Članki za dušo

15.007 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   17. februarja, 2023 at 9:40

   Taizé brat Alois: Pogum usmiljenja
   Skozi leto 2015 smo v Taizéju iskali poti za vključevanje v novo solidarnost; te so danes tako nujne. Povsod po svetu se pojavljajo nove oblike stisk – migracije, ekološke in socialne – ki so izziv za verujoče različnih verstev pa tudi za neverujoče. Oboroženo nasilje povzroča razdejanje v imenu nehumane ideologije. Če želimo ostati razsodni, moramo nadaljevati »romanje zaupanja« kot pot za upiranje strahu, ki nastaja zaradi negotovosti. Še bolj nujno je, da tisti, ki iščejo – ali že živijo – globalizacijo solidarnosti, podpirajo drug drugega.

   Med besnenjem nevihte je hiša, zidana na skali, ostala trdna (Mt 7,24-25). Svoja življenja želimo graditi na besedah Kristusa, da bo tako naša skala narejena iz nekaj osnovnih svetopisemskih resničnosti, ki so dostopne vsem: veselje – preprostost – usmiljenje. Brat Roger je vse to postavil v srce življenja naše skupnosti v Taizéju; omogočale so mu, da je nadaljeval tudi v težkih časih. Te resničnosti je vključil v skupnost, da se je lahko vračal k njim dan za dnem. Te tri besede nas bodo vodile na našem potovanju skozi naslednja tri leta. V letu 2016 bomo pričeli z usmiljenjem, v istem duhu kot Leto usmiljenja, ki ga je oznanil papež Frančišek.

   Evangelij nas kliče, da pričujemo o Božjem sočutju. Tukaj je pet predlogov, ki v nas prebujajo pogum usmiljenja.

   Brat Alois

   Prvi predlog
   Zaupajte sebe Bogu, ki je usmiljenje

   Ti pa si Bog, ki odpuščaš, milostljiv in usmiljen, počasen v jezi in obilen v dobroti. (Neh 9,17)

   Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče. (Lk 6,36)

   Glede na Sveto pismo je Bog usmiljen, z drugimi besedami milostljiv in dober. Skozi pripovedovanje prilike o očetu in njegovih dveh sinovih (Lk 15) nam Jezus kaže, da Božja ljubezen ni odvisna od dobrega, kar storimo; dana je brezpogojno. Oče ljubi sina, ki mu ostaja zvest skozi celo življenje. In že drži razprostrte roke tistemu, ki ga je zapustil, četudi je še vedno daleč stran.

   Bog je ustvaril človeka po svoji podobi. »Bogu ste všečni s tem, ko nosite v sebi bogopodobnost. Imejte srce, polno milosti in dobrote, če želite biti odeti v Kristusa.« (Bazilij iz Cezareje, četrto stoletje) Božja ljubezen ni samo za trenutek ampak za vedno. Z našim sočutjem smo lahko odsev te ljubezni. Kot kristjani delimo z drugimi verujočimi skrb, da vedno postavimo usmiljenje in dobroto v center naših življenj.

   ++ Sprejmimo Božjo ljubezen. Bog nikoli ne zapira svojega srca pred nami in njegova zvestoba dobroti je naša stalna zaščita, tudi ko se spotaknemo zaradi krivde. Če opazimo, da smo se oddaljili od Boga, se ne smemo ustrašiti vračanja, da bi lahko položili svojega zaupanja vanj. Bog vedno prihaja, da bi se srečal z nami.

   ++ Molitve ne smemo razumeti kot napornega iskanja, ampak jo raje sprejmimo kot trenutek, ko se ustavimo in zadihamo, da nas Sveti Duh napolni z Božjo ljubeznijo in nam omogoči, da nadaljujemo življenje usmiljenja.

   Drugi predlog
   Odpuščati spet in spet

   Oblecite si čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. (Kol 3,12-13)

   Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. (Mt 18,21-22)

   Božje odpuščanje nikoli ne zataji. Skozi svoje celotno življenje ter tudi na križu je Kristus odpuščal; nikogar ni obsojal.

   Da bi vedeli, kaj nam je bilo odpuščeno, in da bi sami odpuščali – to je ena izmed najbolj osvobajajočih radosti. To je vir notranjega miru in vest o tem nam želi Jezus predati. Cerkev, zbirališče vseh, ki ljubijo Boga, je poklicana, da se po usmiljenju preoblikuje. »Ko Cerkev posluša, ozdravlja in zbira, postaja to, kar najbolj žari – občestvo ljubezni, sočutja, varnosti, jasen odsev vstalega Kristusa. Nikoli oddaljena, nikoli v obrambni drži, osvobojena vseh stisk. Taka Cerkev lahko ponižno izžareva vero neposredno v naša človeška srca.« (Brat Roger)

   Božje sporočilo odpuščanja ne sme biti uporabljeno za opravičenje zla ali krivic. Nasprotno, sporočilo je tisto, ki nas osvobodi, da smo sposobni spoznati svoje napake, kot tudi napake in krivice okoli nas in v svetu. Na nas je, da naredimo prav, kar se da narediti prav.

   ++ Poskusimo odpustiti – tudi sedemdesetkrat sedemkrat. Če je rana prevelika, moramo poskusiti iti naprej, korak za korakom. Preden se pojavi želja po odpuščanju, jo velikokrat prekriva senca krivic, ki smo jih trpeli.

   ++ S svojo odprtostjo lahko pokažemo, da je Cerkev skupnost usmiljenja, brez diskriminacije do vseh okoli nas; s svojo gostoljubnostjo, z omejevanjem svojih kategoričnih sodb, z varovanjem zatiranih, s sprejemajočim in dobrotljivim srcem…

   Tretji predlog
   Približevati se situaciji stiske; sami ali z drugimi

   Če daješ lačnemu, kar imaš sam rad, in sitiš revežu grlo, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan. (Iz 58,10)

   Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? (1Jn 3,17)

   Ikona milosti prikazuje Kristusa, ki gleda na nas z ljubeznijo in nam pripoveduje zgodbo o dobrem Samarijanu (Lk 10): mož leži na pol mrtev ob robu ceste, mimo gresta tako duhovnik kot Levit, k njemu pa pristopi le tujec iz Samarije, ga oskrbi in ga pripelje v gostišče. Usmiljenje odpre naša srca za težave drugih, za skrite oblike stisk, za materialno revščino ter tudi za druge oblike trpljenja: otroka, ki gre skozi težavno obdobje, družine v stiski, brezdomca, mladostnika, ki ne vidi več smisla življenja, starejšega osamljenega, pregnanca – kot tudi za tiste, ki nimajo dostopa do izobrazbe, umetnosti ali kulture.

   V revnih je prisoten Kristus in upa na naše sočutje ter nam govori: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti.« (Mt 25) »Iz sočutja Kristus nase prevzame trpljenje vsakega človeškega bitja. V svoji dobroti skrivnostno deli trpljenje, ki je v vsakem človeku do konca sveta.« (Maksim Spoznavalec, sedmo stoletje) Ko smo v preizkušnjah ranjeni, Kristus poskrbi za nas. Njegov pogled naklonjenosti se razkrije v podobi nekoga, ki nam je blizu, včasih skozi osebo, ki se jo prezira, kot na primer Samarijana v priliki.

   ++ Upajmo se približati, sami ali z drugimi, situaciji stiske okoli nas, na naši poti. Usmiljenje ni čustveno ampak zahtevno, ne pozna meja. Zakon jasno postavi meje dolžnosti, medtem ko usmiljenje nikoli ne pravi: »Dovolj je; opravil sem svojo dolžnost.«

   Četrti predlog
   Širjenje usmiljenja na socialne dimenzije življenja

   Jaz sem Gospod, ki delam dobro, prav in pravično na zemlji. (Jer 9,23)

   Oznanil ti je, o človek, kaj je dobro, kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš dobrohotnost in ponižno hodiš s svojim Bogom. (Mih 6,8)

   V Božjem srcu vsa človeška bitja predstavljajo eno družino. Tako se usmiljenje razteza še v širše dimenzije. Če želimo, da globalna solidarnost postane realnost, moramo ojačati mednarodne ustanove, ki demokratično postavljajo zakonodajo s ciljem, da bi zagotovili večjo pravičnost in ohranjanje miru.

   Dolg revnih držav je velikokrat povzročen s strani mogočnejših držav in korporacij, ki izkoriščajo vire revnejših držav. Četudi se nam zdi nemogoče, da bi kaj spremenili, se moramo zavedati, da je odpustek teh dolgov pot k ponovni vzpostavitvi pravičnosti. V kontekstu drugačnem od današnjih dni, nas Sveto pismo spomni: »Če tvoj brat poleg tebe obuboža in se ne more več vzdrževati, ga podpiraj, kakor da bi bil tujec ali gostač, da bo mogel živeti poleg tebe!« (3Mz 25,35)

   Po celotnem svetu so ženske, moški in otroci prisiljeni zapuščati svojo domovino. Njihov beg v njih ustvarja motivacijo, ki je močnejša od vsake ovire. Bogate države se morajo zavedati, da nosijo del odgovornosti za rane zgodovine, ki so pripeljale do množičnih migracij, predvsem iz Afrike in Bližnjega Vzhoda.

   ++ Pomembno se je zavedati, da prihod beguncev in migrantov sicer povzroča velike težave, vendar je hkrati tudi pozitivna priložnost. Tisti, ki trkajo na vrata držav, ki so bogatejše od njihovih, jih navdihujejo, da živijo v solidarnosti z njihovimi državami. Ali jim ne pomagajo pridobivati nove vitalnosti? S skupnim reševanjem izzivov, ki jih predstavlja val migrantov, si lahko države Evropske skupnosti povrnejo dinamiko, ki je v mirovanju.

   ++ Iti moramo preko strahu do tujcev in kulturnih razlik. Tak strah je razumljiv – tisti, ki velikodušno sprejemajo begunce, so velikokrat utrujeni. Strah se ne bo zmanjšal s tem, da se ogradimo z zidovi. Iti moramo nasproti tistim, ki jih še ne poznamo. Namesto, da vidimo v tujcu grožnjo za naš standard ali kulturo, se raje vprašajmo, če ni nujno, da sprejmemo člane ene in iste družine ljudi?

   Peti predlog
   Usmiljenje za vse stvarstvo

   Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj, da si odpočijeta tvoj vol in osel in si oddahneta sin tvoje dekle in tujec! (2Mz 23,12)

   Šest let sej na svoji zemlji in spravljaj njene pridelke! Sedmo leto pa jo pusti, naj počiva in leži neobdelana. (2Mz 23,10)

   V jeziku svojega časa nas Sveto Pismo vabi, da smo sočutni do okolja, da spoštujemo vsa živa bitja, da ne obdelujemo zemlje brez vsake previdnosti. Kristjan iz Mezopotamije je zapisal: »Sočutno srce ne more stati pri miru in gledati še najmanjšega zla ali žalosti v stvarstvu.« (Izak Sirski, sedmo stoletje)

   Primarne žrtve ekoloških katastrof so običajno najrevnejši. Učinki klimatskih sprememb že sedaj silijo mnoge, da zapustijo kraje svojega bivanja. Zemlja pripada Bogu, ljudje smo jo prejeli kot darilo. Zaupana nam je bila velika odgovornost: skrbeti za planet, ne pa zapravljati njegovih virov. Zemlja je omejena in tudi ljudje moramo pristati na svoje omejitve. Zemlja je naš skupen dom in dandanašnji trpi. V luči okoljskih katastrof, izumiranju celotnih vrst, ogroženi biotski raznovrstnosti ali masovnemu izginjanju gozda ni prostora za brezbrižnost.

   ++ Kako lahko izrazimo solidarnost s celotnim stvarstvom? Z določitvami, ki zaznamujejo naše vsakodnevno življenje, z resnim premislekom o naših dejavnostih z vidika potrošnikov ali državljanov, z zavestno odločitvijo za bolj preprost življenjski stil. Preprostejši način življenja je lahko vir veselja. Obstajajo ljudje, ki se odločijo za iniciative, kot je denimo postenje za okolje in pravico vsak prvi dan v mesecu. Taki koraki kažejo Božjo milost za vse in vsakogar, ki je del našega skupnega doma, Zemlje. To ni nekaj izbirnega, je pogoj, da lahko živimo na njej v sreči.

   https://www.taize.fr/sl_article20118.html

   SVETI DUH, POKAŽI NAM PRAVO POT
   Pridi, Sveti Duh, razsvetli nas:
   vse verujoče in tiste, ki se imajo za neverne,
   črne in rdeče, revne in bogate,
   nepismene in učene profesorje.
   Da se bomo znova naučili
   razlikovati dobro od slabega,
   da bomo znali ločiti resnico od laži,
   da bomo dojeli, kaj je pomembno in kaj postransko.
   Naše ozke duše so namreč natlačene z malenkostmi,
   velike reči pa prekriva prah pozabe.
   Zmešnjava je res zelo velika:
   vrednote je povozilo kolesje časa,
   pojmi so postavljeni na glavo,
   merila so vsa skrivenčena …
   Sveti Duh, pokaži nam, kaj hoče od nas Bog,
   pridi, razsvetli nam pot!
   Pridi, Sveti Duh, okrepi nas,
   da bomo po tej poti potem tudi hodili:
   pogumno, potrpežljivo in požrtvovalno.
   Pot je namreč dolga in pogosto padamo.
   Vržemo se na tla in iščemo kritja,
   če nas kdo zgrabi in če se utrudimo.
   Na vsak način hočemo rešiti svoje življenje,
   svoje premoženje in svojo lastnino,
   svoj ugled in svoje zdravje.
   Daj, da v odločilnem trenutku ne bomo sami.
   Daj, da bomo mogli hoditi po poti skupaj
   s prijatelji in tovariši, z ženo in otroki.
   Da se bomo držali za roke,
   da bomo mogli priti pred tebe skupaj,
   da nas bodo usmerjale molitve vseh tistih,
   ki so to pot že prehodili.
   Saj si vendar Duh občestva.
   In ko se bo zdelo, da res ni
   prav nikjer nobene tolažbe več,
   ko bomo zablodili s poti, tedaj nam bodi blizu.
   Pridi, posveti nas!
   Naša srca napolni ne samo z gorečo željo
   po resnici, po pravi poti in polnem življenju.
   Vžgi v nas tudi svoj ogenj,
   ki bo storil, da bomo tudi mi postali
   luči, ki svetijo, grejejo, vlivajo upanje.
   Daj, da bodo naši okorni jeziki našli besede,
   ki pričujejo o tvoji ljubezni in o tvoji lepoti.
   Preustvari nas, da postanemo ljudje ljubezni,
   tvoji svetniki, uresničenje božje besede.
   Potem bomo spreminjali tudi obličje zemlje
   in vse bo na novo ustvarjeno.
   Pridi, Sveti Duh, kajti duhovi teme nas ogrožajo! Amen

   (Paul Roth)

   Odgovori
2. Miro says:

   16. februarja, 2023 at 20:03

   PAPEŽ FRANČIŠEK: OZNANJEVATI BESEDO V SVETU, KI JE POGOSTO GLUH ZA GLAS BOGA

   SVETI OČE JE V ČETRTEK, 16. FEBRUARJA, V AVDIENCO SPREJEL DELEGACIJO SVETOVNE ZVEZE ZDRUŽENIH SVETOPISEMSKIH DRUŽB. PO UVODNIH POZDRAVIH SE JE NAVEZAL NA KNJIGO APOSTOLSKIH DEL, KI GOVORI O ŠIRJENJU BOŽJE BESEDE.

   »Preizkušnje nastajajoče Cerkve so podobne preizkušnjam današnjega časa. Besedo se oznanja, posluša in živi v ugodnih in neugodnih okoliščinah, na različne načine in z različnimi izrazi, ob soočanju s hudimi stiskami in preganjanji, v svetu, ki je pogosto gluh za glas Boga.«

   Več o razmišljanju svetega očeta na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-02/papez-francisek-oznanjevati-besedo-v-svetu-ki-je-pogosti-gluh.html

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   16. februarja, 2023 at 19:47

   PETER IZPOVE VERO – JEZUS PRVIČ NAPOVE SVOJO SMRT IN VSTAJENJE – KDO JE ZA NAS JEZUS? – KAJ SE JE ZGODILO Z NAŠO VERO? – VEROVATI POMENI POSTAVITI KRISTUSA ZA VODILO

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 8,27-33)

   Nato je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezareje Filipove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik; drugi: Elija; spet drugi: eden od prerokov.«

   In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril in rekel: »Ti si Mesija.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali. In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govoril.

   In Peter ga je potegnil k sebi in ga začel grajati. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in pograjal Petra: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+8%2C27-33&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   KAJ PRAVIJO LJUDJE, KDO JE SIN ČLOVEKOV?

   je bilo vprašanje, s katerim je Jezus izzval učence, da povedo, za koga ga imajo. Za mnoge je bil Jezus eden izmed prerokov. To je pomenilo, da so ga radi poslušali, mu občasno sledili, potem pa šli spet po svoje. Izpoved apostola Petra je bila drugačna. Zanj je Jezus »Kristus, Sin živega Boga.« Kar pomeni, da se je zanj, ob Jezusu življenje spreminjalo. Ko ga je spoznal, ni bil več navaden ribič, ampak je postajal ribič ljudi. Jezusu ni sledil občasno, ampak je na njem začel graditi svoje življenje. Zgodilo se je to, kar je Jezus povedal o njem. Postal je temelj novega občestva, Cerkve. Dal mu je oblast razvezovati in zavezovati. Skratka, kakršna je izpoved vere, takšno je življenje, bi lahko rekli.

   Kdo pa je za nas Jezus? Če pogledamo okrog sebe, je Jezus za večino kristjanov tisti, ki napolni cerkve za blagoslov jedi in ob slovesnostih kot so birma in prvo sveto obhajilo.

   Kaj se je zgodilo z našo vero? Vzgojo smo usmerili v spolnjevanje pravil, vera je postala skupek moralnih norm, način življenja, ki se kaže predvsem navzven. Če vprašate, kdo je kristjan, bo splošen odgovor: tisti, ki hodi ob nedeljah k maši, ki ima vse zakramente ipd. Gre za neko tradicijo, navado in zunanji izgled.

   Vse to ni slabo, ampak manjka temelj in ta temelj je Jezus sam. Kako? Naša vera je vera v Jezusa Kristusa. Naša vera je hoditi z Jezusom skozi življenje. Središče življenja za kristjana naj bi bila živa Božja beseda, ki vsak trenutek vabi k razmišljanju. Če to povežemo z Jezusovimi besedami iz evangelija, pomeni hoditi z Jezusom: razvezovati in zavezovati. Torej ob Jezusu vse stoji in pade.

   Verovati pomeni postaviti Kristusa za vodilo, tvegati čudaštvo. Biti čuden, biti čudak, ko Bog od nas pričakuje bolj radikalne, nenavadne odločitve ipd.

   Naša vera ni obhajanje zakramentov kot središče življenja. Vsi zakramenti so le opora v hoji za Jezusom. Kristjan naj bi se zavedal, da bo brez molitve in zakramentov težko sledil Jezusu na vsakem koraku. Kajti njegovi koraki so težki. Pot skozi življenje z Jezusom je ozka in strma. Ker smo pozabili, da je temelj naše vere hoja z Jezusom, so tudi zakramenti postali nepotrebni, stvar navade. Vrnitev k bistvu vidim v premišljevanju božje besede, v tem, da si jo prizadevamo vzeti za res. Da bi prišli do tiste točke, ko bomo na vse naše življenje gledali v luči evangelija. Potem bodo tudi vsi zakramenti in vse lepe navade ponovno dobile dušo.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetić

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   16. februarja, 2023 at 11:13

   BLAGOR NAM

   Piše: p. Milan Bizant

   PREOBRAŽENA KRHKOST

   Jezusovi blagri, ki prinašajo značilne dinamike nebeškega kraljestva, vključujejo tudi tiste človeške situacije, ki za posvetni pogled nikakor niso blagrovane. Kristus prinaša vanje odrešenost in tako so napolnjene z Božjo navzočnostjo. Tako močno, da kdo celo reče: kako dobro, da izkušam trpko človeško stanje, kajti tako poznam Božje odrešenje.

   Nedavno mi je starejši možakar rekel, da je zanj krščanstvo dragocena vera zato, ker tako tudi težko postane dobro.

   JEZUS VE, KAJ POMENI BITI LAČEN IN UBOG

   Jezus ve, kaj pomeni biti ubog in lačen, kaj pomeni jokati in biti preganjan, zaničevan in zavrnjen. Jezus je živel tolikšno povezanost z Očetom, da se mu je v ljubezni povsem zaupal in je za nas lahko prehodil vso odrešenjsko pot. V Kristusu je prostor za naše zaznamovanosti s krhkostjo in zlom.

   On je z nami v takih situacijah in zaradi njega morejo postati prostor nebeškega kraljestva. Jezus ne blagruje žalostnih, ker so žalostni, pač pa, ker bodo potolaženi – in bodo potolaženi v Kristusu. P. Vrtovec je zapisal: “Jezusov testament se glasi: ‘Glejte, jaz sem z vami vse dni.’ A večkrat se tega zave šele krvaveče srce.”

   Zdi se, da je treba izkusiti krhkost, kajti tako se lahko v nas naseli Božji dar. Pod pogojem, da ne pademo v strah in obup; oziroma da ne zdrsimo v težnjo, kako moramo sami zapolniti praznino. Odrešenjska dinamika je: čutiti krhkost, sprejeti jo in jo odpreti Gospodu ter izkusiti njegov dar samega sebe.

   ODPOVED MALIKOVANJU LASTNIH MOČI

   Lahko pride ugovor, da je to pasivnost in da se pač moramo sami potruditi, saj nam je Bog dal moči za to. A tu je past: mislimo, da vse zmoremo sami, in tako hočemo biti gospodarji svojega življenja in tudi odrešenja.

   Zdrava duhovna drža se ne odreče aktivnosti, ampak malikovanju naših moči – ko mislimo, da je vse temeljno odvisno od nas in da z lastno aktivnostjo dajemo smisel svojemu življenju. Včasih smo ujeti v posvetni pogled celo do prepričanja, da moramo sami odpraviti svoje slabosti, če naj pričujemo za Boga.

   Apostol Pavel pa zapiše: “Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito …, da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso.” (prim. 1 Kor 1,28-29)

   Jezusovi blagri torej niso program za našo akcijo, da bi s svojimi močmi zgradili nebeško kraljestvo. Ne! Odrešenje je Božji dar. Ko izkušamo lastno krhkost in jo odpiramo Kristusu, spoznavamo, kako nas njegova ljubezen preobraža. Tako lahko postajamo prostor sprejemanja bližnjega in raste občestvenost Božjih otrok – nebeško kraljestvo.

   Blagor nam, ko se prepoznamo v Jezusovem blagrovanju. Blagor nam, ko se Gospodu v vsem zaupamo in izročamo – in naše krhkosti so dobra priložnost za to.

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/02/15/blagor-nam/

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
5. janez says:

   16. februarja, 2023 at 10:04

   Vse okrog nas se dogajajo Čudeži, če le imamo oči in srce odprte, da jih vidimo, se Čudimo in Verujemo

   Naj vas s pomočjo te molitve v prihodnjih dneh razsvetli Sveti Duh in Božje Usmiljenje
   Če bi imeli močno vero, živo vero, če bi bili drzni v oznanjevanju Kristusa drugim ljudem, bi z lastnimi očmi videli čudeže, kakršni so se dogajali v času Apostolov. Tudi danes slepi, ki so izgubili sposobnost, da bi se ozrli proti nebu in premišljevali o čudovitih Božjih delih, znova spregledajo, hromi in pohabljeni, ki so bili zvezani zaradi svojih poželenj in katerih srca so pozabila, kako ljubiti, so znova svobodni. Gluhim, ki niso želeli poznati Boga, se povrne sluh. Nemi, katerih jeziki so bili zvezani, ker niso želeli priznati svojega uničenega življenja, znova spregovorijo.

   Ne pozabimo, da je Sveti Duh še vedno z nami in lahko močno vpliva na naše življenje ter življenja ljudi, ki jih poznamo in jih imamo radi. Duhovna spreobrnjenja in ozdravljenja nam razkrivajo Božjo moč in ljubezen in nam zagotavljajo, da je tu, pripravljen vstopiti v naše srce in nas preoblikovati, če bi mu le dopustili in verovali. Zato moramo stopiti v osebni stik z Bogom in Moliti k Njemu ter vztrajati v Prošnji. Bog jo bo odobril in nas uslišal, če bo to v skladu z Božjo Voljo in Božjim načrtom za nas. Človek obrača in dograjuje, Bog pa obrne in spremeni. In prav je, da iskreno in stanovitno Verujemo in Zaupamo v Božjo Dobroto, Usmiljenje in Ljubezen.

   Medmrežje Aleteia

   1 Korinčanom 16,34: Zahvaljujte se GOSPODU, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota.

   Odgovori
6. Miro says:

   15. februarja, 2023 at 18:26

   JEZUS OZDRAVI SLEPEGA V BETSAJDI – JEZUS NAM JE RAZKRIL SKRIVNOST ČUDEŽA: GRE ZA TO, DA SE ODPREMO POTREBAM NAŠIH TRPEČIH IN POMOČI POTREBNIM BRATOM IN SESTRAM TER SE S TEM IZOGNEMO SEBIČNOSTI IN ZAPRTOSTI SRCA

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 8,22-26)

   Prispeli so v Betsajdo in pripeljali so mu slepega ter ga prosili, da bi se ga dotaknil. Prijel je slepega za roko in ga povedel iz vasi. Nato mu je s slino omočil oči, položil nanj roke in ga vprašal: »Vidiš kaj?« Ta se je ozrl kvišku in rekel: »Vidim ljudi, kakor da bi okrog hodila drevesa.« Nato mu je ponovno položil roke na oči in slepi je spregledal. Ozdravel je in vse razločno videl. In poslal ga je domov z naročilom: »V vas nikar ne hôdi!«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+8%2C22-26&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   Danes spremljamo podroben postopek zdravljenja: prijel je slepega, ga peljal ven, mu dal sline na oči in položil nanj roke. Nato pa je hotel še sodelovanje slepega in ga vprašal, če kaj vidi. Nato je še enkrat položil roke nanj.

   Zanimivo je spremljati enkrat za spremembo te podrobnosti božjega delovanja, ko se vidno zavzame za bolnika, izvede postopek zdravljenja in ga spremlja do ozdravljenja. Zazdi se nam veliko bolj sočuten kot takrat, ko samo izgovori besedo ali pa še to ne in je nekdo zdrav. A to je le naše človeško dojemanje, Bog je vedno veliko bolj ljubeč in usmiljen, kot lahko dojamemo, ne glede na to, kako čudež izvede.

   Čeprav je lepo, da vidimo Jezusa danes kot bolničarja, ki bolnika oskrbi in ob njem bdi, dokler ta ne ozdravi, pa vse to Jezus ni naredil, da bi naredil vtis na nas. Gotovo bi tudi tu lahko izgovoril samo besedo in bi bilo urejeno. Ne, Jezusov namen je pokazati postopnost ozdravljenja celega človeka. Telo je lahko naenkrat ozdravljeno, a Bog želi ozdraviti tudi dušo in čustva in duha in odnose in vse. Takšno zdravljenje pa zahteva postopnost in Bog potrebuje našo potrpežljivost, sodelovanje in zaupanje. Moramo mu dovoliti, da “se nas Bog dotakne, pelje ven iz naše varne vasi, območja udobja, nas pomaže s slino, čeprav tega res ne razumemo in celo dvakrat položi roke na nas“. Moramo vztrajati v zaupanju, čeprav ni takoj velikega izboljšanja in traja.

   A na koncu nam bo Bog podaril popolno zdravje in videli bomo jasno in kristalno čisto, ne samo s telesnimi, ampak predvsem z duhovnimi očmi.

   To dejanje čudeža nakazuje učlovečenje. Božji Sin je človek, ki je popolnoma vključen v človeško resničnost, zato lahko tudi razume neprijetno stanje drugega človeka in posreduje z dejanjem, v katerem je vključena vsa njegova človeškost. Istočasno pa želi Jezus dati razumeti, da se je čudež zgodil zaradi njegove povezanosti z Očetom.

   POTREBA PO DVOJNEM OZDRAVLJENJU

   Ta evangeljska pripoved poudarja potrebo po dvojnem ozdravljenju. Najprej ozdravitev bolezni in fizičnega trpljenja, da je telo ponovno zdravo, čeprav ta namen ni nikoli tu na zemlji v polnosti dosegljiv, navkljub prizadevanjem znanosti in medicine. Je pa tudi drugo ozdravljenje, ki je morda še težje in to je ozdravitev od strahu, našega strahu, ki nas žene, da odrinemo na rob bolnika, trpečega, prizadetega. Več načinov potiskanja na rob je, tudi preko lažnega usmiljenja ali odstranitve problema, pri tem pa se ostane slep pred bolečinami oseb, ki so bolne, so v stiskah ali v težavah. Pogosto bolnik ali trpeči postaneta problem, čeprav bi morala biti spodbuda, da pokažemo vnemo in solidarnost družbe do najslabotnejših.

   Jezus nam je razkril skrivnost čudeža: Gre za to, da se odpremo potrebam naših trpečih in pomoči potrebnim bratom in sestram ter se s tem izognemo sebičnosti in zaprtosti srca. On je postal človek zato, da bi človek, ki je postal zaradi greha slep, lahko občutil in videl Ljubezen, ki govori njegovemu srcu in bi se tako naučil govoriti jezik ljubezni ter bi ga prevedel v dejanja velikodušnosti in podaritve samega sebe.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Hvala says:

     16. februarja, 2023 at 20:09

     Ja, res je NOTRANJE OZDRAVLJENJE ZAHTEVA: POSTOPNOST, IN BOG POTREBUJE NAŠO POTRPEŽLJIVOST, DODELOVANJE IN ZAUPANJE.

     ČLOVEK MORA SODELOVATI Z BOGOM, samo se ne bo uredilo. JEZUS ZAHTEVA POPOLNO SODELOVANJE , POTREPŽLJIVOST. ČLOVEK MORA BITI POTRPEŽLJIV Z BOGOM, SAM S SABO IN Z LJUDMI.

     Odgovori
7. Miro says:

   15. februarja, 2023 at 14:31

   MOLITEV, DA BI ZAKONCI VZTRAJALI POVEZANI V LJUBEZNI (Aleteia)

   PROSITE BOGA, NAJ IZLIJE SVOJE MILOSTI NA VSE POROČENE PARE IN JIH OHRANI POVEZANE V LJUBEZNI

   Zakon je čudovit zakrament, ki ima veliko možnosti, da postane svetilnik Božje ljubezni v svetu. Obenem pa je zakon tudi ena najtežjih poklicanosti, ki jo je treba nenehno negovati, zato poročeni pari potrebujejo obilo Božje milosti, da ostanejo povezani v ljubezni.

   Ameriški škofje so sestavili molitev, s katero lahko prosimo Božjega blagoslova za vse poročene pare.

   O Bog, ki si ustvaril človeški rod
   v želji, da bi bila mož in žena eno:
   prosimo te, ohrani v vezi nerazdružljive ljubezni
   vse tiste, ki so združeni v zakramentu svetega zakona,
   da bo njihova ljubezen rodovitna,
   oni pa naj po tvoji milosti postanejo priče ljubezni same.
   Po Kristusu, našem Gospodu.
   Amen.

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/02/14/molitev-da-bi-zakonci-vztrajali-povezani-v-ljubezni-2/

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
8. janez says:

   14. februarja, 2023 at 17:44

   Človek je največji takrat, ko je v življenju dober,
   ko pomaga drugim, ko je delaven, skromen in pred Njim ponižno kleči ter prosi za Božje Vodstvo.
   Najlepši takrat, ko moli k Njemu tako, da se z Njim iskreno in o vsem pogovarja in pogovori kot s Svojim Ljubljenim Očetom.
   Najmočnejši, ko odpušča sebi in drugim ljudem in verjame v Nov Začetek, ko se spreobrne in poboljša z Njegovo Pomočjo.
   In najbolj podoben Bogu, ko odpušča in brezpogojno ljubi vse Ljudi, ki so Njegovi Bratje in Sestre na Zemlji.

   Čudovito je biti preprosto človek in preprosto živeti
   Zazreti se v nebo in videti sonce, opazovati cvetje in zvezde ponoči.
   Gledati otroke, se igrati in smejati z njimi.
   Delati, kar te veseli.
   Sanjati. Pustiti domišljiji prosto pot.
   Biti zadovoljen.
   Tedaj postane življenje praznik.

   Phil Bosmans, belgijski duhovnik, pesnik in dobrotnik pomoči potrebnim

   Odgovori
9. Miro says:

   14. februarja, 2023 at 9:41

   GODUJE SVETI VALENTIN, ZAVETNIK ZALJUBLJENCEV

   Priznani slovenski narodopisec dr. Niko Kuret je pred nekaj desetletji v svojem znanem delu Praznično leto Slovencev zapisal: »K nam še ni prodrlo praznovanje, ki je doma menda v Ameriki in ga pozna že dobršni del Zahodne Evrope. Valentinovo namreč slavijo kot praznik mladih ljudi, zlasti zaročencev, ki si na ta dan pošiljajo darila, predvsem sladkarije. V sosednji Italiji po izložbah slaščičarn že dneve prej ponujajo bogato izbiro vabljivo pripravljenih zavitkov za ‘Valentine’.« Če bi knjigo izdal zdaj, bi moral ta odstavek popraviti, kajti na začetku devetdesetih let je to praznovanje prodrlo tudi k nam in sicer z vsemi ‘blagoslovi’ trgovcev, ki hitro zgrabijo vsako priložnost za zaslužek.

   Sveti Valentin, ki danes goduje, združuje v sebi osebi dveh duhovnikov mučencev iz iste dobe in enakega imena. Ljudska pobožnost se za zgodovinske podatke ni dosti menila in je že od nekdaj častila skratka sv. Valentina. Pobožna legenda pripoveduje, da je bil Valentin duhovnik in da je prelil svojo kri za Kristusa pod cesarjem Klavdijem II. med letoma 269270. Nekako v tem času je umrl kot mučenec Valentin, škof v umbrijskem mestu Terni. Ker so spomin enega in drugega že stalno obhajali isti dan (14. februarja), gre gotovo za isto svetniško osebo, tesno povezano z Rimom, kajti tudi za mučenca iz Ternija trdi legenda, da ga je doletela mučeniška smrt v Rimu. Možno je torej, da je bil Valentin najprej duhovnik v Rimu, nato pa škof v Terniju. Prav tako smemo sklepati, da je bil njegov prvotni grob ob Milvijskem mostu, drugotni pa v Terniju. Raziskovalci svetniške zgodovine te uganke še niso dokončno rešili. Gotovo pa je, da gre za resničnega mučenca iz časa poznih preganjanj. Češčenje sv. Valentina se je naglo razširilo po vseh delih Evrope. Njegov god 14. februarja so spoštljivo praznovali in zaupali v moč njegove priprošnje. Ime Valentin izhaja iz latinske besede »valens«, kar pomeni močan in zdrav, zato so svetnika imeli za priprošnjika zoper telesne slabosti in zoper kužna obolenja. Njegov god je v predpustu, času, ki je bil nekdaj namenjen svatovanjem, in zato so se mu priporočali novoporočenci. Valentinovo je ob koncu trde zime in naznanja bližajočo se pomlad, zato so se svetniku priporočali mladostniki in čebelarji, ker se njihove ‘muhe’ zbudijo iz zimskega spanja. Po starem kmečkem koledarju prinese na današnji dan sv. Valentin ‘ključe do korenin’, zato mu pravijo, da je ‘prvi pomladin’.

   Po rimski legendi je svetnik vrnil vid slepi poganski deklici, ki se je nato z vso družino dala krstiti: zato je sv. Valentin tudi zavetnik za oči in za pravo spoznanje (pogled duše). Druga legenda ve povedati, da je svetnik ozdravil božjastnega sina nekega pogana, zato ga upodabljajo z otrokom, ki mu v krču zvit leži pod nogami in na podlagi tega velja za priprošnjika božjastnih bolnikov. Pri nas je sveti Valentin zelo češčen, najslovesneje pa ga častijo na Limbarski gori pri Moravčah, kjer stoji njemu posvečena božjepotna cerkev.

   Danes obhajajo svoj godovni praznik tisti, ki jim je ime Valentin, Tine, Tinček ali Zdravko, in tiste, ki so pri krstu dobile ime Valentina, Tina, Tinca, Zdravka.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-valentin-zavetnik-zakljubljencev/

   Sv. Valentin, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     14. februarja, 2023 at 9:50

     Oprostite zaradi pomote pri posredovanju linka. Prispevek o sv. Valentinu je tokrat povzet po:

     https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/180-valentin-umrl-ok-270

     Odgovori
10. Miro says:

    14. februarja, 2023 at 9:34

    Dajte Gospodu, Božji sinovi,
    dajte Gospodu slavo in čast,
    dajte Gospodu slavo njegovega imena,
    molite Gospoda v svetem okrasju!

    (iz psalma 29)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori