Članki za dušo

15.011 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   2. februarja, 2023 at 10:19

   SVEČNICA

   Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *
   kakor si obljubil s svojo besedo.
   Na svoje oči sem videl Zveličarja, *
   ki si ga poslal vsem ljudstvom:
   luč v razsvetljenje vseh narodov *
   in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. (Lk 2,29–32)

   Drugega februarja bomo v koledarjih našli označen praznik: svečnica. Beseda sama nam hitro razkrije pomen praznika, pa vendar je blagoslov sveč, ki se na ta dan opravlja v Rimskokatoliški cerkvi, le en košček vsebine. Svečnica je v cerkvenem letu praznik Jezusovega darovanja v templju; prvotno ime praznika pa je bilo Marijino očiščevanje. Korenine praznika pa so še daljše, in sicer so v dneh okrog svečnice v starem Rimu praznovali luperkalije. Množice so se z gorečimi plamenicami valile po ulicah, številni med njimi so se oblekli v kože ipd. Dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, podrobneje predstavi ta čas kot tudi obred ženskega očiščevanja. Prvotno ime praznika je bilo namreč Marijino očiščevanje, v preteklosti so verjeli, da je ženska po porodu nečista in tako je morala počakati vsaj 40 dni, preden se je vrnila v družbo. Svečnica nastopi točno 40 dni po Božiču, to pa označuje tudi Marijino očiščevanje in darovanje: z Jožefom sta dojenčka Jezusa prinesla v tempelj, kjer sta ga posvetila Bogu, kot je bila navada za vsakega prvorojenca, odkupila pa sta ga z dvema goloboma oziroma grlicama. To je bil dar, ki so ga premogli reveži. Bogatejši so darovali večje živali.

   https://prvi.rtvslo.si/podkast/slovenska-zemlja-v-pesmi-in-besedi/123333322/174932802

   Tako je svečnica praznik in naš spomin na Jezusovo darovanje v templju, srečanje s prerokinjo Ano in pobožnim starčkom Simonom, ki je razglasil, da je Jezus »luč sveta«, in k čemur smo pozvani tudi mi kristjani. Jezus, ki je luč sveta, lahko razsvetli mojo temo … da postanem tudi jaz Luč, ki sveti vsem ljudem in postanem prinašalec Kristusove Luči. Simeon pa ni napovedal le rešitve Izraelskega ljudstva, ampak je napovedal tudi Marijine bolečine in skrbi rekoč: »Tvojo lastno dušo bo presunil meč.« S temi besedami ji je napovedal zlom srca, da bo kot mati žalostna (lat. mater dolorosa) prestala križanje. Prerokba o luči in beseda o križu spadata skupaj. Pot Odrešenikove (Mesijeve) zmage bo zahtevala hojo po poti bolečine. Za vse nas grešnike, da bi nas Bog Odrešil, ker nas Ljubi in je Usmiljen.

   Molimo
   Večni Bog, tvoj edinorojeni Sin je bil na današnji dan
   darovan v templju kot človeški otrok.
   Izpolnil si pričakovanje Simeonu,
   da ni umrl, dokler ni srečal Kristusa.
   Naj se tudi mi srečujemo z Jezusom,
   dokler ne bomo večno živeli z njim,
   ki s teboj živi in kraljuje vekomaj. Amen.

   https://portal.pridi.com/dogodek/jezusovo-darovanje-svecnica/

   Odgovori
2. Miro says:

   2. februarja, 2023 at 8:56

   2. FEBRUAR – SVEČNICA IN DAN BOGU POSVEČENEGA ŽIVLJENJA

   V KATOLIŠKI CERKVI 2. FEBRUARJA PRAZNUJEMO JEZUSOVO DAROVANJE V TEMPLJU ALI SVEČNICO.

   V Katoliški Cerkvi 2. februarja praznujemo Jezusovo darovanje v templju ali svečnico. Prvotno ime praznika je bilo Marijino očiščevanje, kajti po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako »očistiti«. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. Ona je Jezusa spočela in rodila deviško, zato je obred očiščevanja ni obvezoval, vendar se mu je podvrgla. Kakor v vsem, se je tudi v tem pokazala za Gospodovo deklo in izpolnila Božjo postavo. Zapis o tem dogodku se v Svetem pismu nahaja v Lukovem evangeliju.

   Več o tem prazniku na: https://katoliska-cerkev.si/2-februar-svecnica-in-dan-bogu-posvecenega-zivljenja-2019

   Odgovori
3. janez says:

   1. februarja, 2023 at 18:36

   Papež Frančišek: Ali res ljubim svojega brata? Boga ljubimo v konkretnosti

   Ali res ljubim svojega brata? Boga ljubimo v konkretnosti!
   »Da bi Boga ljubili konkretno, je treba ljubiti brate in sestre, kar pomeni, da zanje molimo, pa če so nam simpatični ali ne. Moliti je treba tudi za sovražnike in ne puščati prostora za zavist in ljubosumnost ali za obrekovanje, ki osebe uničuje. Moč, da lahko ljubimo na ta način, pa nam daje vera, ki premaga duha sveta, lažnivca, ki ločuje.

   Duh sveta je lažnivec
   V odlomku iz Prvega Janezovega pisma (1 Jn 4,19-5,4) apostol Janez govori o posvetnosti. Ko pravi ’tisti, ki so rojeni iz Boga, lahko premagajo svet’, govori o vsakodnevnem boju proti duhu sveta, ki je lažnivec, je duh navideznosti, brez obstojnosti. Medtem pa je Božji Duh resničen. Duh sveta je duh nečimrnosti, duh stvari, ki nimajo moči, ki nimajo temelja, ki padejo. Duh sveta je napolnjen z zrakom in je prevarant, saj je sin očeta laži.

   Ljubiš Boga? Ljubiš brata?
   Apostol Janez nam v svojem pismu ponuja pot konkretnosti Božjega Duha, ki pa se ne poslužuje fantazij. Reči in storiti sta ena in ista stvar. Če imaš Božjega Duha, boš delal dobre stvari. Apostol Janez nam pravi nekaj vsakdanjega: ‘kdor ne ljubi svojega brata, ki ga vidi, ne more ljubiti Boga, ki ga ne vidi’. Če nisi zmožen ljubiti nekaj, kar vidiš, kako boš potem ljubil nekaj, kar ne vidiš? To je fantazija. Ljubimo to, kar vidimo, česar se lahko dotaknemo, kar je realnost, ne pa fantazij, ki jih ne vidimo.

   Če nisi zmožen ljubiti Boga v konkretnem, ni res, da ljubiš Boga. Duh sveta je duh ločitve. Ko se vplete v družino, v skupnost, v družbo, vedno ustvarja ločitve, vedno. Ločitve rastejo in prideta sovraštvo in vojna. Janez gre še dalje in zapiše: ‘Če kdo pravi: ”Ljubim Boga”, a sovraži svojega brata, je lažnivec.’ To pomeni otrok duha sveta, ki je čista laž, čista navideznost. In to je nekaj, o čemer je dobro premisliti: Ali ljubim Boga? A pojdimo k preizkusnemu kamnu in poglejmo, kako ljubiš svojega brata, poglejmo, kako ga ti ljubiš.

   Molim? Želim slabo? Opravljam?
   Tri znamenja kažejo, če kdo ljubi svojega brata. Smejimo se lahko na različne načine. V cirkusu se smejijo klovni, a v srcu velikokrat jočejo. Najprej smo povabljeni k molitvi za bližnjega, tudi za tiste, ki mi niso všeč in za katere vem, da me ne marajo; tudi za tistega, ki me sovraži, tudi za sovražnika, kakor je rekel Jezus. Če ne molim, je to znamenje, da ne ljubim. Prvo znamenje. Vprašanje, ki si ga vsi moramo zastaviti: Ali molim za druge? Za vse, konkretne, za tiste, ki so mi simpatični in tiste ki so antipatični, tiste, ki so mi prijatelji in tiste, ki niso prijatelji. To je prvo. Druga znamenje. Ko v sebi čutim čustva ljubosumnosti, zavisti in me prime, da bi jim želel slabo … To je znamenje, da ne ljubiš. Zaustavi se. Ne dopusti, da bi ta čustva rasla, saj so nevarna. Ne dovoli jim rasti. Bolj vsakdanje znamenje, da ne ljubim bližnjega in zatorej ne morem reči, da ljubim Boga, pa je opravljanje. Dobro si vtisnimo v srce in v glavo: če opravljam, ne ljubim Boga, kajti z opravljanjem uničujem tisto osebo. Opravljanja so kakor medeni bomboni, ki so sicer dobri, pojem enega za drugim, a želodec se z mnogimi bomboni uniči. Lepo je, sladko je opravljati, zdi se lepa stvar. Vendar uničuje. In to je znamenje, da ti ne ljubiš.

   Vera nam daje moč
   Če oseba preneha opravljati, je zelo blizu Bogu. Ne opravljati namreč pomeni, da varujemo drugega, varujemo Boga v drugem. Duh sveta se premaga s tem duhom vere: verovati, da je Bog v mojem bratu, v moji sestri. Zmaga, ki je premagala svet, je naša vera. Samo z veliko vere se lahko hodi dalje po tej poti. Ne s človeškimi mislimi ‘zdrave pameti’ … ne, te ne služijo ničemur. Pomagajo, a ne služijo ničemur v tem boju. Samo vera nam bo dala moč, da ne bomo opravljali, da bomo molili za vse, tudi za sovražnike, in da ne bomo pustili bohotiti se čustvom zavisti in ljubosumja. Gospod nas s tem odlomkom iz Prvega pisma apostola Janeza prosi za konkretnost v ljubezni. Ljubiti Boga. A če ne ljubiš brata, ne moreš ljubiti Boga. In če praviš, da ljubiš svojega brata, a ga v resnici ne ljubiš, ampak sovražiš, si lažnivec.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 10.1.2019)

   Odgovori
4. Miro says:

   1. februarja, 2023 at 16:29

   Slavi, moja duša, Gospoda,
   in vse, kar je v meni, njegovo sveto ime!
   Slavi, moja duša, Gospoda,
   ne pozabljaj nobene njegovih dobrot!
   (iz psalma 103)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Miro says:

   1. februarja, 2023 at 11:14

   “SKUPNOST MI JE POKAZALA, KAKO JE BOG RESNIČNO PRISOTEN V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU” (Aleteia)

   ŽENSKA ŽENSKI – ŽENA, MAMA, PEVKA, UČITELJICA IN PSIHOLOGINJA MAJA KREVS

   Želja, da bi se ukvarjala z glasbo, je v Maji rasla že od otroštva, solo je prvič zapela ob prejemu prvega svetega obhajila. V nadaljnjih letih je bila aktivna v otroškem in nato župnijskem zboru v domači župniji, v srednji šoli pa je začela s solo petjem na glasbeni šoli. Po končani gimnaziji se je odločila za študij psihologije, nadaljevala pa še s študijem petja na Akademiji za glasbo, kjer je za svoje zaključno delo prejela študentsko Prešernovo nagrado za izjemne dosežke na koncertnih in opernih odrih.

   Pri 14 letih se je pridružila skupnosti Mladi odrasli za Kristusa, kjer je pred nekaj leti spoznala tudi svojega moža. Kot mama majhnega otroka ima trenutno bolj malo prostega časa, tako da ga pogosto porabi za spanje, molitev ali kakšne druge nujne opravke. “Sicer pa rada vrtnarim, berem, pojem, preživljam čas z družino, kaj ustvarjam ali pa se dobim na kakšni kavi,” še dodaja.

   Več o pogledih zanimive sogovornice na:
   https://si.aleteia.org/2023/02/01/skupnost-mi-je-pokazala-kako-je-bog-resnicno-prisoten-v-vsakdanjem-zivljenju/

   Odgovori
6. janez says:

   1. februarja, 2023 at 11:06

   Papež Frančišek: Bog odpušča pod pogojem, da tudi mi odpustimo
   Bog je velik. Žal sem jaz grešil
   »Odlomek iz Knjige preroka Daniela (glej Dan 3,25.34-43) nam pripoveduje o Azariju, ki je bil vržen v ogenj, ker ni hotel zatajiti Gospoda. A Azarija se ne pritožuje pred Bogom zaradi prejete kazni, ne graja ga in se ne sklicuje na njegovo zvestobo. Nadaljuje z izpovedovanjem Božje veličine in gre do izvora zla ter pravi: ‘Ti si nas vedno rešil, a žal smo grešili.’ Azarija obtoži sebe in svoje ljudstvo. Obtožba nas samih je prvi korak k odpuščanju: Obtožiti sami sebe je del krščanske modrosti. Ne obtožiti drugih. Sami sebe. Jaz sem grešil. In ko pristopimo k zakramentu pokore, imejmo v mislih tole: ‘Veliki Bog nam je dal mnogo stvari. A žal sem jaz grešil, jaz sem užalil Gospoda in prosim odrešenja.’

   Gospodu je všeč skrušeno srce
   Neka gospa je pri spovedi na dolgo govorila o grehih tašče, da bi na ta način opravičila samo sebe, dokler ji duhovnik ni rekel, da je dovolj in naj sedaj prizna še svoje grehe. To je Gospodu všeč, kajti Gospod sprejme skrušeno srce, kajti – kakor pri Azariju – ‘ni razočaranja za tiste, ki zaupajo vate’. Skrušeno srce, ki Gospodu pove resnico: ‘To sem storil, Gospod. Grešil sem zoper tebe.’ Gospod mu zapre usta, kakor oče svojemu izgubljenemu sinu, ne pusti mu govoriti. Njegova ljubezen ga prekrije. Vse odpusti.

   Bog odpušča pod pogojem, da odpustimo
   Naj nas ne bo sram povedati svojih grehov, kajti Gospod nas opravičuje, ne samo enkrat, ampak vselej. A obstaja pogoj. Božje odpuščanje pride v nas z vso močjo pod pogojem, da mi odpustimo drugim. In to ni lahko. Zamera si namreč naredi gnezdo v našem srcu in tako vedno ostaja grenkoba. Velikokrat nosimo s sabo seznam stvari, ki so nam bile storjene: ‘Ta mi je naredil to, storil mi je tisto, storil mi je tole …’

   Ne pustimo se vkleniti hudemu duhu sovraštva
   Ne pustimo se vkleniti hudemu duhu sovraštva, kajti sovraštvo zasužnjuje. To sta dve stvari, ki nam bosta pomagali razumeti pot odpuščanja: ‘Ti si velik Gospod, a žal sem grešil’ in ‘Ja, odpuščam ti, sedemdesetkrat sedemkrat, pod pogojem, da ti odpustiš drugim’.

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 6.3.2018)

   Papež Frančišek: Potrpežljivost ni sprijaznjenost, je dialog z lastnimi mejami
   Potrpežljivost ni sprijaznjenost ali poraženost
   »Gospoda prosimo za krepost potrpežljivosti, značilne za tistega, ki je na poti in nosi na lastnih ramenih težave in preizkušnje, kakor številni preganjani bratje kristjani na Bližnjem vzhodu. V odlomku iz Jakobovega pisma smo brali: ‘Saj veste, da preizkušenost vaše vere rojeva stanovitnost’ (Jak 1,3). Toda, kaj pomeni biti potrpežljivi v življenju in med preizkušnjami? Gotovo, to ni lahko razumeti, zato je dobro ločiti med krščansko potrpežljivostjo in sprijaznjenostjo ter držo poraženosti, saj gre za krepost tistega, ki je na poti in ne tistega, ki je pri miru in zaprt. In ko smo na poti, se zgodijo različne stvari, ki niso vedno dobre. To mi spregovori o potrpežljivosti kot kreposti na poti. Takšna je drža staršev, ko se rodi bolan ali prizadet otrok: ‘Bogu hvala, da je živ!’ Ti so potrpežljivi, saj vse življenje z ljubeznijo prenašajo takšnega otroka, vse do konca. Ni lahko leta in leta prenašati prizadetega ali bolnega otroka… Toda veselje, da imajo tega sina, jim da moč, da ga še naprej prenašajo. To je potrpežljivost, to ni sprijaznjenost, saj gre za krepost, ki se porodi med potjo.

   Nepotrpežljiv človek zavrača ali se ne meni za lastne meje
   Kaj se še lahko naučimo iz etimologije besede ‘potrpežljivost’. Pomen vsebuje v sebi tudi smisel za odgovornost, saj potrpežljivi ne zavrača bolečine, ampak jo prenaša in to z radostjo, z veseljem, popolnim veseljem, kot to pravi apostol. Potrpežljivost pomeni prenašati na sebi in ne preložiti, da bi drugi prenašal problem, prenašal težave. Jaz jo prenašam, saj je moja težava, je moj problem. Zaradi tega trpim? Seveda! Toda prenašam. Prenašam. Potrpežljivost pa je tudi modrost, da smo v dialogu s svojimi mejami. Toliko skrajnih meja je v življenju, toda nepotrpežljivež jih noče, se za njih ne meni, saj ni v dialogu s svojimi mejami. Ali gre za vsemogočno domišljavost ali za lenobo, tega ne vemo. Tega ne ve.

   Božja potrpežljivost spremlja in čaka
   Toda potrpežljivost o kateri govori sv. Jakob, ni nasvet za kristjane. Če gledamo zgodovino zveličanja, lahko opazimo potrpežljivost Boga, našega Očeta, ki je vodil ter prenašal svoje trdovratno ljudstvo in sicer vsakič, ko si je naredilo malika in prešlo z ene na drugo stran. Prav tako je potrpežljiv Oče z vsakim od nas, ko nas spremlja in čaka na ‘naš čas’. Bog je tudi poslal svojega Sina, da bi vstopil v potrpežljivost in sprejel svoje poslanstvo ter se z vso odločnostjo daroval v trpljenju. Pri tem mislim na naše preganjane brate na Bližjem vzhodu, ki so jih pregnali zato, ker so kristjani. In oni so ponosni, da so kristjani. Vstopili so v potrpežljivost, kakor je Gospod vstopil v potrpežljivost. S temi mislimi morda lahko danes molimo, molimo za naše ljudstvo: ‘Gospod, daj svojemu ljudstvu potrpežljivost za prenašanje preizkušenj.’ Molimo pa tudi zase. Tolikokrat smo nepotrpežljivi, ko kaj ne gre, že kričimo. Umiri se malo, pomisli na potrpežljivost Boga Očeta, vstopi v potrpežljivost kot Jezus. Lepa krepost je ta potrpežljivost. Prosimo zanjo Gospoda.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 12.2.2018)
    
   Nakloni nam prosim Gospod dobroto, ponižnost in strpnost, da bomo prinašali Božji Mir in Razumevanje med ljudi. Naj nas spremlja Veselje in Upanje, ko bomo prinašali Svetlo Luč in z zgledom Oznanjevali Jezusove Nauke.

   Odgovori
7. janez says:

   1. februarja, 2023 at 11:00

   Papež Frančišek: Pred tistim, ki išče pohujšanje, tišina in molitev
   »Današnji evangeljski odlomek (Lk 4,16-30) predstavi Jezusa v nazareški shodnici ter nasprotovanje njegovih rojakov. Resnica je krotka in tiha in je edina pot, ki jo je potrebno prehoditi z osebami, ki iščejo le pohujšanje. Pot tišine in molitve.

   Nazarečani so Jezusa sprejeli z veliko sumničavostjo. Gospodova beseda v tej pripovedi nam pomaga premišljevati o načinu reagiranja v vsakdanjem življenju, kadar pride do napačnih razumevanj. Prav tako pa nam pomaga razumeti, kako oče laži, tožnik, hudič deluje, da bi uničil enost v družini, v ljudstvu.

   Jezus s tišino premaga hudiča, ki je v srce zasejal laž
   Ko je Jezus prišel v sinagogo, so ga ljudje sprejeli z veliko radovednostjo: vsi so želeli na lastne oči videti mogočna dela, ki jih je storil v drugih deželah. Vendar pa Sin Očeta uporabi samo Božjo Besedo, tako kot takrat, ko je želel premagati hudiča. Prav ta drža ponižnosti je tista, ki daje prostor besedi, ki zaseje dvom, ki vodi k spremembi ozračja – od miru k vojni, od čudenja k besnenju. S svojo tišino Jezus premaga ‘divje pse’, premaga hudiča, ki je v srce zasejal laž.

   Kadar drugi ne vidi resnice, ostaja tišina
   Niso bile osebe, trop divjih psov je bil tisti, ki ga je vrgel iz mesta. Niso razmišljali, vpili so. Jezus je molčal. Odvedli so ga na previs hriba, da bi ga pahnili v prepad. Ta evangeljski odlomek se konča z naslednjimi besedami: “On pa je šel sredi med njimi in je odhajal.” Tukaj vidimo Jezusovo dostojanstvo: s tišino premaga tisti divji trop in odide. Ker njegova ura še ni prišla. Isto se bo zgodilo na veliki petek: ljudje, ki so na cvetno nedeljo pripravili Jezusu praznovanje in mu vzklikali “Blagoslovljen, Ti, Sin Davidov”, so vpili “križaj ga!”; spremenili so se. Hudič je zasadil laž v srce in Jezus je molčal. To nas uči, da pri takšnem načinu reagiranja, kadar drugi ne vidi resnice, ostaja tišina.

   Tišina zmaga, vendar preko križa
   Tišina, ki zmaga, vendar pa preko križa. Jezusova tišina. Kolikokrat v družinah začnemo razpravljati o politiki, športu, denarju in velikokrat so te družine na koncu uničene; vidi se, da gre za pogovore, v katerih je hudič, ki želi uničiti. … Tišina. Povedati svoje in potem molčati. Resnica je krotka, resnica je tiha, resnica ni glasna. To, kar je storil Jezus, ni lahko; vendar pa obstaja dostojanstvo kristjana, ki je zasidrano v Božji moči. Z osebami, ki iščejo le pohujšanje, razdeljenost ter uničenje, tudi v družinah: tišina. In molitev. Kesanje in spoved ter spreobrnitev, da bomo dali vsem tihi zgled s pravičnim in bogaboječim življenjem. Da bomo Slavili in Častili Boga in se mu za vse Zahvaljevali, ga prosili Usmiljenja in Pomoči.

   Prošnja, da bi mogli razločevati, kdaj moramo govoriti in kdaj molčati
   Naj nam Gospod da milost, da bi mogli razločevati, kdaj moramo govoriti in kdaj moramo molčati. In to povsod: na delu, doma, v družbi … skozi vse življenje. Tako bomo bolj posnemali Jezusa.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 3.9.2018)

   Je Čas, ko je prav da molčimo in molimo ter prosimo Boga Odpuščanja za grehe; je Čas, ko prisluhnemo Bogu, kaj nam naroča in kaj hoče od nas. Je čas, ko vemo kaj hoče Gospod od nas in to izvršimo: vedno, takoj in z veseljem. Vse v Večjo Božjo Čast in Slavo. Z Božjim Blagoslovom gre vse v klas.

   Odgovori
8. Miro says:

   1. februarja, 2023 at 10:54

   SVETA MAŠA ZA BOLNIKE Z RAKOM TER ZA NJIHOVE SVOJCE IN PRIJATELJE

   V SOBOTO, 4. FEBRUARJA 2023, BO OB 16. URI V BAZILIKI MARIJE POMAGAJ NA BREZJAH LJUBLJANSKI NADŠKOF METROPOLIT STANISLAV ZORE DAROVAL SVETO MAŠO ZA BOLNIKE Z RAKOM TER ZA NJIHOVE SVOJCE IN PRIJATELJE. PO MAŠI BO ZBRANE BLAGOSLOVIL Z RELIKVIJAMI SV. LEOPOLDA MANDIĆA.

   Sveti pater Leopold Mandić je bil leta 2020, na svetovni dan bolnikov, ki ga obeležujemo na god Lurške Matere Božje 11. februarja, proglašen za zavetnika in priprošnjika bolnikov z rakom.

   Sv. Leopold Mandić je bil znan predvsem kot neutruden in sočuten spovednik. Pred njegovo spovedno celico se je vedno vila dolga vrsta ljudi, ki jih je pritegnila dobrota in ponižna modrost glasnika Božje ljubezni. Za vsakogar je našel pravo besedo, nasvet in tolažbo.

   16. oktobra 1983 ga je papež Janez Pavel II. kot izrednega spovednika in junaškega služabnika sprave grešnikov z Bogom razglasil za svetnika.

   Pater Leopold Mandić je bil vse življenje bolehen. V zadnjih letih življenja se je številnim bremenom bolezni pridružil tudi rak na požiralniku. Kmalu po smrti patra Mandića so se na njegovem grobu začela dogajati čudežna ozdravljenja. Kongregacija za bogoslužje in zakramente ga je v letu 2020 razglasila za zavetnika bolnikov z rakom.

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/sveta-masa-za-bolnike-z-rakom-ter-za-njihove-svojce-in-prijatelje

   Jezus, Božji Zdravnik, usmili se nas!
   Marija, zdravje bolnikov, prosi za nas!
   Sv. Leopold Mandić, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     1. februarja, 2023 at 10:56

     O ŽIVLJENJU SV. PATRA LEOPOLDA MANDIĆA VEČ NA:

     https://svetniki.org/sveti-leopold-mandic-redovnik-in-spovednik/

     Odgovori
9. Miro says:

   31. januarja, 2023 at 18:17

   JEZUS OBUDI MRTVO DEKLICO

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 5,21-43)

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+5%2C21-43&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   TALITA KUM – VSTANI

   Današnji evangelij nam predstavlja pripoved o vstajenju dvanajstletne deklice, hčerke enega od predstojnikov shodnice, ki se je vrgel pred Jezusove noge ter ga prosil: »Moja hčerka umira. Pridi in položi roke nanjo, da bo rešena in bo živela!«. V tej prošnji slišimo zaskrbljenost vsakega očeta za življenje in dobro svojih otrok. Slišimo pa tudi veliko vero, ki jo ima ta mož v Jezusa. Ko je prišla novica, da je hčerka umrla, mu je Jezus rekel: »Ne boj se, samó veruj!«. Ta beseda opogumi. Ko je Gospod vstopil v hišo, je odslovil vse tiste, ki so jokali in vpili ter nagovoril mrtvo deklico: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in začela hoditi. Ob tem vidimo Jezusovo popolno oblast nad smrtjo.

   Znotraj te pripovedi pa evangelist opiše še en dogodek in sicer ozdravitev žene, ki je dvanajst let trpela zaradi krvavitve. Zaradi te bolezni, saj je bila v kulturi tistega časa nečista, se je morala izogibati vsakemu človeškemu stiku. Potreba po tem, da bo rešena, jo je silila k dotiku Jezusa, da si je upala in je njena vera, če tako rečemo, iztrgala Gospodu ozdravitev. Kdor veruje, ‘se dotakne’ Jezusa in doseže od Njega milost, ki ga reši. Vera je to, dotakniti se Jezusa in doseči od njega življenje.

   Dotik je nekaj posebnega. Bog lahko sicer ozdravlja samo z besedo, a se želi človeka dotakniti. Telo, ki ga imamo, ki sicer tudi zboli, ki boli in ki umre, je v resnici prvenstveno inštrument ljubezni. Dotik je božji izum. Ko to verujem, dotika več ne zlorabljam, banaliziram, se ga ne sramujem in se ga tudi ne izogibam. Postane orodje ozdravljenja. Rokovanje ob pozdravu, objem prijatelja, roka na glavi otroka, dotik zakoncev, so samo predpodoba božjega dotika.

   Človeški dotik, če je iz prave ljubezni, povzroči boljše počutje in zdravi razbolelo dušo, božji dotik pa ozdravlja celotnega človeka. Zato se Jezus dotakne deklice. Zato se žena dotakne Jezusa. Kjer je zaupanje, ljubezen, vera, tam dotik gradi, zdravi, razveseljuje. Je eden najbolj genialnih božjih izumov. Greh je zavrniti ta veliki božji dar, greh pa je tudi zlorabiti ta veliki božji dar. Uporablja se namreč samo v kompletu z ljubeznijo.

   V središču teh dveh dogodkov ozdravljenja in vstajenja je vera. Sporočilo je jasno in ga lahko povzamemo v vprašanju, namenjenemu nam: ‘Verujemo, da nas Jezus lahko ozdravi in obudi od mrtvih?

   Jezus je Gospod in ima oblast nad zlom in nad smrtjo ter nas hoče pripeljati v Očetovo hišo, kjer kraljuje življenje. Vsakdo, ki je na smrt obupan ali utrujen, bo lahko, če bo zaupal Jezusu in njegovi ljubezni, ponovno zaživel, celo začel z novim življenjem. Vera je ena od moči življenja, ki daje polnost našemu življenju. In vsak, ki veruje v Kristusa, mora biti prepoznaven, da vsaki situaciji spodbuja življenje ter omogoča okušati drugim, še posebej najbolj slabotnim Božjo ljubezen, ki osvobaja in rešuje.

   Prosimo Gospoda za dar močne in pogumne vere, ki nas bo gnala k temu, da bomo širili upanje in življenje.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     31. januarja, 2023 at 18:18

     https://portal.pridi.com/2023/01/25/31-januar-talita-kum-vstani/

     Odgovori
10. Miro says:

    31. januarja, 2023 at 18:17

    JEZUS OBUDI MRTVO DEKLICO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 5,21-43)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+5%2C21-43&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    TALITA KUM – VSTANI

    Današnji evangelij nam predstavlja pripoved o vstajenju dvanajstletne deklice, hčerke enega od predstojnikov shodnice, ki se je vrgel pred Jezusove noge ter ga prosil: »Moja hčerka umira. Pridi in položi roke nanjo, da bo rešena in bo živela!«. V tej prošnji slišimo zaskrbljenost vsakega očeta za življenje in dobro svojih otrok. Slišimo pa tudi veliko vero, ki jo ima ta mož v Jezusa. Ko je prišla novica, da je hčerka umrla, mu je Jezus rekel: »Ne boj se, samó veruj!«. Ta beseda opogumi. Ko je Gospod vstopil v hišo, je odslovil vse tiste, ki so jokali in vpili ter nagovoril mrtvo deklico: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in začela hoditi. Ob tem vidimo Jezusovo popolno oblast nad smrtjo.

    Znotraj te pripovedi pa evangelist opiše še en dogodek in sicer ozdravitev žene, ki je dvanajst let trpela zaradi krvavitve. Zaradi te bolezni, saj je bila v kulturi tistega časa nečista, se je morala izogibati vsakemu človeškemu stiku. Potreba po tem, da bo rešena, jo je silila k dotiku Jezusa, da si je upala in je njena vera, če tako rečemo, iztrgala Gospodu ozdravitev. Kdor veruje, ‘se dotakne’ Jezusa in doseže od Njega milost, ki ga reši. Vera je to, dotakniti se Jezusa in doseči od njega življenje.

    Dotik je nekaj posebnega. Bog lahko sicer ozdravlja samo z besedo, a se želi človeka dotakniti. Telo, ki ga imamo, ki sicer tudi zboli, ki boli in ki umre, je v resnici prvenstveno inštrument ljubezni. Dotik je božji izum. Ko to verujem, dotika več ne zlorabljam, banaliziram, se ga ne sramujem in se ga tudi ne izogibam. Postane orodje ozdravljenja. Rokovanje ob pozdravu, objem prijatelja, roka na glavi otroka, dotik zakoncev, so samo predpodoba božjega dotika.

    Človeški dotik, če je iz prave ljubezni, povzroči boljše počutje in zdravi razbolelo dušo, božji dotik pa ozdravlja celotnega človeka. Zato se Jezus dotakne deklice. Zato se žena dotakne Jezusa. Kjer je zaupanje, ljubezen, vera, tam dotik gradi, zdravi, razveseljuje. Je eden najbolj genialnih božjih izumov. Greh je zavrniti ta veliki božji dar, greh pa je tudi zlorabiti ta veliki božji dar. Uporablja se namreč samo v kompletu z ljubeznijo.

    V središču teh dveh dogodkov ozdravljenja in vstajenja je vera. Sporočilo je jasno in ga lahko povzamemo v vprašanju, namenjenemu nam: ‘Verujemo, da nas Jezus lahko ozdravi in obudi od mrtvih?

    Jezus je Gospod in ima oblast nad zlom in nad smrtjo ter nas hoče pripeljati v Očetovo hišo, kjer kraljuje življenje. Vsakdo, ki je na smrt obupan ali utrujen, bo lahko, če bo zaupal Jezusu in njegovi ljubezni, ponovno zaživel, celo začel z novim življenjem. Vera je ena od moči življenja, ki daje polnost našemu življenju. In vsak, ki veruje v Kristusa, mora biti prepoznaven, da vsaki situaciji spodbuja življenje ter omogoča okušati drugim, še posebej najbolj slabotnim Božjo ljubezen, ki osvobaja in rešuje.

    Prosimo Gospoda za dar močne in pogumne vere, ki nas bo gnala k temu, da bomo širili upanje in življenje.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/01/25/31-januar-talita-kum-vstani/

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

    Odgovori