Članki za dušo

15.009 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   6. februarja, 2023 at 12:13

   ENA SAMA BESEDA, KI POVZAME CELOTEN KATEKIZEM (Aleteia)

   CILJ IN USMERITEV KATEKIZMA KATOLIŠKE CERKVE STA POVZETA V ENI SAMI BESEDI

   Ko govorimo o Katekizmu Katoliške cerkve, nas običajno mika, da bi o njem premišljevali v smislu pravil, predpisov ali zakonov.
   Predgovor Katekizma pa nam pojasnjuje, da ga moramo obravnavati v kontekstu besede “ljubezen”.

   Celotni namen nauka in poučevanja je treba naravnavati na ljubezen, ki nikoli ne mine. Mogoče je namreč dobro razložiti to, kar je treba verovati, upati ali delati; toda predvsem je vedno treba jasno predočevati ljubezen našega Gospoda, da bi mogel vsakdo razumeti, kako vsako v polnosti krščansko krepostno dejanje nima nobenega drugega izvira kakor ljubezen in nobenega drugega cilja kakor ljubezen. (KKC 25)

   Cilj Katekizma ni zgolj predpisovanje pravil, po katerih naj bi katoličani živeli, temveč pomoč katoličanom, da bi v čim večji polnosti ljubili Boga. Prvo Janezovo pismo je odličen zgled za to zasnovo.

   KDOR NE LJUBI, BOGA NI SPOZNAL, KAJTI BOG JE LJUBEZEN. (1 Jn 4,8)

   Ljubezen do Boga je povezana s poznavanjem Boga. Boga in njegovih pravil ne moremo zgolj “poznati”, ne da bi ga ljubili. Čeprav se zdi, da je Katekizem osredinjen na pravila, je v resnici osredinjen na ljubezen in na to, kako lahko Boga ljubimo na popolnejši način.

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/01/08/ena-sama-beseda-ki-povzame-celoten-katekizem/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     6. februarja, 2023 at 12:15

     KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE
     KOMPENDIJ

     https://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html

     Odgovori
2. janez says:

   6. februarja, 2023 at 10:42

   Larisa Čanji: VELIKO JE GOSPODOVO USMILJENJE

   Milostljiv in usmiljen je GOSPOD, počasen v jezi in velik v dobroti. GOSPOD je dober do vsakega, Njegovo usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli. (Psalm 145:8-9). »GOSPOD je dober do vsakega, njegovo usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli.« (Psalm 145:9). Jezusovo usmiljenje je bilo veliko v času Njegove misije na zemlji in je veliko tudi danes, ko sedi na Božji desnici. »Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.« (Matej 14:14).

   »Zasmilil se mu je (Različica Razjezil se je.), iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« (Marko 1:41). »Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.« (Janez 16:7). »Zato se je moral v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen, v tem, kar se nanaša na Boga, pa zanesljivi véliki duhovnik, ki opravlja spravno daritev za grehe ljudstva.« (Hebrejcem 2:17).

   Imeti sočutje, biti usmiljen pomeni eno in isto. Gre za grški glagol eleeo. Pomeni: nežno ljubiti, imeti usmiljenje, pokazati sočutje, biti prepoln željnega hrepenenja. Gospod je veliko vsega, predvsem pa je ljubezen. Ne gre za to, kaj On lahko stori (saj je vsega mogočen), temveč po čem On hrepeni, da bi storil. KO SPOZNAMO NJEGOVO HREPENENJE PO TEM, DA POKAŽE DO NAS SVOJE SOČUTJE, USMILJENJE, se naša vera okrepi. Jezus je vselej pokazal Svoje hrepenenje za ozdravljenje ljudi. Množice so hodile k Njemu po pomoč. Satan se seveda na vse pretege še vedno trudi z nebiblijskimi, iracionalnimi in zastarelimi trditvami, da je Božje ozdravljenje stvar preteklosti. Marsikje je skoraj uspel zabrisati Božje usmiljenje iz človeškega dojemanja Gospoda.

   Moderna teologija prikazuje Božjo Moč kot večjo od Božjega usmiljenja. Njegova moč je zares nadvse velika (»kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti njegove silne moči.« Ef. 1:19), vendar Božja Beseda kaže drugačen vrstni red: poudarja velikost Njegovega hotenja po uporabi Svoje moči bolj, kot moč samo. Nikjer v Svetem Pismu ne najdemo trditve, da je Bog moč; najdemo pa, da je BOG LJUBEZEN! »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo.« (1. Janez 4: 8, 16). BOŽJI BLAGOSLOVI SO NAŠI PO VERI V BOŽJO LJUBEZEN IN VOLJO, SOČUTJE IN NE PO VERI V BOŽJO MOČ.

   Satan ve, da je Gospod zmožen, močan. Še več, Satan ve, da je Gospod voljan. Vendar nam želi zamegliti prav to zadnje dejstvo. Zakaj? Ker sama vera v Božjo moč NI zadostna osnova za vero, ki prejme ozdravljenje. Verjeti moramo, da Gospod ŽELI izkazati usmiljenjem prav nam! Preden molimo molitev za ozdravljenje bolnih ljudi, jih moramo naučiti resnico iz Biblije: GOSPOD JE USMILJEN, SOČUTEN IN VOLJAN OZDRAVITI! V Gospodovo zmožnost ljudje v veliki večini ne dvomijo. »In glej, pristopil je gobavec, se poklonil pred njim do tal in rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus je iztegnil roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, bodi očiščen!« In pri priči je bil očiščen gob.« (Matej 8:2-3).

   »Kdo je Bog kakor ti, ki odpuščaš krivdo, ki greš prek pregrehe k ostanku svoje dediščine? Ne drži na veke svoje jeze, kajti ugaja mu dobrohotnost. Spet se nas bo usmilil, poteptal bo naše krivde. V globine morja boš zagnal vse naše grehe.« (Mihej 7:18-19). »Kajti GOSPODOVE oči se sprehajajo po vsej zemlji, da okrepijo tiste, ki so mu z vsem srcem predani.« (2. Kroniška 16:9). Gospod vedno zavzeto išče tiste, katerim lahko izkaže usmiljenje in jih okrepi. Dobrohotnost je Božji veliki atribut. Če želimo, da nam lahko izkaže Svojo dobroto, potem umaknimo iz naših življenj vse, kar služi kot prepreka Božjim blagoslovom. Zamislimo si celoten pacifiški ocean nad nami, ki želi izliti svojo vodo blagoslovov nad nas in išče možnost povezave z nami. To je slika Božje dobrohotnosti, ki nam vneto želi izkazati Svoje usmiljenje.

   Larisa Čanji: Gospodovo Usmiljenje

   Odprimo se Bogu in Mu omogočimo, da pride in ostane pri nas ter nam izkaže Svojo Dobrohotnost in Svoje Usmiljenje.

   https://www.besedazivi.si/wp-content/uploads/Gospodovo-usmiljenje.pdf

   Odgovori
3. Miro says:

   6. februarja, 2023 at 9:51

   JAPONSKI MUČENCI: 25 MUČENCEV IN SV. PAVEL MIKI–

   26 JAPONSKIH MUČENCEV JE BILO KRIŽANIH NA GRIČU V MESTU NAGASAKI, KAMOR JE POL STOLETJA PREJ PONESEL KRŠČANSKO VERO SV. FRANČIŠEK KSAVERIJ.

   Med japonskimi mučenci je bil tudi jezuit sv. Pavel Miki.

   Iz življenja sv. Pavla Mikija …

   Sv. Pavel Miki se je rodil okoli leta 1564/66 v Kyotu na Japonskem v premožni družini. Pri petih letih je bil krščen, z dvajsetimi leti pa je stopil v jezuitski noviciat. Po mašniškem posvečenju je postal znan kot dober pridigar in verski učitelj. Mnogo duš vseh slojev v japonski družbi je po njem sprejelo krščansko vero.

   Vse svoje življenje je posvetil posnemanju križanega Kristusa in oznanjevanju evangelija. O tem pričajo številna pisma, zlasti tista iz ujetništva. Eden od tedanjih japonskih vladarjev, Toyotomi Hideyoshi, je v strahu pred vplivom tujcev in pred širjenjem krščanstva začel leta 1587 načrtno preganjati misijonarje in japonske katoličane. Pavel Miki je bil zaprt decembra 1596. On in njegovi bratje v veri so morali prepešačiti okrog 1000 kilometrov od Kyota do Nagasakija. Med potjo so z njimi grdo ravnali, jih žalili in psovali, oni pa so slavili Vsemogočnega, molili in peli »Tebe Boga hvalimo«.

   Ko so 5. februarja 1597 prispeli v Nagasaki, japonsko mesto z največjim številom katoličanov, je bil Miki križan. S križa je imel svojo poslednjo pridigo, v kateri je odpustil svojim krvnikom, ponosen na to, da je Japonec in katoličan. Poleg njega sta bila križana še druga dva japonska jezuita Janez Soan de Goto in Jakob Kisai ter še 23 drugih japonskih mučencev, med katerimi je bilo šest frančiškanskih misijonarjev in 17 japonskih laikov.

   Tako je 5. februarja 1597 na križu umrlo 26 ljudi. Križani so bili na griču v mestu Nagasaki, pozneje imenovanem Sveti hrib, kamor je 50 let prej ponesel krščansko vero sv. Frančišek Ksaverij.

   MOLIMO

   O Bog, moč svojih svetih,
   po trpljenju na križu si v večno življenje poklical
   svete japonske mučence Pavla in njegove tovariše.
   Naj tudi mi vero zvesto izpovedujemo
   in jo ohranimo do smrti. Amen.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-pavel-miki-in-25-japonskih-mucencev/

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   6. februarja, 2023 at 8:08

   Slavi, moja duša, Gospoda!
   Gospod, moj Bog, zelo si velik!
   Veličastvo in sijaj si oblekel,
   ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem.
   (iz psalma 104)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     6. februarja, 2023 at 8:14

     V MOLITVI VSE IZROČIMO JEZUSOVEMU PRESVETEMU SRCU:

     O presveto Srce Jezusovo, po rokah Preblažene Device Marije ti darujem
     molitve, dela in trpljenje današnjega dne – tebi v spravo za vse žalitve, ki jih
     trpiš v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa, s teboj vred pa Bogu Očetu
     za vse tiste namene, v katere se mu ti sam vsak dan daruješ na naših oltarjih.
     Amen.

     Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

     Odgovori
5. Miro says:

   5. februarja, 2023 at 19:20

   PRISPODOBA O SOLI IN LUČI

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 5,13-16)

   »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+5%2C13-16&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   MISLI PAPEŽA FRANČIŠKA

   Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju (prim. Mt 5,13-16) Jezus pravi svojim učencem: »Vi ste sol zemlje… Vi ste luč sveta« (v. 13.14). Uporablja simbolično govorico, da bi nakazal tistim, ki nameravajo hoditi za njim nekatere kriterije, kako živeti svojo navzočnost in pričevanje v svetu.

   Prva podoba: sol. Sol je element, ki da okus in ki ohrani in obvaruje hrano, da se ne pokvari. Učenec je torej poklican, da drži daleč od družbe nevarnost, razjedajoče črve, ki onesnažujejo življenje ljudi. Gre za to, da se upremo moralnemu propadanju, grehu s pričevanjem vrednot poštenosti in bratstva, ne da bi pri tem zapadli v posvetno laskanje stremuštva, moči in bogastva. Učenec je sol takrat, ko se kljub vsakodnevnim polomom dviga iz prahu lastnih napak, ki jih imamo vsi, pogumno in potrpežljivo znova začenja in vsak dan išče dialog in srečanje z drugimi. Učenec je sol takrat, ko ne išče soglašanja ali aplavza, ampak si prizadeva s svojo ponižno in konstruktivno navzočnostjo v zvestobi Jezusovih naukov, ki je prišel na svet, ne zato, da bi mu stregli, ampak da bi stregel. In takšno držo tako zelo potrebujemo.

   Druga podoba, ki jo Jezus predlaga svojim učencem je (podoba) luči: »Vi ste luč sveta«. Luč razžene temino in omogoča, da vidimo. Jezus je luč, ki je pregnala temo, a ta še ostaja na svetu in v posameznih osebah. Kristjanova naloga je razgnati (temo) tako, da odseva Kristusovo luč in oznanja njegov evangelij. Gre za žarenje, ki lahko prihaja iz naših besed, predvsem pa mora izhajati iz naših »dobrih del« (v. 16). Učenec in krščanska skupnost sta luč sveta tedaj, ko usmerjata druge k Bogu ter vsakemu pomagata okušati njegovo dobroto ter njegovo usmiljenje. Učenec je luč takrat, ko zna živeti svojo vero tudi zunaj zaprtih prostorov, ko prispeva k odpravljanju predsodkov, odpravljanju obrekovanj in omogoča, da vstopi luč resnice v grešna stanja hinavščine in laži. Biti luč. Toda to ni moja luč, ampak je Jezusova luč. Mi smo orodje, da Jezusova luč pride do vseh.

   Jezus nas vabi, da se naj ne bojimo živeti v svetu, četudi v njem včasih naletimo na stanje sporov in greha. Pred nasiljem, krivičnostjo in zatiranjem se kristjan ne sme zapreti sam vase ali se skriti na varno za svojo ograjo, tudi Cerkev se ne sme zapreti sama vase, ne sme zapustiti svojega poslanstva evangeliziranja in služenja. Jezus je med zadnjo večerjo prosil Očeta, da ne odvzame učencev iz sveta, ampak naj jih pusti tam, v svetu in obvaruje pa naj jih duha sveta. Cerkev se z velikodušnostjo in nežnostjo troši za male in revne, to ni duh sveta, ampak luč in sol. Cerkev posluša krik zadnjih in izključenih, saj ve, da je skupnost, ki roma in je kot takšna poklicana nadaljevati v zgodovini zveličavno navzočnost Jezusa Kristusa.

   Sveta Devica naj nam pomaga, da bomo sredi ljudi sol zemlje in luč sveta in bomo z življenjem ter z besedo vsem prinašali blagovest Božje ljubezni.

   Iz nagovora svetega očeta, nedelja, 9. februar 2020

   Odgovori
6. Miro says:

   5. februarja, 2023 at 19:19

   PRIDIGA NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA PRI SVETI MAŠI OB DNEVU POSVEČENEGA ŽIVLJENJA 2023

   DRAGE SESTRE REDOVNICE IN DRAGI BRATJE REDOVNIKI, SPOŠTOVANI VIŠJI REDOVNI PREDSTOJNIKI IN PREDSTOJNICE, DRAGI BRATJE IN SESTRE, KI STE ODGOVORILI NA BOŽJE POVABILO V KATERO KOLI OBLIKO POSVEČENEGA ŽIVLJENJA, DRAGI BRATJE IN SESTRE.

   Danes je naš praznik. Papež sv. Janez Pavel II. je s svojo izjemno pastirsko modrostjo spoznal, da posvečeno življenje v Cerkvi potrebuje več prostora, več pozornosti. Zato je leta 1997 praznik Jezusovega darovanja v templju razglasil tudi za dan posvečenega življenja. Ob preizkušnjah, v katerih se v naših časih nahajata Cerkev in posvečeno življenje v njej, je bila odločitev svetega papeža naravnost preroška.

   Pri ustanovitvi tega dneva je imel papež Janez Pavel II. trojni namen: da se Bogu zahvaljujemo za dar posvečenega življenja, ki bogati in razveseljuje vso krščansko skupnost; potem da bi Božje ljudstvo bolje spoznalo in cenilo posvečeno življenje; nazadnje pa, da bi se tudi posvečene osebe same bolj zavedale svojega poslanstva in mesta v Cerkvi in v svetu.

   Zdi se, da navzočnost karizem, ki oblikujejo življenje in poslanstvo posameznih redovnih skupnosti in družb apostolskega življenja, v našem času in svetu bledi. Ne samo, da se redovne ustanove številčno manjšajo in se posledično starajo. Zdi se, da stiska, ki jo zaradi tega doživljajo redovnice in redovniki, prednje in morda še veliko bolj vanje postavlja vprašanje veljavnosti njihove redovne karizme danes, v tem postmodernem, postkrščanskem, nekateri pravijo, da tudi že v postsekularizacijskem času. Kje je njihovo mesto in kakšna je njihova vloga v družbi, ki brni od govorjenja o človekovih pravicah in je istočasno sposobna poteptati človeka in ne samo njegovih pravic.

   Več o pridigi nadškofa Stanislava Zoreta na:
   https://katoliska-cerkev.si/pridiga-nadskofa-stanislava-zoreta-pri-sveti-masi-ob-dnevu-posvecenega-zivljenja-2023

   Odgovori
7. janez says:

   5. februarja, 2023 at 18:14

   Zelo preprosto je izpostavljati napake drugih ljudi, veliko težje pa je priznati lastne pomanjkljivosti (Aleteia)

   V dobi srditih besednih spopadov na družbenih omrežjih se je zelo preprosto posmehovati pomanjkljivostim in napakam drugih ljudi. Včasih nas mika, da bi posredovali in nekoga popravili, saj so njegove napake na ogled vsemu svetu. Čeprav je bratski popravek včasih potreben in upravičen, bo veliko bolje, če se bomo na tovrstne skušnjave pogosteje odzvali s tišino. In ne bomo nikogar nič opozarjali in/ali popravljali. Razen, če bomo morda vprašani, kaj menimo. Pa še takrat je prav, da smo blagi in strpni. Tako bi tud mi želelil, da naše omanjkljivosti in napake obravnavajo drugi.

   Tišina je ključ do kreposti
   V mnogih primerih bi naš odziv povzročil več škode kot koristi, posebej če se odzivamo zelo spontano in nepremišljeno in želimo nekoga popraviti, ko so naša čustva še povsem razburkana. Sv. Janez od Križa je v svojem delu Živi plamen ljubezni zapisal, da je tišina pogosto ključ do kreposti. Neupoštevanje človekovih pomanjkljivosti, tišina in nenehno sporazumevanje z Bogom bodo odpravili velike pomanjkljivosti naše duše, ki bo tako postala polna kreposti. To je v skladu z Jezusovimi besedami o sodbi drugih ljudi. S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: “Pusti, da vzamem iver iz tvojega očesa,” če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata. (Mt 7,2–5).

   Najprej počistimo pred svojim pragom
   Z drugimi besedami: ko vidimo pomanjkljivosti drugih, bi se morali najprej odzvati tako, da se zazremo vase in ugotovimo, ali je v našem življenju kaj takšnega, kar bi morali spremeniti sami pri sebi. Svet bomo najlažje spremenili, če bomo najprej dopustili, da Bog preobrazi naše življenje. Imamo vsak pri sebi kar dovolj dela, saj imam veliko pomanjkljivosti in grehov. Navsezadnje smo na koncu najbolj odgovorni za svojo dušo, ne pa za iskanje in izpostavljanje napak drugih ljudi.

   https://si.aleteia.org/2019/11/20/ta-svetnik-priporoca-naj-spregledamo-pomanjkljivosti-drugih/

   Odgovori
8. janez says:

   5. februarja, 2023 at 12:00

   5.2.2023 5. navadna nedelja Iz 58,7−10; 1 Kor 2,1−15; Mt 5,13−16
   Prispodoba o soli in luči
   5,13 »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo.
   14 Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti.
   15 Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši.
   16 Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

   Vi ste sol zemlje
   Naš Gospod nam je v življenju zaupal težko in odgovorno nalogo, biti drugim luč in biti za druge sol. Mi pa raje pričakujemo od drugih, da nam bodo kazali pravo pot in da bodo dajali smisel − sol, našemu življenju. Težko se izpostavimo in drugi težko po nas spoznajo Kristusa. Naše krščanstvo ne spreminja sveta, ampak svet spreminja in »srka vase« nas.

   Ko je Jezus pri zadnji večerji molil veliko duhovniško molitev, je za svoje učence rekel: »Niso od tega sveta, kot tudi jaz nisem od tega sveta« (Jn 17,19). Danes nam pravi: »Vi ste sol zemlje.« Kaj to pomeni? Ali res nismo kristjani enaki z drugimi? Nekateri ljudje, tudi kristjani, preprosto ne zdržijo ali pa jim je zelo hudo biti drugačni od drugih. Težko jim je drugače misliti, se odločati, delati, … Drugačnost svet kaznuje. Nad njo se pohujšuje. »Takrat vas bodo izročali v stisko in vas morili. Vsi narodi vas bodo sovražili zaradi mojega imena,« (Mt 24,9) nam je tudi že Jezus napovedal. Najbolj pa nas kristjane prizadene očitek, da nismo nič boljši od drugih, čeprav se delamo, da smo nekaj posebnega. To lahko včasih, žal, celo drži. Vendar pa ni samo to, da bi morali biti kristjani kar po pravilu in to še po pravilu, ki ga postavljajo neverni ljudje, boljši od drugih. Štejejo dobra dela in pravično življenje.

   Ali imamo kristjani kaj posebnega, bistvenega, kar nas spreminja in ločuje od drugih ljudi? Da, in to ni nič drugega kot Božje otroštvo. Kot je Jezus Božji Sin, tako smo tudi mi otroci istega skupnega Nebeškega Očeta. Jezus ločuje svoje učence od tega sveta z ločnico s katero je tudi sam ločen od njega. On in njegovi učenci so na isti strani. Pri krstu smo postali deležni njegove narave, njegovega življenja in njegove dediščine. Za sol je značilno, da se ne more pokvariti. Lahko se porabi, lahko se stopi v vodi ali kakšni hrani, lahko se pomeša s kakšno drugo snovjo, toda pokvariti se ne more. Tako se tudi kristjan ne more izbrisati svojega krstnega dostojanstva, svojega Božjega življenja. Edino, kar se lahko zgodi je, da soli zmanjka, da zaradi greha preneha nadnaravno življenje, da izgubiš posvečujočo milost. Torej, da mrkneš − ugasneš, ne moreš pa se skriti. Ali smo drugim sol in luč ali pa jih zavajamo v zmoto in temo. Kristjan ne more zbrisati svojega krščanstva, lahko ga samo zataji. »Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti« (Mt 5,14).

   Toda poglejmo, kaj se lahko zgodi. Tudi odpadli angel Lucifer (njegovo ime pomeni lux – luč, ferro – nositi) je bil »luč sveta« ali nosilec luči za svet. Ko jo ni več prinašal svetu, ampak samemu sebi, se je spreobrnil, v tem primeru spridil, v svoje nasprotje, zato je bil zavržen. Da bi bili sol zemlje in luč sveta ni potrebno narediti nekaj izjemnega in medijsko opaznega. Dovolj je, da smo to, kar smo. Da ostanemo tam, kjer smo v Gospodu. On nam daje slanost in gorivo za naše svetilke. Ljudje namreč opazujejo naše življenje. Kako se obnašamo in odločamo v moralnih in temeljnih vprašanjih našega življenja? Nekateri nas gledajo z žalostjo, ko ugotavljajo, da kristjani nismo nič boljši od drugih, ki to niso. Res je, da je v Cerkvi tudi marsikaj slabega in nekaterim, ki bolj ljubijo temo kot luč, to ustreza za opravičevanje svojega početja. Vsi ljudje smo berači pred Bogom in vsi moramo ponižno in pokorno spolnjevati Božjo Voljo, brez izjem glede na položaj in stan. Toda vsi ugovori niso na mestu. V Cerkvi je tudi veliko lepega in dobrega. Veliko svetnikov, ki vse verujoče in neverujoče vabijo k posnemanju. Jezus pravi, da se na svetilnik postavlja luč. Da je potrebno posnemati prav svetnike in vse tisto, karkoli je kjerkoli dobrega. Jezus verjetno niti ni imel namena, da bi prav vsi ljudje postali kristjani. Ne morejo biti vsi sol. Vseeno je danes na svetu več kot milijarda kristjanov in zgleda, da tudi vsi ti nimajo, zaradi svojih slabosti, namena biti luč. Jezus je govoril o mali čredi. »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo« (Lk 12,32). Malo soli lahko daje pravi okus vsej hrani in mala čreda lahko daje pomen in smisel vsemu svetu. Malo dobrih kristjanov bo gotovo privabilo veliko novih članov. Veliko povprečnih kristjanov pa se bo spojilo s tem svetom tako, da ne bo skoraj nobene razlike med kristjani in temi, ki to niso. Ko ni več razlike ni več luči ni več soli. Nekateri kristjani, ki se imajo za moderne se trudijo narediti prav to. Uničiti, zabrisati razliko med kristjani in nekristjani. S tem ne delajo usluge ne krščanstvu ne svetu. Med tem svetom in kristjani je povezanost, je pa tudi napetost in prav je tako. Nismo od tega sveta. Pismo Diognjetu, ki je bilo napisano v prvih začetkih krščanstva, pravi takole:
   »Kristjanov ne loči od drugih ljudi: ne dežela, ne govorica, ne običaji. Nikjer ne prebivajo v lastnih mestih, ne govorijo posebnega narečja in ne živijo posebnega življenja. Prilagajajo se krajevnim običajem glede obleke, hrane, in drugega življenja. Živijo pa vzorno in čudovito, da vse preseneča. Ženijo se kakor vsi drugi, vendar otrok ne izpostavljajo. Mudijo se na zemlji, a njih domovina je v nebesih. Pokorni so zakonom in postavam, a s svojim življenjem prekašajo postave. Ljubijo vse, a vsi jih preganjajo. Ne poznajo jih, a jih vendar obsojajo. Ubogi so a bogate mnoge. Vsega jim manjka in imajo vsega v izobilju. Jemljejo jim čast, a oni v nečasti žanjejo slavo. Sramotijo jih, a oni blagoslavljajo. Ponižujejo jih, oni pa izkazujejo čast. Delajo dobro, pa jih kaznujejo kot hudodelce. Celo smrtne kazni s veselijo, kot da vstajajo v novo življenje. Kristjani prebivajo v tem svetu, pa niso od tega sveta. Kristjani ljubijo svoje sovražnike. V tem svetu so kot duša v telesu.«

   Drugim prinašati luč in osoliti njihovo življenje pomeni narediti nekaj dobrega za njih, da jim bo lepše, pomeni tako osvetliti njihovo življenje, da bo dobilo smisel. Komu smo bili ta teden sol ali luč? Komu nameravamo biti naslednji teden? Ali z druge strani kdo je nam pokazal ta teden luč in nam pomagal biti boljši, vedrejši, bolj vnet za vse dobro?
   Blažena mati Terezija, sestra v sariju − oblačilu revnih indijskih žena, je nekega dne šla na obisk med uboge v predmestju Melbourna. Pretreslo jo je, ko je videla bivališče človeka med škatlami iz lepenke in pločevine. Rekla mu je: »Daj, da počistim tvoje bivali¬šče in ti popravim ležišče. Ubožec je odklonil: »Je že dobro tako!« Ona pa je vztrajala: »Še boljše pa bo, če mi boš pustil nekoliko urediti.« Med pospravljanjem je v kotu opazila veliko svetilko, pokrito s prahom. Že dolgo je ni nihče vzel v roke.

   »Kako lepa svetilka! Ali je nisi nikoli priž¬gal?« »Le komu bi jo mogel prižgati?« je vzdihnil starec. »Že leta ni nihče prišel k meni. Ni je bilo treba prižgati.« »Ali bi prižgal luč, če bi ti poslala naše sestre?« je vprašala Mati Terezija. »Seveda bi jo.« Poslala mu je svoje sestre in življenje tega nezaupljivega moža se je spremenilo. Dve leti pozneje je sestram, ki so mu stregle, naročil: »Povejte moji prijateljici, da luč, ki jo je prižgala v mojem življenju, še gori.« Za kaj smo se odločili v življenju? Za kaj se odločamo zdaj in v tem tednu, ki je pred nami? Bomo sebi in drugim prižgali luč, bomo življenje osmišljali z ljubeznijo ali pa bomo na vse to pozabili. Jezus nam kliče: »Vi ste sol zemlje. Vi ste luč sveta.« Amen.

   Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

   Odgovori
9. Miro says:

   5. februarja, 2023 at 9:13

   OBRAVNAVA NERAZLOŽLJIVEGA ČUDEŽA JANEZA FRANČIŠKA GNIDOVCA

   OBHAJAMO GNIDOVČEVO NEDELJO, KI LETOS POTEKA V PRIČAKOVANJU POTRDITVE ČUDEŽA, KI JE POTREBEN ZA USPEŠEN SKLEP POSTOPKA ZA NJEGOVO BEATIFIKACIJO. OSREDNJA SLOVESNOST BO POPOLDNE OB GROBU SVETNIŠKEGA ŠKOFA JANEZA FRANČIŠKA GNIDOVCA V CERKVI SRCA JEZUSOVEGA NA TABORU V LJUBLJANI.

   DOKUMENTACIJA O NOVEM ČUDEŽU

   Papež Benedikt XVI. je škofa Gnidovca že leta 2010 razglasil za častitljivega Božjega služabnika. Zdaj je potreben še čudež ozdravitve, ki je z znanstvenega vidika nerazložljiva in povezana s priprošnjo k svetniškemu kandidatu. Prejšnjih primerov pristojna komisija v Vatikanu ni potrdila za čudež. Predstojnik lazaristov na Taboru Borut Pohar je dejal, da urejajo dokumentacijo o novem čudežu: »Trenutno je v obdelavi ravno nov čudež, ki na prvi pogled zares kaže, da gre za nerazložljivo dejstvo. Gre za gospo iz Severne Makedonije, nedaleč od Skopja, kjer je deloval Gnidovec kot misijonar in ta gospa je bila udeležena v prometni nesreči, ki se je zgodila ravno 3. februarja 2021, torej na obletnico Gnidovčeve smrti.«

   OKREVALA NA PRIPROŠNJO K ČASTITLJIVEMU GNIDOVCU

   Hudo ranjeno so prepeljali v bolnišnico, kjer so jo zdravniki označili za smrtno poškodovano, brez upanja na ozdravitev. Na priprošnjo k častitljivemu Gnidovcu je nenadoma okrevala in nima več nobenih znamenj ali brazgotin, ki bi spominjale na nesrečo. Obravnava nerazložljivega čudeža se nadaljuje v Rimu. »Sedaj upajmo, da bodo tudi zdravniki v Rimu priznali, da je temu tako. Torej, čakamo še na ta ali druge čudeže.«

   OSREDNJA SLOVESNOST NA TABORU

   Škofa Gnidovca so se lazaristi po Sloveniji in v drugih skupnostih vincencijanske družine spomnili že v petek, na obletnico njegove smrti. Osrednja slovesnost na današnjo nedeljo pa bo na Taboru v Ljubljani, kjer je pokopan. Ob 16.00 bo molitvena ura, kjer se bodo zbrani na Božjega služabnika obrnili za priprošnjo, ob 17.00 pa bo slovesna sveta maša, ki jo bo daroval solni župnik Roman Starc. Na Taboru bo slovesno tudi zadnjo nedeljo v septembru, ko bodo obhajali 150. obletnico rojstva škofa Gnidovca.

   Povzeto po: https://radio.ognjisce.si/sl/259/novice/35896/obravnava-nerazlozljivega-cudeza-janeza-franciska-gnidovca.htm

   Odgovori
   • Miro says:

     5. februarja, 2023 at 9:58

     O ŽIVLJENJU ČASTITLJIVEGA BOŽJEGA SLUŽABNIKA
     JANEZA FRANČIŠKA GNIDOVCA

     https://svetniki.org/janez-francisek-gnidovec-skof-in-redovnik/

     Božji služabnik Janez Frančišek Gnidovec, prosi za nas!

     Odgovori
10. Miro says:

    5. februarja, 2023 at 9:10

    BOLNIKI Z RAKOM, NJIHOVI SVOJCI IN PRIJATELJI PRI MAŠI NA BREZJAH

    LJUBLJANSKI NADŠKOF METROPOLIT MSGR. STANISLAV ZORE JE OB SVETOVNEM DNEVU BOJA PROTI RAKU, 4. FEBRUARJU, NA BREZJAH DAROVAL MAŠO ZA BOLNIKE Z RAKOM, NJIHOVE SVOJCE IN PRIJATELJE, PO NJEJ PA VSAJ 500 NAVZOČIH ŠE BLAGOSLOVIL Z RELIKVIJAMI SV. LEOPOLDA MANDIĆA.

    Svetnika, ki je bil v začetku 20. stoletja leto in pol tudi samostanski vikar in spovednik v Kopru, na krajši dopust pa naj bi prihajal tudi v Vipavski Križ, so leta 2020, na svetovni dan bolnikov (na god Lurške Matere Božje, 11. februarja), proglasili tudi za zavetnika in priprošnjika onkoloških bolnikov, tudi sam je namreč po zlati maši zbolel za rakom na požiralniku. Že leta 2018 ga je za zavetnika onkoloških bolnikov razglasila italijanska škofovska konferenca, leta 2020 pa še Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov.

    NA POBUDO TEE KUNSTELJ

    Med pobudniki za redno mesečno srečanje z rožnim vencem, mašo in blagoslovom z relikvijami sv. Leopolda Mandića za vse onkološke bolnike, njihove svojce in prijatelje je bila tudi soproga nekdanjega slovenskega veleposlanika v Rimu Tomaža Kunstlja, Tea Kunstelj, ki je tudi sama zbolela za rakom. Kunstelj je v uvodoma zbrane nagovoril, naj »nas na svetovni dan boja proti raku vse nagovarja sv. Leopold Mandić in naj nam izprosi tolažbe, moči in milosti«.

    Več o tem na: https://www.druzina.si/clanek/bolniki-z-rakom-njihovi-svojci-prijatelji-pri-masi-na-brezjah-foto

    Odgovori
    • Miro says:

      5. februarja, 2023 at 9:12

      Pogovor z gospo Teo Kunstelj na: https://www.druzina.si/clanek/tea-kunstelj-z-diagnozo-rak-se-soocimo-z-molitvijo

      Odgovori