal Pismo Hebrejcem ali kakšna je bila narava Pavlovega »trna v mesu«. Izogibati pa bi se morali vključevanju v razprave o stvareh, ki so drugotnega pomena (Drugo pismo Timoteju 2,23; Pismo Titu 3,9).

    Tudi ko kristjan razpravlja oz. se pogovarja o pomembnih naukih, bi moral obvladovati samega sebe in izkazovati spoštovanje drugim, ki imajo svoja verska prepričanja in se po njih ravnajo in tiho ter pravično živijo. Nekaj je, če se ne strinjaš z nekim mnenjem; nekaj drugega pa je, če omalovažuješ človeka. Kdo pa sem jaz, da bom sodil, ker sodil bo Bog, ne mi grešni ljudje! Prav je, da smo sočutni, razumevajoči in strpni do drugih ljudi in jih spoštujemo, kljub razlikam! Trdno pa se moramo oklepati naše krščanske Verske Resnice, kot jo Uči Jezus Kristus, obenem pa izkazovati strpnost in usmiljenje tistim, ki dvomijo vanjo. Kot Jezus moramo biti polni milosti in resnice (Evangelij po Janezu 1,14). Izkazujmo našo Vero v Jezusa Kristusa s svojim Pravičnim, Bogaboječim in Usmiljenim Življenjem z gorečo Vero v Boga, z Molitvijo, Dobroto in služenjem Ubogim v Ljubezni do Boga. Peter je našel dobro ravnotežje med pravim odgovorom in ponižnostjo: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem« (Prvo Petrovo pismo 3,15–16). Bog je na križu umrl za vse ljudi! Brez razlik! Marsikaj kar je prav v človeških očeh pa ni prav v Božjih Očeh, kar je za nas Skrivnost! Za marsikaj, kar je nam s človeško pametjo nerazumljivo, lahko obstaja kakšen Skrivnosten razlog za različen verski nagovor ljudi, ki ga pozna le Bog, ki je Usmiljen, Vsemogočen in Vseveden. Bog ljubi vse ljudi, ker drugače ne more. Bodimo podobni Jezusu tudi mi! Izkazujmo krščansko Vero v Boga z našim življenjem, Vero in Molitvijo! Ne sodimo in ne kritizirajmo nikogar, ker skrivnostna so Gospodova Pota! In ljudje razumemo marsikaj po človeški pameti, ki je subjektivna in ni vseobsegajoča, pravična in zato pravilna!

    Častimo in Slavimo ter Ljubimo Boga in se mu nenehno za vse ponižno zahvaljujmo!

    Gotquestions, lastni doprinos premislekov

    Addendum
    Tudi ateisti so lahko dobri ljudje, če dobro delajo, je poudaril papež Frančišek, ki je še enkrat pozval vse verujoče in neverujoče ljudi, naj stopijo skupaj. Poglavar Rimskokatoliške cerkve ponavadi vernike nagovori v pridigi po jutranji maši v svoji rezidenci, kjer ponavadi nastopi brez vnaprej pripravljenega govora. V tej pridigi pa je poudaril, da je Jezus odrešil tudi ateiste.”Tudi njih, vsakogar,” je poudaril po poročanju vatikanskega radija. “Vsi moramo delati dobro.” “Samo delajte dobro in prepričan sem, da bomo našli skupno točko,” je bil jasen papež Frančišek. V svojem odnosu do ateistov se novi papež močno razlikuje od svojega predhodnika, papeža Benedikta XVI., ki je zaradi svojih stališč do drugače verujočih izzval številne kritike. Papež Frančišek zbuja pozornost znotraj Cerkve in zunaj nje. Razprava analizira značilnosti njegove osebnosti, prav tako pa tudi poudarke, ki jih daje papeški službi in pastoralni dejavnosti. V komunikaciji z ljudmi daje prednost človeku, njegovim potrebam in pričakovanjem. Številna znamenja kažejo, da je (bil) in da ostaja vedno blizu današnjemu človeku, zlasti ubogemu, bolnemu, osamljenemu, revnemu in zapostavljenemu. Cerkev je poklicana prepričljivo oznanjati človeštvu »veselje evangelija« in »radost ljubezni«, kakor pričujeta njegovi apostolski spodbudi. Prizadevati si mora za pastoralno spreobrnjenje in iskati novih načinov za služenje človeku. Sprejela je misijonsko poslanstvo: oznanjati evangeljsko veselje, ki ga prinaša Božja beseda, z uboštvom duha služiti ubogim, v dialogu sprejemati današnjega človeka in ga spremljati na poti k Bogu, prenavljati pastoralne strukture in iskati nove poti k človeku. Ljubimo Boga in ljudi in delajmo Dobro! Bog bo sodil ne mi grešni ljudje, ki bodimo Dobri, Usmiljeni in Ponižni ter izžarevajmo Jezusa, kamor gremo ali kjer smo z Gorečo Vero in Molitvijo! Tudi izkazovanje Usmiljenja in Dobrote ter samaritanska pomoč in služenje ubogim in bolnim je tista konkretna Molitev, ki Slavi in Časti Boga z dejanji!

    Povzetek Papež Frančišek in Rafko Valenčič, Bogoslovni Vestnik 11/2016

    Odgovori