Članki za dušo

15.011 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   25. januarja, 2023 at 8:20

   OSMA BOŽJA ZAPOVED

   S POMOČJO KRISTUSOVE MILOSTI KRISTJAN LAHKO DOSEŽE, DA NJEGOVO ŽIVLJENJE VODI RESNICA.

   Piše: Juan Ramón Areitio

   »Osma zapoved prepoveduje v odnosih z bližnjim pačiti resnico. (…) Kršitve resnice z besedami ali dejanji izražajo odklanjanje, da bi sprejemali nase prizadevanje za to, kar je pravilno« (Katekizem, 2464).

   1. ŽIVETI V RESNICI

   »Ker vsem ljudem pripada dostojanstvo osebe (…), jih že njihova narava sama priganja, so pa tudi nravno dolžni, iskati resnico, zlasti tisto, ki se tiče religije. Dolžni so tudi držati se spoznane resnice in vse svoje življenje uravnavati po njenih zahtevah.«[1]

   Človekova nagnjenost k spoznanju resnice in izražanju resnice v besedah in dejanjih je zabrisana zaradi greha, ki je v človeški naravi pustil rano, in sicer kot nevednost v umu in kot zlobo v volji. Zaradi posledic greha je oslabela ljubezen do resnice in ljudje drug drugega goljufajo, pogosto iz sebičnosti in koristoljubja. S pomočjo Kristusove milosti pa kristjan lahko doseže, da njegovo življenje vodi resnica.

   Krepost, ki nagiba, da vedno govorimo resnico, se imenuje resnicoljubnost, iskrenost ali odkritost (prim. Katekizem, 2468). Ta krepost ima tri temeljne značilnosti:

   — iskrenost do samega sebe: pomeni priznati resnico o lastnem zunanjem in notranjem ravnanju: nameni, misli, čustva itd.; brez strahu pred tem, da bi prišli resnici do dna, brez zatiskanja oči pred stvarnostjo;[2]

   — iskrenost do drugih: človeško sožitje bi bilo nemogoče, če med ljudmi ne bi bilo vzajemnega zaupanja, se pravi, če ne bi govorili po resnici ali če se ne bi držali npr. pogodb, ali bolj na splošno, dogovorov, dane besede (prim. Katekizem, 2469);

   — iskrenost do Boga: Bog ve vse, toda ker smo njegovi otroci, želi, da mu to povemo. »Božji otrok se obrača h Gospodu kot k Očetu. Njegov odnos ni hlapčevski, ni formalen priklon, zgolj vljudnost, ampak je poln odkritosrčnosti in zaupanja. Bog se ne zgraža nad ljudmi. Bog se ne naveliča naše nezvestobe. Naš nebeški Oče odpusti vsako žalitev, ko se sin povrne k Njemu, ko se pokesa in prosi odpuščanja. Naš Gospod je tako očetovski, da prehiti našo željo po odpuščanju in nam z odprtimi rokami pride milostno naproti.«[3]

   Iskrenost pri zakramentu spovedi in v duhovnem vodstvu sta izredno učinkovita načina za rast v notranjem življenju: v preprostosti, v ponižnosti in v drugih krepostih.[4] Iskrenost je bistvena za vztrajanje v hoji za Kristusom, kajti Kristus je Resnica (prim. Jn 14,6).[5]

   2. RESNICA IN LJUBEZEN

   Sveto pismo uči, da je treba povedati resnico z ljubeznijo (Ef 4,15). Iskrenost je tako kot vsako krepost treba živeti zaradi ljubezni in z ljubeznijo (do Boga in do ljudi): obzirno in razumevajoče.

   Bratski opomin: je evangeljska praksa (prim. Mt 18,15), s katero se bližnjega opozori na kakšen prekršek ali pomanjkljivost, da bi se lahko popravil. To je velik izraz ljubezni do resnice in dobrote. V določenih primerih je to lahko resna dolžnost.

   Preprostost v odnosih do drugih. Preprostost je navzoča takrat, ko se namen povsem naravno kaže v dejanjih. Preprostost izhaja iz ljubezni do resnice in iz želje, da bi se le-ta nepopačeno izražala v dejanjih z vso naravnostjo, brez prisiljenega obnašanja: temu pravimo tudi iskrenost življenja. Tako kot ostale moralne kreposti mora preprostost in iskrenost urejati razumnost, da bi bili resnični kreposti.

   Iskrenost in ponižnost. Iskrenost je pot za rast v ponižnosti (»hoja v resnici« je govorila sv. Terezija Avilska). Napuh, ki tako zlahka vidi napake drugih — in jih napihuje ali si jih celo izmišlja —, se ne zaveda lastnih. Neurejena ljubezen do osebne odličnosti skuša vedno onemogočiti, da bi se videli takšne, kakršni smo, v vsej naši bedi.

   3. PRIČEVANJE O RESNICI

   »Pričevanje je dejanje pravičnosti, ki ugotavlja resnico ali jo daje spoznati« (Katekizem, 2472). Kristjani imajo dolžnost pričevati o Resnici, ki je Kristus. Zato morajo biti na jasen način in dosledno priče evangelija, brez da bi svojo vero skrivali. Nasprotno ravnanje — pretvarjanje — bi pomenilo sramovati se Kristusa, ki je rekel: »Kdor bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih« (Mt 10,33).

   »Mučeništvo je najvišje pričevanje za resničnost vere; mučeništvo pomeni pričevanje, ki gre prav do smrti. Mučenec pričuje za umrlega in vstalega Kristusa, s katerim je zedinjen po ljubezni« (Katekizem, 2473). Pred izbiro med zanikanjem vere (z besedo ali dejanjem) in med izgubo zemeljskega življenja mora biti kristjan pripravljen dati življenje: »Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« (Mr 8,36). Kristus je bil obsojen na smrt, ker je pričeval o resnici (prim. Mt 26,63-66). Mnogi kristjani so bili mučenci, ker so ostali zvesti Kristusu, in »kri mučencev je postala seme novih kristjanov.«[6]

   »Če mučeništvo sestavlja vrhunec pričevanja za nravno resnico, vrhunec, h kateremu je razmeroma malo poklicanih, pa vendarle obstaja konkretno pričevanje, z ozirom na katerega morajo vsi kristjani biti pripravljeni, da ga vsak dan dajejo, tudi za ceno trpljenja in težkih žrtev. Kajti spričo mnogovrstnih težav, ki jih more zvestoba do brezpogojnosti nravnega reda terjati tudi v najbolj navadnih okoliščinah, je kristjan ob pomoči božje milosti, izprošene v molitvi, poklican k včasih heroičnemu prizadevanju, pri čemer ga podpira krepost srčnosti, s pomočjo katere more — kakor uči sv. Gregor Veliki — “z ozirom na večno nagrado težave tega sveta celo ljubiti” (Moralia in Job, 7,21,24).«[7]

   4. KRŠITVE RESNICE

   »“Laž je v tem, da kdo reče kaj napačnega z namenom, da bi drugega varal” (Sv. Avguštin, De mendacio, 4,5). Gospod ožigosa v laži delo hudobnega duha: “Hudiča imate za očeta … v njem ni resnice. Kadar laže, jemlje iz svojega, ker je lažnik in oče laži” (Jn 8,44)« (Katekizem, 2482).

   »Teža laži se meri v skladu z naravo resnice, ki jo laž popači, v skladu z okoliščinami, nameni tistega, ki jo zagreši, v skladu s škodo, ki jo utrpijo tisti, ki so njene žrtve« (Katekizem, 2484). Lahko je predmet smrtnega greha, »kadar hudo prizadene kreposti pravičnosti in ljubezni« (prav tam). Lahkomiselno ali prazno govorjenje (prim. Mt 12,36) zlahka pripelje do laži (nenatančno ali krivično presojanje, pretiravanje, obrekovanje).

   Krivo pričevanje in kriva prisega: »Kadar je resnici nasprotujoče govorjenje izrečeno pred javnostjo, dobi posebno težo. Pred sodiščem postane krivo pričevanje. Če je podano pod prisego, gre za krivo prisego« (Katekizem, 2476). Storilec je obvezan škodo popraviti.

   »Spoštovanje do dobrega imena vseh prepoveduje vsako ravnanje in vsako besedo, ki bi jim mogla povzročiti neupravičeno škodo« (Katekizem, 2477). Pravica do časti in do dobrega imena — tako lastnega kot tujega — je dobrina, ki je dragocenejša od bogastva, je velikega pomena za osebno, družinsko in družbeno življenje. Grehi zoper dobro ime bližnjega so:

   — predrzna sodba: kadar kdo brez zadostne utemeljitve domnevno moralno krivdo bližnjega priznava kot resnično (npr. če sodi, da je nekdo ravnal s slabim namenom, četudi to ni ugotovljeno). »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni« (Lk 6,37) (prim. Katekizem, 2477);

   — blatenje: je vsaka krivična pregrešitev zoper dobro ime bližnjega. Lahko je dveh vrst: opravljanje, kadar kdo brez sorazmerno tehtnega razloga razkriva resnično obstoječe grehe ali napake bližnjega; in obrekovanje, kar pomeni pripisovati bližnjemu neresnične grehe ali pomanjkljivosti. Obrekovanje vsebuje dvojno zlo: zoper resnicoljubnost in zoper pravičnost (ki je tem hujše, čim večje in čim bolj razširjeno je obrekovanje).

   Dandanes so takšne kršitve zoper resnico ali dobro ime pogoste v sredstvih obveščanja. Tudi zaradi tega je potrebno imeti nekaj zdravega kritičnega duha pri branju novic v časopisih, revijah, na televiziji itd. Naivno ali slepo jemanje vsega kot resnično vodi k oblikovanju napačne sodbe.[8]

   Vedno, kadar je bil nekdo očrnjen (bodisi z opravljanjem ali z obrekovanjem), je povzročitelj obvezan storiti, kar more, da bi bližnjemu povrnil dobro ime, ki ga je po krivici oškodoval.

   Treba se je izogibati sodelovanju pri teh grehih. Pri oškodovanju dobrega imena bližnjega so v različni meri soudeleženi: kdor uživa v poslušanju obrekovalca in se veseli tega, kar govori; nadrejeni, ki ne prepreči opravljanja na račun podrejenega, in kdorkoli, ki — kljub neodobravanju tega greha — iz strahu, iz brezbrižnosti ali iz sramežljivosti ne opomni oz. ne zavrne obrekljivca ali opravljivca, ter kdor lahkomiselno širi namigovanja drugih v škodo ugleda tretje osebe.[9]

   Kršitev resnice je tudi vsaka beseda ali ravnanje, »ki z laskanjem, prilizovanjem ali dobrikanjem bližnjega opogumlja ali potrjuje v hudobiji njegovih dejanj in izprijenosti njegovega vedenja. Prilizovanje je velik greh, če postane sokrivo za pregrehe in velike grehe. Želja, da bi izkazali uslugo ali prijateljstvo, ne opravičuje dvoličnosti govorjenja. Prilizovanje je mali greh, kadar želi biti samo prijetno, izogniti se kakšnemu zlu, odpomoči kakšni potrebi, doseči zakonite ugodnosti« (Katekizem, 2480).

   5. SPOŠTOVANJE ZASEBNOSTI

   »Blagor in varnost drugega, spoštovanje do zasebnega življenja, skupni blagor, to so zadostni razlogi za molk o tem, kar ni potrebno, da bi bilo znano, ali pa za uporabo diskretne (zadržane) govorice. Dolžnost izogibati se pohujšanju pogosto narekuje strogo diskretnost. Nihče ni dolžan razkriti resnico tistemu, ki nima pravice, da bi jo poznal« (Katekizem, 2489). »Pravica do priobčevanja resnice ni brezpogojna« (Katekizem, 2488).

   »Tajnost zakramenta sprave je sveta in ne sme biti izdana pod nobeno pretvezo. “Spovedna tajnost je nedotakljiva; zato je prepovedano, da bi spovednik z besedo ali na kakršenkoli način in iz kateregakoli razloga kakorkoli izdal spovedanca” (ZCP, kan. 983, §1)« (Katekizem, 2490).

   O poklicnih tajnostih in na splošno o vsaki naravni tajnosti je treba molčati. Razkrivanje teh tajnosti pomeni kršitev spoštovanja do človekove zasebnosti in lahko predstavlja greh zoper pravičnost.

   Potrebno je ohranjati pravilno zadržanost v zvezi s privatnim življenjem oseb. Vmešavanje v zasebno življenje ljudi, ki jih veže političen ali javni položaj, in objavljanje teh informacij v medijih je vredno obsojanja, kolikor to krši njihovo zasebnost in svobodo (prim. Katekizem, 2492).

   Sredstva družbenega obveščanja imajo odločilen vpliv na javno mnenje. So nadvse pomembno področje za apostolat v obrambo resnice in krščanstva.

   Povzeto po: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-37-osma-bozja-zapoved/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
2. janez says:

   24. januarja, 2023 at 21:51

   Papež Frančišek: Cerkev, ki vedno sprejema (kateheza v Vatikanu)
   »Ko pa smo prišli v Rim, je Pavel dobil dovoljenje, da lahko stanuje zasebno, z vojakom, ki ga je stražil. […] Celi dve leti je Pavel ostal v stanovanju, ki si ga je bil najel, in sprejemal vse, ki so prihajali k njemu. Oznanjal je Božje kraljestvo in o Gospodu Jezusu Kristusu učil z vso svobodo in brez ovir« (Apd 28,16.30-31).

   Beseda, ki spreminja in odpira nove poti
   »Pavlovo potovanje, ki je bilo potovanje evangelija, je dokaz, da lahko človeške poti, če so živete v veri, postanejo prostori prehoda za Božje odrešenje, in sicer preko Besede vere, ki je v zgodovini dejavni kvas, zmožna spremeniti situacije in odpreti vedno nove poti. S Pavlovim prihodom v središče rimskega imperija, se konča pripoved Apostolskih del, ki pa se ne zaključi s Pavlovim mučeništvom, ampak z obilno setvijo Besede. Konec Lukove pripovedi, ki je zasnovana na potovanju evangelija po svetu, vsebuje in povzema ves dinamizem Božje besede, neustavljive Besede, ki hoče hiteti, da bi vsem sporočila odrešenje.

   Pavel oznanja Kristusa
   Pavel v Rimu sreča predvsem svoje brate v Kristusu, ki ga sprejmejo in mu vlijejo pogum (glej Apd 28,15), ob njihovi topli gostoljubnosti pa lahko pomislimo, kako zelo je bil njegov prihod pričakovan in zaželen. Zatem mu je dovoljeno stanovati zasebno pod custodia militaris, torej z vojakom, ki ga je stražil; bil je v hišnem priporu. Kljub svojemu položaju jetnika, Pavel lahko srečuje judovske prvake ter jim pojasni, kako je bil prisiljen pritožiti se cesarju, in jim govori o Božjem kraljestvu. Prepričati jih želi v zvezi z Jezusom, pri tem pa začne s Pismi in jim pokaže sosledje med Kristusovo novostjo in ‘Izraelovim upanjem’ (Apd 28,20). Pavel se v celoti prepoznava kot jud in v evangeliju, torej v oznanilu Kristusa, umrlega in vstalega, vidi izpolnitev obljub, ki so bile dane izvoljenemu ljudstvu. Temu prvemu, neformalnem srečanju, ko so mu Judje precej naklonjeni, sledi bolj uradno, med katerim Pavel ves dan oznanja Božje kraljestvo in poskuša svoje sogovornike odpreti za vero v Jezusa, začenši ‘z Mojzesovo postavo in preroki’ (Apd 28,23). Ker vsi niso prepričani, poudari otrdelost srca Božjega ljudstva zaradi njegove obsodbe (glej Is 6,9-10) in z gorečnostjo hvali odrešenje narodov, ki se pokažejo občutljivi za Boga in sposobni poslušati besedo evangelija življenja (glej Apd 28,28).

   Cerkev, ki se nikoli ne utrudi sprejemati
   Luka na tem mestu pripovedi zaključi svoje delo in ne pokaže Pavlove smrti, ampak dinamizem njegovega oznanjevanja, Besede, ki ‘ni vklenjena’ (2 Tim 2,9). Pavel nima svobode gibanja, vendar pa svobodno govori, kajti Beseda ni vklenjena. Beseda je pripravljena, da se pusti posejati apostolovim polnim rokam. Pavel to počne ‘z vso svobodo in brez ovir’ (Apd 28,31), v hiši, kjer sprejema tiste, ki želijo prejeti oznanilo o Božjem kraljestvu in spoznati Kristusa. Ta hiša, ki je odprta za vsa iščoča srca, je podoba Cerkve, ki se, čeprav je preganjanja, nerazumljena in vklenjena, nikoli ne utrudi z materinskim srcem sprejemati vsakega moškega in vsako žensko, da bi jima oznanila ljubezen Očeta, ki je postal viden v Jezusu.

   Dragi bratje in sestre, na koncu te poti, ki smo jo živeli skupaj, medtem ko smo sledili poti evangelija v svet, naj Duh v vsakem izmed nas poživi klic k biti pogumni in veseli evangelizatorji. Kakor Pavla tako naj tudi nas naredi zmožne, da bomo prepojili naše domove z evangelijem in jih naredili za kraje bratstva, kjer se sprejema živi Kristus, ki nam prihaja naproti po vsakem človeku in v vsakem času.«

   (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 15.1.2020)

   Bogu hvala za vse Nauke in Vodstvo nas vernikov.

   Odgovori
3. Miro says:

   24. januarja, 2023 at 20:06

   GODUJE SV. FRANČIŠEK SALEŠKI, KI VELJA ZA UTEMELJITELJA MODERNE
   KATOLIŠKE DUHOVNOSTI. INTELEKTUALNO JE VPLIVAL NA NEKATERE
   NAJVIDNEJŠE OSEBNOSTI 17. STOLETJA V FRANCIJI. JE CERKVENI UČITELJ.

   O njegovem življenju več na:
   https://portal.pridi.com/dogodek/sv-francisek-saleski-zavetnik-novinarjev/

   Sv. Frančišek Saleški, prosi za nas!

   Odgovori
4. Miro says:

   24. januarja, 2023 at 19:47

   KDO JE MOJA MATI?

   Boga je potrebno vsak dan znova prositi za milost, da bi razumeli njegovo voljo, za milost, da bi ji sledili, in za milost, da bi jo izpolnili vse do konca. Postava je bila nekoč sestavljena iz predpisov in prepovedi, krvi volov in kozlov, starodavnih daritev, ki niso imele ne moči, da bi odvzemale grehe, ne moči, da bi prinašale pravico. Potem je na svet prišel Kristus. Ko je šel na križ, nas je s tem dejanjem enkrat za vselej opravičil. Pokazal nam je, katera žrtev je Bogu najbolj prijetna: ne žrtvovanje živali, ampak darovanje lastne volje, da bi izpolnili Očetovo voljo. O vsem tem nam govorijo svetopisemski odlomki današnjega dne.

   Poslušnost Božji volji je eno izmed jeder vere. Za kristjana pomeni pot svetosti. Preko tega se uresničuje Božji načrt, Božje zveličanje. A nasprotovanje se je začelo že z Adamovo neposlušnostjo v raju: Tista neposlušnost je prinesla zlo celemu človeštvu. Tudi grehi so dejanja neposlušnosti Bogu, neizpolnjevanja Božje volje. A Gospod nas uči, da je to pot in da ni druge. Ta pot se začenja z Jezusom, v nebesih. Na zemlji pa se začenja z Marijo, ki je angelu odgovorila, naj se zgodi Božja volja: In s tistim ‘da’ Gospodu je Gospod začel svojo pot med nami.

   Ni lahko izpolnjevati Božje volje. Ni bilo lahko za Jezusa, ki je bil skušan v puščavi in tudi na vrtu Getsemani, kjer je z mukami v srcu sprejel trpljenje, ki ga je čakalo. Ni bilo lahko za nekatere učence, ki so ga zapustili, ker niso razumeli, kaj pomeni izpolnjevati Očetovo voljo. In ni lahko za nas, glede na to, da so nam vsak dan na pladnju ponujene številne možnosti. Takrat se lahko vprašamo, kako naj izpolnimo Božjo voljo, in prosimo za milost, da bi to tudi želeli storiti.

   To, kar dela človeka velikega pred Bogom, ni poklic, stan, položaj ali bogastvo, ampak ponižna zvestoba pred Njim. Lahko je duhovnik, mož, žena ali samski, največji revež ali mogočni kralj. Svetniki rastejo iz vseh družbenih slojev. Pred Bogom nas dela velike skladnost naše volje z Božjo voljo. Tako. Program imamo. Marija nas podpira in prosi za nas. Pogumno naprej, naš cilj je živi Bog.

   Zato se kar vprašajmo: Molim, da bi mi Gospod dal željo, da bi izpolnil njegovo voljo, ali iščem kompromise, ker se Božje volje bojim? Pomembno je moliti, da bi spoznali Božjo voljo glede sebe in svojega življenja, glede odločitev, ki so pred nami, glede tega, kako ravnati. To sta molitev za to, da bi si želeli izpolnjevati Božjo voljo, in molitev, da bi jo spoznali. Ko pa enkrat spoznam Božjo voljo, mora slediti še molitev, da bi jo tudi zares izpolnil: Da bi izpolnil tisto voljo, ki ni moja, ki je Njegova. To ni lahko.

   Moliti, da bi si želeli slediti Božji volji; moliti, da bi spoznali Božjo voljo; in – ko jo enkrat poznamo – moliti, da bi šli naprej z Božjo voljo. Gospod naj nam vsem da milost, da bi nekega dne o sebi lahko slišali tisto, kar je dejal o množici, ki je hodila za njim, ki je sedela okoli njega, kot smo slišali v današnjem evangeljskem odlomku: ‘Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat in sestra in mati.‘ Z izpolnjevanjem Božje volje postanemo člani Jezusove družine, postanemo mati, oče, sestra, brat.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   O presveta Božja volja, ljubim te nadvse! (sv. Angela Merici)

   Odgovori
5. janez says:

   24. januarja, 2023 at 16:22

   DUHOVNA OPOROKA EKSORCISTA GABRIELA AMORTHA
   Knjiga z naslovom BOG, LEPŠI OD HUDIČA je napisana v obliki intervjuja, ki opisuje dolgo pot življenja eksorcista, patra Gabriela Amortha. Knjigo je iz italijanskega jezika prevedel Franček Bertolini, izdala pa sta jo Ognjišče in Slomškova založba v Mariboru, leta 2016.

   Tukaj je nekaj citatov iz knjige:
   »Ne želim biti kritičen, toda dejstvo je, da kljub vsem dobrim željam glede Boga udarjamo mimo. Nekaterim prav gotovo uspe. Toda glede na to, kako svet živi, očitno še nismo dovolj srečali ljubečega Boga, kar ne pomeni, da ne obstaja.«
   Str. 30

   »Sveto pismo ne govori samo o življenju in o dobrih stvareh, temveč tudi o zlu, nasilju in hudiču, ki je njihov izvir in vzrok. Tako predstavlja celotno življensko izkušnjo, ki ni vedno samo plovba po mirnem toku. Svetopisemske podobe nasilja opozarjajo na iznakaženo zgodovino, ki je daleč od Boga in njegove dobrote. Tako človek še bolj zahrepeni po najvišjem Dobrem.«
   Str. 36

   »Resnično krščanstvo ni samo zdravilo, temveč tudi zaščita proti zlu. V krščanstvu imajo posebno mesto vrednote, ki varujejo osebo, dobro in življenje. V krščanstvu se uresničuje notranje življenje, dialog med znanostjo in vero, odprtost za presežno, ne kot beg, temveč kot možnost resničnega srečanja z Bogom.«
   Str. 90

   »Sam znani teolog Karl Rahner je v svoji razumskosti znal poudarjati, da glede hudiča ni nevarnosti, da bi pretiravali, kajti »pred resnostjo zgodovine odrešenja bi bilo neresno videti v hudiču neke vrste duhca, ki izgubljeno tava po svetu. Prav je videti v hudiču oblast, ki z vojnami in nasiljem gospoduje svetu, se upira Bogu in skuša človeka.« V bistvu se moramo bolj strinjati glede tega, kako se izogniti zlu in pospešiti dobro, brez lažnih predstav.«
   Str. 95-96

   »Najprej se je treba zavedati ranjenosti, ki je v nas. Izrazi se lahko skozi žalost, jezo, uporništvo, celo preklinjanje. Ne glejmo nase kot na hudobneže, temveč kot ranjence, ki potrebujemo in imamo pravico do zdravila.«
   Str. 107

   »Ni čudno, če se zlo trudi naseliti ravno v Cerkvi in v cerkvah, kjer je Jezus v evharistiji. Hudič želi ustvariti zmedo prav tam, kjer je izvir dobrega. Tam, kjer je naš Gospod in njegov namestnik na zemlji. Ne motijo ga niti papeževi sodelavci niti pokvarjeni kleriki niti mlačni kristjani. Teh je najbolj vesel. Satanova poguba so Kristusova telo in kri, evharistija in vsi, ki Jezusa častijo.«
   Str. 130

   »Obstajata dve enaki in nasprotni si napaki, ki ju lahko človek naredi glede hudiča. Prva je, da ne verjame v njegov obstoj. Druga je, da tako verjame, da se s tem preveč ukvarja in mu to škoduje. Hudič je obeh napak vesel ter podpira bodisi materialista, bodisi čarovnika.« Kdor se želi izogniti tema napakama, naj se izobražuje, naj spozna hudičeve nakane, skrite tistim, ki se za te stvari ne zanimajo in se s tem nočejo seznaniti.«
   Str. 130-131

   »Najboljši način, da se nas hudič naveliča, je, da se z vsem srcem oklenemo Božje lepote in dobrote. Božja lepota nas tako privlači, da nas odtrga od vezi, ki smo jih vzpostavili s hudičem, ko smo se pustili prevarati njegovi lepi preobleki. Odprimo srca za vrednote življenja, spoštovanja osebe, prijaznosti ter bežimo pred jezo, nasiljem in sebičnostjo, ki povzročajo toliko trpljenja.«
   Str. 108

   http://prenova.rkc.si/index.php/publikacije/duhovno-branje-2/35-duhovno-branje

   Molitev k nadangelu Mihaelu
   Sveti nadangel Mihael, zmagovalec peklenskega zmaja!
   Od Boga si prejel veliko moč, da s ponižnostjo uničiš napuh temnih sil.
   Rotim(o) te, pomagaj nam pridobiti ponižnost srca, neomajno zvestobo,
   da bi vedno izpolnjevali Božjo voljo in da bi vztrajali v trpljenju in skušnjavah.
   Pomagaj nam, da obstanemo pred Prestolom Božje sodbe.
   Amen.

   Sveti Mihael, danes se izročam pod tvoje skrbno varstvo in te prosim:
   varuj mene, moje domače in moje prijatelje, moje delo in vse kar imam.
   Izprosi nam milost,
   da bomo spoznali in priznali svoje grehe ter se jih pokesali.
   Pomagaj nam, da bomo lahko z vsem srcem ljubili Boga:
   Očeta, Sina in Svetega Duha, Devico Marijo,
   svetega Jožefa, angele, svetnike in vse ljudi na svetu.
   Sveti Mihael, brani nas pred sovražniki duše.
   V zadnji uri življenja nam stoj ob strani.
   Popelji nas v nebeško kraljestvo, pred Božji prestol,
   da bomo s teboj in z vsemi angeli ter svetniki prepevali hvalo,
   čast in slavo Gospodu Jezusu Kristusu, ki živi in kraljuje vekomaj.
   Amen.

   Odgovori
   • janez says:

     24. januarja, 2023 at 16:24

     Addendum
     Papež Frančišek: 7 korakov do zmage nad princem zla (Aleteia)
     Prvi papež, Peter, je krščansko življenje povzel z naslednjimi besedami: “Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveči lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri.” Trenutni papež Frančišek navaja njegove besede in v svojem zadnjem dokumentu z naslovom Veselite in radujte se (Gaudete et Exsultate) Petrov nasvet še razširi. Predmet njegove apostolske spodbude je svetost – če vam ta beseda zveni hladno in neprivlačno, preberite dokument in videli boste, kako resnična in privlačna je lahko. In če vam zveni preprosto, no, potem je “krščansko življenje stalen boj”, piše Frančišek. “Potrebujemo moč in pogum, da se upremo skušnjavam hudiča in oznanjamo evangelij.” In kako naj se borimo proti hudiču? Papež Frančišek ima načrt.

     Prvič: Hudiča vzemite resno.
     Hudič je resničen in brez njega Sveto pismo sploh ne bi imelo smisla, pravi Frančišek. “Navzoč je na prvih straneh Svetega pisma,” piše v apostolski spodbudi in zgodba se konča “z Božjo zmago nad hudičem”. Duhovne bitke ne moremo “omejiti na boj proti svojim človeškim šibkostim in nagnjenjem – pa naj gre za lenobo, poželenje, zavist, ljubosumje ali karkoli drugega”, pojasnjuje papež. “Je tudi nenehen boj proti hudiču, princu zla.” Frančišek poziva k “nadnaravnemu razumevanju”, ki hudičeve napade vidi kot osebne, ne psihološke – toda o hudiču raje ne razmišljajmo na hollywoodski način: “Ni nujno, da nas hudič obsede. Zastruplja nas s sovraštvom, obupom, zavistjo in nemoralnim vedenjem. Ko nismo pozorni, to izkoristi in uniči naša življenja, naše družine in naša občestva.”

     Drugič: Oborožite se.
     Akcijski filmi pravijo: “Ne vzemi noža v strelski dvoboj.” Frančišek pravi enako za naš boj s hudičem: “V tem duhovnem boju lahko računamo na vsa močna orožja, ki nam jih je namenil Bog: vere polno molitev, premišljevanje o Božji besedi, obhajanje svete maše, evharistično češčenje, zakramentalno spravo.” Okrepili se bomo le, če bomo živeli v Kristusu preko zakramentov, ki nam jih je dal. “Če postanemo brezskrbni, nas lažne obljube zla zlahka zapeljejo,” opozarja papež.

     Tretjič: Pomnožite dobra dela – svoja in vseh drugih.
     Med druga orožja v vaši duhovni orožarni sodijo tudi dela usmiljenja in misijonarsko delovanje, dodaja sveti oče, obenem pa opozarja pred prevzetno in hvalisavo dobrodelnostjo. “Veselite se dobrote drugih, kot bi bila vaša, in si želite, da bi imeli v vsem prednost pred vami,” piše papež Frančišek in navaja besede sv. Janeza od Križa. “To počnite z vsem srcem. Tako boste zlo premagali z dobroto, pregnali hudiča in imeli srečno srce,”.

     Četrtič: Poiščite prijatelje med verniki.
     V vojno ne morete brez bataljona in tudi v duhovni bitki se ne morete boriti sami, pravi papež Frančišek. “Če živimo oddaljeni od drugih, se je zelo težko boriti proti pohoti, pastem in skušnjavam hudiča ter sebičnosti sveta,” piše Frančišek. Sami “zlahka podležemo”. Za to imamo cerkve: da se v njih zbirajo ljudje, ki se želijo skupaj boriti v isti bitki. “Rast v svetosti je potovanje v občestvo, drug ob drugem.”

     Petič: Ne verjemite Satanovim obljubam.
     Frančišek spominja, da nas Sveto pismo opozarja pred hudičevimi triki. Tudi papež nas svari: “Prepričan sem, da se s Satanom ne smemo zaplesti v pogovor,” je dejal lani decembra. “Če to storimo, smo izgubljeni. Bistrejši je od nas in povsem nas bo zavrtel; v glavi se nam bo čisto zmešalo.” V apostolski spodbudi Veselite in radujte se sveti oče navaja “kavbojskega svetnika” Joseja Brochera, ki pravi: “Kaj vam koristi, če vam Lucifer obljublja svobodo in vas obdarja z vsemi svojimi prednostmi, če so te lažne, varljive in škodljive?” Zato se papež v dokumentu vedno znova vrača k Božjim obljubam, na katere se lahko zanesemo.

     Šestič: Bodite pripravljeni na ponižanje.
     Ves čas svojega pontifikata Frančišek opozarja pred “duhovno korupcijo”, ki jo v dokumentu pojasnjuje kot “udobno in samozadovoljno obliko slepote. Nenadoma vse postane sprejemljivo: prevare, klevetanje, egoizem in druge prefinjene oblike osrediščenosti vase.” “Korupcija se lahko zgodi komurkoli, trdi sveti oče in navaja Salomona, Davida ter človeka, ki ga omenja Jezus, “osvobojenega od nečistega duha in prepričanega, da je njegovo življenje zdaj urejeno, na koncu pa si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe”. Kako torej nadzirati svoj duhovni ponos? “Ponižnost se lahko v srcu zakorenini le s ponižanji,” piše papež, vključno “z vsakdanjimi ponižanji tistih, ki molčijo, da bi rešili svoje družine, tistih, ki raje hvalijo druge namesto samih sebe, ali tistih, ki izberejo manj prijetno nalogo, včasih celo prenašajo krivico, da bi jo darovali Gospodu”.

     Sedmič: Ljubite velikodušno in molite rožni venec.
     Nazadnje papež Frančišek še zapiše, da bomo v življenju do pravega ravnotežja zlu prišli le s popolno predanostjo: “Tisti, ki se odločijo za nevtralno držo, ki se zadovoljijo z majhnim, ki se odrečejo idealu velikodušnega darovanja Gospodu, ne bodo nikoli zdržali.” Toda ne bojte se, dodaja: “Ta boj je sladek, kajti dopušča nam veselje vsakokrat, ko Gospod zmaga v našem življenju.”
     Priporoča pa se predvsem redno udeleževanje pri maši, redno spoved, molitve in molitev rožnega venca, krščansko življenje, pri čemer se poudarja: “Rožni venec ima veliko moč. Ko ga nekdo moli, se zlo razburi!”

     Papež Frančišek

     Odgovori
6. Miro says:

   24. januarja, 2023 at 12:47

   Trdno sem upal v Gospoda;
   sklonil se je k meni, uslišal moje vpitje.
   V usta mi je položil novo pesem,
   hvalno pesem našemu Bogu.
   (iz psalma 40)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   24. januarja, 2023 at 12:44

   SEDMA BOŽJA ZAPOVED

   SEDMA ZAPOVED PREPOVEDUJE, DA BI KRIVIČNO JEMALI ALI ZADRŽEVALI DOBRINO BLIŽNJEGA IN KAKORKOLI DELALI KRIVICO BLIŽNJEMU V NJEGOVIH DOBRINAH.

   Piše: Pau Agulles

   »Sedma zapoved prepoveduje, da bi krivično jemali ali zadrževali dobrino bližnjega in kakorkoli delali krivico bližnjemu v njegovih dobrinah. Predpisuje pravičnost in ljubezen pri ravnanju z zemeljskimi dobrinami in s sadovi človeškega dela. Z ozirom na skupni blagor zahteva, da spoštujemo vesoljno namenitev dobrin in pravico do zasebne lastnine. Krščansko življenje si prizadeva dobrine tega sveta naravnati na Boga in na bratovsko ljubezen« (Katekizem, 2401).

   1. VESOLJNA NAMENITEV DOBRIN IN ZASEBNA LASTNINA

   »V začetku je Bog zemljo in njena bogastva zaupal skupnemu upravljanju človeštva, da bi skrbelo zanjo, ji s svojim delom gospodovalo in uživalo njene sadove (Prim. 1 Mz 1,26-29). Dobrine stvarstva so namenjene vsemu človeškemu rodu« (Katekizem, 2402).

   Kljub temu pa je »prilastitev dobrin zakonita zato, da ljudem zagotovi svobodo in dostojanstvo oseb, da pomaga vsakomur poskrbeti za njegove osnovne potrebe in za potrebe tistih, za katere je dolžan skrbeti« (prav tam).

   »Pravica do zasebne lastnine, pridobljene z delom ali prejete od drugega z dedovanjem ali z darom, ne odpravlja prvotne podarjenosti zemlje celoti človeštva. Vesoljna namenitev dobrin ostaja prvenstvena[1], četudi je res, da se za pospeševanje skupne blaginje zahteva spoštovanje zasebne lastnine, njene pravice in njenega izvrševanja« (Katekizem, 2403). Spoštovanje pravice do zasebne lastnine je pomembno za urejen razvoj družbenega življenja.

   »“Pri uporabljanju zemeljskih dobrin mora človek na zunanje reči, ki jih ima zakonito v lasti, gledati ne tako, kakor da so samo njegove, temveč mora gledati nanje tudi kot na skupne: v tem pomenu namreč, da morejo koristiti ne le njemu, ampak tudi drugim” (II. vatikanski koncil, Konst. Gaudium et spes, 69, 1). Posest neke dobrine postavi njenega lastnika za oskrbnika božje previdnosti, da bi to dobrino napravljal rodovitno in bi od tega priobčeval dobrote drugemu, in sicer najprej tistim, ki so mu blizu« (Katekizem, 2404).

   Marksistični socializem in še zlasti komunizem, ki med drugim zahteva absolutno podrejenost posameznika družbi, zanika pravico osebe do zasebnega lastništva proizvodnih dobrin (tistih, ki omogočajo pridobivanje drugih dobrin, kot so zemlja, proizvodni obrati itd.) in trdi, da ima te dobrine lahko v lasti samo država, kot pogoj za vzpostavitev brezrazredne družbe.[2]

   »Cerkev je zavrgla totalitarne in ateistične ideologije, pridružene v modernih časih komunizmu ali socializmu. Na drugi strani je Cerkev v praksi kapitalizma odklonila individualizem in absolutni primat tržne ekonomije nad človeškim delom« (Katekizem, 2425).[3]

   2. UPORABA DOBRIN: ZMERNOST, PRAVIČNOST IN SOLIDARNOST

   »Spoštovanje človeškega dostojanstva zahteva, da v gospodarskih stvareh izvršujemo naslednje kreposti: krepost zmernosti, da bi brzdali navezanost na dobrine tega sveta; krepost pravičnosti, da bi varovali pravice bližnjega in mu dali, kar mu gre, in krepost solidarnosti« (Katekizem, 2407).

   Del zmernosti je tudi krepost uboštva, ki ne pomeni ne imeti, ampak biti nenavezan na gmotne dobrine, zadovoljiti se s tem, kar zadošča za trezno in zmerno[4] življenje, ter upravljati dobrine za služenje drugim. Naš Gospod nam je dajal zgled uboštva in nenavezanosti od svojega prihoda na svet do svoje smrti (prim. 2 Kor 8,9). Učil je tudi o škodi, ki jo lahko povzroči navezanost na bogastvo: »Bogataš bo težko prišel v nebeško kraljestvo« (Mt 19,23).

   Pravičnost kot moralna krepost je trdna drža, po kateri se s stalno in močno voljo vsakomur daje tisto, kar mu pripada. Pravičnost med posameznimi osebami imenujemo menjalno (komutativno) pravičnost (npr. odplačilo dolga); razdelilna (distributivna) pravičnost »ureja to, kar je skupnost dolžna državljanom sorazmerno z njihovimi prispevki (dajatvami) in njihovimi potrebami« (Katekizem, 2411)[5]; legalna pravičnost pa se tiče tistega, kar državljan dolguje skupnosti (npr. plačevanje pravičnih davkov).

   Krepost solidarnosti je »trdna in nepreklicna odločitev, da bomo delali za občo blaginjo; se pravi za blagor vseh in vsakega, zakaj v resnici smo vsi odgovorni za vse.«[6] Solidarnost je »delitev duhovnih dobrin še bolj kakor delitev gmotnih« (Katekizem, 1948).

   3. SPOŠTOVANJE TUJE LASTNINE

   Sedma zapoved prepoveduje po krivici jemati ali obdržati to, kar je tujega, ali povzročati bližnjemu kakršnokoli krivično škodo na njegovih gmotnih dobrinah. Kraja ali tatvina je zagrešena, kadar so na skrivaj odvzete dobrine bližnjega. Rop pomeni nasilno prilaščanje tujih stvari. Goljufija je oškodovanje bližnjega s pomočjo prevare, lažnih dokumentov ipd., ali pa neizplačevanje pravične plače. Oderuštvo pomeni zahtevati višje obresti od dopustnih za posojeno vsoto (običajno ob izkoriščanju gmotnega položaja bližnjega v potrebi).

   »Nravno nedovoljeni načini so tudi: špekulacija, s katero kdo skuša umetno spreminjati cenitev dobrin, da bi v škodo drugega iz tega izvlekel dobiček; korupcija, s katero kdo preobrača sodbo tistih, ki morajo odločati v skladu s pravom [npr. podkupovanje javnih ali zasebnih uslužbencev]; prilaščanje in zasebno uporabljanje družbenega imetja kakega podjetja; slabo izvršena dela, davčna prevara, ponarejanje čekov in faktur, pretirani izdatki, razsipnost. Prostovoljno povzročati škodo pri zasebni ali javni lastnini nasprotuje nravni postavi in zahteva povrnitev škode« (Katekizem, 2409).

   »Pogodba je podvržena menjalni (komutativni) pravičnosti, ki ureja zamenjave med osebami ob natančnem spoštovanju njihovih pravic. Menjalna pravičnost strogo obvezuje; menjalna pravičnost zahteva zaščito lastninskih pravic, plačevanje dolgov in izpolnjevanje svobodno prevzetih obveznosti« (Katekizem, 2411). »Pogodbe [je treba] strogo izpolnjevati, kolikor je sprejeta obveznost nravno upravičena« (Katekizem, 2410).

   Obveznost povračila: kdor je storil krivico, mora popraviti povzročeno škodo, kolikor je to mogoče. Vračilo ukradene dobrine — ali vsaj želja in sklep po vračilu — je potrebno za prejem zakramentalne odveze. Dolžnost povrnitve obvezuje k dejanju brez odlašanja: krivična zakasnitev poveča škodo upnika in krivdo dolžnika. Fizična ali moralna nezmožnost, dokler traja, opravičuje od obveznosti povračila. Obveznost lahko preneha, na primer, če je dolg odpuščen s strani upnika.[7]

   4. DRUŽBENI NAUK CERKVE

   Ko Cerkev izpolnjuje svoje poslanstvo oznanjevanja evangelija, »v Kristusovem imenu izpričuje človeku njegovo lastno dostojanstvo in njegovo poklicanost k občestvu oseb; Cerkev človeka uči glede zahtev pravičnosti in miru tako, kakor se skladajo z božjo modrostjo« (Katekizem, 2419). Celoto teh naukov o načelih, ki morajo urejati družbeno življenje, imenujemo družbeni nauk in je del katoliškega moralnega nauka.[8]

   Nekatera temeljna načela družbenega nauka Cerkve so: 1) presežno dostojanstvo človeške osebe in nedotakljivost njenih pravic; 2) priznavanje družine kot osnovne celice družbe, osnovane na resničnem nerazvezljivem zakonu, ter potreba po tem, da jo ščitijo in spodbujajo zakonodaja o zakonski skupnosti, vzgoja in javna morala; 3) nauki o skupnem blagru in vlogi države.

   Poslanstvo cerkvene hierarhije je drugačne narave kot poslanstvo politične oblasti. Cilj Cerkve je nadnaraven in njeno poslanstvo je voditi ljudi k zveličanju. Kadar torej cerkveno učiteljstvo govori o časnih zadevah glede skupnega dobrega, to počne z vidika, da se morajo usmeriti k najvišjemu Dobremu, k našemu skupnemu cilju. Cerkev o ekonomskih in družbenih zadevah izreka moralno sodbo, »kadar to zahtevajo osnovne osebne pravice ali zveličanje duš.«[9]

   Pomembno je poudariti, da »ni naloga pastirjev Cerkve, da bi neposredno posegali v politično zgradbo in v organizacijo družbenega življenja. Ta naloga spada k poklicanosti vernih laikov, ki iz svoje lastne pobude sodelujejo s svojimi sodržavljani« (Katekizem, 2442).[10]

   5. GOSPODARSKE DEJAVNOSTI IN DRUŽBENA PRAVIČNOST

   »Človeško delo izhaja neposredno od oseb, ustvarjenih po božji podobi in poklicanih, da drug skupaj z drugim in drug za drugega nadaljujejo delo stvarjenja, gospodujoč zemlji (prim. 1 Mz 1,28; II. vatikanski koncil, Konst. Gaudium et spes, 34; Sv. Janez Pavel II., Okr. Centesimus annus, 31). Delo je torej dolžnost: “Kdor noče delati, naj tudi ne jé” (1 Tes 3,10; prim. 1 Tes 4,11). Delo časti Stvarnikove darove in prejete talente. Biti mora tudi odrešujoče« (Katekizem, 2427). Ko vrši delo v zedinjenosti s Kristusom, postane človek sodelavec Božjega Sina pri njegovem delu odrešenja. Delo je sredstvo za posvečevanje ljudi in zemeljskih stvarnosti, ki jih oblikuje s Kristusovim Duhom (prim. prav tam).[11]

   Pri opravljanju svojega dela ima vsakdo »pravico do gospodarske iniciative; vsakdo naj zakonito uporablja svoje talente, da bi prispeval k izobilju, ki je koristno za vse, in da bi prejel pravične sadove svojih naporov. Skrbno bo pazil, da se bo ravnal po uredbah, ki jih določajo zakonite oblasti z ozirom na skupno blaginjo (prim. Sv. Janez Pavel II., Okr. Centesimus annus, 1. 5. 1991, 32; 34)« (Katekizem, 2429).[12]

   Odgovornost države: »Gospodarstvo, posebej tržno gospodarstvo, se ne more razvijati v institucionalni, pravni in politični praznini. Nasprotno, predpostavlja zagotovilo osebne svobode, lastnine kakor tudi stabilno valuto in učinkovite javne službe. Glavna naloga države je, da to varnost zagotavlja. Tako moreta delavec in proizvajalec uživati sadove svojega dela in se čutita spodbujena, da svoje delo opravljata uspešno in pošteno.«[13]

   Podjetniki so dolžni upoštevati »blagor oseb in ne le povečevanje dobičkov. Ti so seveda potrebni. Dobički omogočajo realiziranje investicij, ki zagotavljajo prihodnost podjetij. Tako jamčijo zaposlitev« (Katekizem, 2432). Oni »nosijo pred družbo gospodarsko in ekološko odgovornost za svoje posle.«[14]

   »Dostop do dela in do poklica mora biti brez krivične diskriminacije odprt vsem, moškim in ženskam, zdravim in prizadetim, domačinom in priseljencem (prim. Sv. Janez Pavel II., Okr. Laborem exercens, 14. 9. 1981, 19; 22-23.). Z ozirom na okoliščine mora družba s svoje strani državljanom pomagati, da si priskrbijo delo in zaposlitev (prim. Sv. Janez Pavel II., Okr. Centesimus annus, 48)« (Katekizem, 2433). »Pravična plača je zakonit sad dela. Odklanjati jo ali zadrževati more pomeniti veliko krivico« (Katekizem, 2434).[15]

   Socialna pravičnost. Ta izraz se je začel uporabljati v 20. stoletju v povezavi s svetovno razsežnostjo, ki so jo pridobili problemi pravičnosti. »Družba zagotavlja socialno pravičnost, kadar uresničuje razmere, ki omogočajo združenjem in vsakemu posamezniku dosegati to, kar jim gre po njihovi naravi in njihovi poklicanosti« (Katekizem, 1928).

   Pravičnost in solidarnost med narodi. »Bogati narodi imajo veliko nravno odgovornost glede tistih, ki si sami ne morejo zagotoviti sredstev za svoj razvoj ali so jim to preprečili tragični zgodovinski dogodki. To je dolžnost solidarnosti in ljubezni; to je tudi obveznost pravičnosti, če blaginja bogatih narodov izhaja iz sredstev, ki niso bila plačana, kakor bi bilo pravilno« (Katekizem, 2439).

   »Direktna pomoč je primeren odgovor na neposredne, izredne potrebe, ki so jih povzročile na primer naravne nesreče, epidemije itd. A taka pomoč ne zadostuje, da bi popravila hudo škodo, ki izhaja iz položajev pomanjkanja, pa tudi ne, da bi za trajno krila potrebe« (Katekizem, 2440).

   Potrebno je tudi reformirati mednarodne ekonomske in finančne institucije, da bi spodbujale in širile ustrezne odnose z manj razvitimi državami (prim. prav tam; Sv. Janez Pavel II., Okr. Sollicitudo rei socialis, 30. 12. 1987, 16).

   6. PRAVIČNOST IN LJUBEZEN

   Ljubezen — forma virtutum, oblika (forma) vseh kreposti —, ki je na višji ravni od pravičnosti, se ne izraža samo ali predvsem z dajanjem več od tega, kar je potrebno strogo po pravici. Je predvsem v razdajanju samega sebe — to je namreč ljubezen — in mora vedno spremljati pravičnost ter jo poživljati od znotraj. Ta vez med pravičnostjo in ljubeznijo se pokaže, na primer, tako, da to, kar moramo dati, damo z veseljem, da skrbimo ne le za pravice druge osebe, marveč tudi za njene potrebe, in da na splošno izvajamo pravičnost z obzirnostjo in razumevanjem.[16]

   Pravičnost mora vedno oblikovati ljubezen. Ni mogoče reševati problemov človeškega sožitja zgolj s pravičnostjo, razumljeno kot nekakšno ustrezno delovanje družbenih struktur, ki se zahteva in je anonimno: »Pri reševanju zadev si prizadevaj, da ne bi nikdar pretiraval v pravičnosti in pri tem celo pozabil na ljubezen« (Sv. Jožefmarija, Brazda, 973).

   Za pravičnost in ljubezen si je treba posebej prizadevati pri oskrbi pomoči potrebnih (revnih, bolnikov itd.). Nikoli ne bo mogoče doseči takšnih družbenih okoliščin, v katerih bi bila osebna skrb za gmotne in duhovne potrebe bližnjega odveč. Opravljanje telesnih in duhovnih del usmiljenja bo vedno potrebno (prim. Katekizem, 2447).

   »Ljubezen — karitas — bo vedno potrebna, tudi v najbolj pravični družbi. Nobene pravične državne ureditve ni, ki bi mogla napraviti odvečno služenje ljubezni. Kdor hoče odpraviti ljubezen, je na tem, da zanemari človeka kot človeka. Vedno bo obstajalo trpljenje, ki potrebuje tolažbo in pomoč. Vedno bo obstajala osamljenost. Vedno bodo tudi primeri gmotnega pomanjkanja, v katerih je potrebna pomoč v smislu dejavne ljubezni do bližnjega. Država, ki hoče za vse poskrbeti in si vse prilašča, postane končno birokratska ustanova, ki ne more dati bistvenega, kar potrebuje trpeči človek, to je vsak človek: ljubečo osebno pozornost.«[17]

   Človeška beda pritegne sočutje Kristusa Odrešenika, ki jo je hotel prevzeti nase in se poistovetiti s svojimi »najmanjšimi brati« (prim. Mt 25, 40). Tudi zato so tisti, ki trpijo bedo, predmet prednostne ljubezni s strani Cerkve, ki od začetkov naprej nikdar ni prenehala z delom, da bi jih razbremenila in jih varovala (prim. Katekizem, 2448).

   Povzeto po: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-36-sedma-bozja-zapoved/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Miro says:

   23. januarja, 2023 at 18:58

   GREH, KI NE BO ODPUŠČEN

   Odpuščanje naših grehov, ki je sad Jezusove velikonočne daritve za nas vse, je nezaslužen in zastonjski dar ljubezni Boga. Kot ljubezni in nobenega izraza ljubezni ne moremo zaslužiti ali izsiliti, še manj prisiliti, tako tudi odpuščanja grehov ne. Zato je v osnovi treba reči, da ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi mogel ali hotel odpustiti. Zopet pa je prav jasno povedati, da Bog ne more odpustiti človeku mimo njegove želje in privolitve. Če torej kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi človeka, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega srca, da bi s svojo očiščujočo in odrešujočo ljubeznijo mogel vstopiti v njegovo resničnost greha in jo s tem izničiti.

   Greh proti Svetemu Duhu imenujemo pravzaprav takšno zakrknjeno stanje človekovega srca, ki zavrača delovanje Svetega Duha v svoji notranjosti. Sveti Duh je namreč Božja ljubezen, ki se ‘pretaka’ med Očetom in Sinom in želi v ta krogotok Božjega življenja vključiti tudi grešnega človeka, ki je z grehom ali povsem prekinil svojo povezavo z njim ali pa jo močno okrnil. Kdor je torej tako zakrknjen, da Bogu niti ne prizna, da je Bog, in se sam postavi na njegovo mesto ali postavi tja kakšno drugo stvar, ta greši proti Svetemu Duhu.

   Kako torej povezati Svetega Duha in greh, ki se ga »vekomaj« ne bo odpustilo? Najprej ponovimo, kaj je Jezus rekel o Svetem Duhu: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika.« Poimenoval ga je kot Tolažnika, kar pomeni zagovornik, branitelj, priča, posrednik, prijatelj. Sveti Duh nam bo omogočal spoznati, kar je pomembno in večno, ker je »duh resnice, ki vas bo uvedel v vso resnico.

   Kot »zagovornik« in »duh resnice« Sveti Duh razsvetljuje našo vest, da lahko razsoja, kaj je prav in kaj ni. Prav tako krepi našo voljo, da se držimo dobrega in ogibamo slabega. Pomaga nam pri izpraševanju vesti, da iskreno in pravilno presojamo pretekle dogodke. S tem ugotavljamo, kje smo se obrnili stran od Gospoda. Skozi ves ta proces nas nagiba k spreobrnjenju, da bi se vrnili s spokorjenim in ponižnim srcem. Po delovanju Svetega Duha prejemamo odpuščanje grehov, prav tako pa je naši duši povrnjena lepota Božjih otrok. Papež Janez Pavel II. Je dejal: »Kletev zoper Svetega Duha se ne izraža predvsem v besedah, ki bi žalile Svetega Duha; izraža se v zavrnitvi odrešenja, ki ga Bog ponuja človeku skozi delovanje Svetega Duha.« Zavrnitev Svetega Duha pomeni zavrniti priložnost, da bi spoznali greh in bi se posledično spreobrnili. Blokiramo ozdravljenje in odpuščanje, ki ga ponuja Bog. Ta zakrknjenost srca nas počasi vodi k vedno večji in dokončni zavrnitvi ljubezni in usmiljenja Boga.

   Slišali smo svarilo. Ne preslišimo tudi obljube: »Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli,« dokler se bomo vračali k usmiljenemu Očetu.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     23. januarja, 2023 at 18:59

     https://portal.pridi.com/2023/01/21/greh-ki-ne-bo-odpuscen/

     Odgovori
9. Miro says:

   23. januarja, 2023 at 18:53

   Pojte Gospodu novo pesem,
   ker je storil čudovita dela!
   Zmago mu je pridobila njegova desnica,
   njegova sveta rama.
   (iz psalma 98)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
10. Hvala says:

    23. januarja, 2023 at 18:32

    NAJHUJŠI JE GREH ZOPER PRVO BOŽJO ZAPOVED. PROTI BOGU JE UPERJEN VSAK OKULTIZEM, KI JE NAJHUJŠA OBLIKA ZASUŽNJENOSTI …….

    Najhujši je greh zoper prvo Božjo zapoved “Veruj v enega Boga”. Prav proti osebnemu Bogu je uperjen vsak okultizem, ki je najhujša oblika zasužnjenosti, saj ljudje, ki so obsedeni od demonov, lahko poškodujejo sebe ali druge … Na tem področju je pot za osvoboditev dolga in zelo boleča.

    https://si.aleteia.org/2018/06/13/eksorcist-tudi-slovenija-ni-imuna-na-satanizem/

    Odgovori