Članki za dušo

15.014 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   12. januarja, 2023 at 15:10

   Papež Frančišek, pridiga z dne 21.2.2014: »Vera, ki ne obrodi sadov v življenju, v delih, ni vera.«

   Na svetu je polno kristjanov, ki pogosto molijo z besedami naše veroizpovedi, a le-te zelo redko udejanjajo. Mnogo je učenjakov, ki teologijo katalogizirajo v zaporedno vrsto možnosti, ne da bi ta modrost nato imela konkretne odseve v njihovih življenjih. To je tveganje, pred katerim je sveti Jakob opozarjal že pred dva tisoč leti.

   Glede tega se pogosto motimo tudi mi. Marsikoga slišimo reči, da ima veliko vere ali da verjame vse. A oseba, ki to reče, morda živi mlačno. Njena vera je kot neka verska teorija in ni živa v njenem življenju. To je vera brez učinkov (Usmiljenje, Dobrota, Ljubezen, Odpuščanje….) v življenjski praksi. Ko apostol Jakob govori o veri, govori prav o nauku, o vsebini vere. Toda mogoče je poznati vse zapovedi, vse prerokbe, vse verske resnice, a če vse to ni udejanjeno, če se ne pretvori v dela, ne služi ničemur. Veroizpoved lahko molimo tudi teoretično, celo brez vere; mnogi so, ki delajo tako. Imeti vero, ne pomeni poznati, temveč pomeni sprejeti in udejaniti v življenju Božje sporočilo, ki ga je prinesel Kristus z Evangelijem. Bog je Ljubezen, ki je najvišja zapoved. In vse darovane talente moramo darovati v dobro drugih, ne jih pa zadržati zase tako, da jih ne uporabimo za ljudi..

   V evangeliju najdemo dve znamenji, ki razkrivata, kdo ve za tisto, kar je treba verovati, pa nima vere. Prvo znamenje je ‘kazuistika. To predstavljajo tisti, ki so Jezusa spraševali, ali je dovoljeno plačati davek in kateri od sedmih bratov moža bi se moral poročiti z njegovo ženo, ko je ostala vdova. Drugo znamenje pa je ‘ideologija’. To so kristjani, ki vero razumejo kot sistem idej. Ti so obstajali že v Jezusovem času. Apostol Janez o njih pravi, da so antikristi, da so ideologi vere. Tako so ti, ki padejo v kazuistiko in tisti, ki padejo v ideologijo, kristjani, ki poznajo nauk, vendar brez prave vere, kot demoni. S to razliko, da demoni trepečejo, le-ti pa ne. Živijo mirno.

   So pa tudi taki, ki ne poznajo nauka, a imajo veliko vero. Tudi zanje najdemo zglede v evangeliju. Med njimi je Kanaanka, ki s svojo vero doseže ozdravitev hčerke, ki je bila žrtev obsedenosti. Samarijanka, ki odpre srce, ker ni srečala abstraktnih resnic, temveč Jezusa Kristusa. In slepi, ki ga je Jezus ozdravil in so ga farizeji ter pismouki nato zasliševali, on pa preprosto poklekne in časti tistega, ki ga je ozdravil. Ti trije kažejo, kako sta vera in pričevanje neločljiva. Vera je srečanje z Jezusom Kristusom, z Bogom. Tu se rodi in te nato pripelje v pričevanje. Apostol želi reči to: vera brez del, vera, ki te ne zajame, ki te ne pripelje v pričevanje, ni vera. So besede in nič več kot besede.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 21.2.2014)

   Papež Frančišek nas opozarja v prispevku pred teoretično Vero brez dobrih del. Vera brez del so le besede. Vera je srečanje s Kristusom in udejanjanje Evangelija v Življenju. Lahko vse predpise in spise ter prerokbe znamo na pamet, pa če nismo to prelili v dela in Ljubezen za uboge v življenjski praksi nismo sledili Božji Volji. Vsak mora premisliti in preveriti ali dela prav. Vsak bo pred Bogom odgovarjal ali je dovolj Ljubil in služil drugim in spolnjeval Božjo Voljo in Evangelij v Življenju in delih. Nimam pravice ničesar več dodati. Kdo pa sem jaz, da bom pametoval, ki brez Boga ne morem storiti NIČ? Vsakdo odgovarja zase, kako živi, moli, veruje in dela pred Bogom, ki vse vidi in vse ve. Če smatrate, da delate prav sem zadovoljen in miren v srcu. Jaz bom v molitvi Svetemu Duhu in Bogu prosil za Vodstvo in Usmeritev, da bom hodil po Poti za Kristusom. Bog je Ljubezen. Z Bogom ni mogoče trgovati in se pogajati, da smo sicer deklarativno kristjani, dejansko pa ne živimo v polnostim po Jezusovih postavah in Evangeliju., ki so jasno povedani in zapisani. Zato nimamo izgovora. Naša Vera v Boga naj nam pripomore, da bomo vedno pravično živeli, molili in delali dobra dela, služili drugim, bili misijonarji Evangelija ter spolnjevali Božjo Voljo z Ljubeznijo in Usmiljenjem.

   Vera brez del je mrtva: Berilo iz Jakobovega pisma (Jak 2,14-24.26)

   Odgovori
2. janez says:

   12. januarja, 2023 at 12:09

   Povzetek papeževe okrožnice »Fratelli tutti« (Vsi bratje)
   Papež Frančišek je na grobu sv. Frančiška v Assisiju v soboto, 3. oktobra podpisal okrožnico Fratelli tutti (Vsi bratje).

   Kateri so veliki ideali, pa tudi konkretno prehodne poti za tistega, ki hoče graditi bolj pravičen in bratski svet v svojih vsakodnevnih odnosih, v družbi, v politiki in v institucijah? Na to vprašanje namerava v prvi vrsti odgovoriti »Fratelli tutti« (Vsi bratje). Papež jo opredeljuje kot »socialno okrožnico« (6), ki si izposoja naslov »Opominov« sv. Frančiška Asiškega, ki je te besede uporabil, da je »nagovoril vse brate in sestre in jim ponudil obliko življenja z okusom po evangeliju« (1). Ubožec ni »vodil dialektične vojne z vsiljevanjem doktrin, ampak je sporočal Božjo ljubezen«, piše papež, in »je bil rodoviten oče, ki je vzbudil sanje o bratski družbi« (2-4). Cilj okrožnice je spodbujati svetovno željo po bratstvu in družbenem prijateljstvu. Izhaja iz skupne pripadnosti človeški družini, iz tega, da se prepoznavamo bratje, ker smo otroci edinega Stvarnika, vsi na istem čolnu in potemtakem potrebni zavedanja, da se v globaliziranem in medsebojno povezanem svetu lahko rešimo samo skupaj. Večkrat citirani navdihujoči motiv je dokument o človeškem bratstvu, ki sta ga podpisala papež Frančišek in veliki imam Al-Azhar februarja 2019. Bratstvo morajo pospeševati ne samo besede, ampak dejanja. Dejanja, ki se uresničujejo v »najboljši politiki«, ki ni podrejena finančnim interesom, ampak služenju skupnemu dobremu, ki je sposobna v središče postaviti dostojanstvo vsakega človeka in zagotoviti delo vsem, da bi vsak mogel razviti svoje sposobnosti. Politiki, ki je daleč od populizma sposobna najti rešitve za to, kar ogroža temeljne človekove pravice, in je usmerjena v dokončno odpravo lakote in trgovine z ljudmi. Istočasno papež Frančišek poudarja, da do bolj pravičnega sveta pridemo tako, da spodbujamo mir, ki ni samo odsotnost vojne, ampak pravo »obrtniško« delo, ki vključuje vse. Mir in sprava, povezana z resnico, morata biti »proaktivna«, naravnana na pravičnost preko dialoga, v imenu vzajemnega razvoja. Od tu izvira papeževa obsodba vojne, ki je »zanikanje vseh pravic« in si je ne moremo niti hipotetično več zamišljati kot »pravične«, saj ima jedrsko, kemično in biološko orožje ogromne posledice za nedolžne civiliste. Odločno sta zavrnjeni smrtna kazen, ki je opredeljena kot »nedopustna«, in središčen klic k odpuščanju, povezan s pojmom spomina in pravičnosti: “odpustiti ne pomeni pozabiti”, piše papež, in “ne odpovedati se obrambi svojih pravic, da bi varovali svoje dostojanstvo, ki je Božji dar”. V ozadju okrožnice je pandemija covid 19, ki je, razkriva Frančišek, »nepričakovano vdrla ravno med pisanjem tega pisma.« Toda svetovne zdravstvene izredne razmere so pokazale, da »se nihče ne reši sam« in da je v resnici napočila ura, »da sanjamo kot eno samo človeštvo«, v katerem smo »vsi bratje« (7-8).

   Globalni problemi zahtevajo globalna dejanja. Ne »kulturi zidov«
   Okrožnica, ki ima kratek uvod in je razčlenjena v osem poglavij, zbira – kakor pojasnjuje papež sam – njegova številna razmišljanja o bratstvu in socialnem prijateljstvu, »vendar je postavljena v širši kontekst« in je dopolnjena s »številnimi dokumenti in pismi«, ki jih je Frančišek poslal »mnogim ljudem in skupinam po celem svetu« (5). V prvem poglavju: »Sence zaprtega sveta« se dokument zadrži na številnih izkrivljanjih sodobnega časa: manipulacija in deformacija pojmov kot so demokracija, svoboda, pravičnost; izguba čuta za socialnost in za zgodovino; egoizem in nezanimanje za skupno dobro; prevlada tržne logike, temelječe na dobičku in kultura odmetavanja; brezposelnost, rasizem, revščina; neenakost pravic in njihove iztirjenosti kot so suženjstvo, trgovina z ljudmi, ženske, ki so bile podjarmljene in potem prisiljene k splavu, trgovina z organi (10-24). Gre za globalne probleme, ki zahtevajo globalna dejanja, poudarja papež, pri čemer opozarja tudi proti »kulturi zidov«, ki podpira širjenje mafij, ki se napajajo s strahom in osamljenostjo (27-28). Poleg tega danes srečujemo poslabšanje etike (29), k čemur na neki način prispevajo množična občila, ki uničujejo spoštovane drugega in odpravljajo vsako sramežljivost, ko ustvarjajo izolirane in samozadostne virtualne kroge, v katerih je svoboda privid, dialog pa ni konstruktiven (42-50).

   Ljubezen gradi mostove: zgled usmiljenega Samarijana
   Na toliko senc pa okrožnica odgovori s svetlim, napovedujočim zgledom: z zgledom usmiljenega Samarijana. Temu liku je posvečeno drugo poglavje: »Tujec na cesti«, v katerem papež poudari, da smo v bolni družbi, ki obrača hrbet bolečini in ki je »nepismena« v skrbi za slabotne in krhke (64-65). Vsi smo poklicani – tako kakor usmiljeni Samarijan – da postanemo bližnji drugim (81) s preseganjem predsodkov, osebnih interesov ter zgodovinskih ali kulturnih pregrad. Vsi smo namreč soodgovorni pri izgradnji družbe, ki bo znala vključevati, združevati in dvigati tistega, ki je padel ali ki trpi (77). Ljubezen gradi mostove in mi smo »ustvarjeni za ljubezen« (88), dodaja papež, ko še posebej spodbuja kristjane, naj spoznajo Kristusa v obrazu vsakega izključenega (85). Načela sposobnosti ljubiti v skladu z »vesoljno razsežnostjo« (83) se ponovno loti v tretjem poglavju: »Razmišljanje in ustvarjanje odprtega sveta«. V njem nas papež Frančišek spodbuja, naj »izstopimo iz samih sebe«, da bomo v drugih našli »povečanje biti« (88), ko nas bo odprlo bližnjemu v skladu z dinamiko ljubezni, ki nas nagiba k »vesoljnemu občestvu« (95). V bistvu – nas opozarja okrožnica – duhovno veličino človeškega življenja opredeljuje ljubezen, ki »je vedno na prvem mestu« in nas vodi, da iščemo boljše za življenje drugega in to daleč od vsake sebičnosti (92-93).

   Pravice nimajo meja, potrebna je etika mednarodnih odnosov
   Bratska družba bo pospeševala vzgojo za dialog, da bi premagali »virus radikalnega individualizma« (105) in da bi vsem omogočili, da bi dali vse od sebe. Pri tem papež izhaja iz zaščite družine in iz spoštovanja do njenega »prvenstvenega in neodložljivega vzgojnega poslanstva« (114). Za uresničevanje tega tipa družbe sta zlasti potrebni dve »orodji«: dobrohotnost oziroma konkretno hoteti dobro drugega (112), in solidarnost, ki skrbi za krhkost in se izraža v služenju ljubem in ne ideologijam, ko se bori proti revščini in neenakostim (115).
   Pravica do dostojanstvenega življenja ne more biti zanikana nikomur, še pravi papež, in ker pravice nimajo meja, ne more nihče ostati izključen, ne glede na to, kje je rojen (121). Pod tem vidikom papež tudi poziva k razmisleku o »etiki mednarodnih odnosov« (126), kajti vsaka država pripada tudi tujcu in dobrin nekega ozemlja ni mogoče odreči tistemu, ki jih potrebuje in prihaja iz drugega kraja. Naravna pravica do privatne lastnine bo torej drugotna glede načela o univerzalnem namenu ustvarjenih dobrin (120). Poseben poudarek Okrožnica nameni vprašanju zunanjega dolga: brez poseganja v načelo, da ga je treba poravnati, je vendarle želeti, da to ne bo spravilo v nevarnost rasti in obstoja revnih držav (126).

   Migranti: globalno upravljanje za dolgoročne projekte
   Temi migracij pa je posvečen drugi del celotnega četrtega poglavja, »Odprto srce za ves svet«. Migrante je z njihovimi »raztrganimi življenji« (37), na begu pred vojnami, preganjanji, naravnimi katastrofami, brezvestnimi trgovci z ljudmi, iztrgane iz njihovih izvornih skupnosti, treba sprejeti, zavarovati, spodbujati in integrirati. Izogibati se moramo nepotrebnim migracijam, pravi papež, tako da v izvornih državah ustvarjamo konkretne možnosti za dostojanstveno življenje. Istočasno pa je treba spoštovati tudi pravico, da drugje iščejo boljše življenje. V državah sprejemnicah bi bilo pravično ravnotežje med zaščito pravic državljanov in jamstvom za sprejem in pomoč migrantom (38-39). Papež natančneje navaja nekaj »nujnih odgovorov«, zlasti za tiste, ki bežijo pred »hudimi humanitarnimi krizami«: spodbujati in poenostaviti izdajanje viz; odpreti humanitarne koridorje; zagotoviti stanovanja, varnost in bistvene storitve; nuditi možnost za delo in izobraževanje; spodbujati združevanje družin; zaščititi mladoletne; zagotoviti versko svobodo in spodbujati socialno vključevanje. Papež tudi vabi, naj se v družbi vzpostavi pojem »polnega državljanstva« in se odpovemo diskriminatorski rabi izraza »manjšine« (129-131). Predvsem pa je potrebno – beremo v dokumentu – globalno upravljanje (governance), mednarodno sodelovanje, ki naj sproži dolgoročne projekte, ki bodo presegali posamezne nujne primere (132) v imenu solidarnega razvoja vseh ljudstev, ki naj temelji na načelu zastonjskosti. Na ta način bodo države lahko razmišljale kot »človeška družina« (139-141). Drugi, ki je različen od nas, je dar in obogatitev za vse, piše Frančišek, saj razlike predstavljajo možnost rasti (133-135). Zdrava kultura je kultura, ki sprejema, ki se zna odpreti drugemu, ki se zna odpovedati sebi in mu ponuditi nekaj pristnega. Kot je v poliedru – ta podoba je papežu ljuba – celota več od posameznih delov, je pa vsak od njih cenjen v svoji vrednosti (145-146).

   Politika, ena od najbolj dragocenih oblik ljubezni
   Tema petega poglavja je »Najboljša politika«, oziroma politika, ki predstavlja eno od najbolj dragocenih oblik ljubezni, ker je v službi skupnega dobrega (180), in ve, kako pomembno je ljudstvo, razumljeno kot odprta kategorija, razpoložljiva za soočenje in dialog (160). V nekem smislu je to populizem, ki ga je nakazal papež Frančišek in ki mu nasprotuje tisti »populizem«, ki se ne meni za legitimnost pojma »ljudstvo« in priteguje soglasje, da ga izkoristi v službi sebi in podžiga sebičnost, da bi povečal lastno popularnost (159). Najboljša politika pa je tudi tista, ki ščiti delo, »neodpovedljivo pravico socialnega življenja«, in skuša vsem zagotoviti možnost za razvoj lastnih sposobnosti (162). Najboljša pomoč za revnega, pojasnjuje papež, ni samo denar, ki je začasno zdravilo, temveč da se mu dostojno življenje omogoči z delom. Prava strategija proti uboštvu ni usmerjena zgolj na to, da se reveže zadržuje ali se jih naredi neškodljive, ampak da se jih spodbuja pod vidikom solidarnosti in subsidiarnosti (187). Poleg tega je naloga politike najti rešitev za vse, kar napada temeljne človekove pravice, kot so socialna izključenost; trgovina z organi, tkivi, orožjem in mamili; spolno izkoriščanje; suženjsko delo; terorizem in organiziran kriminal. Odločen je tudi papežev poziv k dokončni odpravi trgovine z ljudmi, ki je »sramota za človeštvo« in lakote, saj je »kriminalna«, ker je hrana »neodtujljiva pravica« (188-189).

   Trg sam ne rešuje vsega. Potrebna je reforma ZN
   Papež Frančišek pravi, da potrebujemo politiko, ki reče »ne« korupciji, neučinkovitosti, zlorabi oblasti, pomanjkljivemu spoštovanju zakonov (177). To je politika, ki je osredotočena na človekovo dostojanstvo in ni podrejena financam, kajti »trg sam ne rešuje vsega.
   »Polomi«, ki so jih povzročile finančne špekulacije, so to dokazali (168). Poseben pomen zato prevzemajo ljudska gibanja: »socialni pesniki« in »hudourniki moralne energije«. Ti morajo biti vpleteni v socialno, politično in gospodarsko sodelovanje, a po predhodnem boljšem usklajevanju. Na ta način – pravi papež – bomo lahko prešli od politike »do« revnih k politiki »z« revnimi in k politiki revnih (169). Druga želja v okrožnici zadeva reformo ZN. Ob prevladi gospodarske razsežnosti, ki razveljavlja oblast posamezne države, bo naloga Združenih narodov v tem, da bodo predlagali idejo »družine narodov«, ko bodo delali za skupno dobro, za izkoreninjenje revščine in za varovanje človekovih pravic. Z neutrudnim zatekanjem k »pogajanjem, dobrim storitvam in arbitražam« – zatrjuje papeški dokument – morajo ZN spodbujati moč zakona pred zakonom moči z dajanjem prednosti večstranskim sporazumom, ki bolje ščitijo tudi šibkejše države (173-175).

   Čudež prijaznosti
   Iz šestega poglavja »dialog in družbeno prijateljstvo« poleg tega izhaja tudi pojem življenja kot »umetnosti srečanja« z vsemi, tudi z obrobji sveta in s prvotnimi ljudstvi, saj »se lahko od vseh učimo in nihče ni nekoristen« (215). Pravi dialog je namreč tisti, ki omogoča spoštovanje stališča drugega, njegove legitimne interese, predvsem pa resnico človekovega dostojanstva. Relativizem ni rešitev – beremo v okrožnici – ker brez univerzalnih načel in moralnih norm, ki prepovedujejo notranje zlo, zakoni postanejo samo samovoljne zapovedi (206). V tej luči pripada posebna vloga medijem, ki se morajo, ne da bi izkoriščali človekove slabosti ali iz nas izvabljali najslabše, usmerjati k velikodušnemu srečanju in k bližini z najbolj zadnjimi, ter spodbujati bližino in čut za človeško družino (205).Poseben je nadalje papežev klic k »čudežu prijaznosti«, k drži, ki si jo moramo pridobiti, ker je »zvezda v temi« in »osvoboditev od krutosti, tesnobe, moteče nuje«, ki prevladujejo v sedanjem času. Prijazen človek, piše papež Frančišek, ustvarja zdravo sožitje in odpira poti tja, kjer ogorčenost podira mostove (222-224).

   Obrt miru in pomembnost odpuščanja
   O vrednoti in o spodbujanju miru pa govori sedmo poglavje »Poti novega srečanja«, v katerem papež poudari, da je mir povezan z resnico, pravičnostjo in usmiljenjem. Mir je daleč od želje po maščevanju in je »proaktiven« ter teži k oblikovanju družbe, ki temelji na služenju drugim in na prizadevanju za spravo ter medsebojni razvoj (227-229). V neki družbi se mora vsak počutiti »doma«. Zato je mir »obrt«, ki vključuje in zadeva vse in mora vsak opraviti svoj del. Naloga miru ne dopušča oddiha in se nikoli ne konča, nadaljuje papež, zato je potrebno v središče vsakega dejanja postaviti človekovo osebo, njeno dostojanstvo in skupno dobro (230-232). Z mirom je povezano odpuščanje. Ljubiti moramo vse, brez izjeme – beremo v okrožnici – toda ljubiti zatiralca pomeni pomagati mu, da se spremeni in ne, da mu dovolimo, da še naprej zatira bližnjega. Nasprotno, kdor trpi krivico, mora odločno braniti svoje pravice, da zavaruje svoje dostojanstvo, ki je Božji dar (241-242). Odpuščanje ne pomeni nekaznovanje, ampak pravičnost in spomin, saj odpustiti ne pomeni pozabiti, pač pa odpovedati se uničevalni moči zla in želji po maščevanju. Nikdar ne smemo pozabiti »grozot« šoaha, atomskega bombardiranja Hirošime in Nagasakija, etničnih preganjaj in pokolov. Vedno se jih moramo spominjati, vedno znova, da se ne bi anestezirali, da bi tako plamen kolektivne zavesti ohranjali živ. Prav tako je pomembno, da se tisti, ki so se odločili za odpuščanje in bratstvo, spominjajo dobrega (246-252).

   Nikoli več vojne, ki je polom človeštva!
   Del sedmega poglavja se potem zadrži pri vojni. ta ni »privid preteklosti« – podarja Frančišek – ampak je »stalna grožnja«, in predstavlja »zanikanje vseh pravic«, polom politike in človeštva«, »sramotno vdajo silam zla« in njihovemu »breznu«. Vrh tega danes zaradi jedrskega, kemičnega in biološkega orožja, ki prizadenejo številne nedolžne civiliste, ne moremo več razmišljati o morebitni »pravični vojni«, kot v preteklosti, ampak je potrebno na vso moč potrditi: »Nikoli več vojne!« Glede na to, da živimo »tretjo svetovno vojno po koščkih«, saj so vsi spopadi povezani med seboj, je popolna odprava jedrskega orožja »moralni in humanitarni imperativ«. Papež nadalje predlaga, naj se z denarjem, ki je vložen v oboroževanje, ustanovi svetovni Sklad za odpravo lakote (255-262).

   Smrtna kazen je nedopustna, odpravimo jo po vsem svetu
   Enako jasno stališče papež Frančišek izrazi glede smrtne kazni: je nedopustna in jo je treba odpraviti po vsem svetu. »Morilec ne izgubi svojega osebnega dostojanstva« – piše papež – »Bog je za to porok.« Iz tega izhajata dve spodbudi: kazni ne smemo videti kot maščevanje, ampak kot del procesa ozdravljenja in ponovnega vključevanja v družbo.Izboljšati je treba razmere v zaporih v spoštovanju človekovega dostojanstva zapornikov ob upoštevanju, da je tudi dosmrtna ječa »prikrita smrtna kazen« (263-269). Ponovno je poudarjena nujnost spoštovanja »svetosti življenja« (283) tam, kjer je danes videti, »da se nekatere dele človeštva lahko žrtvuje«, kot so nerojeni otroci, reveži, invalidi in starejši (18).

   Zagotoviti versko svobodo, temeljno človekovo pravico
   V osmem in zadnjem poglavju se papež zadrži na »Verstvih v službi bratstva v svetu«, ter poudari, da nasilje nima nobene osnove v verskih prepričanjih, ampak v njihovih deformacijah. »Gnusna« dejanja, kot je terorizem, torej niso posledica vere, ampak napačnih razlag verskih besedil in tudi politike lakote, revščine, krivice, zatiranja. Terorizma ne bi smeli podpirati ne z denarjem in ne z orožjem, še manj pa z medijskim pokrivanjem, ker je to mednarodni zločin proti svetovni varnosti in miru ter ga je kot takega treba obsoditi (282-283). Istočasno papež poudarja, da je pot miru med verstvi možna in je zato potrebno zagotoviti versko svobodo, ki je temeljna človekova pravica vseh verujočih (279). Okrožnica posebej razmišlja o vlogi Cerkve, ki svojega poslanstva ne odriva v zasebnost, ampak je na obrobjih družbe in čeprav se ne ukvarja s politiko, se ne odpove politični razsežnosti bivanja. Pozornost na skupno dobro in skrb za celosten človeški razvoj namreč zadevajo človeštvo in vse kar je človeško glede na evangeljska načela zadeva tudi Cerkev (276-278). Ko Frančišek nazadnje opozarja verske voditelje na njihovo vlogo »verodostojnih posrednikov«, ki se iztrošijo za graditev miru, navaja »Dokument o človeškem bratstvu za svetovni mir in sožitje«, ki ga je sam podpisal 4. februarja 2019 v Abu Dabiju skupaj z velikim imamom Al Azharja Ahmadom Al-Tayyibom. Iz tega mejnika medverskega dialoga papež prevzame poziv, da bi v imenu človeškega bratstva sprejeli dialog kot pot; skupno sodelovanje kot način ravnanja in medsebojno poznavanje pa kot metodo in merilo (285).

   Blaženi Karel de Foucauld, »vesoljni brat«

   Okrožnica se konča s spominom na Martina Luthra Kinga, Desmonda Tutuja, Mahatme Gandhija in predvsem blaženega Karla de Foucaulda, ki je za vsakogar zgled, kaj pomeni poistovetiti se z najbolj zadnjimi, da bi postal »svetovni brat« (286-287). Zadnje vrstice dokumenta so namenjene dvema molitvama: ena »Stvarniku« in druga »ekumenskemu krščanstvu«, da bi v srcih ljudi lahko prebival »duh bratov«.

   https://www.trnovo.info/

   Odgovori
   • janez says:

     12. januarja, 2023 at 12:13

     Cerkveni dokumenti 165: VSI SMO BRATJE ali FRATELLI TUTTI (papeževa okrožnica)

     Odgovori
3. Miro says:

   12. januarja, 2023 at 9:41

   PO 50 DNEH KOME JE BIL POSVEČEN V DUHOVNIKA (Aleteia)

   ZGODBA TEGA DUHOVNIKA JE PRESEGLA MEJE JUŽNE AMERIKE, SEGLA VSE DO RIMA IN SE DOTAKNILA NJEGOVEGA ROJAKA, KI NI NIHČE DRUG KOT … PAPEŽ FRANČIŠEK

   Po 50 dneh kome je bil 33-letni NATHANAEL ALBERIONE v Patagoniji, na jugu Argentine, 21. novembra 2022 nazadnje le posvečen v duhovnika.

   Mašo je vodil škof lokalne škofije Comodoro Rivadavia, monsinjor Joaquín Gimeno Lahoz, ob navzočnosti velikega števila vernikov. Mašniško posvečenje je moralo potekati na stadionu, ker nobena krajevna cerkev ni bila dovolj velika za sprejetje vernikov, ki so si želeli Nathaela pospremiti v tem posebnem trenutku.

   Novica o njegovem mašniškem posvečenju je namreč prinesla veliko veselje tamkajšnji katoliški skupnosti, ki je močno molila za Nathaelovo ozdravitev.

   Aprila 2021 se je Nathanaelu zdravstveno stanje zaradi okužbe s koronavirusom nenadoma poslabšalo in kar 50 dni je bil v komi. Za lokalni radio dejal: “Beseda ‘hvala’ v takšni situaciji ni dovolj.”

   Priznava, da je v svojem okrevanju moral sprva iti skozi težko fazo upora proti svoji šibkosti: “Najprej sem bil zlomljen, moral sem se znova naučiti hoditi in govoriti, nato sem si rekel, da ta situacija ni nič v primerjavi z drugimi.”

   DUHOVNIŠTVO ALI SMRT

   Zgodba tega duhovnika je presegla meje Južne Amerike, segla vse do Rima in se dotaknila njegovega rojaka, ki ni nihče drug kot … papež Frančišek. Sveti oče mu je poslal pismo, v katerem ga je povabil, naj postane “duhovnik argentinskih periferij”.

   “Ne pozabi na svoje korenine ali Jezusov pogled, ki te je poklical,” je v pismu zapisal Frančišek. “Prosim Božjo Mater, naj te varuje, naj skrbi zate z veliko skrbjo in ljubeznijo, in prosim, ne pozabi moliti zame,” je sklenil papež.

   Nathanael priznava, da je Boga prosil za smrt, če ne bi mogel postati duhovnik – tako trdno zasidran je bil v njem duhovniški poklic. Po 50 dneh v “puščavi” je bil tako Nathanael Alberione v starosti 33 let, v starosti Kristusove smrti, končno posvečen v duhovnika.

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/01/12/po-50-dneh-kome-je-bil-posvecen-v-duhovnika/

   Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   11. januarja, 2023 at 19:48

   PAPEŽ FRANČIŠEK ZAČEL CIKEL KATEHEZ O EVANGELIZACIJI IN APOSTOLSKI GOREČNOSTI

   Med splošno avdienco, 11. januarja 2023, ki je potekala v vatikanski dvorani Pavla VI., je papež Frančišek začel NOV CIKEL KATEHEZ, posvečen »vnemi za evangelizacijo« in »apostolski gorečnosti«. Izpostavil je, da se oznanjevanje začne s pričevanjem v naši vsakdanjosti. Skupnost Jezusovih učencev je namreč od začetka apostolska in misijonarska.

   Več o današnji katehezi svetega očeta na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-01/papez-francisek-zacel-cikel-katehez-o-evangelizaciji-in-apostols.html

   Slava tebi, Jezus, Ti si Pot, Resnica in Življenje!

   Odgovori
5. Miro says:

   11. januarja, 2023 at 17:29

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 1,29-39) – JEZUS OZDRAVI SIMONOVO TAŠČO

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+1%2C29-39&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Današnji evangelij naredi name vtis neprestanega hitenja. V enem samem dnevu, mogoče celo popoldnevu se zvrsti množica dogodkov. Jezus je v shodnici. Iz shodnice pride v Simonovo hišo in že novica o bolezni. Takoj ozdravi taščo, ta jih brž postreže, potem pa večer med bolniki in obsedenimi. O mirni noči niti ni govora, še pred svitom se Jezus že umika v samoto. Za njim spet pridejo učenci in spet je med množico. Potem pa že odhaja drugam, v bližnja naselja, da bo tam oznanjal.

   Zdi se kot da odlomek opisuje primer današnjega hitenja. Še preden se konča eno, se začenja drugo. To vsi poznamo. Verjetno pa nam obvladovanje časa ne gre vedno najbolje od rok. Jezus očitno dobro obvladuje čas. Iz njegovega hitenja ni čutiti napetosti, živčnosti, raztresenosti, jeze. Od kod ta njegov mir?

   Prvo, zaradi česar Jezus uspe ohranjati notranji mir je zavest o poslanstvu: Za to sem prišel! Kje pa smo mi s tem? Ali nam je ves čas jasno, kaj je naše poslanstvo, čemu smo na svetu?

   Prepričan sem, da nam ta odgovor o poklicanosti, o tem, da smo na poti od Boga k Bogu, pogosto uide iz glave. Potem nas zagrabi panika in tekamo gor in dol, bežimo v razne odklope, ali pa se nesrečni sesedemo v kot in čakamo, da vse mine.

   Ves mir je pravzaprav v tem, da se zavemo, da večjega od biti zvest sebi in Bogu, ni. In da je za to potrebno ves čas ohranjati stik s tistim, ki nas je poklical. Zato pravi poročilo o natrpanem Jezusovem urniku, da je še pred svitom vstal, da bi molil. Molitev je gotovo drugi temelj našega miru.

   In mogoče še tretja misel, kaj nam ohranja mir. Kljub načrtovanju se moramo zavedati, da je gospodar življenja Bog. Jezus verjetno ni predvideval, da ga bodo sredi molitve prekinili apostoli, ali pa, da bo pri Simonu namesto večerje najprej dobil bolno taščo. Ker zaupa, da je vse v rokah njegovega Očeta, sprejme dejstva, ki jih kaže življenje in svoje predstave in načrte popravlja ob konkretnih situacijah. Kako drugače od nas?! Ko ne gre vse po naše, se jezimo. Da, ker ne zaupamo, da vse vodi Oče, Bog.

   Ohranjati mir, kljub napornim dnem, je torej ob Jezusovem zgledu mogoče po naslednjih korakih: zavedati se poslanstva in ga uresničevati; biti vztrajen in zvest v molitvi; predstave in načrte popravljati ob konkretnih situacijah.

   Če se bomo trudili slediti Jezusovemu zgledu, nam njegov mir zagotovo ne uide.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     11. januarja, 2023 at 17:48

     Posredujem še povezavo do že navedenega vira:

     https://portal.pridi.com/2023/01/11/jezus-ozdravi-simonovo-tasco/

     Odgovori
6. Miro says:

   11. januarja, 2023 at 15:46

   SLAVITE GOSPODA, KLIČITE NJEGOVO IME,
   OZNANJAJTE MED NARODI NJEGOVA ČUDOVITA DELA!
   (iz Ps 105,1)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega,
   zaupamo vate!

   Odgovori
7. janez says:

   11. januarja, 2023 at 14:23

   IN POSLEDNJI BODO PRVI IN PRVI POSLEDNJI Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 20,1-16)

   Povabilo Gospoda se za vse ljudi vseskozi nadaljuje. Danes stopa na poti in vabi v svoj vinograd zastonjske ljubezni, vabi v nenehno občestvo z Njim, kjer je vse, kar je Njegovo, tudi naše. Bog odhaja na ulice in išče človeka, da bi ga ponovno poklical v Odnos s seboj. Išče ga zgodaj zjutraj, ob devetih, ob poldne, ob treh in ob petih popoldne. Simbolno to pomeni vedno! Bog od prvega padca naprej ni nehal klicati in iskati človeka, ki poseda na trgih in ulicah, izgubljen in brez Očeta. Človek od greha naprej ne ve več, kaj pomeni biti sin, ne ve, kaj pomeni “biti najet” oziroma poklican. Klic je tisti milostni trenutek, ki se zgodi, ko Gospod vstopi v življenje posameznika in ga povabi v odnos širšega občestva. Konkretno in neizbrisno se je to zgodilo pri krstu, ker se pa radi izgubljamo in odhajamo v staro, Bog sam ne odneha prihajati na naše poti in v naše misli, četudi so te daleč od Njegovih in klicati nazaj v lepoto novega. Delavci v vinogradu simbolno predstavljajo ljudi, ki so že vstopili v Kristusovo Telo. In vendar ne pomeni, da so tisti, ki so “znotraj” tudi zares spoznali Očeta. Zakaj bi sicer godrnjali?

   Ti delavci, ki jih gospodar v priliki prve najame, imajo držo starejšega sina iz druge Jezusove prilike. So v tem, kar je Očetovega in vendar ne prepoznajo Očeta. Zanje ostaja gospodar, oni pa tisti, ki si morajo ljubezen prislužiti in se izkazati. V taki logiki je še kako pomemben vsak denarij, še bolj pa je pomembno ali je so-služabnik prejel več kakor jaz. Misel starega človeka, ki je daleč pod mislijo Boga, kakor beremo v prvem berilu. In Oče vnovič na zadnjih in izgubljenih, ki so najdlje posedali brez Očeta, pokaže, da je logika Ljubezni drugačna. On namreč hodi in kliče. In kdorkoli vstopi, vstopi v njegovo polnost, kjer si ni potrebno kupovati, ampak le sprejeti držo obdarovanih sinov in hčera.

   Ponovno nekaj, kar sodobnega človeka vznemirja, saj v tem ni štetja, ampak le veselje nad lastno obdarovanostjo, posledično pa tudi nad obdarovanostjo tistega, ki ga ta Ljubezen najde. Četudi šele ob “koncu dneva”. Kjer Nekdo daje, ni več prvega in zadnjega, ampak je samo obdarovani. Še več, prvi je ravno tisti, ki uspe dati sebe nazaj, na zadnje mesto in tako pripravi prostor milosti, ki je ne gre prehitevati ali celo ukazovati. Prvo in zadnje mesto v Božji misli tako vedno sovpadata. Pavel pravi: “Življenje je zame Kristus.” Ko človek to okusi, se preprosto hoče manjšati, da bi On rastel (prim. Jn 3,30). Nenazadnje pa je tudi pomembno izpostaviti dejstvo, da Gospod spoštuje čas čakanja in iskanja. Tisto celodnevno posedanje v odsotnosti Očeta, tisto dolgo in mučno čakanje, ko človek ne ve, kam spada in kje je njegovo mesto, Gospod ovrednoti tako zelo, da ga izenači s tistimi, ki so cel dan smeli delati v Njegovem vinogradu. Obojni so namreč prenašali težo dneva in vročino, tisti “zadnji” morda težjo kakor “najdeni”.

   Zato bodo poslednji prvi in prvi poslednji. Vsakemu od nas je potrebno nenehno spreobračanje iz logike naših misli in naših poti posameznika, ki rešuje sebe, v logiko Boga, njegovih misli in poti, ki vedno rešujejo drugega in zato vključujejo daritev sebe. Tu pa odpade štetje in kupovanje naklonjenosti, ostane pa polnost veselja nad Očetovim zagotovilom ljubezni: “Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.”(Lk 15, 31). Če se tega zavemo, se lahko tudi mi, skupaj z Očetom v polnosti veselimo vsega, kar milost dela v življenju drugega: “Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden” (Lk 15, 31).

   Na Tvojo Besedo, avtorica prispevka Anja Kastelic

   Odgovori
8. janez says:

   11. januarja, 2023 at 13:57

   Ponovno objavljsm v celoti odgovor g. Škafarja v Ognjišču

   Molitev Očenaš in ne vpelji nas v skušnjavo

   Pišem vam glede molitve očenaš. Molimo: “ne vpelji nas v skušnjavo …”. To je težko razumeti in prav zato so o tem razpravljali razni teologi v prejšnjih stoletjih. Mi smo to prošnjo iz molitve prevedli iz latinščine: ne nos inducas (inducere – vpeljati) in tentationem. Ker pa je naš Bog neskončna dobrota, ljubezen in usmiljenje, mislim, da je napaka nastala v prevodih iz aramejščine v latinščino. Španci so ta prevod popravili in molijo skupaj z našim priljubljenim papežem: “y nos dejes caer en la tentación”, to se pravi: ne dopusti, da pademo v skušnjavo. Ni to bolj smiselno?
   Bogdan

   Odgovor
   Iz vašega besedila je očitno, da poznate vsaj nekatere romanske jezike, in bo zato tokrat odgovor malce bolj strokoven, za kar se tistim, ki vas ta način odgovarjanja ne zanima, opravičujem. Četudi smo mi, kot trdite, prevedli očenaš iz latinščine (vulgate), ima standardni prevod Svetega pisma (2006) enak prevod očenaša (“in ne vpelji nas v skušnjavo”), prevod jeruzalemske (katoliške) izdaje Svetega pisma (2010) pa se glasi “in ne vpelji nas v preizkušnjo” (Mt 6,13). Oba omenjena slovenska prevoda sta iz grščine (skušnjava = peirasmós/n/) in ne iz latinščine (skušnjava = tentatio/nem/), čeprav je seveda Jezus učil učence moliti v aramejščini. To pomeni, da je že prevajalec očenaša v grščino imel težave pri iskanju najboljšega izraza, saj je že na prvi pogled ta prošnja zelo nenavadna, saj Bog ne more človeka vpeljevati v skušnjavo in tega tudi Jezus ni mogel učiti svoje učence. Gre namreč za očiten semitizem, kot razlagajo strokovni raziskovalci besedila očenaša, in za prevod navedene prošnje očenaša pravijo: Antični semit ni razlikoval med neposredno vzročnostjo (Bog me preizkuša, me vpelje v skušnjavo) in posredno vzročnostjo (Bog dopušča, da sem skušan). Mi, ki razlikujemo med neposrednim vzrokom in posrednim vzrokom ali dopuščanjem, bi morda raje rekli Bogu: »Ne dopusti, da smo skušani.« Toda mi ne prosimo preprosto, da ne bi bili skušani (se pravi nedovzetni za skušnjave – ta nesmisel bi zanikal vsak pomen življenju, ki je že samo po sebi preizkušnja, polno ‘skušnjav’), ampak prosimo, da naj takrat, ko smo z Božjim dopuščanjem skušani, in torej postavljeni na preizkušnjo ali v skušnjavo, ne popustimo, naj ne pademo v zlo, naj ne storimo greha.

   Kaj pa je pravzaprav skušnjava? Skušnjava (latinski temptatio, tentatio ali v grškem besedilu evangelija peirasmós) ima v aramejščini dvojni pomen: nravstvena preizkušnja in povabilo k zlu. Ob tem se takoj pojavi vprašanje: ali nas Bog more zapeljati v skušnjavo, tako da moramo moliti, naj tega ne stori? Ali nas Bog more vabiti v zlo? Očitno ne.
   To trdi preprosta zdrava pamet, v svojem pismu pa to potrjuje tudi apostol Jakob: »Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo (skušnjavo = tentatio/nem/, peirasmós/n/), kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo. Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: ‘Bog me skuša.’ Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar. Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja« (Jak 1,12-15). K Jakobovemu besedilu dodajmo še Janezovo misel o lastnem poželenju mesa, poželenju oči in napuhu življenja (prim. 1 Jn 2,16), ki človeka vleče in zavaja. Ta tri poželenja nekako vključujejo vse človekove skušnjave, ki navadno prihajajo od znotraj, iz človekove ranjene narave, dednosti, njegovih osebnih ran in življenjskih neuspehov. »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,21-22). Seveda pa so skušnjave lahko povzročene tudi od zunaj, kar vemo za Jezusa, ki ga je trikrat skušal hudobni duh in ga je Jezus zavrnil (prim. Lk 4,1-13). Sveto pismo uči, da je tudi Jezus bil “preizkušan v vsem, vendar brez greha” (Hebr 4. 15, prim 7,26, 9, 14. Jn 8,46, 2 Kor 5,21; 1 Jn 3,5). Celo apostol Peter je skušal Jezusa, ko je ta napovedal svojo smrt, in Jezus ga je zavrnil in mu rekel ‘satan’ (Mt 16,23), kar pomeni zapeljivec, skušnjavec.

   Iz Jakobovega pisma in drugih svetopisemskih navedkov je jasno, da vsebuje izraz ‘skušnjava’ v Svetem pismu dva pomena: tako “zavajanje v zlo, v greh” kakor tudi “nravstveno preizkušnjo”. Naša poželjivost – ali preplet naših neurejenih teženj, ki jih stalno nosimo v sebi – kot pravi sveti Jakob, nas zavaja v zlo, nikoli pa nas v zlo ne zavaja Bog, kajti od Boga izhaja samo dobro. On je absolutno dobro! Toda Bog more – z dobrim namenom – dopustiti, da smo preizkušani, to je postavljeni na preizkušnjo. Kaj je vreden človek, ki ni preizkušan? V preizkušnji se lahko povzpne do bitja, ki samo soustvarja svojo večno usodo. Preizkušnja je pravzaprav tkivo našega življenja. Od tod njegova veličina in velikanska odgovornost! Morda vam je znano, da je v zadnjih letih tudi pri nas bilo kar nekaj predlogov, da bi spremenili slovenski prevod omenjene vrstice v očenašu, predvsem ob pripravi novega misala, nove mašne knjige, na koncu pa je obveljal dosedanji prevod. Za nas molivce je najbolj pomembno, da vemo, da ima beseda skušnjava dve plati, dve vsebini. Ena se nam kaže kot povabilo k zlu, druga pa je predvsem preizkušnja naše ljubezni; k prvi nas Bog ne more vpeljevati, druga, in ta je mišljena v očenašu, pa pomeni Božje zaupanje v nas, da smo se, kljub preizkušnjam (skušnjavam) in prav zaradi njih sposobni odločati za ljubezen do Boga, bližnjega in samega sebe. In prav za to pravilno odločitev, to zmago v skušnjavah prosimo v očenašu. Očeta prosimo, da bi nas obvaroval padca v skušnjavi.

   ŠKAFAR, Vinko. (Pisma) Ognjišče (2015) 01, str. 48

   Prav je, da nas o verskih zadevah podučujejo duhovniki in bogoslovni profesorji in Cerkveno Učiteljstvo, ki so za to pristojni. Radi se učimo, da bomo pravilno vedeli o verskih zadevah, razlagah Svetega pisma in drugem in si širili obzorje.

   Odgovori
9. janez says:

   11. januarja, 2023 at 13:00

   Papež med sveto mašo: Sveta Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine

   Sveta Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine

   »Kaj je človek, da se ga spominjaš?«
   »’Kaj je človek, da se ga spominjaš?’, smo molili v Psalmu (8,5). Ko sem mislil na vas, so mi prišle na misel te besede. Ob tem, kar ste videli in trpeli, ob podrtih hišah in zgradbah, ki so se spremenile v ruševine, pride to vprašanje: kaj je človek? Kaj je, če se lahko to, kar postavi, v trenutku zruši? Kaj je, če lahko njegovo upanje konča v prahu? Kaj je človek? Zdi se, da je odgovor v nadaljevanju stavka: kaj je človek, da se ga spominjaš? Nas, takšnih, kot smo, s svojimi šibkostmi, se Bog spominja. V negotovosti, ki jo zaznamo zunaj in znotraj, nam Gospod daje gotovost: On se nas spominja. Spominja se, to je, ponovno se s srcem vrača k nam, saj smo mu pri srcu. In medtem ko se na zemlji mnoge stvari hitro pozabijo, nas Bog ne pusti v pozabi. Nihče ni nepomemben v njegovih očeh, vsakdo ima Zanj neizmerno vrednost: majhni smo pod nebom in nemočni, ko se trese zemlja, vendar pa smo za Boga dragoceni bolj kot katerakoli stvar.

   Da ne bi pozabili, da se nas Bog spominja
   Spomin je ključna beseda za življenje. Prosimo za milost, da bi se vsak dan spominjali, da nas Bog ne pozabi; da smo njegovi ljubljeni otroci, enkratni in nenadomestljivi: če se tega spominjamo, dobimo moč za to, da se ne vdamo pred nasprotji življenja. Spomnimo se, koliko smo vredni, pred skušnjavo, da bi bili žalostni in še naprej pogrevali tisto najslabše, za katero se zdi, da se ne bo nikoli končalo. Slabi spomini pridejo, tudi kadar ne mislimo nanje; vendar pa se ne izplačajo: pustijo le malodušnost in nostalgijo. Kako težko se je osvoboditi slabih spominov! Drži pregovor, ki pravi, da Bog lažje izpelje Izraelce iz Egipta kot Egipt iz srca Izraelcev.

   Gospod ne odvzame bremen, ampak da Svetega Duha
   Da bi osvobodili srce preteklosti, ki se vrača, negativnih spominov, ki zasužnjujejo, objokovanj, ki hromijo, potrebujemo nekoga, ki bi nam pomagal nositi bremena, ki jih imamo v notranjosti. Danes Jezus prav reče, da veliko stvari ‘ne moremo nositi’ (prim. Jn 16,12). In kaj stori pred našo šibkostjo? Ne odvzame nam bremen, kakor bi si želeli mi, ki vedno iščemo hitre in površinske rešitve; ne, Gospod nam da Svetega Duha. Njega potrebujemo, saj je Tolažnik, to je Tisti, ki nas ne pusti samih pod težo življenja. Je Tisti, ki preoblikuje naš suženjski spomin v svoboden spomin, rane preteklosti v spomine rešenja. V nas dopolnjuje to, kar je storil za Jezusa: njegove rane, tiste grde rane, ki jih je izdolblo zlo, so po moči Svetega Duha postale kanali usmiljenja, svetle rane, v katerih se blesti Božja ljubezen, ljubezen, ki ponovno dviguje, ki oživlja. To stori Sveti Duh, kadar Ga povabimo v svoje rane. Slabe spomine mazili z balzamom upanja, saj je Sveti Duh obnovitelj upanja.

   Upanju Svetega Duha ne poteče rok trajanja
   Upanje. Za kakšno upanje gre? Ne gre za prehodno upanje. Zemeljska upanja so kratkotrajna, vedno imajo rok trajanja: narejena so iz zemeljskih sestavin, ki se prej ali slej pokvarijo. Upanje Svetega Duha pa je dolgotrajno. Ne poteče, saj je utemeljeno na Božji zvestobi. Upanje Svetega Duha prav tako ni optimizem. Rodi se bolj v notranjosti, na dnu srca ponovno prižge gotovost, da smo dragoceni, ker smo ljubljeni. Vlije zaupanje, da nismo sami. Gre za upanje, ki v notranjosti pušča mir in veselje, ne glede na to, kaj se dogaja zunaj. Gre za upanje, ki ima močne korenine, ki ga ne more izruvati noben vihar življenja. Gre za upanje, pravi danes sv. Pavel, ki ‘ne osramoti’ (Rim 5,5) – upanje ne osramoti! –, ki daje moč za premagovanje vseh stisk (prim. v. 2-3). Ko smo v stiski ali ranjeni – in vi dobro veste, kaj pomeni biti v stiski ali ranjeni –, smo nagnjeni k temu, da bi okoli svojih žalosti in strahov ‘naredili gnezdo’. Sveti Duh pa nas osvobaja naših gnezd, nam pomaga vzleteti, razkriva nam čudovito usodo, za katero smo rojeni. Duh v nas goji živo upanje. Povabimo ga. Prosimo ga, naj pride v nas in nam bo blizu. Pridi, Duh Tolažnik! Pridi in nam podari malo luči, osmisli to tragedijo, daj nam upanje, ki ne osramoti. Pridi, Sveti Duh!

   Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine
   Bližina je tretja in zadnja beseda, ki bi jo želel podeliti z vami. Danes obhajamo Sveto Trojico. Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine. Trojica nam pravi, da tam gori v nebesih nimamo samotarskega Boga, ki bi bil oddaljen in ravnodušen; ne, On je Oče, ki nam je dal svojega Sina, ki je postal človek kot mi, in ki nam zato, da bi nam bil še bližje, da bi nam pomagal nositi bremena življenja, pošilja svojega Duha. On, ki je Duh, prihaja v našega duha in nas tako tolaži od znotraj, v notranjost nam prinaša nežnost Boga. Z Bogom bremena življenja ne ostajajo na naših ramenih: Duh, ki ga imenujemo vsakokrat, ko naredimo znamenje križa, prav medtem, ko se dotaknemo ramen, pride, da bi nam dal moč, da bi nas spodbudil, da bi pomagal nositi bremena. On je namreč strokovnjak pri oživljanju, pri opogumljanju, pri obnavljanju. Potrebno je več moči za popravljanje kot za gradnjo, za ponovni začetek kot za začetek, za to, da bi se spravili, kot pa da bi se strinjali. To je moč, ki nam jo da Bog. Zato tisti, ki se približa Bogu, ne izgubi poguma, gre naprej: ponovno začne, ponovno poskusi, ponovno gradi. Tudi trpi, vendar pa uspe ponovno začeti, ponovno poskusiti, ponovno zgraditi.

   Prišel sem, da bi vam bil blizu
   Dragi bratje in sestre, danes sem prišel preprosto zato, da bi vam bil blizu; tukaj sem, da bi z vami prosil Boga, naj se nas spomni, da nihče ne bi pozabil na tiste, ki so v težavah. Prosim Boga upanja, da to, kar je nestalno na zemlji, ne bi zamajalo gotovosti, ki jo imamo znotraj. Prosim Boga, ki je blizu, da bi spodbudil konkretna dejanja bližine. Minila so skoraj tri leta in tveganje je, da bi po prvem čustvenem in medijskem odzivu, pozornost upadla in bi obljube končale v pozabi; da bi povečale razočaranje tistih, ki vidijo, da se vedno več ljudi odseljuje s tega področja. Gospod pa spodbuja, da bi se spominjali, popravljali, ponovno gradili, ter da bi to storili skupaj, ne da bi kadarkoli pozabili na tistega, ki trpi.

   Da bi se spominjali, da smo na svetu zato, da bi dali upanje
   Kaj je človek, da se ga spominjaš? Bog, ki se nas spominja, Bog, ki ozdravlja naše ranjene spomine tako, da jih mazili z upanjem, Bog, ki nam je blizu, da bi nas ponovno dvignil od znotraj, ta Bog naj nam pomaga biti graditelji dobrega, tolažniki src. Vsakdo lahko stori nekaj dobrega, ne da bi pričakoval, da bi drugi začeli. ‘Jaz bom začel, jaz bom začel, jaz bom začel’: vsakdo mora to reči. Vsakdo lahko koga potolaži, ne da bi pričakoval, da bodo razrešeni njegovi problemi. Tudi ko nosim svoj križ, se skušam približati, da bi tolažil druge. Kaj je človek? Je tvoj veliki sen, Gospod, katerega se vedno spominjaš. Daj, da bi se tudi mi spominjali, da smo na svetu zato, da bi dali upanje in bližino.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo na Trgu Cavour v Camerinu, 16.6.2019)

   Odgovori
10. Miro says:

    11. januarja, 2023 at 12:57

    V OGLEDALU BOŽJE BESEDE

    KDOR UDARJA PO MLEKU, DOBI MASLO, KDOR UDARJA PO NOSU, PRELIJE KRI, IN KDOR UDARJA PO OBRAZU, IZZOVE PREPIR. (Prg 30,33)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=3&zf=873&t=5#O+prepirljivosti+in+miroljubnosti

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

    Odgovori